26
Nož, žlica in vilice.
Nož je z vilicami sedaj na naših mizah z mi raj skupaj ; sta kakor zvest mož in žena, ktera se nikdar ne ločita. Al taka ni bila.nekdaj; pred polovico 16. stoletja tudi v Evropi (v našem delu sveta) niso imeli   vilic na mizi,   ka-
kor jih še dan današnja nimajo Arabci, Turki, Perzi, Hindi in Malaji, Mongoli, Kitajci in Japani, sploh vse jutrove dežele ne, ki spoznavajo mahomedansko, brahmansko in buddhaisko vero.
Nož z vilicami tedaj, kakor smo rekli, tudi v Evropi nekdaj ni hodil na mizo. Nož je bil samec brez vilic na mizi. Nož pa je že sila sila staro orodje; nož najdemo že pri najstarejih narodih. Z vilicami se je združil nož še le pred kakimi 200 leti. Pred 200 leti so bile vilice še zlo nerodna, kakor pravimo, samorodna stvar; imele so dve rogovili ali razsohi, s kterima se ročaj ni nič kaj ujemal. Pred 200 leti niso tedaj vilice mislile, da bojo z nožem stopile v tak terden zakon,   da eden   brez   druzega   ne  bo
mogel biti. Nož pa žlica sta bila nekdaj mož pa žena na mizi; žlica je že zlo stara stvar, pa nekdaj je bila sila kratka in okrogla, pa ne podolgasta kakor je dan današnji.
Žlica je tako stara kakor nož. Stvarnik sam je človeku v pesti ali šaki podobo dal za žlico, pa tudi I u sinje orehov, buč itd., kakor pokrovi nekterih žival so naravnost žlice, s kterimi moremo to in uno stvar zajeti in jo k ustam nesti. Naši paganski (ajdovski) predniki so si na-pravljali iz glina žlice, ki so bile okrogle skledice, kterim so tudi iz glina pritisnili ravne ali pa zakrivljene ročaje. Južni Afrikauci so si delali lesene ali rožene žlice; Evropejci so bili pervi, ki so si jih napravili iz železa in druge kovine. Slovani imajo večidel lesene žlice.
Čeravno so vilice veliko mlajše memo noža in žlice, so pa vendar , kakor smo rekli, precej stare. Tudi natura sama je pokazala človeku več stvari, po kterih si je lahko posnel podobo žlice. Vsak gojzd mu je na drevji pokazal na milijone vilic z dvojnimi in trojnimi rogovilami. Stari Egipčani so že poznali in rabili senene vile, ki so prav za prav tudi le vilice. Ali niso tiste železne ostve, s kterimi ribči zasačujejo morske some, tudi le velike vilice, s kterimi človek sega v veliko skledo morja, da si iz njega zajema hrane? In kaj je človeška roka s svojimi persti druzega kakor podoba vilic, pa tudi podoba žlice.
S čim pa ljudstva, ktere nimajo vilic, kakor Turki, Kitajci in drugi, nosijo jedila v usta? Odgovor na to vprašanje ni težak. Kdor nima drugih vilic, prime jed kakor Turki in Perzijani z vilicami svoje roke, ali pa jo zasači s špicastim nožem ali pa z dolgo iglo, s ktero jedo Kitajci. Pa to mora ostudno biti z rokami segati v skledo? Ljudstva v jutrovih deželah, ki imajo za vilice svoje roke, si pred vsako jedjo, ktera na mizo pride, umijejo roke, in potem že morejo rabiti namesti vilic svojo roko, za kar jo je Bog vstvaril. Sicer pa v teh deželah pridejo vse jedi le drobno zrezane na mizo, da ne potrebujejo noža in vilic, da bi jih še le rezali.
Položimo zdaj vilice na stran, pa poprimimo za nož. Tudi podobo noža je Stvarnik vstvaril človeku v njegovem truplu. Ali niso sprednji zobje to kar je nož, kteri mora še veliko drobnejše zrezati to, kar je nož že enkrat zrezal.
Tudi divje ljudstva poznajo nož, in skor da ga ni ne naroda na svetu, kteri bi ne rabil noža. Nože si naprav-ijajo ljudje iz kamna, iz terdega lesa, iz živinskih zob in kosti. Predelječ bi mogli seči, ako bi nože vsake baze popisati hotli.
Ko je železo prišlo v občno rabo, takrat se je tudi za nože začel najimenitniši čas. Odsihmal si je narejal vojak, lovec, pastir, kmet, vertnar, mizar, kuhar, brodnik, pisar, podobar, bukvovez, mornar in vsak drug svoj nož. Nož je pa tudi stari oče meča, kose, serpa, žage, sekire, *) škarij in vsega drugega nožu podobnega orodja. Vse to je bilo pred vilicami.
*) Poglej današnji spis Terstenjakov o sekiri.             Vred.