LETNIK XVII., ST. 47 (818) / TRST, GORICA, VIDEM ČETRTEK, 20. DECEMBRA 2012 www.noviglas.eu SETTIMANALE Poste Italiane S.p.a. - Spedizione in abbonamento postale D.L. 353/2003 (conv. in L. 27/02/2004 n. 46) art. 1, comma 1, DCB (Padova) ISSN 1124-6596 TAXE PERCUE - TASSA RISCOSSA NOVI CENA 1 EVRO UFFICIO POSTALE PADOVA - ITALY NOVI GLAS JE NASTAL Z ZDRUŽITVIJO TEDNIKOV KATOLIŠKI GLAS IN NOVI LIST 11. JANUARJA 1996 Uvodnik Marko Rijavec Sveta noč Božič se vedno zgodi ponoči. Ne gre drugače. Šele ponoči je namreč človek pripravljen nanj, šele ponoči si ga človek res želi. Kajti ponoči postane človek žejen luči, ponoči jo začne iskati. Ponoči začuti, kako zelo nemočen in nebogljen je brez nje, kako zelo jo potrebuje. In se v njem ustvari prostor zanjo. In potem pride. Gotovo pride. Nekaj majhnega, a vendar svetlega in toplega, nekaj, kar daje mir in varnost in gotovost, da bo vse v redu. Občutek, ko veš, da je nekdo blizu, da te ima nekdo rad in te ne bo zapustil, pa naj se zgodi karkoli. To je občutek svete noči. To je občutek človeka, ki doživi Božič. Ki doživi prihod Boga v svoje življenje. In ki ga doživi lahko samo ponoči. Mar ni to osupljivo? Da namreč Bog stopi k človeku prav tedaj, ko je ta sredi naj večje teme svojega življenja. Ko je najmanjši, najbolj nemočen in najbolj izgubljen, ko ne vidi poti naprej, mu Bog postane najbližji. In tako človekova noč postane sveta noč. Sveta, ker se ga v njej dotika Bog. Sveta, ker v njej in zaradi nje tudi človek postaja svet. To so za te čase morda težke, zahtevne besede. Toda trdno verjamem, da nas razmere, v katerih živimo danes, res posvečujejo. Ker smo v njih začeli čutiti, kako zelo žejni smo pravičnosti, sočutja in spoštovanja vsakega človeka. Ker smo zaradi njih začeli vse to spet iskati in se zavedati, da to niso samoumevne stvari. In ker smo pri iskanju vsega tega ugotovili, kako prazen je svet, ki smo si ga ustvarili. Kako prazen je svet brez Boga. Tudi ta naša noč je sveta. Ker smo si ali pa si še bomo zaradi nje spet priznali, da Ga potrebujemo in da smo brez njega, da smo brez Ljubezni izgubljeni. In sredi tega spoznanja se vedno rojeva Bog. To so njegove jasli. Tudi tokrat. Tudi na ta Božič. Zato verjamem, da ima naš čas rešitev. Da imajo rešitev množice brezposelnih in nezadovoljnih. Da imajo rešitev presiti, ki ne vidijo drugega razen sebe in so sami. Da imajo rešitev protestniki na slovenskih ulicah. Da imajo rešitev razdrte družine in begajoči mladi tega časa. Da imam rešitev tudi jaz, ki sem obvisel na kateremkoli vprašanju svojega življenja. In ta rešitev je Bog. In ne, to ni poceni rešitev, ki jo imamo kristjani vedno na jeziku. To ni sanjaštvo, to ni idealizem slepih ljudi. To je resnica, ki jo kriče išče današnji svet, najbolj skozi jezik in oči mladih: "Mi nočemo daril, nočemo omame, nočemo besed, čeprav vse to počnemo. Mi hočemo bližino, hočemo prihodnost, hočemo ljubezen. Hočemo Božič. Hočemo Boga". Potrebujemo Boga. In ta noč je odgovor na to našo veliko potrebo, skrito na dnu vseh zagat, v katerih smo se znašli. Ta noč šepeta, da je naš Bog Bog, ki je blizu. In njegova bližina, njegova prisotnost v našem življenju je odgovor na vsa človekova vprašanja in situacije. Njegova bližina spreminja človeka. Mu zbuja pogum, vliva upanje, daje moč pravičnosti in rojeva veselje. Zaradi njega je človek bitje prihodnosti. Zaradi njega in z njim človek zmore ljubiti. Zato na to noč kakor pastirji tudi mi pohitimo v Betlehem. Priklonimo se pred tem čudežem našega življenja, ki prihaja, ko nimamo ničesar več. Umolknimo pred njim in glejmo, kako velika je ljubezen našega Boga, da nas noče odrešiti kot velik, ampak kot majhen, ne kot močan, ampak kot šibek, ne kot gospodar, ampak kot prijatelj. Kot nemočen človek, kakor eden izmed nas. Da bi pokazal, kolikšno moč ima ljubezen. Blagoslovljen Božič! ragim bralkam in bralcem, dragocenim sodelavcem in vsem, ki ljubijo tiskano besedo, želimo blagoslovljen in vesel Božič, poln notranjega miru in tihe sreče! Uredništvo in uprava Ivan Grohar: Jaslice, olje na platno, 1896 nul trnu iti JijtJIj 5 pDttj&aiD h-lfulhlhi J J Minili 100 svmiA Kot snežna odeja, 'PBP ' ^ ki nežno božain objema kraško gmajno, naj bo božični čas uvod v srečno novd leto! Igor Gabrovec, deželni svetnik www.igorgabrovec.net Srečanje izvršnega odbora SSO s svetnikom SSk Igorjem Gabrovcem Referendumsko zaustavljanje državnega proračuna v Sloveniji Negativen vpliv za Slovence izven matice Svet slovenskih organizacij izraža globoko zaskrbljenost zaradi novice, ki jo je na posvetu Slori-ja v Trstu posredoval državni sekretar na Uradu za Slovence v zamejstvu in po svetu Matjaž Longar, ko je sporočil, da so nekatera sindikalna združenja v Sloveniji vložila referendumsko vprašanje proti zakonu za državni proračun. Naslednji teden bo Državni zbor Republike Slovenije odločal, ali naj gre zahteva po referendumu v presojo na Ustavno sodišče, ki ima potem 30 dni časa, da se o zadevi izreče. Svet slovenskih organizacij ugotavlja, da vse to pomeni skrb vzbujajoče zavlačevanje pomembnih odločitev. Med drugim zadevajo posledice referendumskega vprašanja vsakoletni razpis za Slovence v zamejstvu in po svetu, ki je odvisen od odobritve državnega proračuna. Svet slovenskih organizacij meni, da bo tako zaustavljanje žal negativno vplivalo na delo- vanje slovenskih organizacij in društev, ki delujejo v zamejstvu in po svetu. V Italiji že danes slovenske organizacije občutijo hude posledice splošne finančne krize in rezov s strani državne in javne uprave. Delovanje pa je temeljnega pomena za obstoj in razvoj slovenske narodne identitete, kulture in jezika. Najbolj v nevarnosti pa so spet uslužbenci slovenskih organizacij in društev, ki so že danes pod hudim udarom. 550 Poglobljen pogled na finančno stanje Izvršni odbor Sveta slovenskih organizacij je zasedal v sredo, 12. decembra, v Trstu. Glavna točka dnevnega reda je zadevala poglobljeno analizo finančne perspektive, ki se v teh dneh pripravlja v Deželnem svetu FJK. V ta namen je predsednik Drago Štoka povabil na zasedanje deželnega svetnika SSk Igorja Gabrovca, da bi lahko bili člani izvršnega odbora čim bolje seznanjen s to tematiko. Na začetku srečanja so se člani izvršnega odbora SSO poklonili pokojnemu g. Emilu Cenciču, pri tem je priložnostno misel podal pokrajinski predsednik SSO za videmsko pokrajino Giorgio Ban-chig. "Danes med pogrebno mašo je bilo povedano, da je bil g. Emil Cencič eden odzadnjih Čedermacev, eden zadnjih beneških duhovnikov, ki so posvetili življenje svojemu ljudstvu in po starodavni tradiciji oglejskega patriarhata oznanjali vero v domačem jeziku. Da bi utemeljil svoje prepričanje in delovanje na verskem, kulturnem in socialnem področju, se je g. Cencič že v zrelih letih posvetil študiju: diplomiral je iz pastoralne in litugične teologije, nato tudi iz prava na univerzi v Padovi. Podkovan v teologiji in pravu je tako branil pravice svojih ljudi pred cerkveno in civilno oblastjo in skrbel za kulturni in socialni napredek Benečije. Na podlagi 6. člena italijanske ustave se je boril, da bi bili Slovenci videmske pokrajine priznani kot enakopravni del slovenske manjšine v Italiji; trudil se je, da bi prepričal italijanski politični svet, da morajo biti Slovenci v Benečiji, Reziji in Kanalski dolini vključeni v globalni zaščitni zakon. Večkrat se je udeleževal manjšinskih delegacij, ki so romale v Rim in na druge forume, kjer je bil govor o zaščiti Slovencev v videmski pokrajini. Z veliko vnemo in prepričljivimi argumenti je nastopal na raznih posvetih in zborovanjih. Spomnimo se njegovih govorov na Ka- menici, na Dnevu emigranta, na srečanjih s cerkvenimi in civilnimi oblastmi. Kot kristjan in duhovnik je utemeljeval svoja prepričanja in delovanje na teologiji Božjega učlovečenja. O tem njegovi članki v Domu ponujajo globoka razmišljanja, ki povzemajo sporočilo in se sklicujejo na velike duhovne voditelje in buditelje slovenskega naroda, kot so škof Anton Martin Slomšek, Ivan Trinko, Jakob Ukmar in drugi. G. Emil Cencič je leta 1966 sku- Igor Gabrovec (foto IG) paj z msgr. Valentinom Birtičem in g. Mariom Lavrenčičem ustanovil kulturno verski list Dom, ki še danes skuša oznanjati in uresničevati sporočilo beneških Čedermacev. V uvodniku prve številke Doma je g. Emil postavil vprašanje: Zakaj ta časopis v našem jeziku? Odgovoril si je: Zato, ker tako govorimo v naših družinah in je naš materni jezik. Je naš domači jezik, ki nam ga je dal Bog in so ga govorili že dolgo, dolgo let naši predniki, in želimo, da se ohrani tudi za naprej, da ga bodo govorili tudi naši sinovi in sinovi naših sinov. Imeniten dar Boga človeku je materina beseda". Izvršni odbor Sveta slovenskih organizacij je nato prisluhnil deželnemu svetniku Igorju Gabrovcu, ki je orisal postopek sprejemanja deželnega finančnega zakona za leto 2013. Takoj na začetku je Povejmo na glas podčrtal, da se nakazujejo določene pozitivne odločitve. Veliko vprašanje pa zadeva 400.000 evrov, ki jih je Dežela FJK antici-pirala slovenskim ustanovam v letu 2011, ter manjkajoči del državnih sredstev za letošnje leto, na podlagi 16. člena zaščitnega zakona. Zaželjena rešitev bi bila odpis za prvi znesek in desetletno brezobrestno posojilo za manjkajoča sredstva. Za obe vprašanji bo seveda pomemben razplet del za deželni finančni zakon, obravnava pa bo po vsej verjetnosti tudi v deželni posvetovalni komisiji, ki bi morala spet zasedati v prihodnjem tednu. Izvršni odbor SSO je v razpravi podčrtal potrebo, da je ravno deželni odbor v tem trenutku pri-stojen, da sprejme pozitivno rešitev za slovenske organizacije, in je torej potrebna le politična volja. Slovenske organizacije in društvo so dokazali v tem letu dokajšnjo mero potrpljenja in tudi napora za racionalizacijo dejavnosti in vse to mora Dežela FJK priznati. Nekoliko čudno bi namreč izgledalo, da ob praznovanju 50-letnice ustanovitve Dežele, ki uživa svojo avtonomijo na podlagi prisotnosti slovenske manjšine, se ta ustanova ne bi zavzela za pomoč slovenski organiziranosti v najhujšem kriznem trenutku. Izvršni odbor SSO je še z zadovoljstvom sprejel novico, da bo Dežela FJK spoštovala obveze do Slovenskega stalnega gledališča. Predsednik SSO Drago Štoka je v svojem poročilu odbornike seznanil z novico, da je v Kanalski dolini svoje delovanje spet obnovilo kulturno združenje, poimenovano po g. Mariju Černetu; že med prazniki bo organiziralo nekaj pobud. Novo združenje, ki mu predseduje župan Ukev Aleksander Oman, bo prav gotovo prineslo prepotrebne nove svežine v Kanalsko dolino. Na koncu srečanja se je predsednik Štoka zahvalil vsem članom za sodelovanje čez celo leto in vsem skupaj voščil blagoslovljen Božič in uspeha ter zdravja polno novo leto 2013. Prišel je, da nam pomaga Kot je rojstvo enkratno in nepopisno doživetje, in božje rojstvo toliko bolj, tako je nemara še lepši dar v smislu tega rojstva, in ta je v tem, da je bila človeku na zemljo poslana pomoč, ki mu bo vedno ljubeče ob strani in ga ne bo nikoli zapustila. Otrok - človek in Bog hkrati - bo namreč, ko bo odrastel, osupljivo nazorno razodel vse, kar ljudje potrebujemo, da bi bili rešeni brezizhodnosti v tem svojem življenju in ne bili več obremenjeni z vprašanji, na katera ne znamo odgovoriti. Prekletstvo se je pričelo tedaj, ko je človek prepoznal svojo umrljivost in končnost in je to prepoznan je kot črna senca leglo na njegovo pot. Kako naj živimo, če vemo, da smo minljivi, kako naj ustvarjamo, gradimo in se veselimo, če vemo, da nas na koncu čaka grob? Kako naj najdemo smisel, če vemo, da nam neizbežen konec našega življenja priše-petava, da je pravzaprav ves naš trud v bistvu zaman? In potem je tu resničnost nas samih, resničnost človeka, ki je večno nemiren, večno v strahu za samega sebe, zaradi česar ne more in ne more ustvariti trajnega sožitja niti z bližnjim niti s samim seboj. Biti hoče več kot drugi, težko priznava drugačne od sebe, težko priznava sočloveka, ki ne misli tako, kot misli on. Le mukoma najde sožitje z drugim narodom, z drugo državo, drugo vero, drugo civilizacijo. In zato se človek tako pogosto neusmiljeno bori z drugim človekom, narod se bori z drugim narodom, država z drugo državo, vera z drugo vero, civilizacija z drugo civilizacijo. In zato so vojne, nez- nanska uničenja skozi vso zgodovino, da ne govorimo o prejšnjem stoletju, ob katerem lahko mirno rečemo, da je sploh čudno, da smo preživeli. Mučna zavest končnosti in tudi nasilna narava nas samih nas hitro potegneta v območje mržnjedo drugega, v območje sovraštva, zavisti, pohlepa, želje po oblasti nad drugimi, zaradi česar ni nikoli miru, nikoli trajnega prijateljstva, nikoli trajne ljubezni. In Bog je videl, da je treba človeku pomagati, in je poslal svojega sina, osebo, ki ve o njem, o očetu, vse. O njem, ki lahko razreši vse, ker je njegova narava ljubezen in dajanje življenja vsemu in vsem in ni druge lastnosti v njem in ki jo lahko v sebi obudi tudi človek, če le hoče, in na ta način odstrani iz sebe nasilje. Ko bo otrok iz jasli odrastel, bo o naravi svojega očeta povedal vse, o njegovem lepem svetu, kakršen bi lahko postal tudi ta naš svet, ko bi se le zanj odločili in vanj verjeli. Povedal bo med drugim, da nam bo tam v lepem svetu pripravil prostor, ko se bo naše tukajšnje življenje končalo, in da smrt kraljuje le tukaj, potem pa se bomo iz nje povrnili v novo življenje. In povedal bo, da je najvišje dobro delati dobro drugemu in da je delati dobro drugemu resnična rešitev, saj na ta način raste sreča med vsemi ljudmi, edino na ta način. In ta smer, delati dobro drugemu, je največja in je zmagovita pomoč, je pot smisla našega življenja, smisla vsakega človeka. Na nas je, da to pomoč sprejmemo ali pa zamahnemo z roko in jo zavržemo. Janez Povše V letu 2013 dve potovanji z Novim glasom Na ogled Gruzije in Sardinije Poletno potovanje v Gruzijo na držav. Kavkaz Vabimo vas na potovanje z Novim glasom v Gruzijo, ki leži ob Črnem morju med Kavkazom in Malim Kavkazom. Gruzija je postala neodvisna republika, ko se je leta 1991 ločila od Sovjetske zveze. Njena zgodovina sega v 4. stoletje po Kr., ko je Gruzija sprejela krščanstvo po svoji prosveti-teljici sv. Nini. Od takrat je Gruzija vedno ostala zvesta pravoslavni veri, kljub muslimanskemu okolju. Glavno mesto Tbilisi ob reki Kuri predstavlja sozvočje vzhodne in zahodne arhitekture. Orientalska in bizantinska ter zahodna umetnost se prepletajo. Tako bomo videli nekdanje samostane in bazar, kjer se vrstijo številne majhne trgovinice in obrtniki. V notranjosti dežele si bomo ogledali znamenito mesto v skalnati gori Vard-zija iz 12. stoletja. To predstavlja zlato obdobje Gruzije. Iz preteklosti se bomo vrnili v sedanjost prav tako v Tbilisi, ki je glavno mesto tudi sedanje kulturne in družbene prenove v sklopu novih neodvisnih Potovanje bo v najlepšem času, od 20. do 28. junija 2013. Po- treben je potni list. Spored in vpisovanje na sedežih Novega glasa v Gorici in Trstu, najkasneje do konca meseca marca. Spomladansko potovanje na Sardinijo Na lanskem potovanju po Siciliji so mnogi izrazili željo, da bi obiskali tudi Sardinijo. Spomladansko potovanje v letu 2013 predvideva odhod 22. aprila 2013 z letalom v glavno mesto Cagliari. Tu si bomo ogledali glavne znamenitosti mesta. Na sporedu sta obisk in ogled Ba-ruminija z znamenitimi nura-gi, ki predstavljajo arheološke spomenike iz neolitika (od 8.000 do 4.000 pred Kr.). Zgodovinski mesti Oristano in Al-ghero predstavljata kulturo španske zasedbe otoka. Izlet v Nuoro in Orgo-solo nam bo prikazal znamenite stenske poslikave "murales", pastirji nam bodo pripravili kosilo v naravi. Smaragdna obala nas bo očarala zaradi naravne lepote morja in obale. Obiskali bomo tudi otok Maddalena, ki je znan zaradi Garibaldijeve rojstne hiše in muzeja o njem. Pred odhodom se bomo sprehodili še po obrežjih krajev Porto Cer-vo, Porto Rotondo in Capric-cioli. Zadnji dan potovanja, tj. 28. aprila, se bomo v večernih urah vrnili na svoje domove. Potovanje na Sardinijo nas bo povedlo v zgodovinsko preteklost tega otoka, ki je še danes znamenita in predstavlja kulturno dediščino človeštva. Vpisovanje čim prej po Sv. treh kraljih do konca februarja. Program dobite na sedežih Novega glasa v Gorici in Trstu. Foto IG V soboto, 15. decembra, je bilo v Novinarskem krožku v Trstu tradicionalno srečanje, na katerem so javni upravitelji, tržaški škof in predstavniki novinarske sredine posredovali občanom božična in novoletna voščila. Nadškof Giampaolo Crepaldi, župan Roberto Cosolini, predsednica tržaške pokrajine Maria Teresa Bassa Poropat, predsednik Novinarskega krožka Roberto Weber in deželni sindikalni predstavnik Alessandro Martegani so izrazili zaskrbljenost nad učinki finančne krize, ki je pokazala svoje zobe tudi pri nas. Obenem se posledice prenašajo tudi na novinarski sektor in se ga strukturno lotevajo. uri A C\ Blagoslovljen 4^ ^ 5° ( f/p in vesel Božič / anm \ J\> Vam želi v KULTURNI CENTER LOJZE BRATUŽ ZDRUŽENJE CERKVENIH PEVSKIH ZBOROV želi vsem svojim članom, sodelavcem in prijateljem blagoslovljene božične praznike in uspešno novo leto 2013 tOR/ goric ^ GORIŠKA MOHORJEVA DRUŽBA želi blagoslovljene božične praznike Vsem svojim članicam, sodelavcem in prijateljem vošči srečen Božič in zdravja polno novo leto 2013 SLOVENSKA PROSVETA Združenje ARS, ki Vas bo tudi v prihodnje osrečilo z odličnimi razstavami naših umetnikov, Vam vošči vesele božične praznike, miru in dobrega v novem letu! svet slovenskih organizacij confederazione organizzazioni slovene Bog živi ves slovenski svet, brate vse, kar nas je sinov sloveče matere! Zdravljica, France Prešeren fclfrjptlvVlje-n in 5re.čnp 'Ho^o l&tv ZVEZA SLOVENSKE KATOLIŠKE PROSVETE želi članom, društvom, pevskim zborom, organizacijam in vsem, ki njeno delo podpirajo in spremljajo, duhovno bogat praznik Gospodovega rojstva in Božji blagoslov v novem letu 2013 Slovenska skupnost Zbirna stranka Slovencev v Italiji Blagoslovljen Božič in srečno Novo leto 2013 Trst—Gorica—Videm h 20. decembra 2012 Kristjani in družba Tako kot tista smreka na kribu (v Sloveniji) Oglaša se misijonar Danilo Lisjak Voščilo za trajen mir iz daljne Ugande Dragi moji prijatelji in dobrotniki! Vsem lep misijonski pozdrav iz gornjega Ponilja! Vesel sem, da vas smem spet nagovoriti, vam voščiti za bližajoče praznike, se vam iskreno zahvaliti za mnogovrstne pozornosti, duhovno in gmotno pomoč pri gradnji novega misijonskega središča v Atede na severu Ugande ob Knobleharjevem misijonskem Nilu. In ta reka kar teče in teče, vedno polna, mogočna, kot bi se okrog nje nične dogajalo. Ja, kakšna brzica in slap sta tudi na tej mogočni poti. Podobno našemu življenju. Da le imamo tisto dobrino, ki ji pravimo mir. Prerok Izaija nas usmerja na mesijansko dobo in pravi: 'Tedaj bo tvoj mir kot velika reka in tvoja pravičnost kakor valovi morja'... Kako zelo pogojujeta ti dve dobrini druga dmgo. Veliko gorja, krivic in ponižanja zadeva še danes afriškega človeka prav zaradi nepravičnosti bogatih (velike multinacionalke, ki hlastajo po dragocenih kovinah najbolj bogatih in hkrati naj- bolj obubožanih in ponižanih prebivalcev npr. Conga). Kdo bolj potrebuje Mesija? Revni ali bogati? Oboji. Kako nevsiljivi so njegov mir, bližina, preprostost. V kolibah, na slamnjačah naših ljudi in vernikov, bi se bolj poču- til doma, med svojimi. Kot v Betlehemu; v istem prostoru se stiska številna družina, poljščine, orodje, kakšna koza, kokoš in morski prašiček... Vsi so del velike družine. Trdo delo na njivi je podobno boju za preživetje na-zareške družine... In ob današnji vročini 55 na soncu? Še živina zbeži k reki ali v senco, kjer je 36 stopinj. In ti ljudje si po 23 letih vojne vsak dan želijo miru, obljube dostojnejšega življenja, šolanje za otroke in zdravniške oskrbe. Bog v betlehemskem hlevu je na njihovi strani. Vrača jim dostojanstvo in upanje. Misijonarji smo zato tukaj, da jim prisluhnemo, se približamo njihovim skrbem in načrtom. Veseli gledajo, kako je zadnji mesec misijon Atede dobival svojo dokončno zunanjo podobo; od februarja do decembra. Mnogi Slovenci (samo začetnice imen: 'Bejž č vejd'š', N, Z, M, M, C, L, I, U, F, M, M so se zvrstili za delo skupaj z domačini zidarji in gradnja je napredovala dokaj hitro glede na afriški ritem življenja. Nekateri so prišli tudi kot radovedni turisti. Kako je majhen ta svet, ko te dobijo ne le na spletnih straneh, ampak tudi 'vživo'na delu. In tudi streha je v teh dneh strokovno dovršena po izkušeni roki in življenjski izkušnji gradbenika, gospoda Mirka iz Črnič, ki je skupaj z ženo že skoro dva meseca na delu od jutra do večera skupaj z našimi vedoželjnimi zidarji. In ob vrnitvi bo zbral vse tiste, ki so pomagali v temeljih misijona in ponosni bodo, da so dali svoj pečat novonastajajočemu misijonu. Vrtec; internat in župnijski dom so dograjeni (elektro bo naredil domačin-predsednik žu-pnijskekga sveta in sanitarne inštalacije pridejo iz Italije po dobroti Tineta K. iz Vrtojbe) in po Veliki noči se usmerimo k dograditvi cerkve sv. Petra in Pavla, da bi 29. junija vse blagoslovili. V pastoralnem delu spremljamo sedem osnovnih šol in enajstim podružnicam pomagamo v pripravah na zakramente in nedeljske ter šolske maše v domačem jeziku. Okrog 500 krščenih -med njimi 150 katehumenov. Skromni in obetajoči začetki. Na žegnanju pri sv. Katerini je bilo 49 krstov minulega 25. novembra. Božji mir božične noči vam želim in bodimo še naprej prijatelji tistih, ki jih ima betlehemsko Dete najbolj pri srcu. On je Knez miru. Po poti drobnih sreč in veselja ob srečevanju z 'malimi' bomo razumeli bližino Novorojenega Boga. Bodimo sami reka... Ne ustavljajmo se, niti ne drvimo. Občudujmo in skupaj s toliko hvaležnimi srci v moji bližini molimo drug za drugega. Če bo mir, bomo kljub skromnemu življenju veseli in optimistični. Zbogom! Danilo Lisjak Doživetje v dunajski stolnici In vstopila je v naše srce... Pokliče me znanec in povabi, naj grem z njim na Dunaj, kjer mora dvigniti neke fotokopije, ki so mu jih pripravili v tamkajšnjem Državnem arhivu. Z veseljem sprejmem povabilo in tako sva se odpravila v cesarsko mesto. Moja edina želja je bila, da ponovno obiščem cerkev sv. Štefana, to enkratno gotsko stvaritev, ki mi je zelo pri srcu. Ko je dvignil dokumente, sva se napotila h katedrali. Bila je nabito polna, zvonovi pa so zvonili in oznanjali, da se bo kmalu začela maša. Da bi se ne prerivala, se domislim majhne zvijače. Rečem mu: "Greva v zakristijo, jaz danes še nisem maševal, Ti pa pridi z menoj, pa bo, kar bo"! Tudi v zakristiji je bila gneča. Za mašo je bilo pripravljenih kakih 40 duhovnikov. Videlo se je, da nekoga čakajo. Ponižno stopim do zakristana, ga pozdravim in poprosim: "Gospod Johan, bi se dobila alba, da bi maševal"? "Seveda, kaj pa oni"? "Ne, oni ni duhovnik, je moj šofer"! Takoj mi je pripravil albo in štolo, šoferja pa vljudno pospremil v cerkev. Prišel je kardinal Schonborn in odšli smo v cerkev. Mimogrede zapazim svojega šoferja med kanoniki, zadovoljen, da se ne bova po maši lovila. Sploh nisem vedel, za kaj gre, vendar kmalu opazim v prvi klopi s. Elviro - tisto, ki je ustanovila skupnost Čenakolo, kjer se zdravijo odvisniki. Ob njej je bilo nekaj fantov, verjetno iz te skupnosti, in mlajši mož, eden od medugorskih vidcev - Ivan. Torej sem čofnil v medugorsko srečanje, ki redno poteka v dunajski stolnici. Neprijetno sem se počutil, ker moj šofer ni naklonjen Medugorju. Bo, kar bo, sem si mislil, končno naj Bog reši tudi to mojo nocojšnjo mineštro... Prvič sem stal ob glavnem oltarju na nekoliko vzvišenem prezbiterju in gledal množico pred seboj. Bilo je enkratno: cerkev nabito polna, po sredini, kjer je zelo širok prostor, saj so cesarje svojčas ob kronanju pripeljali pred oltar celo s kočijo, je bilo natrpano mladih, ki so sedeli po tleh vse do obhajilne mize. Zadonele so orgle in maša se je začela. Obhajalo je nad 30 duhovnikov. Izreden red, nobenega prerivanja, zbranost, tišina ... Vse to je dalo tej maši poseben pečat. V spominu mi je ostala kardinalova pridiga. Glavno misel je namenil družini, ker je prav družina kraj vere in skupne molitve. V družini otroci poleg lepega doživetja lahko doživijo tudi tragične in boleče izkušnje. Edino Bog je tisti, ki lahko med skupno družinsko molitvijo omili vse tiste težke udarce, ki jih zadajo starši otrokom s svojimi medsebojnimi stiki in otroke zaznamujejo za celo življenje. Ob koncu je za avstrijsko televizijo kardinal pred nami vsemi dal še kratko izjavo. Med drugim je povedal tudi tole: "So trenutki, ko prisotnost Boga oziroma njegove Matere občutimo posebno močno. Danes, ob tem slavju, je bil zame in verjetno tudi za vas navzoče takšen trenutek. Navdaja nas neverjeten občutek veselja pa tudi tolažbe, da vas je toliko prišlo in da smo skupaj molili. Vesel sem, da bo toliko ljudi ob prisotnosti Božje Matere potolaženih pa tudi okrepljenih. Ponosni smo na Mater, ki ima takšnega Sina. Takole bi jaz to izrazil s preprostimi besedami. Od takšnih trenutkov izhaja neverjetno veliko milosti. Mnogi najdejo ob tem vero, marsikdo pa doseže tudi zdravje na duši ali na telesu. To so trenutki, ko se nebo dotika zemlje. In res lahko rečem, da gre ves ta blagoslov z vami, ki ste prišli sem, v svet..." Po poti domov sva veliko molčala. Nisem vprašal sopotnika, ali se ga je kaj dotaknilo. To bi bilo odveč. Oba pa sva čutila neki blažen mir, lahko bi rekel: s seboj sva ga nosila in ostal je v nama še naprej ... So trenutki, ko Bog z Marijino pomočjo vstopi v naše srce. Nekaj takega sva doživela tisti septembrski večer po slavju v Štefanovi stolnici na Dunaju. Ambrož Kodelja BARVE BOŽICA Božično voščilo slovenskih škofov Z zaupanjem v Boga skozi preizkušnje! N i. Iv e bojte se! Kajti glejte, oznanjam vam veliko veselje, ki bo za vse ljudstvo. Danes se vam je v Davidovem mestu rodil Odrešenik, ki je Kristus, Gospod" (Lk 2,10-11). So časi, ko slabe novice kar dežujejo. Naši časi so že taki. Verjetno tudi časi pred 2012 leti v današnji Sveti deželi niso bili veliko bolj veseli. Kajti Sveto pismo nam pravi, da so vsi ljudje živeli v velikem pričakovanju (prim. Lk 3,15), kar pomeni, da so imeli občutek, da tako ne more iti več naprej oziroma navzdol in da se mora nekaj zgoditi. Res se je nekaj zgodilo. V prvi sveti noči se je rodil otrok, ki ni bil navaden novorojenček, ampak Božji Sin, ki je prišel živet z nami naše življenje, revščino, preizkušnje in trpljenje, na koncu tudi smrt. S tem, ko je prišel z nami živet naše bedno življenje, nam želi sporočiti, da zaradi preizkušenj, ki se zgrnejo na nas, ni treba obupati nad seboj in drugimi, ker tudi on ni obupal nad nami. Prišel je med nas, da bi nam dal vedeti, da je tudi življenje v težavah in preizkušnjah smiselno in vredno, da ga živimo. Prišel nam je vlit nov pogum, voljo do življenja in zvestobo v dobrem. Prišel nam je pokazat, s kakšnim zaupanjem v Boga naj sprejemamo preizkušnje, s kakšno stanovitnostjo naj vzdržimo v težavah, s kakšno ljubeznijo naj odpuščamo vsem, za katere mislimo, da so krivi za našo nesrečo. Če se bomo dali tako poučiti betlehemskemu otroku, nam bo podelil tisti notranji mir, ki so ga vsem ljudem, ki so Bogu po volji, v sveti noči obljubljali angeli. Vsem, posebej še tistim, ki ste v najrazličnejših preizkušnjah zaradi bolezni, izgube zaposlitve, negotovosti glede jutrišnjega dne, človeškega nerazumevanja in v strahu pred prihodnostjo, vsem, ki ste daleč od svojih najbližjih in osamljeni, želimo Božje bližine in tolažbe. V tem duhu tudi voščimo blagoslovljene in tolažbe polne božične praznike, v novem Gospodovem letu 2013 pa Božjega varstva in opore. S povzdignjenimi vejami k svodu nad hribom, vej zelenih, že čaka na sneg, nebeško pisan uvod v skrivnost, bolj žametno kot je mak. Še jaz bi rad postal kakor smreka, ki bo od biserov v noč žarela, kot da je ta poslednji že vek in bo v podzemlju le še pekel... In z dušo, polno biserov, rad bi pozdravil Božje Detece v jaslih: sam Bog bo prišel v cerkvico spat (čeprav je peč prestara za mraz). Ker Bog Ljubezen je, nam lepo bo! Na hribu, s srnami, in v dolini. Še stari zvon bo hlipal krepko: "Čuj, noč: naš Bog Marijin je Sin"! Po tem bi več ne htel smreka biti: ne zna ljubiti, dasi vsa kras! A Bogca v cerkvi hočem moliti, ogreti z dihom frakarski mraz. Vladimir Kos Cimetasto rjavi vonj prikliče v ohišje srca pričakovanje. Tisto tiho, otroško, zeleno pobarvano z drevescem, Jezuščkom, pastirčki v jaslicah in lučkami in potico, posuto s smukcastim snegom cest. In potem so odrasli pogosto govorili v tišini o črnih luknjah in o belih mašnih plaščih. In rdeča se je vtihotapljala skozi trpke spomine, skozi iztrganost iz domovine. A moja zvezda repatica je z zlatom posvetlila čas. Majda Artač Starman NOVI ~w--pr • • • • -i y-| glas Kristi am m družba iflittM];! Goriški nadškof msgr. Carlo Roberto Maria Redaelli V tišini pred jaslicami dopustite, da vas preplavi svetloba, ki segreje srce! Foto DPD Msgr. Carlo Roberto Maria Redaelli se pripravlja na prvo obhajanje Božiča kot goriški nadškof. Kljub številnim obveznostim si je v ponedeljek vzel nekaj časa in nas prišel obiskat na goriško uredništvo Novega glasa. To je bila lepa priložnost, da smo mu v preprostem in prisrčnem pogovoru orisali delo našega tednika in si izmenjali voščila, pa tudi za pogovor, v katerem nam je zaupal nekaj svojih vtisov iz prvih dveh mesecev svojega bivanja na Goriškem. Spoštovani gospod nadškof msgr. Redaelli, kako gledate po dveh mesecih, odkar ste prišli v Gorico, na svoje pastirsko poslanstvo, na mesto in na goriško Cerkev, ki jo začenjate spoznavati? Po dveh mesecih, odkar sem začel s svojim poslanstvom na čelu goriške nadškofije, sem jasno še vedno v stanju spoznavanja skupnosti. Gre za postopno odkrivanje, pri čemer pa me ne vodi samo radovednost ali pa nuja, da spoznam družbeno in cerkveno sestavo skupnosti, v katero sem bil poslan, ampak želja, kot sem sam večkrat že poudaril, ko sem navedel svoje škofovsko geslo, da bi spoznal različne stvarnosti, s katerimi se srečujem, ter predvsem, da bi zmogel videti v osebah, ki jih srečujem, obraz "neveste Jagnjeta", Cerkve, ki je tudi “Prav prisotnost različnih kultur in različnih občutljivosti meje prijetno očarala, ko sem bil zaprošen, da postanem pastir te škofije”. tukaj sooblikovana z delovanjem Svetega Duha. Moram priznati, da vsak dan znova odkrivam nove poteze tega obraza. Gre za odkrivanje, ki vliva upanje tudi v težkih časih, kot so današnji. Gotovo je, da težav ne manjka in jih tudi ne bo primanjkovalo v prihodnje, a tu je veliko ljudi, ki imajo voljo do dela in nočejo, da bi ugasnila ljubezen do Božjega kraljestva in do Mesta človeka. Veliko ljudi je bilo prijetno presenečenih ob raznih srečanjih ob Vašem vstopu v našo stvarnost, predvsem zaradi vaše občutljivosti za delavce, kar je prišlo do izraza ob srečanju z njimi v Tržiču, zaradi Vaše neposrednosti v pogovoru s številnimi mladimi v Červinjanu in zaradi Vaše velike človečnosti v menzi za reveže pri kapucinih v Gorici. Gre za pomembne ter zgovorne signale... Kako boste nadaljevali z izkazovanjem pozornosti najšibkejšim? Prepričan sem, da je ena izmed nalog škofa pokazati vimenu celotne Cerkve, da jim je blizu, vsem različnim skupinam ljudi, predvsem pa seveda najbolj šibkim. Rekel sem "vimenu celotne Cerkve", ker neposredno bližino kasneje zagotavlja ne osebno nadškof, temveč veliko ustanov in ljudi, kise vsakodnevno trudijo, da bi stali ob strani vsem tistim, ki so v težavah. Škofje samo, če lahko tako rečem, skupni znak te pozornosti, ki jo ima do teh ljudi celotna Cerkev. Med drugim tudi ne smemo pozabiti, da delavci, ubogi, priseljenci, mladi in vsakršna druga kategorija ljudi niso samo predmet pozornosti Cerkve, ampak njen živi del. Da bom bolj konkreten in z namenom, da bi bil res znamenje, se bom v božičnih dneh vrnil h kapucinom med reveže, prav tako bom šel v menzo za uboge v Tržič tamkajšnje Karitas ter drugam, mašo bom daroval tudi v zaporu. Večkrat ste v svojih nagovorih omenili velikega kardinala Carla Mario Martinija, na katerega ste zelo navezani kot na pravega "duhovnega očeta". Katere njegove besede ali preroške geste čutite kot svoje duhovne temelje in bi jih radi udejanjili na Goriškem? Od kardinala Martinija bi najraje vzel dva vidika: najprej prvenstveno vlogo Božje besede, ki izraža in interpretira stvarnost in mora voditi vsako pastoralno delo ter osebno izbiro, ter dialog z vsemi, vernimi in nevernimi, v prepričanju, da vsaka ženska, vsak mož je vsekakor iskalec resnice, oseba, ki jo Bog ljubi in si tudi sama želi ljubiti. Ob vašem prihodu v Gorico ste pozdravili slovenske vernike in poudarili, da so posebnosti v Cerkvi bogastvo za vse. Kako gledate na to izkušnjo Cerkve, ki je lahko priložnost, čeprav ni vedno lahko to izvesti? Za zdaj lahko samo še spoznavam veliko možnosti, ki jih prisotnost slovenskih vernikov v naši nadškofiji lahko ponudi poti naše Cerkve. Prav prisotnost različnih kultur in različnih občutljivosti me je prijetno očarala, ko sem bil zaprošen, da postanem pastir te škofije. Razumem, da je potreben čas, da lahko spoznaš, ceniš in tudi ovrednotiš poti vsake posamezne stvarnosti, a moja osebna želja je, in prepričan sem, da je to želja tako Slovencev kot Italijanov, da sodelovanje, če ga podpira Sveti Duh, lahko obrodi veliko dobrih sadov. Prav tako se zavedam izjemne pomembnosti odnosov z bližnjimi slovenskimi škofijami, kot seveda tudi s furlanskimi in drugimi iz cerkvenega območja Triveneta, še posebej v luči skupnih oglejskih korenin. Prav zato sem bil izjemno vesel povabila v Ljubljano ob 550-letnici rojstva te pomembne nadškofije in srečanja z vsemi slovenskimi škofi. Pred nekaj tedni ste se srečali z družinami iz nadškofije. Pozorno ste prisluhnili težavam zakoncev v svetu, ki je doživel globoke spremembe, hkrati ste jih spodbudili, naj omogočajo pot vere svojim otrokom tako, da bo Bog spet živa prisotnost v njihovih življenjih. Kakšno vlogo lahko ima družina v novi evangelizaciji? “Življenje, ki ga živimo po veri, priča o tem, daje živeti evangelij tudi s človeškega vidika lepo”. Družina ima ogromno priložnost, saj je lahko sredstvo evangelizacije znotraj, pa tudi izven sebe. To je evange-lizacija, ki je - tako bi jo označil - "nalezljiva", osnovana ne le na izrecnem oznanjevanju (ki se seveda more in mora izvajati, če le obstajajo pogoji zanj), temveč na dejstvu, da življenje, ki ga živimo po veri, priča o tem, da je živeti evangelij tudi s človeškega vidika lepo in potešujoče. Vedno mi je naredilo velik vtis, kar presenetljivo trdi sv. Pavel v prvem pismu Korinčanom: "Neverni mož je namreč posvečen po ženi in neverna “Če vsajen član družine resnično veruje, lahko ta postane ‘sveta’”. žena je posvečena po vernem možu" (IKor 7,14). Lahko rečemo tole: če vsaj en član družine resnično veruje, lahko ta postane "sveta"; in če je v stanovanjski hiši, zaselku, vasi ena sama resnično verna družina, vse družine tiste stvarnosti lahko postanejo "svete". V letu vere smo na poseben način klicani, da z veseljem odkrivamo znamenja Božjega kraljestva in vstopamo skozi Gospodova vrata. Katere "poganjke" ste morda doslej opazili v goriški Cerkvi? V starodavnih časih je obstajala - na videz malo pomembna - cerkvena služba, t. j. os-tiarij, lahko bi rekli "vratar" ("ostium "v latinščini pomeni vrata") ali, še bolje, odgovoren za vrata svete stavbe. Prepričan sem, da danes obstajajo "vratarji" naše Cerkev, a ne v smislu ključarjev ali mež-narjev (ki so tudi potrebni); to so osebe, ki si prizadevajo, da bi - že samo s pričevanjem -olajšale drugim vstop skozi vrata vere. V mislih imam katehiste in vzgojitelje otrok in mladih, tiste, ki delujejo v sprejemnih središčih Karitas, misijonske skupine itd., pa tudi tiste, ki s preprostostjo in veseljem živijo svojo krščansko vero v navadnih vsakdanjih okoliščinah. Kaj bi zaželeli sebi in svojim vernikom ob bližnjem Božiču 2012? V spomin mi prihajajo krasne upodobitve Rojstva, pri katerih svetloba ne prihaja od zunaj, temveč je vir luči Otrok sam. Sebi in vsem bi zaželel, da bi postali v tišini pred jaslicami in bi prepustili, da jih postopoma “preplavi" tista svetloba, svetloba, ki segreje srca, prinaša globoko spokojnost, srečo, mir in željo, da bi naredili kot prerokinja Ana, ki je "o Otroku pripovedovala vsem, ki so pričakovali od-kupitev Jeruzalema" (Lk 2, 38). DDinJUP Foto DPD Kratke Advent v Doberdobu V naši župniji se pripravljamo na birmo, ki jo bomo imeli v aprilu. Birmanci smo z našim katehetom Urbanom obiskali glasbeno prireditev o Materi Tereziji v Sežani in tako ponovno spoznali dobroto Matere Terezije iz Kalkute. Veliko smo se o tem pogovarjali in se spomnili, da imamo v naši cerkvi sliko sv. Martina, na kateri piše: "Sveti Martin, uči nas dobrote”. Ta stavek nam je dal pobudo, da smo izoblikovali dve novi znamki. V Sloveniji obstajajo tudi osebne znamke, kijih lahko vsakdo naroči. Naša župnija je že pred leti izdala svojo znamko, na kateri je bila naša cerkev. Letošnji znamki sta dve. Na obeh je upodobljen naš sv. Martin, kot je na pročelju cerkve, s konjem in z beračem, ki sprejema del plašča. Prva znamka ima oznako A in je v Sloveniji namenjena pismom in razglednicam, druga pa ima oznako C in je za pisma in razglednice iz države Slovenije. Kot posebnost pa je naš g. župnik poskrbel še primerno božično kuverto, na kateri je prav tako sv. Martin, kot na znamki, in sicer v celoti, in napis: “Naraščajoče adventno pričakovanje naj nas vodi v mir Božiča”. Zavojček s polo znamk in kuvertami je bil na voljo vse adventne nedelje po maši v naši cerkvi. Čisti dobiček je namenjen nam birmancem za skupni romarski izlet, ki ga bomo imeli po birmi, ko bomo obiskali cerkev sv. Martina na Bledu, pa tudi Brezje in se zahvalili vsem, ki so nas spremljali pri pripravi na birmo. / Thomas Peric Mineva 850 let od začetka gradnje Notredamske katedrale Večtisočglava množica seje zbrala na slovesnosti, s katero so v Parizu uvedli celoletno obeleževanje 850-letnice Notredamske katedrale. Gotsko zgradbo iz 12. stoletja bodo marca opremili z novimi zvonovi, v prihodnjem letu pa bodo v sklopu obletnice potekali seminarji in koncerti sakralne glasbe, izdali bodo tudi jubilejne znamke. Notredamsko katedralo so začeli graditi leta 1163 in na ta dogodek so v Parizu vezali tudi 850. obletnico katedrale. Impozantno zgradbo so gradili okoli 90 let. Pariški kardinal AndreVingt-Trois je na nedavni slovesnosti dejal, da je pariška katedrala Notre Dame prepoznaven simbol tako za Parižane kot za druge ljudi po svetu. Nagovorom pred katedralo je sledila slavnostna maša. Po maši je pred velikimi lesenimi vrati katedrale spregovoril tudi francoski notranji minister Manuel Vališ. Spomnil je, da je katedrala “preživela” 80 kraljev, dva cesarja in pet republik. “To je ganljivo za vse, ki v njenih stolpih vidijo podobo Francije v vsej njeni veličini”, je dodal. Katedralo si letno ogleda 14 milijonov obiskovalcev. Med tednom v njej mašujejo petkrat na dan, v nedeljo pa sedemkrat. Slovenski "Monsinjor 007" v Vatikanu Za to, da se afera Vatileaks ne bi več ponovila, za vatikanskimi zidovi, skrbi slovenski monsinjor Mitja Leskovar. Novemu šefu protiobveščevalnega urada Vatikana, ki bo skrbel tudi za nova varnostna pravila, so poročevalci iz Vatikana že nadeli vzdevek Monsinjor 007. Leskovar - po poročanju časnika Delo - sodi v generacijo mlajših duhovnikov za vatikanskimi zidovi; rodil seje in šolal v Jugoslaviji in se prebil v sam vrh papeške države. Protiobveščevalni strokovnjak bo skrbel tudi za nova varnostna pravila v Vatikanu. Tako bodo vsi zaposleni in duhovščina v Vatikanu po novem opremljeni z osebno izkaznico, ki bo vsebovala tudi elektronsko sledilno napravo. Nove osebne izkaznice naj bi v Vatikanu po pričakovanjih uvedli s 1. januarjem. Leskovar je sicer zadolžen za prenašanje zaupnih dokumentov med Vatikanom in njegovimi diplomati ter bdi nad zahtevami za fotokopije dokumentov znotraj državnega sekretariata. Že pred časom so v Vatikanu uvedli strožja pravila glede dostopa do fotokopij dokumentov iz arhivov Svetega sedeža in ostalih materialov, dostop do papeških apartmajev pa je dovoljen le tistim, ki so zato pooblaščeni. Z novimi varnostnimi ukrepi želijo v Vatikanu preprečiti ponovitev uhajanja zaupnih dokumentov, ki je Vatikan pretresala v zadnjem letu. Iz dnevnika goriškega nadškofa msgr. Carla Redaellija Goriški nadškof msgr. Carlo Redaelli bo v nedeljo, 23. decembra, ob 10. uri daroval mašo za goste goriškega zapora. V ponedeljek, 24. decembra, bo ob 24. uri v stolni cerkvi vodil slovesno somaševanje v božični noči. V torek, 25. decembra, bo pri maši v stolnici podelil papeški blagoslov s popolnim odpustkom; ob 13. uri bo v kraju San Vito al Torre kosil z gosti skupnosti La Cisile. V ponedeljek, 31. decembra, bo opoldne kosil z gosti menze Karitas v Tržiču; ob 19. uri pa bo v goriški stolnici vodil zahvalno somaševanje ob koncu leta (Te Deum). SLOVENIJA ^ • v^l NOVI Gonska glas Kratke Sovodnje - Predstavitev knjige Gorica, njene zanimivosti in njen čas V Občinski knjižnici v Sovodnjah je bilo v torek, 11. decembra 2012, v sklopu srečanj, ki jih knjižnica prireja s finančno podporo Fundacije Goriške hranilnice, srečanje z avtorico Marizo Perat, kije spregovorila o svoji novi knjigi z naslovom Gorica, njene zanimivosti in njen čas. Avtorico je najprej predstavila županja ga. Alenka Florenin, nato pa je Mariza Perat v pogovoru z urednico založbe Goriška Mohorjeva družba prof. Marijo Češčut spregovorila o knjigi in o njenem nastajanju: prikazala je, kako je knjigo porazdelila po mestnih predelih, in pri tem s vsebinske strani skušala opozoriti na pomembnejše zanimivosti in zgodovinske dogodke. Največ poudarka je namenila prav slovenskim kulturnim in verskim ustanovam, ki so delovale v mestu, ter pomembnejšim osebnostim. Vseskozi pa je v knjigi prisoten pogled na Gorico kot stičišče kultur, različnih narodnostnih in verskih skupnosti, ki so mestu dajale svoj utrip in pomembnost. Betlehemska luč - Luč miru Združenje Krajevna skupnost Pevma-Štmaver-Oslavje, KD Sabotin, župnija sv. Mavra in Silvestra, Turistično društvo Solkan, župnija Solkan v sodelovanju s skavti vabijo in obveščajo, da bodo Solkanci izročili Betlehemsko luč sosedom iz Pevme, Štmavra in Oslavja ter vsem tistim, ki si želijo miru, v soboto, 22. decembra 2012, ob 17. uri v Štmavru na kmečki domačiji Grad Štmaveršt. 1 (pri Barnabi). S Solkanci se bodo srečali na nekdanjem kmečkem mejnem prehodu. Kulturni program bodo izoblikovali: OPZ Štmaver, skavti s poslanico miru, CPZ iz Solkana, MoPZ Štmaver, citre - Gabrijela Vidmar. Sledilo bo veselo druženje z izmenjavo božičnih in novoletnih voščil. Srečanje ob božični pesmi Združenje Krajevna skupnost Pevma-Štmaver-Oslavje prireja v petek, 21. decembra 2012, ob 19.30 v cerkvi v Pevmi Srečanje ob božični pesmi. Koncert bodo izoblikovali Zbor otroškega vrtca iz Pevme, vodi učiteljica Katja Bandelli, MoPZ Skala Gabrje, vodi Zulejka Devetak, zbor OŠ Josip Abram iz Pevme, vodi učiteljica Marta Ferletič, Ženski zbor Jezero Doberdob, vodi Dario Bertinazzi, MoPZ Štmaver, vodi Nadja Kovic. Priložnostni nagovor bo imela Katja Bandelli, božično misel pa bo izrekel župnik Marijan Markežič. Večer bo povezovala Barbara Uršič. Božični koncert v priredbi ZCPZ Gorica Združenje cerkvenih pevskih zborov Gorica prireja na dan sv. Štefana, v ponedeljek, 26. decembra, ob 16. uri v goriški stolnici Božični koncert. Prireditev, kije bila prvič izvedena pred več kot petdesetimi leti, sije zamislil prof. Mirko Filej. Letos se bodo predstavili tile zbori: MePZ Podgora (vodi Peter Pirih), MoPZ Štmaver (Nadja Kovic), MePZ Štandrež (Mojca Sirk), MePZ Rupa-Peč (Zulejka Devetak) in Dekliška vokalna skupina Bodeča neža (Mirko Ferlan). Toplo vabljeni! Razstava Umetniki za karitas v Galeriji Ars "Včasih je kultura tudi tiho spremljanje človeka" Umetnost človeka plemeniti. Pesem, glasba, poezija in slike ostanejo. "Za včerajšnja poročila in dnevnike jutri ne bomo več vedeli, slika pa bo ostala"! To je 11. decembra na odprtju prodajne potujoče razstave Umetniki za karitas v Galeriji Ars v Gorici poudarila neutrudna vodja projekta Jožica Ličen. Prepričana je namreč o tem, da Karitas ljudem v stiski ne pomaga samo s konkretnim paketom, čeprav je tudi to nujno potrebno, ampak tudi z nečim več. "Včasih je kultura tudi tiho spremljanje človeka". Kako je zlasti v današnjem času potrebna in pomembna solidarnost, je v imenu prireditelja razstave, na kateri so na ogled umetnine, ki so nastale na likovni koloniji na Sinjem Vrhu med 13. in 17. avgustom letos, podčrtal predsednik društva Ars Jurij Paljk. Harmonikar Manuel Persoglia z glasbene šole Emil Komel pa je zaigral primerno skladbo. V živem in živahnem pogovoru s Paljkom je Jožica Ličen jasno povedala, da verjame v milost in blagoslov, ki ju Gospod podeli tistim, ki sprejmejo njegov klic. Kolonija in sam projekt sta namreč nastala 1. 1995, ko je avstrijsko društvo predlagalo, če bi Karitas zanje pripravila razstavo. Prijatelja umetnika Silva in Azad Karim sta zelo spontano povedala, naj raje dajo prostor slovenskim umetnikom. "Dober glas seže v deveto vas", med umetniki se je zamisel takoj razširila, "stvar je bila rešena". Na turistični kmeti- ji Sinji Vrh, pri gostoljubnem Hieronimu Vidmarju, je nekaj let prej začel nastajati likovni center, novi projekt je tam našel odprta vrata. Nekaj številk: v katalogih projekta je zapisanih 1191 imen, med udeleženci kolonije je bilo 137 različnih avtorjev, skoraj 50 jih je bilo iz tujine, od Japonske prek Azije in Evrope do Amerike. "Veter veje, koder hoče". Denar dajejo pri Karitas neposredno v roke tem, katerim je namenjen. Prošenj je seveda več kot sredstev... "Nikdar nič ne ostane, da bi lahko dali kaj h kraju". Letos je nabirka namenjena otrokom v stiski. V 18 letih razstav so doslej namenjali pomoč stiskam, ki so bile v vsakem letu najbolj aktualne, za razne materinske domove, za brezdomce, za zasvojene itd. Zadnja tri leta je problemov še in še, dramatična je brezposelnost, družine težko shajajo. Letos so izbrali otroke, ki so vključeni v projekt posvojitev na razdaljo. Marsikdo namreč z mesečnim prispevkom pomaga družinam plačevati kosila ali malice v šoli; v zadnjih časih pa "otroci so ostali v zraku", ker imajo težave tudi njihovi podporniki. Tako bodo letos s prodajo slik pomagali vzdrževati te oblike posvojitev. "Počasi se stvar premika in gre naprej kljub krizi, pa čeprav ljudje ne kupujejo več toliko slik kot pred leti". Karitas s prostovoljci je dosegla, da ljudje razmišljajo malo drugače, to je velik uspeh. "Ponosni smo, da lahko v tem času delamo to, kar delamo, poleg tega pa še prenašamo kulturo in umetnost med ljudi. Politike poznajo vsi; a ni žalostno, da ljudje sploh ne poznajo velikih slovenskih sodobnih slikarjev? Čutimo dolžnost, da ljudem približamo ljudi, ki res krojijo kulturo današnjega časa. Tudi to je Karitas". Med udeleženci letošnje kolonije so bili Vesna Benedetič iz Trsta, "na Sinjem Vrhu je s svojim temperamentom bila sonček", nato grafičarka in slikarka Milena Gregorčič iz Ljubljane, profesorica na likovni akademiji v Mariboru Anka Krašna in njena učenka ter ilustratorka Karmen Smodiš, zakonca Ede in Buba Posa iz Madžarske, akad. prof. Darko Slavec, Bogdan Soban iz Vrtojbe, ki je na odprtju razstave kar sam spregovoril o svojih "nepredvidenih in neponovljivih slikah", ki jih riše njegov računalniški program; pa še Veljko Toman z Rakitne, kiparka Alenka Viceljo iz Portoroža, akademski slikar Vinko Železnikar iz Mengša in Viktor Šest. Častna gosta sta bila ilustratorka Jelka Reichman in veliki kipar Mirsad Begič. "Ljudje so uživali, da so prišli in srkali, kar znajo drugi... Med udeleženci kolonije so veliki ljudje, ki znajo biti zelo majhni. To je veliko bistvo našega dogajanja". Vedno so zraven tudi strokovni sodelavci Lucijan Bratuš, Jože Bartolj, Primož Brecelj, Silva in Azad Karim, Mira Ličen Krmpotič in Tone Seifert. "Vsak od njih ima svojo funkcijo". Po strokovni plati "vodi niti" umetnostna kritičarka Anamarija Stibilj Šajn, ki je v stalnem stiku z umetniki. Za prihodnjo kolonijo je že sedaj na seznamu 26 imen slikarjev, ki bi želeli sodelovati, "zbrali jih bomo le deset". Kar 60 umetnikov - takih, ki so se udeležili kolonije v prejšnjih letih ali želijo priti na naslednje ali čisto preprosto takih, ki želijo kaj darovati - je priš- lo zraven ob dnevu odprtih vrat. Naslov letošnjega srečanja je bil "Lačen sem bil in ste mi dali jesti, žejen sem bil in ste mi dali piti, nag sem bil in ste me oblekli..." Ob poslednji sodbi "nas Gospod ne bo vprašal, kje smo bili na romanju ali kako veliko cerkev imamo. To je potrebno. A vprašal nas bo, a ste mi dali jesti, pa ne samo kruha, pa tudi hrane za dušo", je sklenila Jožica Ličen. DD Foto DPD Mala Cecilijanka/ Revija otroških in mladinskih zborov Otroško petje, sončni žarek v mrzli sivini Bela snežna odeja, ki je prekrila v soboto, 8. decembra 2012, Goriško, Tržaško in Primorsko nasploh, je marsikateremu otroškemu ali mladinskemu zboru preprečila, da bi se udeležil revije otroških in mladinskih zborov Mala Cecilijanka, zato so se prireditelji, Združenje cerkvenih pevskih zborov - revijo je priredilo v sodelovanju s SSO in ob podpori Zadružne banke Doberdob in Sovodnje -, odločili, da bodo Malo Cecilijanko, ki sicer že dolga desetletja poteka v čast Marije prav na dan Brezmadežne, prenesli na kasnejši datum. Izbrali so nedeljo, 16. decembra 2012. Tudi ta zamik ni sicer ustrezal vsem prijavljenim zborčkom, tako da se jih je, žal, kar pet odpovedalo nastopu (OPeZ F. B. Sedej Štev-erjan, OPeZ Ladjica, OPeZ Ru-pa -Peč, Otroški cerkveni zbor Standrež, Mladinski pevski zbor Rupa-Peč). Kot je že ustaljena navada, je prireditev - zaradi velikega števila malih pevcev - potekala v dveh delih. Prvi se je začel ob 14.30. Na njem so s svojimi prisrčnim nastopom ogreli ozračje, OPeZ OŠ Josip Abram - Pevma (pevovodja Marta Ferletič, klavirska spremljava Mateja Jarc), OPeZ OŠ iz Romjana (Lucija Lavrenčič Terpin, Zulejka Devetak), OPeZ KD Sovodnje - mali - (Jana Drasič, Valentina Nanut), OPeZ Štmaver (Lara Feri, Martina Valentinčič), OPeZ KD Sovodnje Qana Drasič, Beatrice Zonta), OPeZ Emil Komel in Mladinski pevski zbor Emil Komel (Damjana ČevdekJug, David Bandelj). V drugem delu, ob 16. uri, so pa zapeli OPeZ Vrh Sv. Mihaela (Karen Ulian, Nika Cotič), OPeZ Mali Veseljaki (Tamara Pod-veršič in Mateja Jarc), Dekliški pevski zbor Kapela Nova Gorica (Kristina Škibin), prvič gost, Otroško-mladinski pevski zbor Veseljaki (Lucija Lavrenčič Terpin, Zulejka Devetak), OPeZ Kapela Nova Gorica (Neža Stubelj). Mlade in glasbeno izobražene pevovodkinje, ki celo leto potrpežljivo, vztrajno in neutrudno vadijo z otroki in jih spodbujajo na teh prvih zborovskih korakih, so pri izbiranju programa, ki je tudi tokrat obsegal tri pesmi, upoštevale zmogljivosti svojih zborčkov, ki so sestavljeni tudi iz prav majhnih otrok. Pa že v teh sestavih je kak posebno vnet pevec, ki gotovo dobro obeta za prihodnje; slišali smo namreč tudi nekaj malih solistov z lepo obliko- vanim glasom. Nekateri zborčki so vsebino pesmic okrepili z gibom ali s kakim orff instrumentom. Oglašale so se pesmi iz slovenske ljudske in umetne zborovske zakladnice (Radovan Gobec, Uroš Rajko, Tomaž Habe, Vinko Vodopivec, Janez Bitenc, Adi Smolar, Jani Golob...) na tudi hudomušna, šegava besedila naših pesnikov (Miroslav Košuta, Neža Maurer, Vida Jerajeva, Zora Saksida ...). Nekateri so se preizkusili v črnski duhovni pesmi in zapeli v angleškem ali španskem jeziku. Milo se je zaslišala tudi kakšna znana Marijina pesem. Publika, bolj številna v prvem kot v drugem delu, je z veseljem spremljala rosne glasove in jim namenila toplo ploskanje. Otroški glasovi vselej raznežijo poslušalce in njihovo petje nevsiljivo seže v dušo. Kot je že v navadi, Malo Cecilijanko uvaja priložnostni nagovor. Letos so prireditelji to nalogo zaupali dr. Davidu Bandlju, pesniku, pa tudi navdušenemu pevcu in prizadevnemu pevovodji ter članu izvršnega odbora Združenja cerkvenih pevskih zborov Gorica, kateremu predseduje Dario Bertinazzi. Zaradi bolezni predsednik Bertinazzi ni bil prisoten, poslal pa je pozdrave in izrazil željo, da bi pevci in občinstvo preživeli lepo popoldne ob pesmi. Bandelj je povedal nekaj tehtnih misli o otroškem zborovskem petju. Dejal je, da se "Mala Cecilijanka vsako leto pojavlja kot velik praznik mladega zborovskega petja", in podčrtal, koliko mladim je že od malih nog dana možnost, "da spoznavajo radosti in težave skupnega prepevanja". Skupne vaje navajajo otroke k sodelovanju, "medsebojnemu poslušanju in k lepemu kultiviranemu petju". "To bogastvo nikakor ni zanemarljivo", je naglasil, "ne za osebno rast vsakega otroka in mladostnika ne za kvalitetno rast naših neštetih odraslih zborov, ki se med bolj ali manj vidnimi težavami prebijajo skozi svoj kulturni vsakdan". Nadalje je rekel, da "so otroci, kot vemo, dovzetne-jši in bolj pripravljeni na izzive, vzgojo in rast, kot smo odrasli. Zato je nujno investirati v njihovo vzgojo, predvsem glas- beno, pevsko oz. zborovsko. Treba je omogočiti močno in kvalitetno rast najprej z izobraževanjem zborovodij, saj si upam trditi, da zahteva otroško in mladinsko petje bolj kompetentne, motivirane in zagnane zborovodje kot pri odraslem zboru, saj poleg navdušenja lahko otrokom predajo tudi tisto osnovno, vendar pomembno glasbeno, vokalno tehnično znanje in dober okus". Poudaril je, da otroško petje ne sme biti "le nujen privesek odraslega zbora" in mora biti namenjeno "resničnemu izobraževanju". "Napačne izbire v sedanjosti pogujejo našo prihodnost", je pristavil in navedel primer moških zborov, pri katerih je priliv mladih moči šibek, po njegovem prav zato, ker so najstniški pevci "med obdobjem mutacije prepuščeni samim sebi in jim ni omogočeno petje". Zato bi bilo treba "oblikovati zborovsko piramido”, bazo katere sestavljajo otroški in mladinski zbori. David Bandelj je kljub sedanji krizi, kjer je na udaru najbolj kultura, končal z optimistično mislijo: "Kar nas bo rešilo, je samo kvaliteta. Investirajmo vanjo". Program, ki ga je posnel slovenski radio Trst A, je tekoče povezovala mlada Giada Giuntoli. Pevovodjem pa sta v imenu prirediteljev spominski dar izročala Lucrezia Scaringella in Manuel Quaggiato. K OPZ osnovne šole Josip Abram iz Pevme (foto DPD) r "if.ir 1’ -" j;.!. Uslužbenci v dopolnilni blagajni Božičnica SCGV Emil Komel z grenkim priokusom V soboto, 15. decembra, jev veliki dvorani Kulturnega centra Lojze Bratuž v Gorici potekal osrednji božični nastop gojencev Slovenskega centra za glasbeno vzgojo Emil Komel. Tik pred začetkom je v imenu desetih redno zaposlenih uslužbencev stopila k mikrofonu podravnatelji-ca Alessandra Schettino in izrekla nekaj besed o situaciji na šoli. Zaradi finančnega stanja, “ki ni rožnato", so morali namreč sprejeti dopolnilno blagajno do konca meseca decembra. "Tarejo nas skrbi in strah za prihodnost naše šole in seveda našega dela", je dejala. V teh tednih so veliko razpravljali o tem, kaj bi naredili. Kljub vsemu so odločili, da, "čeprav v velikih težavah, smo najprej učitelji in pedagogi. Naredili bomo vse, kar je v naših močeh, da učenci ne bodo prikrajšani zaradi te situacije. In zato smo nekateri pripravljeni pomagati šoli tudi s prostovoljnim delom". V upanju, da se bo z novim letom stanje izboljšalo, je Schettinova iskreno voščila vesel Božič in srečno v letu 2013. V imenu upravnega odbora je predsednica Mara Černič povedala, da ob koncu leta po navadi "ocenjujemo opravljeno delo in se zazremo v HOTO LABORATO RI O Carlo Sclauzerc}*5'^ ul. Locchi 2 - 34170 Gorica tel. 0481 535165 grofica goriziana tipografia tiskarna i since 1966 prihodnost". Leto 2012 je bilo za šolo Komel žal posebno, je dejala. Izgubili so predragega profesorja in mentorja, prof. Silvana Kerše-vana. "Kakor vsi otroci, ki so postali odrasli, ne bomo zatajili njegove zapuščine in se bomo vedno zgledovali po njegovem svetovnem nazoru. Vendar včasih nas prevzameta občutek negotovosti in osamljenosti, predvsem ko se na obzorju kažejo hude preizkušnje". Nedorečenosti in zamude pri izplačilu državnih prispevkov, ki omogočajo šoli redno delovanje, postavljajo celoten kolektiv pred nove in hude izzive. Začetek šolskega leta 2012-13 je bil zelo negotov, delovanje pa so načrtovali tako, da bodo vse izpeljali. Poudarila je, da so celoten profesorski kader in vsi uslužbenci "pristali na to, da so počakali na izplačilo svojih honorarjev in so vedno in vestno opravljali svoje dolžnosti". Krčenje italijanskega prispevka jih je prisililo k temu, da so vprašali za izredno dopolnilno blagajno. Uslužbenci bodo še v tem mesecu na tej blagajni osem delovnih dni. "Jaz in celotni upravni odbor moramo poskrbeti za prihodnost šole Emil Komel in je ne smemo finančno ošibiti". Dopolnilno blagajno so organizirali tako, da bo v čim manjši meri povzročala težave gojencem, glavnina le-te bo namreč potekala v času božičnih počitnic. S trdim delom in požrtvovalnostjo so profesorji potrdili in utrdili osrednjo vlogo naše šole v go-riškem prostoru na glasbenem področju. Tudi letos šola beleži kar 370 redno vpisanih gojencev, deset stalno zaposlenih uslužbencev in 30 honorarcev. "To je velika šola, zrasla je in postala močna". Šola nudi kvalitetno glasbeno vzgojo, je močno vpeta v goriški mestni kulturni prostor, o čemer pričajo številne pobude, pri katerih sodeluje. Dobri so odnosi z drugimi glasbenimi šolami v Sloveniji, s konservatorijema v Trstu in Vidmu, kjer so gojenci šole Komel uspešni, "kar nam je v velik ponos". Ustanovili so tudi sklad v spomin na prof. Kerševana, ki bo omogočil nadaljevanje glasbenega študija zaslužnim gojencem. V vsakdanjem delu z otroki in za otroke občutka negotovosti in osamljenosti potoneta, tudi ker je prof. Kerševan še živo prisoten v srcih teh, ki nadaljujejo njegovo poslanstvo. Božični nastop je uvedel otroški zbor nauka o glasbi pod vodstvom Michele De Castro, nadaljevala sta ga flavtista Patrik Cingerli in Seba-stjan Kranjc. Na klavir so se res izkazali solisti Michela Sbuelz, Peter Soban in Nada Tavčar, na harmoniko pa Jure Bužinel. Pod vodstvom Noemi Cristiani je s primernima skladbicama presenetil mali godalni orkester, v katerem so nastopili prav majhni violinisti. Pod vodstvom Tomaža Škamper-leta pa je nastopil šolski pihalni orkester. S štirimi skladbami se je izkazal godalni orkester iz podružnice Doberdob pod taktirko Frančiška Tavčarja, ensemble desetih kitar pa pod vodstvom Martine Gereon. Špansko skladbo sta odigrali flavtistka Ivana Gerin in harfistka Kristina Klančič, France-sco Malaroda pa je na čelo zaigral odlomek iz Bachove suite. Praznični glasbeni nastop, ki pa je zaradi besed podravnateljice in predsednice pustil grenko noto, je na briljanten način sklenil violinist Aleš Lavrenčič ob klavirski spremljavi očeta Hilarija: občinstvu sta podarila stavek iz Koncerta št. 2 v D-molu poljskega skladatelja Henryka Wieniawskega. / DD 14. decemb ra je MARTA LOMBARDI na tržaški fakulteti za arhitekturo diplomirala z najvišjo oceno in odliko na petletnem študiju arhitekture z diplomsko nalogo Ohraniti Gorico: metodologija in za ponovno uporabo pozabljene dediščine (prof. Pratali Maffei) Ob lepem uspehu ji čestitajo tata, mama, nona, Tiziano, Sandra in Mauro M. 1* 34170 Gorica Ul. Gregorčič, 18 tel. 0481 22116 fax 0481 22079 info@graficagoriziana.com ,bar Pasta Obiščite nas! na Verdijevem korzu 27 Gorica tel. 0481 550632 hndin TISKARNA 341 70 GORICA - Ul. Gregorčič, 23 Tel. 0481 522 907 - www.tipografiabudin.it ^ MEDICenter> Klinika nasmeška n. P L Izvrstne zobozdravniške storitve z nizkimi cenami. implantologija protetika ortodontija pedodontija estetsko zobozdravstvo neboleči posegi Medicenter sn Ul. Giuseppe Verdi, 28 Ronke (GO) Tel. 0481.777188 Urnik: od ponedeljka do petka 8:30-12:30/ 14:00-19:00 sobota 8:30-12:30 Zahvaljujemo se vam za zaupame .ViViV/i ni-:- kTm^ i n\■ Obvestila Prispevke za Slovenski center za glasbeno vzgojo Emil Komel v spomin na ravnafel|a prof. Silvana Kerševana lahko nakažete na bančni tekoči račun: Banca di Gvidale (Via Kugy. 2. Gorica) IBAN IT 30 C 05484 1240$ 003 570 036 225; SWIFT CMIT2C. S pripisom: za SKLAD SILVANA KERSE-VANA. Informacije na tajništvu SCGV Emil Komel tel. st. 0481 532163 ali 0481 547569. KD SABOTIN sporoča naslednje: v četrtek, 20. decembra, ob 19. uri srečanje s Podsabotinci na nekdanjem mejnem prehodu Podsabotin; v petek, 21. decembra, ob 19.30 božičnica v cerkvi v Pevmi; v soboto, 22. decembra, ob 17. uri na domačiji Grad v Štmavru predaja Betlehemske luči od Solkancev; v nedeljo, 23. decembra, ob 15. uri odprtje razstave jaslic na Sveti Gori, društvo je soprireditelj. Društvo Sabotin sprejema prijave za natečaj jaslic. Slovensko planinsko društvo Gorica vabi na nedeljske začetniške in nadaljevalne tečaje smučanja: 13., 20., 27. januarja in 3. februarja 2013 v Forni di Sopra. 3. marca 2013 bo na sporedu društvena tekma v Forni di Sopra; organiziran je avtobusni prevoz; društveni učitelji bodo na razpolago za poldnevne ali celodnevne tečaje. Info: Francesca 349 8456332, Sara 333 8907969. Prijave samo na sedežu društva v četrtek, 27. decembra 2012, od 18. do 20. ure, in v četrtek, 3. januarja 2013, od 18. do 20. ure. Pravljične počitnice: Hiša pravljic organizira v Sovodnjah zimski center od 27.12. do 4.1. za otroke od 3. do 10. leta. Vsak dan bodo potekale ustvarjalne delavnice: kuharska, glasbena, likovna in znanstvena. Osnovnošolci pa bodo pisali naloge. Število mest je omejeno. Za program in informacije: hisapravljic@gmail. com ali mob. 334/1243766 (Martina Šole) od 19. do 20. ure. Vokalna skupina Chorus '97 iz Mirna vabi na Božični koncert, ki bo 27. decembra ob 19.00 v župnijski cerkvi sv. Jurija v Mirnu pri Gorici. Poleg gostiteljev nastopata še Vokalna skupina Drežnica in Komorni zbor Iskra Bovec. V galeriji Kulturnega doma v Gorici je na ogled do četrtka, 10. januarja 2013, razstava tržaškega kiparja Pavla Hrovatina, ki nosi naslov Harmonija Krasa. V Rotundi Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica je do 28. decembra 2012, od ponedeljka do petka od 8. do 19. ure, ob sobotah od 8. do 12.30, odprta skupinska razstava Skozi oči popotnic, ki jo je priredil Fotoklub skupina 75. Na njej razstavljajo: Katerina Pittoli (NY lights), Tamara Puc (Toskanske geometrije) in Slavica Radinja (Začarani gozd). Društvo slovenskih upokojencev za Goriško sporoča, da bo v petek, 28. decembra, odpeljal avtobus udeležence na prednovoletno silvestrovanje v restavracijo Primula v Solkanu ob 16. uri iz Jamelj, nato s postanki v Doberdobu, na Poljanah, Vrhu, v Sovodnjah, pri cerkvi in lekarni, v Štandrežu na Pilošču in pri lekarni, v Podgori pri telovadnici, pri vagi in na Goriščku/trgu Medaglie d'oro. Začetek srečanja bo ob 17. uri. Vpisovanje se nadaljuje. Prijave sprejemajo po tel.: 0481882183 (Dragica V.), 0481 390697 (Marija Č.), 0481 20801 (Sonja K.), 347 1042156 (Rozina F:), 0481 884156 (Andrej F.). Na račun 20 evrov. Društvo slovenskih upokojencev za Goriško prireja 7-dnevni izlet v Pariz od 18. do 24. maja 2013 za ogled najpomembnejših kulturnozgodovinskih posebnosti. Vpisovanje se bo začelo v januarju ob sredah od 10. do 11. ure na društvenem sedežu v Gorici na korzu Verdi 51/int. in se nadaljevalo do zasedbe mest na avtobusu. Na račun 300 evrov. Iščem delo kot pomočnica v gospodinjstvu (likanje, čiščenje, kuhanje) ali negovalka starejših oseb. Tel. 003865-3001328. Nudim varstvo otrok na svojem domu, lokacija Miren. Starost: 0 mesecev - 5 let. Več informacij: 00386 40 700111. Nudim likanje in čiščenje. Kličite na tel. 0038640153213. Po poklicu sem ekonomist. Z veseljem bi nudila pomoč pri pisarniških delih za začetek tudi po 4 ure. Kličite na tel. 0038641529652. Potrebujete pomoč pri čiščenju ali likanju? Sem mlajša gospa z izkušnjami. Kličite zvečer na tel. 00386 70777505. Prodajam polnovreden kostanjev in mešani med. Količina omejena. Tel. 0481884077. Gospa išče delo za likanje in čiščenje na območju Gorice tel. 00386 31449311. Darovi H. A. daruje za misijonarja P. Opeka in D. Lisjaka po 50 evrov (skupaj 100 evrov). ZaNoviglas: Marinka Terčon 100 evrov. Za cerkev v Pevmi: namesto cvetja na grob Alme Pavletič (Rupa), daruje družina Mario Vižintin 50 evrov. Zahvala Šolske sestre Zavoda Svete Družine se zahvaljujemo vsem darovalcem za prejete darove ob zahvalni nedelji, kakor tudi vsem ostalim, ki med letom delijo z nami svoje darove. Vsem Bog povrni! Ob tej priložnosti voščimo vsem blagoslovljen Božič ter srečno novo leto 2013. Voščilo Društvo slovenskih upokojencev za Goriško vošči članom in prijateljem vesel Božič in srečno novo leto. Čestitke Naši nekdanji sodelavki Marti Lombardi, ob odlično končanem petletnem študiju arhitekture na tržaški univerzi, čestitamo in ji želimo veliko uspehov na poklicni poti. Uredništvo Novega glasa. RADIO SPAZIO 103 Slovenske oddaje (od 21.12.2012 do 27.12.2012) Radijska postaja iz Vidma oddaja na ultrakratkem valu s frekvencami za Goriško 97.5,91.9 Mhz; za Furlanijo 103.7, 103.9 Mhz; za Kanalsko dolino 95.7, 99.5 Mhz; za spodnjo dolino Bele 98.2 Mhz; za Karnijo 97.4, 91, 103.6 Mhz; na internetu www. radiospaziol03. it. Slovenske oddaje so na sporedu vsak dan, razen ob sobotah, od 21.30 do 22.30. Ob nedeljah od 14.30 do 15.30. Spored: Petek, 21. decembra (v studiu Niko Klanjšček): Zvočni zapis: posnetki z naših kulturnih prireditev -Glasba iz studia 2. Nedelja, 23. decembra (vodi Ezio Gosgnach): Okno v Benečijo: oddaja v benečanskem in rezijanskem narečju. Ponedeljek, 24. decembra (v studiu Andrej Baucon): Narodno-zabavna in zabavna glasba - Zborovski kotiček - Iz krščanskega sveta -Zanimivosti iz naših krajev -Obvestila. Torek, 25. decembra: (v studiu Matjaž Pintar): Utrinki v našem prostoru - Glasbena oddaja z Matjažem. Sreda, 26. decembra (v studiu Danilo Čotar): Praznični izbor božičnih melodij. Četrtek, 27. decembra (v studiu Andrej Baucon): Lahka glasba -Zanimivosti doma in po svetu -Obvestila. NOVI GLAS m l\f<£surv ^raJearv VOs vv • • CU/Ž' ^^JČo^landa ‘trDevetaj is7o VRH SVETEGA MIHAELA Tel. 0481.882488 www.devetak.com OKUSNE DOBROTE DOMAČE ZEMLJE in/ sproščen/ o Faks 0481/21987 barbara@tabaj .191.it Ul. 72 U. Oltfl 2)101 GORICA Drevored XX. Septembra, 134 Tel. 0481.82117 Faks 0481.548864 VrSUBIDA LA5UBIDA JOŠKO E LOREDAtlA SIRK Vesel Božič in srečno novo leto 2013! Kraj Monte 22 Krmin tel. 0481 60531 www.lasubida.it n/ URARNA ZLATARNA ŠULIGOJ Gorica - ulica Carducci, 49 Tel. 0481.535657 - www.suligoj.com Božič 2012! Naša pozornost: priložnostni 10 % popust za vse vaše nakupe. Distribucija pijač NARDIN GORICA Ulica Svetega Mihaela 324 Tel. 0481.21065, Faks 0481.522410 urauer ''B1RRA-BIERE-BEER-BIER' osferia, * gostilna, vošči vesel božični čas in polno dobrega v novem letu! Sovenca 7, Števerjan tel. 0481 884248 Gorica, Travnik 25, tel. 0481 531407 KATOLIŠKA KNJIGARNA želi vsem zvestim odjemalcem vesel Božič in srečno Novo leto! Pri nas najdete veliko izbiro jaslic, božičnih okraskov, nabožnih predmetov in priložnostnih daril! Obiščite nas! Božično brani e ---------------^ M- Na kavi s knjigo v Katoliški knjigarni v Gorici V skrivnost odeto srečanje z Doris Jarc Na dan svete Lucije, v četrtek, 13. decembra, se je v svetli, prijazni luči zaiskrilo mesečno srečanje Na kavi s knjigo: v letošnji sezoni ta literarna srečanja drugič pripravlja Katoliška knjigarna na goriškem Travniku v sodelovanju z Založništvom tržaškega tiska, Založbo Mladika in Goriško Mohorjevo družbo. Na udobnem divanu v lepem "bralnem kotičku" so se, po posredovanju učiteljice Majde Gergolet, zbrali učenci petega razreda osnovne šole O. Župančič iz Gorice v spremstvu učiteljice Mare Bogateč, da bi pobliže spoznali Doris Jarc, avtorico pripovedi za otroke Skrivnost none Genovefe, ki je izšla pred slabim mesecem dni kot ena izmed knjig knjižne zbirke Goriške Mohorjeve družbe za leto 2013. Gostjo in učence je pozdravila predstavnica GMD dr. Mirjam Simčič, ki je povedala, da so pri Mohorjevi želeli to knjigo predstaviti tudi mlajši publiki, saj je namenjena predvsem mladim bralcem. Objasnila je, da to ni klasična pravljica za prvošolčke, ampak vsaj za desetletnike, in predstavila avtorico Jarčevo, ki piše predvsem gledališke tekste, komedije in otroške igre, za domačo skupino iz Vrtojbe. Tokrat je prvič malce drugače prijela za pero. Simčičeva je pristavila, da bodo zgodbe vesele tudi nonice, saj pripoved posega v polpreteklo zgodovino in je zanimiva tudi zaradi opisa takratnih dogodkov in tedanjega vse prej kot lahkega življenja na kmetih. Jarčeva se je nato še sama predstavila in povedala, da ima 47 let, pa hčerko Ano, sina Vida in moža Vilija in da je nekoč tudi poučevala, potem pa se povsem posvetila prevajanju. Že od malih nog je zelo rada brala. Pri tem je navedla knjige, ki jih je prebrala, in z otroki pokramljala o znanih delih za mladino. Razkrila jim je tudi, kako se je lotila pisanja pripovedi Skrivnost none Genovefe, v katero je vpletla marsikateri resnični dogodek iz vojnih let. Dejala je, da jo zelo zanima življenje malih, preprostih ljudi, o katerih se na- vadno ne piše. V krajših obrisih je obnovila zgodbo Skrivnost none Genovefe, pri kateri je protagonistka deklica Pika, ki je polna alergij, zato je večkrat po bolnišnicah in nima veliko prijateljev. Največ se druži z mamo in s tatom. Njeno življenje postane zelo zanimivo, ko se v stari hiši, v kateri je živela nona Genovefa - avtorica si je zamislila, naj bi bil to kraj nad Kanalom ob Soči - in so jo preuredili v počitniški hram, začnejo dogajati čudne stvari. Na podstrešju, kjer ima Pikin oče, slikar, atelje, se na njegovi krajinski sliki - njen oče namreč ne slika ne ljudi ne portretov - prikaže drobna pika, v kateri Pika prepozna no-no Genovefo, ki je živela sto let, a kljub temu ni uredila neke pomembne zadeve, zato se je po smrti vrnila, da bi namesto nje to napravila Pika. Jarčeva končnega razpleta zgodbe ni povedala, saj ga bodo mali bralci sami odkrili. Povedala je le, da ima zgodba srečen konec. Avtorica je rekla, da je protagonistko poimenovala Pika po prezgodaj umrli prijateljici njene sestre. V nadaljevanju pogovora z učenci je povedala še, da je v samozaložbi izdala le eno, precej avtobiografsko knjigo za zelo majhne otroke in da je potrebovala eno celo leto, da je zbrala pogum in poklicala na Goriško Mohorjevo družbo. Priznala je, da ponujati lastna dela je kot "prodajati sebe". Zato pa je bila toliko bolj vesela, ko ji je Mirjam Simčič povedala, da bo Mohorjeva izdala njeno knjigo. Ko je omenila Pikinega prija- telja Martina, se je zaustavila ob pomembnosti prijateljstva. Povedala je še, da je lepe ilustracije, prikupno jezno nono Genovefo ilustrirala Jana Korečič v sodobnem slogu, a s pridihom preteklosti. Med pogovorom z učenci je razkrila, da je knjigo napisala v kratkem času in jo po nasvetih hčerke Ane, ki je pravi knjižni molj, bolje obdelala. Z vsebino je hotela mlajšemu rodu povedati, kakšno je bilo življenje Primorcev v prejšnjem stoletju, ko so otroci hodili v šolo samo kakšno leto, ker so morali pomagati na kmetiji. Življenje je bilo kruto. Lačni so bili, brez toplih oblek in čevljev. Moški so doma kuhali žganje, popivali in pijani mlatili žene. Odkrit klepet z avtorico je razvezal jezike šolarjem, tako da je iz njihovih ust izvedela, da nekateri prihajajo iz Slovenije - ena deklica iz Bosne -, da radi berejo, da imajo doma pravljice, ki so izšle pri GMD, da njihova sošolka zelo rada piše. Jarčeva jo je spodbudila, naj kar piše. Ob koncu prisrčnega kramljanja, pri katerem je kava PrimoAroma poživila odrasle, otroci so se pa odžejali z oranžado in posladkali s hrustljavimi piškoti, sta predstavnici GMD Mirjam Simčič in prof. Marija Ceščut podarili vsakemu otroku - in učiteljici -po eno knjigo pravljic, ki so izšle pri Goriški Mohorjevi družbi. Iva Koršič Oživljeno "Nagrado Dušana Černeta" pre|me Kulturni center Lojze Bratuž Kulturni center Lojze Bratuž iz Gorice, ki letos praznuje 50-letnico izredno plodnega dela, je prejemnik oživljene, sicer pa že 24. Nagrade Dušana Černeta. Gre za nagrado, ki jo je v letih 1976-2000 podeljeval Sklad Dušana Černeta v spomin na časnikarja, kulturnega in političnega delavca Dušana Černeta (1916-75). Že pred časom so se Knjižnica Dušana Černeta iz Trsta in člani Sklada dogovorili, da se Sklad sicer razpusti, vendar prevzame in poživi nagrado knjižnica, kije poimenovana po isti osebnosti. Po možnosti vsako leto naj bi v skladu z uveljavljeno tradicijo še naprej podeljevala Nagrado Dušana Černeta, in sicer Slovencu oz. Slovenki ali slovenski organizaciji ali ustanovi kot priznanje za prizadevanje za vrednote, za katere se je boril Dušan Černe: slovenstvo, demokracija, krščanstvo. Nagrado podeljuje tričlanska komisija, v katero je upravni odbor Knjižnice Dušana Černeta imenoval iz svojih vrst predsednika Iva Jevnikarja in tajnika Tomaža Simčiča, na predlog starih članov Sklada Dušana Černeta pa Sašo Martelanca. Komisija je sklenila, da ob oživitvi v kratkem zaporedju podeli tri nagrade, ki naj gredo v vse tri pokrajine Furlanije Julijske krajine, v katerih avtohtono živimo Slovenci. Prvo nagrado bo prejel, kot omenjeno, Kulturni center Lojze Bratuž v Gorici. Podelitev bo januarja v prostorih omenjenega kulturnega hrama, povezana pa bo s krstno predstavitvijo knjige iz zbirke Krožka za družbena vprašanja Virgil Šček, ki nosi naslov Zvestoba vrednotam, Podoba Dušana Černeta in po njem poimenovanih pobud. Gre za pravi zbornik več avtorjev, ki ga je uredil Ivo Jevnikar, predstavlja pa življenje in delo Dušana Černeta, zlasti na časnikarskem in političnem področju, saj je bil Černe med utemeljitelji samostojnega političnega nastopanja Slovencev v Italiji, prinaša nekaj pričevanj in dokumentov o njem ter opisuje poslanstvo Knjižnice Dušana Černeta, delo Sklada Dušana Černeta in vse njegove dosedanje nagrajence. Ob stoletnici smrti dr. Karla Štreklja Spominski dogodek v Gradcu poštovani in cenjeni profesor, dr. Karel Štrekelj! Pred nekaj dnevi sem vrednih dopisih, ki jih po elektronski pošti pošilja duša Kluba koroških Slovencev dr. Janez Stergar, ki deluje v Inštitutu za narodnostna vprašanja v Ljubljani, zasledil obvestilo, da so v četrtek, 29. novembra 2012, zvečer na graškem Inštitutu za slavistiko obeležili 100-let-nico Vaše smrti. Sicer smo se te obletnice spominjali 7. julija. Na ta dan ste v 54. letu starosti umrli v Gradcu, kjer ste živeli in delova- li. Poleg slavističnega inštituta v Gradcu in Slovenskega znanstvenega inštituta z Dunaja sta pri organizaciji te prireditve sodelovali še društvo Literarna hiša iz Maribora in graško društvo slovensko-avstrijskega prija teljstva. Nekaj podatkov o tem lepem spominskem dogodku mi je posredovala vodja Slovenskega narodopisnega inštituta Urban Jarnik iz Celovca, mag. Martina Piko, tako da sem izvedel, da sta samo prireditev z recitacijo in petjem nekaj pesmi iz znamenite zbirke Slovenskih narodnih pesmi obogatila gledališka igralka Breda Pugelj in še tenorist Miha Brkinjač. Prof. Ludviku Karničarju s slavističnega inštituta graške univerze gre priznanje, da je spominski večer organiziral, pospremil z uvodnim nagovorom in ga povezoval. Lanski dobitnik nagrade, ki nosi vaše ime in ki jo podeljuje Občina Komen "posameznikom ali skupinam za življenjsko delo ali izjemne dosežke na področju zbiranja in ohranjanja slovenskega ljudskega blaga v besedi in pesmi", se pravi etnomuzikolog prof. Engel-bert Logar z Inštituta za glasbeno etnologijo na Visoki šoli za glasbo in upodabljajočo umetnost iz Gradca, je strnjeno spregovoril o nastanku in širšem sprejemu izredne zbirke Slovenskih narodnih pesmi. Prav nič se ne čudim, da so ti zvezki doživeli izredno laskave ocene in široko priljubljenost, saj je dejstvo, da je zbirka, ki je razdeljena po vsebinskih sklopih in v kateri ste vsako pesem označili s številko, res nekaj edinstvenega. Skupno ste v štirih knjigah zbrali in objavili 8686pesmi in še 1944 "dodatkov", ki jih sicer niste imeli za prave ljudske pesmi, ampak za ponarodele. Prvi zvezek je izšel leta 1895, drugi 1900, tretji, ki sem ga te dni spet vzel v roke, ker v "Pesmih pobožnih" iščem podatke o ljudskih božičnih pesmih za božičnico na Štefanovo vštiva-nu, je izšel leta 1904, zadnji pa štiri leta kasneje. Kot so ugotavljali mnogi raziskovalci vašega dela, so še danes Slovenske narodne pesmi tudi po izidu mnogih drugih zbirk in monografij vendar osnova za vsako delo na področju analize narodne duhovne dediščine. Vsa hvala torej obema koroškima rojakoma, ki v bistvu nadaljujeta Vaše znanstvenoraziskovalno de- lo na področju slavistike in slovenske etnografije na graški univerzi. Veliko pozornost je vzbudila prof. Milena M. Blažič s pedagoške fakultete v Ljubljani, ki jena spominskem večeru spregovorila o pripravah na objavo obsežnega korpusa pravljic iz Vaše zapuščine, ki ste jih zbirali sočasno s pesmimi. Celoten korpus obsega več kot 1.500 pravljic in je po njenih besedah daleč največji v Evropi. Povedala je tudi, da ste si zadnja leta življenja zelo želeli, da bi pravljice uredili za objavo, a Vas je prehitela smrt. Ob omenjenih je nastopil še znanstveni raziskovalec dr. Matija Ogrin z Inštituta za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU v Ljubljani, ki je predstavil rokopis Vaših predavanj pod skupnim naslovom "Zgodovina slovenskega slovstva I-IV", ki ste jih imeli na graški sla- vistiki. V leksikonu berem, da ste bili leta 1896 imenovani za izrednega profesorja slovanskih jezikov, leta 1906 pa ste prevzeli vodstvo seminarja za slovansko filologijo na Univerzi v Gradcu. Redni profesor ste postali leta 1908. Ogrin je v svojem predavanju poudaril dejstvo, da Vam pripada tudi primat, da ste kot pr- vi univerzitetni profesor slavistike predavali o slovenski književnosti v slovenščini. Gradivo, ki ste ga pripravljali za ta svoja predavanja o slovenski literaturi, gre za več kot 1.200 strani obsežen rokopis, je sedaj v pripravi za objavo. Prvi od štirih delov pa je že objavljen v elektronski izdaji s faksimilom izvirnika in komentiranim prepisom; elektronska izdaja je javno dostopna v sklopu portala Elektronske znanstvene monografije ZRC SAZU na spletnem naslovu http: //ni. ijs. si: 8080/fedo-ra/get/ezmono: ks/VIEW/. Iz navedenega lahko sklepam, da je bilo na posvetu povedanih veliko novih in zanimivih stvari. Osebno bi rad kaj več izvedel o mreži sodelavcev, ki ste jo ustvarili na vsem slovenskem narodnem prostoru in tudi v naših primorskih krajih, ko ste zbirali gradivo za omenjeno zbirko Slovenskih narodnih pesmi, ki je izhajala pri Slovenski matici, oziroma za pravljice. Pri sestavljanju zbirke pesmi ste sicer črpali tudi iz Vrazovih, Majerjevih in drugih virov, zbiratelje sicer navadno sistematično navajate pod vsako pesmijo, ob kraju zapisa in večkrat celo datumu, oz. če gre za rokopisni ali že natisnjen vir in tudi če obstajajo variante besedila. Vendar pa me zanima prav to, kako Vam je uspelo ustvariti pravo narodno gibanje med dijaki in študenti, duhovniki in učtelji, da so zavzeto, marljivo in natančno zbirali ljudsko blago in Vam ga pošiljali v nadaljnjo obdelavo. Nekaj podobnega Vam je očitno uspelo tudi kot načelniku slovenske delovne skupine v raziskovalnem odboru Ljudska pesem v Avstriji", ki je začel delovati na Dunaju leta 1906. Za omenjeno skupino ste sestavili tudi "Navodila in vprašanja za zbiranje in zapisovanje narodnih pesmi, narodne godbe, narodnih plesov in šeg, ki se nanašajo na to". Veliko pa pove podatek, da je odbor do leta 1913 zbral 11.159 ljudskih pesmi z napevi. Spoštovani gospod profesor, še to Vam moram povedati. Ko smo konec aprila leta 1979 v Sesljanu poimenovali tedanjo osnovno šolo, sedaj občinske jasli, po Vas, je bil to pravi ljudski praznik. Saj ste nam Kraševcem, Vi, ki ste doma iz Gorjanskega, še posebej blizu in Vas čutimo za svojega. Spominjam se, da mi je takrat pustila res globok vtis pripoved o Vaši življenjski usodi in poti ter o vaši izredni delavnosti, o čemer pričajo številne raziskave in objave, kakor tudi skrajna skrb za lepoto slovenskega jezika. Tako, sedaj se moram posloviti. Ko tam v nebeškem Jeruzalemu gledate na slovensko deželo, zberite vse blažene nebeščane, ki jim je bila slovenščina materni jezik, in pri Najvišjem izprosite, da bi se milostno ozrl na vse nas in nam navdihnil pravo pamet za prave rešitve, ki so nujne za ta čas, da kot narod preživimo. Zbogom! Vaš Marko Tavčar Devin, na praznik Brezmadežnega spočetja 2012 Božično brani e ---------------^ M- Z_AL0Ž_IbA rv\LAb!KA V/ A rv\ Ž_2.Ll Tržaški književni razgledi uuu.mLAbiKA.cOm Praznični december Kje so tiste stezice Goriško mesto je že kak teden vse prepredeno z lučkami, ki naj bi oznanjale veseli božični in novoletni čas. Ate "varčne" luči oddajajo neko hladno, mrzlo svetlobo, ki nima mnogo skupnega s tisto toplo, odrešujočo svetlobo, ki jo prinaša Božič s skrivnostnim rojstvom Jezuščka, Božjega otroka, ki prihaja med nas, da bi nas otel greha in smrti. Tista hladna svetloba je bolj odsev naše tesnobe, ki se poraja v nas zaradi negotovosti, ki nam jo prinašata današnji čas in ta splošna kriza, predvsem kriza vrednot. Ta nam nastavlja vse mogoče zaslone pred oči; posebno nepro-dorni so potrošniški. Ti nam kažejo le materialne dobrine, ki jih ponuja ta potrošniška družba; ta nas z vsemogočimi omamnimi oglasi nenehno vabi k nakupovanju, čeprav so naši žepi prazni. Še bolj pa je prazno naše srce, saj ne zna več najti tistih stezic, ki bi nas vodile v tem skrivnostnem pričakovanju Božjega rojstva v mirne kotičke naše duše, da bi se zazrli vanje, se poglobili v skrivnost in znali radostno pričakovati sveto noč. Tako kot smo jo včasih, ko smo kot otroci hrepeneče pričakovali Božič ne zato, da bi dobili darila. Kje pa! Tista je nosil - seveda navadno so bili to le bombončki, orehi in pomaranče, ki smo jih jed- li samo takrat - le dobri sv. Miklavž, v čigar resnično prisotnost smo verjeli še, ko smo hodili v tretji ali četrti razred osnovne šole! Božične praznike smo pričakovali zaradi veselja, ki nas je prevzemalo ob njih, in tiste tihe sreče, ki se je prav neslišno naselila v naša srca. Kakšni lepi občutki so nas obdajali, ko smo nekaj dni pred Božičem šli s starši iskat mah na soški breg. Lepo je bilo, čeprav so zaradi ostrega mraza prezebli prsti bili prav boleči, a kljub temu smo stikali za najlepšim mahom in ga previdno odtrgali od zemlje ali kamnov in ga potem zadovoljni odnesli domov, kjer je ob njem vse zadišalo po prihajajočem prazniku. Jaslice in božično drevo smo pripravljali po stari slovenski tradiciji šele na božično vigilijo. Kakšna čustva so nas prežarjala, ko smo kuhinje; vonj po sladkih dobrotah se je razširil po celi hiši. Najbolj pričakovan trenutek je bila seveda polnočnica. Vse je bilo tako skrivnostno: hoja ali vožnja do cerkve, sveta maša, ganljivo lepe božične pesmi, rahla dremavica, proti kateri smo se bori- li otroci, da bi nam ne skvarila božične noči. Pa tisto tiho strmenje v jaslice ... Kje so zdaj vsi ti svetli občutki? Zakaj jih ne moremo več priklicati nazaj? So nam ta hitri tempo življenja, površnost današnje družbe, potrošništvo, sedaj pa še ta moreča kriza odvzeli vse to notranje bogastvo, da smo postali čustve- m pomagale očetu pripravljati jaslice! Lepe so bile, čeprav so bile skromne. Na božičnem drevesu so med okraski, ki smo jih skrbno pazili, da se ne razbijejo, viseli tudi čokoladni obeski, redke sladkarije za praznični priboljšek. K prazničnemu vzdušju je prispevala tudi peka potice, po kateri je omamno zadišalo iz no ubogi, izpraznjeni. Mračna koprena, ki tlači naše duše, ne pusti, da bi vanje posijala tista drobna svetla lučka, ki bi razsvetlila tudi najtemnejši kotiček, v katerem se zbira vse malodušje, ki ga občutimo, ko ne znamo več polno zaživeti in uživati ob malih stvareh kot nekoč. Iva Koršič JOLKA MILIC TUJI PESNIKI O NAŠIH KRAJIH IN LJUDEH Gabriella Musetti Rojstni dan Marku Kravosu Marko, na prehodu časa, ki se spreminja, nas potrjujejo naše potrebe, in gre za dobro spominsko igro marljivega prepisa tisočerih nagrmadenih zgodb, ki preplavljajo sedanjost. Razum redči zasnove, litanije pa zaplete brez vsakega obzira. Včasih ostanemo čisto osupli ob spominu na doživeti dogodek, ko da bi se zgodil nekomu drugemu, kakemu neznancu. po toliko letih, kdo sploh hoče vedeti? kdo hoče vedeti, kaj se je dogajalo v Chiesanuovi Monigu Gonarsu Viscu in potem na Rabu, na vzhodni meji - med leti 1942 in 1943 s slovenskim osvobodilnim bojem, ki pritiska na italijansko oblast, ta pa sproži veliko balkansko ofenzivo? proti Ljubljani proti Hrvaški požgati zemljo partizanom požgane gorske in nižinske vasi ljudstvo izgnano moški ženske stari otroci civilisti nebogljeni ujetniki v Chiesanuovi Monigu Gonarsu Viscu Rab je najstrašnejši od vseh na Rabu taborišče ni še pripravljeno moški ženske otroci izkopavajo koruzo in postavljajo vojaške šotore ženske in otroke namestijo tik ob morju poleti izsušena pustinja pozimi kalna mlaka Rab premore več kot tisoč taboriščnikov, mlajših od šestnajstih let - kasneje jih premestijo v Gonars -Monigo devetsto na tritisoč deportirancev - podatki stežka prilezejo iz omar - izčrpani od lakote na tisoče jih umre skriti so pogledom in onkraj vsakega nadzora kdo hoče zvedeti za imena slovenskih hrvaških romskih interniranih otrok? na katero stran se podaljšuje črta spomina, ko pripoveduje o naših krivdah? hrana je načrtno nezadostna, da bi kaznjenci še bolj oslabeli - na tisoče jih umre od gladu v Chiesanuovi Monigu Gonarsu Viscu in na Rabu - najhujšem od vseh - je slovenskih internirancev petindvajset tisoč: koliko otrok? koliko otrok med drugimi? med sabo se ne pogovarjamo o teh sramotnih spominih - ampak risbice narisane od preživelih otrok s šolskimi barvicami so tu - pričajo o grozi Opomba: Po ogledu razstave "quando mori' mio padre" / "ko je umrl moj oče". Risbe in pričevanja otrok, ki so bili v koncentracijskih taboriščih na vzhodni meji (1942-1943). Uredili so jo Metka Gombač, Boris M. Gombač, Dario Mat-tiussi, Center L. Gasparini, Gradišče 2008 O avtorici Gabriella Musetti, italijanska pesnica, pripovednica, esejistka, kritičarka, urednica in kulturna delavka, se je rodila v Genovi leta 1948. Diplomirala je iz filozofije na tamkajšnji Filozofski fakulteti. Že več kot desetletje živi z družino v Trstu, kjer je do upokojitve poučevala, zdaj pa se ukvarja predvsem z literaturo, založništvom in organizacijo pesniških srečanj. Poleg nekaj proznih del je izdala štiri pesniške zbirke, in sicer: E poi, sono una donna (Navsezadnje sem ženska), 1992; Mie čare (Moje drage), 2001; Obliquo re-sta il tempo (Poševen ostaja čas), 2005, in A chi di dovere (Komu po dolžnosti), - za to je prejela nagrado Senigallia Spiaggia di Velluto za leto 2007. V tisku ima, če ju ni že tiskala, peto pesniško zbirko in knjigo črtic. Je glavna urednica tržaške literarne revije L'almanacco del Ramo d'Oro, - ki je nekaj let sicer pavzirala, finančne težave pač, večne spremljevalke književnosti in kulture, a ni umrla - bila pa je od vsega začetka zelo odprta tudi za slovenske pesnike in pisatelje. Dolgo let je glavna organizatorka mednarodnega večdnevnega srečanja pesnikov, pisateljev, umetnikov in založnikov Re-sidenze Estive (Poletna bivanja), ki se ga že dolgo udeležujejo tudi slovenski literati, a tudi to hvalevredno institucijo, kot že skoraj vse po svetu in tudi pri nas, večkrat pesti pomanjkanje sredstev. Zabredli smo, se zdi, v nekakšno obdobje suhih krav, kdaj se bomo izmotali iz njega, pa najbrž ne ve niti kakšen diplomirani ali samozvani jasnovidec, brez senčice dvoma lahko rečem, da to nezavidljivo stanje večne negotovosti in nihanje med sem ali nisem presega tudi moje prognostične talente. V googlu imate na razpolago še druge novice, ki zadevajo literatko Musettijevo. Iz italijanščine prevedla in napisala beležko Jolka Milič PREMIO PREMIO BANCA ETERRtTORIO 2012 Banca Territoriale dell'anno 1° Classificato Gruppo Banca Popolare di Cividale BANCA F.TERRITORIO 2012 Iniziative di carattere Sociale 1 ° Classificato Dve pomembni priznanji sta nagradili naso pozornost do teritorijia v letu 2012 Uspeh je namenjen vam vsem. Vesele praznike. www. civibank .it Banca di Cividale 4 BANCAGRICOLA KMEČKA BANKA T'' w , • ai r rontiera Mmh, kako sladek Božič! Travnik v Gorici bo od srede, 19. do ponedeljka, 24. decembra prava slaščičarska vas na prostem: pričakuje vas prva izvedba Slaščic na meji! V “vasici vseh dobrot” bomo lahko pokusili in kupili sladke specialitete srednjevropskega prostora: od goriške potice do slovenskih palačink, od štrukljev do madžarskega kurtoskalacs, od reindlinga do koroških čokoladnih umetnin, ne da bi pozabili tipične sladice goriškega prostora z medom in sadnimi kašami. Sladko, a tudi slano: nekatere prazne trgovine v Raštelu bodo znova prizorišče okusne tipične slovenske in italijanske gostinske ponudbe. Praznično vzdušje bodo popestrili še tradicionalna božična tržnica, animacijske pobude, koncerti in božične predstave. 31. DECEMBRA Travnik, od 21.30 dalje SILVESTROVANJE NA PROSTEM POLNOČNI OGNJEMET Gorizia Gorica vedno pri roki. Referenčna aplikacija za vsakogar. Prenesite jo zdaj! http://letsgo.gorizia.it OBČINA GORICA REGI9NE AUTON9MA 0DB0RNIŠTV0 ZA KULTURO IN DOGODKE it FRIULI VeNEZIA GIUUA u dv ■ Vi« vki? FondazionE Cassa di Risparmio di Gorizia V sodelovanju s: Camera di Commercio Gorizia CONFCOMMERClO IMPRESE PER LMTALIA Božično voščilo tržaškega škofa Giampaola Crepaldija n V»v n VM • VI VI • I Božic: Božji in človeški obraz NARODNI DOM Predragi bratje in sestre, 1. "In Beseda je postala meso in se naselila med nami” (Jn 1,14): tale jedrnati stavek iz Janezovega evangelija na najboljši možni način izraža resnico Boga, ki je postal človek, njegovo rojstvo med nami. Jezus nam pokaže, kakšen je obraz Boga, da je ta obraz blizu in lahko pridemo do njega. V njem najdejo svoje zatočišče zlasti mali in ubogi. Božje obličje: to obličje je nam blizu in dostopno, v njem majhni in revni najdejo kot prvi zatočišče. Sv. Ire-nej je globoki pomen Jezusovega rojstva lepo povzel v tehle besedah: "Bog je postal človek, da bi človeka naučil sprejemati Boga in zato, da bi se Bog navadil prebivati v človeku". Za nas kristjane praznovanje Božiča pomeni ravno to, da dovolimo Jezusu Kristusu prebivati v nas. Če to naredimo, se uresničijo besede apostola Janeza: "Tistim pa, ki so jo sprejeli, je dala moč, da postanejo Božji otroci" (Jnl,12). Če pustimo, da Jezus Kristus prebiva v nas, bomo uresničili tisto, kar nam sveti oče Benedikt XVI. predlaga z razglasitvijo Leta vere, pa tudi tisto, kar si želimo uresničiti z našim V. Škofijskim zborovanjem, Sinodo vere. 2. Božič nas tako spodbuja, da bi okrepili našo vero v Gospoda. Ze bežen pogled na jaslice nam pove, kako krščanstvo ni nekaj abstraktnega, temveč je vera, ki v konkretnem človeškem obrazu prepoznava obraz deteta Jezusa, obraz Boga samega. Želi tudi, da bi se obraz vsakogar spremenil v obraz, ki bi bil čim bolj podoben tistemu Jezusa Kristusa. Njegov obraz, ki se nam razodene ob Božiču, je Foto A. Novak sinovski obraz v odnosu do Očeta, bratski obraz v odnosu do drugih, je obraz in odgovorni obraz v odnosu do sveta. Krščanstvo je nenehen proces upodabljanja svojega lastnega obraza po tistem Gospoda Jezusa, tako da ohranjamo globoko upanje v Boga, ljubimo bližnjega kot samega sebe in postanemo odgovorni za okolje, v katerem živimo, ne da bi pri tem naravo po božje častili. Ne smemo tudi zanikati tega, da se človek spreminja. 3. Če pustimo Jezusu, da prebiva v nas, bomo znali pomagati bratom in sestram, ki živijo v izključevalnih okoliščinah, kakor tudi tistim, ki jih tarejo težave zaradi globoke in hude gospodarsko-finančne krize, ki še kar traja. Naša škofija izraža solidarnost vsem tem ljudem, zato pa je mestne oblasti povabila k temu, da ponovno sestavijo državljansko pogodbo. Le-ta je neobhodno potrebna, da bi lahko spet načrtovali prihodnost v znamenju razvoja, pa tudi zato, da bi sobivanje državljanov bilo varno pred nevarnimi in ostrimi napadi. S pomočjo dialoga, človeške solidarnosti in povezanostjo institucij bomo osmislili državljansko pogodbo, spodbudili razvoj in z zaupanjem zrli v prihodnost. Še zlasti je treba poudariti, da je delo temeljna pravica, dobrina vseh in mora biti vsem tudi zagotovljena. Gospodov Božič je protistrup sebičnim nagnjenjem; je spodbuda, da naše življenje napravimo bolj človeško. Samo tako bomo lahko odgovorili na izzive, ki so pred nami. Vsem voščim blagoslovljen Božič v milosti Jezusa Gospoda. | Slori in Inštitut za narodnostna vprašanja Manjšinci predmet raziskovanja Korenite spremembe, ki so v zadnjih desetletjih zaznamovale razvoj obmejnih pasov na stičišču z našo matično domovino kot posledica sproščanja evropskih integracijskih procesov, narekujejo posobitev doslej uporabljenih analitičnih pristopov obravnave znanstvenih vprašanj. Zaradi tega postaja raba sintagme Slovenci v zamejstvu dokaj neprimerna, saj ne odraža več dejanske stvarnosti okolja, v katerem slovenska narodna skupnost bodisi v Italiji bodisi v ostalih domicilnih državah deluje in se razvija. V obdobju naglih družbenokulturnih sunkov in sprememb se namreč slovenskim manjšinam odpirajo nove perspektive v smeri prevzema aktivnejših in pomembnejših vlog: vse to se dogaja znotraj razširjenega 'brezmejnega' prostora. To je bila izhodiščna podlaga posveta z naslovom Slovenci v sosednjih državah Republike Slovenije kot predmet raziskovanja v okviru nacionalnih, čezmejnih in mednarodnih projektov, ki sta ga v petek, 14. decembra, priredila Slovenski raziskovalni inštitut in Inštitut za narodnostna vprašanja. Vsebina delovnega dne je bila razdeljena na dvoje. V jutranjem uvodnem delu so spregovorili predsednik Slorija Milan Bufon, Sonja Novak Lukanovič, direktorica INV, Borut Rončevič, v. d. generalnega Direktorata za visoko šolstvo in znanost pri Ministrstvu za izobraževanje, znanost, kulturo in šport RS, Primož Pristovšek, vodja Sektorja za raziskovalno infrastrukturo in mednarodno sodelovanje pri Javni agenciji za raziskovalno dejavnost RS, Dimitrij Rupel, GK RS v Trstu, in Matjaž Longar, državni sekretar na Uradu Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu. Predavatelji so si bili edini v prepričanju, da je potrebno dosedanje sinergije še naprej razvijati, še zlasti pa je potrebno iskati take načine sodelovanja, ki bi po eni strani povezovalo slovenski etnični prostor, obenem pa bi ciljalo na kakovostno ovrednotenje in novčenje splošnega slovenskega intelektualnega kadra. Po mnenju GK Dimitrija Rupla lahko naša narodna skupnost v Italiji odigra pomembno vlogo Foto IG preprosto zaradi svojega geografskega položaja, ki nam ponuja možnost poznavanja dveh jezikov in kultur. Državni sekretar Matjaž Longar je napovedal nadgradnjo mrežnega snovanja v vidiku t. i. skupnega slovenskega znanstvenega prostora: ta načrt se lahko opira na seznam slovenskih znanstvenikov, gospodarstvenikov in drugih 'kalibrov', ki so v času zaradi različnih razlogov zapustili slovensko okolje in nadaljevali svoje izkušnje drugje. Projekt Slorija Banka znanja, ki ga bodo v začetku prihodnjega leta predstavili v Trstu in Gorici, sodi ravno v ta namen. Resnici na ljubo je sekretar Longar postregel občinstvu s še eno, dokaj negativno novico, in sicer, da je zaradi vložitve referenduma zoper državni obračun in proračun financiranje razpisov za leto 2013 ustavljeno. Dejansko se ta problem kočljivo dotika usode naše manjšine, saj je prispevek matične domovine v višini štirih milijonov evrov pod vprašanjem... Drugače pa je jutranji del posveta beležil podpis sporazuma o sodelovanju med Slorijem in Znanstvenoraziskovalnim centrom Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Nato pa so predstojniki sodelujočih znanstvenoraziskovalnih sredin predstavili svojo ustanovo, njene raziskovalne dosežke na področju preučevanja manjšinskih vprašanj, pomembnejše izvedene projekte na nacionalni, čezmejni in mednarodni ravni. Izrisala se je tako popolnejša slika glede raziskovalnega položaja in perspektiv Slovencev v sosednjih državah RS. Posledice sodobne gospodarske krize znatno ovirajo razvoj raziskovalne dejavnosti, ki podpira tudi proučevanje razširjenega brezmejnega prostora. Oblikovanje in prijavljanje skupnih projektov na nacionalne, čezmejne in evropske razpise se zato kaže kot primerna oblika uresničevanja skupnih ciljev, ne nazadnje pa tudi zagotavlja v ta namen alternativna finančna sredstva. Tej tematiki je bil namenjen popoldanski del posveta, na katerem so bile izrečene konkretne možnosti, ki jih na tem področju odpira evro-projektiranje. IG SKLADIŠČE IDEJ | Odprli so razstavo Bogdana Groma Avtobiografsko popotovanje med barvami in življenjskimi izkušnjami n: // Tajprej sem Slovenec, Primorec, tržaški umetnik: šele nato sem vse ostalo". Vse ostalo pomeni preprosto gojenje svetovljanske duše, ki je umetnosti Bogdana Groma vselej dajala zagona za iskanje vedno novih slikarskih oprijemov. Resnici na ljubo se Gromova uvodna misel k zapisu, ki nam jo je zaupal po odprtju svoje antološke razstave v soboto, 15. decembra, v pokrajinskem razstavnem prostoru Skladiče idej na tržaškem nabrežju, nekoliko razlikuje od splošne presoje njegovega umetniškega etosa, ki ga vz-poreja s splošnim kozmopolitskim nagnjenjem velikih umetnikov. Težko je vsekakor prezreti dejstvo, da se je njegova življenjska pot vila po različnih geografskih legah, ki so vsaka na svoj način obogatila njegovo človeško in umetniško izkušnjo. Od rodnega Krasa se je Bogdan Grom selil prek Evrope, vse do takrat, ko ga je iskanje "boljših priložnosti" -kot nam je dejal pred nekaj leti, ko so ravno pri nas predstavili njegovo trijezično monografijo z naslovom Moje korenine, ki jo je izdala založba Mladika - popeljalo onkraj luže do ZDA. V Ameriki se je nastanil daljnega leta 1957 in tam na vedno prenovljen način gojil svojo umetnost v smer raziskovanja odnosa, ki veže ljudi na okolje, v katerem živijo. To je med drugim poudarila Ma- ria Teresa Bassa Poropat, predsednica tržaške pokrajine in zaradi tega osrednja gostiteljica antološke postavitve. O Gromovi umetniški večjezičnosti je spregovorila svetovalka postavitve Vanja Štrukelj: "Kljub temu da se Grom zvesto drži svojih izhodiščnih ikonografskih tematik, jih obenem razvija na podlagi različnih slikarskih jezikov". Grom v svoji popotniški in pustolovski zapletenosti doživlja različna področja zato, da dojema pojem svoje osebne kulturne identitete, ki raste in se razvija v stiku z drugimi kulturami. Kljub temu pa je starosta tržaških umetniških kritikov Giulio Montenero izhajal iz prepričanja, da je Bogdan Grom še danes korenito vezan na “Učna” ura na Kavi s knjigo Mladi Primorci veliko berejo TRŽAŠKA KNJIGARNA Zvesto občinstvo Tržaške knjigarne je na srečanju ob kavi, ki je bilo v sredo, 12. decembra, prisostvovalo nenavadni učni uri. Za predavalno mizo so tokrat sedeli dijaki 2. razreda klasičnega liceja France Prešeren, ki so ob mentorstvu prof. Majde Artač spregovorili o svoji izkušnji v zvezi s sodelovanjem pri lanski pobudi Primorci beremo. "Na povabilo Narodne in študijske knjižnice se je skupina mladih dijakov prizadevno lotila knjižne bere, ki je bila na sezna- mu. Svojo nalogo so morali sicer vzporejati s številnimi šolskimi dejavnostmi, s končnim rezultatom pa smo izredno zadovoljni", je uvodoma dejala prof. Artač, ki je besedo nato prepustila mladim bralcem, ki so rade volje spregovorili o tem, kaj so najraje prebirali, kaj jih je v tej izkušnji najbolj prevzelo, predvsem pa je iz njihovih besed vela intimna radost, ki jo lahko človeški duši ponuja le književnost. V tem primeru slovenska. "Knjižna pobuda Primorci beremo nam je ponudila možnost, da globlje spoznamo sodobno slovensko literaturo", je poudarila Nina Pahor. Istega mnenja je bila tudi Nada Tavčar, ki pa je v vsekakor širokem seznamu del pogrešala kakšno knjigo več, ki bi odgovarjala okusom mladih, Nausicaa Concina pa bi v seznam prihodnjega leta vključila več pu- stolovskih zgodb. Demetra Vola-ri je občinstvu zaupala, da jo je prevzela ljubezenska zgodba v knjigi Severnica nad Olimpom, Alex Solinas pa se je pošteno zatopil v sporno Pelinovo Na zeleni veji. Posebnega zanimanja je bila deležna tudi Rebulova knjiga Četverorečje. Zahtevnega branja Rebulovega dela in kompleksnosti zgodovinsko filozofske vsebine se mladi niso ustrašili: kot je poudarila Giorgia Slokar, sta zahteven slog in jezik kvečjemu izziv za bogatenje besednega zaklada. Pogovor je nato legel na minirano polje primernosti slovenskega jezika v prevajanju tujih avtorjev. Nada Tavčar in Nina Pahor sta pojasnili, da so včasih prevodi svetovnih del preprosto prej na voljo v italijanščini kot pa v slovenščini, upraviteljica Tržaške knjigarne Ilde Košuta pa je dodala nezanemarljivo dejstvo, da so slovenske knjige, bodisi izvirna dela bodisi prevodi tujih avtorjev, veliko dražje od italijanskih, knjižničarka Ksenja Majovski pa je napovedala, da bo sicer v kratkem v NŠK na voljo servis vnašanja knjig na bralnike (to so tableti). Ob spoznanju, da je treba mladim bralcem zaupati in krepiti njihovo ljubezen do branja, je sicer prišla na dan opazka, da bi morali nekateri dijaki bolj prisluhniti kolegom, ki imajo do slovenskega jezika izrazitejši odnos. Ob koncu srečanja, preden je Na-dia Roncelli v imenu založbe Mladika poklonila mladim bralcem zasluženo nagrado - knjižni dar, so dijaki na povabilo prof. Artačeve sestavili idealni seznam svojih najljubših literarnih del. V njem je prisoten Bartolov Alamut, Gverilci Polone Glavan, Dopust s taščo Ivana Sivca, Zima z ognjenim šalom Tatjane Kokalj in Jane Kolarič, Bele tulpike Ferda Godine, Vse, kar diha Teje Pevec in Tam preko, kjer stojim na eni nogi Majde Aje Kastelic. IG slovensko, vaško in kraško dediščino (rodil se je namreč v De-vinščini pri Trstu leta 1918. Nanj pa je vselej deloval tržaški kozmopolitski duh, "ki je bil nekoč tako prisoten v mestnem tkivu, v času pa se je porazgubil". Čeprav umetnik že dolga leta živi v ZDA, ni nikoli opustil svoje evropske duše. Postal je prijatelj novega okolja, zlasti pa je vedno ostal zvest prijatelj prihodnosti, "kar moramo sprejeti v teh hudih časih za vodilo našega življenja". Ministrica za Slovence v zamejstvu in po svetu Ljudmila Novak je na nedavnem obisku v New Yorku občudovala Gromov Križev pot, lestenec in njegove ostale cerkvene pripomočke in zaupala, da so ameriški Slovenci nad rojakom izredno ponosni. Rdečo nit razstave, ki jo je tržaška Foto IG pokrajina pripravila v sodelovanju z GK RS v Trstu in občino Zgonik ter drugimi osebki, pa je razvil sam umetnik. Sam je namreč zasnoval idejno in vsebinsko plat postavitve, ki se razpreda čez za avtobiografsko popotovanje med različnimi barvnimi izbirami in tematikami (od prvih del domačega kraškega pridiha vse do ameriške novoveške izkušnje), ki nazorno pričajo o meto- celoten razpon njegovega umetniškega snovanja. Na ogled je namreč preko sto del iz umetnikovega arhiva, iz različnih javnih in zasebnih zbirk ter muzejskih institucij: gre di dela Bogdana Groma in bodo obiskovalce spremljale vse do 3. februarja, ko bo nad razstavo padel zastor. A le nad njo, saj bo umetnik še naprej iskal najbolj pogosto barvo svoje duše. IG Kratke Nova zgoščenka pevske skupine Stu ledi “Božične, koledniške in novoletne ljudske pesmi so izraz slovenske ljudske pristnosti in kulture, ki je ohranila v stoletjih glasbene in vsebinske značilnosti posameznih dežel in krajev”. Tako so zapisale članice ženske pevske skupine Stu ledi v spremni besedi knjižice komaj izdanega CD-ja ljudskih božičnih pesmi z naslovom Ena svetla luč gori. Misel velja na splošno za ljudsko izročilo kot tudi ugotovitev, da te nabožne pesmi neposredno prenašajo način doživljanja svetopisemske besede v domačem, človeškem, tudi prisrčnem tonu. Tak je tudi značaj zbirke skladb, ki jih je umetniška vodja skupine Katja Lavrenčič črpala iz zaklada Benečije, Koroške, Istre, Štajerske, Kanalske doline in seveda iz tržaškega območja. Pevke skupine, ki že 35 let skrbi za vrednotenje in ohranitev krhke ljudske glasbene in jezikovne dediščine v sklopu istoimenske folklorne skupine v Trstu, so predstavile svojo tretjo ploščo na dan svetega Miklavža v veži Prešernovega gledališča v Boljuncu. Lepo število obiskovalcev je z njimi praznovalo krstno predstavitev, ki jo je ob glasbi vsebinsko dopolnil nastop Borisa Pangerca, kateremu je skupina zaupala priložnostni govor. Pangerc je razčlenil vsebine CD-ja z mnogih zornih kotov; z besedo o vlogi te edinstvene skupine v naši deželi in v sklopu kulturnih dejavnosti slovenske manjšine v Italiji, z analizo vokalne primernosti v odnosu do repertoarja, s pohvalo za izgovarjavo (kar je v primeru uporabe različnih narečij posebno delikatno področje), za zanimive programske izbire, za opazen pevski napredek in uglajeno muziciranje. Temu bi lahko dodali, da iz znanja in izkušnje izhaja tudi sposobnost naravnega, neizumetničenega podajanja, pravzaprav pevskega pripovedovanja, ki se mu ne prilega umetniško oblikovana ekspresivnost, temveč spontana preprostost v soglasju z besedili. Kultivirano ljudsko petje obarva “vrsto duhovnih stanj in razpoloženj" kot tudi harmonske in melodične posebnosti petnajstih ljudskih nabožnih, ki so jih nekoč prepevali med Božičem in Svečnico. CD je bil posnet v akustični notranjosti cerkvice Svete Trojice v Krogljah; za snemanje je poskrbel Peter Pavel Fachin. Plošča je sad triletnega dela, ki ga je skupina kronala s trajnim zvočnim zapisom z željo, da bi te pesmi še nadalje širili in peli v družinskih krogih in ob praznikih. Domačnosti vsebin je skupina dodala tudi drugi primer tradicije, ki se lahko prenaša skozi generacije, z izvrstno, sklekljano podobo Svete Družine, ki jo je za fotografijo platnice izdelala pevka Nevenka Kozina. / PAL Izdelava božičnih venčkov v Rojanu Jadranka Sedmak je tudi letos spremljala obetavne in spretne Rojančanke pri izdelovanju božičnih venčkov. V prostorih Marijinega doma je namreč domače društvo priredilo tečaj, ki bo nedvomno... olepšal letošnje praznovanje Jezusovega rojstva. Dobrodelna nabirka na Repentabru V četrtek, 13. decembra, je na sedežu repentabrske civilne zaščite v prostorih občinske hiše na Colu potekala tradicionalna božična nabirka, ki jo že vrsto let organizira tukajšnja osnovna šola Alojza Gradnika ob sodelovanju občinske uprave. Vabilu k nabirki seje odzvalo veliko število občanov, ki so z veseljem vse jutro prinašali šolske potrebščine, živilske izdelke in oblačila, ki so jih nato prostovoljci civilne zaščite v spremstvu župana Marka Pisanija in odbornice Roberte Škabar odpeljali na Rdeči križ v Logatec, s katerim je občina Repentabor pobratena že dolgih trideset let. Ob prihodu v Logatec jih je čakal prisrčen in občuten sprejem, župan Berto Menard je poudaril, kako se sodelovanje med pobratenima občinama plodno razvija in utrjuje na vseh področjih družbenega življenja in ne samo na institucionalni ravni. Poziv krovnima organizacijama Spošt. predsednika krovnih organizacij, spošt. deželna svetovalca! Veselimo se z vami, da so primarne organizacije Slovencev v Italiji prejele 60-odstotno akontacijo letošnjih prispevkov iz zaščitnega zakona. Sklad Mitja Čuk te akontacije ni prejel in se ne more veseliti. Prav kakor primarne ustanove ima tudi Sklad svoj sedež in svoje uslužbence in stalne stroške. Razlika med Skladom in primarnimi ustanovami je samo ta, da bodo Skladovi uslužbenci še naprej brez plače in da ne ve, kako bo lahko kos neodložljivim finančnim obveznostim. Prosimo vas, da v svoji skrbi za vse pripadnike slovenske narodne manjšine in spričo dejstva, da ste bili že prej večkrat opozorjeni na ta bistveni Skladov problem, čim prej posredujete, zlasti Skladovim uslužbencem, konkretno interventno rešitev. Vnaprej hvala za sleherno prizadevanje. Tiskovni urad Sklada Mitja Čuk Ljudske božične pesmi Društvo slovenskih izobražencev Mira Mihelič - Družinska slika z gospo Temperamentna, marljiva in natančna v svojem delu, s posluhom za jezike in z znatno mero občutljivosti. Tako bi lahko v nekaj besedah opisali pomembno pisateljico, prevajalko in urednico Miro Mihelič, ki je živela v času ženske emancipacije in uživala sloves ene najuspešnejših slovenskih žensk. Čeprav je bila kot dekle razvajena, saj je kot hčerka bančnega uslužbenca in operne pevke odraščala v družbeni eliti, se je po sili razmer spremenila v samozavestno prevajalko, ki je izvrstno, hitro in disciplinirano prevajala šest mesecev ter se zbujala vsako jutro ob petih in tipkala, da je dovolj zaslužila. V času prve svetovne vojne se je njena družina preselila v Zagreb, po ločitvi staršev je nekaj let preživela v Trbovljah s starimi starši in pri enajstih letih pristala v očetovi meščanski vili v Ljubljani. Še zelo mlada se je zaljubila in se poročila ter rodila dva otroka. Po vojni in zaporniški izkušnji je rodila še dva sinova, se ločila od Puca in se poročila s slikarjem Francetom Miheličem, s katerim je imela še petega otroka. Pisala je romane, drame, komedije, novele, zgodbe za otroke in mladino ter bila ena izmed najboljših slovenskih prevajalk. Poleg tega je bila knjižna urednica in doslej tudi edina predsednica Društva slovenskih pisateljev ter predsednica Slovenskega centra Pen, tako da se je uveljavila tudi v mednarodnih krogih. Prav zaradi tega so pred sedežem obeh društev postavili njen doprsni bronasti kip. Vse to in še druge zanimivosti o liku te dame je občinstvu Peterlinove dvorane na rednem ponedeljkovem srečanju predstavila publicistka, dolgoletna novinarka Dela, anglistka, prevajalka, esejistka, pa tudi avtorica nove knjige Mira Mihelič - Družinska slika z gospo, Alenka Puhar. Sama se zaveda, da je treba v življenjepisu obravnavati vse faze življenjskega razvoja, kar pomeni tudi skozi priimke, in tako je napisala uvodni tekst, naslovljen Življenje in delovanje Mire Kramar Puc Mihelič. Prisotnim je povedala zanimivo zgodbo o Mirinem življenju, kako je prve knjige objavila s priimkom Puc in kako je odrašča- la v družbeni eliti, saj je bila nečakinja enega vodilnih predvojnih liberalnih politikov, Alberta Kramarja. V svojih delih je opisovala, kaj sodi v elito: ne samo dobro obnašanje, ampak tudi znatna mera občutljivosti. Brez težav je govorila tri jezike, slovenščino, nemščino in hrvaščino, doma pa so poskrbeli še za to, da se je naučila francoščine in angleščine. Po vojni so njene sorodnike preganjali in jim odvzeli celotno premoženje, Mira Mihelič pa si je opomogla z znanjem jezikov in tipkanjem. Rešilo jo je prevajanje, poleg tega pa je ustvarila tudi fenomenalen prevajalski opus. Odlikovali so jo svetovljanstvo, znanje jezikov in izjemna karizma. Nadalje sta zanimivi še dve stvari: da pri pisanju ni sledila smernicam tedanjega časa, socialnega realizma, ampak se je zgledovala po primerih iz tujine, in da slo- venščina ni bil njen materni jezik. Izmojstrila je slovenščino, očetov jezik, kar je izredno nenavadno, obenem pa tudi dodana vrednost. Kot je pristavila Alenka Puhar, velja enako tudi za Lojzeta Kovačiča. Kar se tiče jezikov, je Miheličeva imela izjemen posluh, saj je njena mama govorila zagrebško hrvaščino, veliko časa pa je preživela s pestunjo, ki je go- vorila dalmatinsko hrvaščino. Slovenščine se je naučila šele pri sedmih letih. Kar se dela tiče, je bila Mira Mihelič štiri leta honorarna knjižna urednica pri Mladinski knjigi, za zbirko Zenit. V tistem času je priš- lo do razcveta prevodne literature, izhajala je znamenita Ocvirkova zbirka Sto romanov in pa zbirka Zenit. Broširane knjige so bile štirikrat do petkrat cenejše od tedanjih knjig. V štiridesetih naslovih se jih je zvrstilo tričetrt, ki so še danes dobri in kvalitetni, saj so bili usmerjeni v 20. stoletje in so izredno ažurni. Kot je dodal Aleš Berger, pobudnik zbirke Album, "sta prevajalstvo in urejanje zbirk dve duhamorni opravili, ki se ju ljudje ne spominjajo preveč dobro". Alenka Puhar je spomnila še na dejstvo, da je Miheličeva, sicer njena premožna sorodnica in mačeha, a ne v slabšalnem pome- nu, ker je bila izredno dobrosrčna in topla oseba brez hudobije, napisala avtobiografijo Ura mojih dni, ki je izšla leta 1985 v desetti-soč izvodih. Dodala je še, da je za ta korak potrebno veliko samozavesti. Gostja Društva slovenskih izobražencev je bila tudi urednica Nela Malečkar, ki je predstavila knjigo in povedala kratko zgodovino nastajanja zbirke Album Mladinske knjige. Začelo se je leta 2003, ko so razmišljali, kako bi obeležili stoletnico rojstva Srečka Kosovela. Tako se je porodila ideja, da bi preko fac-similov pesnikovih del prikazali prehajanje energije iz roke na papir. Knjigi je položil temelje gledališki kritik, urednik prevodne literature pri Mladinski knjigi, prevajalec in pisatelj Aleš Berger. Kosovelova knjiga je zabeležila rekordnih dvanajst tisoč prodanih izvodov, v zbirki Album pa so se ji pridružile še druge knjige, ki jih odlikujejo strokovna neoporečnost in osebna prepričljivost, saj lahko tako rekoč gledamo v pesnikovo delavnico. Princip stroke in osebnosti se tako ponuja tudi v knjigah o Simonu Gregorčiču, ki je skupaj s Kosovelovo pošla, pa o Primožu Trubarju, Cirilu Kosmaču, Edvardu Kocbeku in Almi Karlin. Berger je dodal, da je "Srečko Kosovel pravi fenomen kot tudi primorsko bralstvo, saj bi Primorci zanj in za Gregorčiča šli bosi po trnju. Pol naklade Kosovelove knjige smo prodali samo na Primorskem". Knjiga je delo sedemnajstih avtorjev, ki so prispevali študije, eseje, spominske utrinke, pogosto v kombinaciji pristopov in z različnih kotov opazovanja ter refleksije. Odlikuje jo več kot 250 fotografij, veliko dokumentov iz različnih arhivov ter seveda delo Mire Mihelič, ki nastopa z odlomki iz treh najuglednejših del in z natisom nekaj še neznanih besedil. Po besedah urednice Nele Malečkar bo prihodnje leto izšla knjiga o Borisu Pahorju, ki bo doslej edini avtor prisoten na predstavit- vi knjige, v letu 2014 pa o Vitomilu Zupanu. Foto Kroma NARODNA IN STUDIJSKA KNJIŽNICA | Občni zbor Z likvidnostnega vidika je NŠK na tleh! Na tokratnem občnem zboru Narodne in študijske knjižnice, ki je bil v torek, 11. decembra, v Trubarjevi čitalnici knjižnične ustanove, je bil navaden posel odobritve obračuna vse prej kot lahka zadeva. To sicer ne zaradi tesnega izida glasovanja, ampak zaradi okoliščin, v katerih je potekalo štetje glasov. Izredno hud finančni položaj, v katerem je NŠK, je bil v zadnjem času predmet obravnave naših medijev, neposredno soočenje z njegovo dejansko proračunsko sliko, ki jo je na občnem zboru podala blagajničarka Tanja Vesel, pa je prisotne domala zbegalo. Začnimo kar pri številkah. Dežela oziroma država sta svoje prispevke knjižnici znižali od 322 tisoč evrov na 246 tisoč evrov, se pravi, da v blagajni NŠK primanjkuje 86 tisoč evrov ali četrtina manj budgeta. Stroški zahtevajo odštetje 300 tisoč evrov za osebje, vsoto 40 tisoč evrov za nakup knjig, 47 tisoč evrov za najemnino, 50 tisoč pa znašajo funkcionalni stroški. 10 tisoč evrov znašajo davki (v to postavko je potrebno prišteti še nepredvidene stroške za neko staro najemnino), 4 tisoč evrov so sta- la nujna varnostna dela, 2.300 evrov je bil drag prenos knjig iz skladišča na ul. Donizetti do nove skladiščne lokacije na ul. Montecchi. Skupna izguba za leto 2012 znaša 113 tisoč evrov: ker pa je del uslužbencev stopi- lo v dopolnilno blagajno, je NSK prihranila 13 tisoč evrov, knjižnica bo tako končala bilanco s 100 tisoč evrov primanjkljaja. "Z likvidnostnega vidika je NŠK na tleh. Banke nam ne nudijo posojil, dokler se naše finančno stanje ne izboljša. Imamo veliko dolgov, saj najemnine nismo mogli izplačati, plačali smo le davke. Knjižnica je združenje, kar pomeni, da svojih rezerv nima", je dejala blagajničarka, ki pa je sicer za prihodnje leto nakazala nekoliko vedrejši položaj. Država naj bi namreč nakazala 322 tisoč evrov, in če prištejemo nekaj nujnih popravil, bo izguba znašala 'le' 37 tisoč evrov: če pa bo dežela financirala sklad za dopolnilno blagajno, bo minus znašal 10 tisoč evrov. Problem sicer ostaja odprt, saj bo morala ustanova letošnjo izgubo 100 tisoč evrov tako ali drugače nadoknaditi. Kako pa to početi? Predsednica upravnega odbora Martina Štrajn je obžalovala dejstvo, da so bili tarča rezov zaposleni. Sicer ne počezno. "Na občnem zboru smo sklenili, da bo prioriteta NŠK v prihodnje knjižničarsko delo", večje težave bo tako še naprej imel zgodovinski odsek. "Kot je bil odsek do danes strukturiran, ne more več delovati. Pri njem je potrebno evidentirati dve dejavnosti, prva zadeva hranjenje arhivskega bogastva, druga pa se ukvarja z raziskovalnim delom": to dejavnost bo treba v prihodnje drugače premisliti. V diskusiji je Samo Pahor načel vprašanje najemnine in koristenja sredstev evropskih prispevkov. Majda Kaučič Baša, ki je v usodo NŠK vpeta že veliko let, je naglasila pomen, ki ga je zgodovinski odsek z delom Alekseja Kalca in Sandija Volka imel pri postavljanju temeljev bibliografije izseljevanja: "Te raziskave imajo svojo težo in so lahko podlaga za prihodnje politične zahteve naše narodne skupnosti". Matejka Grgič je predlagala digitalizacijo gradiva kot odgovor na prostorsko stisko. Predsednik SKGZ Rudi Pavšič je kočljiv položaj, v katerem je ne samo NŠK, ampak več manjšinskih primarnih ustanov, izrabil za unovčenje svoje teorije o razčlenitvi naše manjšinske organiziranosti na podlagi prioritet; oprezno je presodil možnost koristenja evroprojektov ("odgovornost v zvezi s tem je treba deliti s partnerji"). Glede najemnin pa je zavrgel teorijo, češ da gre zaradi tega javni denar, namenjen manjšini, v žepe privatnikov: "Če NŠK želi zapustiti te prostore, lahko to naredi takoj", je dejal Pavšič in predlagal, naj si tudi javne uprave prevzamejo svoj delež odgovornosti do knjižnice, vsaj z lokacijskega vidika. V svojih replikah je bil upravni odbor jasen. Predsednica Štraj-nova je dejala, da je vprašanje evroprojektov v času zaostajalo zlasti zaradi nasprotovanja ravnatelja NŠK Milana Pahorja. Omenila je, da so se z občino začeli pogovori, da bi na neki skupni javni lokaciji - ki pa ne bo zastonjska - združili knjižničarski in zgodovinski odsek NŠK. O prioritetah znotraj manjšine je spregovoril prav tako Livio Šemolič: tudi od tega soočanja bo odvisna prihodnost NŠK. Semolič je med drugim dejal, da je upravni odbor poklican zato, da čim bolje uravnoteži bilanco knjižnice in da izpelje njene prioritetne naloge. Odbor pač zaradi kritičnega finančnega položaja upravlja NŠK z "zavezanimi rokami". Semolič je na občnem zboru napovedal tudi nekatere premike glede Trgovskega doma v Gorici. Kot že znano, se bodo januarja začela obnovitvena dela (stroške bo krila dežela), krovni organizaciji pa se bosta morali domeniti, kako kriti stroške koristenja pritličnih prostorov. IG NOVI Debelisovi na novi turistični kmetiji - doma! Čez 110 let stara slovenska kmetijska družina v Trstu Torek, 4. december 2012, so Debelisovi z zlatimi črkami zapisali v svojo biografsko knjigo. Slovenska tržaška družina je odprla vrata novih prostorov osmice na ul. Ven-tura v mestnem predelu Sv. Marije Magdalene Zgornje. Zbrali smo se v velikem številu, da bi čestitali trudu delavnih rok, ki obdelujejo zemljo; od nje živi že pet generacij. Osmica je prvič odprta od 8. do 23. decembra. Obisk zgodovinskega dogodka je predstavil pravi logistični podvig, saj je bila bližnja ul. Campa- Vse najboljše ob božičnih praznikih vošči TRGOVINA R0.2E. JESTVINE PI22E (v večernih urah) Devin 50 tel. 040 208337 diVenzoh jfova trgovina vas čaka in vam vošči vesefe božične in novoletne praznike 'Prosešda uf. 13 - Opčine (v Mižim cerkve) nelle povsem nasičena z avtomobili, celo avtobusni prevoznik je imel težave s prehodom redne linije. Odprtje nove turistične kmetije je počastila prisotnost moške vokalne skupine Sv. Jernej z Opčin, ki je pod vodstvom Mirka Ferlana zapela Vrabčevo uglasbitev Zdravice, skladbo Mlatiči Kamila Maška, Leskovarjev Oče naš ter Bučarjevo u-pesnitev pesmi V. Markiča Tam, kjer pisana so polja. Množici gostov, ki so se v deževnem popoldnevu radostno stiskali v dvorani in pod tramovi napušča, je izrekel toplo dobrodošlico Andrej Debeliš, eden izmed treh sinov (ob njem še Pavel in Kristjan), ki nadaljujejo tradicijo vrtnarsko-sadjarske kmetije. Škedenjski župnik, karizmatični kulturnik Dušan Jakomin, je po- Čokolada in bogata ponudba konfetov Vošči vesel Božič in srečno novo leto Trst, ul. Carducci 27 Gorica, ul. Garibaldi 4/b gledal v njihovo zgodovino. Debelisovi so steber slovenskega kmetovanja v Trstu, kažipot tradicije v prihodnosti, zgled uspešne simbioze človeka z naravo. Njihova zgodba se začne z drugačnim priimkom. Kristjan Si- Jv * L. A)\ I— *W Ai#J ; j . i3kj| .JU .Ar i .i , .M monič, ki se je leta 1864 rodil v Plačah pri Vipavskem Križu, se je z družico Marijo Kalin priselil v Trst, kjer je iskal zaposlitve. Najprej sta trdo delala na kmetiji na Skorklji, potem pa sta z Benediktinskimi sestrami, ki so upravljale posestvo med današnjo otroško bolnišnico Burlo Garofolo in morjem, podpisala spolovinar-sko pogodbo. Z zaslužkom je lahko Kristjan leta 1899 od dedičev barona Kronez kupil posestvo, na katerem danes stoji domačija. Imel je 12 otrok, pet sinov je u- mrlo, šest deklic je preživelo; prva, Ana, je umrla v neki nesreči. Leta 1934 se je njegova hčerka Justina poročila z Alojzom Debeli-som, čigar predniki so prišli na Kolonkovec iz beneškoslovenske Tipane in tako je kmetijska dejavnost stopila pod okrilje priimka Debeliš. Med štirimi sinovi Lojzeta (prvega) se je Alojz (drugi) leta 1965 poročil z Zorko Albreht in rodili so se jima trije sinove, ki danes složno delajo na posestvu in imajo že šoloobvezne o-troke. Kot dolgoletni predsednik Kmečke zveze je Alojz veliko naredil za slovensko prisotnost na tem območju, predvsem z nasprotovanjem razlastitvam kmetijskih zemljišč na Kolon-kovcu v sedemdesetih letih, leta 2003 je za svoje zasluge prejel častni naziv Viteza republike Italije. Osmica, ki bo jeseni 2013 predvidoma prerasla v agriturizem, se po letih zatočišča v domu Jakoba Ukmarja v Skednju vrača domov. Obiščite dom slovenske enoga-stronomije ali spoznajte sadove slovenske zemlje (zelenjava, sadje, vino, olje) na Debelisovi stojnici na tržaški tržnici "Ponte-rošo". Jernej Šček fofnondo obutve in usnjene golonterije Vesel Božič in srečno novo leto 2013 ul. Coroneo 7 - 34133 Trst Skerlavai draguljarna Vesel Božič in srečno novo leto ul. Battisti 2 - 34125Trst tel. 040 7606012 Kmetija Milič Zagradec 2, Zgonik - Trst tel. 040 229383 - 333 6804874 info @ agriturismomilic .it www.agriturismomilic .it ODPRTO PETEK, SOBOTA, NEDELJA OSTALE DNEVE LE ZA SKUPINE NAD 20 OSEB Rože Elena Vošči vesel Božič in srečno novo leto 2013 fifcno cPfta sefij at Ca/iducci 2 - 34133 TT/tst tel 040 370209 Kavarna San Marco Vošči vesel Božič in srečno novo leto ul. Battisti 18 - 34125 Trst OTTICA OPTIKA cPf>$ci oesel {/Jožic, in ,s/'ec/to nooo /eto ul. Vrb 1 - Opčine tel. 040 213957 - fax 040 213595 ANTIČA TRATTORIA VALERIA / albergo***ristorante mesne in ribje specialitete Ac Tri _ Vesel Božič in srečno novo leto 2013! Dunajska ul. 52 - OPČINE tel. 040 2171299 www.hotelvaleria.ts.it 'Zaupajte www.auroraviaggi.com VITAL PESEK 42 34149 - Občina Dolina Tel. 040 226 868 Fax 040 226 791 e-mail: vitalcoop@tin.it info@vitalcoop.net www.vitalcoop.net ŽELEZNINA TERČON SAS Vse^hišo in vrt, stroji za domačo in poklicno uporabo, barve in barvila, vse za vodne in plinske inštalacije A- w .—. - w ' „ . _ _». _ . : 7 J UTR A bar V novi preobleki vošči vesel Božič in srečno novo leto 2013 ul. Palestrina 2 - 34133 Trst Jinuova ecnoutensili &ElrrMac - fax 040 200122 servis Opčine Proseška ulica,7 040 212397 info@tecnoutensili.eu Obvestila Slovenska verska skupnost pri Novem sv. Antonu v Trstu sporoča, da bo polnočnica za slovenske vernike iz mesta na božično vigilijo, 24. decembra, ob 20.00 v cerkvi Novega sv. Antona. Pred mašo bo, kot vsako leto, sprejem Betlehemske luči. Božični koncert na Opčinah -Župnija sv. Jerneja ap. in MeCPZ Sv. Jernej vabita na tradicionalni BOŽIČNI KONCERT, ki bo na sam božični dan, 25. decembra, ob 18. uri v župnijski cerkvi na Opčinah. Oblikovali ga bodo: OPZ Vesela pomlad - vodi Goran Ruzzier, MIVS Vesela pomlad - vodi Andreja Štucin, MoPZ Tabor -vodi David Žerjal, MoPZ Sv. Jernej - vodi Mirko Ferlan in MeCPZ Sv. Jernej - vodi Janko Ban. Božično misel bo podal dr. Drago Štoka. Darovi Za društvo Rojanski Marijin dom daruje Jadranka Sedmak 20 evrov. Za rojansko glasilo Med nami daruje Lidija Piščanc 10 evrov. Za Slovensko Vincencijevo konferenco darujeta ga. Silva Gasperčič 50 in ga. Meri Bizjak 30 evrov. Vsem Slovenkam in Slovencem vesel Božič, zdravja in zadovoljstva v novem letu 2013 želi IGOR ŠVAB tržaški občinski svetnik OPZ LADJICA, ZPS DEVIN in FANTJE IZPOD GRMADE vabijo na tradicionalni koncert božičnih pesmi BLAŽENA NOČ na Štefanovo, v sredo, 26. decembra 2012, ob 18. uri Štivan, župnijska cerkev sv. Janeza Krstnika Znamke vseh vrst! Dragi prijatelji misijonov! Veliko Vas je, ki že leta sodelujete pri zbiranju znamk v misijonski namen, zato hvala vsem, ki mi pomagate, in Bog povrni! Vabim pa še nove zbiratelje, da se mi pridružijo, tako bomo s skupnimi močmi skušali konkretno pomagati vsem tistim, ki so v stiski. Še naprej lahko izročite znamke na moj naslov: Saksida Franc, ulica Biasoletto 125 - 34142 Trst - Trieste Italija Ob praznovanju božičnih praznikov Vam želim miru in veselja ob rojstvu našega Odrešenika! V novem letu 2013 pa naj Vas še naprej spremlja Božji blagoslov. ZVEZA CERKVENIH PEVSKIH ZBOROV želi pevovodjem, organistom, pevkam in pevcem ter njihovim družinam blagoslovljen Božič in srečno novo leto 2013 Bog je prišel med nas in nam odkril svojo ljubezen. Več vedrosti ob božičnih praznikih in v novem letu 2013 DUHOVSKA ZVEZA SLOVENSKA VINCENCIJEVA KONFERENCA V TRSTU želi vsem rojakom in še posebno svojim članom, dobrotnikom in prijateljem lepe, miru polne in blagoslovljene božične praznike ter srečno, uspeha polno in zdravo novo leto 2013 dragulji ^•fmalalan Vesel Božič in srečno novo leto 2013 Narodna ul. 28 - Opčine, 34151 (Trst) tel. 040 211465 - fax 040 211441 www.malalan.com PIZZERIA »i jh GOSTILNA ir Peč na drva «VETO» Vesel Božič in srečno novo leto! Proseška ul. 35 - Opčine tel. 040 211629 ZAPRTO OB TORKIH V gledališču Verdi v Gorici Oživitev tragedije Titanica Okrogla miza na Brdu pri Kranju Deset Slovenk, deset izjemnih zgodb Na Brdu pri Kranju je v ponedeljek, 10. decembra 2012, potekala okrogla miza o temi Slovenka v sodobnem, globalnem svetu, ki jo je organiziral Urad Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu. Gostiteljica dogodka ministrica Ljudmila Novak je v uvodnem nagovoru poudarila, da smo Slovenci v športu, umetnosti in na številnih drugih področjih glede na naše število med najboljšimi narodi. "V času, ko je kriza, ko dvomimo v svoje sposobnosti, je pomembno, da povemo sami sebi, da smo sposobni, da smo uspešni in da delamo v pozitivni smeri dalje”, je poudarila Novakova. Urad Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu je želel z okroglo mizo opozoriti na uspešne Slovenke, ki so se na različnih področjih uveljavile v tujem svetu. O svojem življenju in delu zunaj domovine so spregovorile pisateljica iz Gorice, dobitnica številnih nagrad in mednarodnih priznanj za prozo in poezijo Claudia Vončina, mlada popotnica in pisateljica, razpeta med Berlinom in Slovenijo, Nataša Kramberger, mezzosopranistka, pevka resne glasbe svetovnega slovesa Bernarda Fink - Inzko, filmska producentka, režiserka in fotografinja Alenka Slavinec ter slikarka in arhitektka Tamara Burmick -Taya. Na okrogli mizi so se predstavile tudi znanstvenica, molekularna in celična biologinja Snežna So-din - Šemrl, ki koordinira multi-centrski internacionalni konzorcij za raziskave Serumskega amy- življenje. A danes odločitve ne obžaluje. Alenka Slavinec je najbolj znana po fotografski razstavi "Lipicanci", s katero je Sloveniji naredila veliko promocijo. Z njo je gostovala v Washingtonu, Beogradu in drugod po svetu, pogosto tudi z dobrodelnim pridihom. "Mislim, da smo zaradi te razstave v Slovenijo privabili že marsikaterega turista", je prepričana Slavinčeva, zaradi katere so Slovenijo spoznali tudi na priznani filmski akademiji v New Yorku. Med domovino in tujino Da je "zbežala v Berlin", pa se rada pošali mlada pisateljica Nataša Kramberger, ki je danes razpeta med Berlinom, domačo vasico Ju-rovski Dol in Milanom. Nomadsko življenje je vnesla tudi v svoje zgodbe, predvsem v prvenec, roman v zgodbah Nebesa v robidah. "Nomadstvo ni prisotno le v geografskem smislu. Gre tudi za notranje stanje, ko začneš ustvarjati notranje svetove. Fizično si na enem mestu, v mislih pa popolnoma drugje, z ljudmi, ki so tam daleč nekje", je dejala Krambergerjeva in dodala, da je pri tem pomembno, da si ustvariš kraj, kjer se dobro počutiš in kjer lahko delaš. "Treba si ga je tako dobro ustvariti, da ga lahko "neseš", kamorkoli greš". Kljub tujini nikoli ni pozabila na domači kraj, kjer je leta 2009 pomagala ustanoviti kolektiv Zelena centrala, ki skuša v sami srčiki Slovenskih goric odpirati vprašanja socialne ekologije, razvoja in kakovosti življenja ter z jasnim pogledom na prihodnost ohranjati naravno in kulturno dediščino slovenskega podeželja. odraščala v Sloveniji in kanadskem Torontu. "Kot otrok se hitro navadiš na nov svet, zato me nikoli niso obravnavali kot tujko". Uspešna znanstvenica in proučevalka Serumskega amyloida A, svoj čas posveča raziskavam v laboratoriju, prenašanjem znanja na študente in pisanju člankov na relaciji ZDA, London, Primorska. Kot pravi, jo raznoliko, razgibano in fleksibilno delo izpopolnjuje in navdaja z novim znanjem in idejami. Podjetnost kot ključ do uspeha Kot znanstvenica je svojo poklicno pot začela tudi dr. Tina Zorman, ko je med drugim delala v raziskovalnem inštitutu v Belgiji. Kasneje se je iz zdravstvenih razlogov usmerila v turizem, kar se je izkazalo za odlično potezo. Leto dni potem, ko je kot turistična vodička odpotovala v Jemen, je bila tam že solastnica turistične agencije. Leta 2010 je bila celo med nominiranci za najboljšega vodiča na svetu. Zormanova se je v Jemnu poročila in si ustvarila družino. "Moja otroka med drugim govorita tudi slovensko, in ker ne želim, da ta jezik povezujeta zgolj z mano, pogosto prihajamo v Slovenijo. Sta Jemenca, a ko pridemo v Slovenijo, sta tu popolnoma domača". Podjetne rojakinje imamo Slovenci tudi v zamejstvu, med njimi je Barbara Antolič - Vupora, ki si prizadeva za obuditev slovenstva in povezovanje Slovencev v društva v Varaždinski županiji. "Slovenija in slovenska vlada skupaj z Uradom za Slovence v zamejstvu in po svetu ogromno naredijo za nas v zamejstvu, zato je prav, da ji začnemo vračati". Z njenim prizadevanjem je v začetku decembra letos stekel slovenski pouk v osnovnih šolah Varaždinske županije. Poleg tega je tudi lastnica Doma Sv. Ane v Varaždinu. : * • ' • r*. loida A, znanstvenica in turistična vodička v Jemnu, ki je bila leta 2010 nominirana za najboljšega vodiča na svetu, Tina Zorman, podjetnica Barbara Antolič - Vupora, ki deluje tudi v politiki in skrbi za razvoj manjšine, izvršna direktorica Fundacije za razvoj ter izvajanje izobraževalnih programov v Ameriki Vida Mulec ter evropska poslanka Romana Jordan. O dobrodelnosti in lipicancih Sodelujoče so v svojem pogovoru z voditeljico Ivano Sundov Hojan obravnavale različne teme in projekte. Tako je na primer nekdanja teniška igralka Vida Mulec poudarila, da morajo znani ljudje čim bolj izpostaviti dobrodelnost in prostovoljstvo, k temu privabiti čim več ljudi ter se povezovati za družbeno odgovorne projekte. Kot je dejala, bi morali Slovenci v tem slediti zgledu ZDA. Ob tem je dejala, da jo zelo boli, da tudi v Sloveniji obstaja revščina in da so tudi slovenski otroci lačni. Zato si želi tudi v Sloveniji spodbuditi pomoč tem ljudem. Tako kot Mulčeva je iz New Yorka na okroglo mizo pripotovala tudi Alenka Slavinec, ki je v tujino odpotovala zaradi želje po znanju iz filmske produkcije. Odločitev za to sicer ni bila lahka, saj si je v Sloveniji pred tem že ustvarila Med domom in središčem politike Evropske unije pa je razpeta poslanka Romana Jordan, ki kljub obilici dela na prvo mesto postavlja poklic materinstva. "Na otroke si čustveno navezan, zato so vedno na prvem mestu. Je pa treba to vlogo ves čas usklajevati s poslovnim življenjem. Enkrat je eno, drugič drugo bolj pomembno". Političarka na evropski ravni je spregovorila tudi o vključenosti žensk v politiko. "Tu smo ženske še vedno v manjšini, zato je prav, da se podpiramo. Zato je prav, da se srečamo in izmenjamo mnenja. Ne smemo pa nikogar izključevati in moramo sodelovati tudi z moškimi". Otrok se hitro prilagodi na novo okolje Kot otrok je morala domovino zapustiti Tamara Burmick - Taya, ki se je kot štiriletna deklica z družino preselila v daljno Venezuelo. "Nisem čutila bistvene spremembe. Šli smo samo malo dlje na morje, in to nekam, kjer je ves čas toplo". Arhitektka in slikarka je znana predvsem po svojih ogromnih slikah, ki merijo tudi po 10 metrov. Za vsakim delom pa tiči nenavadna zgodba o odkrivanju in raziskovanju novega sveta. Otrok dveh domovin je tudi dr. Snežna Sodin - Šemrl, ki je Iz izseljenstva v zamejstvo Slovenci se lahko pohvalimo tudi s svetovno znano mezzosopranistko Bernardo Fink Inzko, ki je otroštvo preživela v Argentini. "V Argentini je bila prava mala Slovenija. Doma smo veliko peli, saj ni bilo denarja za inštrumente. Prav glasba je bila zame jezik srca - po glasbi sem dobila veliko čustev, ki jih sicer doma nisem". Kasneje jo je pot zanesla tudi v Evropo, kjer je našla moža - zamejskega Slovenca. Finkova se je med študijem petja srečevala z iskanjem lastne identitete in posledično z občutki manjvrednosti, zato se ji zdi velika sreča, da danes lahko nastopa po celem svetu. Življenje ob meji je močno zaznamovalo pisateljico in pesnico iz Gorice Claudio Vončina, svojo življenjsko izkušnjo pa je popisala v delu Meja na vzhodu. Njena dela sicer nastajajo tako v slovenščini kot italijanščini. "Izbira jezika je odvisna od osebnih in zgodovinskih razlogov. Ker sem poučevala italijanščino in veliko brala ter raziskovala italijanske avtorje, prozo rada ustvarjam v italijanščini. Poezija pa je bolj notranja in osebna, zato se v pesmih najraje razdajam v slovenščini". Svoja dela tudi prevaja iz enega v drugi jezik, najraje pa prevaja slovenska dela v italijanski jezik. Pred sto leti, dne 14. aprila 1912, se je na morju zgodila strašna tragedija: najmodernejša, luksuzna čezoceanska ladja Titanic, ki je veljala za izredno varno in sodobno zgrajeno ter opremljeno potniško ladjo, se je ob trku z ledeno goro potopila z vsem svojim bogastvom vred. V tragediji na morju je umrlo na stotine ljudi vseh slojev. Z njimi so potonile vse njihove sanje. Naravne sile so takrat pokazale človeku in njegovi ošabni vsevednosti, da je kljub napredku v znanosti in tehniki le ubogi človeček, ki jih ne more tako zlahka obvladati in zagospodariti nad njimi. Zgodbo o tej prvi in zadnji vožnji Titanica in o strahotni nesreči, ki je kar nekajkrat zaživela na filmskem platnu, so skušali na čim bolj realističen način prikazati na odrskih deskah mladi poklicni igralci in ljubiteljski igralci raznih skupin iz naše dežele v koprodukcijski predstavi združenja Terzo Teatro iz Gorice in Ana'-The-ma Teatro, nuova compagnia di teatro d'arte, v predstavi Titanic, ki jo je zrežiral mladi režiser Luca Ferri. Predstava je predpremiero doživela v go-riškem gledališču Verdi v soboto, 1. decembra 2012. Nad štirideset igralcev se je vžive- lo v bogate potnike iz prvega razreda, ki so se odpravili na izletniško popotovanje, pa tudi v tiste bolj ubožne iz drugega in tretjega razreda, ki so se namenili v Ameriko, da bi tam mogli uresničiti svoje sanje po boljšem življenju. Dramaturško dobro stkan scenarij s središčnim igralcem povezovalcem-kapitanom, z zborovskimi trenutki vkrcavanja na ladjo, ko se igralci, ogovarjajoč gledalce, iz dvo- rane povzpenjajo na oder, v izvirno zasnovani stilizirani, simbolni podobi ladijskega krova in z osvetlitvijo posameznih nastopajočih oseb ali družinskih članov je žal kvarila pretežno nenaravna igra nastopajočih. Zborovski deli so bili preveč kričeči, nepristni, le redkokakšen igralec je svoj lik orisal bolj pristno, manj izumetničeno, brez pretiravanj in afektiranosti. Tudi najbolj dramatični trenutki so bili prepolni kričavega vpitja. Pogrešali smo več čustvenega naboja, tisočere odtenke občutkov, ki so polnili duše potnikov, ko so z radostjo in upanjem v boljšo usodo stopali na ladjo in ko so z grozo ugotavljali, da jim bosta potapljajoča se ladja in voda, ki je vanjo neusmiljeno vdirala, za zmeraj odnesli, kar ima človek najbolj dragoce- nega: življenje. Res škoda, da nista bili režiserjevo vodilo pristnost izražanja čustev in čim bolj prodorna igra. Uprizoritev, prepredena z dobro izbrano glasbo, odigrano v živo, in poetičnimi plesnimi trenutki, odlikujejo zelo natančno odbrani in izdelani stilni kostumi, odražajoči modne vzgibe iz začetka dvajsetega stoletja in razlike med družbenimi sloji. Zanje je poskrbela Snežiča Černič s po- močjo Gianne Blason. Černičeva, ki jo dobro poznajo v slovenskih in italijanskih ljubiteljskih gledaliških krogih na Goriškem, pa tudi dlje v furlanskih gledaliških sredinah, vselej zelo skrbno in s pikolovsko nadrobnostjo izbira in usklajuje vse kostumske detajle, ki zaobjemajo tudi pričeske, torbice, kovčke ... in vse ostale drobne rekvizite, ki pripomorejo k celotni dovršenosti kostumske podobe. Zelo dobro zasedena Verdijeva dvorana, v kateri smo opazili tudi nekaj slovenskih gledalcev, je s ploskanjem pokazala - očitno ozirajoč se na vloženi trud vseh, ki so izoblikovali predstavo da je navdušeno sprejela ta širokopotezni odrski podvig, ki je ali bo še doživel ponovitve na Videmskem. IK Poslušajmo... z branjem Michael Buble' - Christmas (Reprise, 2011) No, pa seje nogavica leta spet obrnila naokrog in že smo v času pričakovanja Božiča. Tokrat nerad govorim o božičnem času, kajti Božič in veselje novega, svetega rojstva nista vezana na prodajne statistike in decembrsko nakupovalno mrzlico. Če gremo v tej smeri dalje, bodo čez nekaj let izložbe “božično” opremljali že avgusta, da bi v trgovsko mrežo le “ujeli” čim več unovčljivih čustev, ki smo jih ljudje tako potrebni in ki jih imajo “za božiče” vsi polna usta. Božič praznujemo (in vedno ga bomo praznovali) 25. decembra, božično vzdušje, kot čas dobrote, solidarnosti, sočustvovanja in družine, pa bi tako in tako moralo vladati v celotnem sončnem letu. Morda bi rešili marsikateri osebni in svetovni nesporazum. Približajmo se obrti glasbenega kovaštva s predvidljivo potezo. Božična plošča, ki jo je “lepi” pevec Michael Buble' izdal lansko leto, resda ne bo zadovoljila zvočnih upornikov in avantgarde radikalnih improvizatorjev, a veste kaj? Ne zavidam jim: brezkompromisno iskanje novosti, napredka in neponovljivosti je tudi v glasbi dvorezen meč. Po eni strani prebija dolgčas rutine, po drugi pa je slaboviden in predvsem nepošten do vrhuncev “klasične” tradicije. Zanje je staro slabo, pa ni tako: nihče me ne bo prepričal, da Sikstinska kapela, palača Potala v Lhasi, Chauvetova jama v francoskem departmaju Ardeche ali tesalske Meteore niso čudo človeštva, s katerimi se tudi mi, nadaljevalci človeškega rodu, spoštljivo dotikamo neba. Kaj naj torej prepevamo s sorodniki, ko gremo v gozd po mah in na podstrešje po jaslice in košare z okraski? Dovolite nam, da si žvižgamo božične pesmi! Mislim, da ima vsaka družina svojo, izbrano božično melodijo. Za decembrske obveznosti ob ognjišču vam letos predlagam le enkrat rabljeno Bublejevo ploščo, ki se balzamično loteva mednarodnih zimzelenčkov za konec leta. V 52 minutah se boste spravili s svetom, se posmejali otroku, pripravljali darila, krasili dnevno sobo, vohali slaščice ali vročo enolončnico ter se ogledovali skozi zarošeno okno. Prav je, da boste pomislili na vse (in veliko jih je), ki si tega blagostanja ne morejo privoščiti in ki s praznim trebuhom s težavo čutijo praznike. Kanadskemu zvezdniku je uspelo sestaviti glasbeno kuliso, ki prepričano zagovarja to, kar je. Je nevpadljiv in klasičen v interpretaciji, legendarnim ameriškim melodijam pa dodaja lahkotnost in uravnoteženost simfoničnih okusov. Kar ne moremo ne slediti refrenu pesmi Jingle beliš (cin cin cin), ne prepoznati uspešnice Mariah Carey Ali I vvant for Christmas is you, zadržati nasmeška ob skladbi lt's beginning to look a lot like Christmas, si voščiti ob Have yourself a merry little Christmas, se osrečiti z VVhite Christmas ali Silent night. Zavrtite jih in... srečno iz srca! Jernej Šček micha. hristmas Sloveniia --------^ M- Napeto ozračje v Sloveniji Parlament in vlada se ne odzivata na pričakovanja množic s protestov V Sloveniji luči in barve na simbolih adventnih tednov, božičnih praznikov in novega leta spet razsvetljujejo nebo in zemeljski prostor, vendar pa ljudje niso spokojni in mirni v srcu in duši, kot to velevajo tradicija in človekove potrebe. V državi sta očitno vse oblike duhovnosti prekrila zaskrbljenost in strah zaradi dogodkov, ki potekajo in morda celo napovedujejo razkroj naše mlade, komaj pred nekaj več kot dvajsetimi leti ustanovljene države. Na protestnih zborovanjih in demonstracijah, katerih snovalci in organizatorji vsaj uradno niso znani, množice ljudi zahtevajo odstop pripadnikov političnih, gospodarskih in različnih drugih elit, ki po svojih merilih vodijo in usmerjajo državo. Toda z njihovim umikom v zasebnost bi hitro, skoraj v trenutku, odpravili sistem, ki je izšel in še izhaja iz volitev in drugih demokratičnih postopkov moderne države. Kdo in na kakšen način naj bi nasledil demokratično izvoljene župane, poslance, ministre, tožilce, sodnike, predstojnike raznih drugih organov, pa tudi predsednika države? Vsi omenjeni namreč sestavljajo temelje, ogrodje parlamentarne in demokratične države in družbe. Odgovore na omenjena vprašanja in dileme naj bi dobili na t. i. vseslovenski vstaji, ki bo 21. decembra v Ljubljani. Kaj naj bi se tam zgodilo, o tem je veliko domnev in ugibanj. V nekaterih javnih občilih se jim je zapisalo, da skrajna politična levica pripravlja revolucijo, uperjeno zoper sedanjo oblast in obstoječo družbeno ureditev. Omenjena levica je sicer še v fazi oblikovanja in ustanavljanja nove stranke. To naj bi domnevno vodili prejšnji predsednik države, dr. Dani- lo Turk, dr. Robert Golob, domnevni novogoriški tajkun in podpredsednik stranke Pozitivna Slovenija, ali pa ustavni pravnik in čedalje bolj tudi politik leve opredelitve, dr. Miro Cerar. Domnevno je bil v pričakovanju že omenjene vseslovenske vstaje, 21. decembra v Ljubljani, ustanovljen nekakšen Svet modrih, ki ga sestavlja enajst vplivnih in prepoznavnih oseb, ki doslej niso sodelovale v političnem življenju. Ti t. i. modreci naj bi med vseslovensko vstajo prevzeli oblast, to je upravljanje in vodenje države. Kmalu naj bi začeli snovati novo slovensko ustavo, ki bi ustrezala novemu političnemu zemljevidu, kakršnega pripravljajo na sedanjih "dogajanjih ljudstva" po vsej državi. V Ljubljani naj bi neznanci celo vabili policiste in vojake, da zapustijo svojo službo oziroma zaposlitev in naj se pridružijo demonstrantom. Poudarjamo, da v javnosti nastaja veliko govoric o tem, kaj se v državi dogaja in kar se bo morda še zgodilo, toda veliko od tega ni preverjenega. Napetost v državi povečujejo razni vzporedni dogodki, ki jih uresničujejo opozicija, še bolj pa dve naj večji levo opredeljeni sindikalni centrali, ki ju vodita Dušan Semolič in Branimir Štrukelj. Branita interese uslužbencev javnega sektorja in ne sprejemata bremen in gmotnih žrtev, ki bi jih morali tudi uradniki in drugi uslužbenci javnega sektorja prevzeti pri reševanju krize. Nasprotja med vlado in sindikatom javnega sektorja so dosegla vrh, potem ko je ta zagrozil z referendumom zoper izvajanje državnih proračunov za leti 2013 in 2014. S takšnim referendumom bi se država znašla v popolni finančni blokadi, ustavljen bi bil vsakršen razvoj, preprečen bi bil tudi sprejem denarja iz skladov EU. Janez Janša je moral primer z omenjenim referendumom obrazložiti presenečenim komisarjem Evropske komisije, ob tem pa je zahtevo sindikatov javnega sektorja označil "kot sabotažo razvoja in življenja sedanjih in prihodnjih generacij". In je dodal, "da tisti, ki je vložil referendumsko pobudo za blokado državnih proračunov, s čimer bi država ne mogla več delovati, je naredil nekaj, kar je izven meja zdrave presoje". V zmedenem in napetem političnem ozračju, polnem groženj in mogočih preobratov, se zdi težko razumljivo ravnanje vlade in parlamenta. Oba vrhova zakonodajne in izvršilne veje oblasti, Državni zbor in vlada, se namreč še nista opredelila do sporočil, zahtev in pričakovanj množic državljanov, ki prihajajo s protestov in demonstracij po naših ulicah in trgih. Na razmere v Sloveniji se je s svojo oceno in mnenji odzval kardinal dr. Franc Rode. V pridigi ob koncu proslavljanja 550-letnice ustanovitve ljubljanske škofije je menil naslednje: "Naloga kristjanov je vnašati v slovenski prostor več optimizma, vedrine, sproščenosti, veselja in zaupanja. Ko opazujem položaj z rimske perspektive, imam vtis, da se slovenski človek vse preveč vdaja malodušju, nezadovoljstvu, pesimizmu. Med ljudmi je preveč napadalnosti, medsebojnega obtoževanja, preveč očitkov, zamer in zavisti. Kot da so vsi sprti z vsemi, kot da je neki neprijazen hlad prekril našo deželo. Kristjani bodimo v tem času nosilci poguma, zaupanja v prihodnost, veselja do življenja. Vem, kriza je tu in nekateri jo občutijo zelo boleče. A ne bomo je rešili z medsebojnim obtoževanjem, z uničujočo kritiko, ampak le z zaupanjem, pogumom, solidarnostjo in z vero v prihodnost". In za konec tegale prispevka še pomembna in razveseljujoča novica: izšel je slovenski prevod knjige Zgodovina Italije. Gre za delo francoskega izvedenca za zgodovino Italije in fašizma v 19. in 20. stoletju, Pierra Milze. Knjigo je izdala Založba Slovenska matica v Ljubljani. Prikazuje in razlaga celotno zgodovino Italije, od prvega tisočletja pred Kristusom pa do druge Berlusconijeve vlade v začetku našega, 21. stoletja. Marijan Drobež Janez Janša Privatni lastniki ali državno gospodarstvo Kako rešiti nacionalne "zgubaše"? Kronologijo in posamezne faze, ki so pripeljali do sedanje krize na globalni ravni, poznamo. Nepremičninski balon je nastal zaradi neodgovornega kreditiranja bank, ki so denar posojale tudi finančno slabo likvidnim in povsem nelikvidnim strankam. Ta slaba posojila, ki jih strankam ni uspe- lo vračati, so banke zapakirale v "varne investicije", ki so jih nato prodale naprej na trg. Kupci teh "varnih vrednostnih papirjev", ki so v sebi skrivali zelo slaba posojila, so seveda nastradali: omenjene "varne vrednostne papirje" so v številnih primerih kupovale tudi druge investicijske banke. Ko je skratka počil balon, kreditojemalci slabih kreditov niso bili več sposobni plačevati svojih dolgov, v bankah so nastajale gromozanske luknje, posledično so velike luknje nastajale tudi v portfeljih posameznih investitorjev, ki so se zanašali na "varne vrednostne papirje". Državna pomoč pod Pahorjem, zasebno lastništvo pod Janšo Vsaka država, ki se danes bori s krizo, je šla približno skozi tako sosledje dogodkov. Ko so na dan prihajale vrtoglave luknje v bančnem sistemu in v samih podjetjih, je vsaka država sicer reagirala nekoliko drugače, čeprav je bila rdeča nit vselej državna pomoč ranjenemu gospodarstvu. To je bilo tudi vodilo vlade Boruta Pahorja, ki je kot nujno posledico prinesla veliko zadolževanje in visoke javne primanjkljaje. Janševa vlada se je odločila za drugačno strategijo: politiko vladnega podpiranja propadlega gospodarstva je ocenila kot negativno zaradi klien-telističnih povezav, ki se tako lahko ustvarjajo. Eno glavnih vodil sedanje vlade je bila prodaja državnega premoženja v zasebne roke. Skratka, vlada je obljubila boj proti t. i. logiki nacionalnega interesa, po kateri je lastništvo v slovenskih (po možnosti državnih) rokah nujno nekaj dobrega, tuje lastništvo pa nujno nekaj slabega. V dvajsetih letih samostojne Slovenije pa se je nacionalni interes največkrat izkazal kot nekaj dobrega samo za posvečene gospodarske kadre, ki so si s pomočjo tesnih povezav s politiko nagrabili milijonska premoženja: ker pa je bilo to premoženje bolj ko ne v oblakih, je s krizo popolnoma usahnilo in še več, podjetja so propadla, delavci pa so se spremenili v brezposelne. Slovenska država trenutno upravlja s približno 10 milijardami evrov vrednimi javn- imi naložbami. Med najvidnejšimi so banke, ki veljajo nekako za "izvor zla" pri sedanji finančni krizi, zavarovalnice in nekatera večja podjetja. Gre za dokaj dolg seznam gospodarskih in bančnih osebkov, ki so danes v hudi krizi. Referendumi in reforme Vlada je strategijo prodaje nakazala skozi dva ukrepa, ki pa so danes še pod Damoklejevim mečem referendumske grožnje: prvi je slovenski državni holding, ki naj bi pod eno streho združil vse državne investicije z deklariranim namenom odprodaje precejšnjega dela teh. Drugi ukrep je slaba banka oziroma posebna vladna agencija, ki bi od bank prevzela vse slabe terjatve: tako bi banke lahko ponovno začele normalno poslovati, vlada pa bi preko agencije poskrbela za slabe naložbe. Na oba omenjena predloga sicer obstajajo pomisleki, ki so bolj ali manj utemeljeni in ki zadevajo v prvi vrsti transparentnost in možnosti zlorabe teh organov. Dejstvo pa je, da današnje ostro nasprotovanje tema dvema ukrepoma Sloveniji ne bo pomagalo. Zaradi takega nasprotovanja namreč Slovenija stagnira v primežu krize in se ne premika v nobeno smer. Pa ne samo to. V prejšnjem tednu je prišlo na dan še nekaj novih problematik: prva je ta, da bo potrebno največjo slovensko banko NLB ponovno dokapitalizirati z zneskom, ki presega 350 milijonov evrov, pa čeprav je sedanja vlada obljubljala, da ne bo v reševanje banke vlagala davkoplačevalskega denarja. Posledica nove državne dokapitalizacije je namreč še večja vloga države v banki (in zato večja prepletenost med politiko in gospodarstvom). Problematična prodaja NLB Vzrok za te nove dokapitalizacije je odsotnost zainteresiranih zasebnih kupcev za prevzem NLB in hkrati nujna potreba po sveži likvidnosti v največji slovenski banki, da ustreže vsem evropskim standardom. Zakaj pa ni na obzorju zainteresiranih kupcev? Prvič, gre za kritično obdobje, v katerem živimo in kjer je splošno težko najti investitorje. Drugič, morebitne investitorje verjetno moti tudi dejstvo, da bi želela vlada obdržati v banki t. i. kontrolni delež (25 odstotkov plus ena delnica), s katerim lahko pogojuje strateške odločitve, ki se tičejo banke. Na tej točki se je nedavno vnel spor med strankama SLS in Državljansko listo (DL). Minister Šušteršič, član DL, je namreč vnesel predlog, da naj država proda celoten delež v NLB, kar bi pomenilo, da bo naj večja slovenska banka postala popolnoma privatna. Temu so močno nasprotovali v SLS, ker naj bi taka poteza kršila koalicijski sporazum. V koalicijskem sporazumu je namreč predvideno, da mora vlada ohraniti kontrolni delež. Spor se je sicer ublažil, rešitve pa v koaliciji še niso našli: soglasja za spremembo koalicijske pogodbe, ki jo je predlagal minister, ni. Tudi to je za Slovenijo škodljivo, tudi to pomeni škodljivo mirovanje v času razburkanega morja. Andrej Čemic Kratke Ivan Žerjal razstavlja v Hitu Prejšnji teden je bila v Paviljonu Poslovnega centra Hit v Novi Gorici odprta razstava našega goriškega ustvarjalca Ivana Žerjala. Razstava se ujema s 15-letnico galerijskega delovanja v Hitu in je točno stota po vrsti. V lepem ostekljenem prostoru predstavlja Ivan Žerjal v prvi vrsti svoj ciklus zanimive konceptualne umetnosti, ki vabi gledalca k posebnemu razmišljanju. Predmet tovrstnih slik je znani razgledni stolp nad vasjo Gonjače v Goriških Brdih. Stolpje prikazan v različnih odsekih in z različnih zornih kotov, nekakšna slikarska analiza, ki ne nagovarja emotivnosti, ampak t. i. objektivno prepoznavanje. Gre za niz risb z ogljem na papir, kar daje mestoma vtis fotografske natančnosti. Na nasprotni strani razstavnega prostora pa je v smislu ravnotežja predstavljen isti razgledni stolp v petnajstih inačicah, ki pa so oživljene s spektralnimi barvami. Kot bi hotel slikar prikazati tudi prejšnji način upodabljanja stvari in predmetov. Omenjenima sestavinama razstave je Ivan Žerjal dodal še nekaj sugestivnih podob s človeško figuro kakor tudi estetsko poetično sliko z naslovom Luči. V prijetnem vzdušju sta navzoče uvodoma pozdravila predstavnica Hita Katja Kogej ter oblikovalec razstave Bojan Bole, umetnika pa je zelo natančno in z veliko mero znanja predstavila Carmen Tisnikar. Razstava Ivana Žerjala bo odprta do konca januarja. Na koncu velja podčrtati, da gre vsekakor za pomemben dogodek, saj ustvarjalni posegi v matični narod na najboljši način širijo prostor naše zamejske narodne skupnosti in ji dajejo otipljiv pomen v vlogi odprtosti in povezovanja. / Janez Povše Uspeh v Splitu Komorni zbor Grgar pod vodstvom dirigenta Andreja Filipiča se je pred kratkim udeležil 16. mednarodnega zborovskega festivala “Dnevi duhovne glasbe Cro patria” v Splitu. Nastopil je v dveh kategorijah. V prostem programu je med vsemi sodelujočimi zbori dosegel najvišje število točk, v kategoriji nova zborovska skladba pa je osvojil drugo mesto in prejel Srebrno katedralo. Zbor se po tem uspehu podaja novim izzivom naproti in ob tej priložnosti vabi v svoje vrste nove pevce in pevke. Nova Gorica je postala občina, prijazna invalidom S podelitvijo listine na slovesnosti v sredo, 5. decembra, je postala Mestna občina Nova Gorica občina, prijazna invalidom. Podelitev listine je konec štiriletnega obdobja, v katerem so poskušali narediti kar največ, da bi postali prijaznejši do državljanov, ki se v vsakdanjem življenju srečujejo s številnimi težavami. V Mestni občini Nova Gorica kot županovo posvetovalno telo deluje svet za invalide, katerega naloge so spremljanje življenja in dela invalidov v občini, ugotavljanje njihovih potreb, predlogi ukrepov za izboljšanje življenja in dela invalidov v občini. Že od začetka delovanja Sveta leta 2008 je bila izražena pobuda članov, da mestna občina pristopi k projektu Zveze delovnih invalidov Slovenije za pridobitev listine Občina po meri invalidov. V novogoriški občini je po mnenju stroke in širše javnosti za invalide dobro poskrbljeno, čeprav menijo, da se lahko stanje še izboljša. Navedena listina je tako dodatno javno in strokovno priznanje občini, da ima posluh in deluje tudi v dobro invalidov. Slavnostni govornik, državnozborski poslanec in nekdanji novogoriški župan Mirko Brulc je v slavnostnem nagovoru na podelitvi listine poudaril, da bo treba narediti več ne le z odstranitvijo arhitektonskih ovir, ampak tudi z odstranjevanjem ovir v glavah. Marsikaj bo potrebno še narediti na zakonskem področju, Nova Gorica pa bi morala nujno dobiti varstveno - delovni center, ki seje že začel graditi, gradnja pa se je zaradi pomanjkanja denarja žal ustavila. Sedanji župan Matej Arčon pa je ob prevzemu listine zagotovil, da si bodo v občini prizadevali še naprej, da bodo postali še prijaznejši do invalidov z različnimi oblikami invalidnosti. Sv. Miklavž med novogoriškimi brezdomci Tudi letos je sv. Miklavž obiskal novogoriške brezdomce in jih obdaril s skromnimi darovi. Pri pripravljanju in deljenju daril so mu pomagali prostovoljci iz Društva prostovoljcev Vincencijeve zveze dobrote. Dobri mož si je vzel čas za vsakega brezdomca, ga pohvalil v njegovih prizadevanjih in ga spodbudil, da bi še naprej delal dobro. Pohvalil je tudi prostovoljce, ki kljub mrazu vztrajajo in od ponedeljka do petka brezdomcem delijo topel obrok v parku. Naj bo njegov obisk spodbuda tudi nam, da bi v teh prazničnih dneh, ko bomo drug drugega obdarili, pomislili tudi na tiste, ki bodo božične praznike praznovali na mrzlih ulicah. Silvestrska predstava v SNG Nova Gorica Na sam silvestrski večer, 31. decembra 2012, ob 21. uri bo v Slovenskem narodnem gledališču predstava Krojači sveta - Funeral Fashion Show v režiji Dušana Jovanoviča. To je spektakel, na katerem se predstavi 16 velikih zgodovinskih osebnosti in prinaša razkošno in sveže doživetje odrske umetnosti. Po predstavi bodo gledalci s penino in prigrizkom nazdravili novemu letu. Cena vstopnic je 23 evrov (parter) in 19 evrov (balkon). Abonenti, ki si še niso ogledali te predstave, si jo lahko ogledajo na Silvestrovo z abonentsko izkaznico in doplačilom 5 evrov. 18_ 20. decembra 2012 Primorska / Gospodarstvo Pismo mojemu predsedniku Spoštovani predsednik Borut Pahor! Potovanje po skrivnostih vesolja Uran, prvi planet, odkrit v moderni dobi NOVI GLAS ODGOVORNI UREDNIK Jurij Paljk, e-mail paljk@noviglas.it Izdajatelj Zadruga Goriška Mohorjeva - Predsednik dr. Damjan Paulin Registriran na sodišču v Gorici 28.1.1949 pod zaporedno številko 5 Uredništvo v Gorici: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 550330, faks 0481 548808, e-mail gorica@noviglas.it Uredništvo v Trstu: Ulica Donizetti 3, 34133 Trst, tel. 040 365473, faks 040 775419, e-mail trst@noviglas.it Uprava: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 533177, faks 0481 548276, e-mail uprava@noviglas.it www.noviglas.eu TISK: Centro Stampa delle Venezie Soc. Coop. a.r.l., Via Austria, 19/B - 35129 Padova PD, tel. 049 8700713 - faks 049 8073868; e-mail cdascv@libero.it LETNA NAROČNINA: Italija 45 evrov, Slovenija 48 evrov, inozemstvo 100 evrov - Poštni tekoči račun 10647493 PODPORNA LETNA NAROČNINA: 100 evrov OGLAŠEVANJE: Oglaševalska agencija Tmedia, ul. Malta 6 - Gorica, ul. Montecchi 6 - Trst. Brezplačna tel. št. 800 129452, iz Slovenije in tujine 0039 0481 32879. E-mail advertising@tmedia.it Jamčenje zasebnih podatkov: v smislu zakonskega odloka št. 196/03 (varstvo osebnih podatkov) jamčimo največjo zasebnost in tajnost za osebne podatke, ki so jih bralci posredovali Novemu glasu. Bralci lahko brezplačno zaprosijo Tjv za spremembo ali izbris podatkov, ki jih zadevajo, kakor tudi izrazijo svoje nasprotovanje rabi le-teh. Novi glas je član Združenja periodičnega tiska v Italiji USPI in Zveze katoliških tednikov v Italiji FISC Izdajanje našega tednika Novi glas podpira tudi Urad Vlade Republike Slovenije za Slovencev v zamejstvu in po svetu Tednik Novi glas prejema neposredni državni prispevek v skladu z zakonom 7.8.1990 št. 250 To številko smo poslali v tisk v torek, 18. decembra, ob 14. uri. fiC Prvi planet, ki so ga odkrili v moderni dobi, nosi ime po grškem bogu neba Uranu. Odkril ga je William Her-schel marca 1781, misleč, da vidi komet. Uran je kar dvakrat dlje od Sonca kot Saturn in prejema 400-krat manj svetlobe kot Zemlja. Njegova pot okrog Sonca traja približno 84 let, os vrtenja pa je zamaknjena za kar 98° od pravokotnice na ravnini kroženja. Zaradi tega se Uran vrti retrogradno - v nasprotni smeri kot večina planetov, kar smo videli že pri Veneri. Ta nenavadni položaj je verjetno posledica trka z večjim telesom v času nastajanja planeta. Večino podatkov in fotografij Urana in okolice, s katerimi danes razpolagamo, je posredovala sonda Voya-ger 2, ki je letela mimo planeta leta 1986. Uranov premer znaša nekaj več kot 51.000 km in tehta kot 14,5 Zemelj. Njegov zunanji del je približno 5000 km debela atmosfera, sestavljena pretežno iz vodika, helija in metana, ki prispeva 10% mase. Plašč je verjetno tekoč in sestavljen iz vode, metana in amoniakovega ledu, jedro pa je kamnito, vendar ni znano, ali je trdno ali tekoče. Električni tokovi v plašču povzročajo tudi nastanek Uranovega magnetnega polja. Zgornja plast atmosfere je na pr- vi pogled zelo enolična, saj je težko razločiti nežne pasove, ki potekajo vzporedno z ekvatorjem. Izrazitih atmosferskih struktur ni zaradi pomanjkanja notranjega izvora toplote. Zaradi šibkega Sončevega obsevanja določa atmosfersko dogajanje predvsem vrtenje planeta. Na Uranu obstaja zelo učinkovit mehanizem prenosa toplote, saj je v zunanjih plasteh atmosfere med poloma le stopinja razlike, kljub temu da je eden obrnjen proti Soncu, drugi pa 40 let v temi. Modra barva je posledica vpijanja svetlobe na ledenih kristalih metana. Uran obdaja sistem prstanov, prav tako kot vse do sedaj omenjene plinaste velikane. Vseh skupaj je 11 in so težko zaznavni, ker jih sestavljajo delci, bogati z ogljikom. Njihova velikost sega od centimetra do nekaj metrov. Prstani so široki od 1 do 13 km, debeli pa manj kot 15 km. Niso popolnoma okrogli in enakomerno široki, kar je naj- brž posledica gravitacijskega vpliva majhnih lun, kot je Kor-delija, ki krožijo znotraj prstanov. Prvih pet prstanov so nepričakovano odkrili leta 1977, z okultacijo (ko neko nebesno telo zakrije drugo, ki je bolj oddaljeno) neke zvezde. Hoteli so natančno izmeriti premer Urana, vendar preden je ta pokril zvezdo, je petkrat zamigotala, kar je pomenilo, da so jo zakrili prej neopaženi planetovi prstani. Kot se za velike planete spodobi, ima tudi Uran svoje spremstvo lun. Do danes jih namreč poznamo 27. Pet največjih so astronomi odkrili pred prihodom sond. Ostale pa so odkrili sonda Voyager 2 in astronomi s sodobnimi metodami. Lune nosijo imena po likih Williama Shakespeara in Alexandra Popea. Ze prej smo omenili luno Kordelijo, ki kroži po sistemu prstanov in sestavlja pastirski par z drugo, Ofelijo. Ti dve luni opravljata isto nalogo kot pastirske lune, ki smo jih opisali pri Saturnu. Prva večja Uranova luna, Miranda, ima premer 480 km in je bila odkrita leta 1946. Njeno površje je presenetilo znanstvenike, saj se na njem mešajo geološko starejše in mlajše pokrajine brez vidne logike. Za to obstajata dve razlagi: prva pravi, da je Miranda zaradi silovitega trka razpadla in se kasneje zopet združila. Druga hipoteza pa govori, da se je geološki razvoj ustavil zelo zgodaj, preden so nastale njene plasti. Leta 1851 je anglež VVilliam Las-sel odkril dve skoraj enaki luni, ki imata premer nekaj več kot 1100 km. Prva, Ariel, ima od vseh lun najsvetlejše in najmlajše površje. Kraterji na njej so majhni in površje prepredajo dolge, do 10 km globoke razpoke. Nastale so ob razširitvah skorje, njihovo dno pa je zalil led, ki je prišel izpod površja. Druga Lasselova luna, Umbiel, pa je pravo nasprotje prve. Njeno površje je temno in geološko staro, posuto s starimi kraterji in brez sledov preoblikovanja. Največjo luno, Titanijo, s polovičnim premerom naše Lune, je leta 1787 odkril VVilliam Her-schel in nosi ime po vilinski kraljici iz Shakespearove komedije Sen kresne noči. Površje te lune je posuto s kraterji in materialom, ki se je ob udacu razletel po površini. Vidne so tudi razpoke, ki so verjetno nastale zaradi širjenja ledu, ko je zamrznila voda pod površjem. Zadnja velika luna, Oberon (po vilinskem kralju, soprogu Tita- nije), je nekoliko manjša od prejšnje in je prva Uranova luna, ki jo je odkril Hershel. Njeno ledeno površje prekrivajo stari kraterji. Največji, Hamlet, ima premer približno 300 km. Vidne so pa tudi nekaj kilometrov visoke gore. Andrej Brešan Kriza je vidna prav povsod! Prodaja avtomobilov v EU in Sloveniji še upada Prodaja avtomobilov v Evropi še naprej upada. Novembra je bilo v EU registriranih 10,3 odstotka manj novih avtomobilov kot v novembru lani. V prvih 11 mesecih je padec v primerjavi z enakim lanskim obdobjem 7,6-odstoten. Še večji upad prodaje avtomobilov beleži Slovenija. V Sloveniji je bilo novembra registriranih 3714 avtomobilov, kar je 11,8 odstotka manj kot novembra lani. V prvih 11 mesecih letošnjega leta pa je Slovenija beležila 16,3-odstot-ni padec prodaje avtomobilov; številka se giblje pri 46.159 registriranih novih jeklenih konjičkov, kažejo podatki Združenja evropskih avtomobilskih proizvajalcev (ACEA). V EU so medtem v združenju zabeležili že 14. zaporedni mesec upada prodaje. V novembru je bilo v državah unije prodanih 926.486 avtomobilov, v prvih 11 mesecih pa 11,255 milijona. Med pomembnejšimi evropskimi avtomobilskimi trgi se je novembra zvišala le prodaja na britanskem, kjer je bilo prodanih dobrih 149.000 avtomobilov oz. 11,3 odstotka več kot vil. lanskem mesecu. Za 3,5 odstotka se je medtem zmanjšala prodaja avtomobilov v Nemčiji, za 19,2 odstotka v Franciji, za 20,1 odstotka v Italiji in za 20,3 odstotka v Španiji. Najbolj se je sicer prodaja avtomobilov v novembru skrčila v Grčiji (-47,2 odstotka), sledili sta Romunija (-44,6 odstotka) in Ciper (-39,6 odstotka). Rast so poleg Velike Britanije zabeležili še na Irskem (+13,5 odstotka), na Danskem (+8,5 odstotka) in na Madžarskem (+2,8 odstotka). Podobna je slika za prvih 11 mesecev letošnjega leta. Med večjimi trgi je rast znova zabeležil le britanski (+5,4 odstotka), padce pa so beležili nemški (-1,7 odstotka), španski (-12,6 odstotka), francoski (-13,8 odstotka) in italijanski (-19,7 odstotka) avtomobilski trg. Največji je bil tudi v 11 mesecih padec na grškem avtomobilskem trgu (-40,5 odstotka), sledila sta portugalski (-37,4 odstotka) in ciprski (-22,2 odstotka). Največjo rast prodaje avtomobilov pa so beležili na Madžarskem (+14,7 odstotka), v Estoniji (+14,3 odstotka) ter v že omenjeni Veliki Britaniji. Neodvisno od najine različne politične pripadnosti si z dnem izvolitve postal tudi moj predsednik, za razliko od tvojega predhodnika dr. Danila Turka, ki ga kot takega nisem priznaval iz razlogov, o katerih čivkajo že vrabci na strehi in jih ne mislim pogrevati. V moji širši družini smo v prvem krogu kot odločni podporniki pomladi, sicer brez upa zmage, glasovali za dr. Milana Zvera, a smo kljub temu tvojo zmago proslavili s šampanjcem in izobešenjem zastave. Sam pa sem Zveru na njegovi prvi volilni konvenciji v Izoli posvetil s strani publike zelo toplo sprejet prispevek. Kot se spodobi, te bom odslej naslavljal z "gospodom predsednikom", vendar dovoli mi, da te v tem pismu tikam. Ne zato, ker sem precej starejši od tebe, ampak zaradi tega, ker bom v njem spregovoril o povsem človeških stvareh, o katerih se ljudje najlažje pomenijo neposredno, tovariško, brez odvečnih etiket, in ne dvomim, da je to tudi tebi blizu. Ko si dan ali dva po predčasnih parlamentarnih volitvah svetoval svoji stranki, naj ne vstopa v koalicijo z Zoranom Jankovičem in naj pomaga oblikovati novo vlado ter podpre neodložljive reformne ukrepe, sem v različnih medijih iskreno pozdravil to tvojo pogumno držo, s katero si se na levici, po Kavčiču, kot prvi uprl diktatom mračnega rdečega političnega zakulisja. Dejal sem, med ostalim, da si s tem, prvič, rešil svoje, s strani skritih botrov poteptano človeško dostojanstvo, ko so te najprej ustoličili in se ti potem, ko si zapadel v veliko človeško stisko, odrekli ter pustili v obcestnem jarku. Pri tem niso bili sposobni doumeti, da zadani udarci in storjene krivice pravega človeka lahko samo okrepijo in se potem dvigne močnejši kot prej. In, drugič, si nas navdal z upanjem, da bomo morda le našli moč in način, da strnemo vrste in se izvlečemo iz godlje, v katero smo zabredli. Zapisal sem tudi, da bodo ljudje to tvojo držo nagradili, kar se je kasneje tudi zgodilo. Tako si kljub neuspešnemu vladnemu mandatu, mnogim storjenim in priznanim napakam ter preži- vetim krivicam, tudi s pomladne strani, vstal močnejši, samosvoj in nikomur ničesar več dolžan, ter stopil na pot, ko boš pred težkimi odločitvami lahko prisluhnil predvsem globini in tišini svojega notranjega miru, katerega glas je, kot si nam lepo dejal ob soočenju s Turkom, tvoja najljubša glasba. Tik pred volitvami pa sem prav tako v tekstu, objavljenem v več medijih, zapisal, med ostalim, da bi te v primeru, ko bi se ob Turku tudi ti prebil v drugi krog, morali vsi trezni volivci z leve in pomladne strani podpreti, kar se je potem tudi v veliki meri zgodilo. Kajti bil sem prepričan, "da bi daleč presegel Turkov domet in da bi zmogel enkrat končno prezračiti zatohle dvorane predsedniške palače ter se kot predsednik nas vseh obnašati v duhu ustave ter času in okoliščinam primerno", česar Turk ni zmogel. Zdaj je pred teboj morda ena najtežjih in najresnejših preizkušenj v tvojem življenju. Mnogi čutimo, da se z dnem tvoje izvolitve za predsednika obrača nov list v življenju naše mlade in drage države. Zavedaj se, da si nekoliko premlad za ta položaj in da ti manjka veliko življenjskih izkušenj, ne toliko političnih kot pa tistih klenih, ki izklešejo človeka, da bi mu bil povsem kos. Vendar, če se boš naslonil na tiste sile v sebi, ki so te dvignile iz obcestnega jarka, boš zmogel tudi ta podvig. Tak kot si, tudi s svojimi pomanjkljivostmi, v tem trenutku za Slovenijo pravi Božji blagoslov. Povezuj vse, kar je zdravega, pametnega in dobrega v ljudeh, in pomagaj, da naredimo iz Slovenije nekega dne res pravo zgodbo o uspehu. Zavedam se, da to ne bo lahko, tako zaradi globalne gospodarske in naše notranje politične ter moralne krize kot tudi zaradi tega, ker nekajkrat že poražene sile naše mračne ma-chiavellistične preteklosti, kot kažejo ravnokar naščuvane slovenske ulice, ne bodo še obmi-rovale, saj so zanje v igri velike stave. Skupaj s pomladniki si že in boš odslej še bolj tudi ti njihova tarča. Zato kot prvo najprej ustavi svojega dovčerajšnje-ga strankarskega šefa dr. Igorja Lukšiča, ki na valovih tvoje izga-rane in ne njegove zmage ter ob trenutni nepopularnosti sedanje vlade pri reševanju napak prejšnjih garnitur vpije po predčasnih volitvah in se verjetno tudi vidi kot njihovega zmagovalca. Dopovej mu, da je druščina, ki ji pripada, ravnokar izgubila ene, še kako pomembne volitve. Kajti to zmago si izboril ti, z delom stranke, ki ti je sledila, ter predvsem trezni volivci slovenske pomladi, ne pa Lukšič, za katerega sploh dvomim, da je glasoval zate, in tudi ne njegov zbegani in na vajetih Murgel vpreženi del SD-ja. Številne samovšečne in napihnjene samooklicane levoliberalne mnenjske voditelje, sociologe, marketinške strokovnjake in druge dušebrižnike, s strici in tetami vred, ki jih mnogi njim podobni novinarji tako radi in prikimavajoče imajo v gosteh pri svojih omizjih in v vsakršnih studiih in ki so se posmiha- li tvojim izjemnim naporom in volji do zmage, se tako radi nastavljali kameram ob svojem favoritu Turku ter se po njegovem volilnem porazu poskrili v mišje luknje, pa vljudno opozori, da so jim, ob mnogih drugih nedavnih lekcijah, tudi te volitve dale vedeti, da so tudi oni zgolj navadna človeška bitja z vsemi svojimi slabostmi in omejitvami in predvsem gluhi za sleherno zdravo misel, ki ne zraste na njihovem zelniku. Če hočejo preživeti in resnično pomagati svoji domovini, se bodo morali odpreti prek pol stoletja na družbeni rob potisnjeni narodovi večini, kajti pri njej je največ zdravega naboja, ki lahko potegne naš voz iz blata. In ne dvomim, da bo to ponujeno roko tudi rada sprejela. Milan Gregorič Svetloba naj odžene temo in samoto Zakaj prižigam lučke mesec pred Božičem Pisanje o Božiču spet začenjam z dogodkom s Fa-cebooka, Skoraj sram me je tega, a v času, ko vsi hitimo in nam vsakdan ne pusti do sape, je to družabno okno v svet edini trenutek, ko na večer lahko izmenjamo nekaj besed s prijatelji. No, in pred dnevi sem na strani svojega dobrega prijatelja Jurija, kamor pokukam vedno, ko imam pet minut časa, naletela na debato o božičnih lučkah. Da, o božičnih lučkah, kajti že leta opažam, da se mi zamejski Slovend, ki smo po kulturi in srcu tudi kanček Italijani, nikakor ne moremo zediniti z rojaki iz matice glede prižiganja božičnih lučk pred hišo. Eni jih prižigamo veliko prej, kot je pač navada v Italiji, ob začetku adventnega pričakovanja, v Sloveniji pa s krašenjem hitijo na predbožični večer, tedaj, ko si jaz želim samo miru in tišine v varnem objemu svojega doma. No, med klepetom o lučkah, je nekdo celo pripomnil, ali ni to preveč potratno, zgodnje prižiganje namreč. Pa mi je šlo na smeh, saj so to led lučke, ki pač ne potrebujejo veliko energije, kapljica v morju, če primerjamo z denarjem, ki ga porabijo ljudje v teh dneh po trgovinah ... In vendar mi je ta računalniški pogovor dal misliti... o lučkah in o Božiču, ki ga doživljamo vsak drugače. Spomini v tihem mrzlem večeru hitijo najprej v otroštvo. Moje je bilo revno, včasih težko, včasih polno negotovosti, pa vendar sem bila srečen otrok, polna sanj, kot so srečni in polni sanj vsi otroci na tem svetu. Daril in nakupo- vanja pri nas ni bilo, niti za Božič niti drugače... Vajena sem bila, da nisem prosila, moledovala, da sem sprejela to, kar so mi dali, zato tudi pisem Miklavžu in Božičku (ki ga tedaj ni bilo) nisem nikoli pisala. Je bilo že lepo, ko so ponoči v moji sobi zadišale mandarine in pomaranče. In prav zato je bil moj Božič poln skrivnosti, božičnih skrivnosti in lepote. Doma smo imeli le umetno jelko, ker je bilo stanovanje tesno in za jaslice ni bilo prostora. Saj jih imaš v šoli in v cerkvi, je govorila mama in vsako leto pod isto smrečico postavila isti simbolični hlevček z Jezusom, Marijo in Jožefom. Brez mahu in neba, brez ovčk in pa- stirjev. In prav zato sem se veselila tistih dni v vrtcu in pozneje v šoli, ko smo nabirali mah, izbirali figurice in postavljali jaslice. Vse je bilo tako skrivnostno, tako polno pričakovanja, tako nedotakljivo in lepo. Potem smo otroci stali ob jaslicah, gleda- li hlevček pod repatico in skušali razumeti skrivnost Rojstva. In preden so se šolska vrata zaprla v času božičnih počitnic, so nas še postavili v zbor in zapeli smo... največkrat tisto najlepšo, tisto, ki živi v srcu vseh ljudi... Sveto noč. Potem smo bili doma in je bila tista toplina, tisti občutek družine, domačnosti ... in Božič in polnočnica. Otroci smo se vsega veselili in se zatopili v čarobne misli, kajti podoživljali smo tisti trenutek in se veselili rojstva, ki je prinašalo mir in življenje. Tako lepo je bilo verjeti v tisto popolno skrivnost in nositi v otroških očeh pričakovanje in prepričanje o neizmernih darovih življenja. Z leti je postajalo vse težje... Rasli smo in z nami je rasla tudi tista plat življenja, ki je vse prej kot lepa, vse prej kot lahka. Zaradi tistih dni, ko si sam in je mrzlo, zaradi tistega vsakdana, ki zna biti surov in krut, zaradi tistega odhajanja, tistega minevanja, ki mu nismo vedeli smisla, a je trgalo in rezalo misli in srce. Rasli smo v iskanju smisla, z željo, da bi razumeli, čemu trpljenje, s potrebo, da bi izkričali svojo bolečino. Kajti življenje zna biti kruto, zelo kruto. In v temi je včasih tako hudo, da bi človek trgal in rjovel... Prav zato, zaradi te sivine, zaradi tega strahu, zaradi te bolečine in zaradi tistih trenutkov, ko je to Rojstvo tako daleč in smo sami, me je strah teme. Prav zaradi tega imam otroško rada te božične lučke. Ker se prižigajo tedaj, ko je tema najgloblja, in nam vsako le- ŠTANDREŽ | Praznik miru in prijateljstva Toplo sporočilo o miru in prijateljstvu V predbožičnem času je že več let v štandreški cerkvi Praznik miru in prijateljstva. Letos je bil v nedeljo, 16. decembra. To je prisrčno in pristno praznovanje in poudarjanje vrednot, kot sta mir in prijateljstvo, ki sta v naših razgibanih časih še posebno potrebna. Če take želje in voščila prihajajo iz otroških src in grl, so še posebno dobrodoš- li in nas še posebno prevzamejo. Praznovanje so oblikova- li otroci štan-dreškega otroškega vrtca Pika Nogavička, učenci osnovne šole Ivana Roba iz Vrtojbe in učenci iz domače osnovne šole Fran Erjavec. Z božičnimi in drugimi pesmimi so posredovali praznične vsebine številnim prisotnim, predvsem pa staršem in sorodnikom. Melodije in besedila so uvajali v pričakovanje božičnih skrivnosti in praznikov. Že sam pogled na to številno mladež pred oltarjem lepe štandreške cerkve je bil navdušujoč. Štandreška osnovna šola se je predstavila z zborom sto otrok, ki so lepo zapeli in tudi občuteno recitirali. Čezmejno sodelovanje je prišlo posebno do izraza z lepo oblikova- nim nastopom učencev iz Vrtojbe. Seveda so najmlajši iz vrtca bili deležni največje pozornosti staršev, babic in nonotov ter drugih sorodnikov in prijateljev. Uvodoma je Marjan Breščak, predsednik društva sKultura 2001, ki je praznovanje organiziralo ob sodelovanju župnije, šole, vrtca in štandreških društev, povedal nekaj božičnih misli in se zahvalil vsem, ki so sodelovali in omogočili, da je pri- reditev tudi letos lepo potekala. Ob koncu je zazvenela še najlepša božična melodija, Sveta noč, pri kateri so sodelovali vsi prisotni. Prireditvi v cerkvi je na trgu sledilo prijetno druženje s tipičnim božičnim pecivom, čajem in kuhanim vinom. Na trgu so bile tudi stojnice, na katerih so bile na voljo voščilnice učencev osnovnih šol, razni izdelki otrok iz vrtca, naravni božični to, kot sama božična noč, prinašajo radost in upanje. Sicer so te male led lučke edino v mojem Božiču, kar nekako diši po potrošništvu, po vsakdanjem. Vsega drugega ne maram. Najmanj trgovin, kjer vsi hitijo po nakupih in kjer Božiča ni, niti slutnje o Rojstvu. Samo ta človeški pohlep je tam in praznina, praznina, ki jo polnimo z vrečkami. Meni je Božič predvsem trenutek tišine, razmisleka, pričakovanja in hvaležnosti. Hvaležnosti, ki jo skušam deliti z drugimi..., kajti Božič je čas za sočloveka, za majhne besede, za bližino, za razumevanje. V objemih, v prijateljstvu, v ljubezni in družinskem veselju, v vsem tem je smisel darovanja in pričakovanja. Ze kot otrok sem ob Božiču iskala bližine, nepojmljivo je bilo zame, da bi ga ne preživljala s svojimi, z vsemi, ki sem jih imela rada. Sicer otroci le površno poznajo samoto, vsaj tisti otroci, ki imajo družino in poznajo objem naj-dražjih. Samota zahrbtno prileze v življenje veliko pozneje, v času, ko nas zabolijo prve preizkušnje in prva razočaranja. Samote res ne maram. Ne govorim o tisti prijetni samoti v objemu narave ali na morski obali, tiste samote, ko človek išče sebe in svojo pot. Na tisto grenko, kruto samoto mislim, ki boli, trga, duši, ki peče globoko v dno duše in je gosta kot tema in grenka kot bolečina. Te samote ne maram in je tudi nikomur ne privoščim, prav nikomur. Ravno zato prižigam te lučke, da jo odganjam. Ravno zaradi tega si skušam že mesec pred Božičem odtrgati nekaj trenutkov za prijatelje, za znance, za sosede, za vse tiste, ki jih imam vedno rada, a jih požira hitenje. Božič je čas za sočloveka, je čas, ko razumemo, ko oproščamo, ko hočemo biti drugačni, boljši. V zgodnjem večeru, ko se na vrtu že prižigajo moje modre božične lučke, pišem voščilnico, malo božično voščilnico s kuverto, v katero spravim petdesetak. Ne prejemam rada denarja v dar in ga tu- di ne dajem rada tistim, ki jih imam rada. Denar je tako brezoseben, tako brez vsebine, tako dolgočasen in prazen, da se zdi, kot da sočloveku nimamo kaj povedati. Vendar vem, da si tašča, ki ži- vi v domu, najbolj želi frizerke in urejene pričeske. Brez tega si Božiča ne more zamisliti. In čeprav mi je težko, jo skušam razumeti, nočem več soditi, ampak si zaželim, da bi mali dar pričaral nasmeh na njena izklesana lica. Z nežnostjo zaprem kuverto in upam, da bo prinesla veselje. To je njen Božič, to so njene želje, v meni je, da jih razumem in spoštujem. Pa čeprav nikoli v življenju nisem bila pri frizerki in čeprav je meni Božič nekaj povsem drugega. In že pišem drugo voščilnico, že iščem besede, ki bodo z njo potovale na sever, spet druga bo ponesla moje želje daleč čez ocean. Upam, da jih bodo sorodniki in prijatelji veseli kot lučk, ki se prižigajo v samoti življenja. In preganjajo temo. SuziPertot motivi iz raznega zelenja, ki so jih izdelale štandreške žene, ter domače pecivo. Razstavljene so bile tudi knjige Goriške Mohorjeve družbe. Največ zanimanja je bilo za stenski koledar, ki ga je s čudovitimi fotografskimi posnetki raznega cvetja obogatil domačin Viktor Selva. Prostovoljne prispevke so namenili UNICEF-u. Otroci četrtega in petega razreda štandreške šole Fran Erjavec so presenetili tudi naj starejše vaščane in jih obiskali na njihovih domovih. Štiri skupine otrok so obšle vse štandreške ulice in se ustavile na domovih več kot petdesetih starejših članov štandreške skupnosti. Vidno ganjeni so otroke radi sprejeli in bili navdušeni nad KAJ SPLOH POČNEM TUKAJ? 138 Foto DP njihovim lepim petjem božičnih motivov. Otroci so jim tudi izročili voščilnice, ki so jih sami izdelali, in druga darila. Z nabiralno akcijo za najpotrebnejše bo potekala tudi baklada v nedeljo, 30. decembra. Začela se bo na trgu pred cerkvijo ob 17. uri in se končala v Jeremi-tišču, kjer bosta za udeležence poskrbljena prigrizek in topel napitek. DP Pred dnevi sem v uredništvu na glas bolj samega sebe kot kolege vprašal, ali se kdo slučajno spomni, kje je veliki Rus Fjodor Mihajlovič Dostojevski izrecno pisal o Božiču, odgovora ni bilo nobenega, a sam sem na glas še dodal, da se spominjam njegovega opisa Božiča, da ga bom poiskal, ker bi rad, da bi bilo to objavljeno v božični številki Novega glasa, v pričujoči številki torej. Pa nisem našel doma ničesar, a v glavi sem imel njegov opis, vedel sem, da je nekaj žalostnega, a obenem tudi izjemno lepega, nekaj takega, kar je lahko le veliki Fjodor napisal, ki se je posluževal zgodb, da je lahko pisal o sebi in Bogu; pisal je zgodbe, da si je vsak dan znova odgovarjal na vprašanje, kaj sploh počne tukaj. Ne vem, ali imam doma vse, kar so od velikega Rusa prevedli v slovenščino, najbrž ne, imam pa večino, še posebej sem vesel novih prevodov, saj sem se na \dadimirja Levstika, ki je bil pred veliko leti izjemen prevajalec tega ruskega velikana, vajen od mladih nog, je pa njegov slovenski jezik danes presežen, deluje starinsko in sem zato vesel prav vsakega novega slovenskega prevoda svojega najljubšega pisatelja. In tako sem se po neuspelem iskanju, tudi v njegovih kratkih zgodbah nisem našel tistega, kar sem imel nekje globoko v spominu, zatekel na iskanje po svetovnem spletu. V slovenščini nisem našel ničesar in sem se zato zatekel k iskanju povezave med gesloma Dostojevski in Božič v raznih jezikih; v slovenščini sem našel samo neko hrvaško televizijsko oddajo za otroke, kmalu pa sem odkril pretresljivo zgodbo, v italijanščini seveda, objavljena je v celoti na webu. Vesel sem zgodbo, ki jo je napisal Dostojevski, takoj prebral, preveril še eno različico, v bistvu sta se prevoda dokaj ujemala, torej sem lahko mirno zadihal: našel sem božično zgodbo velikega Rusa. Takoj sem skočil še na Cobiss, na katerem izveste vse, kar se nahaja danes v slovenskih knjižnicah, in sem le našel naslov željene zgodbe: "Dječak s Kristam kiti božično drvce: Dostojevski za mladež / Fjodor Mihajlovič Dostojevski; u izboru Ise Velika-noviča; s ruskoga preveo Zlatko Crnkovič; [ilustrator Ratko Janjič-Jobo], knjigo je leta 1997 v Zagrebu izdala založba Mosta. Še vedno pa nisem prepričan, da zgodbe nisem prebral prav v slovenščini, še vedno ne! Ne bi rad iz italijanščine in slovenščine prevajal naslova krajše zgodbe velikega Rusa (Malčik u Ch-rista na jelke), v bistvu pa gre za pretresljivo pripoved o revnem dečku, ki na božični večer zleze od mrtve mame iz neke ledene kleti v mestu, v strašnem mrazu skuša najti vsaj koga, ki bi ga sprejel, zavrnjen je od vseh, končno le zagleda krasen božični drevček in veliko lepih luči, vse ga vabi tja, polno otrok je, sprejet je mednje, angelsko lepo je, otroci mu povedo, da je to "Kristusova božična jelka". Naslednji dan najdejo zmrznjenega, še ne sedemletnega otroka, ki je šel za vedno k Jezusu na božično noč. Pisatelj v zgodbi še doda, da so kasneje našli še njegovo mamo, ki je zmrznila že prej. Zakaj me je ta zgodba pred veliko leti, ko sem jo prebral, tako pretresla, da se mi je usedla na dno spomina, tja nekam zadaj v meni? Pozabil sem že nanjo, tudi vsebina mi je v času postala nejasna, nekako zamegljena, glavnega sporočila zgodbe pa nisem pozabil. Zgodba je ostala za vedno v meni, do danes in do sedaj, ko sem jo na spletu dvakrat v italijanščini ponovno prebral in sedaj tudi skušam razumeti, kaj je v njej tako lepega, da me je dobesedno začarala. Te dni sem zvečer pred spanjem ponovno prebiral Alberta Camusa, tega laičnega svetnika, ki mu krščanska vera ni bila dana, a je vsaj tako svet kot večina svetnikov, o katerih sem bral. Jaz bi ga za svetnika postavil že zato, ker je zapisal naslednje besede: "Presoditi, ali je življenje vredno truda, da ga živimo, pomeni odgovoriti na temeljno vprašanje filozofije. Drugo - ali ima svet tri razsežnosti ali če ima duh devet ali dvanajst kategorij - je drugotno. Vse to so igre: najprej je treba odgovoriti". Mimogrede še dodam, da je Albert Camus stal za svojimi besedami z visoko etično držo intelektualca, kakršno danes pogrešam pri marsikom, ki se gre velikega intelektualca. O tem sem sicer že pisal, a ni odveč pripomba, da je dobro včasih snov utrditi, ne? In sedaj mi bo kdo rekel: "Kaj imata Camus in zgodba Dostojevskega o malem dečku, ki zmrzne v peklenskem mrazu na božični večer, skupnega, ma, kaj se greš spet"? Dejansko govorita o isti stvari. O odgovoru na temeljno vprašanje, ki si ga sam zastavljam: "Kaj sploh počnem tukaj”? Dostojevski me je s svojo zgodbo očaral, ker je Sveto Družino na božični večer postavil v ledeno klet v nekem neimenovanem mestu. Mali Jezus gre iskat ljudi, a ga vsi zavrnejo, umre v ledeni noči, a gre v nebesa, k "Jezusovemu božičnemu drevesu”. Ja, Dostojevski nam naslika strašno sliko jaslic, pravzaprav nam odslika naš uničeni svet in našo družbo, v kateri kraljuje brzbrižnost, naslika nam malega Jezuščka, ki hodi okrog in srečuje ljudi, a nihče ga ne sprejme, vsi ga zavrnejo, zmrznjenega najdejo šele naslednji dan za skladovnico drv, kjer je uzri nepopisno lepo luč Jezusove božične jelke. Dostojevski je namreč verjel, da v življenju ob vsakem srečanju s sočlovekom doživimo srečanje z Jezusom: če ga sprejmemo, sprejmemo Kristusa, če ga zavrnemo, zavrnemo Jezusa. "Dostojevski je tako videl svet: za vsakim dogodkom v življenju je bilo zanj dogajanje, ki je bilo povezano z večno zgodovino Kristusa. Ne torej kot zgodovina, ki se ponavlja, ampak kot zgodovina, ki se obnavlja z vsako novo osebo, z vsakim novim srečanjem. Zato se je sam nenehno spraševal, ko je srečal neko novo osebo, zakaj mu jo je Bog poslal na pot. Bil je prepričan, da Bog upa, da bo ob vsakem srečanju človek odgovoril s sprejetjem novega človeka", je povedala prof. Tatjana Kasatkina na posvetu o Dostojevskem v Firencah leta 2009; kot šefica centra Ruske akademije umetnosti in znanosti za študij književnosti Fjo-dora Mihajloviča Dostojevskega in njegove misli je že vedela, kaj govori. Pa sem bil le vesel sinoči, ko sem po deževni nedelji, ki sem jo prebil doma med knjigami in iskanjem na spletu, končno le našel prevedeno zgodbo velikega Rusa tudi v slovenski jezik, ni mi dalo miru in sem brskal naprej, objavljena je pod naslovom Deček pri Kristusovi božični jelki v knjigi Dnevnik pisatelja I, ki jo je leta 2008 izdala Študentska založba, izbor kratke proze in esejev velikega Rusa je opravil Aleksander Skaza, prevedla pa Urša Zabukovec. Knjigo sem seveda našel založeno, kot so pri meni vse dobre knjige založene, a na vidnem mestu, da ne bo nesporazuma. Samo najti jo je treba, ne? Med iskanjem, med katerim sem bil deležen ogorčenih vzklikov domačih, da sem nemogoč, a sem jih gladko preslišal, oddahnili so se šele takrat, ko sem knjigo držal v rokah!, mi je prijazna Stanka napisala preko FB-ja, naj napišem za božično številko, kako je bilo nekoč na kmetih za Božič, tam, v svetu, ki ga ni več, sva oba odraščala. Ne vem, če se splača še pisati o tem. Ja, no, mogoče bi lahko zapisal, da se je nekoč na kmetih bralo tudi Dostojevskega, to. In da so se mi prav tam besede velikega Rusa o Božiču: "Kristus ima na ta dan vedno jelko za majhne otroke, ki nimajo svojih drevesc ..." za vedno vtisnile v spomin. CREDITO COOPERATIVO ZADRUŽNA BANKA Doberdo e Savogna Doberdob in Sovodnje credito cooperativo del carso zadružna kraška banka