NA PROKLETIJE
Za datt borco stno se saturnuški pluninci udpravili na Kosovo, na najvišji vrh našega dela Prokletij, 2656m visoko Derovico. Turo smo načrtovali tako, da smo se v Skopju srečali s planincipobratenega društva Giorgij Naumov iz Bito-lc,naiopaskupajopravilikrožnopotPriština,Peč, Prizren,SarainspetSkopje. Spotoma smo si ogledali še nekaj znamenilih zgodovinskih spomenikov in na-ravnih posebnosti.
Občudovali smo mogoino Kosovo polje, ki prav v tem času valovi v zla-torumenem klasju pšenke, do koder seže oko, sredi njega pa je spomenik legendami bitki s Turkipred 500 leli.
Ker smo dvakrat prcspali v Pcči, smo si jo dobro ogledati. To je majhno mestece, leieče na rahlem bregu pod mogočnim pogorjem Pro-kletije. Bogato je z dobro planinsko vodo in bujno vegeiacijo. V Peči iivi okrog 43000 Albancev, Turkov, Srbov. Zrasla je na križišču po-membnih poii in ima še danes odlične prometne zveze. Prvi zapisi sežejo v letaokrog 1200. Prokletije, kijihraz-polavlja driavna meja med Albanijo in Jugoslavijo, so bogato razčlenjeno gorstvo z dolgimi dolinami, po kate-rih tečejo razpenjene Bislrice. Na Ko-sovu so mnoge reke Bistrice in v šali smo zaključevali, da so ta Ijudsrva nekoč prav gotovo iivela tudi v naših krajih in dala imena nasim rekam in krajem. Med najbolj divjimi je Pečka Bistrica v Ruguvski soteski, ki si ulira pot skupaj s ceslo skoz mogočno sole-sko; pravijo, da je to največja tesen v Jugoslaviji. Ob vhodu v lo sotesko /e znana Pečka patrijaršija, ki seie v leto 1219 in je po svoji vlogi v zgodovini Srbije fenomen brez primere. Leta 1557je npr. obsegala Srbijo, sevemo Makedonijo, del Bolgarije, Črno goro. pokrajine Bosne, Hercegovine, Hr\'atske in Dalmacije. v katerih so
živeli pravoslavni. Zaradi sodelova-nja v protiturških vojnah so imeli s Turki pogosto teiave.
V sosednji dolini teče Dečanska Bi-strica in na njenem zacetku je zname-nita Dečanska cerkev, ki jo je leta 1335 dokončal kralj Dušan. Dečanov si nismo ogledati. čeravno smo šli mimo njih. Biii smo preveč utrujeni po 12-urni turi na vrh Žerovice in nazaj. Koča Pločica pod goro je bila namreč zaprta in smo zato morali v enem dnevu gor in dol, karpa je kar veliko in vodnik — domaein je dejal, da je to storil prvič. Imeli pa smo se-veda obilo sreče. Vreme namjeUona roko, kol bi bilo programirano, in doiivetje je bilo veliko.
Okolica Derovke ni prepadna, ob-kroiajo jo prostranc planine z gosto iravo, ki jo vsakodnevno pokosijo z najboljšimi kosilnicami — ovcami. Teh je tam gorl cez poletje bret števila. Še več kotovacpaje otrok, ki redkega planinca obkrožijo in spremljajo ki-lometre daleč, srameiljivo slegujejo ročice in prosijo zo bombone, sicerpa navdušeno vreščijo v albanščini in le iz starejših lahko izvlečeš tudi kaj srb-skega. Kerje toslarogorje, seslavljcno iz trde, od deija netopljive kamenine, so po planinah številni potočki bistn? gorske studenčnice, ki se ji nismo mogli upirati, kot to uspeva kiišlra-vim, smrkavim in umazanim malim Albančkom.
Poi s>no nadaljevali po Metohiji, čez Šar planino v Skopje. Ogledali smo sistara mcsteca z Mehkim minia-turnim navdihom, v/nes pa občudo-vali obsežna vzorno obdelana polja, ki dajejo vtis, da je naša dežela agrama vetesila z ogromnimi kmetij-skimi preselki. Ko smo se v Skopju spravili na vlak, v rezemiran spalnik, smo doživeli še eno posebnost. S te-
leksom poirjene rezervacije ni bilo, zu vsako posteljo pa sta se že tepla po dva —z rezervacijo seveda. Tojebilapika na i našega potovanja pn Jugoslaviji. Spoznali smo zakladnico naravnih lepot in zgodovinskih posebnosti, spoznali tudi, da teh še dolgo ne bomo' gospodarsko izkoriščali. Smo boga-taši, veiidar slepi.
SLA VKO GERLICA