TRIJE POTOPISI. Trije naslovi (Filmska popotovanja. Amerika /.a ekranom. Povsod so ljudje).* trije avtorji iFrance Brenk, profesor za filmsko zgodovino na ljubljanski gledališki akademiji. Boris Grabnar, bivši oblikovavec televizijskega programa, zdaj pa na isti akademiji predava filmsko in televizijsko dramaturgijo, pa Bogdan Pogačnik, znani novinar Dela. nekakšen slovenski Egon Eruin Kiseh), tri avtentična pričevanja o našem svetu in njegovih ljudeh — vse tri knjige so izšle pri isti slovenski založbi (pri mariborskih Obzorjih), kar je za razmere v našem založništvu še posebej spodbudno dejstvo.
France Brenk objavlja v svoji zanimivi knjigi utrinke s filmskih popotovanj, kakor jim sam pravi, s potovanj, ki je bil njihov poglavitni namen strogo strokoven: sistematična analiza filmskega življenja v Italiji pa v Romuniji, obisk oberhausenskega festivala, izbiranje najpomembnejših dosežkov filmske umetnosti na bruseljski svetovni razstavi in podobno. Zato je bravee naravnost presenečen, ker je v tej knjigi skoraj najmanj rečenega o — filmu. A to navidezno presenečenje je mogoče kaj kmalu razrešiti: Brenk namreč noče govoriti o filmu, ampak si mnogo bolj prizadeva ujeti v svojih potopisnih reportažah utrip dežele, v kateri slučajno je. doumeti miselnost ljudi, ki v tej deželi živijo in ki se z njimi srečava, si s pomočjo ostroumne, brezkompromisne analize razložiti vsa tista nasprotja, ki jih je dojel in občutil na svojih poteh.
S tem avtor seveda presega obliko standardnega poročanja z različnih festivalov, odpoveduje se recenziranju posameznih prireditev, ki jih je moral obiskati po službeni dolžnosti, in rajši piše o svetu, ki ga je ob teh prilikah spoznaval in dojemal; še več, do tega sveta, do stvari in pojavov, ki jih je zaznal, se nenehoma tudi opredeljuje. In prav s tega gledišča sta najbolj zanimivi reportaži v knjigi Rim 56, interesantna analiza razmer v povojni Italiji, pa Zemlja je vendarle ravna, pretresljiv opis Romunije, kjer se je avtor mudil prav  tedaj,   ko   je   na   Madžarskem   izbruhnila   revolucija:   in   razmišljanja   o
* France Brenk. Filmska popotovanja. Obzorja 1966. Boris Grabner. Amerika za ekranom. Obzorja 1966. Bogdan Pogačnik. Povsod so ljudje. Obzorja 1966.
918
usodi madžarskih upornikov pa o sovjetskih vojakih, ki so ta upor zatrli, ta razmišljanja, napisana z intelektualno prenikavostjo, sodijo gotovo med najbolj zanimive strani Brenko\e knjige. V zadnji reportaži, ki ima naslov Prehodna soba. pa skuša avtor satirično parafrazirati nekatere anomalije slovenske stvarnosti — žal pa njegova izpoved v tem ostro napisanem sesiavku po svoji elokventnosti in plastičnosti ne dosega prejšnjih reportaž; v simbolni prispodobi »prehodne sobe« v blazniei ni mogoče zajeti vseh protislovij, ki jih občutimo v naši kulturni sredini, verjetno bi bilo treba napisati o njih posebno knjigo. A navzlic temu je Brenkova knjiga filmskih popotovanj vendarle zanimiv in prepričljiv dosežek v naši bolj borni potopisni literaturi, njen avtor se nam kaže v nji kot bistroumen opazovavec in analitik časa ter pojavov, ki ga obdajajo, obenem pa tudi kot duhovit in temperamenten oblikovavec svoje materije.
Nekoliko drugače, lahko bi rekli, bolj strokovno je ubrana Borisa Grabnarja Amerika za ekranom, knjiga vtisov, ki jih je ta čudna dežela samih nerešljivih protislovij naredila na avtorja, ko je ta glavni del svojega bivanja \ nji posvetil predvsem televiziji, področju, ki ga je, razumljivo, najbolj zanimalo. Spoznanja o strukturi ameriške televizije, o njenih programskih in linančnih načelih nam opisuje Grabnar ilustrativno, z obilo crudicije in kompleksnega poznavanja ameriške televizijske problematike. Tako iz teh Grabnar-jevih opisov večkrat izvemo reči. ki zanje še vedeli nismo ali pa si jih v svoji ivropejski  preproščini  še zamišljati  nismo mogli.
Skupaj s tem televizijskim vodilnim motivom pa nam Grabnar pripoveduje še celo vrsto subjektivnih vtisov o ameriški deželi in njenih ljudeh, o vsakdanjem življenju v tej čudni mešanici najrazličnejših narodnostnih in socialnih elementov, o ameriški kulturi in izobraževanju, o velemestih, kakršno je na primer Nevv York, ki človeka pretrese s svojo divjo, gigantsko arhitekturo. s svojo urbanostjo, pa se človek navzlic temu počuti v njem do kraja osamljenega, pa o Los Angelesu, mestu, ki zavzema največjo površino na svetu, pa je navzlic temu ena sama raztresena dolga vas. ki živi v senci zapletenih hollv-vvoodskih kvaziumetniških špekulacij. Grabnar nam pripoveduje o poti po notranjosti ameriškega kontinenta, o indijanskih rezervatih, o srečanjih z Indijanci in o gospodarski ter kulturnopolitični strukturi njihovega življenja, o »globokem Jugu«, Teksasu in Dallasu, prizorišču ene največjih tragedij v zadnjem času, smrti Johna Fitzgeralda Kennedvja. Prav temu tragičnemu dogodku je posvečenih nekaj najboljših strani Grabnarjeve knjige. V celoti pa je delo bogata slika ameriškega blišča in bede, tekst, ki ni samo informator, ampak marsikdaj poseže prav v jedro snovi, ki jo obravnava. In to je gotovo največja odlika Grabnarjeve knjige.
Izmed vseh treh knjig, ki jih to pot ocenjujem, se izbor reportaž Bogdana Pogačnika z naslovom Povsod so ljudje še najbolj približuje standardnemu tipu reportaže, obenem pa se od njega s svojo dragoceno človeško vsebino tudi močno oddaljuje. In ta navidezni paradoks je osrednje spoznanje, ki ga dobi bravec ob branju Pogačnikove knjige. Posamezni njegovi sestavki se v svoji izraziti humani zasnovi, ki z vidno osebno prizadetostjo posega v zapleteno moralno problematiko našega časa, bližajo že literaturi, obenem pa vendarle ostajajo   še   zmerom   izrazito   individualno   obarvana   opazovanja,   ki   skušajo
919
predvsem razkriti nekatere ekonomske in duhovne resnice o današnjem svetu in človeku. Na ta osnovni ton so ubrane skoraj vse Pogačnikove reportaže, ki so locirane malone po vseh celinah našega planeta, o tem govori na primer sestavek o nasprotju med starim in novim v Egiptu, razmišljanje, kako bo stare kulturnozgodovinske spomenike zalila voda, s tem pa bo nastala za Egipt neka nova ekonomska perspektiva: pretresljiv je zapis o Kennedvjevi smrti pa opis spominske slovesnosti ob  prvi obletnici  na  Kennedvjevem  grobu.
V Pogačnikovi knjigi pa pomeni še posebej zanimiv kompleks cela vrsta njegovih zapisov iz južne Amerike: v njih avtoT z izredno prenikavostjo riše razmere v teh skoraj napol kolonialnih deželah, ki morajo živeti v senci svoje mogočne severnoameriške sosede. Med opisi političnih dogodkov in razmerij v skoraj vseh latinskoameriških državah (razen Argentine) pa velja še posebej omeniti Pogačnikova razmišljanja na Robinzonovem samotnem otoku, na To-bagu. njegov opis mehiških bikoborb pa lahko imamo za nekakšen simboličen finale vseh njegovih krokijev o usodi Srednje in Južne Amerike, o delu sveta, kjer se naš čas kaže še v posebno ostrih nasprotjih. In bolj ko se snov Pogač-nikovih zapiskov oddaljuje od stare Evrope, bolj so ti zapiski človeško poglobljeni, bolj posegajo v samo bistvo problemov, bolj in bolj nam razkrivajo neko občo resnico o svetu in ljudeh. Prav zato spominja Pogačnikov novinarski profil na znamenitega Egona Ervvina Kischa — to pa je za Pogačnikovo knjigo Povsod so ljudje skoraj pohujšljiva pohvala.
In na koncu je treba priznati:
Vse tri knjige v slovenski publicistiki niso samo novost, ampak tudi prijetno presenečenje, saj vsaka od njih kaže ogledalo svojemu času. če citiramo že tolikokrat uporabljeni Shakespearov izrek. In če je že to ena nalog bele-tristične literature, jo morajo še toliko bolj izpolnjevati taka dela, med kakršna sodijo tudi teksti, o katerih smo govorili. Če je ta naloga izpolnjena, potem imajo tovrstne knjige svoj raiaon cTelre. V naših treh primerih se je to zgodilo.
Borut   Trekinan
920