Po pošti prejeman:
za
celo leto naprej 26 K — h pol leta „ 13 „ — „ Četrt „ „ 6 „ 50 „ mesec „ 2 „ 20 „
V upravništvu prejeman:
za
c«lo leto naprej 20 K — h pol leta „ 10 „ — „ «etrt „ „ 5 „ - „ SM3tc „ 1 „ 70 ,
Ža pošiljanje na dom 20 h na mesec.
Političen list za slovenski narod.
Naročnino in inserate sprejema upravn>štvo v
Katol Tiskarni, Kopitarjeve ulice št. 2.
Rokopisi te ne vračajo, nefrankovana pisma n« vsprejemajo.
Uredništvo je v Seme-niSkih ulicah št. 2,1., 17.
Izhaja vsak dan, izvzeroši nedelje in praznike, ob pol 6. uri popoldne.
Štev. 40.
V Ljubljani, v ponedeljek 19. februvarja 1900.
Letnik XXVIII.
Ne zaupajmo Judom!
Kdorkoli hoče zagovarjati semitizem, predbaciva katoličanom odpor, nenaklonjenost do judovskega bogočastja. Toda to ni res, to je zlobno obrekovanje. Poglejmo, kaj je pravi vzrok, da katoličani nasprotujejo Judom.
Katoličani, vzgojeni v šoli prave svobode, znajo upoštevati slehrno naziranje, vsako versko prepričanje. Judovska vera jemlje ozir samo na lastno prepričanje, in katoličani radi puste v miru to svetišče. Prepričanje vsakega državljana je in mora biti svobodno. Zato katoličani nikakor ne nasprotujejo Judom, dokler ostanejo v svoji sinagogi, upirajo pa se judovstvu, ki hoče prodreti v javno življenje. Jud ve, kakšen smoter ima semitizem po vsem svetu, to se pravi, Jud ve, da hoče s pomočjo kapitala zasužnjiti ves svet. Bogastvo in vlada: ta dvojni smoter se kaže pri slehrnem podjetju. Ce bi se Jud moge) priličiti narodu, med katerim živi, če bi bila mogoča zveza med njim in ljudstvom, če bi bil Jud kot ud naroda zmožen domovinskega čuvstva, če bi se hotel odlikovati v državljanskih krepostih, izkušal druge prekašati s plemenitostjo duha in s požrtvovalnostjo, če bi imel kaj pojma o spoštovanju oblasti, bi mu katoličani pri zanašali, bi ga radi trpeli med seboj, bi ga znali ceniti. Ker pa ni tak, ga pa ne morejo in ne smejo ceniti. Jud ne pozna požrtvovalnosti, ne pozna domovinskega čuvstva, Jud se ne zna, noče priličiti ljudstvu, med katerim in od katerega živi. Poglejmo povestnico: med mučenci za domovino zastonj iščemo Judov, zastonj so oziramo po njih na bojnem polju; in ni bilo še slišati, da bi bil Jud padel za svobodo naroda, za svobodo zemlje, kjer je zagledal luč sveta.
Jud živi med ljudstvom, katero izkorišča, le za-so, ostane osamljen, ločen po svojem naravnem in nravnem značaju, ki je uprav njemu lasten. Vnanja postava, navade, čud, duševne i telesno lastnosti, vse je pri njem drugače, kakor pri drugih ljudeh. Sam pro-pal, si upa upropastiti vse. V krepost, po-
žrtvovalnost ne veruje, veruje pa v vsemogočnost denarja, prepričan je, da se vse more doseči z denarjem. Za javne službe se malokdaj poteguje, javna čast nima zanj privlačnosti. Ne išče niti mandatov, ne zastopništva. On hoče denar, on hoče biti kapitalist. Njegovo svetišče ni sinagoga, ampak denarni zavodi. Tam se trudi, bori za vlado, od tam izkuša s pomočjo denarja vplivati na javne oblasti, na politiko, na za-konodajstvo, upravo, društva. Za bliščečo vnanjost malo da, pri njem velja le realnost. Dobro ve, da drugi delajo zanj, zato mu zadostuje plačevati delo drugih, dočim za ta trud, za stotake, spravlja v žep tisočake.
Spreten in podjeten, kakor je, pozna moč časopisja; ve, da to dandanes ni četrta, ampak prva sila, ki provzroča vihar in dela lepo vreme. Znano mu je, kako močno vplivajo časniška poročila na borzo in denarne zavode. Zato napenja vse sile, rabi vsa mogoča sredstva v časopisju, kjer širi propa gando, agitira za svoje namene. V vsaki deželi ima svoje dnevnike, dnevnike, ki ne zagovarjajo višjih načel, se ne bore za svo bodo, ampak dnevnike, prenapolnjene pikantnih novic, ki zanimajo širne n ase. seveda ima vsaka in jo že tako zasuče, da mora imeti, malce strupa, ki naj polagoma nevidno prodira med ljudstvo. In v takih rečeh je Jud dovršen mojster.
Povsem naravno je torej, da Jud nima vzorov. Ti so mu deveta briga. Domovina, svoboda, neodvisnost, narodno procvitanje, narodna edinost so zanj prazne besede. Toda iznajdljiv in premeten, kakor je, zna ceniti njih veljavo in jih ve, kadar je treba, porabiti za svoje namene. Če govoriš ž njim o vzorih, pazi nanj in kmalu se prepričaš, da se le hlini, da je njegovo navdušenje umetno, priučeno, da so vse njegove besede umerjene, njegovo čuvstvo premišljeno. Vzori, o katerih govori, so mu le sredstvo, usiliti se na bojišče ene ali druge stranke ter tako razširjati svoj vpliv, svojo vlado. <Jo si dovolj priprost, mu verjameš, da je zmožen žrtvovati denar za patriotične ali politične namere.
Toda če pogledaš globlje, kmalu spoznaš, da žrtvuje denar le tedaj, kadar si upa pridobiti ljudi za svoje pokorno orodje. Denar mu služi le v to, da utrjuje svojo vlado. Zato je Jud nasprotnik narodnih teženj in nikdar mu ni upati, če kdo izmed Judov prestopi h katoličanstvu, stori to večinoma zato, ker ga pošljejo drugi, ki hočejo povsod razpeti svoje mreže. Pride, da ruši, razjeda, seje razpor, da pripravlja narodni prepad in gladi pot judovski nadvladi. Pride se udeleževal dela, ki je povsem različno od onega, ki mora biti vzor pravim patriotom, da zagotovo obstanek svojemu narodu.
Od Judov nam preti velika nevarnost, nevarnost, ki izkuša s kapitalom zasužnjiti vse človeštvo. Ne zaupajmo jim torej!
Po napornem premišljevanju skoval je g. Pire popravek, ki daleč preseza meje stvarnega popravka, ki ga pa priobčujemo, dasi nismo po zakonu v to primorani, da se naši bravci sami prepričajo, koliko je bilo vredno »Narodovo« pisarenje proti »Gospodarski zvezi«.
Prejeli smo toraj od g. Pirca nastopni popravek : Ni res, da »Gosp. zveza« ni imela slabše nego 18 odstotno žlindre, res je marveč, da je prodajalni biro fosfatov v Pragi dovolil »društvu za prodajo umetnih gnojil v Gorici« prodati 10 vagonov lt) odstotne žlindre (drugačne to društvo sploh ni kupilo) nekemu gosp. K. v Gorici in sicer za raz-pečavanje v gorski pokrajini goriške dežele. Imenovano društvo je naročilo špediterju prodajalnega biroja v Trstu g. Parisiju, da izroči žlindro za g K. špediterjema Rotter et Perschitz v Trstu, a ta dva je nista poslala v gorsko pokrajino goriško, temveč »Gosp. zv.« v Ljublj*ano. Ta žlindra brez znamke in plombe na vrečah je prišla res v Ljubljano, in ker se mi je zdela sumnja, priskrbel sem si je 4 vreče ter jo poslal v Prago. Prodajalni biro jo je pustil preiskati pri prof. dr. \Vagnerju v Darmstadtu, ki je konstatiral le 14 87% fosforne kisline. Odličen duhovni dostojanstvenik je pred pričami v pisarni povedal, da je posestnik v poljanski dolini opo-
zorjen po takratnih kontroverzah tudi pusti-tako žlindro preiskati na Dunaju, koder so isto našli. Ni res, da sem si jaz izgovoril na svojo ime samoprodajo žlindre za Kranjsko, res je le, da je kmetijska družba tako kakor pravila velevajo, sklenila kupčijo in sicer na način, kakoršnega ima prodajalni biro vpeljanega po vseh kronovinah. Ni rts, da je bila I. 1899 postavljena cena Tomasovi žlindri na 14 kr. za kilogramski odstotek loco Trst, res je marveč, da je bila določena cena na 16 kr. za vse tiste, ki so imeli pravico dobivati to gnojilo iz Trsta, t. j. za društvo za prodajo umetnih gnojil v Gorici, za U. L. Slocovicha v Paznu, za c. kr. deželni kulturni svet v Zadru in za našo družbo. Ni res, da je kmetijska družba plačala 1. 1899 za vsak meterski stot žlindre 36 kr. preveč, res je pa, da je plačala po tisti ceni kakor vsak drug ter jo jo oddajala z ozirom na vožarinsko basis Trst najceneje izmed vseh gori imenovanih tvrdk, izvzemši »Gospod, zveze«, katera je oddala 944 met. stotov 18 odstotne žlindre po 2'64 gld. da si je njo stala skoraj 3 gl. 20 kr. loco Ljubljana in je tedaj izgubila pri vsakem vagonu blizo 60 gl. in to ne za pomagati kmetu, temuč, da je v svojih objavah ščuvala proti družbi, češ, da družba ne zna kupiti, d i je predraga, da oškoduje kmetovalce itd., vrhu tega je pa namigovala, kakor tudi v g"ri napominja-nem članku, razne nepoštenosti, lles je, da družba nima poskusnega sredstva, pa ga tudi ne potrebuje, ker ga dobi kadar hoče v skladiščih na kolodvoru, koder se edino rabi. Ni res, da bi bil članek »Subvencionirani švindel« od mene inspiriran ali celo spisan, res jc, da sem celo zadevo izvedel še le ko je članek izšel. Ni res, da sem izdelal le prvo realko in se potem podal na neko kmetijsko šolo v Šlezijo, koder sem si pridobil vso kmetijsko modrost. Res je, da sem pohajal v Ljubljani tretji realčni razred, od koder ine je dal oče na kupčijsko šolo, katero sem čez dve leti z odličnim vspehom dovršil. Ker so me na tej šoli ozdravili od otroške lahkomiselnosti ter sem zopet dobil veselje do učenja, sklenil seru se najprej

LIS1* E K.,
Razglas.
G. urednik, vi ste v zvezi s poštenimi »judmi, ki vrnejo, kar najdejo. Zato trdno upam, da se vam bo posrečilo dobiti tudi mojega »šnilka«. Oh, ne veste, kaj mi jo že prizadejal ta pes, moj »šnifko«, sedaj se mi je pa še izgubil! Že teden dni ga pogrešam! Tam ono nedeljo so ga še videli tukajšnji »Narodovci«, ko so jo sprehajal v družbi drugih psov po stezicah na »Hribčku« ter pomagal delati novo pasjo pešpot, od takrat ga pa ni in ni od nobene strani. Tri dni sem letal po »klajne Parizu«, pa ga nisem našel. Ves utrujen sem se naslonil četrti dan na okno svoje sobice v tretjem nadstropju hotela Molavs — tu som se nastanil, pa se bom v kratkem kam drugam preselil — kaj bi pravil: zaradi jezikov. Utrujen sem torej slonel na oknu; nič me ni mikala globoko pod menoj nova cerkev, jaz sem lo gledal, odkod bo prilajal, ali čo ne prilajal, vsaj potepeno so priplazil moj »šnifko«, pa bilo je vse zastonj. Majhno tolažbo mi je pa vendar-le poslalo dobrotno nebo v osebi mojega znanca Groge Trobenta.
»Sakra mokra, kaj si res ti, Tujec ?«
»O, živio Trobenta!«
Tako sva se pozdravila s ceste na okno in z okna na cesto, kmalu potem pa sva sedela pri steklenici konjaka.
»No, kako je že kaj, Trobenta? Kakor vse kaže, godi se ti dobro?« popraševal sem ga jaz.
»I, se reče, no ja, bo že«, pohvalil se je splošno.
»Če se ne motim in če sem prav slišal, sedaj ti županiš v Šmartnem, ne?« pozve-doval sem nadalje. Po obrazu Trobenta se je vlegel temen oblak, potem je pa odgovoril: »No ja, so reče, skoro bi me bili izvolili --Ej ljudje so čudili! Vsako, še
tako dobro stvar, nalašč napačno razlagajo ! Pravijo, da sem samo zato dva dni vozil opeko za novo cerkev, da bi bil župan. Premisli, ali ni to smešno?«
»E, Trobenta, Boga hvali, da nimaš županskih skrbi nad seboj«, potolažil sem ga sočutno. »Kako brez skrbi si ga lahko privoščiš kozarček, če bi bil pa župan, moral bi še ob nedeljah vedno doma tičali«.
»Prav imaš, sakra mokra, tristo hiš, pa nobene numare«, bil je mož zopet dobre volje, oblak je že izginil popolnoma z njegovega obraza; »o saj si ga tudi privoščim,
veš, tako ob nedeljah. Tako-le proti večeru, so reče, no ja, grem v kako boljšo gostilno ter si naročim pol litra najboljšega, in no ja, saj me poznaš, da sem napreden človek, sedem med gospodo, pa rečemo katero o naprednih rečeh. Včasih, to že tako nanese — se reče, no ja — naprosijo me gospodje, da naredim tudi kak nagovor. Pa ubogam, no ja, kaj pa hočem, in govorim, da jih malo v dobro voljo pripravim. Potem, če je treba, zvrnem ga še pol litra, no ja, potlej so gre pa domov. Tam pa sedem na ka-nape, nažgem si pipo, vzamem v roke »SI. Narod«, ženka moja pa, no ja, se reče, mi skuha in prinese črno kavo, potem se pa lepo bero časnik in ženki razloži, česar ne razume. No ja, se reče, čeprav nisem župan, pa lo dobro shajam«.
»O Trobenta, blagor tebi, ali meni je hudo, »šnilka« sem izgubil. Morda si ga kaj videl ?«
»Nič, nič. Veš, z živaljo je križ; jaz moram pa konju nogo zdraviti, no ja, se reče, mislim, da bo kmalu dober. Pa koj mu bo treba nogo sprati, naj grem, saj se bova še videla«.
Trobenta je odšel konja zdravit, jaz sem pa zopet začel misliti o »šnifku«. Obupal sem, da bi ga sam našel, zato sem se obrnil
na vas, g. urednik, in da mi boste lažje pomagali ga iskati, naj vas napotim na pravo stran. Jaz dolžim nekatere tukajšnje »Naro-dovce«, da so mi ga kam zaprli. Pa imam tudi tehtne dokaze za to svojo sumnjo.
»Narodovci« — za to imam priče! — so že davno pogledovali za mojim »šnifkom« in se marsikaj od njega naučili ; le berite njih dopise iz Šmartna pri Litiji v »SI. N.i-rodu«, pa se boste brž prepričali, da imajo marsikatero lastnost, ki si jo pač nikjer drugje niso mogli prisvojiti, kakor pri mojem »šnilku«. Pisali so o blatu, svinjakih, pasjih stezicah — za božjo voljo, kdo se meni za take nizkotne stvari, kakor mu j »šnifko« ? In sedaj, odkar se mi jo »šnilko« izgubil, stikajo ter vohajo zavistno in lačno po mizah, češ, kaj neki obeduje in večerja naš odlični župan Breznikar. To jo pristna p;:sja navada mojega »šnilka«, in šmartinski dopisniki »SI. Naroda« se. brez dvonu pri njem uče svojih čednih šeg. Da bi imeli sami r d sobo take lastnosti, Bog ne daj misliti, to hi bilo razžaljivo, to je samo vpliv mojega »šnilka«, zato pa pravim, da je v njih rokah.
Moj »šnifko« jo imel med drugimi pasjimi slabostmi tudi to, da ni nobenen u psu, niti svojemu najboljšemu prijatelju ali
učiti in sicer kmetijstva, za katero stroko sem imel posebno veselje. Se le pozneje, ko sem z naknadnimi študijami in izpiti si pridobil sposobnost, sem bil sprejet na takrat obstoječo »višjo kmetijsko šolo« v Ober Hermsdorfu v šleziji kot redni slušatelj ter sem triletni tečaj te šole z odliko dovršil. Tamkaj sem tudi dovršil tečaj za tabrikacijo špirita ter sem po dovršeni kmetijski praksi, ki je predpisana za kandidate učiteljev na poljedelskih šolah, prebil učiteljski izpit na visoki šoli za kmetijstvo na Dunaju in sicer v osmem letu obstanka teh izpitov med vsemi do takrat izprašanimi kot drugi, ki je naredil izpit »prav dobro«. Vrhu tega sem si pridobil svojo »kmetijsko modrost« v mlekarski šoli v Švici, proučeval sem na lici mesta delovanje nemških kmetijskih zadrug, proučeval sem dvakrat po več časa plani-narstvo v Švici, šel sem se med prvimi učit na Francosko, kako se bojuje z ameriško trto proti trtni uši, in pod spretnim vodstvom sem se v večletni praksi popolnoma teoretiško in praktiško priučil sadjarstva, vinarstva in celo svilarstva. — Ni res, da sem potem prišel iz kmetijske šole v Ljubljano in ni res, da sem uprizoril gonjo proti tedanjemu družbenemu tajniku, res pa je, da sem prišel v Ljubljano po dovršeni višji kmetijski šoli še le čez šest let, res je, da družba takrat sploh ni imela tajnika, res je, da je bila tajniška služba razpisana, za ktero je smel vsakdo prositi, res je da jaz takega namena niti nisem imel, ker me je c. kr. kmet. min. imenovalo potovalnim učiteljem v drugi kronovini, katera služba je bik štirikrat boljše plačana nego tajniška, res je, da sem vložil prošnjo za službo tajnika na poziv ranjkega dr. Poklu-karja še le tedaj, ko mi je zagotovil boljše dohodke, in res je slednjič, da je vso akcijo za moje imenovanje vodil glavni odbor v celoti, ne da bi se bil jaz zato dosta brigal. Ni res, da nisem bil nikdar pri praktiškem kmetijstvu, marveč je res, da imam večletno kmetijsko prakso, saj ne bi me drugače pripustili k učiteljskemu izpitu za poljedelske šole, ako ne bi se legalno izkazal z najmanj dveletno tako prakso. Res je nadalje, da se kot družbeni tajnik pečam 15 let s samostojno krnet, prakso na več kot 30 oral ob-segajočih posestvih družbe, in sicer s tako dobrim gmotnim vspehom (ki je jedino merilo praktika), da so ta posestva danes važni vir družbenih dohodkov, dočim so poprej pod vodstvom praktikov (n. pr. Vode ta, župnika Jeriča) požrla tisoče in tisoče družbenega premoženja. — Ni res, da sem leta 1899 le enkrat predaval, res je pa, da sem tolikokrat predaval, za kolikor predavanj se me je plačalo. — V Ljubljani, 15. februvarija 1900. — Gustav Pire.
Gosp. Pire izjavlja, da o n ni pisal ali inšpiriral nesramnega članka »Subvencionirani švindel«. Toda ob enem kaže njegov »popravek«, da se on indentifikuje z njim. Jasno pa je, da g. Pire mora tajiti vsako zvezo s tem člankom, ker ta članek napada
prijateljici, privoščil kosti; vselej je renčal, če sem semtertam vrgel kak ostanek drugemu iz rodu lajavcev. Taki so tudi »Na-rodovci«, odkar so zasužnjili mojega »šnitka«. Zupanu Breznikarju strašno zavidajo župansko čast. Seveda župan v Smartnem more biti samo eden, bilo bi jih pa rado veliko. Kaj ne, g. urednik, da leti sum na »Narodovce«: taki bi ne bili nikdar, če bi ne posnemali mojega izgubljenega »šnifka« !
Zadnji čas se je „šnifkoa silno razvadil. Nobene stvari ni več pustil v miru, temveč lajal je nad luno, ki mu prav nič ni hotela, ah če je zvonilo, zopet je gnal svoj gov-gov, ravno tako je oblajal vsakega berača, tujca in otroka. Že sem premišljeval, kaj bi storil, da bi ga naučil malo več „ma-nire", na, pa mi je bil vzet. .Vzet" pravim, zakaj gotovo ga morajo imeti nekje tukajšnji ,,Narodovci" in hočejo posneti prav vsako njegovo početje, če je tudi tako, da ni vredno posnemanja. Pa recite, da se niso vrgli po mojem „šnifku", ko so tako zadir-ljivi in čudni! Na cesti je bilo blato — zabavljali so; na „IIribčku" so čedne steze, pa se norčujejo iz gospoda, ki jih ,'je naredil; prostorna nova cerkcv jim ni všeč, če gostilna v hotel Molavs ni odprta noč in dan, niso zadovoljni, če župan kaj je ali
kmetijsko ministerstvo, g. Pire pa je uradnik tetra ministerstva. Koliko mu tako izjave in Malovrhove častne besede pomagajo, o tem naj sodi vsak sam.
Iz „popravka" je razvidno, da je gosp. P.rcu nejasno, kako so jemljejo poskušnje za preiskavo žlindre. Izrecno je predpisano, da se poskušnja iz vreč s poskusnim svedrom mora vzeti iz 10 vreč, drugače ne velja. Mi ne vemo, iz kakšnih vreč je g. Pire jemal poskušnjo, toliko pa verno, da je ..Gospodarska zveza" vse blago, katero je ona dobavljala svojim zadrugam, dala pravilno preiskati, in ima certifikate v rokah Vse od nje dobavljeno blago je imelo najmanj 18% splošne fosforne kisline, večinoma še celo 19% in več, akoravno je bilo prodano kot 18%. Tako je!
Kar se pa tiče predavanj, je g. Pire pozabil povedati, kje je leta 1899 predaval. Naj pove, kje in kdaj je predaval, potem se bomo hitro prepričali, kaka je stvar, in smo pripravljeni mu potem, če bo imel prav, dati popolno zadostilo. Toda on molči o tem in bode molčal.
G. Pire sam priznava, da se je praktičnega kmetijstva šele potem učil, ko je uže postal bil tajnik kmetijske družbe, — na ubogih 30 oralih te družbe. Kakšni so rezultati, tega določno ne pove. Previdno pa molči o znanih kupčijah z biki, in baš te pojasniti je nujno potrebno, ker se je svet že toliko smejal.
To naj še pojasni, da bo njegov životo-pis popolen, ker s tem se bodo pokazale v pravi luči njegove vsestranske studijo o kmetijstvu, katere g. Pire tako natančno opisuje.
Politični pregled.
V Ljubljani, 19. februvarija.
Desnica in mladočeška obštruk-cija. Prihodnji četrtek se snide toraj po več nego dvamesečnem prestanku zopet državni zbor k rednemu delu in vse je radovedno, kako se poravnajo zelo nejasne in skrajno zamotane parlamentarne razmere. Ministerski svet se je v soboto popoldne več ur posvetoval o položaju, posebno pa o tem, kako preprečiti eventuvalno češko ob-štrukcijo, ki bi postala tem usodneja, ker bodo obštruirali tudi nemški Schonererjanci. O obštrukciji Mladočehov pišejo vsi mlado-češki in tudi drugi češki listi, ki naglašajo, da so poslanci napram svojim volilcem dolžni pokazati, da češki narod za razveljavljene jezikovne naredbe še ni dobil nikakega zadostila. O tem skoro ni dvoma, da bodo češki poslanci tudi v tem zasedanju pokazali svojo nezadovoljnost. Od tega bi jih odvrnil k večjemu popoln vspeh pri sedanjih spravnih dogovorih, na kar pa sedaj skoro še ni misliti. Tu pa pride na dnevni red vprašanje, kaj poreko k temu ostali desničarji, posebno Poljaki in člani katoliške nemške ljudske stranke. Pomenljivo je, kar piše v tem oziru „Grazer Volksblatt" v svoji predzadnji številki. Gotovo je, pravi ta list, da so sklenili
pije, oponašajo mu itd. Tako siten je bil samo moj „šnifko".
Prav resno sem premišljeval, odkod ta sitnost „šnilkova", in mislim, da sem pravo pogodil. Dostikrat je šel namreč po noči od hiše in kalil nočni mir po vasi, da, tudi v Lerovici je lajal nekdaj v prvih urah po polnoči, ko se je neka družba nakladala na voz; drugikrat je motil v Litiji ponočne pevce, ki so proti dnevu že peli neko lepo narodno", z jedno besedo: premalo je počival, zato je bil pa 'po dnevu tako nasajen. Nekaj šumi med ljudmi, da nekateri
»Narodovci" in med njimi taki--Oh,
„šnifko", ne pohujšuj, vrni se rajši k svojemu žalostnemu gospodarju! A ni ga, ni! Mučne misli mi vstajajo v glavi: Kaj, ko bi bil postal „šnif'ko" liberalec! Toda to ni mogoče, saj se je sprehajal zadnjič po klerikalnih stezah na „Hribčku".
Lepo vas prosim, g. urednik, pošljite urno svoje ljudi na vse štiri vetrove, morda jim bo sreča mila. Bati se jim „šnifka" ni treba čisto nič, laja pač, ne popade pa ne. Zaradi dobre nagrade bodite brez skrbi!
Moj naslov:
BI. Tujec, Hotel Molavs, III. nadstr.
■Šmartno pri Litiji.
poljski klub in se nekatere desniške stranke, ovirati in zabraniti obštrukcijo, naj pride od katere koli strani. Ve se namreč, da bi vsled obštrukcijo sedaj več ne izginila vlada, marveč parlament, ki bi bil brezpogojno razpuščen.'Da se Poljaki izjavljajo proti mladočeški obštrukciji, je povsem naravno, ker se od ne slovanov ne more pričakovati naklonjenosti napram Slovanom. Kaj pa je „ostale" desniške stranke napotilo, da so zavzele lako stališče, dosedaj še ni umljivo. Nekateri pravijo, da se jim je sedanja vlada tako prikupila, da ji ne dovolijo opozicije, drugi menijo, da so se ostali desniški krogi tako vneli za državno potrebe, najbolj pravo so pa menda zadeli tisti, ki trdijo, da se ti krogi boje za samo svoje mandate, ki bi bili v slučaju novih volitev po nekodi v precejšnji nevarnosti. Po našem mnenji bi bil strah pred obštrukcijo opravičen samo z ozirom na absolutizem, ki bi potem morda nastopil vlado v Avstriji. Vsi drugi pomisleki, posebno pa še nove volitve, so ničevni.
Pornnožitev avstrijske mornarice? Budiinpestanski listi poročajo, da se je državni finančni minister Kallay te dni mudil v Budimpešti ter se mej drugimi razgovarjal tudi z raznimi strankarskimi voditelji, posebno s poslancem Košuti, m. Pri teh razgovorih so bile na dnevnem redu večje akcije v zunanji politiki. Posebno pa se je šlo pri tem posetu za to, da se pridobi ogerska opozicija za eventuvalno pornnožitev vojne mornarice in za kolonijalno politiko. Kak uspeh je imel mož pri tem svojem nastopu ni znano, znano pa je, da bi se v Avstriji zadeva ne rešila tako kratkim potom, kakor pričakuje Kallay na Ogerskem.
Italija v trovvezi. Marsikak Avstrijec se pogosto začudeno vprašuje, kako je prišla v sedanjo našo trozvezo Italija, država, ki je nam vse prej nego prijazna in naklonjena in od katere Avstrija ne more pričakovati prav nobene koristi. Tudi o Italiji trdijo, da ni rada šla v to zvezo, ker bi se bila raje zvezala z nevarno jej Francijo. Toda prisilil jo jc stari Bismark, ki je hotel, da se Nemčija zavaruje na vse strani proti svojim sovražnikom in da ima poleg sebe koga, ki mora z njo v boj. Lahi so se neki z vso silo branili (o Avstrijcih se menda to ne da trditi,) a Bismarck je zapretil, da spravi na dan rimsko vprašanje, ki bo v veliko kvar za zjedinjeno Italijo. Oboževatelji »Italije unite« so se tega ustrašili in tako je prišlo, da je Avstrija zvezana s »prijateljsko, zjedinjeno velesilo«, z lačno Italijo.
Panama-nferu v Belgiji? V belgijskih eocijalistiških krogih je zavladalo te dni nepopisno veselje. Poslanci te stranke so zasledili velikansk škandal, katerega je baje, kakor trdi v listu „Peuple" objavljeni oklic »na poštene ljudi«, zapletenih nič manj kot 46 bivših in sedanjih ministrov, senatorjev in poslancev. Ti možje so se neki podali z vsem ognjem v boj za privilegije nacionalne banke in imajo zato sedaj službice, ki neso 10 do 80 000 frankov na leto. »Dežela naj sodi, sklepa dotični oklic, li ni tudi mej sedanjimi za banko ugodnimi glasovi kaj sumljivih interi sontov.« Koliko je na tem iatine, se sedaj še ne ve gotovo, gotovo pa je, da porabijo rudečkarji vsako najmanško priliko, da blate pred svetom zbornično večino.
Dopisi.
Iz Vipave, 17. februvarija. Znani dopisnik spomnil se je že v dveh dopisih »Slov. Naroda« naše razdružene vinarske zadruge, tega pa noče povedati, zakaj se je razdru-žila, zato mu pa na uho povemo, da zaradi posledic naše organizacije, vsled katere bode imelo novo kmetijsko društvo, s katerim se je tudi vinarska zadruga spojila, veliko večji in širši delokrog. Torej vinarske zadruge pogreb ni bil tak, kakor si ga »Narodov« dopisnik misli, ampak ono »bobnenje« poklicalo jo novo čvrsto kmetijsko društvo na dan, katerega se gospod Ivan in tuti quanti tako bojijo, in sicer po pravici, kajti ljudstvo se je jelo vsled zasluge »Gospodarske zveze« za zadružno idejo tako zanimati, da kartru-moma pristopa novemu kmetijskemu društvu. To ljudstvo Vas bo tudi, gosp. Ivan, vprašalo: Kaj ste pa že dobrega storili Vi in Vaša stranka za občni blagor?
Na vaše čenče glede petijota odgovarjamo vam pa sledeče: Povabimo Vas, gospod Ivan, v našo klet, pa prido naj z vami
še jeden strokovnjak vina pokušat, in ako dobite v naši kleti kapljico primesi ruzun onega vina, ki smo ga iz grozdja napravili, plača kmetijsko društvo 500 kron za kateri si bodi dobrodelni namen, potom pa primita so za nos in iščite v kletih Vaših privržencev galizovano in petijotizovano vino.
Denuncijanti nočemo biti, pač pa Vam svetujemo o petijotu molčati, kajti zgražu-jejo se tudi Vaši privrženci zaradi nepremišljenega pisarenja, koje škoduje kreditu vinogradnikov v obče. Torej ne nosite masla na solnce!
Ako ste mislili s svojimi čenčami o »konsumih« naSe trgovce splašiti, ste se jako varali, kajti ravno narobe, mi hočemo solidnim trgovcem, ki stopijo v našo zvezo, pomagati, zaradi tega se jih je pa že več odzvalo našemu vabilu, da so k nam pristopili. Kjer pa tacega trgovca ni, napravimo eoveda tudi »konsum«, ako to ljudstvo zahteva. Vsiljujemo pa tega nikjer.
Iz Zagorja na Pivki, 17. februvarija. Dno 16. t m. je nagloina prominul zadet od kapi v starosti 80 let Janez Bile st., tukajšnji cerkvenik, ki je svojo službo izpolnoval celih 47 let tako vestno, da je dobil zato častno svetinjo. Obhajati bi imel to nedeljo svojo zlato poroko, pa Vsemogočni je drugače sklenil. Naj počiva v miru !
Kot nekaj posebnega bodi še omenjeno, da obhaja v naši vasi še drug zakonski par zlato, jeden par pa celo svojo demantno poroko. Vsi štirje zakonci imajo skupaj 316 let in so primeroma še precej krepki.
Dnevne novice.
V Ljubljani, 19. februvarija.
Osebne vesti. Odvetniški koncipijent dr. Janko Brejc se je te dni preselil iz Ljubljane v Trat. Mi ga bomo težko pogrešali v Ljubljani, kjer je neumorno deloval tudi v javnem življenju, vzlasti je trudolju-bivo sodeloval kot član vodstva katoliško-narodne stranke, kot odbornik katoliškega političnega društva, katoliške družbe, okrajne bolniške blagajne, meščanskega kluba in posebno kot tajnik društva »Naše straže«. Blagemu prijatelju in somišljeniku želimo jed-nako vspešnega delovanja na novem mestu, posebno pa gojimo nado, da se nam kmalu povrne v Ljubljano. — Na dr. Brejčevo mesto je pri dr. Krisperju vstopil kot koncipijent dr. Pavi M. Valjavec. — Umrl je v Ljubljani gospod J. Kvas, ki je bil nekdaj izkuhar v Trstu ter je bil splošno dobro poznan. — Gospod dr. Gr. Pečjak, kaplan pri sv. Jakobu v Ljubljani, se je zaradi bolehnosti za par mesecev podal v Meran.
Premeščenja in imenovanja. Premeščeni so sodni pristavi gg.: dr. R. K r e m ž a r iz Kostanjevice v Ljubljano, I. F a i f a r iz Črnomlja v Trebnje, dr. E. Pajnič iz Vel. Lašč v Novo mesto. Imenovani so pristavi gg. : A. L e v i č n i k za Kostanjevico, R. S t e r 1 e za Črnomelj in Jos T e k a v č i č za Vel. Lašče.
Shod obrtnikov je bil včeraj v tukajšnjem »Rokodelskem Domu". Bile so zelo živahne razprave o propadanju čevljarskega ob rta in o silni konkurenci, katero dela čevljarjem prisilna delavnica. Na vrsto jo prišel tudi razgovor o položaju ljubljanskih m e s a r j e v ter so gospodje Krcgar, Košenina, Pollak, beidel, Turna in Turk pojasnili razmere. Zanimiva debata je bila o mestnih vožnjah, kjer je obč. svetnik Turk igral zelo lepo ulogo. Zagovarjal je kartel obč. svetnikov proti mestni občini. Shod je sklicalo »Konservativno obrtno društvo". Obširno poročilo smo morali radi nedostajanja prostora odložiti do jutri.
Slovensko gledališče. Pri včerajšnji popoldanski ljudski predstavi se je ponovil vspored I. jubilejske predstave, le mesto »Stare pesmi« so zapeli Parmovo »Ksenijo«. — Glede »Županove M i c i k e« bi omenjali isto, na kar smo opozarjali prvikrat: da namreč igralci, ki so pri drugih igrah sicer prav dobri, v tem slučaju niso na svojem mestu. To velja zlasti o g. D e y 1 u (Anže), kateri jc sicer najbolj simpatična oseba med našim dramatskim osobjem, ki pa ne zna zadeti pravega tipa našega kmečkega fanta. To se seveda od njega tudi zahtevati ne more, saj on jc Čeh in ne pozna
našega priprostega naroda; pač bi pa bila dolžnost naše intendance, kadar namerava uprizorili slično igro, da poskrbi pri skušnjah za osebo, ki bi dajala igraleem v tem oziru potrebnih navodil, kajti g. rež s t Ineman, ki vodi skušnje in predstave, je tudi Čeh in kot tak v tem pogledu tudi ne more veliko storiti. Morda bi se dalo glede toga kaj ukreniti ; predstavam bi to gotovo ne bilo na škodo. — »Ksenija« se ni še nikoli tako »labo zapela kakor včeraj. Vse je bilo nekako površno in negotovo. G. D e s a r i nam je drugekrati mnogo bolj ugajal; na nekem mestu mu je celo zmanjkalo besed. Zbor menihov je bil pa uprav klavern. Le gosp. Nolli in gdč. Carneri sta vspela kakor vselej. Gledališče jo bilo precej dobro obiskano. — Jutri se uprizori pri III. jubilejski predstavi priljubljena izvirna domača igra »R o k o v n j a č i«, kateri se pri tej priliki zadnjikrat v letošnji sezoni igrajo. Ulogo Nandeta, katero je pri dosedanjih predstavah igral Inemann, igra jutri kot gost zaslužni nekdanji režiser slovenskega gledališča gospod Borštnik iz Zagreba, gosp. Inemann pa je za ta večer prevzel drugo ulogo. Tako nastopita ta večer oba dosedanja zaslužna režiserja, Borštnik in Inemann združena. — V četrtek bodo gostoval na slovenskem odru v operi »Cavalleria rusticana« in »Glumači« tenorist g. Titus Olszewski.
Gledališki večer. V soboto zvečer so je položil temelj penzijskemu fondu igralnega osobja slovenskega gledišča. V veliki dvorani se je zbralo k akademiji veliko število prijateljev slovenskega gledišča. Razne pevske točke in dramatični prizori so našli naudušenega odziva, sosebno „Krjavelj" gospoda V e r o v š k a. V stranskih prostorih se je otvorila velezanimiva razstava gledaliških jpotrebščin in spominov iz pretekle dobe slovenskega gledališča. Videli smo v razstavi podobe slovenskih dramatičnih pisateljev in opernih skladateljev, zrli obraze slovenskih igralcev iz prve dobe slovenskega gledišča do danes in razne druge zanimivosti, ki bi pač zaslužile, da se jih ne razstavlja samo jeden večer. Prav bi bilo, da •ae ta zanimiva razstava ob 1000 predstavi razglasi in se občinstvu omogoči večdnevni obisk. Aranžirala sta razstavo g. Danilo in gospa Danilova. Dalje se je otvoril »šampanjski paviljon" in „Mozoljeva gostilna pri Uokovnjačih", kjer je Mozolj (g. Verovšek) postregel gosto s cvičkom in kranjskimi klobasami. Tudi harmonika je krepko pihala. Gospa Polakova je zapela ob demonstrativnem plosku „Mama, daj mi frakarja", „ki so lahko zlomi." Navzoči irakarji niso hoteli dati za pesem nobenega solda. Popihali so jo iz Mozoljeve gostilne, kjer so se u taborili „antifrakarji" pri veselih narodnih pesmih. V veliki dvorani je bil ples. Slovensko gledališko osobje je priredilo prav zabaven večer. Upajmo, da je tudi penzijski fond dobil znaten dohodek in da bode z vsakim dnem naraščal, da bode osobje slovenskega gledališča brez skrbi gledalo v bodočnost.
Škofovska posvetovanja se vrše, ikakor poročajo najnovejši dunajski listi., dne 13. marca v palači kardinala dr. Gruecha na Dunaju. Odbor avstrijskih škofov se posvetuje o celi vrsti splošnih skupnih vprašanj avstrijskega episkopata.
Porotne obravnave se prično pri tu-kajšnem dež. sodišču dne 5. sušca.
Štajerski Slovenci, pozor! Spodnje štajerski rodoljub nam piše : Danes 19. t. m. bodo srednje in zgornještajerski Nemci protestirali proti nakani osrednje vlade, ki misli za spodnještajerske ljudske šole nastaviti posebnega deželnega šolskega nadzornika. Predrznost je, da se upajo Nemci vtikati v naše slovensko spodnještajerske razmere. Za naše politično voditelje jo nastala s tem dolžnost, da zavrnejo takoj to neumestno vmešavanje nemških sodeželanov. Vsa politična društva na Spodnještajerskem naj priredijo nemudoma zborovanja ali vsaj skličejo odborove seje ter odpošljejo na ministerskega predsednika brzojavnim potom ogorčen protest proti drznemu jerobskemu nastopanju gospodov dr. Derschatte in sodrugov. Zajcdno se naj sklenejo resolucije, v katerih se istotako obsoja tozadevno hujskanje Nemcev proti Slo-voncem ter se vlada pozivlje, da se no ozira na izbruhe strankarske strasti ampak na pravico in blagor naroda slovenskega. Ta resolucija naj se takoj odpošlje klubu slovenske
krščansko-narodrie zveze na Dunaj. Spodnje-žtajerski Slovonci, pokažite svojo politično zrelost!
Krasne razmere v Celju. Da je v
Celju prišlo s hvalisanim nemštvom jako daleč, da je propalost med neodresenci jako velika, so pokazale zadnje porotne obravnave. Da pa že pošten človek v Celju več izhajati no moro, če nima živcev trdnih in kožo kakor rinoceros, kaže sledeči slučaj: Gospod Mihael A11 z i e b 1 e r, prava poštena nemška duša, kar njegovo v resnici nemško ime priča, je bil tudi kot porotnik izžreban za zadnje zasedanje. Mož, čegar pravicoljubnost je v Celju obče znana in kojega v Celju vsakdo pozna kot pravičnega Nemca, je bil porotnik tudi v pravdi Gostinčar. O njegovi objektivnosti priča že edino dejstvo, da ni bil ves čas zasedanja od nobene strani ne enkrat odklonjen in je tudi v resnici sedel vseh šest dnij. V pravdi Gostinčar je pa on po svojem prepričanju in po svoji prisegi glasoval za GoBtinčarjevo oprostitev. In kaj se je zato zgodilo možu, ki je odločno nemškega mišljenja, ki je celjski občinski zastopnik, ki se je udeležil znanega shoda v Mariboru'!1! Kakor druga leta priredila je tudi letos nemška obrtna zveza, čije načelnik je imenovani gospod Altziebler, svoj plesni venček na 17. t. in. Isti dan je pa dobil gospod Altziebler anonimno dopisnico od znane umazane roke z ukazom, da naj so ne drzne priti na venček, sicer . . . Tedaj zvezin načelnik ne sme priti na venček, katerega priredi zveza! Da pa ne bo nihče mislil, da je to delo jednega, za kar se vodilni nemški kliki ne more ničesar očitati, bodi povedano, da se je že prejšnje dni govorilo po mestu, kakšne škandale in eventualno tudi silo imajo pripravljeno za slučaj, če bi se drznil priti imenovani gospod na venček. — »Undank ist der Welt Lohn! V dopolnjenje tega poročila omenimo še, da je gospod Altziebler jako delaven in zaslužen načelnik takozvane kolektivne zadruge in da je moral že lani prav grenkih požreti od svojih somišljenikov zaradi grozodejstva, da si je upal k zveznemu venčku povabiti
—	slovenske zvezno člane! Grozno!
Spominske svetinje razdelile so se v soboto v tukajšnji tobačni tovarni in se je delo vsled tega v tovarni ob <5. uri popoludne končalo. Svetinjo so dobili oni usluž benci in uslužbenke, ki so nad tri leta v tovarni in že 21 let stari.
Koroške novice, llipotečna banka v Celovcu je dovolila do 1. febr. posojil v znesku 5,278.100 K. — Na Koroškem je bilo lani 33 letovišč, v katerih je tekom poletja bivalo 6148 strank z 12.781 osebami. — V1 a k je povozil dne 1. febr. blizu Lipe železniškega čuvaja J. Maier-ja. Truplo je bilo cisto raztrgano. Maier je bil star 27 let. — Podružnico »Sudmarke« so dne 11. t. m. ustanovili na Brnci. „Kaj pa je tebe treba bilo ?" — Štrajk v Lešah je konečno poravnan. Delavcem so se plače zvišale za
—	Okrajni šolski svet v Velikovcu je sklenil, da bodi kvalifikacija učiteljev javna in da sme vsak učitelj pregledati poročila o inšpekcijah (nadzorovanju).
Iz Celovca, dne 16. febr. Nad 2000 bolnikov, največ obolelih na influenci, je uglašenih pri tukajšnjih zdravnikih. Tudi umrljivost je zelo velika. — V Celovcu se je laid porodilo 721 otrok, od teh 273 v porodišnici. Izmed otrok v treh kat. farah je bilo 281 zakonskih in 163 nezakonskih. Umrlo je 791 oseb, od teb v bolnišnici 346. Zakonov se je sklenilo 177. Iz katoliške cerkve je izstopilo 34 odraščenih in 9 otrok. Katoličanov je v Celovcu 20.529, luterancev 555, židov 126.
Koerberjev ukaz — kje si? C. kr. okrajno glavarstvo v Velikovcu je razpisalo službo babice za občini Bistrica in Globasnica ter za občino Libeliče. Razpis službo za prvi dve občini pravi, da naj bi prosilki znali slovenski („kundig scin s o 1 -len"!!) pri drugi se pa znanje slovenščine niti ne omenja! Ali preslavno okrajno glavarstvo velikovško, oziroma njega načelnik, še vedno ne ve, da so Libeliče čisto slovenska občina in ali slovenskim materam noče privoščiti niti babic, ki bi se mogle ž njimi tudi pogovoriti! ? — Kako že pravi dr. Koerber v znamenitem svojem ukazu? Uradniki naj so ozirajo na potrebe ljudstva! Koliko se v resnici zmenijo za to, kaže nam zopet ta ukaz!
Uvaževanja vreden nasvet je obji-
vil slovenski domoljub v zudii)i štev. „Mir-a". Tam piše: Na Koroškem se slovensko ljudstvo od dn<5 do dne bolj pogreza v valovje nemštva. Nihče ne more tega tajiti. Ljudstvo vsak dan bolj neinškutari. II temu ga navajajo — šole. Iz šol je izključena slovenščina, in naravno iz šolskih knjižnic slovenske knjige za mladino. In vendar se mora v mladini gojiti ljubezen do materinskega jezika — pozneje je že pivpozno. Zato nasvetujemo: Vsak katehet na Koroškem si naj preskrbi sloven škili knjig za mladino. Te naj razposojuje med deco., ter jih naj vnema za branje, za slovenščino! Ker pa kateheti na Koroškem niso v blestečem — (niti v ugodnem ne!) — gmotnem položaju, se obračam na domoljube, naj blagovolijo podpirati to rodoljubno delo s tem, da dopošljejo mladini primerne spise uredništvu »Mir-a« v Celovcu, ki bo knjig« potem razdelilo na deželo. M.
tfkandalčki na goriški realki. Mladi goriški lahončki, ki študirajo na realki, so postali vsemogočni, ker vedo, da se takoj zaropota v občinskem svetu, ako le kakemu laškemu realcu stopi profesor na prste, in da imajo za seboj prizanesljivega ravnatelja Schreiberja. Nedavno so se zopet primerili veliki škandali na realki. Žrtev škandalov je seve učitelj risanja goep.Vinko Levičnik, ki odide na realko v Kromeriž.
Goriški »Corriere« bode 26. t. mes. zopet pred dunajskimi porotniki.
Lokalna železnica Trst - Opčina. Včeraj ob 11. uri dopoludne je bil v Trstu ustanovni zbor zaradi zgradbe električno zobne železnice iz Trsta na Opčino.
Mestna posredovalnica za delo in službe v Ljubljani, Mestni trg št. 27. Od 10. do 16. februvarja je dela iskalo 31 moških delavcev in 12 ženskih delavk. Delo je ponudeno za 8 moških delavcev in 98 delavcem se je nakazalo 57 odprtih mest in v 44 slučajih se je posredovanje izvršilo in sicer za 8 moških in 36 ženskih delavk. Od 4. januvarija do 16. februvarija je došlo 535 prošenj za delo in 316 deloponudeb. Od na znanjenih odprtih mest so še za oddati 1 trgovski poslovodja, 1 napisni slikar, 3 vrtnarji, več konjskih hlapcev, več vajencev za razne trgovine in obrte, 1 trgovska prodajalka, več kuharic za tu in zunaj, več natakaric na račun, več deklic za vsako delo, 2 pestunji in več dekel.
Ravnik v Gradiški. Piše se nam: Zanimalo vas bode, kaka je bila Ravnikova pot v Gradiško in kako je »simpatični« Blaž nastopil svojo dosmrtno ječo. Temno, ob upno je gledal Ravnik, ko je vlak zapustil Ljubljano. Potem je pa prišel do boljše volje, ker je orožnik potolažil ga z ugodnim odgovorom na njegovo domnevanje, da bode šo kedaj prost, ako bode »priden«. »Da bi le do smrti ne bilo.« dejal je Ravnik, »no bilo bi me treba tako gnati v Gradiško, sani bi rad šel, vsaj vem, da sem zaslužil kazen « Pravil je o svojem razmerju z Borštnikovo, »katera se mu je vedno usiljevala« in o drugih svojih »čednih« razmerjih. V teh pogovorih je vlak pridrdral čez Sočo. Tedaj je vzdihnil prebrisani natakar iz Posto-jine, ki je hotel z Ravnikom uiti : »Oh, če bi se hotel sedaj le most podreti!« Ravnik je bil pa druzega mnenja : »Življenje si lahko človek vzame, kadar hoče,« je modroval, »sedaj bi bilo še prezgodaj.« Kadar so je spomnil, da z njegovo prostostjo menda vendar ne bode tako, kakor si jo je naslikal na Žabjaku, kjer ga jc vse tako rado imelo, se jo zjokal. V Gradiški je silno ihtel. »Recite ženi,« je dejal, »naj ne žaluje. Ko bi žalovala in bi jaz za to zvedel, bi mi bilo še huje. Recite ji, da bom priden, in naj upa, da so še vidiva.« Natakar Soba ga je gledal pri tern dokazu ljubezni do žene po strani in je izpovedal, da je res on »zvodil Ravnika in ga nagovoril, naj pobegneta, ker ta človek je preneumen, da bi mu to v glavo palo«. Zmenila sta se, da bodeta nekaj časa čepela na strehi, ob primernem trenotku bo spustila na tla in se odpeljala z gorenjskim vlakom v Trbiž Od tam bi pobegnila na laško mejo. Tam bi bila po nju nem mnenju na varnejšem. Ta izjava je čudna, ker se neh< tč tisiljujo vprašanje: kje bi bila ubežnika dobila denar za vožnjo v Trbiž. Bržčas je ta izjava dogovorjena laž. Zanimivo ie, da se Šobovi izjavi precej veruje, da je on tisti, ki je pridnega Ravnika
j pripravil do tega, da je v svoji »neumnosti« pričel misliti na beg.
Rešilna družba pri delu. Danes si je Janez Hauptman pri S.tmassi nevarno poškodoval nogo. Poklicali so novo mestno rešilno družbo, meneč, da pride ž njo zdraviliška pomoč. Prišel je pa samo voz brez zdravnika. Tako rešilno družbo bi lahko predstavljal vsak ljubljanski fijakar.
Novo kopališče. Omenili smo, da zgradi društvo Kneippovcev svojo kopališče na od g. Trauna darovanem zemljišču ob Gradašici na Glincah, kar se pa ne bode izvršilo zaradi oddaljenosti od mesta. Društvo Kneippovcev je vložilo prošnjo na obč. svet, da naj društvu prepusti proti mali najemnini tivolski travnik poleg Cekinovega gradu. Vodo bode dobivalo novo kopališče iz re-zorvarja mestnega vodovoda.
Trahom. V vasi Klenik v postojnskem okraju je zdravnik pri dveh dečkih zasledil v očeh znamenje trahoma. Dečka so prepeljali v ljubljansko bolnico.
Proti influenci, kašlju itd. je dobro domačo sredstvo jabolčni čaj. Jabolka se zrežejo, žalijo z gorko vodo in posoda se postavi na toplo mesto, čez nekaj ur se moro piti jabolčna voda.
Telefonska in brzojavna* poročil«.
Dunaj, 19. februvarija. Ouje se, da bode Korber jutri predložil spravni konferenci načrt vladnega jezikovnega zakona. Sobotni ministerski svet se je pečal z zadevami otvoritvene seje državnega zbora.
Dunaj, 19. februvarija. Danes so se v spravni konferenciji dogovarjali glede rabe deželnih jezikov pri uradih.
Praga, 19. februvarija. Staročeški „lilas Naroda" poroča, da bode vlada v slučaju, ako bodo spravne konference brez vspeha, predložila državnemu zboru spravne predloge.
Praga, 19. februvarija. „Katolick.y listj7" naznanjajo, da je knezonadškof dr. Kolin potom justičnega ministerstva vložil prošnjo za amnestijo radi demonstracij na Moravskem obsojenih izgred-liikov.
Pariz, 19. februvarija. „Petit Journal-' javlja iz Guatemala: Mej šolsko slavnostjo, kateri je prisostvoval preži-dent Oabrera, je nastal vsled doslej nepojasnjenega vzroka velik tuinult. Oabrera je mislil, da je bruhnil na dan atentat proti njegovi osebi, ter je zapo-vedal vojakom častne straže streljati. 300 otrok je bilo pri tern deloma smrtno ranjenih.
FojHka v Južni Afriki.
Angleški general French jo res došel v Kimberlev in je 15. t. m. zvečer že večerjal v vojaškem klubu. Zgodilo seje toraj drugo, Buri so se namreč prostovoljno in nalašč umaknili, da zvabijo Angleže v nastavljeno past. ^Osvoboditev" Kimberleya, ako so že sme tako imenovati Frenchov uhod v dolgo oblegano mesto, po mnenju dunajske „Reichs-wehr" ni ne uspeh angleškega orožja, ker se sploh ni bil nikak boj, ne uspeh spretnosti in iznajdljivosti angleških generalov, marveč samo uspeh burske zvijače.
Že prve dni, ko se je Roberts pripravljal na večjo akcijo za osvobojenje Kimber-leva, je bilo opažati, da se Buri nekam umikajo najprej od Modder-Rivera in potem nadalje. Angleški polkovnik Hannay, ki je 11. t.m. samo zato prodiral do Ramaha, da bi speljal Bure na napačno sled, je žo tedaj opazil, da Burov v onem kraju ni več. Izginili so potem tudi izpred Kimberleya in Mag-gorsfonteina ter zasedli nekje novo postojanke.
Na vprašanje, zakaj se je to zgodilo, odgovarja „Reichsvvehr" tako - le : Le jeden dan hoda je oddaljen Kimberlcy od Mod-der llivera, kjer je bila zbrana vsa angleška moč. Akoravno so bili Buri vsestransko dobro utrjeni, bi bili težko ali vsaj z velikimi izgubami odbili Robertsov in ob jednem Kekevichev napad za hrbtom. Poleg nenadomestljivih izgub v svojih vrstah bi bili pa v slučaju zmage prevzeli dolžnost kdo ve kako dolgo skrbeti za hrano 33.000 oseb broječemu prebivalstvu v Kimberleyu, ki bi so bilo v par dneh gotovo udalo. Sedaj so prepustili to nalogo Angležem, ki morajo že sedaj prehranjevati nad 40.000 mož, ob-
jednem jim pa skušajo čim prej zapreti pot v De Aaru, da bo cela angleška armada v okuženem in poletni vročini najhuje izpostavljenem kraju kmalu brez vsega živeža.
Pa tudi pot proti Bloemtonteinu ne bo posebno prijetna. „N. F. Presse" jo takole epiše : Iz Modder-Rivera v Bloemfontein ni nobene direktne železnice. Z volmi si je treba pomagati na tej 150 km dolgi poti. Ako je pa Buller za 25.0U0 mož putreboval 5000 voz, rabil jih bo Roberts vsaj še jeden krat toliko. Kje pa naj dobi toliko volov, ako je treba radi slabih potov vpreči 8 parov v vsak voz? V Jakobdalu, Emavsu in drugod bo treba ustanoviti glavna skladišča. In Buri tudi ne bodo rok križem držali, ko dospo na višave za Blemlonteinom in nekako v polkrogu razprostro svojo armado nasproti Angležem, objednem razpošljejo številne possmne oddelke na vse strani.
Z „osvobojenjem" Kimberleja potem takem ni mnogo pridobljeno.
Devin, 19. februv. „Magdeb. Zeitg." poroča iz Londona: Burski general Del a rej je prodiral za hrbtom gone-rala Frencha, mu pretrgal zvezo ter mu vzel vso zalogo živeža in streliva. Delarej se nahaja južno-vzhodno od Jakobsdala in preti Ro-bertsu od zadaj. Burski poveljnik P r i ušlo o je zavaroval Bloemfontein. Veliki oddelki armade generala Cronje skušajo izvabiti Robertsa proti severu do utrjenih višav.
London, 19. febr. Reuterjev urad poroča iz Pretorije o boju pri Jakobs-dalu 15. t. m.: 2000 Angležev je šlo skozi opuščene burske postojanke ob AIodder-Riveru v Kimberley, rnejtem ko je bil del Burov v boju pri Kimberley. Nadalje se poroča, da so Buri zajeli del Robertsove armade, ujeli več Angležev ter si osvojili veliko množino volov v Watervalu ob reki Riet. inejtem ko so Angleži severno od reke Modder pod vodstvom Kellj - Kenny-ja vzeli odhajajočemu generalu Cronje 78 voz. ker so mu opešali voli in se je moral uta-boriti.
London, 19. februvarija. Rputer. urad poroča iz Durbana 17. t. m.: Na skrajnem desnem krilu Bullerjeve armade se je bil vroč boj, čegar vspeh še ni znan.
London, 19. februv. „Daiiy Mail" poroča iz Naauporta 14. t.: Angltži so minolo noč ostavili Rensburg ter ise ustavili v okolici Arundela. V Rens-burgu so morali pustiti vso zalogo. Dvo stotniji pešcev sta ,.zgrešili pot", in se še niste vrnili. Znano pa je, kje da tičita, in bota reorda še nocoj osvobojeni. Boj je bil včeraj zelo vroč. Sovražnik je štel 4000 mož. Buri so pobili jedno stotnijo. Na bajonetih naših vojakov se pa- pozna, da so se ljuto borili. Zunaj petih častnikov kolonijalnih čet se je vrnil samo jeden. Sklenilo se je nato strategično umikati se proti Arundelu. Jeden top smo uničili, da ni prišel v burske roke. Devet ranjenih častnikov in 45 mož so do«edii v Na-auport. Število padlih ni znano.
London, 19. februv. Iz tabora pri Birds-River poročajo 17. t. m.: Mej četami generala Brabanta blizu Dortrechta in Buri se je bila včeraj velika bitka, ki je trajala osem ur. Podrobnosti niso znane.
Zaročenca.
(I proraessi sposi.)
Milanska povest i z sedemnajstega veka. — Laški spisal Alessandro Manzoni, prevel I. B—C.
(Dalje).
Vedve ubožici, ne izgubiti poguma; in ti Renzo ... oh ! veruj mi, da jaz čutim s teboj, da jaz vem, kaj se godi v tvojem srcu! Toda potrpljenje! To je sicer suhoparna beseda, bridka beseda zanj, ki je maloveren. A ti...! Daj vendar Bogu odloga jeden dan, dva dni, pusti Bogu časa, kolikor On ve, da ga je treba, dokler ne zmaga pravica! Cas je njegov, in nam je dal toliko obljub! Prepusti vse njemu; Renzo, in vedi... vedite vi vsi, da imam uže v roki ključ do vaše pomoči. Za sedaj vam ne morem več povedati. Jutri me ne bo sčm gori, ker moram cel dan ostati donui radi vas. Ti, Renzo, pridi v samostan, če moreš! Ako bi pa bil zadržan, pošlji zaupnega človeka, kacega pametnega dečka, da vam po njem sporočim potrebno. Mrači se! Hiteti moram do samostana. Trdna vera, pogum, in z Bogom!"
S temi besedami se brzo poslovi ter teče skokoma po ovinkih kamenite steze navzdol, da bi prepozno ne prišel v samostan in si s tem nakopal strogo grajo ali pa, kar bi bilo še huje za-nj, pokoro, ki bi ga ovirala drugi dan skrbeti za svoje varovance in jih braniti.
,,Ali ste slišali, kaj je rekel o nekem ... o nekem ključu do naše pomoči?" reče Lucia. „Njemu moramo zaupati, on je mož, kateri, če obljubi deset. . ."
„Če ni kaj druzega vmes . . .!" prekine jo Agnese. „Moral bi se izraziti bolj jasno ali pa poklicati mene na stran in mi povedati, kakšen ključ . . .
„Čenče! jaz bom storil konec temu, jaz!" zakriči zdaj Renzo in premeri sobo gori in doli. Glas in obličje sta razodevala jasno, kaj misli s temi besedami povedati.
,,Oh, Renzo!" vsklikne Lucia.
„Kaj hočeš reči ?" vpraša Agnese.
„Kaj naj rečem? Jaz bom storil konec temu. Naj ima v sebi sto, tisoč vragov, na vse zadnje je venderle od mesa in kosti tudi on . . ."
,,Ne, ne, za božjo voljo . . .!" začne Lucia; toda jok ji vzame glas.
„Kaj tacega se ne sme govoriti niti v šali 1" pravi Agnese.
„V šali? Bodete videli, če bo šala!" kriči Renzo ter se postavi pred sedečo Agneso, motreč jo z obsteklelimi očmi.
„Oh, Renzo!" pravi Lucia počasi, med vzdihi, „tacega te še nisem videla nikoli."
,.Ne govori tega, za božjo voljo!" povzame zopet naglo Agnese z zamolklim glasom. „Ali ne veš, koliko rok mu je pokornih ? In če tudi . . . Bog ne daj!... zoper ubožce je pravica vedno na svetu."
(Dalje prih.)
Meteorologično poročilo. Višina nad morjem 306 2 m. srednji zračni tlak 736'0mm.		
| Stanje 5 ! Cas opa- ! baro-p j zuvanja j metra t mm.	Temperatura po Celzija	i -g Se Vetrovi Nebo «„ S Ž" * 1 * ►
17| 9. zveč. I 730-3	20	sr. jug | jasno |
,a|7. zjutr. 7-^5-i |2. popol. "25-2	0-8 8'0	sr. ssvzh. del. j^sno 1 u ^ sr. vz?v?h »
18 9. zveč. | 728 0	6 8	sr. s<ah. | dež |
1Q| 7. zjutr.! 731-1 j2. popol. 729-3	- 0 3 7-2	si. sevt-r 1 megla i ^ ^ si. jug j del. jasno |
d. pupul.] I £.a u l I u | 31. jug | UCII jaouv |
Srednja temperatura sobote 3 7", normale : 00 Srednja temperatura nedelje 5'2°, normale: 0-1°.
Zalivala.
151 1-1
Vsebina 4. zvezka 1900:
O lepoti. (Spisal dr. Fr. L. — Dalje.)
—	Pravijo . . I , II., 111. (Zložil Silvin Sar-denko.) — Za narod. (Povest. Spisal Mirovič.
—	Dalje) — Šmarnic nikar! (Slika iz življenja. — Spisal F. S. Finžgar. — Konec.)
—	Drobtine. (Piše Janko Barle.) — Po ma-škeradt. (Predpustna slika. — Zložil E.) — Kužne bolezni po nazorih sedanje znanosti, (spisal dr. Simon Šubic.) — Konec.) — Socijalni pomenki. (Piše dr. Ivan Ev. Krek. — Dalje. 1 — Književnost: Slovenska književnost. češka književnost. — Časopis. — Razne stvari : Dimitrij Vasiljev Grigorovič. — Na platnicah : Pogovori. (Dalje.1 Dopis iz Kalifornije. (Konec.) — Slike: Fatitna (Portret.)
—	študija. (W. \Veis.) — Gozdna idila. (Mihael M.) — Samostan Melk ob Dunavu (K. Beneš.) — Z nekdanjega kapucinskega samostana v Atnalfiiu. — Cerkev bv. Antona v Padovi. (Jos. Beek.) — Tempel Sibilin v Tivoliju. (Jos. Beckl.
148 l—l
Tužnim srcem naznanjam vsem sorodnikom, prijateljem in znancem da je Vsemogočnemu dopaillo preblagega očeta, oziroma brata in strijca, gospoda
Antona Kvas-a
posestnika
danes, 18. t. m., popoldne ob 6. uri, po dolgi, mučni bolezni, prevideneg* c svetotajstvi za umirajoče, v starosti 62 let, k Sebi v boljše življenje poklicati.
Pozemski ostanki dragega rajnkega se v torek, dne 20. februvarija. ob polu 5. uri popoldne v hiši žalosti, Turjaški trg št. 1 iKato-liški dom), blagoslove in potem na pokopališč« pri sv. Krištofu polože k zadnjemu počitku.
Svete maže zadušnice se bodo darovale v mnogih cerkvah.
Rajnki bodi priporočen v molitev.
V Ljubljani, dnč 18. febr. 1900.
Anton Kvas,
sin.
HSHSHHii5H5HSHSH5Si3SSESHSHSaSESES
priporoča raznovrstno
vizitmice
po nizki ceni.
Za mnogobrojne izkaze sočutja mej boleznijo iu ob smrti svojo nepozabljive dobre, blage matere, oz roma stare matere in tašče, goBpe
J;
rojene
kakor tudi za častno spremstvo k večnemu počitku, zahvaljujejo se najiskrenejše vsem sorodnikom, prijateljem in znancem, prečast. duhovščini, blarorodnim gospodom c. kr. uradnikom in profesorjem c. kr. cesarja Franca Jožefa gimnazije, vsem gospodom iu gospem kraujsk ga mesta, posebno pa gimnazijskemu pevskemu zboru za ginljivo pete žnlostinke.
T Kranju, dn4 18. svečana 1900.
Žalujoči ostali.
100 litrov na dan, začenši g 15. marcem Je oddati iz lastne mlekarne t Gorenji vasi pri Medvodah. — Krave krmijo se z najboljšim sladkim, dišečim senom, pokladajo pa se jim lanene tropine in stolčeno žito. Z oiirom na lego mlekarne more se mleko gledč tolšfe in ukusa kosati z mlečnimi pridelki ljubljanske okolice.
Sladka smetana bo na razpolago. Mleko dovažuje se v Ljubljano v patentndi plombiranih steklenicah. Večje množine pa v kositermh patentnih posodah.
Pojasnila daje jn cene sklepa lastnik Fran. Knralt, posestnik v Šenčurju pri Kranju, kamor naj se tudi vsa pisma naslovijo.	141 1 — 1
Stavbeno zemljišče
je na prodaj v Vodmatu ob veliki cesti. Pripravno je za gradnjo poslopij za razne, posebno pa za pekovki obrt.
Več se izve v Vodmatu št. 37. 143 2-2
cftlagajničarico
če tudi začetnico zanesljivo in točno osebo,
»sprejme
Jldotf dCauptmann.
Oglasiti se je od 12. do i. ure popoldne na domu Sr. Petru cesta št. 43 v J. nadstropju.	135 3-2
Kmetijsko društvo v Laškem na Štajerskem sprejme takoj v službo
trgovskega pomočnika,
ki jo popolnoma vešč knjigovodstva in zmožen kavcije.	119 3—3
Naznanilo p. n. fig. lastnikom lekarn, sladčičarij. trgovcem, podjetnikom raznihobrtovitd.
Uljndno naznanjam, da sem otvoril v Ljubljani
rk
J«
z električno gonilno silo
v kateri izdelujem s stroji vsakovrstne škatlje za embalažo in eksport v surtvi lepenki, kakor tudi z najfinejšim papirjem prelepljene.
Posebno speoijaliteta pa je izdelovanje
150 1-1
zgubanih škatelj
Te zgubane škatlje namestijo vsakovrstni ovojni papir ter so naj-pripravnejša in najce-
(Faltschacbteln).
nejša embalaža, katero rabijo" trgovci in obrtniki za mnogobrojne stvari.
Da nI troba lepiti etiket, preskrbim tudi poljubni zahtevani tisek. Nove klišeje zaračunan, po lastni ceni. Vsako naročilo izv.šim najločneje in kolikor moč hitro, najceneje. V mnoga naročila se najuljudneje priporočajoč beležim odličnim spoštovanjem
Ivan Bonač, kartotutšna tovarna v Ljubljani, Šelenburgove ulice.
i-««*
I > tul 11 a J & I£ a t> o "s® ^ a.
J2n6 19. februvarija.
Skupni državni dolg v notah .... Skupni državni dolg v srebru ....
Avstrijska alata renta 4°/0.....
Avstrijska kronska renta 4%, 200 kron
Ogerska zlata renta 4°/0......
Ogerska kronska renta 4"/„, 200 .. . Avstro-ogerske bančne delnice, 600 gld.
Kreditne delnice, 160 gld......
London vista . . . • • • • • • Nemški drž. bankovci za 100 m. nem, drž, vel)
99-90
99-85 9895 99-60 98 55 94-15 126 40 236--242 50 118-17
20 mark............
20 frankov (napoleondor)......
Italijanski bankovci........
C. kr. cekini...........
Dn6 17. februvarija
3-2"/„ državne srečke 1. 185-1, 250 gld.. . 5°/0 državne srečke 1. 18G0, 100 gld. . . Državne srečke 1. 1864, 100 gld. . . , 4°/0 zadolžnice Rudolfove želez, po 200 krču
Tišine srečke 4°/„, 100 gld......
Dunavske vravnavne srečke 5°/0
23' 19' 89' 11'
62 '27 80 38
164 159-200' 97 141 256
Dunavsko vravnavno posojilo 1. 1878 . . Zastavna pisma av. osr. zem.-kred. banke 4°/0 Prijoritetne obveznice državne železnice
>	> južne železnice 3°/0
>	» južne železnice o°/0
>	> dolenjskih železnic 4°/0
Kreditne srečke. 100 gld......
4°/0 srečke dunav. parobr. družbe, 100 gld. Avstrijskega rudečega križa srečke, 10 gld Ogerskega » „ » 5 » liud.mpešt. bazilika-srečke, 5 gld. . . . Rudoltove srečke, 10 gld. .....
107-96'
88.
101
99 39) S 40 42 23 13 59
26 10
Salmove srečke, 40 gld.......
St. Genčis srečke, 40 gld.......
WaIdsteinove srečke, 20 gid......
Ljubljanske srečke.........
Akcije anglo-avstrijske banka, 200 gld. Akcije Ferdinandove sev. želez.. 1000 gl. st. v. Akcije tržaškega Lloyda. 500 gld. . . • Akcije južne Železnice, 200 gld. ar. . • • Splošna avstrijska ^tavbiuska družba . • Montanska družba avstr. plan. . • • • Trboveljska prem »garska družba, 70 gld. Papirnih rubljev 100 .
172-5»
177—
178-— 49 —
124--299--78'5® 2740-78-— 27360 324' -25)-50
Nakup in prodaja "St»
vsakovrstnih državnih papirjev, srečk, denarjev itd. Zavarovanja za zgube pri žrebanjih, pri izžreimnju naimanjšega dobitka. — Promese za vsako žrebanje. K u 1 a n I n a izvršitev narodll na borzi.
Menjaniicna delniška druzija
„M M it € IJ
L, WollzBilB 10 in 13, Bu^aj,
Pojasnila ~.VXi v vseh gospodarskih in flnanunih sfmrmN potem o kursnih vrednostih vseh špekulacijskih vrednostni« papirjev in »estni sviti za dosego kolikor je mogoče visocoga obrestovanja pri popolni varnosti n aloženili «r' f. v m j o.
i SjKŠSfcfefti

___
izdajatelj: Dr. Ivan Jatisžič.
Tisk »Katoliške Tiskarne" v Ljubljani.