IZ R A Z P R A V E OB R E F E R A T I H Prispevki, objavljeni v tej številki, so nastali za posvetovanje in okroglo mizo z naslovom Kič — posebej v knjigah za otroke, ki ju je v Mariboru v Domu družbenih organizacij 20. novembra 1986 ob podpori Pedagoške fa - kultete v Mariboru, Zveze kulturnih organizacij Slovenije, Odbora za knjigo pri MZKO Maribor, Odbora za knjigo Z K O Maribor-Rotovž, Mestne konfe- rence SZDL, Založbe Obzorja in mladinske redakcije RTV Ljubljana organizi- rala revija Otrok in knjiga. V programu so bili najavljeni kot referenti tudi Vladimir Milarič, Slobodan Z. Markovič, Marcel Štefančič in Ciril Gale, ki pa se posvetovanja niso udeležili. Meta Grosman in Zorica Turjačanin sta svoja članka samo poslali, Dobrila Belamarič pa prebranega teksta Uspešnost estet- ske vzgoje ni utegnila pripraviti za tisk. Kretničar ali moderator dogajanja je bil Miran Hladnik, ki je nadome- stil v programu najavljenega Denisa Poniža. Uvodoma se je odpovedal more- bitnemu pričakovanju, da bo usmerjal, vodil ali mogoče celo določal smer strokovni misli o kiču in pristal zgolj na organizacijsko funkci jo : referentom je določil deset minut za predstavitev članka, v debati pa replikam največ po pet minut. Kar ne bi bilo mogoče povedati v tem času, naj bi bilo prestav- ljeno za popoldansko okroglo mizo z bolj sproščeno organizacijo. Lepim načrtom uredništva, da objavi kompletno debato ob referatih tako kot besede na okrogli mizi popoldne, je izvedbo prekrižala, kot se rado zgodi, tehnika. Tako je mogoče od odzivov na referate oziroma od samostoj- nih dopoldanskih nastopov objaviti samo tri: Andreja Brvarja (Mariborska knjižnica), Borisa A. Novaka (Založba Borec) in Iztoka Ilicha (Mladinska knji - ga Ljubljana), čeprav so razpravljali tudi Borut Stražar (Srednja vzgojiteljska šola Ljubljana) o razmerju med kičem in umetnostjo, ki sta vedno v opoziciji. Miroslav Slana Miros, novinar Ljubljanskega dnevnika (provokativno je ozna- čil celo posvetovanje kot kičasto v razmerju do avtentične otroške ustne ust- varjalnosti), Matej Rode, Antonija Posilovič in Mirjana Borčič. Med drugimi so se posvetovanja udeležili tudi: Igor Longyka (revija Pionir), Maruša Avgu- štin (Muzeji Radovljica), Božo Kos (Ciciban), Slavko Pregl (Mladinska knjiga), Saša Vegri (Pionirska knjižnica Ljubljana), Marjana Kobe (Pedagoška akade- mija Ljubljana), Valter Samide (Pionirski list), Vitan Mal (Radio Ljubljana), Darja Kramberger (Mariborska knjižnica), Anita Vadnal (Zavod SRS za šol- stvo), Drago Bajt (Radio Ljubljana), Herman Vogel (Založba Obzorja), Me- lita Forstnerič-Hajnšek (Večer), France Forstnerič (Delo) in veliko knjižničar- jev ter vzgojiteljev in pedagogov z vseh koncev Slovenije. Andrej Brvar: Problem kiča v literaturi za otro- ke im ¡mladino j e v tesini zvezi s pesnikovim oziroma pisateljevim pod- cenjevanjem mladega bralca kot člo- veka iin kot literarnega konzumenta. To podcenjevanje se manifestira v vsakršnem pedagogiziranju, pred- vsem pa v mestoma že kar grotesk- ni pootročenosti posameznih avtor- jev. O pedagogiziranju seveda mi vred- no izgubljata besed. V zvezi ts pootročenostjo, oziroma v zvezi is podoživljanj em otroškega sveta pa bi rad povedal tole: Prepričan isem, da j e odraslemu človeku — tudi pesniku in pisatelju — neposreden stik z otroškim sve- tom, se pravi z otroškim čutenjem in čustvovanjem za zmeraj blokiran. Ce se izrazim is podobo: odrasel člo- vek j e nekakšen »dosmrtni izgnanec iz raja otroštva«. Kljub temu pa je seveda otroški svet v odraslem člo- veku še kar naprej prisoten. A na poseben način: na način spomina na otroštvo, in to seveda ne na neko imaginarno, ampak na čislto kon- kretno, čisto specifično ¡otroštvo. Če pa j e temu tako, potem je seveda vsa tista literatura za otroke in mla- dino, ki ne nastaja iz tega čisto kon- kretnega, čisto specifičnega spomina, globoko meavtentična, lažna, pootro- čena, kičasta, kar mladi bralci tudi sami zelo hitro začutijo in j o kot tako tudi sami odklonijo, oe seveda ni ravno predpisana za obvezno šol- sko branje ali za ¡razne bralne značke. Resnično pristna 'in etično poštena literatura za otroke in mladino je to- rej tista, ki nastaja iz pesnikovega ali pisateljevega čisto konkretnega, čisto specifičnega spomina na otro- štvo. Pri tem seveda nimam v mislih le čisto konkretnega, čisto specifič- nega motiva, ampak tudi čisto kon- kreten, čisto specifičen jezik, saj se dostikrat niti ne zavedamo, da se otroštva spominjamo tudi z otroškim besednjakom. Ta in takšna literatura pa je hkra- ti literatura, ki je zanimiva in dra- gocena tudi za odraslega bralca: Vo - rančeve Solzice so očarljivo branje tako za mladega človeka kot za od- raslega; najboljše Zupančičeve otro- ške pesmi, tiste, ki j ih je, še sam napol otrok, objavljal v Vrtcu in An- gelčku in jih je pozneje samo neko- liko oblikovno dodelal, so polnokrvna poezija tako za otroke kot za odra- sle itd. Najobičajnejši ugovor takšnemu pojmovanju literature za otroke in mladino, kot sem ga pravkar ekspli- ciral, se glasi približno takole: Saj ni res, da je resnično avtentična to- vrstna literatura možna le kot spo- min na avtorjevo lastno otroštvo. Resnični pesnik oziroma pisatelj ohrani vendar vse življenje v sebi nekaj otroškega, neposrednega in av- tentičnega. Mislim, da to ni res. Resnični pesnik oziroma pisatelj ne -ohrani vse življenje v sebi nekaj otroškega, ne- posrednega, avtentičnega — torej ne- kaj nereflektiranega. Tisto, kar mi- slimo, da je pri resničnem pesniku oziroma pisatelju avtentično, otroško, neposredno, j e rezultat temeljne pre- tresenosti nad ilastno smrtnostjo, v kateri se mu svet in človek spet ka- žeta na avtentičen, ¡otroški, neposre- den način. To pa seveda ni več ne- reflektirano, ampak globoko reflekti- rano zrenje. Skratka, prepričan sem, da j e odraslemu človeku — tudi pesniku in pisatelju — stik z otro- škim svetom, se pravi z otroškim ču- tenjem in čustvovanjem za zmeraj blokiran. Boris A. Novak: O KICU Pri težavnem in delikatnem dolo- čanju, kaj sodi v kič, je med drugim bistveno tudi vprašanje svežine ozi- roma izrabljenosti literarnih postop- kov. Literarni postopki, ki so ob času svojega nastanka tako inovativni, da nas prebudijo iz avtomatizma vsak- danjega doživljanja ter nam odprejo oči za resnico časa in sveta, sčasoma tako zbledijo, da niso več sposobni prenašati umetniškega sporočila, umetniške resnice. Tolstojeva Ana Karenina je velika umetnina, današ- nji romani, ki posnemajo tematiko in pripovedni slog Ane Karenine, pa so navadne posladkane bulvarske li- monade. Župančič je odličen pesnik in njegove pesmi za otroke še danes učinkujejo sveže in umetniško moč - no, posnemanje njegove pesniške dik- cije pa bi danes ustvarjalo vtis kiča. Za razliko od kiča resnične umet- nine s časom ne izgubljajo svoje sve- žine in pomenskega bogastva, temveč ju — paradoksalno — celo pridobi- vajo, saj z zmeraj novimi branji in interpretacijami čudežno poglabljajo svoje sporočilo. Literarno izobraženi odrasli seveda znamo presoditi, ali so uporabljeni literarni postopki v nekem delu sveži ali izrabljeni, ali gre za inovacijo ali zgolj za kopijo kopije že zdavnaj pre- žvečenih klišejev. — Otrok pa svet odkriva ab ovo, na novo, in zanj sleherno besedilo predstavlja odkrit- je, razodetje sveta. Zato se je otrok sposoben navdušiti tudi nad pesmico, ki se nam zdi povsem pogrošna. Pu- stimo mu to veselje, hkrati pa mu odpirajmo oči za boljše stvari! To seveda pomeni, da glede vpra- šanj kiča ne smemo preveč morali- zirati. Križarske vojne zoper kič utegnejo biti bolj nasilne in otrokom bolj škodljive kakor sam kič. Iskreno priznam, da sem v mladih letih dobesedno požiral debele bukve Karla Maya, ki ga danes ocenju- j e m ^ ) kot kvaliteten kič; Winnetou je zame predstavljal vstop, prvo stič- no točko s svetom literature. Ce nič drugega, sem si z branjem Karla Maya pridobil bralni »Sitzleder«, vo - l jo in veselje do knjig. Lahko bi torej rekli, da je področ- je kiča močvirje, čez katerega se je treba prebiti, da bi prišli do prave, umetniške literature. Nasilno izsuše- vanje tega močvirja bi velikemu šte- vilu otrok preprečilo dostop do bol j - ših knjig. Iztok Ilich: KI C SE (PRE)DOBRO PRODAJA Ne glede na to, katere ali kakšne definicije kiča se oprimemo, je neiz- podbitno dejstvo, da je ta trenutek v slovenskih knjigarnah, veleblagov- nicah in še kje naprodaj najmanj 50 do 60 tiskarskih izdelkov — če posebej ne omenjamo igrač, voščilnic in še česa — ki po vsaki definiciji sodijo v kategorijo kiča. V nekaterih prodajalnah pomeni ta številka večji dol celotne ponudbe, drugod je ta delež manjši, le v nekaj izjemnih pri- merih, morda v treh ali štirih večjih čistih knjigarnah, je zanemarljiv. Ce se ne motim, so slednje izjeme predvsem knjigarne Mladinske knji- ge, kar pa žal ne pomeni, da velja ta ugotovitev za vse njene posloval- nice, tako kot tudi ni res, da knji- garne tistih založniških hiš in trgov- skih organizacij, ki j ih z našo osred- njo založnico knjig za otroke in mla- dino ne vežejo tesnejše »sorodstvene« vezi, vse po vrsti na stežaj odpirajo vrata povodnji kiča. Glede kakovosti in širine izbora je seveda največ odvisno od poslovodij in oddelko vodij, skratka od ljudi, ki knjige pri založniških zastopnikih na- ročajo, manj ali praktično nič pa od neke poslovne ali celo posebne kul- turne naravnanosti delovne organiza- cije, ki ji pripada ena ali druga pro- dajalna kjerkoli v Sloveniji. V pov- prečju je tudi v tem pogledu položaj v knjigarnah in papirnicah Mladin- ske knjige znatno boljši, kajti njiho- va organiziranost v posebni temeljni organizaciji daje knjigarjem in pro- dajalcem več možnosti za izpopolnje- vanje in izobraževanje (interni knji- gotrški izpiti, seminarji, množični obiski knjižnih sejmov . . .). Seveda pa to, da je položaj na splošno bolj- ši, še zdaleč ne pomeni, da so razme- re idealne. Takšen ali drugačen položaj na tr- žišču je vsaj v tolikšni meri odvisen tudi od založnikov; povratno učin- kovanje prodaje na produkcijo je pri nas praviloma le posredno: če je na- klada neke izdaje v kratkem času razprodana, jo založnik lahko pona- tisne — ali pa tudi ne. Predlogi iz knjigarn, kolikor jih sploh je, so to- rej le bolj ali manj simbolične nara- ve. To pa pomeni, vsaj iz tega vidika, da imajo založniki platno in škarje trdno v svojih rokah — v kolikor seveda niso tudi sami odvisni od de- lovanja različnih »višjih sil«. Program založbe je potemtakem predvsem vprašanje njene kulturne, gospodarske in še kakšne usmerje- nosti ter hkrati znanja, sposobnosti in volje oblikovalcev in uresničevalcev tega programa, torej urednikov in njihovih sodelavcev. Ce lahko zatrdi- mo, da pri Mladinski 'knjigi, Borcu, Partizanski knjigi in DZS, ki pri nas natisnejo veliko večino knjig za otro- ke in mladino, tako rekoč ni prostora za izdaje, ki bi sodile v kategorijo ki- ča, pa po drugi strani poznamo založ- be, predvsem iz drugih republik, pri katerih je tovrstna produkcija prej pravilo kot izjema. Ce, nadalje, izhajamo iz dejstva, da so vse založniške delovne organi- zacije, ki j im je zalaganje in izdaja- nje knjig osnovna dejavnost, v čeda- lje večji meri odvisne od delovanja ekonomskih oziroma tržnih zakoni- tosti, se znajdemo pred navidez pa- radoksalnim vprašanjem: kako lahko poslujejo ene in druge, ko pa je zna- no, da kakovostne avtorske slikanice, v katere je vloženega veliko dela, znanja in inovativnosti in so zato tu- di občutno dražje, prinašajo manj do- hodka kot produkcija poceni in ce- nenih izdaj, v katerih ni vkalkulira- ne tako rekoč nič ustvarjalnosti? Od- govor, da pri slednjih — zaradi manj- ših vlaganj in praviloma višjih na- klad — nastaja višja razlika v ceni, se pravi razlika med proizvodno in maloprodajno ceno, nas pravzaprav še vedno pušča na začetku. Zato si moramo vprašanje zastaviti nekoliko drugače: zakaj je tako? Zakaj se pro- da toliko malovrednih slikanic in drugih publikacij, ko jih povrhu vse- ga nihče javno ne priporoča in so od časa do časa celo izpostavljene ogor- čenim napadom pedagogov, likovni- kov in drugih strokovnjakov? Kako je skratka mogoče, da se tovrstne produkcije proda toliko, da lahko ostaja poceni in se obenem reprodu- cirá v vedno novih velikanskih koli- činah? Razlaga, da je tako zato, ker v knjigarnah ,itn drugod 'tovrstne izdaje sploh prodajajo, bi bila preveč poe- nostavljena in celo krivična in nas zato tudi ne bi mogla pripeljati do zadovoljivega odgovora. Knjigarji in drugi prodajalci — razen redkih iz- jem, ki se zavestno odločajo drugače — ponujajo in prodajajo pač tisto, kar jim prinaša dohodek, ki ga mo- rajo ustvariti. Ta dohodek je spričo višjih rabatov in drugih ugodnosti, ki jih dajejo zastopniki neslovenskih založb s knjigami za otroke in mla- dino, sicer praviloma višji, kar pa navadno niti ni odločilno. Dobra pro- daja je namreč največkrat odvisna predvsem od povpraševanja, torej od zahtev kupcev, in j o morda šele v drugi vrsti pogojujejo dostopnejše ce- ne, saj vemo, da starši, kadar gre za otroke, navadno ne gledajo na vsak dinar. Odgovor na malo prej zastavljeno vprašanje, zakaj je tako — gotovo ne edini, vendar pa utemeljen s praktič- nimi izkušnjami — velja torej iskati predvsem v ravni likovnega in si- ceršnjega okusa kupcev. Med njimi so namreč tudi takšni, ki prostoduš- no razlikujejo med »lepimi« in »umetniškimi« knjigami, pri čemer je najbrž jasno, katere izdaje uvršča- j o v prvo skupino, in da ima oznaka »umetniško« na nek način celo nega- tiven predznak — kot nekaj čudne- ga, odvečnega, nerazumljivega. Če hočejo »preprosti« l judje »preprosto«, enoznačno in neproblematično infor- macijo in če je to, na primer, Sne- guljčica z 20 ali 30 vrsticami pravilo- ma iznakaženega besedila in z »ustreznimi« ilustracijami, je temu pač tako. V večini primerov j im je namreč povsem odveč dopovedovati, da je Marlenlka Stopica vendarle ne- kaj drugega kot ta ali oni anonimni, t i - sočkrat prekopirani mazač. Kakor ve- mo, je podoben položaj tudi v glasbi, predvsem tako imenovani narodno- zabavni, in še kje, in seveda ne samo pri nas v Sloveniji in Jugoslaviji. Korenine takšnega vrednotenja se- gajo predvsem v šolo oziroma v širši okvir vzgoje in izobraževanja od naj- rosnejšega otroštva naprej. Ce upo- števamo še eksperimentiranje z re- formiranjem šolstva, ki je v zadnjih letih glede likovne vzgoje in še neka- terih predmetov tako rekoč obglavi- lo več generacij srednješolcev, v tej smeri tudi v prihodnje ne moremo pričakovati pozitivnih premikov. To pa pomeni, da se kiču v knjigah za otroke in mladino najbrž obetajo celo še boljši časi. Ne nazadnje tudi zato, ker s strani zakonodaje oziroma do- datnega obdavčevanja kiča in šunda, kakor kažejo izkušnje, prav tako ni mogoče pričakovati odrešilne pomoči. Kl jub vsemu pa naj te ugotovitve ne izzvenijo kot črnogledo preroko- vanje; iz določenega zornega kota predvsem ugotavljajo dejstva in tre- nutno stanje. Mišljene so namreč tu- di kot spodbuda vsem tistim pedago- gom, knjižničarjem, knjigarjem in drugim, ki j im ni in j im ne sme biti vseeno, kako so oblikovana natisnje- na sporočila, ob katerih odraščajo in se formirajo mladi rodovi. Puške to- rej ne gre metati v koruzo — sicer bo samo še slabše. Slavko Pregel: POGOJI ZA RAZVOJ KlCA PRI NAS SO IZVRSTNI Nič hudega sluteči bralec je danes lahko malce zbegan o b preobteženem bogastvu duhovitih besed, ki so se nakopičile v debelih slojih razlag in •opredelitev kiča. Z vsem tem smo nekoliko zakrili bistvo umetnosti in še posebej tiste za otroke. Razvijala naj bi občutek za lepoto, za dobro, za resnične vrednote življenja. Na nijetnih poteh naj bi se radostno sre- čale misli in čustva. Kič izkorišča te potrebe ljudi, namesto da bi jih za- dovoljeval. Vsiljuje sladkobo name- sto lepote, nadutost namesto dobre- ga, in poenostavljene resnice. Kič je zato laž o življenju. Pogoji za razvoj kiča pri nas so izvrstni, saj se spogledujemo z izjem- no velikimi razlikami med deklarira- nimi resnicami in resničnostjo. Raz- korak se je približal točki, k o se bo moral sesuti. Mlade generacije se ro- jevajo pred televizorji, ob kabelski satelitski obilici sveta, z računalniki v rokah in vse bolj odprtih glav. Imajo veliko videti, slišati, drugače razumeti In zastavljati prava, nam neprijetna vprašanja. Zato lažem po- kajo oblačila po vseh šivih. Ob knjigah je odveč, da se čudimo, le kako so kakšne prišle ¡na trg. Po- polnoma vsi postopki so družbeno dogovorjeni. Mnogi med nami zadi- hano dvigamo roke na sejah založ- niških svetov ali neposredno soust- varjamo knjige. Nenadoma se potem zbudimo liin zdrznemo ob knjižni po- nudbi, ki smo jo sami sestavili, a smo zgroženi in se delamo, da inam je vse skupaj vsilil nekdo drug. Ni -nam jas- no, da nam bo le neoddahljiva ne- strpnost do neumnosti in laži postop- no izrinila onesnaženost iz življenja. Tudi takrat zato prosim otroke, naj zdržijo z nami in jim vnaprej česti- tam, ker bodo kljub vsem našim vplivom vseeno odrasli v svoj lepši svet. V popoldanskem pogovoru so se oglašali poleg naštetih v sledečem zapo- redju še psihologinja Ljubica Marjanovič Umek (Filozofska fakulteta v Ljub- ljani), Dragutin Ognjanovič, Ivo Zalar (Filozofska fakulteta v Zagrebu), Fran- ce Prosnik (Vzgojna posvetovalnica Maribor), Dobrila Belamarič, Voja Marja- novič, Liljana Klemenčič (Ljudska in študijska knjižnica Ptuj), Marta Majcen (Mladinska knjiga Maribor), prof. Gema Hafner, Silva Novljan (Pionirska knjižnica Ljubljana), Ivanka Sajovic (Zavod SRS za šolstvo, Ljubljana), Alen- ka Glazer (Pedagoška fakulteta Maribor), Igor Gedrih (Srednja vzgojiteljska šola Ljubljana), Pavle Učakar (likovni urednik pri Mladinski knjigi), Peter Božič (ZKOS), Jože Snoj (DZS) in Berta Golob (Zavod SR Slovenije za šol- stvo, Kranj). Pogovor je bil večinoma sicer posnet, vendar zelo slabo, zato bo mogoče izčrpneje citirati le nekatere replike, vse drugo pa kolikor mogoče natančno povzeti samo v bistvenem. Miran Hladnik si je zamislil tele tematske sklope pogovora: — definicija kiča: njegova potrebnost in »koristnost«, — odnos družbe do kiča (knjižničar, pisatelj, urednik, ilustrator, preva- jalec, založnik, pedagog, psiholog in njihovo razmerje do kiča); boj proti kiču, da ali ne?, — kič pri odraslih: kič pri otrocih (dekliški: deški kič), — kič v medijih (RTV, slikanice, film, strip). Pogovor je kljub želji po redu potekal precej anarhično, preskakujoč s teme na temo, ¡kakor ga bo odslikal tudi sledeči povzetek. Mirjana Borčič: Že dvajset ¡let želim, da bi -otroci gledali dobre filme in da bi se vži- veli vanjje, da bi jih razumeli, niko- li pa ne govorim, da se borim zoper kič. Borim se za dober film. Dožive- la sem, (da je -otrok rekel: »To je kič.« Ko sem ga vprašala, zakaj je to kič, je odgovoril, da pač vsi itako rečejo. In takrat sem v svoji šolski praksi besedo kič eliminirala. Prav- zaprav sem začela razmišljati druga- če: otrok potrebuje kič. Iz svoje dru- žkislke, socialne, pa včasih tudi na- cionalne, kulturne tradicije. In jaz otroku tega ne morem nasilno vzeti. Predvajali ismo filme zagrebške šole, ki imajo resnično umetniško vred- nost. Ampak — hudo konkurenco nam je delal uvoženi Disney. Ne otroku, ampak vzgojitelju. Ker je bil na tisto navajen. Tu prihaja do ab- surda, da itmsto, kar j e drugačno, vča- sih tudi -odklanjajo kot kiič. Zgodilo se je, da je bil film z intenzivnimi barvami, likovno izredno zanimiv, proglašen za kič. Sogovornika sem vprašala, kateri film je potem njemu sploh všeč. Imenoval jte film v Diisne- yevem stilu. In to je mogoče v kro- gu ljudi, ki skrbijo za to, kaj bodo otroci gledali! Miran Hladnik: Odgovoriti moramo na vprašanje, kakšen pomen ima to srečanje. Naj usmerja produkcijo mladinske litera- ture? Ali pa je mogoče njegov na- men v prvi vrati spoznati »odraslo« liiteraturo in samega sebe. Skromno priznajmo našemu razpravljanju te- rapevtsko funkcijo, terapevtsko za nas same, ne pa za obroke. Dejstvo je, da j e kič lin debata o njem vedno problem odraslih, ne pa problem otroka. Odrasli je svetu otroštva od- tujen lin zato izbira otroku berilo lah- ko le iz lastne, odrasle perspektive. Problem, ki pni tem nainj naleti, nam- reč strah, da bo otroka oskrbe! s ki- čem, otroka ne prizadeva, saj otrok za razliko med dobro in slabo umet- nostjo (vsaj v nakazanem smislu) ne ve. Mirjana Borčič: Nam, ki se Ukvarjamo z mediji, je zelo neprijetno govoriti vam, ki se ukvarjate z liiteraturo, čeprav sem bila sama izučena najprej za literatu- ro lin šele potem priučena za film. V kinematografih najdemo vse več in več resničnega kiča. Razloge za to je treba liiskarbi v ekonomskih problemih. Ogromno ije reklam, na drugi strani pa so filmske predstave atraktivne, kar otnoka privablja. Imamo grozno poplavo kiča. Borut Stražar: Razpravljanje o kiču nima nobene- ga pomena, če to počenjamo samo iz terapevtskih vzrokov. Odrasli ise ne glede na to, kaj smo po poklicu, po- stavljamo v vlogo vzgojitelja. Ce smo starši, hočemo otrioke pač vzgajati po svojih najboljših močeh, po svoji viziji otrokove prihodnosti. Poskušamo tudi vzgajata s knji- ževnostjo in umetnostjo in se zato sprašujemo, kaj umetnost je in kaj hoče. Ce hočemo ¡posredovati estetske užitke, omogočati osebnostno dozore- vanje, potem seveda skušamo to storiti ;skozi umetniško stvaritev, ne pa z deilom, ki ni umetniško. Kot od- rasli se čutim poklicanega, da potom- stvu dam najboljše, kar je možno. Otroku dam knjigo z nekim določe- nim namenom, ne pa samo zato, ker otrok (knjigo zahteva. Zato sli pač že- limo priti na jasno s kriteriji kiča. Miran Hladnik: To se pravi, da ima umetnost, če je namenjena otroku in če jo otrok prebira, v prvii vrati instrumentalno vlogo. Se pravi, da je literatura, če jo bere otrok, v prvi vrsti namenjena vzgoji tega otroka v samostojno, od- raslo, razvito, harmonično osebnost? Matej Rode: Mislim, da nii res, da .opredelitev kiča potrebujemo samo zato, da bomo otroka vzgojili. Književnost je iprav- 5 65 zaprav umetnost in bolj pomembno je omogočiti otroku kontakt s pravo umetnostjo oziroma književnostjo. Borut Stražar: Strinjam se is tem. Ko sem govoril o vzgoji, nisem mislil s tem vzgoje k poštenosti, .pridnosti ¡ki poslušnosti, ampak sem mislil na vzgojo k odra- slosti v najširšem pomenu, na moral- no-estetsko, družbeno vzgojo. Se po- sebej pa nais zanima kič v umetno- sti, ker smo tudi pedagogi. Ljubica Marjanovič Umek: Že nekaj let me beseda vzgoja si- la mati, ker se mi zdi, da vzgojo pre- več mešamo s pedagogiko. Opredeli- tev, kot so /kič za .otroka, kič ne za otroka, sploh ne moremo obdelati mi- mo upoštevanja ¡razvoja otroka. Pred- šolski otrolk gre ¡skozi obdobje, ko se kiču me more izogniti. Predšolski ot- rok, ki vzame v rake slikanico, je čustveno hitje, kar .pomeni, da hoče doživeti neko intenzivno čustveno za- dovoljstvo ob slikanici oziroma lite- raturi. In šele tedaj, ko bo začutil •neko intenzivno čustveno zadovolj- stvo, šele takrat lahko govorimo o ¡tem, kaj naj bi otrok od ¡tiste slika- nice dobil. Mišljenje predšolskega oitroka je z vidika kvalitete nepri- merljivo z mišljenjem odrasle osebe, ki ustvarja literaturo ali ilustracijo za predšolskega ¡otroka. Glede na to, da je kvaliteta mišljenja .različna, je jasno, da .moramo mi imeti neki dru- gačen ¡odnos. Strinjam se z dopol- danskim diskutamtom, ki je omenil spornim na neko specifično ¡otroštvo, da se lahko vsaj deloma približamo otroku. Kaj to pomeni? Ce analizi- ramo mišljenje ¡otroka v obdobju od treh do petih let, bomo prišli do ki- ča v pravem pomenu besede. Lahko smo prepričani, da bo otrok v tej sta- rosti od dveh slikanic izbral bolj ki- často. Zakonitost razvoja tega ¡otroka je, ¡da rabi intenzivne, močne dražlja- je. Bolj ko je nakičeno, bolj ko je di- namično, bolj otroka privlači. Njegov mentalni razvoj zahteva, da so draž- ljaji ¡močni, intenzivni, kratkotrajni, da se hitro menjavajo, da preskaku- jejo z enega na drugo ipd. Otroku je lepo, če je vse povezano, logično, da se lahko identificira s kakim moč- nim, čustveno obarvanimi bitjem. Vprašljivo je, kje se potem njegovi estetski kriteriji približajo kriterijem, ki jih mislimo dati. Slišali smo, da kič nudi in daje ¡občutek varnosti oziroma pomeni beg iz .realnosti. To je pravzaprav tipična razvojna potre- ba otroka v obdobju simbolizma ozi- roma v obdobju močne domišljije. Iz realnosti beži ne zato, ker ,bi imel večje ali manjše nagnjenje do kiča, ampak je to razvojna zakonitost, sko- zi katero gre Vsak otrok. Mimo nje ne moremo iti in jo kot psihologi z veseljem priznavamo. Zato se ne mo- remo izogniti t. i. kičasti literaturi, če seveda menimo, da je ita tista, ki jo otrok v celoti sprejme in preko nje naredi en korak naprej. Vendar to ne pomeni, da vzgajamo otroku ne- ustrezen okus ali ga zavajamo .na na- pačno pat. Umetnik se mora pribli- žati otroku tako, da mu estetskega ne odmakne. To je težko, ker je od- rasli ustvarjalec kritični realist, otrok pa to ¡nikakor ni. Miran Hladnik: Ali je vzgojnost primarna funkci- ja mladinske literature ali j e ¡njena funkcija v zabavnosti in razvedrilu? Dopoldne smo slišali, da je namen otroške literature ne samo vzgajati za odraslost, ampak da je posebej dobra tista otroška književnost, ki otroku čim ¡dlje ohranja otroško per- cepcijo sveta, ker je le-ta edino pristna v razmerju do rutimiranega odraslega pogleda na svet. Kaj je potem prava vzgoja: vzgaja za o d - raslost ali vzgaja v otroškasti? Dragutin Ognjanovič: Kaj je za otroke pomembno? Za otroka ni pomembno to kompromiti- rano pedagoško vedenje do njega, kaj sme in česa ne sme, se pravi re- sitirikaija, temveč okoliščina, da otrak uživa v umetniškem izdelku, da čuti zadovoljinoist in veselje, da ga spod- buja k sanjarjenju, k igri, k besedni igri in k nekakšnemu vztrajanju v prostoru, v katerem živi. Menim, da je to za otraka najpomembnejše. Do- volite, da vam povem, kaj imajo otroci pravzaprav radi. Otroci imajo radi čudne stvari. Ne- navadne stvari. Otroci imajo radi slad- karije. V tretji kategoriji imajo radi smešne stvari. To pomeni, da sta čud- no in smešno pomembni kategoriji, ki ju imajo otroci radi. In to j e po- temtakem humor, to so humoristične stvari, vendar pri tem tisti pravi hu- mor. Otroci so v vsakem primeru ve- liki sladokusci in znajo opraviti selek- cijo vrednot. Spomnimo se Saint-Exu- peryja in njegovega Malega princa, pa bomo Videli, da otroci vidijo stva- ri mnogo globlje, kot jih vidi kon- vencionalna odrasla zavest. In zdaj dogradimo v svoji domišljiji. Reaimo, učiteljica prvega razreda je dala otrokom nalogo, ¡najj narišejo svojo družino. In ¡so narisali vse druge družinske člane, samo matere ni. K o jih popraša, k je je, ¡odgovorijo, da kuha kosilo. Otrok ¡si v prostoru predstavlja stvari tako, da marsikaj intuitivno sluti, ¡medtem ko si mi pe- dagoško utiramo pot k jasnosti. Pri študentih sem imel zmerom težave pri razlagi pojma kič. Defini- cijo j e namreč zelo lahko najti, ko pa malo natančneje razmišljamo o kiču v književnem delu, potem vidi- mo, da to ni ravno tako preprosto. Nasploh v umetniškem delu. Ob neki priložnosti sem poslušal .akademske kiparje, ki so recimo Augusitlinčičev spomenik Matiju Gubcu v Stubici razglasili za kič. To ni edini primer. Na drugi strani, če se približamo li- teraturi, ki mi je bližja, lahko po- vem, da sem tudi ¡tukaj doživljal takšna presečenja, ¡ki so m e osupila in presenetila. Tudi takšni so, ki denimo vso otroško književnost pri- števajo h kiču, češ da pišejo knjige za otroke ¡samo tisti, 'ki niso zmožni napisati kaj zrelega za odrasle itd. Razume se, da veliki pisatelji, kakor j e Grigor Vitez, demantirajo takšno naziranje. Vendar obstajajo tudi tak- šna stališča. Recimo znana pisateljica in pesnica Zofka Kvedrova je pisala takšne pesmice in druge stvari, ¡ka- kršne piše recimo naša Andelka Mar- tič, ki je prišla v šolska berila kot čtivo abstraktnega umetniškega izra- za. Iz Zofke Kvedrove se Krleža nor- čuje s stihi: » K o čita ¡pjesme Zofke Kveder rado, ¡ima dug život i srce mlado.« To spominja na pogrošne ljudske pisatelje. Obstajajo ¡pa tudi takšna medsebojna negiranja, da je to kič. Zelo težko je to zdaj posta^ viti in pripomniti, da moramo biti precej ¡odgovorni, če štejemo kaj za slabo. Medtem k o štejejo nekateri Karla Maya za vzorec kiča, ¡pišejo drugi o njem ¡disertacije. Tudi tukaj se stvari spreminjajo. Denimo pri nas na Hrvaškem so bili zdaj pa zdaj po- jem kiča romani Marije Jurič-Zago.r- ke. Toda ¡danes se že nanjo gleda drugače. Ce ¡recimo analiziramo od- lomke Augusta Šenoe, vidimo, da 5* 67 razlike niso tolikšne, da bi lahko tr- dili, da je Marija Jurič-Zagorka po- vodenj kiča, August Šenoa pa zgled umetniškega zgodovinskega romano- pisca. Rad bi povedal, da se pristopi spreminjajo Sin da moramo biti pri tem precej previdni. Veliki mojstri lahko tudi s preprostostjo ustvarijo nekaj pomembnega. Omenimo 'imena Dušana Radoviča, Grigorja Vi- teza ipd. Potrebno se je bojevati in tako ali drugače razvijati pri otrocih čut za 'tisto, kar je lepo, pa ni kič. To ni preprosto. Nič lažjega, kakor pritisniti nalepko »to je kič«, to lah- ko naredimo is pravljicami Ele Poroči pa tudi z najboljšimi romani. Afir- macija vrednot je, lahko rečem, vrsta manipulacije. Mi smo sicer proti na- čelu manipulacije z Otroki -in tudi drugače. Kljub temu pa mi treba prepustiti vsega, kar se pove, toku časa, temveč je treba še naprej raz- vijati ssmiiiseil za lepo. Ne samo zaradi vzgoje, da bi pozneje postali pleme- nitejši, da bi imeli več od življenja, marveč da bi mladi zdaj imeli več o i življenja. France Prosnik: Vključil bi pojem ustvarjalne do- mišljije .in potreb, 'ki izhajajo iz nje. Če vsaj približno pristanemo na tr- ditev, da otroška literatura spodbu- ja ustvarjalno domišljijo, se bomo neprimerno manj ukvarjali z 'vpra- šanjem, kaj je kič in kaj ni kič. Od prvega dne, ko se otrok rodi, je -on tisti, za katerega se trudimo. Kvali- teta naše vzgoje je v sposobnosti spretnega odzivanja na otrokovo že- ljo. Vprašamo se, katere so tiste os- novne potrebe otroške domišljije, ki jiih otroška literatura zadovoljuje. Pr- va je potreba po identifikaciji, kon- takt z opisanim čustvom ali neko osebno značilnostjo, kontakt z nekim otrokovim, v ozadje potisnjenim ču- stvom. Drugo, konitakt z osebo 'ozi- roma razrešitev ineke otrokove nedo- končane situacije. Tukaj domišljija presega vse praktično in realno ter književnost oz. umetnost lahko zado- volji potrebe, ki jih realnost absolut- no ne more zadovoljiti. Tretje je po- treba, da otriok raziskuje nove in neobičajne vidike samega sebe, da posega v neznano. Če literatura za- dovolji te potrebe domišljije, oblika že ni več taiko zelo pomembna in z njo tudi ne vprašanje, ali je kičasta ali ne. Dragutin Ognjanovič: Sprašujemo se, kako otrok vzgojno vpliva na starše. Ali 'Otrak bolj vzga- ja sttarše kot starši otroka. Včasih. Fant, Slobodan mu je /ime, je dobil dekle. Dekle in fant. Vzameta se. Ko se oženi, postaneta nevesta lin ženin. Ko dobita otroka, spet spremenita ime. Zdaj sta oče in mati. Otročiček v zibelki je središče družine in v tem hipu neverjetno bolj vpliva na sitarše, na njihovo pozitivno naravna- nost. Dobrila Belamarič: OTROK IN GOVORICA ILUSTRA- CIJE Nlikali se ne vprašamo, kaj čutimo. Lahko povem, da 80 °/o /likovnih del dojemamo, kolikor približno vemo, s čusitvi. Ostalo je čudenje. Čudenje je zelo veliko in zelo močno. To je še zgodnejši moment od tega, da imajo otroci radi čudo. To pomeni na vsem •lepem zagledata nekaj v svoji okolici, videti prvič. Tudi umetniki liimajo to videnje prvič. Umetnik vidi svet po- novno, oziroma vidi ga v določenem trenutku tako, kakor da ga vidi pr- vič. To, o čemer razpravljamo danes, je naša percepcija sveta. Tudi mi smo nedvomno naredili neko upesnjeno percepcijo sveta. Svet pa je veliko več. Otroci dojemajo svet popolnoma drugače. Hoda mi ne dopuščamo rtak- šne percepciije, Iker priznavamo samo tisto, kar je prišlo k nam verbalno. Tisto, kar se ije dogajalo na zgodnjih ravneh, Ikar sloni na čustvih, večidel zavračamo. Boris A. Novak: Hotel sem pravzaprav povedati ne- kaj podobnega kot tov. Belamarič, glede čudenja. Ze Aristotel je pove- dal, da >je čudenje ,izvor slehernega mišljenja. Tudi angleški pisec Shelley m a izredno definicijo poezije, ko pravi, da ije poezija zato na svetu, da znane stvari stiorii neznane. Ravno to je točka, kjer se stikata poetično videnje sveta in -Otroško videnje sve- ta. Se pravi v tej zmožnosti ugledati in se začuditi tej enkratni, neponovljivi izrednoisti slehernega življenja, sle- herne stvari in sveta v celoti. Razume- vanje literature za otroke kot neke- ga vzgojnega -orodja ima to temeljno pomanjkljivost, -da posiijuje otroke z vrednotami odrasle literature in z vrednotami nekakšne abstraktne vzgoje, namesto da bi se lotilo čim- bolj napolniti samo literaturo z ču- denjem, se pravi z otroškimi vredno- tami. Stvar literature za otroke ni v tem, da na abstrakten način z dvig- njeno palico vzgaja, temveč v tem, da povabi otroke v igro. V igro z besedami, v ¡igro -s stvarmi, v igro s svetom. In to je globalni način spo- znavanja za otroka, ki je na popol- noma nevsiljiv način — vzgoja. V tem smislu se seveda strinjam, da je funlkcija literature za otroke v razvi- janju domišljije. Zdaj ®e seveda tudi celotno vprašanj-e o kiču zastavlja na bistveno drugačen -način: kaj je kič Ln kaj ¡ne, je zmeraj odvisno ¡od neke- ga sodnika. Spodbudila me je tov. Belamarič s trditvijo, -da otroci percipirajo svet drugače kot mi. Jaz mislim, da ga -peroipi-rajo enako. Zelo veliko sem delala z otroki. Narisali so npr. člo- veka v obliki glav-onožca, pa verje- mite, da noben -otrok ne zazna člo- vega kot glavonožca. Otrok ne more videti drugače, -saj im-a navsezadnje enako razvite vse svoje zaznavne organe. Otrok drugače doživlja, kar piEircipiira in tudii na drugačen način to izrazi. V tem je pravzaprav razli- ka med odraslimi in otroki. Tu je tu- di odgovor na vprašanje, ali (je smi- selno, da -odrasli pišemo za -otroka. To, kar -otrOk doživlja, kar pove o slikanici -ali kar ¡nariše, to liana po- men samo za tega konkretnega otro- ka, pa mnogo manjši in drugačen pomen za kakega drugega enako starega otrdka. Ali j e smiselno Vklju- čevati v otroške časopise in ¡slikani- ce ilustracije otrok? Ali bodo te ilu- stracije otrokom bližje -kot tiste, ki jih je narisal ilustrator akademski slikar? Izkaže ise, da ilustracije -otrok otrokom niso ¡tako blizu, kot bi pri- čakovali. Za podobne razlike gre, ka- dar odrasli otroku prebiramo ¡tekst oziroma kadar otrok slikanico sam prebira. Ravno zato, ker vsakemu otroku slika ¡in tekst pomenita nekaj drugega, potrebujemo odrasle pesni- ke za otroke. Ti ustvarjajo tako, da so za en korak naprej in omogočijo otroku, da v določenem trenutku, ko začuti potrebo, tekst ali sliko doživi na zrelejši način. Borut Stražar: Literaturi za -otroke priznavamo neko tendenco, ¡neko hotenje, prizna- vamo, da ¡ni ¡sama zaradi sebe. Ali s-o tile otroški verzi kič: »Ciril in Me- tod sta ¡pila fcampot«; »Pred vrati so- seda ¡sem videla svojega deda«? Mi- slim, da to ini kič. Verzi imajo svo- jo idejo, ki je ideja veselja, šale, ra- doživosti. Hudo je, kadar literatura tega nima. Literatura ne sme biti samo reprodukcija objektivne dano- sti, ampak nadgradnja te danosti. Ce ostane samo pri težnji k nadgradnji, potem verjetno pristanemo v fciču ali pa gre za neumetnostno, .informa- tivno, znanstveno književnost ipd. Ustvarjalec mora biti pred otrokom. Nekaj mu namreč mora dati, česar otrok sam še ne more ustvariti. Po- maga mu, da ustvarja v doživljanju, ki naj bo samostojno in angažirano. Dobrila Belamarič: To zunanje, fiziološko Oko vidi, kar obstaja. Ne vidimo pa tega, kar je znotraj, kakor si razlaga naša zavest, kakor mi vidimo. Vsak bo opisal drugače. Recimo, otrok je zunaj v naravi in ga poprašamo, kaj je to. Razlaga nam: »To je igrišče, to je trava, stavba (®h. zgrada).« In ko ga vprašaš, kaj je oklepaj (sh. zagrada), otrok pomisli na ograjo. Otrok goto- vo vidi ograjo. Vendar išče bistvo, smisel ograje. Priznati moramo, da je funkcija ograje prepovedano. Pri otrocih je percepcija usmerjena na- vznoter, v odkrivanje funkcije, pri nas, zlasti, kadar gre za like, pa v zunanjost. resnično zelo slabih slikanic, 'kljub dejstvu, da imamo čudovite ilustra- torje, ki bi lahko naredili dobro knji- go tudi za najmlajšo populacijo, ki rabi knjigo oz. .sliko na čvrstem kar- tonu, 'knjigo, ki jo lahko .neizkušene roke obračajo. Za starejše otroke je poskrbljeno precej bolje. Imamo Ve- like .slikanice, Pedenjpeda itd. Miran Hladnik: Ali je mladinska literatura v celoti kič ali so to samo posamezni njeni teksti? V svetu, kjer je 'kič vsepri- soten, 'kjer je del kulture ali je celo sodobna kultura v celoti, je nesmi- selno razlikovati med deli, ki so ki- časta v klasičnem pomenu besede (ker imajo npr. pretirano veliko pri- devnikov, so sentimentalna ipd.) in lepo literaturo. Zato se zavzemam za nevrednostni pristop. Moti me samo ena oblika kiča, ki je bila danes že imenovana: ideološki kič. Priznati moram, da ne pazim na to, kakšno berilo pride v roke mojima 'otroko- ma, saj sama izločita to, kar ju od- bija ali ju pušča indiferentna. Moti pa me ideološka manipulacija, ki j o zlasti ob državnih praznikih prakti- dira vrtec skozi literaturo, slike in filme. Na nivoju ideologije kiča (ki je miniipulativna ideologija) ni težko identificirati. Liljana Klemenčič: Katera je prva literatura, ki j o do- bi otrok v roke, kli mu jo dajemo v roke starši in vzgojitelji? To je slika- nica ali pa zloženka. In kaj ponuja naš trg? Prvi stik s knjigo je stik otroka s kičem. Zelo težko je v naših knjigarnah najti pravo, čisto .slikani- co, kd je brez teksta ali pa ima čisto kratek tekst, in ki ne bi imela kake lastnosti kiča. V knjigarnah imamo mnogo izdaj Naše djece iz Zagreba, Marta Majcen: V knjigarnah Mladinske knjige skorajda ne najdemo kiča. Ena takih knjigarn je naša mariborska v Go- sposki ulici. Ni res, da za najmlajše ni dobrih slikanic. Precej ponatisku- jemo in tako sicer ni veliko novega, vendar razen najmlajšim otrokom ne nudimo slikanic brez teksta. Starši so vzgojitelji in usmerjevalci. Zaradi tega smo se odločili, da po sklepu Kulturne skupnosti priredimo v vrt- cih eno ali dvoje predavanj na leto. Pripravimo »Dobro knjigo predšol- skemu otroku« in na predstavitev po- vabimo tudi ilustratorja. Tako starši in vzgojitelji pa tudi otroci ugotovi- jo, kaj je zares dobro ;in kaj ni dobro. Gema Hafner: Pred leti je bila v Narodnem mu- zeju v -organizaciji Gorazda Maka- roviča zanimiva razstava Kič, ki je pokazala, kako zelo je kič pravza- prav zasidran pri nas. Zato naj se predšolske ustanove povežejo s star- ši, da bi vzgojili in usmerili otroka kar najbolje. Družbena skrb bi -mora- la bi,ti največja v družinah, ki niso trdne iin kjer otrok ni središče dru- žine. Borut Stražar: Povedal bi še nekaj -o ideološkem kiču. Sprašujem se, ali moremo lo- čeno govoriti o ideološkem kiču. Za- mislim si, -da pesnik -napiše igrivo pe- sem za otroke o tem, kako otrok sa- nja, da miu nekdo krade igračke, da otrok teče za njim in se končno zbudi iz more -ter pospravi igrače, da mu jlih ne bod-o kradli. Če -otroik po- stane partizanski kurirček, igrače pu- ška in tat sovražnik, je seveda to že ideološki kič, ker gre za zlorabo otroškega doživetja. Miran Hladnik: Ko sem postavljal vprašanje ide- ološkega kiča, sem imel v mislih tisto definicijo kiča, ki govori o nj-em koit o literaturi, v katero je vgrajena ma- nipulacija. Seveda je stvar relativna, ker j e vsaka vzgoja pravzap-rav ma- nipuliranje z otrokom. Vendar lahko zadevo omejimo na najbolj banalno, na t. i. domovinsko vzgoj-o. Tej ne gre za vzgoj-o otroka v harmonično osebnost ipd., ampak za vzgoj-o v pridnega in zvestega državljana. Andrej Brvar: Knjižničarji izbirajo med -dobro in slabo knjigo glede na svojo prakso. Kaj j e kič in kaj to ni, se odločajo ob vsakem konkretnem primeru -in to je očitno najzanesljivejši kriterij. Kot literat pa tudi vem, da starejša gene- racija rada proglasi za kič vso mlado literaturo. Sprašujem se, zakaj pravzaprav ta- ka gonja proti ideološkemu kiču. Čim močnejši bo ideološki kič, tem inten- zivneje se mM bo v nekem trenutku mladi človek uprl. Kič je v učbenikih bil in zmeraj bo. Silva Novljan: Kakšna je -razlika med kičem in dobro knjigo Skozi finančne oči? Ki- časte so navadno cenejše: ali je po- tem bolje nobene knjige kot pa kič? Tukaj je še področje igrač. Soaiologi, psihologi in -drugi strokovnjaki oce- njujejo igrače zasebnih proizvajalcev in tovarn. Komisiiija ima -občasne se- stanke, ina katerih ugotavlja, katere igrače so dobre, katere so manj pri- merne in katere neprimerne. Potem komisija določi »dobro igračo«, ki dobi ustrezno nalepko. Mladinska knjiga se je Vključila v to s Pedenj- p-edom in odziv je bil prav -neverje- ten ter se je pokazal tudi v prodaji. Kaj takega bi bilo mogoče narediti tudi na področju knjige. Lahko bi se ustanovila komisija, ki bi knjigo in slikanico -opremila z -etiketo, npr. »dobra slikanica«. Če ljudje zaupa- jo v take etikete pri vinu, zakaj to ne bi bilo mogoče pri knjigah? Ljubica Marjanovič Umek: Sem predsednica komisije, ki oce- njuje igrače. Bilo je precej težav, preden ismo prišli do določenih kri- terijev, kaj bi lahko to bilo, dobra igrača, oziroma kaj je slaba igrača. Glavni kriterij je bila uporabnost ozi- roma funkcija igrače v otroški igri: če se ne sesuje, če se lepo veže, če je strupena, če j o v naslednji minuti otrok zavrže. Tako igrača dobiva svo- jo oznako. Pravzaprav si težko pred- stavljam, da bi to na podoben način lahko potekalo pri knjigi. Boris A. Novak: Vsak izmed nas, ki ima otroke, gotovo pozna to situacijo. Nihče ne more otroke popolnoma zaščititi pred kičem. Otrok se, recimo, uči na pa- met pesmico, ki se nam zdi kič. Kaj storiti? Prišel sem do sklepa, da je treba otroku pustiti, da prepeva to pesem, ker bi prepoved kičaste pesmi bila dosti nasilnejša od nasilja, ki ga spočenija kič. Kiča torej ne smemo preganjati s prepovedjo, ampak s tem, da otroku ponudimo boljšo pe- sem. To je bdlj učinkovito. Ivanka Sajovic: Leta sem si želela, da bi bila kva- litetna knjiiga za prakso vendarle označena. S tako nalepko bi pomagali večini staršev pa tudi vzgojiteljem. Miran Hladnik: Predlog je na mestu kljub strahu pred morebitnimi zmotnimi sodbami, le da si je težko predstavljati njego- vo realizacijo, saj je za tako akcijo treba denarja. Predlog je spodbuda za naslednje srečanje, na katerem najj se razmisli tudi o takih praktič- nih stvareh. Silva Novljan: V knjižnicah kiča ne preganjamo, skušamo pa zmeraj dati namesto ki- ča kaj ustreznega, kvalitetnega. Sa- mo postavlja se že nekaj let staro bo- leče ¡vprašanje vedno manjše produk- cije mladinskih knjig za različne ¡sta- rostne ¡stopnje. Na to stanje opozar- jamo in skušamo, tudi preko samo- upravnih 'interesnih skupnosti, ¡pod- pirati izdaje mladinske literature. Zal je tu subvencija Kulturne skup- nosti Slovenije premajhna. Dobro bi bilo, da bi vprašanje neustreznih učbenikov reševala Izobraževalna skupnost Slovenije tako, da bi pod- pirala zelo zanemarjen program po- učne literature za ¡mladino in tako, da bi subvencionirala kvaliteten pro- gram Mladinske knjige in ostalih za- ložb. Alenka Glazer: O RAZLIČNIH POGLEDIH NA KlC Iz vrste razmišljanj o kiču, izreče- nih na današnj-em ^svetovanju, je mogoče razbrati nekakšno negotovost v temeljni postavki. Vedno teže je namreč potegniti mejo med tem, kar občutimo kot kič ali plažo, in tem, kar se nam kaže kot umetniška stva- ritev. Eno izmed osnovnih spoznanj pogo- vora, da naš občutek za kič ni vedno, enak, govori ¡o tem, da je to, kar ob- čutimo kot kič, večplasten pojav. Po- leg sestavin, ¡ki bi se dale opredeliti ¡kot -bolj ali manj stalne, obsega pojav kiča še sestavine, ki se s časom in z okoliščinami spreminjajo. Več raz- pravljavcev je poudarilo, kako se po- javi, ki smo jih rnorda še pred ne- kaj leti čutili kot kič, danes ne čutijo več kot taki. Tudi sama sem imela v mislih odnos recimo do sece- sije v likovni umetnosti in še do kakšnega drugega sloga. Ta izpremi- rigajoči se odnos je povezan z okusom dobe (če ga lahko tako imenujemo), ki se nenehoma spreminja. In ravno to dejstvo vrsto naših bolj ali manj določnih ugotavljanj relativizira in s tem do neke mere otežuje delo men- torjev z mladimi bralci, v šoli, v knjižnicah, v posebej organiziranih oblilkah dela ali v krogu družine. Pred leti sem imela v celoti odkla- njajoč odnos do kiča. Danes nisem več prepričana samo o negativnosti tega, kar imenujemo kič ali plaža, in sicer iz več razlogov. Navedla bi jiih le nekaj. Vzemimo na primer otroka na stopnji, ko se začenja učiti branja. Določenemu odstotku otrok povzro- ča prisvajanje tehnike branja hude težave. Zgodi se, da učitelj niti ne ve, koliko je med otroki, ki sicer do- bro uspevajo, tudi takih, ki še po dveh ali treh letih šolanja ne znajo biraiti. Pri šdlskem delu jim pomaga dobro pomnjenje, čutijo pa odpor do vsega tiskanega. Pri takih otrocih je lahko dobrodošla slikanica in mo- goče še bolj strip, ne glede na kvali- teto. Neposredna povezava slike in besedila tudi otroku z legasteničnimi težavami pomaga, da si postopoma začenja prisvajati osnove tehnike branja. Se bolj j e lahko v pomoč slikanica — tudi taka, k'i velja sicer za kič — mentorju, ki dela s prizadetimi otro- ki. Strokovnjakinja, ki dela z glu- himi in naglušnimi, poudarja pred- nosti takih slikanic, kakor je recimo serija o Marinki, torej kič. Serija bolj ali manj stvarno prikazuje posamez- ne življenjske situacije, iin sicer tako, da so na slikah ob konkretno učin- kujočem liku upodobljeni tudi pred- meti, ki so v taki situaciji najpo- membnejši in najpogostejši. Tako so na primer v Slikanici o Marinki, ki gire na potovanje, ob deklici kovček in drugi predmeti, ki jih na potova- nju (potrebuje. Prav tovrstne slikani- ce lahko mentorju pri delu s slušno prizadetimi pomagajo in so zanj do- sti bolj porabne kakor slikanice, ki jih sicer občutimo kot umetniške. V navedenem primeru seveda ne raz- mišljamo več o umetnosti ali o kiču, temveč o nečem, kar je v določenih okoliščinah postalo 'dobrodošel učni pripomoček. In še eno vprašanje. Na posveto- vanju smo se večinoma ustavljali pri problematiki, ki se tiče otroka v predšolski 'dobi, deloma še v nižjih razredih osnovne šole. Manj pozor- nosti smo posvečali knjigi, ki j o jem- lje v roke doraščajoči mladi človek v višjih razredih in še kakšna leta po koncu osnovne šole. Vrsta naših ak- cij, s katerimi se skorajda uspavamo .in si mislimo, da smo dosti napravili, ravno tu pokaže svoje pomanjklji- vosti. Mladi bralci začno v dobi pre- hajanja v puberteto in v zgodnjih letih adolescence spreminjati svoj od- nos do knjige. Velik del prej vnetih bralcev neha brati leposlovje in se preusmerja v strokovno literaturo posameznih strokovnih področij; to velja še posebej za fante. Dekleta pa, tudi če so prej bile ob prizadevanju mentorjev usmerjane v vredno le- poslovje, začno v teh letih množično segati po sentimentalni plaži. Anali- ze, ki kažejo nespodbudno stanje na- še splošne bralne kulture, še niso od- govorile na vprašanje, kaj vse pov- zroča, da je stanje takšno. Potrebno bo posvetiti pozornost prav temu vprašanju in se usklajeno truditi, da bodo dosežki dela z bralcem-otrofcam ostali plodna spodbuda tudi naprej, da bodo tudi odrasli ohranili potrebo po vrednem branju. In to vse plasti prebivalstva, ne glede na doseženo stopnjo izobrazbe. Gotovo je tvorno in plodno, da srno se srečali, da hi prišli do enot- nih gledišč o kiču. Kadar gre za kič za predšolsko in šolsko mladino, ne moremo ločevati književnosti od ne- knjižnih prvin. Do enotnega gleda- nja na kič verjetno ne moremo priti. Posebej bi želel opozoriti na ¡tiste mejne pozicije, o katerih sem pri- čakoval, da bo tudi ¡Stekla beseda. Eden od teoretikov kiča trdi, da je vsaka umetnostna reprodukcija kič. Ce je to res, potem se sprašujemo, kaj lahko reprodukcija kot učno gra- divo v umetnostni zgodovini pomeni, ali tako gradivo sploh avtentično- po- nazarja, nadomešča izvirnik. Druga pripomba se tiče stripa. Molino je nekoč dejal, da je ¡to otroška bolezen, ki mine kakor ošpice. Vedeti pa mo- ramo, da je celo- Picass-o nekoč skici- ral stripe. Omenjeno j e bilo, da bi lahko strip kot učilo škodil. Temu oporekam. Strip pride ¡kot funkcio- nalna oblika v učbenik tujega jezika in se obnese. Drugo je seveda funk- cionalnost sama. Kako funkcionira sedaj, ne ¡samo strip, amjpalk tudi npr. skrajšana knjiga (Dickens, Oscar Wilde v krajši ¡obliki)? Ponavadi teh ¡tekstov bralci ne berejo v svoji ¡ma- terinščini, ampak gre za neke vrste učbenik. Sprašujemo se, ali j e to zgolj pomagalo, ki je zanimivo, ali je to kič, ker gre pač za prevredno- teno, predrugačen-o besedno tvorbo. Potem so tu vprašanja transforma- cije umetnine v drug medij. Dosti- krat je tako, da izvirnik podeli pri- redbi svojo umetniško vrednost in pomen, večkrat pa nastane neka se- kundarna zadeva, ki ne zmore umet- niške p-Olnokrvnosti. Peter Božič: Ne morem si ¡pomagati, da ne bi izrekel pomisleka, ki me muči že ves čas razprave. Sprašujem se, ali je beseda kič še tisto, s čimer bi se dalo nekaj kategorialno -opredeliti. To, kar smo danes večkrat poimenovali k-ič, je ¡pravzaprav splošna kultura. Na- vedel bom konkreten primer. Za res- no glasbo ali koncert že vemo, da sta to visoka kultura. Obenem vemo, da je -disko del kulture mladih, -nepo- grešljiv -del kulture mladih. Mislim, da se je tega treba lotiti na -drugačen način, in sicer na podlagi -sooialne strukturiranosti neke populacije. Sam imam izkušnje -ob literarnem sno- vanju, ki prihaja na ZKO Slovenije. Tam se ¡srečujem z vsemi m-ogočimi oblikami ¡pisanja, s katerimi se ljudje ukvarjajo. Veliko časa sem potrebo- val, da -sem odkril sodobno obliko ljudske poezije, ki ni narodno zabav- na glasba, ki pa se absolutno loči od sl-oveniske -umetne poezije, to j e tiste, ki jo merimo po estetski ¡plati, in ki smo jo zmeraj zavračali kot kič. Do- živel ¡sem -dva taka primera. Enega iz literature, enega iz glasbe. V trenut- ku, ko pogledamo na -to vprašanje z aspekta oelatne kulture, sodobne kul- ture, mi pojem kič ne more pome- niti ¡ničesar več. Pavle Učakar: Bil sem naprošen, da -o stvari po- vem še kaj z založniškega stališča. Vendar tega -stališča ne morem za- stopati, ker se mi zdi, da so mnenja o kiču zelo ideološko zaznamovana. To pomeni, da se ideološko izpostav- ljam, če rečem, da je nekaj kič. Po drugi strani pa k-ot likovni urednik moram presoditi, kaj je kič oziroma kaj ni. Privatno se do zadeve lahko opredelim, strokovno pa ne, ker se je pokazalo, kako zelo se skozi čas vsebina kiča spreminja in ¡seli. Kar je bilo do včeraj kič, danes ¡to -ni več. In narobe. Osebno sem zelo proti kakršnemu koli institucionalnemu opredeljevanju kiča. Čutim se pred- stavnika mlajše generacije, ki se je npr. zgodaj seznanila s stripom in nosi v sebi njegovo tradicijo ne gle- de na pozitivni ali negativni učinek. Predvsem pogrešam neko sociološko razlago kiča, o psihološki smo že ne- kaj Slišali. Pri nas že dolgo časa čutimo po- manjkanje slikanic za najmlajše. Ko hodim po knjižnih sejmih, opažam zelo široko paleto knjig in drugih publikacij za predšolske otroke ozi- roma za otroke v prvem razredu. Strinjam se s tovarišioo Marjanovi- oevo, da moramo ponuditi otroku in- tenzivne momente, da se otrok dolo- čenih stvari zave oziroma, da jih zna akumulirati. Mora znati akumulirati na racionalen način, istočasno pa mo- ramo temu otroku pustiti odprta vra- ta za čudenje. Drugače je, kadar si založba želi slikarja samo zaradi tega, ker je pač treba ilustrirati neko literaturo, tako da je slika tekstu podrejena. Šola pri nas premalo razvija likovno mišlje- nje. Likovni jezik mora biti evokatd- ven, vendar liiterati in ilustratorji o tem ne razmišljajo, veliko. Peter Božič: Kič lahko živi samo ob umetnosti. Tako koit za samo umetnost ni no^ bane definicije, tako tudi za kič nii nobene definicije. O umetnosti se zmeraj samo sprašujemo in vse tisto, kar se v spraševanje ne da ujeti, naj- brž ni umetnost ali pa še ni umet- nost. Prej je bila omenjena evokativnost pisatelja oziroma ilustratorja. Jaz dvomim v to, da evokativnost vedno kortisti in da res mora biti prisotna. Rečeno je bilo, da naša likovna go- vorica ni najboljša lin ilustracije niso tako uspešne, kakor si jih zamišljamo, To se mi ne zdi res. Prav zadnja leta smo pisali, da naši ilustratorji sodijo v kvalitetni vrh. Kako je torej mogoče, da imamo slab likovni izraz, pa talko dobre ilustratorje? To pome- ni, da gre za slabo oziroma napačno uredniško politiko. Mislim, da kičaste ilustracije ne morejo otroka stimuli- rati. Jože Snoj: Veliko pametnega je bilo poveda- no, veliko bistrih ¡opažanj in tako re- koč ne bi imel ikaj dodati. Lahko pa navežem na misel prijatelja Petra Božiča, naj ne preganjamo kiča ali po slovensko plaže, ki je vtkan v na- šo zavest, v naše obnašanje, v naša razsojanja. Visi smo na neki način pokičeni, eni is kravato, eni z ovrat- nico itd. Jaz se strinjam s tem, ven- dar sem tudi proti temu, da bi kič izrabljali. Ideologiji sami ne moremo, reči kič, ker ideologija je pač ideolo- gija. Je pa kot vsako poenostavljanje življenja nekaj neadekvatnega in ne- avtentičnega, neavtentičnost pa je eno od meril kiča. Šolskemu otroku npr. dan za dnem ob vsej paleti šol- skih ved ponujamo en .sam kič. Po- glejte nalše šolske čitanke in videli boste, da ta ideologija, vsakič drugač- na (mene so recimo pred vojno na- vduševali za kralja Petra), nenehno izrablja bralca, ko vtke vanje samo tretjerazredno robo, ki je kič. Otroka hočemo obvarovati kiča, obenem pa ga dan za dnem prepuščamo pone- umljanju. Ce ima naše srečnje kak- šen namen, je to ta, da bi se tega dejstva zavedeli. Ivanka Sajovic: Zelo zanimiva pa različna razprav- ljanja so mi še bolj omajala praktične kriterije za kič, kot so bili majavi že doslej. Prizadevala sem si, da bi sku- paj z drugimi organizacijami izbirali dobro avtorslbo slikanico. Ob toliko različnih Strokovnjakih ¡in mnenjih pa bo verjetno treba še veliko časa, da bodo dorečeni kriteriji. Trudili smo se, da bi bilo v otroškem svetu čim manj rutinskih, slabih /knjig, da bi bliilo čim več različnih ilustratorjev, k/i ta čas še veljajo za umetnike. Mladinska knjiga v tem smislu tudi dela. Želim ¡si samo, da bi bilo več jasnih kriterijev za praktično rabo, ki bi tudi staršem pomagali odločati se pri malkupu knjige, zavestno ali nezavestno. Berta Golob: POSLEDICE OBVEZNEGA IN NE- OBVEZNEGA ŠOLSKEGA BRANJA V šoli se je kič udomil v učbeni- kih, učilih, slikah, v zvezkih, udomil se je v tiskih, v različnih dekoracijah. Govorimo o fciču v knjigi. Otroku posreduje knjigo učitelj in to po dveh tirih, to sta t. i. obvezno berilo in bralna značka. Vse druge knjige pa bere otrok sam zase, doma. Kakor ve in zna. Menimo, da bi morale vsaj za obvezni bralni del biti izbrane dobre knjige. Ne verjamem, da to zdaj so. Kaj • e z bralno značko? Prispevala nag' bi k nekemu nagnjenju mladega človeka, da se bogati. Učitelj je nam- reč bistven pri tisti knjigi, ki zadeva obvezno čtivo in bralno značko. In kar se meni zdi hudo, je to, da smo našega otroka vzgajali preveč po ka- lupu. Preveč šablonsko interpretira- mo. In ¡oltraci ¡so nas, upam trditi, do- stikrat upravičeno siti. Literarno delo je uresničljivo v jeziku. Kakšna je naša jezikovna vzgoja v šoli? Spra- šujem se, ali razvija pot lin smer umetnostnemu sporočilu ali ga sploh ne odpira. Če se ustavim ob 'tem, kako nesrečno opišemo vse »glavne junake« in podobno. Pri knjigah za obvezno čtivo in za bralno značko je to že več kot neke vrste kirurgija. Posplošiti stvari sicer ne smem, toda na mnogih koncih se nam kaže, da šolski Otroci od fcnjiige bežijo. Name- sto, da bi vsaj knjigo, ki je v šoli obravnavana, nekako sprejeli za svo- jo. In jo imeli radi. To najbrž že več ni res. Se 'tudi nič več ne čudim, če tisti pravi otroci nilti ne berejo. To, kar ni bilo prijazno, tega ne maram več. Nazadnje mogoče spet pride ti- sti čas, ko ise mogoče h knjigi spet vrnem. In zdaj se vprašam, ali se ta, že odrasel človek, vrne k tisti knjiga, ki ima neko bralno sporočilo, ah k t. i. kičasti knjigi. In če se vrne k njej, potem bo gotovo svojemu otro- ku kupil kičasto slikanico. In svet se bo vrtel lepo naprej. Miran Hladnik: Zadnji disfcutanti so že tako obrni- li svojo besedo, da so me odrešili le- porečnega povzemanja, ki bi bilo spričo razpravljanja, ki je lahkotno skakljalo s teme na temo, nehvaležna dolžnost. Za konec lahko povem, kaj mi j e bilo danes všeč: misel, ki je kiču pripisala stimulativno vrednost; kič naj bi vzgajal oziroma spodbujal otroka h kreativnosti. In všeč mi je bilo poudarjanje čudenja kot katego- rije, ¡skupne pravi umetnosti in otro- škemu dojemanju sveta (čudenje ni- kakor ne more hiti določilo kiča). Do- končne, vedno veljavne in edino ve- ljavne definicije pojava nismo izrekli, pa to tudi ni bil cilj posvetovanja. Cilj je bil dosežen, če so se kje oma- jala trdna prepričanja o substanci kiča, saj končno to ni tako nedolžen »sovražnik«, da bi ga s poenostavlja- njem mogli /podcenjevati; pri kiču velja biti previden. Če je bilo postav- ljenih več vprašanj kot odgovorov, je to le znak samospraševanja, samo- refleksije, 'to pa sta že dve stvari, ki ju kič menda ne zna početi. In če je bil zasejan dvom v trdno in obvlad- ltjivo organizaci jo ¡tega sveta in kul - ture, ki zna ločevati med dobr im in zlim (med umetnost jo in kičem), j e to samo dobro , saj se kič na j ra je zasidra prav tam, k j e r s o doma sa- mozadovol jnost in konf irmativni od - nos do sveta. Kieu b o m o g o č e uhajati le dotlej, dolkler se b o d o naša mnenja o n j em razhajala. K o n č n o pa : če bi n a m kič k l jub vsemu uspelo pregnati — ali 'bi pcitem sploh še moglii oce- njevati , kaj j e prava umetnost? Z u s a m m e n f a s s u n g Die in dieser Nummer veröffentlichten Beiträge entstanden anläßlich der Be- ratung und des runden Tisches mit dem Thema Kitsch — besonders in der Kinder- literatur, veranstaltet im November 1986 in Maribor von der Zeitschrift Otrok in knjiga. An der Beratung nahmen ca. hundertfünfzig Leute teil, die irgendwie be- ruflich an die Forschung und der Vermittlung der Jugendliteratur gebunden sind. Darunter waren Schriftsteller, Illustratoren, Theoretiker und Kritiker der Jugend- literatur, Psychologen, Pädagogen, Redakteure der Ausgaben von Kinder- und Ju- gendliteratur, Redakteure der jugendlichen Periodika, Autoren von Rundfunk- und Fernsehsendungen für Kinder, Bibliothekare, Erzieher, Lehrer, Buchhändler u. a. Am Vormitag gab es zwölf Referate: Miran HIadnik von der Philosophischen Fakultät Ljubljana, der auch Moderator der Beratung am runden Tisch war, hatte das einleitende Referat mit dem Titel Was ist Kitseh? oder die Definition des Kitsches. Da legt er zahlreiche theoretische Sichten über den Kitsch dar (Giesz, Killy, Ueding, Fetzer, Best), nimmt Stellung dazu und erwähnt auch einige Einflüsse der Theorien auf das slowenische Nachdenken über den Kitsch von 1929 bis heute. Dragutin Ognjanovič von der Pädagogischen Akademie Beograd erörtert in sei- nem Referat Ideen, ethische und ästhetische Wurzeln des Kitsches die Hintergründe dieser spezifischen gesellschaftlichen und geistigen Erscheinung, denkt über ihre Träger und deren Lebensphilosophie nach. Zorica Turjačanin von der Pädagogischen Fakultät Banjaluka erläutert in ihrem Referat Kitsch und Kinderliteratur einleitend die Bestimmung der Grundbeziehung zwischen Kunst und Kitsch und stellt fest, daß ein kleines Kind irgendwie natürlich immun gegen pathologische Einflüsse des Kitsches ist, weil es im Kern kein kitsch- artiges Wesen ist. Voja Marjanovič von der Pädagogischen Akademie Beograd drückt in seinem Text Einige Aufzeichnungen vom Kitsch und von der Kinderliteratur die Überzeu- gung aus, daß Kitsch und Kinderliteratur schon viele Jahre lang untrennbar sind. Der Erzeuger des Kitsches in der Kinderliteratur sind der Schriftsteller und der Maler, Mitarbeiter sind noch Eltern, Erzieher und die Schule. Meta Grosman von der Philosophischen Fakultät Ljubljana geht in ihren Er- klärungen der schädlichen Wirkungen des Kitsches der Experimentalästhetik und der Erkenntnispsyhologie aus. Sie stellt fest, daß das Lesen des Kitsches stark die Entwicklung der Lesequalität des Kindes hemmt und seine Erlebnis- und Gefühls- welt abstumpft. Franc Prosnik von der Erziehungsberatungsstelle Maribor spricht in seinem Referat Kitsch und Vergessen von der Wirkung der zu geringen Distanz zum Stoff oder vom sogenannten Zustand des Selbstvergessens. Antonija Posilovič, Pädagogin aus Zagreb, macht in ihrem Beitrag Beziehung der Gesellschaft zum Kitsch kritisch darauf aufmerksam, welche gesellschaftlichen Faktoren, Beziehungen und Umstände den Kitsch ermöglichen und den Kindern ihre Auswahl schließen oder öffnen. Die zentrale Aufmerksamkeit gilt den Ver- lagshäusern und den Bibliotheken. Die Dichterin Neža Maurer fügt ihren Ausführungen im Referat Leichte Ver- führung des Kitsches eine Meinungsumfrage hinzu, wo folgende Informanten (je eine Person) antworten: Schülerin, Student, Arbeiter, Lehrerin, Grossmuter, Schriftsteller, Bibliothekarin, Leserin, Wissenschaftlerin, Regisseur und Maler. Mirjam Kopše, Architektin aus Ljubljana, analysiert in ihrem Beitrag Gesichter des Kitsches bei Illustrationen in den Lehrbüchern der Unterstufe der Grundschule (im Fach Spoznavanje narave in družbe: Erkenntnisse über Natur und Gesellschaft) kritisch den malerischen Kitsch in den erwähnten Lehrbüchern. Dieser zeigt sich ihrer Meinung nach als: Piktorealismus, Bukolik, Idolatrie und Perfektionismus. Matej Rode, Übersetzer aus Celje, spricht in seinem Referat Kitsch und Über- setzung vor allem über das bewußte Eingreifen der Übersetzer in die Texte. Auch in der Nachmitagssitzung des runden Tisches wurde keine entgültige, immer geltende Definition vom Kitsch in der Kinderliteratur formuliert. Dies war aber auch kein Ziel der Beratung. Die Psychologen betonen stark die Kategorie des Wunderns, die der echten Kunst und dem Welterfassen des Kindes gemeinsam ist. Es gab mehr Fragen als Antworten. Man verspürte dabei den Keim des Zweifels, ob eine feste und beherr- schende Organisation dieser Welt und Kultur möglich ist, wo genau zwischen Kitsch und Kunst zu unterscheiden wäre. Man weiß, daß sich Kitsch am liebsten dort ver- ankert, wo Selbstzufriedenheit und eine konfirmative Beziehung zur Welt herrschen. Ein Schluß der Beratung könnte sein, daß man dem Kitsch nur so lange ent- fliehen kann, bis unsere Meinungen darüber auseinandergehen. Prevedel Mirko Križman