PoStnina v SHS plačana * gotovini.
Vsebina 5.-6. zvezka.
Stran
Bog Sveti Duh........................65
Venček cvetlic P. Placidu na grob . 68 Asketlčna šola ali vadnica popolnosti 70 Redovna molitev tretjerednikov . . 77
Dolžnosti tretjega reda................80
Tretji red v Ameriki, zlasti v Čikagu 84
Stran
Marijina mašna zveza v Mariboru . 86 Spomini iz misijonskega življenja . 86 Razgled po serafinskem svetu ... 93
Priporočilo v molitev..................94
Zahvala za uslišano molitev ... 95 Darovi.................................96
„Cvetje“ izhaja v začetku vsakega drugega meseca. Naročnina znaša W celo leto 10 Din. — Naslov za naročila: »Cvetje«, frančiškanski samostan
v Ljubljani.
Molitvenik bo dotiskan sredi junija, petnajst dni na to ga bomo začeli razpošiljati. Prihodnji zvezek Cvetja bi se vtegnil zakasniti za nekaj dni. Prosimo potrpljenja.
Sveto Pismo novega zakona prvi del: Evangeliji in Apostolska dela. Po naročilu dr. Antona Bonaventura Jegliča ljubljanskega škofa priredili dr. Fr. Jere', dr. Gr. Pečjak, dr. A. Snoj. Ljubljana 1925 Izdala Bogoslovna akademija. Knjiga 7. Založilo Katoliško tiskovno društvo. — Ocene o tem prevodu sv. pisma so polne pohvale. Tudi mi se veselimo te izdaje in želim0 vsem gospodom, ki se pri tem delu trudijo, obilno božjega blagoslova in vneme, da bi mogli kmalu dati v tisek tudi nadaljne knjige sv. pisma. Prav posebno nas je razveselil prevod besed angeljevega pozdravljanja: „Zdrava, milosti polna, Gospod s teboj, blagoslovljena ti med ženami" (Luk. 1. 28). — Knjigo priporočamo vsem.
.Tretjeredne vaje za maj in junij.
Ljubljana: M. shod: 17. maja ob 3. pop. in' 21. junija ob polu 5. uri pop.; za zadržane : naslednji gan ob 5. zj. v dvorani. — Poduk za novince: 24. maja in 28. juhi)® ob 4. pop. — Odborne seje: za moške po navadi, za ženske: 21. maja in 29. junlia oh po litanijah. — Maribor: M. shod.: 21. maja, 29. junija — Novomesto: M sho.d: tretjo nedeljo v mesecu ob polu 4 pop.; po shodu poduk za povince.
P. ANGELIK.
Pregled knji? in spisov (literature) o tretjem redu sv. Frančiška Asiškega.
(Dalje.)
IV. Nabožno slovstvo za ude tretjega reda.
Franziskus-Stinunen. Religiiise Monatssehrift. — Paderborn 191G nsl.
St. Franziskus - Bote. Organ des dritten Ordens, und gewidmet der Verehrung heiligsten Herzens Mariens. — Cincinnati, Ohio 1893 nsl.
Glasnik sv. Ante. — Sarajevo 1905 nsl.
Glasnik sv. Franje. Mjesečno glasilo pokorničkoga ili Trečeg Reda sv. Franje. " Zagreb 1896 nsl.
St. Francisci Gliicklein. — Innsbruck 1878 nsl.
Guida al Terziario Francescano nel secolo. Periodico mensile. — Novara 1887 n9 • The Franciscan Herald, a monthly remembrancer for English speaking Tertiaries- " Ulcombe, Clevedon (Somerset) 1886 nsl.
Človeka
Že
Bog Sveti Duh.
(Dalje.)
Zakaj je koristno, Boga Sv. Duha goreče častiti?
0
z prave pobožnosti k Sv. Duhu moremo zajemati veliko korist. Rimski katekizem uči: „Po jasnem spoznanju nauka o Sv. Duhu boš imel posebno to korist, da boš pri pazljivem premišljevanju spoznal, da je vse, kar imaš, dobrota in dar Sv. Duha. S tem se boš učil o sebi skromniše in ponižniše misliti, ter boš začel vse svoje upanje staviti na božjo pomoč. To je prvi korak, ki vodi k največji modrosti in blaženosti."
Razen te milosti in vaje v ponižnosti boš po gorečem češčenju Sv. Duha •nnoge druge dobrote in milosti zadobil. Pobožnost in ljubezen do Sv. Duha je namreč tisti zlati ključ milosti, s katerim si odpiraš pristop k Njegovi neverno bogati zakladnici, iz katere ti Sv. Duh z največo radodarnostjo hoče . 'h milosti nad milosti, ako ga goreče častiš. On je večna ljubezen, zato njemu večje veselje dajati milosti, kaker tebi jih prejemati. On hrepeni , °e prav srečnega narediti. Še bolj želi Sv. Duh tebe zelo osrečiti, kaker ljubeča mati svojega otroka srečnega videti. Zato pravi božja Modrost: r' meni je vsa milost življenja in resnica, pri meni je vse upanje življenja Čednosti. Pridite k meni vsi, ki me želite in nasitite se mojega sadu; .N moj duh je slajši ko med in moj delež boljši ko strd in satovje . . . enor mene posluša, ne bo osramočen; in kateri v meni delajo, ne grešijo, ^or mene pojasnjuje, bo imel večno življenje" (Sir. 24, 25—31).
Zakaj je potrebno Sv. Duha prav goreče častiti ?
Češčenje Sv. Duha je za vsakega kristjana potrebno, ker je to volja v'la> Bog se nam je v treh osebah razodel in se daje spoznati po delih, p 0 Pa hoče, da mi vse tri osebe priznavamo, ljubimo ter molimo, in da pr. at,iezna dela božja tudi posameznim božjim osebam polni hvaležnosti 'kujemo, kaker dela sv. pismo nam v podučenje. pjj &oga Sv. Duha moramo tudi zavoljo tega prav goreče častiti, ker ni dobrega, kar bi mogli storiti, če nam Sv. Duh k temu svoje milosti ne
podeli. Bog Sv. Duh je dejivec vseh milosti. Brez njega nismo zmožni nit' eno dobro misel obuditi.
BI. Janez Vijanej pravi: „Brez Sv. Duha smo kaker kamen na pot"' Vzemi v eno roko mokro gobo, v drugo moker kremenec, stiskaj ju enako' merno; iz kremenca ne bo nič priteklo, iz gobe boš pa vode v obilnost’ dobil. Goba je duša, katera je polna Sv. Duha, kremenec pa mrzlo trdo srce-v katerem Sv. Duh nč prebiva.*
Nadalje je češčenje Sv. Duha za vsakega potrebno, ker je ravno tak"« kaker Oče in Sin, pravi Bog ter neomejen Gospod nebes in zemlje. Ko t"' kega ga moramo moliti, kaker Očeta in Sina, ker je njima popolnoma en"1* po moči, veličanstvu in velikosti ter ima isto naravo in bistvo ž njima.
Neovrgljiv dokaz za neogibno potrebo češčenja sv. Duha najdemo sv. pismu, posebno v opominih in naukih velikega duhovnika in učenika n°ve zaveze, Jezusa Kristusa. Popolnoma umevno je, da se mi vsled nepopoln^ spoznanja skrivnosti presvete Trojice, v češčenju Boga in v naših poboŽ"1 verskih vajah ne smemo po tem ravnati, kar je povrSno premišljeno in pameti najbolj ugodno, ampak se moramo držati naukov in zapovedi edin0 rojenega Sina božjega, ki je sam v Očetovem naročju božje skrivnosti gled in jih nam oznanjeval. Tukaj velja, kar pravi za sv. Hilarijem Maldonat (e"e največjih razlagavcev sv. pisma): „Mi se moramo ko pokorni otroci p° ^rl stusovih besedah ravnati. Tiste, ki tega ne storijo, ne vodi Sv. Duh.“ , Kaj nas tedaj uči Jezus Kristus o potrebi posebnega češčenja Sv.
Za odgovor na to vprašanje naj služijo poslovivni govori Jezusovi, ki zapisani v evangeliju sv. Janeza (14—17).
Jezus je v ustanovitvi najsvetejšega zakramenta svojim vse dal, kaf
imel v svojem božanstvu in človeštvu. Tu se je izkazal ko njihovega
nal'
te"1*1
Si
boljšega prijatelja s tem, da je prelil za nje in za vse svojo kri. Kljub - ^ je bilo razpoloženje apostolov naravnost otožno. Ko jih je pred tremi le svojemu nasledovanju poklical, takrat je veličanstvo in ljubeznivost njeg0 . osebe nanje tako vplivala, da so na njegovo besedo vse zapustili; njeg° i Sj ljubezni polno občevanje ž njimi jih je obilno odškodovalo za vse ^
Sam jih je večkrat spomnil na veliko srečo, katere so se veselili v oS ^3) i s, občevanju ž njim: „Srečne oči, katere vidijo, kar vi vidite* (Luk. 10» Naprej jim je povedal, da se bodo pozneje v svojih stiskah po enep,^cd dni hrepeneče ozirali: „Prišli bodo dnevi, ko bote želeli videti enega >zn ^ dni Sinu človekovega, pa ga ne bote videli* (Luk. 17, 22). Sv. Janez silno radoval še v visoki starosti, da je slišal, videl in se dotikal njeg*’ ^ ^
je bil od začetka (1 Jan. 1, 1). To so bile radosti, katere so vživali tisi'1
so živeli v času umrljivega življenja Jezusovega, Bivanje Jezusovo v n Jstjti se tejšem Zakramentu ne more te neizrekljive radosti popolnoma nadom
Zato ni čuda, da so bili apostoli pri slovesu od Jezusa žalostni. gjii,| Pa vender od Jezusa pričakujejo tolažbe. On jim jo da in sicer J ^
božjega vredno tolažbo, ki ni obstojala v slabotnih besedah, ampak t3**3’ $£ ?
je vlivala veselo srčnost v srca in dajala moč apostolom in vsem, oklepali in se še sedaj držijo njegovega nauka.
ki

S čim tolaži božji Odrešenik svoje? K čemu jih opominja? On pravi: jaz bom prosil Očeta in vam bo dal druzega Tolažnika, da ostane pri vas vekomaj Duha resnice ... Ne bom vas zapustil sirot" (Jan. 14, 16—18).
Jezus imenuje Sv. Duha „druzega Tolažnika", ker Kristus je in ostane l°lažnik na popotovanju tega življenja, ali popoln tolažnik naj nam on po načrtu božje previdnosti od svojega vnebohoda ne bo več, ampak Sv. Duh naj ko „drugi Tolažnik" dopolnilno nastopi.
„To sem vam govoril, ko sem bil pri vas. Tolažnik Sv. Duh pa, kakega bo poslal Oče v mojem imenu, vas bo učil vse, in vas opomnil vsega, **ar sem vam povedal. Mir vam zapustim, svoj mir vam dam; ne kaker daje Svet, ga vam jaz dam" (Janez 14, 25, 27). „Ali resnico vam govorim: za Vas je dobro, da grem. Zakaj ako ne odidem, Tolažnik ne bo k vam prišel; *e pa odidem, vam ga bom poslal" (Jan. 16, 7).
Te besede so določne in jasne. Dobro je za vas, da vas moja vidna P°stava zapusti in na moje mesto drugi Tolažnik stopi, ki naj vas več ne 2aPusti. „Le ako bo drugi Tolažnik" na moje mesto stopil, in če se bote tadi vi Sv. Duha držali in ga enako Očetu in Sinu prav goreče častili, bote posegli tisto stopinjo spoznanja, ljubezni in moči, katera je h krščanskemu lv'jenju potrebna. Če ga pa ne bote častili in se ne opirali na njegovo Pomoč, tedaj bote na veke ostali sirote, ubogi, zapuščeni otroci, ki v sebi n‘majo nobene moči in zunaj sebe nobenega nimajo, ki bi jim mogel biti v Podporo.
Čas se je bližal, v katerem naj bi bil z Jezusom vzet apostolom in prkvi tolažnik, pomočnik in razveseljevavec. Za to britko izgubo obljubi ®zus Cerkvi nadomestila. Drugi Tolažnik vstopi, po Sinu od Očeta izprošen, uh resnice, Bog Sv. Duh. Ta deluje od časa svojega poslanstva neprenehoma v Sv- Cerkvi in bo deloval do povratka Jezusa Kristusa. Ves ta čas je sv. Duh •Oskrbnik Cerkve", njena pomoč in njen varih, njena tolažba in veselje Sredi bojev in zmag.
Večni načrt presvete Trojice, da dosežemo zveličanje, je kaker znano sledeč: Bog Oče je v svoji neizmerni ljubezni do nas, da dosežemo odrekle, poslal svojega najprisrčniše ljubljenega Sina na svet, da bi nam sč SDv°jim britkim trpljenjem in grenko smrtjo večno zveličanje zadobil (Jan. 3,16; ^'mlj. 8, 32). Bog Sin nas je tako zelo ljubil, da je za nas najgrozovitiše Stllrti na križu umrl, in tako ne samo božji pravičnosti zadostil, ampak da tudi nam neskončno velike zasluge pridobil. Te zasluge Jezusa Kristusa nJi Pa Sv. Duh v apostolski cerkvi razdeljuje. On je delivec milosti, on je Cen*k in mi smo dolžni k Sv. Duhu se zatekati. O tem smo podučeni. Kedor tedaj od Sv. Duha oddaljuje, kedor Sv. Duha noče častiti, njegovo življenje ne vjema se zapovedmi in ne more doseči popolnosti.
Apostoli so se natančno ravnali po zapovedih božjega Odrešenika. Iz-„ ‘h*li so najtočniše zadnjo voljo svojega učenika in se obračali na Sv. Duha. v- Pavel govori v svojih listih več ko stokrat o Sv. Duhu. Za plačilo se je sodila v njjhovi notranjosti taka sprememba, kakršne triletno občevanje se veličarjem ni doseglo. Zgledu apostolov so sledili drugi svetniki. Posebno
so se odlikovali po svoji ljubezni in pobožnosti do Sv. Duha sv. Atanazij-sv. Bazilij Veliki in njegov brat sv. Gregorij iz Nisa, sveti škofje in cerkven' učeniki Ciril Jeruzalemski in Aleksandrijski, sv. Ambrož, sv. Avguštin, sv. Gr°' gor Veliki, sv. Bernard, sv. Filip Nerij, sv. Terezija in sv. Alfonz. Več od nji*1 je spisalo cele knjige v njegovo slavo.
Ta naročila našega Gospoda in Zveličarja Jezusa Kristusa glede češčenj3 Sv. Duha pa ne veljajo samb apostolom in svetnikom, ampak tudi nam vsefli' Da to jasno spoznamo, primerimo na kratko svoje stanje se stanjem apostolov po vnebohodu Jezusovem. Nič nismo na boljšem, kaker so bili apostoli takr^ Tudi mi ne vidimo Jezusovega veličanstva, ne gledamo njega telesne postajne slišimo ga govoriti, ne vidimo prisrčnosti, miline in ljubezni, ki so ne' kedaj tisoče množice nanj vezale, da so cele dni in noči pri njem vstrajali-Imamo sicer najsvetejši Zakrament in prav dobro vemo za to božjo drag0' cenost, včasih občutimo tudi v njem skrito nebeško moč, toda večinoma na01 to priča le vera, čutno pa vender le ne moremo opaziti njegove pričujočnost*' Gledanje njegovega poveličanega telesa nam je pridržano za posmrtno življenje-
Ako je pa stanje apostolov po Kristusovem vnebohodu isto ko na& sedanje, potem veljajo brez vsake dvojbe njegovi zadnji opomini in ukazj tudi za nas. Prav veliko tolažbo in zelo veliko milosti bomo dobivali, s' prizadevamo tem naročilom ustrezati. Kedor tega ne stori, ne more nobeni posebnih milosti od delivca Sv. Duha pričakovati.	(Konec prihodnjič-)
Venček cvetlic P.Placidu na grob.
ar ne moremo se vživeti v misel, da nas je nepozabni P. Pl30'1* res zapustil. Zakaj ne? Morda zato, ker je tako naglo odšel, ^ se še do dobra posloviti nismo mogli.? Dejali boste: Zato, k* je bil tako odličen član provincije in zlasti ljubljanskega san10' stana, da si ne prve ne druzega brez njega skorej ni mog0^
„______ . misliti. Imate tudi prav! Sicer pa, naj bo že tako ali drug^e'
saj so nam še sedaj kar tuji in neprijetni trenutki, ko so naše solze poke'e na grob, ki je sprejel vase dobršen del našega srca. Zato čakamo in čakanj morda le zopet zaslišimo drsajoče korake svojega očeta, češ, saj se še vr<^ Pa nas bo vnovič ogovoril s tistim povdarkom in tako ljubeznivo, kaker) znal samo on': „No, kako je?“ — Tako nekako nam šepeta srce. Toda raz0’’1 govori drugače! Njegove resne besede že dolgo poslušamo in vso težo t° bridko čutimo. — P. Placida ne bo več nazaj; toda spomini nanj so ^ ostali. Le ti niso šli ž njim, pa iti tudi ne smejo!	k
Nekaj takih vam želimo nanizati. Samo priproste. Radi bi jih kot ven° položili rajnemu na grob, ko majhino znamenje velike hvaležnosti!
Mnogi ste poznali našega Pokojnega P. Placida, posebno Ljubljančanom je v živem spominu. Dan za dnem ste ga lehko ^ideli. V molitev vtopljen je prejšnja leta v lahki hoji, zadnja leta Pa težkih korakov prehodil večje a'> manjše število ljubljanskih ulic in cest. Vleklo ga je k dušam, ki so ga želele in k tistim, ki ga uiso pričakovale. Vsem je prinašal Gospoda in njegov mir, ubogim tudi zemeljske dobrine.
Sicer ste ga pa v jutranjih urah ■n proti večeru gotovo dobili doma v spovednici, delečega zakrament božjega usmiljenja. Sočutje z dušnimi in telesnimi trpini ie bilo gotovo najbolj značilna Poteza resnično lepega p. Placi-dovega značaja. Trditev, da se je Oživel za bližnjega, ni beseda brez vsebine. Od ranega jutra
vstajal je vedno ob štirih zjutraj — do nekako devete ure dopoludne je Presedel v spovednici. Nato je šel spovedovat v razne nunske samostane in °biskovat bolnike, ki jih je imel v vseh ljubljanskih župnijah. Okrog polu-dneva je bil doma. Popoludne zopet isto delo za duše, deloma v mestu, deloma v celici in v cerkvi. Do poznega večera. Umevno, da se je spovedo-Vanje zadnje tri ali štiri dni v tednu, pred prazniki in prvimi petki, v adventu *er postu še zdatno pomnožilo. Ne pretiravamo, ako trdimo, da je bilo p. Pla-c'du spovedovanje — življenje. Seveda, trdo življenje. Večkrat smo ga videli s'lno izmučenega. Pa smo ga vprašali: „Kajne, da ste močno utrujeni?" „Bo *e. bo že, delo je življenje", nam je mirno odgovoril. Včasih je še pristavil: »Delo mora imeti značaj pokore." Tožil ni nikedar. Vedeli smo sicer, da mu Lo po dolgem utrudljivem spovedovanju počitek dobro del. Toda, ta ali drugi ^mačih je še potreboval njegove pomirljive besede. Na vprašanje: „Ali Vas suiem tudi jaz malo ponadlegovati?" je sledil vedno ljubezniv odgovor: „Le Pridite, kedar hočete!" Kedor se je kedaj njegovemu dušnemu vodstvu izročil, na tega še tako zaposlen.ni pozabil, tudi v hudi bolezni ne. Lehko ste mu Predložili razne dvojbe in pomisleke, bodisi o časnih, bodisi o dušnih zadevah.
vse vam je dal točen odgovor, ki je temeljil na nadnaravnih razlogih. Zato ugibanja in kolebanja ni poznal, kaker tudi razsodbe niso bile nikedar dvojne. Jasno 'in določno je povedal brez omahovanja.
Vsled svoje častitljivosti, ljudomilosti ter bogatih življenjskih izkušnje
imel pristop skorejda k vsaki bolniški postelji. Kjer ni vspela beseda drugih,
P. Placidova ni bila zastonj. Prej tudi ni odnehal. Pri nekem bolniku je bil šestkrat; šele med sedmim obiskom se je duša odzvala glasu milosti božje. Kedo drugi bi obupal, p. Placid ni. Podobnih slučajev ni bilo nalo.
Koliko se je trudil, da je bilo Brezje 1. 1898. izročeno provinciji v oskrbo. Kaj vse je žrtvoval, da je postavil 1. 1907. cerkev in samostan na Viču. Na vso moč ga je lani bolelo, ko je provincija izgubila Pazin, Gorico, Sv. Gor o in sv. Višarje.
Da ste ga videli, s koliko vnemo je donašal denarne prispevke za nameravano cerkev sv. Frančiška v Spodnji Šiški! Pisem ni rad pisal, saj tudi ni utegnil. Toda, ko je šlo za Frančiškovo cerkev, je brž prijel za pero. Izslediti in odpreti je hotel vse mogoče vire. Ponovno nam je zabičeval: »Cerkev sv. Frančiška bodi vaša prva skrb!“ Umeli smo te besede ko resen opomin-Ves zdelan od bolečin je mirno poslušal, ko mu je sobrat poldrugi dan pred smrtjo poročal, da je srečno odstranjenih nekaj težkih pomislekov, ki so zidavo cerkve sy. Frančiška precej ogrožali. Sklenil je roke, uprl pogled v križ ter iz cele duše spregovoril: »Hvala Bogul" »Samo to še želim, da bi videl novo šišensko cerkev," tako se je v zdravih dneh pogosto izrazil. Z veseljem je sicer gledal in sč zajemanjem pregledoval načrte nameravane cerkve; močno so m11 ugajali; toda, predno so se začeli uresničevati, mu je Gospod zaprl telesno oko.
Zakaj vse to navajamo? Da povdarimo njegovo skrb za duše. Le ta g3 je vodila pri vsem njegovem delovanju. Veselilo ga je, ako je uspel; užalila ako ni. Toda, tudi pri največjih razočaranjih ni obupal, ampak je vse prepustil Bogu. »Bo že ljubi Bog tako naredil, da bo prav", je bodril sebe in nas vse.
Še nekaj ur pred smrtjo, ko so mu misli begale semintja, je bil pr' dušah. »Pojdimo no!" tako je ponavljal. »Kam pa?" smo ga vpraševali. »Na delo, v cerkev, ljudje čakajo," nam je odgovarjal. Tako so bili zadnji trenutki najlepši odmev življenja, ki je bilo vse prepleteno z dejanjsko ljubeznijo do duš-
(Konec prihodnjič.)
mm
P. KAJETAN KOGEJ:
Asketična šola ali vadnica popolnosti.
TRETJI DEL.
O sredstvih popolnosti.
(Dalje.)
4.) Molitev mora biti ponižna in skesana.
Molitev mora biti ponižna.
nonižno molimo, če se pri molitvi spominjamo svoje dušne slabost' in grešnosti. Rimski katekizem pravi: »Prva stopinja k molitvi je ponižen čut, združen se spoznanjem svoje grešnosti." Kar tiče greh, mora molivec pomisliti, da ni samo nevreden od Bog3 kaj prejeti, temveč da celo ni vteden pokazati se pred obličje"1 božjim.
Ponižnost je bistvena lastnost molitve, brez nje ni nobene molitve. Kaj delamo, kadar molimo? Ali častimo in hvalimo Boga in ga molimo, ali pa Se mu zahvaljujemo in ga prosimo dobrot.
Če ga častimo, hvalimo in molimo, s tem spričujemo, da je on gospodar neba in zemlje, vir vsega dobrega, mi pa smo v primeri ž njim prazen n*č. To je izraz ponižnosti. Če se mu zahvaljujemo ali prosimo dobrot, spri-^jemo, da je vse, kar smo in kar imamo, od njega, da si sami ne moremo Pomagati in smo popolnoma odvisni od njegove dobrotljivosti. In to je zopet 'Zfaz ponižnosti.
Kedor se torej ne ponižuje v molitvi, ampak se Bogu bliža prevzetnega Srca, on ne moli, ijiarveč se samo hlini, da moli. Ne smemo se tedaj čuditi, Bog molitev ošabnega zavrže, molitev ponižnega pa spremlja z milostjo. Komu ni znana prilika o farizeju in cestninarju in njihovi molitvi? Kako različni so bili sadovi molitve obeh mož! Molitev ošabnega farizeja je bila zavržena, ponižnega grešnika pa sprejeta.
Le ponižni sme upati, da bo uslišan. Le ponižnemu veljajo besede Sv. Duha: »Molitev ponižnega človeka oblake predere, in se ne utolaži, dokler Se tja ne približa, in ne odstopi, dokler je Najvišji ne pogleda" (Sir. 35, 21). Kralj David zagotavlja, da »bo Gospod gledal na molitev ponižnih in ne bo zaničeval njih prošnje" (Ps. 101, 15).
Kaj je za berača bolj spodobno, kaker da se poniža pred njim, katerega P°moči prosi. Napuhnjen berač je prava spaka in grdoba, kedo mu bo kaj ^al? »Tudi mi, kedar molimo, smo berači, ki Boga prosimo miloščine" (Sv. Avguštin). Kako ponižen je bil stotnik, ki je za bolnega hlapca prosil: »Gospod n'sem vreden, da greš pod mojo streho, temuč reci le z besedo in moj hlapec k° ozdravljen" (Mat. 8, 8). In kako hitro je bil uslišan!
Janez Gerzon pripoveduje o nekem božjem služabniku, ki mu je ^ačin svoje molitve tako-le opisal: »Več ko 40 let sč vso marljivostjo gojim juolitev. Nisem pa našel izdatnišega načina molitve, kaker da se vržem na ^•ena pred gospoda v prepričanju, da 'sem nezmožno dete, ali da sem ubog, s*eP> vsega oropan berač, ali da sem velik hudodelnik" (Lohner Bibl. II. 633).
Sv. Katarina Sijenska bi bila rada zvedela, katera molitev Bogu najbolj Popade. Jezus je svoji zvesti nevesti med molitvijo razodel, da molitev polnega človeka: »Vedi, moja hči, da bo tisti prejel vse čednosti, ki vstraja v Ponižni molitvi" (Alfonz Ligv.).
Kedor v vsi ponižnosti stopi pred Gospoda, bo od njega vse prejel, ^ar prosi; kedor se pa brez nje bliža svojemu Bogu, naj se ne zanaša, da .0 sploh kaj prejel. Kedar tedaj molimo, moramo s ponižnim duhom moliti 11 govoriti kaker svoj čas prerok Daniel: »Nagni, o Bog, svoje uho in po-s*ušaj, ker ne na svojo pravico, ampak na tvoje obilno usmiljenje pokladamo Sv°je prošnje pred tvoje obličje" (Dan. 9, 18).
Molitev mora biti skesana.
Ni dovolj, da je molitev ponižna, ampak mora biti skesana. Kedaj je rn°litev skesana? Takrat, kedar med molitvijo obžalujemo svoje grehe in
imamo trdno voljo poboljšati svoje življenje. Skesana in ponižna molitev je Bogu vselej všeč in je vsikedar pripravljen, uslišati jo.
Kralj David je skesanega srca prosil Gospoda, naj ga ne zavrže Bog se ga je usmilil in mu je greh odpustil. Zgubljenega sina je oče sprejel, ko je potrt in skesan klečal pred njim. Magdalena se je v solzah zgrudila k Jezusovim nogam in obilni dolgovi potrte duše so bili izbrisani.
Pomisli, da ljubezen božja tudi tebe šiloma priganja, da moliš ponižno in skesano. Če tako storiš, si gotov, da bo Bog uničil dolžno pismo, katero so mu v roko potisnili tvoji grehi.
Ko je spokornica Tajda prosila sv. Pafnucija za navodilo pri molitvi, je odgovoril mož božji: „S tvojimi ustmi, oskrunjenimi z nečistim govor-jenjem nisi vredna izgovarjati božje ime. Zatorej moli vselej le s temi besedami: Ti, ki si me vstvaril, usmili se me!" Tri leta je molila na ta način in je dosegla usmiljenje božje in svetost.
Če smo posnemali spokornike v grehih, posnemajmo jih tudi v skesaj molitvi. Marisikaj iz našega nerednega življenja nas mora nagibati k slični molitvi. Grehi naše mladosti, nezvestoba, nestanovitnost v vseh dobah našeg3 življenja, negotovost našega zveličanja, vse nas opominja, da molimo s potrtim in ponižnim srcem. Vsi moramo govoriti s prerokom: .Ubog sem in slab. Bog pomagaj mi! Moj Gospod in moj odrešenik si ti, Gospod nikar se n3 mudi“ (Ps. 69, 6). Glej, to je molitev, ki grešniku predere oblake. — Mi srt0 pa tako slabi, da niti ne spoznamo, kako potrebni smo božje pomoči; zato smo tudi tako nemarni v molitvi.
Kako otroško ponižna in skesana je bila našega serafinskega očet* molitev, katero je nekoč vjel brat Leon, skrit v gošči gozdnega drevja in je sestala iz sledečih besed: .Moj najljubezniviši Gospod in Bog! Kaj si ti in kaj sem jaz? Gospod, ti Najvišji, ti Najmodrejši, ti Predobrotljivi, ti Najp°' polniši! In kaj sem jaz? Tvoj mali#nekoristni črv od tvojega hlapca!"
a)	Trdovratnost v grehih — ovira skesane molitve.
Gospod je rekel Samaritanki: .Bog je duh in kateri ga molijo, ga m°' rajo v duhu in v resnici moliti." Kedo pa moli v resnici? Tisti, ki si tud' sam prizadeva za to, kar Boga prosi.
Mi smo torej dolžni storiti od svoje strani vse, kar je v naši moči, ^ pa sami ne moremo ali doseči ne upamo, za tisto se je pa treba k Bog^ obrniti za pomoč. Z božjo milostjo pa moremo vse, kaker zagotavlja sv. Pavel' .Vse premorem v njem, ki me močnega dela" (Filip. 4, 13).
Človek ne more brez milosti od zgoraj za nebesa nič zaslužljivega stori*1’ pa tudi milost sama brez človeka ne more delovati, če ji človek odreče svO)e sodelovanje. Kedor tedaj Boga kaj prosi, sam pa nič ne stori, takega moli*eV ni dobra.
Kedor moli, zraven pa greh dela brez strahu, takega molitev je pri Bogu gnjusoba. Slab kristjan je slehrni človek, ki sicer ljubi molitev, zraven pa tu greh. Salomon pravi: .Kedor svoja ušesa odvrača, da bi postave ne slii>3’
njegova molitev je gnjusoba* (Prip. 28, 9). Podobno se izraža Izaija rekoč: »Četudi veliko molite, vas ne bom uslišal, ker so vaše roke polne krivice* (k. 1, 15).
Grešnika Bog tedaj ne bo poslušal, ker njegovo grešno življenje ovira d°bro molitev, razen če prosi .milost spreobrnjenja, za kar pa taki ljudje ne Prosijo radi.
Grešnik zelo potrebuje milost božjo, pa jo se smrtnim grehom zaničuje; Pokorjenja je vreden, on pa želi plavati v zemeljskih dobrotah in streči svojemu ^nasičenemu poželjenju. Prav na nje se obračajo besede porokove: „Ko boste vP<li na moja ušesa z velikim glasom, vas ne bom uslišal* (Ecek. 8, 18).
Carigrajski patriarh Tomaž je poklical puščavnika sv. Teodora v Carigrad, da bi sč svojo molitvijo ozdravil cesarja Foka. Teodor je položil svoje roke na cesarja in bolečine so popustile. Kmalu po odhodu svetnikovem se bolezen Ponovi in zopet pokliče puščavnika. Teodor zopet pride, a pove brez ovinkov, da cesarju ne more nobena molitev več pomagati, dokler bo tako kruto nakopal proti podložnemu ljudstvu in ne bo začel sč skesanim srcem delati Zi svoje zveličanje (Stoiberg Rel. Gesch. XXI. 41).
Pa Bog ne le nerad usliši v smrtnih grehih živečega grešnika, ampak Se navadno vstavlja tudi molitvam onih, ki so trdovratni v svojih grehih, d^tudi odpustljivih, zakaj vseh takih grešnikov molitve so lažnjive.
Če hočemo vedeti, kako veliko je lažnjivih molitev, zadostuje pogled n® eno ali drugo našo molitev. Najbolj v navadi nam je očenaš. Ni ga dne, da bi ga ne molili, pa lehko rečemo, da ga neredko molimo neodkritosrčno. Omislimo samo par prošenj in videli bomo, da je res.
Mi pravimo: Oče naši S tem priznavamo, da je Bog oče vseh ljudi. n Vender kolikokrat grešimo nasproti bližnjemu z opravljanjem, oškodovanjem, Poganjanjem in ga ne ljubimo, kaker se morajo otroci istega očeta ljubiti ^ed seboj. — Mi molimo: »kateri si v nebesih* 1 Pa redki so kristjani, ki vsaki dan mislili na nebesa, marveč s celim srcem težijo po zemlji in nienih dobrinah. — Mi molimo: »Posvečeno bodi tvoje ime*! In vender se ^alo posvečuje božje ime med nami. Večina ljudi skruni božje ime s kletvijo, r°tenjem, priduševanjem, onečeščenjem nedelj in praznikov in so tudi taki, ki e ne strašijo krive prisege. — Mi molimo: »Pridi k nam tvoje kraljestvo!* ^ vender kristjani tako malo store za razširjenje božjega kraljestva na zemlji. "**lo jih je, ki bi mesečno prejemali svete zakramente, kot najboljše sredstvo ollraniti se v milosti božji; za poboljšanje bližnjega jim ni mari in če je treba Prispevati za kake misijone, da bi se božje kraljestvo utrdilo tudi v paganskih eželah, oh kako počasni so za take prispevke!
Kaker z očenašem, tako je z drugimi molitvami, veliko je v njih neetičnosti in potvarjanja. Res, če se hočemo zveličati, moramo moliti, pa 1 dosti samo moliti, ampak moramo odkritosrčno moliti. Kedor drugače moli, ®ker živi, njegova molitev je lažnjiva in ne bo uslišana. Varujmo se lažnjive Molitve, bodimo odkritosrčni v molitvi!
Skesanega grešnika Bog usliši.
Ce grešnik, tudi velik grešnik svoje grehe obžaluje, že sme upati, da bo uslišan. To mnenje zastopa osobito sv. Alfonz, ki med drugim piše: „Bog sprejme takega grešnika tako, kaker bi ga nikoli ne žalil.* Bog ni, kaker človek, ki prosivcu predbaciva storjene žalitve. Sv. Bernard celo zagotavlja glede skesane molitve grešnikove: „Bog ne gleda na to, kar je človek storili ampak na to, kar hoče storiti.*
Neki človek, ki je večkrat padel v hude pohotne skušnjave, je prišel k pobožnemu puščavniku in ga je prosil, naj moli zanj, da mu Bog odvzame te hude skušnjave. Puščavnik je molil, molil je večkrat, toda Bog ni uslišal njegove molitve; razodel mu je pa, da ta človek ni vreden pomoči, ker se v veliki mlačnosti prostovoljno prepušča najostudnišim mislim in si ravno 5 tem vzbuja pohotnost. Puščavnik je opomnil grešnika in ga svaril pred prO' stovoljnimi skušnjavami. Ta je obžaloval svoje prestopke, molil je goreče, postil se veliko in napovedal odločen boj nečistemu duhu in kmalu je bil prost hudih skušnjav (Cornel. a Lap. in Jan. c. 16).
Kedor svojo nevrednost spozna, grehe obžaluje in ima resno voljo svoje življenje poboljšati, ni trdovraten grešnik, četudi je grešnik. Sme se nadjad’ da ga bo Bog uslišal, vender pa naj prosi pred vsem zato, da bi zopet prišel v prijateljstvo božje.
Če ga Bog usliši v drugih rečeh, kaj mu vse drugo pomaga za nebesi ako je pa v smrtnem grehu. Sv. Avguštin trdi o grešnikovi sreči: „Ni je večje nesreče, kaker je sreča grešnikov.* Grešnik, kateremu gre na tem svetu vse pogodu, se silno težko spreobrne; to uči vsakidanja skušnja.
Grešnik, sč smrtnimi grehi na vesti, najbolje moli, če posnema cestni' narja v tempelju. Ta mož ni prosil sreče, bogastva, zdravja, ampak odpuščenj* grehov. Tako prosi tudi-ti, če po nesreči zajdeš v smrtni greh, takrat govorj z Davidom: .Usmili se me, o Bog, po svojem velikem usmiljenju, zakaj spoznam svojo krivico in moj greh mi je vedno pred očmi* (Ps. 50). Le v tem je gotovo, da bo uslišan, vse drugo je negotovo, in je velikokrat naj' bolje za njegov dušni stan, da ni uslišan.
b)	Nespoštljivost pri molitvi — ovira ponižne molitve.
Ker je molitev sveto opravilo, se ima tudi sveto vršiti. Kako nespoštljiv pa je večkrat obnašanje mnogih kristjanov in to celo v cerkvi. Molitev ie pogovor z Bogom, in vender so ljudje, ki se pri njej slabše obnašajo, kak^f v družbi in pogovoru z navadnimi ljudmi. More li Bog s tako molitvijo b>* zadovoljen ?
Večkrat začetek molitve ni dober. Kakšen je križ? Pri mnogih vseb1^ bolj podoben ko križu. — Kako je z rokami? Ali so sklenjene, povzdignjen Malo jih je, ki bi tako molili; mnogi se s prsti igrajo, praskajo, roke be mamo prekladajo semintja, ali se pa leno naslanjajo na komolce itd. — Kak0 je z očmi? Ali so povešene, ali vprte na kako sv. podobo? Redki tako ravni0’ povečini nemirno švigajo od ene stvari ali osebe na drugo, nobena reč j'"1
nc sme uiti, ne v hiši, ne na cesti in ne v sosesčini. — Kakšno je zadržanje ostalega telesa? Zelo mnogokrat nedostojno in nemarno naslanjanje, če ne te kaj slabšega. Sedenje pri molitvi je samo na sebi nespodobno, razen če koga izgovarja bolezen ali visoka starost.
Če opazimo te in tem podobne napake, moramo reči, da se tako nespoštljivo obnašanje ne vjema s ponižno molitvijo? Ali ne pričajo vse kretnje telesa, da je take vrste molitev vse prej, kaker ponižna.
Sv. Ludger je nekoč opravljal svoj brevir, kar mu cesarjev služabnik naznani, da čaka nanj cesar in hoče ž njirrt govoriti. Ludger odvrne, naj cesar toliko časa počaka, da bo z brevirjem pri kraju. Cesar nevoljen pošlje trikrat P°nj, a vselej zastonj. Cesar ves nestrpen kipi jeze in zavzetja, zakaj ta po-tesnost škofova je bila zanj nekaj novega. Zdaj se še le prikaže sv. škof, Ponižno stopi pred cesarja, globoko se mu prikloni in ga srčno pozdravi. Forjani zavzeti gledajo, kako se bo stvar končala? Cesar se videč ponižnost Sv-škofa pomiri in reče: Ludger, zakaj tako pozno? Ludger odgovori: „Veličanstvo, vaše povelje mi je sveto, a ne najsvetejše. Ko ste me pozvali, sem tevno govoril z najvišjim Gospodom Bogom. Oprostite!"
Kaj pa ti storiš, če te kedo moti v molitvi? Kolikokrat mogoče celo v cerkvi prenehaš z molitvijo, da se se svojim sosedom nekoliko pogovoriš, 'n Pri tem še druge motiš v pobožnosti. Ali misliš, da je to prav? Povej, aH bi pretrgal svoj govor z imenitnim knezom, da bi se pomenkoval ž njegovim služabnikom. Gotovo ne, ker bi bilo to nespodobno in žaljivo za kneza 'n bi si nakopal njegovo jezo.
Kako čuden je človek, kar si ne upa vpričo zemeljskega mogočnjaka, te se upa vpričo Gospoda vseh gospodov! Popravimo, kar za grešno športno. Zdržimo se vsakega nespodobnega obnašanja, nepotrebnega pomen-tevanja in radovednega oziranja pri molitvi sploh, prav posebno še na svetem teaju, — v hiši božji, ki je bivališče pravega in živega Boga. „Nič ni bolj ,°stojno in spodobno, kaker da se v cerkvi molči in mirno zadrži" (Sveti Costom).
Hitrost pri molitvi — ovira ponižne in skesane molitve.
Oj strah in groza, če pomislimo, kako nekateri molijo. Z veliko naglico Se vsipajo besede iz ust ena za drugo, beseda pobija besedo tako, da moraš 'tebro nategniti ušesa, če hočeš vedeti, za katero molitev gre. Pri skupnih fužinskih molitvah kako smešno večkrat lovijo drug druzegal Komaj so odmerjajoči začeli sč „sveta Marija", jim že tisti, ki naprej moli, pade v molitev S »Češčena Marija".------
f Kedor tako moli, očitno kaže, da mu je molitev odveč, nekaj takega, esar bi se rad hitro znebil. Ni čuda, da je iz molitve tako malo sadu! asno je, da taka nemarna molitev ne sega do nebes. Pa koliko take molitve 5e izmoli celo v drugače dobrih hišah in družinah! Prav v živo je zadel v teki družbi prav odličen gospod, ki je rekel: *Naše slovensko ljudstvo ni abo, toda pogosto molijo tako, da človek ne ve, ali bi se jezil, ali smejal, * jih pomiloval."
Pazi, da tudi tebe ne bodo zadevale te besede. Škoda časa za tako v naglosti skupaj zmetano molitev, ki se niti od tal ne more vzdigniti, kaj še, da bi predrla oblake 1 Taka molitev ne prinaša blagoslova. Tu je na mestu izrek sv. Efrema: »Brat moj, ne hiti, da bi bil čim preje sč svojo molitvijo pri kraju! Moli tako, da se zavedaš, za katere reči prosiš in zakaj moliš, da ne rabiš zastonj veliko besed" (De panoplia).
c)	Lepo vedenje pri molitvi — sredstvo ponižne in skesane molitve.
K ponižni molitvi pomaga veliko dostojno in spoštljivo vedenje pr> molitvi. Bogu smo dolžni služiti z dušo in telesom. »Jezus je sicer rekel• »Bog je duh, in kedor ga moli, ga mora moliti v duhu in resnici." Pa tudi naše telo je od Boga in za Boga, z dušo v najtesnejši zvezi; zato se sp°' dobi, da dušo, kedar moli, tudi telo spremlja in podpira sč spodobnim za' držanjem. Verni kristjani imajo pri molitvi nekatere posebne šege, ki so ohranjene iz starodavnih časov. — Kedar molimo na glas, hočemo Boga častiti z dušo in ustmi. Kedar glavo odkrijemo, se pripognemo, pokleknemo, se pred Bogom ponižujemo. S tem, da se na prsi trkamo, pričamo, da smo s& svojimi grehi zakrivili Jezusovo trpljenje in njegovo smrt. Kedar Boga prosimo za milost, sklenemo roke na prsih; z razprostrtimi rokami posnemam0 Kristusa v molitvi na križu. — Nekatere teh šeg so še iz stare zaveze, tud' Kristus in apostoli so jih držali n. pr., da so pri molitvi na zemljo poklekali, na obraz padali; zato so nam svete in častitljive" (Slov. Gof. 387).
Gofine imenuje tu opisane šege in navade, ceremonije svete in častitljive, kar tudi so; vredne so, da se jih držimo tudi mi. Pri molitvi torej p°' klekujmo, sklepajmo roke, trkajmo na prša itd. S poklekovanjem spoznavam0' da smo pred Bogom majhini; sč sklepanjem rok, da smo pred Bogom brez moči; s trkanjem na prša, da ko grešniki zaslužimo vdarce; kedar se P3 vržemo na tla, spoznavamo, da smo prah in pepel.
Nekateri molijo tudi s povzdignjenimi in razprostrtimi rokami; s teU1 hočejo posnemati umirajočega Zveličarja, ki je na križu molil z razpetim’ rokami. — Sv. Frančiška navadno vpodabljajo tako, da moli z raztegnjenim’ in proti nebu povišanimi rokami.
Lepo vedenje v cerkvi — podpira ponižno molitev.
Glede lepega vedenja v cerkvi uči sv. Bonaventura: »Kedar molim0 v cerkvi, je treba posebno paziti na lepo obnašanje in spoštljivost, kakeršn0 terja svetost kraja. Ni zadosti, da smo le na znotraj zbrani; spoštljivost m°l3 odsevati tudi na zunaj, če sedimo, klečimo ali stojimo; na vsaki naši kretflJ’ se mora zrcaliti ponižnost in pobožnost.
Spodobnost v cerkvi obstoji v resnobnem zadržanju; resnoba pa izkljuČ°f vsaki nemir, raztresenost in hitrost. Ne obračaj glave semintja, temveč vpiraj sv°J3 oči ali v knjigo, ali v tla, ali na altar, da ne boš prodajal v cerkvi nepotrebnih zijal’
Pazi, da ne boš listal po knjigi, ali se na kak način igral z rokam'. 2 nogami, ali tresel klop in s tem druge motil. — Ogibaj se vsakega šepetanj3’ pljuvanja zlasti po tleh, močnega pokašljevanja in ropota s klečavnik0111'
V cerkvi je vsako pogovarjanje nedostojno, zato brez resne potrebe z nikomer ne govori. Med pridigo se zdrži vsakega nemira, da ne motiš Pridigarja in poslušavcev. Kar tiče roke in noge, ne imej jih leno povešene, tU(li jih ne meči z ene na drugo plat in nog ne steguj v daljavo.
Kedar klečiš, naj se razodeva tvoja srčna pobožnost, kedar se priklanjaš trkaš na prša, tvoja globoka ponižnost. Ko greš v cerkev, naj bo obleka dostojna, na svetem kraju se varuj zdehanja in dremanja, v hiši božji naj te Povsod spremlja spodobnost in spoštljivost" (Spec. Discipl. VI. § l.p. 176—178).
Ko stopiš v cerkev, poklekni s kolenom do tal, poškropi se pobožno z blagoslovljeno vodo in napravi znamenje sv. križa prav in dostojno. Kardinal Bona, mož po božji volji in učen, nam je glede na zadržanje v cerkvi ZaPustil posnemanja vreden nauk. On piše: „Ko stopiš v cerkev, počasti Pfesv. Trojico in Najsvetejše in svetnike, katerih sveti ostanki in sv. podobe so ’atnkaj. Zahvali Boga za milosti, ki jih je'v življenju skazal svetnikom tiste Cerkve, za čast, ki jo vživajo na drugem svetu in za vse dobrote, ki jih je delil po svetnikih na prošnjo vernikov. Obžaluj vse grehe, ki so se zgodili 1)3 tem sv. kraju zoper presv. zakrament in svetnike in zaščitnike dotične Cerkve in prosi Jezusa, naj bi kaj tacega nikoli več ne dopustil. Prosi ga za verne duše vseh mrtvih, ki so v tem prostoru molili in potrebujejo naše po-^oči, da tudi one dosežejo nebeško blaženstvo. Konečno združi vse pobožne nagibe in prošnje, ki si jih imel v hiši božji, se zaslugami Jezusa Kristusa ‘n imenovanih svetnikov in jih daruj po Srcu Jezusovem presveti Trojici v ast in slavo!" (Tageslauf 178—179).
Ako se bomo pri svojih molitvah v cerkvi, doma in povsod ozirali na Povila in navodila tu imenovanih učenih in pobožnih mož, bo naša molitev ^ le pazljiva in pobožna, ampak tudi ponižna; in to je glavno. Sicer mora
biv,
naša molitev vselej in povsod ponižna, zlasti bodi to v cerkvi, kjer pre-a ponižni Jezus. Ako se je že cestninar po svoji ponižni molitvi odlikoval v l^uzalemskem tempelju, koliko bolj se spodobi ponižno moliti v naših Cerkvah, proti katerim je bil judovski tempelj le slabotna podoba in ne-2tlatna senca.
Mavriču o. cap.
Redovna molitev tretjerednikov.
'	(Vodilo 11. 6.)
veti zakramenti so bogat in neizčrpen vir vseh tistih božjih milosti, ki so potrebne za krščansko življenje in večno zveličanje. Poleg sv. zakramentov nam pa posreduje milost božjo tudi molitev. Zato je popolnoma umevno in dosledno, da razpravlja redovno vodilo takoj za sv. zakramenti o vsakidanji molitvi tretjerednikov;
----- takole pravi: „Tretjeredniki duhovskega stanu, ki molijo vsaki
^an brevir, nimajo v tem oziru nobenih posebnih dolžnosti; svetni ljudje, 1 ne opravljajo brevirja ali Marijinih molitev, imenovanih navadno mali oficij
bi. Device Marije, naj molijo slehrni dan, če jih bolezen ne zadržuje, dvanajstkrat očenaš, češčenamarijo in čast Očetu." Povečini opravljajo tretjerednik' očenaše ko redovno molitev. Z veseljem in dobro pa jo opravljajo le tedaj, ako poznajo njen pomen in vedo za način, kako jo je treba opravljati. Oglejmo torej 1.) pomen redovne molitve in 2) način, kako jo je treba opravljati.
1.	Kakšen pomen Ima redovna molitev?
Kako važna in potrebna je za nas molitev sploh, lehko sklepamo # iz tega, ker nas božji Zveličar Jezus Kristus sam večkrat opominja k moliti »Čujte in molite, da ne pridete v skušnjavo" (Mat. 26, 41). »Povedal jim je tudi priliko, da jim je treba vedno moliti in se ne naveličati." (Luka 18, 1)-Slično mislijo in učijo svetniki ter se izražajo o molitvi takole: Kaker s« človek brez dihanja zaduši, in brez hrane umrje, kaker svetilka brez olj3 ugasne in se cvetlica brez mokrote posuši, tako se godi duši, ki zanemarja ali opušča molitev. Svetniki so bili prepričani, da je molitev ključ do zakladnice božjih milosti in imenitno sredstvo za zveličanje.
Ker je torej molitev tako važna in tako zelo potrebna stvar, zato nalaga tretji red svojim udom, da morajo vsaki dan moliti ali mali oficij bi. Devi# Marije, ali pa namesto njega 12 očenašev, češčenamarij in čast Očetu. Ta redovna molitev ima posebne prednosti. Zato naj jo tretjeredniki visoko cenijo in radi ter dobro opravljajo.
Predvsem je redovna molitev javna ali očitna molitev, ki jo tretjeredniki ne opravljajo samo v svojem imenu, ampak tudi v imenu reda in P° naredbi sv. Cerkve. Kar je duhovnikom brevir, to je in more biti tretjeredniko01 redovna molitev. Kadar opravljajo tretjeredniki svojo redovno molitev, je °e opravljajo kot navadni kristijani ali zasebne osebe, ampak ko zastopniki svete Cerkve in ko Bogu posvečene osebe. Zato pa ima redovna molitev pfe<* Bogom večjo vrednost in večjo moč kaker druge molitve, ki imajo le zasebe° značaj. Zato je redovna molitev vzvišena nad vse druge vsakidanje molit# in zavoljo tega mora biti tretjerednikom najbolj pri srcu in na prvem mesto-
Nadalje je redovna molitev molitev cele skupščine, je skupna molitev’ čeprav jo vsak posamezni tretjerednik opravlja sam. Redovna molitev posameznega tretjerednika se zedini z redovno molitvijo vseh ostalih tretjerednikov' po celem svetu in tako kipi vsaki dan iz tretjerednih src mogočen slavospeV proti nebesom. O kako tolaživno je za vsakega tretjerednika, če se spotu0'1 da ne opravlja svoje redovne molitve sam, ampak da jo ž njim vred opraV' ljajo trije milijoni redovnih sobratov in sosester. Taka skupna molitev pa i&f pri Bogu posebno moč in veljavo; božji Zveličar Jezus Kristus sam je obljub1 rekoč: »Povem vam tudi, ako se na zemlji dva izmed vas zedinita, v kate°' koli prošnji, jima bo vse storil moj Oče, ki je v nebesih. Zakaj, kjer sta dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz sredi med njimi" (Ma* 18, 19—20). Samo Bogu je znano, koliko dobrega doseže in koliko hudeg3 prepreči skupna redovna molitev tretjerednikov. In če se tretjeredniki teg3 zavedajo, bodo gotovo svojo redovno molitev visoko cenili in jo z veselj#11 opravljali.
2.	Kako je treba redovno molitev opravljati.
Ker je redovna molitev tako zelo imenitna in važna, zato se morajo tretjeredniki potruditi, da jo bodo vedno dostojno, pazljivo in pobožno opravili. Dovoljeno je sicer, da jo tisti, ki jim primanjkuje časa, lehko opravljajo 'udi mej delom ali na potu, vender morajo zelo paziti, da se bodo ogibali VSega, kar bi molitev preveč raztresalo in bi se z molitvijo nikaker ne striglo. Kaker se je treba pri vsaki molitvi, tako tudi pri redovni, zavedati, da Se rned molitvijo pogovarjamo z Bogom in da se je zato treba pri molitvi *ako spoštljivo vesti, kaker se spodobi za Boga. Treba je paziti na notranjo branost duha. Raztresenost pri molitvi sicer ni smrten greh, vender je mo-*'tev tako vzvišeno in sveto opravilo, da se pri molitvi ne smemo prosto-v°ljno pečati s posvetnimi stvarmi, ampak moramo misliti na Boga in na P°men besed, katere izgovarjamo, da nas ne bo zadelo očitanje Boga: „To 'iudstvo me časti z •»ustnicami, a njih srce je daleč od mene“ (Mat. 15, 8). ^edar molimo, brzdajmo svoje oči in svojo domišljijo in si prizadevajmo, bo naša, molitev res pobožna. Mislimo, da smo pred božjim prestolom 'n se bomo laglje potopili v pobožna čustva žive vere, trdnega upanja in '^bezni. Zelo dobro sredstvo, da ostanemo pri molitvi zbrani, je premišlje-Var»je Jezusovega trpljenja. Pri vsakem očenašu ali češčenamariji lehko vple-tenio kakšno skrivnost iz križevega pota ali žalostnega rožnega venca. Ker n' zato nobenega predpisa, stori lehko vsakedo, kaker se mu zdi najbolj Pr'tnerno.
Za marisikaterega tretjerednika je včasih zelo težavno, da bi izmolil ^ očenašev naenkrat. Za te je bolje, da redovno molitev razdelijo na celi ^an. Nekaj jo opravijo zjutraj, nekaj čez dan, nekaj pa zvečer. Kedor bi že naPrej vedel, da bo zvečer težko opravil redovno molitev, naj je ne odlaša na večer, ampak naj jo opravi že zjutraj. Če drugače ne gre, jo lehko opravi turii med delom ali na potu, ne da bi mu bilo treba sklepati rok ali pa od-^riti glavo. Komer bi čas nikaker pe dopuščal, da bi posebej molil redovno Molitev, pa naj napravi vsako jutro ali pa enkrat za vselej namen, da veljajo Vs' očenaši in češčenamarije, ki jih bo molil čez dan, za redovno molitev. ^°polnoma redovno molitev opuščati je dovoljeno samo v slučaju težke borzni. Drugače pa naj si vsak tretjerednik resno prizadeva, da bo svojo re-^°Vno molitev opravljal natančno in vestno.
Kjer je v družini več tretjerednikov, lehko opravljajo redovno molitev ^upno. Kaker smo v prvem delu omenili, ima skupna molitev posebno ve-lavo pre(j Bogom. Blager tistim hišam, kjer skupno opravljajo redovno mo-'lev. Takim hišam bo sv. Frančišek izprosil od Boga obilno blagoslova.
Redovna molitev je včasih precej težka dolžnost. Toda dober in goreč retjerednik je globoko prepričan, da brez molitve ni mogoče sveto živeti, se ^reha ogibati in v nebesa priti. Zato pa z veseljem opravlja svojo redovno Molitev ter išče v molitvi moč in oporo zoper grešne skušnjave in tolažbo ^ svojih križih in težavah. Pravemu tretjeredniku je molitev najslajše in naj-i^bše opravilo.
Ah, kako slepi in pomilovanja vredni so vsi tisti, ki nočejo o tretjem redu samo zaradi tega nič slišati, ker je v tretjem redu treba nekoliko več moliti. Ljudje se molitve branijo, moliti nočejo, zato pa tudi v tretji red nočejo stopiti. Izgovarjajo se, da nalaga tretji red preveč molitve, ne pomislij0 pa, da je molitev naša dolžnost in neobhodno potreben pogoj za zveličanja Kar brez vsakega truda bi radi prišli v nebesa. Treba se je nekoliko tudi potruditi in samega sebe prisiliti k molitvi, ako hočemo kedaj v nebesa priti*
P. MAVRIČU O. CAP.
Dolžnosti tretjega reda.
organizacija nalaga svojim članom neke posebne dolžnosti' katere morajo spolnjevati, če hočejo uživati njene ugodnosti ifl ostati njeni člani. Dolžnosti so različne, kakršna je pač organizacija po svoji naravi in svojem namenu. Tretji red je popolnom3 verska in strogo cerkvena organizacija, zato imajo njegove dolžnosti popolnoma verski značaj. Razdeliti jih moremo v Štiri glavne skupine: Splošne krščanske dolžnosti, katere imajo tretjeredniki skupu0 se vsemi drugimi kristijani. Nekatere posebne verske dolžnosti: nravne i*1 družabne ter dobrodelne dolžnosti. Ker je za tretjerednike zelo važno in p°’ trebno, da dobro poznajo svoje redovne dolžnosti, zato gotovo ne bo odveč' ako jih vsaj v glavnih potezah opišemo ter na kratko označimo njihov pome11 in namen.
1. Splošne krščanske dolžnosti. •>
Večkrat je slišati pritožbe, da so vsa društva in vse bratovščine bfeZ prave koristi, ker premalo povdarjajo spolnjevanje božjih in cerkvenih zap°' vedi. Pravijo, da bi bilo treba ustanoviti neko posebno društvo, ki bi izrecu0 terjalo od svojih članov, da morajo vedno in povsod spolnjevati božje 111 cerkvene zapovedi. Sicer so vsi kristijani brez izjeme dolžni to storiti, P3 kaj, ko jih je toliko, ki zanemarjajo in prestopajo zapovedi. Odtod žalosti razmere sedanjega časa. Vse drugače bi bilo na svetu, če bi ljudje natanču0 spolnjevali zapovedi božje I Zares potrebujemo dandanes društva, ki bi si P°' stavilo za svojo prvo in najpoglavitnišo nalogo, da bi svoje člane navaja'0 k spolnjevanju božjih in cerkvenih zapovedi.
Toda takega društva ni treba še le ustanavljati, tako društvo že zdavu3) obstoja. To je tretji red sv. Frančiška, ki jih celo z obljubo nekako slovesu0 zaveže, naj ves čas svojega življenja vestno spolnujejo božje in cerkvene z3 povedi. Dobri tretjeredniki si res prizadevajo spolnjevati božje zapovedi 1,1 se pri tem ne ozirajo na različne težave in neprijetnosti, ki so morda s ^ spolnjevanjem združene. Rajši pretrpijo vse, kaker da bi prostovoljno Pfe
|°rnili kako božjo zapoved. Te so jim izraz božje volje; božja volja pa jim je nad vse. Zavedajo se, da je treba to, kar so Bogu obljubili, tudi vestno 'n natančno držati. Z izpolnjevanjem božjih zapovedi postanejo tretjeredniki Pravi božji služabniki. O, kako bi bilo lepo in prijetno na svetu, če bi bilo prav mnogo takih božjih služabnikov! Potem bi se na zemlji vsaj približno tako spolnjevala volja božja, kaker se spolnuje v nebesih; približalo ali prišlo bi k nam božje kraljestvo.
2. Posebne verske dolžnosti.
Božje in cerkvene zapovedi spolnujejo navadno le tisti, ki imajo živo 'n trdno vero. Od verskega prepričanja je najbolj odvisno človekovo delo-Vanje in življenje na zemlji in njegova večnost. Zato pa nalaga tretji red Svojim udom poleg splošnih krščanskih dolžnosti še nekatere posebne verske, ki so zares primerne in sposobne utrditi in poglobiti njihovo versko življenje.
Predvsem so tretjeredniki dolžni nositi redovni pas in škapulir. Kaker Morajo člani nekaterih posvetnih društev imeti posebne kroje in znake, s katerimi že nazunaj kažejo svojo pripadnost k dotičnim društvom, tako morajo tretjeredniki nositi redovni pas in škapulir ko viden znak svojega redovnega Poklica. Ker ne smejo nikedar pozabiti na svoj vzvišeni poklic, tudi ne smejo tekedar brez upravičenega in zadostnega vzroka delj časa odložiti škapulir 'n pas. Ako bi brez vzroka ali pa brez voditeljevega dovoljenja ne nosili ška-Pulirja in pasu, bi bilo to znamenje, da pešajo v svojem redovnem poklicu 'n da tudi najbrže ne živijo tako, kaker se spodobi ža dobre tretjerednike. Obenem pa bi za ves tisti čas izgubili vse tretjeredne milosti, odpustke in Pravice. Njihova lastna korist jim torej veli, naj noč in dan nosijo škapulir 'n pas na sebi. Ako pa kateri iz tehtnega vzroka ne bi mogel nositi škapu-*'rja in pasu, ga voditelj od te dolžnosti oprosti. Sicer pa nositi škapulir in Pas ni nobeno tako velikansko breme, kaker si nekateri to predstavljajo. Mudje nosijo pri sebi in na sebi različne druge stvari, na primer verižice, Zapestnice, pipe itd, čeprav nimajo od njih nobene koristi; če pa nosijo ška-Pnlir in pas, imajo pa mnogo odpustkov in obilne milosti, kar je večkrat Za življenje in zveličanje tretjerednikov odločilnega pomena.
Nadalje nalaga redovno vodilo tretjerednikom, da morajo vsaki dan Goliti 12 očenašev, češčenamarij in čast Očetu. Ta dolžnost je včasih precej težavna in marisikedo ravno zaradi tega ne mara stopiti v tretji red. Brez molitve pa ni mogoče greha se ogibati, sveto živeti in kedaj v nebesa priti, ^besa so gotovo toliko vredna, da si človek prostovoljno naloži nekaj več Molitve in to breme z veseljem nosi do konca svojega življenja. Zato pa ^°bri tretjeredniki nikedar ne opuščajo svoje redovne molitve, razven v slu-
težke bolezni. Ako je ne morejo opraviti naenkrat, jo opravijo nekoliko 2jutraj, nekoliko čez dan, nekoliko pa zvečer.
Kaker molitev, ravno tako velike ali pa še večje važnosti za duhovno Zlvljenje je prejemanje sv. zakramentov. Pogostno prejemanje sv. zakramentov uPliva silno blagodejno na človekov značaj in vse človekovo življenje. Kedor
opravi vsaki mesec dobro sv. spoved in večkrat vredno prejme zakrament sv. Rešnjega Telesa, se razmeroma lehko ustavlja grešnim skušnjavam in živi v posvečujoči milosti božji. Kedor pa zanemarja sv. spoved in le redkokedaj pristopa k mizi Gospodovi, navadno ne živi v milosti božji. Nič čudnega nif da zahteva redovno vodilo od tretjerednikov, da morajo vsaki mesec vsaj enkrat prejeti sv. zakramente. Mesečna spoved in mesečno sv. obhajilo je za tretjerednike tako imenitna dolžnost, da ni mogoče skorej nobenega oprostiti od te dolžnosti.
Poleg mesečnega prejemanja sv. zakramentov je tudi udeležba pri mesečnih redovnih shodih zelo važna zadeva tretjerednikov. Pri mesečnih shodih se utrdijo v svojem redovnem poklicu, se seznanijo sč svojimi redovnimi zadevami in dobijo od voditelja potrebna navodila. Dnevi redovnih shodov so dobrim tretjerednikom prazniki. Če je na dan shoda kaka druga slavnost ali pobožnost, se dobri tretjeredniki vedno odločijo za svoj redovni shod, ker je to njihova slavnost in njihova pobožnost. Iz lenobe ali zanikf-nosti ne izpuste nikedar redovnega shoda. Ako so kedaj zaradi bolezni ali pa iz kakega druzega tehtnega vzroka zadržani, se opravičijo pri voditelju.
Vse dosedaj naštete dolžnosti so za tretjerednike obvezne. Vrh tega pa se jim tudi priporoča in nasvetuje, naj gredo po mogočnosti tudi mej tednom večkrat k sv. maši. Vsem kristijanom, zlasti pa tretjerednikom bi morala biti sv. maša zelo pri srcu, saj je sv. maša Bogu najprijetniša daritev in višek božjega češčenja. Pri sv. maši je tudi najlepša priložnost, da si izprosimo od Boga vse, karkoli potrebujemo za dušo in telo. Zato bi bilo nespametno od tretjerednikov, ako ne bi porabili vsake prilike udeležiti se sv. maše kolike1 mogoče pogosto. ^
To so najpoglavitniše verske dolžnosti tretjerednikov. Ako jih vestno spolnujejo, so tudi trdni v svojem verskem prepričanju in zares verni katoličani, na katere se sv. Cerkev lehko vedno brez skrbi zanese.
3.	Nravne dblžnosti.
Globoko versko mišljenje in čuvstvovanje je podlaga krepostnega živ' ljenja. Če torej tretjeredniki vedno sč spoštovanjem nosijo škapulir in paS’ opravljajo vsaki dan svojo redovno molitev, prejemajo vsaki mesec vredno sv. zakramente in hodijo radi tudi mej tednom k sv. maši, so dobro zava rovani pred zablodami grešnega življenja. Takim tretjerednikom se ne bo lehko pripetila nesreča, da bi padli v smrtne grehe ali se udajali grešnih1 strastem. Kljub temu pa daje redovno vodilo še nekatere izrečne ukaze ih nasvete, česa se morajo prav posebno ogibati, da so bolj varni pred grešnih1 življenjem. Zahteva namreč, da se morajo varovati napuha v obleki in obna' šanju, da ne smejo hoditi na plese, k pohujšljivim gledališkim igram lfl dvojljivim veseličnim prireditvam, da se morajo varovati nezmernosti v jem in pijači in pa nespodobnih pogovorov.
Najprej polaga redovno vodilo tretjerednikom na srce, naj bodo v svoj1 obleki, v svoji noši in v vsem svojem življenju ponižni in preprosti, skromh1
'n zmerni. Ne smejo se pohujšljivo oblačiti, ne razkošno živeti, ne zapravljati denarja za nepotrebne stvari, ampak morajo vse svoje zunanje življenje Urediti v duhu krščanske ponižnosti in krščanskega zatajevanja. Kedor se rad lišpa, kedor hlasta po izbranih jedilih in se udaja pijači, kedor se hoče Pred svetom skazovati in kazati, tak nima nobenega pravega veselja do pobožnosti in postane kmalu žrtev svojih grešnih strasti. Ponižnost v obleki in v vsem zunanjem življenju je podlaga in deloma tudi pogoj krepostnega ž'Vljenja.
Mnogo grešnih skušnjav povzroča tudi nezmernost v jedi in pijači. Kedor preveč streže poželjenju po jedi in pijači, je popolnoma sam kriv, ako Se mu vzbujajo v telesu živalski nagoni in nespodobni počutki, ki ga več-krat pahnejo v greh ali pa vsaj spravijo v nevarnost greha. V jedi in pijači Se je treba zmirom zatajevati, drugače ni mogoče gospodovati nad poželenjem mesa. •
Največ grehov zoper sv. čistost prihaja od nesramnega govorjenja. Samo B°gu je znano, koliko pohujšanja in nečistih grehov povroča nesramno gonjenje. Ker so ravno nespodobni pogovori začetek in studenec vseh nečistih grehov, zato sv. Frančišek tretjerednike svari pred nespodobnim govorcem. Tretjeredniki se morajo ogibati že vsake sence nečistosti. Nikedar ne smejo sami grdo govoriti, pa tudi svojim domačim in podložnim ne pu-sMi, da bi grdo govorili.
Redovno vodilo nalaga tretjerednikom, naj vsaki večer izprašajo svojo Vest, kako so preživeli dan, kako so porabili čas, kako opravljali svoje verske 'U stanovske dolžnosti, kaj so storili dobrega in kako so se ogibali greha. Bfav posebno pozornost morajo posvetiti tistim napakam, v katere največkrat Padejo in katere jim povzročajo največ duhovne škode. Če si tretjeredniki vsaki večer dobro izprašajo svojo vest in si večkrat sami nalože kakšno po-koro za svoje grehe, hitro napredujejo v krščanski popolnosti in dosežejo v'Soko stopinjo svetosti.
4.	Družabne in dobrodelne dolžnosti.
Tretji red daje svojim udom tudi prekrasna navodila, kakšno naj bo njihovo razmerje do drugih ljudi, zlasti do domačih, do ubogih, do bolnikov ln do pokojnih. Predpisuje jim, da morajo z bližnjim, zlasti z domačimi, ži-C v miru in ljubezni, podpirati uboge, obiskovati in tolažiti bolnike, spremljati pokojne člane na zadnji poti ter za nje moliti. To so njihove najpo-Š'avitniše družabne in dobrodelne dolžnosti.
Tretjeredniki so dolžni živeti se vsemi ljudmi v miru in ljubezni. .Marij''0 naj gojijo dobrohotno ljubezen med seboj in do drugih ter naj skrbe, *Jer je mogoče, da se poravnajo prepiri." Ljubezen do bližnjega je prva in ^avna Kristusova zapoved in temeljna točka krščanske vere. Kedor hoče biti d°ber kristijan, mora imeti krščansko ljubezen do bližnjega. Če hočejo torej retjeredniki biti zares dobri kristijani in Jezusovi zvesti posnemovavci, še ni 2adosti, da nosijo škapulir in pas sv. Frančiška ter opravljajo različne pobožne VaJe. ampak se morajo odlikovati tudi v ljubezni do bližnjega.
Ljubezen do bližnjega se najlepše razodeva iz njihovega razmerja do domačih. Ako z domačimi dobro izhajajo in ž njimi v miru živijo, je to za nje dobro znamenje. Če se pa sč svojimi domačimi prepirajo in živijo Ž njimi morda celo v sovraštvu, znači to veliko pomanjkanje ljubezni do bližnjega. To je pa mogoče le tedaj, ako potrpežljivo prenašajo slabosti in napake svojega bližnjega in stanovitno krotijo svojo lastno voljo.
Najlepša in pred Bogom najbolj zaslužljiva je tista ljubezen, ki se razodeva v duhovnih in telesnih dobrih delih usmiljenja. Treba je ljubiti bližnjega ne samo v srcu in z jezikom, ampak tudi v dejanju. Predvsem je treba izkazovati dejanjsko ljubezen tistim, ki so ljubezni najbolj potrebni, namreč sirote, ubogi bolniki in drugi trpeči. Sv. Frančišek je z veliko ljubeznijo ib požrtvovalnostjo pomagal in stregel bolnikom in tako naj bi tudi njegovi duhovni otroci imeli toplo srce za nje. Z dobrodelnostjo in miloščino si tretje-redniki lehko pridobijo več ugleda in spoštovanja pred svetom, kaker Če opravljajo še toliko pobožnih vaj. Skrb za uboge in bolnike mora biti tretje-rednikom tako zelo pri srcu, da jih v tej stvari ne bo mogel nihče prekositi-
Slednjič imajo tretjeredniki dolžnosti tudi do svojih pokojnih sočlanov. Ako jim je mogoče, jih morajo spremljati na zadnji poti in med pogrebom moliti sv. rožni venec. Ako jim pa to ni mogoče, so pa dolžni darovati za vsakega pokojnega sočlana eno sv. obhajilo ali pa izmoliti za njega vsaj par očenašev.1) Tako skrbi tretji red za svoje pokojne, da jim pomaga tudi onstran groba. Tretjeredniki se preselijo v večnost sč sladko tolažbo, da bodo sobratje za nje molili in skrbeli za njihov dušni pokoj. In to je za verneg3 kristijana zelo lepa in sladka tolažba.
Iz tretjerednih dolžnosti je razvidno, kako vzvišen je tretji red in kako plemeniti so njegovi cilji. Seveda so te dolžnosti včasih precej težke, vendef za nikoger pretežke, da bi jih ne mogel spolnjevati. Vsak, ki le skrbi za zveličanje svoje duše, jih bo z lahkoto spolnjeval. Ako bi pa ta ali oni iz upr3' vičenih vzrokov ne mogel spolnjevati ene ali druge dolžnosti, ga voditelj tretjerega reda lehko oprosti od dotične dolžnosti. Tretjeredniki, ki so res vestni v spolnjevanju svojih redovnih dolžnosti, bodo po priprošnji sv. Frančiška deležni v življenju obilnega božjega blagoslova, po smrti pa večneg3 zveličanja v nebesih.
Tretji red v Ameriki, zlasti v Čikagu.
Med Amerikanci je tretji red ena izmed najpopularniših organizacij ^ se silno širi. Mej svoje člane šteje že skorej milijon članov delavcev in delavk ter raznih drugih stanov. Tretjerednik biti štejejo tu za čast. Mej Slovenci se pa le počasi širi. —
l) Vodilo 11. 14 želi sv. obhajilo in nekaj molitve (Ured).
Tu v Čikagu si nismo upali ž njim niti začeti. Razmere so bile take, ^a smo bili veseli, ako smo spravili skupaj vsaj stanovska društva, kaker je ^uštvo krščanskih žen in mater in mož Najsvetejšega Imena (Holy Name), k* zahtevate samo 4 kratno skupno sv. obhajilo na leto. Vendar smo, hvala B°gu, tudi v tem dosegli že precej lepe vspehe. Ta stanovska društva so n3tn pomnožila število sv. obhajil od 6 tisoč pred 6 leti na 30.000 lansko *eto. Duhovno življenje se je torej pokrepilo. Zato je naš komisar preč. P- Hugo Bren pred dvema letoma začel tudi s tretjim redom. Imeli smo že več posameznih članov, ki so pa spadali k angleškim patrom frančiškanom. Banes šteje naš tretji red v Čikagu 39 članov in članic.
Do sedaj smo imeli zasebne shode pred nedeljskimi večernimi pobož-n°stmi. Sedaj smo pa naredili korak naprej in smo stopili pred javnost in Uvrstili tudi tretji red med naše župne organizacije, ki skrbe za napredek duhovnega in verskega življenja; odločili smo tudi tretjemu redu eno nedeljo, na katero bo shod med običajno večerno pobožnostjo in bodo nagovori javni, sPrejemi in obljube se bodo vršili pred celo župnijo. To smo naredili za to, ^ bodo tako tudi tisti župljani, ki niso v tretjem redu, dobili več pojasnila 0 tretjem redu in se bodo seznanili ž njega bistvom in namenom.
Sklenili smo tudi, da bo vsak član in vsaka članica tretjega reda mo-raKa) naročiti .Cvetje" ko naše glasilo. List „Ave Maria" je tudi sicer začel Poročati in pisati o tretjem redu. Toda ker je list namenjen širni slovenski lavnosti in cerkvenemu našemu življenju, zato je to premalo za člane, kar Se v tem piše. .Cvetje" je jako lepo urejevano in bodo thdi ameriški tretje-redniki dobili veliko koristnega in zajemljivega v njem. Zato bi bilo sramotno *a dobrega tretjerednika, ki bi ne imel svojega glasila. Zato, prosim, da boste ^di naše dopise sprejemali, katere Vam bomo od časa do časa pošiljali.*)
Vi, ameriški tretjeredniki, pa krepko na delo za razširjanje tretjega reda. vsaka organizacija se širi, ako so člani za njo navdušeni in jo sami ljubijo 'U sami žive njenim idealom in ciljem primerno. Kjer torej tretji red ne vživa sPoštovanja, so največ krivi sami tretjeredniki. Tu v Ameriki vidimo, v kako Uespametne in čudne organizacije vabijo ljudi in koliko jih vanje pristopa. fu vidimo, kako so člani navdušeni za marisikake brezpomembne organizacije, kako delajo za njeno razširjenje. Ali bi ne bilo sramotno za tretjerednika, ako bi bil mrzel do svojega reda, ako bi ne storil vsega, kar more za njega razširjenje? Tretjerednik mora pojmovati, kaj pomenja prošnja v očenašu »Pridi k nam tvoje kraljestvo," pojmovati mora, da ni dovolj tako samo Uioliti — treba je tudi na to delati! Tu pri nas pri sv. Štefanu vidite, kako Uapredujejo druga cerkvena društva. Kako lepo število članov so privabila 'a društva skorej že mesečno k mizi Gospodovi. Poglejte naše male v društvih Bv-Alojzija in Sv. Neže! Enako naša Marijina družba in mladeniško HoIy ^atne! Enako moško Holy Name in materinsko društvo! Ali bote le tretje-redniki zaostajali? Ne! Ne smete si nakopati te sramote na svojo lepo orga-n^acijol Vi morate biti v prvi vrsti! Vsako tretjo nedeljo pri sv. maši ob
*) lz srca radi In prosimo za nje. — Uredništvo Cvetja.
pol osmih napolnite prve klopi, nastopite sč svojimi redovnimi znaki, da bo vsakedo videl, koliko vas je in kateri ste; pristopite še z večjo pobožnostjo, opravite skupne obhajilne molitve še lepše, kaker druga naša društva. Tako bote dobili ugled in potem agitacija ne bo težka. Vaše število bo kmalu narastlo. Vse tretjerednike v domovini pa prav lepo pozdravljamo.*)
P. Kazimir, OFM.
Marijina mašna zveza v Mariboru,
ki se je pred 12 leti ustanovila ko podružnica po vsem svetu razširjene ib' golstadtske mašne zveze, se tudi po svetovni vojski lepo razvija. Samo lansko leto je pristopilo tisoč novih udov, tako da znaša sedaj celo število v Slo-veniji sprejetih in pod Maribor spadajočih udov 19.100; cela zveza je pa 2e prekoračila en milijon. Tako se za ude te družbe daruje povprečno 3.000 sv. maš vsaki dan. Vseh teh sv. maš so namreč deležni vsi udje. Koliko m*' losti zadobijo udje mašne zveze za svoje duhovne potrebe v življenju, kolik0 pomoč v smrtni uri in v vicah! — Da bi naši udje ne pozabili svoje glavne dolžnosti, dati opraviti vsako leto eno sv. mašo na namen družbe, se ber° v Mariboru vsako prvo soboto v mesecu ena sv. maša na čast njihovim ati' geljem varihom, ki naj jih k temu opominjajo. Udje pa naj mašno zvez° priporočajo tudi drugim, da se množi njih število in tako tudi število sv. maši s tem koristijo družbi, sebi in novim udom. Sv. maše pa naj dajo opravit* pri domačih gospodih. — Sedež Marijine mašne zveze je v frančiškanskem samostanu v Mariboru, vpisujejo pa vanjo v vsakem našem samostanu. Za sprejem in tiskovine se daje sedaj po 4 Din. za osebo, po pošti en dinar vet
P. Sev. Korošec.
P. ADOLF ČADEŽ.
Spomini iz misijonskega življenja.
Nekateri bbiskbvavcl Carigrada.
arigrad vleče na se ljudi, kakor magnet železo. Veliko tujcev *z Amerike, Francije, Španije, Italije, Rusije in od drugod, ki s° obiskali Sv. Deželo, je v mojem času prihajalo tudi v Carigrad’ zlasti na spomlad in na jesen. Z mnogimi, posebno z duhovnik* in redovniki, sem prišel tudi jaz v dotiko; iskali so me v saffl°' stanu, da bi jim bil vodnik po mestu. Omeniti hočem tukaj !e nekatere izmed teh in sicer samo take, ki bodo zajemljivi za bravce mojil* spominov.
*) In ml Vas vse In vsakega posameznega. Uredn.
Spomladanskega popoludne, menda v postu 1. 1905. so se oglasili v našem samostanu trije gospodje in so vprašali po meni. Bili so to g. Erlih (Ehrlich), veleposestnik in poštar iz Žabnice na Koroškem, njegov najstarejši s'n Ivan, inžener, in najmlajši g. Dr. Lambert, sedaj vseučiliški profesor v bo-goslovju' v Ljubljani. Šli so na božjopot v Sv. Deželo in obiskat sina, oziroma brata g. Dr. Martina Erliha, duhovnika, ki je bil takrat rektor t. j. vodja avstrijskega gostišča za romarje v Jeruzalemu.
Pogledali bi bili radi mošejo sv. Zofije. Takoj sem jim povedal, da se Popoludne ne more iti pogledat v nobeno mošejo, najmanj pa še v zofijsko. Poskusimo, so odgovorili gospodje. Mi radi plačamo nekaj več za vstopnino; ttiogoče nas bodo venderle pustili v mošejo. Mi moramo že jutri zjutraj z 'adjo naprej in ne moremo čakati. Poskusimo lehko, jim odgovorim, toda Prepričan sem, da nas popoludne za noben denar ne bodo pustili v to mošejo, kako drugo bi se na zadnje še dali podkupiti, za to pa gotovo ne.
Ker so gospodje na vsaki način hoteli poskusiti svojo srečo, smo šli v štambul, stari del mesta, kjer stoji ta sloveča mošeja, nekidanja krščanska Cerkev Božje Modrosti.
Pri velikih vratih vprašamo za dovoljenje; vratar nas zavrne na kratko: »jazhk, jazšk” t. j. prepovedano, prepovedano je. Gospodje so ponudili prepišen bakšiš, pa Turek se je branil,' in mahal z obema rokama, da ga ne sPrejme. Ponavljal je jezno svoj jaz&k, če tudi so se mu cedile sline po ^ePih srebrnih tolarjih, ki so mu jih ponujali kar trije na enkrat. Jaz se nisem s'Iil naprej, ker sem vedel, da bo vsaka beseda zastonj in ker nisem imel hobenega denarja, da bi ga bil Turku ponudil.
Stali smo torej pred mošejo, notri pa nismo smeli. Kaj storiti? V Ca-r'gradu biti pa cerkve sv. Zofije ne obiskati, je ravno isto, kaker v Rimu biti, Pa papeža ne videti. Zdaj so videli gospodje, kako so bili neprevidni, da so Se napotili šele zadnji dan v zofijsko cerkev, ko so bili že tri dni v Carigradu.
sem videl, kako so bili gospodje žalostni, sem jim rekel: Naj velja, kar ^če, poskusimo še eno. Turki bodo sicer silno hudi, toda upajmo, da nas na lepem ne bodo pobili.'
Vsaka cerkev ima zakristijo; zofijska mošeja je bila poprej krščanska Prkev, zato mora tudi imeti zakristijo. Da Turki zakristije niso bili podrli, setn vedel in kje so vrata vanjo, mi je bilo tudi znano. Peljal sem torej Sospode okrog velike mošeje in poskusili smo na zakristijska vrata, zakle-niena niso bila, ker Turki nimajo mašnih oblek, da bi jih bilo treba zaklepati; lhdi zastražena niso bila, ker so bili vsi pri molitvah v mošeji.
Prosim vas, sem rekel gospodom, naredite, kar bom naredil jaz in pojete mirno in previdno za menoj in se nič ne zmenite za to, kar bodo rekli a*' vganjali Turki.
Hitro potegnemo čevlje z nog in klobuke z glav in predno je kedo 'zmed Turkov opazil, smo že stali v mošeji, približno na mestu, kjer je nekdaj stal veliki altar. Zgodilo se je, kar sem pričakoval in na kar sem bil *udi pripravljen. Od vseh strani so planili Turki na nas in so nas obsuli, ^ker razdražene ose otroke, ki jih ne puste v miru. Vpili so na nas, mahali
so z rokami in od vseh kotov velike mošeje je odmevalo: jazšk, jazdk! Najhujše so se drli na me, ki sem šel pred drugimi kar naravnost proti sred' cerkve. Spravil sem bil skupaj vse turške izraze, kar sem jih vedel in na njih vpitje jazšk, jazdk sem ponavljal počasi, dostojno, poluglasno: Imate prav, čisto prav, se razume, prav gotovo jazdk. Priklanjal sem se na desho in na levo; previdno in počasi sem se umikal, če so mi prišli le preblizu in sem šle prav polagoma proti glavnim vratom, po sredi cerkve. Za menoj pa so šli moji gostje v vrsti drug za drugim kaker gosi, v črnih oblekah in v belil1 nogavicah; v levici so nesli črevlje, v desnici pa klobuke, hitro se ozirajo na vse strani, da bi v kratkem času z očmi obsegli vso mošejo; po mojem mnenju niso veliko videli, ker so Turki tudi na nje lajali, kaker carigrajski psi po noči. Turki so v razburjenosti pozabili na vse molitve in na vso p°' božnost. Videli so samo nas »nevernike*, ki smo bili vdrli se silo v njih svetišče, jih motili v njih službi božji v njih najimenitniši mošeji. Najraje bi nas bili napadli sč silo, pa smo se jim prostovoljno, dostojno in ponižno umikali proti vratom; bili smo bosi, kaker njih vera zahteva, dali smo jim popolnoma prav in smo se jim celo priklanjali, torej niso imeli pravega vzroka nas napasti. Prišli smo srečno skozi vrata na trg, obuli smo črevlje in se oddehnili, ker prijetno nam ni bilo pri srcu. Bili smo med Turki v mošeji, kaker nekedaj prerok Danijel med levi v levnjaku.
Oprostite gospodje, sem rekel gostom, ni bilo mogoče več videti; drugih morate priti dopoldne, takrat se nam bo že bolje godilo.
Iz mošeje smo šli v turško kavarno, kjer smo v miru popili več čašic prave, dobre črne kave, ki nam je potolažila živce. Če se prav spominjam, so gospodje poskusili kaditi tudi nergelč, vodno pipo, ki jim pa ni dišala-
Ravno istega leta je začel zahajati v naš samostan neki ruski razkolu1 menih, Ivanovič iz reda sv. Bazilija. Prišel je bil samo za nekaj časa v Carigrad in je prosil p. Vincencija, enega izmed naših francoskih patrov, da b1 ž njegovo pomočjo izpopolnil svoje znanje v francoščini.
Po poduku se je o. Ivanovič navadno pri meni oglasil. Govorila sv* hrvatsko. Bil je precej izobražen in zelo uljuden, 22 let star, srednje precej močne postave, črnih las in oči, ki so po svoji legi spominjale na mongolsk0 pleme. Med Rusi je namreč veliko Fincev, Turkov, Tartarov in drugih mofl' golskih rodov izgubilo svoj jezik in so se porušili. Ti se po barvi kože, P° laseh, posebno pa še po legi oči zelo ločijo od nas Evropejcev, ki sm° kavkaškega plemena. Zunanjost o. Ivanoviča je zelo spominjala na Mongoli priimek njegov pa na Srba.
Nekoč sem mu rekel: Vaše ime Ivanovič ni rusko, temuč srbsko aH hrvatsko in govorite tudi srbsko. Imate prav, odgovori on, moj oče je lZ Banata, kjer sem tudi jaz obiskoval nižjo gimnazijo, toda moja mati je prav* Rusinja iz Kijeva, kjer je bil moj oče profesor in se je tam tudi oženil-Moja mati govori rusko in ne zna srbskega. Kako pa je to, sem ga dalje vprašal, da ste Vi že mašnik, ko imate še le 22 let? Moj stric je patrijarb v Prizrenu in me je v mašnika posvetil, ko sem imel šele 19 let.
Zdaj se mi ni več čudno zdelo, da je bil mladi o. Ivanovič z 22 leti že predstojnik ruskega gostišča za romarje v Galati, ker je imel takega strica. Ifiiel je lepo cerkev in prostorno hišo za ruske romarje, ki so se na potu v Deželo vstavljali v Carigradu. Prihajali so svetni in redovni duhovniki 'n veliko število vernega ruskega ljudstva, ker je ruska vlada za svoje romarje zelo skrbna in jim pomaga z delonj in svetom.
Ruske romarje sem večkrat videl. Svetni duhovniki so imeli dolgo belo ot)leko in navadne mehke klobuke, izpod njih pa so se vsipali dolgi nestri-*eni lasje. Se seboj so imeli tudi žene, ki so bile čedno in gosposko oblečene, Vsaj tiste, katere sem jaz videl. Redovna duhovščina pa je bila oblečena črno, kaker grška. Po barvi obleke se v Rusiji razločuje duhovščina v belo in v čr"o t. j. v svetno in redovno. Iz redovne duhovščine izbirajo navadno tudi ^kofe, ker morajo biti ti pri Rusih neoženjeni.
O velikinoči je povabil o. Ivanovič na čaj svojega učitelja p. Vincencija *h mene. Ob določeni uri naju je čakal pri hišnih vratih; nato nama je razdal cerkev, hišo in svoje stanovanje. Vse je bilo preprosto, pa snažno in 2a redovno hišo prav primerno. V gostišču sta bila dva meniha, o. Ivanovič predstojnik in en brat lajik, star okrog 40 let, ki mu je stregel in za Stlago hiše in cerkve skrbel. Na velikonočnih praznikih, ki jih obhajajo Rusi kaker Grki dva tedna za našimi, sta imela oba prav otroško veselje. O. Iva-n°vič je pravil, da se je njih služba božja, vstajenje, tisti dan začela že ob ^veh zjutraj in končala ob sončnem vshodu okrog šeste ure. Pravil je, da Se je slovesnosti vdeležila ruska kolonija v Galati prav pridno. Kar je Rusov v Peri, uradništvo in pa mornarji dveh ruskih vojnih ladji, se je vdeležilo Vstajenja v kapeli ruskega poslaništva, ki leži tik našega samostana; petje '2 kapele se je slišalo v našo hišo in njih procesijo po noči smo videli raz našo streho. Ko sva s p. Vincencijem vse ogledala, sta nama ruska meniha Postregla s čajem, pecivom in raznimi sladkarijami. O. Ivanovič me je kasneje ^ večkrat k sebi povabil, pa nisem imel časa ga obiskati, on pa je še vedno 'n pogosto k meni prihajal.
Nekoč je izrazil željo, da bi rad bolj temeljito študiral latinsko. Zakaj Pa> ga vprašam. Rad bi študiral katoliško dogmatiko t. j. veliki katekizem, Pfavi on, ker bi rad prestopil v katoliško cerkev. Zato Vam pač ni treba študirati latinskega, mu odgovorim. Kar naša vera uči, to dobite v vsakem evropskem jeziku. Učite se najprej pridno francosko; v tem jeziku dobite Prav vse, kar le želite, tudi katoliško dogmatiko. Za vstop v katoliško cerkev b° pa treba veliko več dobre volje, zatajevanja in božje pomoči, kaker učenja Ženščine, da bote mogli premagati vse zapreke, katere se Vam bodo stavile. ^aj naj torej storim? pravi o. Ivanovič. Začnite prav goreče moliti, mu pravim. ega pa ne morem, to je pretežko. Kaj mislite, da je molitev sploh za koga ahka? Težka je za me in za vsakega. Moliti pa mora pred vsem duhovnik, ^akšen duhovnik pa ste, če ne molite? Katoliško dogmatiko bi tudi zato rad ‘Udiral, pravi na to ruski menih, da bi videl, kakšne dokaze imate vi v vaših Knjigah o pričujočnosti Kristusovi v sv. Rešnjem Telesu —. Zato ni drugega ^°kaza, kaker beseda Kristusova, mu pravim. On je rekel: To je moje Telo
in to je moja Kri. Vaša stvar pa je, če verjamete Kristusu ali pa ne. Če tega ne verjamete, niste več kristjan, temuč nevernik, ker ne verujete Kristusu. Ifl če tako k altarju hodite in mašujete, ste komedijant in ob enem slepar, # tega sami ne verjamete, kar druge učite in Vas, ko poštenega moža, mora biti sram takega ravnanja pred vernimi ljudmi.
Po tem pogovoru o. Ivanovjča ni bilo več k meni. Zdi se mi, da rte je le skušal s tem, da je govoril o prestopu v katoliško cerkev in o sveten1 Rešnjem Telesu, češ, kaj mu bom na to odgovoril. Njegovih besed o prestopa v našo cerkev nisem za resne smatral. Da pa je o sv. zakramentu namigni' na dvojljivo misel, ali je Kristus pričujoč pod podobo kruha in vina, to se mi je nesramno zdelo; zato pa sem mu svoje mnenje precej trdo povedal'
Čez delj časa sem dobil od o. Ivanoviča pismo z gore Atos na Grškem kjer imajo svoje samostane pravoslavni grški in ruski menihi in enega tud' srbski. Mogoče, da so o. Ivanoviča tja poslali njegovi predstojniki, ker s° zvedeli, da je pogosto hodil v katoliški samostan. Kasneje sem od njega dobil še eno pismo in sicer iz Prizrena, kjer je bil profesor bogoslovja na bogoslovnem učiteljišču svojega strica patrijarha. Prizren leži v Stari Srbij' in je po vojski prišel pod Jugoslavijo. Pred kratkim sem slišal, da je na vseučilišču v Belgradu na bogoslovni fakulteti (oddelku) neki Ivanovič redi" profesor. Če je ta moj nekedanji znanec iz Carigrada, do zdaj še nisem moge' zvedeti. Star bi bil zdaj okrog 45 let.
Okrog velikenoči 1. 1905. je prišel v Carigad p. Engelbert Huber, lektor (učitelj) bogoslovja v Monakovem (Mtinchen) in doktor orijentalskih jezikov-Dobil je bil podporo bavarskega kralja za popotovanje v vzhodne kraje, da bi se tam še bolj spopolnil v svoji znanosti. Prepopotoval je bil Egipt, Arabij0' Palestino, Sirijo in Malo Azijo. Bil je frančiškan, pa je imel dovoljenje, da je popotoval po puščavi v bedujinski obleki t. j. v obleki, ki jo nosijo B£' dujini, Arabci in sploh prebivavci puščave. Ti nosijo široko dolgo belo srajc0 do pete, sandale brez nogavic, glavo imajo pa skrbno povito z debelimi svitk’ zoper pekoče sončne žarke. Radi hladnih noči nosijo še plašč, ki pa ni drugega, kaker še ena široka srajca iz volne, ki je spredej preklana. Vsak0 drugo obleko silno sovražijo, prav posebno pa hlače. Hlače so v vzhodni!1 krajih večkrat krive prepira v evropskih družinah. Evropski gospodarji n*' vadno zahtevajo od služabnikov, naj nosijo hlače in jim dovolijo, da smei° vrhu hlač nositi še svojo dolgo srajco, toda ti in zlasti Arabci, rajši večkra* pustijo dobre evropske službe, kaker da bi nosili hlače; pravijo, da jih hla# ovirajo in da v njih ne morejo hoditi.
P. Engelbert je stanoval v Carigradu v gostišču Sv. Dežele, blizu našega samostana. Prišel je pregledat najnovejše klinopisne tablice, ki so jih bi" ravno takrat izkopali v Mezopotamiji, ki je pod turško oblastjo. Te tablice s° prenesli par mesecev popreje v sultanov carigrajski muzej in jih do takrat Š£ nobeden učenjak ni razvozljal. P. Engelbert je bil že celi teden v mest"' trkal je že na mnoga vrata, da bi bil dobil dovoljenje vstopiti v muzej, Pa bilo je vse zastonj. Ves obupan pride k meni in mi toži, kako slabo se m" godi. Povsod drugod so bili prijazni, je rekel, in so me podpirali, tukaj P1
ne dobim nobene opore ne na nemškem konzulatu, še manj pa pri turških Plasteh. V Egiptu, v Palestini in drugod so mi nemški uradniki poskrbeli vstop v muzeje, tukaj pa samo. lepo govorijo, storijo pa nič. V Arabiji sem živel več tednov med Bedujini, ž njimi jahal na kamelah skozi puščave, ž njimi sPal v šotorih, ž njimi jedel iz ene sklede, tukajšni turški uradniki me pa še ne P°gledajo in če jim pokažem svoja priporočilna pisma, se za nje ne zmenijo.
Meni se je pater smilil; imel je malo nad 30 let. Izprašal sem ga navtiko, kedo in kaj da je, kje je študiral in kje je bil nastavljen. Pogledal Sem tudi v naš veliki šematizem (tiskani seznam vseh udov našega reda), ^er sem se hotel prepričati, s kom imam opraviti. Govoril bom za Vas z bronom Testom, svetnikom nemškega poslaništva, pravim p. Engelbertu; Mogoče, da se bo dalo po njem kaj doseči. Lepo Vas prosim, je rekel p. En-Selbert, pomagajte mi, ker si sam ne morem prav nič več pomagati.
Takoj drugi dan sem šel k baronu Testu in sem mu toplo priporočil Sv°jega sobrata Nemca. Ali pa ste prepričani, pravi g. baron, da imate oprali s poštenim človekom? Ali se je zadostno izkazal? Koliker je mogoče Prepričati se o katoliškem menihu, sem se prepričal o p. Engelbertu. Sicer P® ima se seboj priporočilna pisma vseučilišča v Monakovem in pa doktorsko %lomo. Pismo vseučilišča bi bilo nekaj, če je pristno, pravi g. baron, doktorska ^jploma pa ni prav nič. Boljše bi bilo, da bi je ne imel. V Ameriki hoče blt> že vsak človek doktor, na Francoskem pa direktor, obojni so pa večinoma j^Parji. S tema dvema naslovoma je tako daleč prišlo,, da v Carigradu nosnemu nič ne verjamemo, kedorkoli se nam predstavi ali ko doktor ali ko lektor, če tudi ne pride iz Amerike ali iz Francije. Zato se je tudi p. En-Šelbertu pri nas tako slabo godilo, ker se je predstavil ko doktor in še ko ^°ktor orijentalskih jezikov. Pri nas na poslaništvu o takem doktoratu še ^koli nismo nič slišali. Ke bi se bil predstavil pri nas ko frančiškanski pater, bl bili vprašali pri vas v samostanu, če je to res in bi bilo vse gladko šlo; t0(1a kje naj mi poizvedujemo, da je ta p. Engelbert res doktor orijentalskih laikov; to ni naša stvar. Na Vašo izjavo in potrjenje naj se oglasi jutri ob er,ajstih v moji pisarni, potem bomo videli, če je mogoče kaj doseči.
Ves pogovor z baronom Testom sem povedal p. Engelbertu. Ni mogoče ^Pisati, kako je bil užaljen, ko je zvedel, kako slabo so zapisami doktorji V Carigradu.
Da je baron prav mislil vsaj o francoskih direktorjih, o tem sem se asneje sam prepričal.
vojnem vjetništvu na Malti je bil pet let z menoj zaprt neki Rudolf (Hailig). Svoj čas je bil samostanski brat, kuhar pri kartuzijanih v (Natisiju (Nancy) na Francoskem, po rodu pa Švab z Virtenberga. Kasneje je 2stopil iz reda in je postal trgovec najpoprej v Nemčiji, potem pa v Egiptu.
hgovino je opešal (faliral) tolikokrat, kolikerkrat dopušča postava; zasegli S° mu prav vse, kar je imel. Ker so njegovi upniki imeli pravico vzeti mu ^aki vinar in vsako vrednost, je zanj njegova žena prejemala in izplačevala enar. Vse to so vedeli vsi trgovci v Aleksandriji in tudi sam ni nič tajil; Ve*ider se je ta gospod leta 1914. imenoval in podpisoval, predno so ga
Angleži zaprli, za direktorja podružnice velike francoske firme za zlatnino, srebrnino in drage kamene v Aleksandriji.
Pater Engelbert se je predstavil drugi dan nemškemu poslaniškenh1 svetniku in je našel milost v njegovih očeh. G. baron ga je priporočil P°' slaniku Maršalu, ta pa sultanu. V par dneh je p. Engelbert dobil naravno** od turškega dvora pisanje, s katerim se je predstavljal vsaki dan, razen p*a' znikov, v sultanovemu muzeju v Štambulu; tam ga je čakal uradnik, ki n111 je postregel z najnovejšimi klinopisnimi tablicami.
Prve dni je p. Engelbert v štirih urah, ki jih je imel na dan na razpolag0, mogel le 2 do 4 tablice razvozljati. Kasneje jih je v istem času prebral 15 do 20 Kakšne so te tablice, sem ga nekoč vprašal. Dve Vam lehko pokažem, ^ odgovori. Kupil sem jih od nekega Arabca na potu iz Smirne v Carigrad in j**1 imam sč sabo.
Tablici ste iz erdeče močno žgane ilovice, po barvi podobni naši opek* Dolgi ste kakih 13, široki kakih 9 cm, popolnoma gladki ko steklo, brez robov in lepo zaokroženi. Pisna znamenja, kratki pa prav ostri klinčki, od tega je tud' ime klinopis, stoje v vodoravni, včasih tudi v navpični legi, tu pa tam tudi nabrat11 v zvezdo, postavljeni v najlepše vrste. V tablice so vdolbljena v največjo skrbj0,
Kaj pa pišejo te tablice, ki jih zdaj prepisujete v muzeju, vprašam pat*3. Naletel sem na sodnijske zapiske, mi odgovori. Potrpite malo, prebral Vat*1 bom iz zvezka, ki ga imam se seboj, nekaj takih uradnih sodeb.
Na tablici, ki ima v muzeju številko, tu je povedal število, je zapisan0. Posestnik, tu je zapisano asirsko ali babilonsko ime, toži svojega sosed*' tu je zapisano sosedovo ime, da je ta na svojo živino premalo pazil in z°*0 je njegova živina popasla posestnikov travnik in mu naredila veliko škod°; Sodniji predseduje ta in ta sodnik in ima dva prisednika, ki sta na tabl*cl tudi imenovana z imenoma. Sklep sodbe se glasi: Tožniku se da prav, so priče potrdile, njih imena so tudi zapisana da je sosedova živina po nje' govi malomarnosti v resnici naredila posestniku škodo. Za kazen mora o*1’ sojeni sosed prinesti posestniku pet košaric črešenj, mora ga prositi odp0' ščenja in spraviti se ž njim.
Na drugih tablicah so bile zapisane podobne sodbe radi škode na njiva*1’ včasih tudi razžaljenja in razni prepiri. Vse obsodbe pa so se glasile, da tis*1, ki tožbo zgubi, plača ali v sadju, ali v žitu, ali pa v živini, potem da tn°fa prositi odpuščenja in spraviti se s tožnikom.
Iz vsega se vidi, da je vladalo v deželi lepo vrejeno razmerje me ljudstvom, da so natanko pazili na lastninsko pravico in na mir med ljudi*11 Imeli so državne uradnike in sodnike; sodniki so bili prisiljeni biti praviČ*1*’ ker so imeli prisednike in skušali so dognati resnico po pričah. Pač pa se vidi, da takrat v tej deželi še niso poznali denarja, ker so plačevali v živil**1’ se sadjem in živino.
Kaj pa boste storili s temi zapiski, sem vprašal patra. Priobčil jih bo111' odgovori, v posebni knjigi. V katerem jeziku pa? V latinskem, ker je stv*f namenjena za učeni svet in take učene stvari se še dandanes priobčujejo latinskem, včasih tudi v francoskem jeziku.
Duhovne vaje so tretjeredniki opravljali v različnih skupščinah: v Ljubljani, v Mariboru, v Novem mestu, na Vrhniki in drugod. Večinoma so jih ■toeli v redovni cerkvi, nekje drugod pa v tretjeredni dvorani. Zakaj v dvorani v zaprtem prostoru — in ne v cerkvi? Take duhovne vaje imajo to prednost, se zanje oglasi in se jih vdeležuje določeno število udov, ki so pri vseh Premišljevanjih in druzih za duhovne vaje določenih pobožnostih; zato rodijo to vrste duhovnih vaj več sadu, ko one v cerkvi, katerih se vdeležijo celih to nekateri, drugi pa poljubno.
Spominlk Slovenije na sedemstoletnico Frančiškove smrti so začeli Sraditi. Načrte je napravil vseučiliški profesor na ljubljanski tehniki in daleč P° svetu znani arhitekt, ki vodi tudi poprave predsedniške palače v Pragi, P® noče biti imenovan; napravil jih je za „Bog plačaj". Zastopnik provincije, delo nadzira, je g. inženir Anton Suhadolc, zidarska dela 'n kar k njim spada, so izročena tvrdki Acceto. Upamo, da bo do letošnje zime cerkev pod toreho, vse drugo bo moralo ^akati. Cerkev bo 47 m dolga,
^4 široka, 13 visoka; sedežev bo notri okoli 500, altarji trije, tostna kapela pri vratih, ena toi dve drugi kapeli za velikim a'tarjem. Neko posebno veličanstvo bo notranjemu prodoru dajalo dvajset stebrov, v‘Sokih nad 11 m, ki bodo n°sili težo strehe; strop bo tosen, pa lepo obit in proti
°gnju dobro zavarovan; oblokana cerkev bi v tem času še enkrat toliko stala, 2ato se moramo pri stroških na skrajno mejo umekniti; saj bomo še to težko zniagali in še le čez leta v vsem dovršili. Samo za letošnje delo, da bo zidovje P°d streho spravljeno, manjka še en milijon dvestotisoč dinarjev. Če bi dal Vsak slovenski tretjerednik deset dinarjev, ali pa kako drugo osebo k temu Pogovoril, bi imeli polovico primankljeja skupaj; če storite tako še prihodnje 'eto ali daste letos več, bo delo mogoče drugo leto nadaljevati. Cerkev bo *epa in krasna; Slovenija bo ž njo postavila Frančišku najlepši spominik; Svetnik dobrotnikom ne bo nič dolžan ostal. Prosimo nadaljnih darov.
Svetotrojlška skupščina namerava prirediti na karmeljsko nedeljo 19. ju-'Ja slavnostno praznovanje petdesetletnice vsem bratom in sestram, ki so že ^ let v tretjem redu. V ta namen naj se tisti, ki so vpisani pri Sv. Trojici
in so petdeset let v tretjem redu zgledno preživeli iri so še toliko pri moči* da bi se slovesnosti mogli vdeležiti, priglasijo sami ali po odbornikih in od' bornicah pri p. voditelju pri Sv. Trojici. Odborniki naj jih na to opozorijo i" pri p. voditelju priglasijo. Na slovesnost so povabljeni tudi vsi tretjerednik' od blizu in daleč, posebej še odbori raznih skupščin z g. voditelji.
Vič. — Kaker lani, tako smo tudi letos v viški tretjeredni skupščin' priredili misijonski teden. Okrajne predsednice Češnovar, Habe, Kanoni* Koprivec, Kremžar, Kušar, Rožmanec in Vrhovec so šle v vsako hišo in k vsaki družini ter so pobirale prostovoljne prispevke za naše misijone. Ob enem so pobirale pri udih misijonske družbe letno članarino. Pri tej prilik' je pristopilo tudi večje število novih udov. Skupno so zbrale 3660 75 Din.
Na slični način smo imeli tudi agitacijo za naše »Cvetje", katerega število naročnikov se je letos podvojilo. Znaša namreč 156. — Pri vsem tem pa moramo upoštevati to, da naša skupščina obsega izključno župnijo Vič. — P. Engm
Iz Maribora. Odsek sv. Elizabete je 1.1924 sprejel ob 46 dobrotnikov 49 kosov obleke in obuval in v denarju Din. 567-50. Obdarovanih je bilo 90 ubogih oseb z obleko in obuvalom, z denarjem pa v znesku 169 Din. 25 p. Frančiškanska misijonska družba je miloščine nabrala in v Ljubljano poslala: Din. 4153 50 za leto 1924. Armada sv. Križ® pa Din. 4173 —. Skupščina duhovnikov III. reda šteje 170 udov, od teh so 4 gospodje že umrli. Šestdeseta kanonična ustanovitev 111. reda v mariborskem okrožju se je izvršila dne 12. X. 1924 v Razborju nad Slovenjgradcem-— P. F. B. P.
Družba katoliških železničarjev na Francoskem se poteguje, da bi bil železničar tretjerednik Pavel Pij Peradzo, ki je umrl v duhu svetosti, ne le me) blažene prištet, ampak da bi bil tudi določen za zaščitnika (patrona) železničarje^ V
n-	
l; o=	Priporočilo v molitev. 	_—^J)
V pobožno molitev se priporočajo:
I.	I. J. za ozdravljenje hude živčne bolezni In za redovni poklic. — A. Lah Jezusu* Mariji in več svetim za zdravje po težki operaciji. — I. B. za srečno vrnitev iz jetništva in za zdravje. — Neim. svojo hčerko za pravo spoznanje, gorečnost v molitvi in za p°' šteno službo.— A. K. v veliki stistki in hudem preganjanju. — Marija Kern za zdravje n* očeh. — K. N. iz Kamnika bolno ženo tretjerednico. — Nežika Bizjak za spoznanje poklk3 in stanovitnost v dobrem. — Uredništvo Cvetja vse dobrotnike nove cerkve sv. Fr. "" E. Kranjc v važni zadevi.
II.	Pokojni udje skupščin:
1.	ljubljanske: M. Fabjan, M. Kokalj, Terz. Prah, M. Žitnik, Ana Komatar, Anic* Čibej, mlada, zelo tiha in zares pobožna tretjerednica, ki je napravila skušnje na učite' ijišču in bi bila imela nastopiti službo učiteljice, pa jo je Bog pozval na bolniško postelj0 za več mesecev ter jo nedolžno poklical k sebi v nebesa.
2.	šentviške nad Lj.: M. Polenšek, M. Kovač, Fr. Čipelnik, M. Napast.
3.	tržiške na Gor.: Ivana Mali, M. Bertoncelj.
4.	cerkljanske na Gor.: Mar. Bergant.
5.	viške: Ivana Slabe, Mar. Sojar, Hel. Rihtar, M. Pezdir.
6.	novomeške: Jožef Avsec.
7.	mariborske: Maribor: Regina Žižek, Regina Novak, Ana Jureš, Anton Pinter, ranc Potočnik, Jožefa Rudel, Ana Kletnar, M. Weber, Cecilija Sternad, M. Schocher
M°jzlja Rozman. — Kapla: Katarina Konlčnik. — Sv. Peter pri Mariboru: Terezija Cvikl. _ Sp. Sv. Kungota: Martin Kollher. — Slivnica: Lovrenc Grobelšek.
8.	brežiške: Brežice: Marija Narad, Ana Stergar, Uršula Horvatič, Marija Požar.
Bizeljsko: Antonija Gregl. — Cerklje: Ana Omerza, Marija Žibert. — Artiče:
Bogovič, omožena Lapuh. — Čatež: Ana Kovačič, Marija Lorber, Neža Dvoršek. ^ Pišece: Marija Rožman, veleč. g. župnik Srabočan Anton, Franc Ogorevc, Marija regar, Ana Kene. — Dobova: Katarina Požar, Neža Sluga, Helena Cetin. — Videm: Rezlja Kocjan. — Kapele: Ana Starčič.
9.	brezjanske: Lucija Slapar, Ktr. Kokošar, Jera Globočnik.
10.	svetotrojiškega okrožja: Sv. Benedikt: M. Aigner. — Kapela: Frančiška Divjak. — Sv. Trojica: M. Mulec, Jirga Mulec, Jožefa Markovič, Jožefa Krajnc, Vinko *°cuvan t kot kapucinski br. Konrad na Krškem, Ana Križan, Mica Mihelič, om. Roškar, "*• Letonja om. Lončarič. — Sv. Anton; Anton Lovrenčič, f pri Sv. Ani, Ter. Slaček. — ^ V. Peter v Gor n. Radgoni: M. Šajher, Magda Mulec, M. Kocbek, Ferd. Majžir, Neža °ratkovič, Ter. Osojnik, Julij. Manko, Karl Knafllč. — Sv. Juri na Ščav.: M. Pelci,
eža Fekonja v 91. letu, Ivana Weisman. — Sv. Ropert: M. Ploj om. Šilc (49 I. v 3. r.), Lana Polič. — Sv. Bolfenk: M. Firbas om. Švare. — Sv. Lenart: M. Fras. — Sv. An-j*raž: M. Toš, M. Kocmut. — Sv. Ana v Slov. gor.: Jan. Versolman. — Mala Nedelja: vana MUhič. — Prekmurje: .Bogojina: Jož. Bojnic. Fr. Ošlaj, Ivan Hodinjak, Štefah Lorenčič, A. Ošlaj, Jula Felbef, Ter. Kerman, Julj. Jilrek, Ter. Ošlaj, Magd. Rožman, Verona Dšlaj, Ana Gerenčer, Lena Ošlaj, Ana Plaj, Klara Ošlaj, Ivan Sampl, Jula Ošlaj, Fr. Rožman, ^'ara Ošlaj, Klara Tlirner, Jula Berden, Fr. Kilzma, Bara Čemela, Magd. Meričnjak, Ana ljernec, Klara Sveč, Kata Gujtman, Ana Horvat, A. Zadravec, Ivan Ošlaj f 15. leta na bojišču, ^r' Gyerončič. Fr. Toplak, Ivan Lorenčič, Jula Rožman, Klara Berdin, A. Lorenčič, Jula ••ajdlnjak, M. Lopert, Jula Glavač, Urša Ošlaj, Ferenc Cesar, Jož. Berdin, Treza Kovač, Lrša Trajberič, Barba Glavač, Klara Merčinjak, Klara Ivančič, Jožef Horvat f 1916 na Sišču, Suza Benkovič, Roza Bukovec, Žuža Nčmet, Pavl Gerenčer, Kat. Gabron. — ^ e 111 n c i: Bara Pdl, Geta Škafar, Ana Kociper, Ana Sraka. — Tišina: Mlkloš Lazar, Marija Ružič.
11.	celjskega okrožja: Št. Jurij ob j. ž.: Mica Guzej, Ana Podgajšek, Mica ^rajželj, Ana Zupanc. — Račje pri Zid. m.: Terezija Zupan. — Trbovlje: Anton Pirnat. — Ponikva: Ana Slivca. — Laško: Urša Ojsteršek. — Št. Pavel: Marija Višnjar. — Nova cerkev: Jurij Topolšek, Mica Krumpej, Anton Kresnik. — Zibika: jelena Žolgar. — Teharje: Neža Klinej. — Šmarje: Neža Jagodič. — Celje: Jera perc, Jožefa Oblak, Terezija Rozman. — Griže: Alojzija Kerk. — Št. 11j pod Turjakom: Marija Terjek, Neža Goe, Marija Podbernlk, Marija Kocijan, Marija Kališnik, Gregorij Uršej, Anton Uršej, Julijana Sovič, Jožef Šertel, Helena Uršej, Liza Jelenko, J)eža Klemen. — Buče: Terezija Jazbec. — Vitanje: Eliza Arbič. — Št. Rupert: Pfanca Mlakar, Jernej Zemljak. — Sladka gora: Roza Pšeničnik. — Polzela: Neža Melanšek
12.	razborške: Jožefa Sisernlk.
13.	Mrjna Šajn iz Knežaka, M. Tomšič Iz Bača. Obe ste bili zelo zgledni in ste Se veliko trudile, da je bil na Knežaku ustanovljen tretji red.
Zahvala za uslišano molitev.
A. J. se zahvaljuje presv. S. J., Mariji, sv. Jožefu, Frančišku in Antonu za ozdravile težke bolezni. Zahvala je bila obljubljena. — F. M. neb. Očetu, Jezusu in sv. Antonu Za prejeto milost. — Mar. Gerkman presv. S. J. in Mar., sv. Ant. za uslišanje v prav važni
zadevi; zahvalo v Cv. sem obljubila. — Nežika H. svetogorski M.B., sv. Neži in sv. AP°' loniji za uslišano prošnjo. — Mar. Spunt presv. S. J., Mariji, sv. Jožefu, Antonu, ma" Cvetki in drugim za večkratno uslišanje. — N. iz obljube Mariji, sv. Antonu, Martinuj rešitev iz velike nesreče. — Mar. Bukovec lurškl M. B., sv. Jožefu, Antonu, bi. Terezi) za ozdravljenje nevarne bolezni na obrazu; zahv. je bila obljubljena. — Neka žena5 Ki. presv. S. J., Mariji, sv. Urbanu za ozdravljenje. — Tisočera hvala in zahvala sv. Fran' čišku, presv. Srcu Jez. in Mariji pomagaj! Leta in leta sem molila za strica, ki je pozab' na Boga in verske dolžnosti. Milost je našel! Zahteval je sam duhovnika in umrf skesano. Tretjerednica-Kamnik. — Zahvaljujem se Mariji Devici, sv. Antonu, blaženi mali Tereziji, ker sem se bila zaobljubila v nevarni bolezni svoje nečakinje, nakar se"1 I bila uslišana. M. D. — M. Letnik se zahvaljuje M. B. in sv. Frančišku, da je zgublje"0 I stvar srečno našla.
Za Cvetje: iz Maribora 100 Din, iz Kamnika 5.
Za novo cerkev sv. Fr.: (v din.) Nabrali so: M. Lukane 1530, M. Pečar, Mala vas 550, A. Doberlet, Savle, 270, M. Smerke, Stožice, 342, M. Stussiner 150, J. Medved 720, A. Japelj 66, M. Letnik 58, P. P. 5060, P. V. 210, P. A. 6353. P. K, Nazarje 1212, zlato uro in zlato verižico in 1 zlat za 20 Kr. — Darovali so: 3. redniki v Iški vasi pri Igu 161,V Mengšu 108, v Št. Petru (pri Novem mestu 260, v Dobu 1050, pri Sv. Trojici v Sl. g°r' 370, pri Novi Štifti 175, žup. urad v Špitaliču 65, neim. družina 300, nelm. g. prof. 40ft nelm. 300. — Po 200 so darovali: Gospod in gospa Trtnik, nelm. g. katehet, g. dekan Lavrenčič, uršul. sam. v Ljublj., Mar. kongr. gospodičen pri oo. franč. — G. S. 350, g. pr°^ Kalan 1.000, Dr. L. Jordan 250, neim. gospa 1.000, K. Zupančič 101, M. Bregar 125. —
100 so darovali: Monsign. T. Zupan, J. Lančlč, M. Marki, M. Jalovec, g. žup. Vovko, J-Kočevar, g. žup. Žugelj, tri sestre, g. prof. Hybašek, g. prof. L. Arh, g. Dr. Knific, M. Kala"’ Fr. Goričar, sedem neimenovanih; tovarnar g. J. Kopač 13.000 (že drugi dar), g. dekan Kete 50, g. svet. M. Saje 35, R. Poljanec 130, neimenovana 80. — Po 30: M. Katrašnlki J. Gerzetič, A. roj. Mlejnik, dve neimenovani, P. B. Brežice 50, neim. 50, tri neim. po 25. dve neim. po 15. — Po 10: M. Ogrinec, F. Kozlevčar, R. Drozg, tri nelm. — Po 20: F’ Majhenič, A. Šavc, F. Fale, M. Dovgan. — J. Popolare 25 it. lir, M. Sedej 25 it. lir, gosp® Frančiška Dr. Lamanna 500 it. lir. — Tretji red v Breznu ob Dravi 395, P. S. K. iz Ma-ribora 1.000. Bog poverni vsem stotero!
Za kruhe sv. Antona: z Brezja 10.
Za frančišk. misijone: iz Kamnika N. 100, zbirka 1250; iz Nazareta Mar. Močnik 149, M. Tominšek 64 50, nabrano v zakristiji 185; od Sv. Trojice 42; iz Brežic 207 50; Maribora: Avguštinek Neža 51, gg. župniki Božiček Fr. 75, Frangež Jer. 13250, Hotinji Fr. 100, Fišer Andr. 15, Štrakl Mt. 25, za obrabljene znamke 465, Koprivnik Ivana 1°> Makoter Ant. 10, Stanet M. 10, Gašparln Al. 10, Muller M. 10, Erjavec Fr. 20, Šuc Fr. 17'50> Jančič Ant. 20, Kodrič Zof. 5, Vrečko Martin 25, Voršič Mar. 14 50, N. 20, N. za odkup otrok 300, Stranjšek Fr. 94 50.
Za afrlk. misij.: Pregelj Fr. 10, Špindler Oti. 5, Trdin Jožef 50, Jurša Trz. 20, Medved Simon 25, Kladnik za odkup otroka na ime Jožef, Frančišek, Anton 150, več neimenovanih 144; Iz Kamnika: Omovšek M. 110, Anton 50, za odkup zamorčkov na imen' Anton in Marija 120.
Za armado sv. Križa: iz Kamnika 65.

Natis dovolil: P. Regalat Čebulj, prov. vikarij. — Vredil p. Salvator Zobec.
)
Letture Francescane. Periodico mensile religioso, dedicato ai Figli Tetziarii di S. bran-cesco d’ Assisi. — Cuneo (Piemonte) 18^0 nsl.
Maamlschrift voor de Leden der I)erde Orde van den H. V. Franziskus. Onder Redactie van eenige P. P. Capucijnen. — Helraond 1914 nsl.
Blaandblad. Orgaan der Derde Orde van den H. Franciscus. — Woerden 1913.
Madonna di Sasso e Messaggero Serafieo, Rivista Mensile Mariano — Francescane. — Lugano.
Le Meinento. Petit missionaire du Tiers-Ordre de Saint-Francis d’ Assise. — Pariš 1903 nsl.
El Meusajero Serafieo, revista mensual dedicada los Terciarios y devotos de N. P. S. Francisco de Asis en Espana y Amžrica. — Madrid 1888 nsl.
Le Messager de Saiut-Francois d' Assise. — Revue Mensuelle du Tiers Ordre pu-bliže par le Frores Mineurs de Belgique„ t- Malines 1905 nsl.
St. Anthony’ s Messenger, Organ of the third Order of St. Francis, and devoted to the intcrests of the Holy Family association, — Cincinnati, Ohio 1893 nsl.
Misionero Franciseano — Chillan (Chili) ok. 1898 nsl.
The Franciscan Monthly. — A Magazine for Tertiaries and those interested in the work of the Špiritual Cbildren of St. Francis. — London /897 nsl.
L’Oriente Serafieo, BollettinoMjfficiale per il VII. Oentenario de Terz’ Ordine France-scano (30. nov. 1990-80 niaggio 1921). — Assisi.
L’Oriente Serafieo, periodico del Terz’ Ordine Francescano, istruttivo, morale, asce-tico, letterario, ricreativo. — Assisi 1889 nsl.
EL Plata Serafieo, Publicacion mensual. — Buenos Aires 1905 nsl.
Revista Serafiea de Cliile redactada por los P. P. Franciscanos de la Provincia de la SS. Trinidad. — Santiago 1908 nsl.
Kevista Franeiseana de Violi publicacion mensual, destinada a la propagacion de la Vener. Orden teroera de peuitencia del Serafiea Padre S. Francisco de Asis. — Barcelona 1873 nsl.	‘
Revista Franeiseana de Colombia, Organo de la Orden Tercera de Penitencia. — Bogota ,1905 nsl.
La Revne du Tiers-Ordris et. de la Terre Sainte. Bulletin mensuel, illustrž, publiž par les Peres Franciscains du Canada. — Montržal 1884 nsl.
Revue Franeiscaine, bulletin mensuel du Tiers Ordre de St. Fran^ois. — Bordeaux ok. 1878 nsl.
Rinaseita Francescana. Giornale per gli ascritti al terz’ Ordine Francescano. Esce ogni Domenica, — Bologna 1909 nsl.	.	I
Ru/.ižnjak svetoga Franje Serafskoga. Nabožno poučni Hst za katolički puk, na-pose za trecorednike. — Trsat 1897 nsl.
Alla Seuola di S. Francesco. — Periodico mensile per i Terziari, diretto dai Frati Minori del Trentino. — Villazzano 1914 nsl.
Sendbofe des lil. Franziskus. — Monatsschrift fiir die Terziaren, die Verelirer des hi. Antonius und die Freunde der Franziskanermissionen. — Metz 1890 nsl.
La, Sieilia Serafiea. — Palermo '1903 nsl.
De Tcrtiaris. — Orgaan der Derde Orde van den H. Franciscus. — Weert 1913 nsl.
Irish Franciscan Tertiary, a monthly Journal for- the Third Order of St. Francis. — Dublin 1890 nsl.
AUgemeine Deutsche Tertiareii- Zoitung. — Marienthal (Rheingau) 1911 nsl.
Ai Terziari Francescaui. Bollettino di Propaganda. Bergamo.
II Terziario Francescano. Organo ufflciale della Federazione Veneta dei Terziarii di-pendenti dai Frati Minori. — Vincenza 1901 nsl.
11 Terziario Frunceseano. — Periodico mensile, organo della federazione dei terziari fraucescani del Lazio. — Roma 1910 nsl.
L’Union Scrapliique. — Revue mensuelle du Tiers-Ordre Fianciscain. — Monte Carlo 190G nsl.
La Verna. — Bollettino mensile del terz’ Ordine ed Antoniano. — Rocca S. Casciano 1912.
Vida Francescana. — Organo oficial de la Ven. Orden Tercera, revista mensual ilu-strada, dirigida por los Franciscanos. — Madrid 1919 nsl.
Vita Francescana. — Bollettino mensile pei Terziari. — Napoli 1921 nsl.
la Voce di S. Antonio. — Quaracchi 1903 nsl.
la Voce di S. Antonio, 8. Maria degli Arigeli, presno Assisi 1895 nsl.
Voz de S. Antonio. — Braga 1896 nsl.	'
Voz de S. Antonio, — Revista mensual illustrada. — Porto 1895 nsl.
II Zelatore del T. O. Francescaiio, Organo delle Congregazioni. — Bologna.
B. Koledarji.
Anonymus, Almanach dn Tiers Ordre (pour 1’annde bissextile 1884) k 1’ usage des Tertiaires et Cordigčres de Saint lFran<,mis sous la direction des Peres Frauciscains. — Bordeaux 1876 nsl.
Anonymus, S. Antoniu* Kalender. — Fulda 1895 nsl.
Anonymus, St. Antoniu* Volksiilinanak. — Mechelen 1896 nsl.
Anonymus, Calendrier des Tertiaires. ,Montrčal 1920.
Anonymus, Sondboten-Kalender fur das Katholische Volk, besonders fiir die Tertiaren des hi. Franziskus, liir die Freunde der Franziskanennissionen und die Verehrer des hi. Antonius. — Metz 1891 nsl.
Anonymus, S. Franciscu* Alinanak voor het jaar O. H. — Mechelen 1895 nsl
Anonymu$, St. Franziskus • Kalender fur die Mitgiieder des dritten Grdena. — Lim-burg a. d. Lahn.
Anonymus, AltOttinger Franziskus-Kaleuder. — Altotting.
Anonymus, Serafinski koledar, — Ljubljana 1918, 1919,
Anonymus, Glbcklein-Kalender. — Wien 1888 nsl.
Ferrando, P. Franciscu* O. F. M., Almanaque del Terciario Franciscano para 1902. — Santiago 1902.
Rimsko-serafinski koledar za leto 1925.
Maj.	Junij.
1	P		Sv. Filip in Jakob ap.
2	S		Sv. Atanazij c. uč.
3 N			8. po velik. Najdenje sv. križa
4 P			Sv. Monika
6 6	T S		Sv. Pij V. pap. Osmina sv. Jož.
7	č		Sv. Stanislav šk.
8	p		Prikaz, sv. Mih.
9	s		Sv. Gregor Naz.
10	N		4. po velikinoči, Sv. Antonin
11	P	Cm.	BI. Julij., Ladisl., Vivald l.in 3.r.
12	T	Čm.	Sv. Nerej in tov.
18	S	Čm.	Sv. Peter Regalat l.r.
14	Č		BI. Petronila 2. r. Sv. Bonifac
15	P	Čm.	Sv. Janez dela Sal.
16	8		Sv. Ubald
17	N		Sv. Paš kal l.r.
18	P		prošnji. Sv. Feliks l. r.
19	T		prošnji. Sv. Ivon 3. r.
20	8		prošnja. Sv. Bernardin 1 r.
21	F	t v.o.	Vnebohod Gospodov
22	P		BI. Janez F. in Janez ter Peter m
23	S	t	BI. Bartolomej in Gerard 1. 3. r.
24	N		mej osmino vnebohoda
25	P		Posveč. bazilike sv. o. Fr.
26	T		BI. Marija Ana 3. r.
27	S		Sv. Beda Častitljivi c. uč.
28	Č	Čm.	osmina vnebohoda
29	s		Bi. Štefan in Rajmund l.r.
30	p	t	post. bink. vilija, Sv. Ferd. 3. r.
31|N		t v.o.	Binkošti
1	P	t	binkoštni
2	T		binkoštni
3	S		kvatrna. BI. Andrej l.r.
4	O		mej osmino
5	p		kvatrni. Sy*. Bonifacij
6	s		kvatrna. Oficij mej letom
7	N	+ v.o.	Presv. Trojica.
8	P	Črn.	BI. Pacifik 1. r.
9	T		Sv. Primož in Felicijan m.
10	S	Čm.	Sv. Marjeta vd.
11	t	t v.o.	Presv. Rešuje Telo
12	P		mej osmino
13	S	t	mej osmino. Sv. Anton Pad.
14	N		mej osmino in 2. po bink.
16	P		mej osmino. Sv. Vid m.,
16	T		mej osmino. BI. Gvid 1. r.
17	S		mej osmino
18	Č		osmina presv. R.T. Sv.Efremc.u.
19	p	t v.o.	Presv. Srce Jezusovo
20	s		Molt. in sv. m. o sv. Ant. Pad.
21	N		3. po bink. Sv. Alojzij
22	P		Sv. Pavlin šk.
28	T		vilija sv. Janeza Krstu.
24	S	t	Rojstvo sv. Janeza Krstn.
25	Č		Sv. Viljem opat
26	p		Sv. Janez in Pavel m.
27	s		Bi. Benvenut 1. r.
28	N		4. po bink.
29	P	t v.o.	Sv. Peter iu Pavel ap.
30	T		Spomin sv. Pavla
Op.: t pomeni popolni odpustek, ki se mora y svetem letu pokojnim v prid obrniti = vesoljna odveza, Čm = sv. maša se sme ta dan opraviti v črni barvi.