239
Marta Gregorčič | Ženska, ki stoji za mitom
Marta Gregorčič
Ženska, ki stoji  
za mitom
Izris sodobnih  
zoperstavljanj globalnemu 
korporativnemu plenjenju
Abstract
The Woman Behind the Myth
An Outline of Contemporary Struggles Against Global Corporate 
Plundering
The article deals with women from the global South who have been confronting inhuman 
neoliberal corporate plundering for decades. With the mobilization of lawless and excluded social 
groups, they have been creating new socialities, emergences and potentias in their autonomous and 
self-determing communities. The purpose of the article is to shed light on some of the topics 
that are significant for the understanding of the complexity and heterogeneity of contemporary 
antagonisms but in fact absent from Europocentric academic discussions on counter-hegemonic 
movements. With the examples of life histories, biographies, testimonies and struggles of three 
women – Berta Cáceres, Domitila Barrios de Chúngara and Sudha Bharadwaj – new epistemologies 
and some emerging practices of the counter-hegemonic global South are identified. Through these 
women‘s life stories, the author shows the impact and message of their struggles against corporate 
plundering and the lessons we can learn from them. 
Keywords: Berta Cáceres, Domitila Barrios de Chúngara, Sudha Bharadwaj, Arundhati Roy, women, 
testimony, life history, corporate plunder, confrontation
Marta Gregorčič holds a PhD in sociology and is a researcher at the Faculty of Arts, University of 
Ljubljana. (marta.gregorcic@ff.uni-lj.si)
Povzetek
Besedilo obravnava ženske z globalnega Juga, ki se z mobiliziranjem brezpravnih in izločenih druž-
benih skupin že desetletja zoperstavljajo nehumanemu neoliberalnemu korporativnemu plenjenju 
ter ob tem v svojih avtonomnih in samodoločujočih skupnostih vzpostavljajo nove družbenosti, 
postajanja in potencie. Namen prispevka je zbuditi senzibilnost do tistih tematik, ki so v evropocen-
tričnih akademskih obravnavah protihegemonskih gibanj popolnoma umanjkale, četudi so osred-
nje za razumevanje kompleksnosti in razsežnosti novodobnih zoperstavljanj. S primeri življenjskih 
zgodovin, biografij, pričevanj in bojev treh žensk – Berte Cáceres, Domitile Barrios de Chúngara in 
Sudhe Bharadwaj in njihovih sopotnic – avtorica izriše nove epistemologije in poimenuje nekatere 
nove prakse, ki vznikajo na protihegemonskem globalnem Jugu. S tem nakazuje, kaj nam s svoji 
življenji govorijo sodobne zoperstavljavke korporativnemu plenjenju in ne nazadnje, kaj nas učijo.
Ključne besede: Berta Cáceres, Domitila Barrios de Chúngara, Sudha Bharadwaj, Arundhati Roy, 
ženske, pričevanje, življenjska zgodovina, korporativno plenjenje, zoperstavljanje
Marta Gregorčič je doktorica sociologije in raziskovalka na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. 
(marta.gregorcic@ff.uni-lj.si)
240
Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 269 | Mislimo revolucije 
Kako misliti žensko in njeno zoperstavljanje 
korporativnemu plenjenju
V tem besedilu poskušam osvetliti življenja zamolčanih pričevalk, žensk, ki se 
brez orožja, z močjo besede, telesa, delovanja, kognitivno, intuitivno, subjektivno 
in kolektivno zoperstavljajo nehumanemu, zloveščemu plenjenju globalnega kapi-
talizma. Spregovorim o ženskah, ki jih v našem prostoru, četudi smo aktivni v proti-
hegemonskih postajanjih, ne poznamo. Da obstajajo, pa vendarle vemo preprosto 
zato, ker jih ni mogoče spregledati pri tako rekoč vsakem globalnem protihege-
monskem zoperstavljanju, v katerega se vpnemo. Njihove kognitivne, intuitivne 
in subjektivne prakse, pogum, dostojanstvo, senzibilnosti in skrb, ki neizpodbitno 
zaznamujejo njihova delovanja, pa tudi presenetljiva junaška dejanja, ki nema-
lokrat zadobijo mitološke dimenzije, govorijo o razsežnosti in pomenu njihovih 
zoperstavljanj, ki nastajajo in se množijo na protihegemonskem globalnem Jugu. 
Da pa bi se tudi pri nas, kjer se tako v teoretski produkciji kot tudi družbenem delo-
vanju kažeta globoka nemoč kritičnega in libertarnega početja in razmišljanja, ven-
darle začelo prepoznavati in spoznavati že uveljavljene antiavtoritarne, libertarne 
pristope demokratičnih participativnih procesov zadnjih petdeset let, je treba 
odstreti zamolčane in utišane življenjske zgodovine, biografije in pričevanja žensk 
v protihegemonskih postajanjih na globalnem Jugu. Imena Berta Cáceres, Sudha 
Bharadwaj in Domitila Barrios de Chúngara poosebljajo duh tega razmišljanja.
Kot sem pravkar nakazala, raje kot »boj« ali »upor«, ki hkrati pomenita vse 
ali nič in sta lahko vezana tako na libertarne, emancipatorne kot tudi opresivne 
in nazadnjaške kontekste, uporabljam pojem »zoperstavljanje«. S tem pojmom 
mislim na tista pretekla in sodobna upiranja izkoriščanih, nemočnih in brezpravnih 
skupin ali skupnosti (Santos, 2014), ki se »postavijo proti ‚stavi‘« nosilcev moči, torej 
kapitala, korporacij, oblastnikov, tujih investitorjev, finančnih in vojaških upravljav-
cev s človeškimi življenji ter z vsem živim ali vrednim okrog nas. Ker nosilci moči, 
torej oblastniki, lastniki kapitala, finančni malverzanti itn. »stavijo« na akumulacijo 
profita, brezobzirno rast – na čim večji dobiček, ne glede na ceno (človeških in 
drugih življenj, okolja, planeta, razuma/norosti itn.) –, je boj vseh, ki jih ta »stava« 
neposredno ali posredno zadeva, najprej usmerjen proti sami »stavi« (torej politiki 
oz. strategiji uresničevanja »stave« in le redko proti osebam, ki so jo zastavile). A 
hkrati vsako dolgoživo, daljnovidno in daljnosežno zoperstavljanje v sebi nosi tudi 
lastno »stavo« – stavo samih zoperstavljavk in zoperstavljavcev, stavo na drugačno 
življenje, drugačno politiko, drugačno družbenost.1 
1  Pri razumevanju »zoperstavljanja« se sicer navezujem na Pascalov premislek o »stavi« na (ne)
obstoj boga (Pascal, 1966), ki jo je na protihegemonska gibanja in njihovo »stavo« na boljši svet apli-
ciral Santos (2014). Za premislek, ki ga na tem mestu zgolj nakazujem, je potrebna bolj poglobljena 
razprava, ki jo s študentkami Filozofske fakultete pripravljamo za novo tematsko številko ČKZ, ki bo 
pod naslovom Solidarnostne ekonomije izšla pomladi 2018.
241
Marta Gregorčič | Ženska, ki stoji za mitom
Torej, prispevek govori o ženskah, ki se zoperstavljajo najokrutnejšim oblikam 
novodobnega korporativnega plenjenja, hkrati pa v samem procesu boja snujejo 
in gradijo potencio (Gregorčič, 2011) oz. tisto, čemur danes številni avtorji, ki so se 
navzeli zapatistične retorike, pravijo drugačni svetovi – otros mundos. Hkrati pa 
z življenjskimi zgodovinami, biografijami in pričevanji (Ollagnier, 2002; Bertaux, 
1981; Boler, 1999; Lackey, 2008; Vizzer, 1977; Barrios in Acebey, 1985) samih 
zoperstavljavk globalnemu korporativnemu plenjenju izrisuje tudi epistemologije 
Juga. 
Metodologija militantnega preizpraševanja
Za vse, ki ste kdaj stopili v protihegemonske prakse, naj pojasnim, da je tu 
govor o tistih ženskah, ki izrečejo ali naredijo nekaj, kar po nobeni definiciji ne bi 
smelo biti izrečeno ali narejeno. Pri nas je Jelka Zorn leta 2003 pri zagovoru svoje 
doktorske dizertacije trdila, da so bili izbrisani »de facto izbrisani« in da se je leta 
1991 v Sloveniji zgodil »birokratski genocid«.2 Za akademski svet, globoko prepre-
den z upravljavsko politiko in konstitucijo državnosti, je bilo tako izjavljanje pre-
prosto noro. Še bolj noro je bilo dejanje Aleksandra Todorovića, ki se je že pred tem 
usedel pred živalski vrt v Ljubljani, gladovno stavkal in trdil, da je ameba in da čaka, 
da napreduje v višjo živalsko vrsto. Četudi je izbris, proti kateremu je svoje življenje 
posvetil Aco in kateremu se je aktivno zoperstavilo veliko število brezpravnih izbri-
sanih, aktivistov, novinarjev in odvetnikov v Sloveniji in tujini, leta 2012 vendarle 
kot kršitev potrdilo tudi Evropsko sodišče za človekove pravice v Strasbourgu, pa 
se v Sloveniji še danes niti v znanstveni niti v strokovni javnosti noče pripoznati 
tega grozodejstva3: pripoznati posledice, ki so sledile, odgovornosti tistih, ki so 
genocid zagrešili, kolektivne odgovornosti samega osamosvojitvenega procesa 
ter ne nazadnje nekaznovanost vršilcev izbrisa (nosilcev materialnih in pravnih 
posledice izbrisa).4  
2  Za natančnejše razumevanje izbrisa v Sloveniji glej Zorn, 2003; Dedić, Jalušič in Zorn, 2003; Lipo-
vec Čebron in Zorn, 2007; Kogovšek in Petković, 2010.
3  Da je Slovenija kršila pravice izbrisanih, je Veliki senat Evropskega sodišča za človekove pravi-
ce potrdil 26. junija 2012 v zadevi Kurić in drugi. Celotna dokumentacija in kronologija izbrisa je 
dostopna na http://www.mirovni-institut.si/izbrisani/.
4  Še danes tako rekoč vsepovsod naletimo na obsežne razprave, zakaj tega grozodejstva ni treba 
obravnavati kot grozodejstvo in na razno razne poskuse maskiranj in zamegljevanj, zakaj se izbris 
pravzaprav naj ne bi zgodil. Še naprej pa tudi politični, akademski idr. razširjevalci javnih diskurzov 
sprevračajo de facto genocid v domeno norosti. Kot bomo videli v naslednjem razdelku, pa imajo 
rasizmi, patriarhalnost, kriminalizacija žrtev in zoperstavljalcev ter nasilje, kolikor ostajajo utišani 
in nekaznovani, tudi resne posledice, ki se v Hondurasu, o katerem bo govora, kažejo v feminicidu 
in množičnih pobojih voditeljic in voditeljev staroselskih skupnosti in okoljevarstvenic in okoljevar-
stvenikov.
242
Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 269 | Mislimo revolucije 
Za tiste, ki v protihegemonski praksi še niste sodelovali, pa bo nadaljnje razu-
mevanje besedila težavno, saj je razlaganje absurdnosti in nečloveškosti neolibe-
ralnega plenjenja zlasti v državah globalnega Juga, od koder so vzeti primeri v tem 
prispevku, brez predznanja in razumevanja nekaterih zgodovinskih dejstev ter 
geopolitike obravnavanih območij, tako rekoč nemogoče.5 Intenca tega prispevka 
je osvetliti življenjske zgodovine vseh tistih žensk, ki ne sodijo v naš svet spri-
jaznjenja in slepote, pač pa se kljub revščini in pomanjkanju z vsem, kar imajo, 
zoperstavljajo obstoječemu zatiranju; žensk, katerih zoperstavljanje nikdar ni za 
njihovo dobrobit, temveč za brezpravne posameznike in skupine, ki jim je odvzeta 
vsakršna možnost »bivanja in obstoja kot ljudi« v tem našem svetu; žensk, ki se 
borijo za človeštvo.6 
V prispevku govorim o ženskah, ki sem jih osebno ali posredno spoznala na 
terenu militantnega raziskovanja in preizpraševanja protihegemonskih gibanj glo-
balnega Juga (Colectivo situaciones, 2003; Gregorčič, 2011). Gre za ženske, ki so 
mi v enem stavku povedale več kot gore knjig, ki sem jih prebrala. Gre za ženske, 
ki so z enim dejanjem naredile več kot cele vojske. Gre za ženske, ki so pri svojem 
zoperstavljanju ostale ženske, mame in upornice in ki niso klonile ne pred posku-
si umora, grožnjami družini, prijateljem, ne pred poniževanjem, zaničevanjem, 
ustrahovanjem, fizičnim in psihičnim maltretiranjem. Gre za tiste dostojanstvene 
ženske, ki jih je v naših skupnostih vsak dan težje najti. Prispevek pa ne nastaja kot 
glorifikacija teh žensk, četudi bi se to več kot spodobilo za čas, ki ga živimo, temveč 
kot razmislek, kaj nam govorijo in česa se od njih lahko učimo. 
V poklon globalnim borkam za človeštvo sem prispevek mestoma zapisala 
osebno in čim bolj verodostojno njihovemu zoperstavljanju – torej brez prenapete-
ga znanstvenega diskurza, kar pa se bo lahko bralo tudi kot mistifikacija ženskega 
boja. A moj namen ni mistifikacija, ampak diseminacija, kot se danes v tehnobiro-
kratskem in akademskem diskurzu reče razširjanju ugotovitev in rezultatov. Moj 
namen je torej prispevati k odzvanjanju7 življenja in zoperstavljana Berte, Domitile 
in Sudhe, njihovega poguma, odločnosti in neomajnosti na poti v boljše svetove.
5  Nekatera temeljna dela, brez katerih ni mogoče razumeti geopolitike Hondurasa: Martí, 1963–
1966; Galeano, 2010; Fals-Borda, 1976; Freire, 2000[1972]; Vietter, 1977; Zibechi, 2006; Santos, 
2014. Temeljna dela, brez katerih ni mogoče razumeti geopolitike Indije, pa so predstavljena v po-
sebni tematski številki ČKZ o Indiji (glej Gregorčič, 2008b).
6  Za boljše razumevanje sodobnega družbenega fašizma, ki potrebuje za svoje lastno 
utemeljevanje podljudi in podčloveštvo, glej prispevek Gregorčič in Marolt (2017) v tej številki, ki 
izhaja iz utemeljitve prepadnega mišljenja, kot ga je zastavil Santos (2014). 
7  O resonanci, prizvenih in odzvenih protihegemonskih gibanj sem pisala v Gregorčič, 2011.
243
Marta Gregorčič | Ženska, ki stoji za mitom
Duh treh deklic iz reke Gualcarque in treh Bert iz 
La Esperanze
Berta no murió, el estado la asesinó. 
(Berta ni umrla, država jo je umorila.)
Berta no murió, se multiplicó. 
(Berta ni umrla, se je pomnožila.)8 
 
Gualcarque je sveta reka lenkovskih staroselskih skupnosti, ki živijo v zahod-
nem delu Hondurasa, v regiji Intibucá z glavnim mestom La Esperanza.9 Poleg 
mitološkega življenja reke, iz katere že stoletja govorijo tri deklice, je Gualcarque 
s svojim neposrednim okoljem omogočala življenje Lenkov, da so kot nabiralci in 
poljedelci, četudi v fevdalnih, plantažnih in drugih oligarhičnih podjarmljenjih pod 
kolonializmom, imperializmom in sodobnim neoliberalizmom, preživeli do danes. 
Gualcarque je edina stalnica v lenkovski zgodovini zatiranja, zato poleg jezika in 
kulture, ki je, kot poudarjajo Lenki, kultura žensk, kozmopolitske kulture in kulture 
ekologije življenja, sestavlja temelj njihove identitete. Iz Gualcarque še danes 
ženske vsak dan nosijo vodo za domače ognjišče, moški pa namakajo polja za 
pridelavo koruze in s tem za vsakdanji kruh. Gualcarque Lenkom pomeni življenje, 
simbolizira njihovo identiteto in obstoj. Iz reke govori duh treh deklic, ki ga častijo 
z vsakim rojstvom leta in blagoslovom pridelkov, ki jim jih nameni. Mitologija treh 
deklic je revolucionarna, saj od Lenkov zahteva, da zaščitijo Gualcarque tudi s svo-
jimi življenji, če je treba, da ubranijo blaginjo človeštva in planeta. 
Ekologija življenja s kozmopolitskim pogledom na mater Zemljo in na svet ter 
zoperstavljanje vsakršnim ubijalcem življenja Gualcarque so se globoko zapisali v 
lenkovsko kulturo in njihovo vsakdanje življenje. Iz te kulture in iz mesta upanja, 
La Esperanze, prihajajo tudi tri ženske, tri Berte: babica Berta Flores, njena hči 
Berta Cáceres in vnukinja Bertita Zúniga Cáceres, ki se borijo za reko, kulturo in 
človeštvo.10 Kronologija boja treh generacij žensk iz La Esperanze in življenjska 
zgodovina Berte Cáceres izrisujejo sodobno zoperstavljanje korporativnemu 
plenjenju v državi, ki jo je Berta imenovala »paradiž transnacionalnih projektov« 
8  Murali, grafiti in slogani, ki so jih po umoru Berte Cáceres po ulicah in mestih Hondurasa ter 
številnih prestolnicah sveta pisali in vzklikali predstavniki mnogoterih skupnosti in organizacij, s 
katerimi je delovala več kot tri desetletja.
9  Ljudstvo Lenka (Lenca) živi v zahodnem delu Hondurasa in delno tudi v severnem Salvadorju. 
Imajo svoj jezik in kulturo, ki se je ohranila do danes. Prevod imena glavnega mesta regije, La 
Esperanza, je Upanje. Gualcarque, reka z duhovnim in življenjskim pomenom za Lenke, se skupaj 
s pritokom Tolora zliva v reko Lempira. Slednja nosi ime lenkovskega voditelja, ki se je zoperstavil 
španskim kolonialistom. Po njem je poimenovana tudi nacionalna valuta Hondurasa.
10  V besedilu so zapisana krajša imena, medtem ko so polna imena Austra Berta Flores Lopez, 
Berta Isabel Cáceres Flores in Bertita Zúniga Cáceres.
244
Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 269 | Mislimo revolucije 
in tudi »dežela eksperimentov Združenih držav Amerike«. Berta Cáceres je po treh 
letih prepričevanj in pogajanj s Svetovno banko in Sinohydro – največjo globalno 
korporacijo za gradnjo hidroelektrarn s sedežem na Kitajskem – z duhom deklic iz 
Gualcarque začasno ustavila »politike smrti« v Hondurasu. Zaradi svojega neomaj-
nega zoperstavljanja je bila Berta leta 2015 odlikovana s prestižno mednarodno 
Goldmanovo okoljevarstveno nagrado,11 manj kot leto dni zatem pa so jo 3. marca 
2016 umorili. Z Bertinimi dejanji je lenkovski ekološki kozmopolitanizem prerasel 
reko, regijo, lenkovsko kulturo in Honduras.
Kdo je Berta Cáceres in zakaj jo je treba vpisati na zemljevid sodobnih proti-
hegemonskih postajanj? Na ti dve vprašanji lahko odgovorimo le s poznavanjem 
geopolitičnega konteksta države in regije, v kateri je delovala. In sicer prvič, da 
je kolonialna in imperialna zapuščina bananerosov, po katerih je bil Honduras 
do nedavnega imenovan banana republika, v državi udomačila močno vojaško 
in kapitalistično oligarhijo, prek katere milijarderji iz ZDA še danes upravljajo z 
naravnimi bogastvi in tudi s honduraško politiko.12 Drugič, Honduras je edina 
država v Latinski Ameriki, ki med petdesetimi in osemdesetimi leti 20. stoletja ni 
imela ne gverilskih, ne revolucionarnih in tudi ne socialističnih ali komunističnih 
gibanj, ki so sicer v sosednjih in drugih državah te celine z državnimi udari in/ali 
državljanskimi vojnami rušila diktature ali pa branila demokratično izvoljene socia-
listične predsednike (v Gvatemali in Čilu). Tretjič, obdan z državljanskimi vojnami 
(Gvatemala 1954–1994, Salvador 1980–1992) in revolucijami oz. revolucionarnimi 
vladami (Kuba in Nikaragva), je postal največje vojaško oporišče ZDA na svetu 
(z vojaško bazo Palmerola13 v bližini mesta Comayagua) za urjenje kontrasov14 in 
njenih vodov smrti proti gverilskim, revolucionarnim in osvobodilnim nacionalnim 
vojskam ali gibanjem.15 Četrtič, v osemdesetih letih 20. stoletja se z veleposlanikom 
11  Glej Cáceres (2015).
12  Plantažni nasadi banan (bananere), s katerimi upravljajo oligarhi iz Združenih držav Amerike 
(bananerosi), v Hondurasu zaživijo v obdobju liberalnih reform (v letih 1876–1910), ko dve družini iz 
ZDA ustanovita megakorporaciji (Standard Fruit and Steamship Corporation ter United Fruit Company). 
Honduraške oblasti so družinama v upravljanje že tedaj ponudile domača naravna bogastva – vodo, 
zemljo, gozdove, minerale, rude itn. Bananerosi tako za vsak zgrajen kilometer železnice dobijo v 
last petsto hektarov zemlje in pravico do njenega neomejenega izkoriščanja. Delavci na plantažah, 
ki so bili v polfevladnih razmerjih, te pa je vzpostavljala zasebna policija, imenovana comanches, so 
se prvič sindikalno organizirano uprli šele v petdesetih letih 20. stoletja. A bananerosi se kot lastniki 
ali investitorji globalnih korporacij ter transnacionalnih neoliberalnih projektov v Honduras vrnejo 
že konec sedemdesetih let 20. stoletja.
13  To je še danes največja vojaška baza ZDA zunaj nacionalnega teritorija ZDA. 
14  Kontrasi so bili v Srednji Ameriki poimenovani kontrarevolucionarji in kolaborantje z vojsko 
ZDA, ki jih je urila, vojaško opremljala ter plačevala, da so se borili za geopolitične interese in pre-
vlado ZDA.
15  ZDA so za gospodarsko, politično in vojaško podreditev Južne Amerike uvedle genocidno poli-
tično prakso, ki jo je izvajala Šola Amerik (The School of the Americas). S paravojaškimi enotami (ime-
novanimi eskadroni ali vodi smrti) je z najokrutnejšim nasiljem branila diktatorje in diktature v skoraj 
245
Marta Gregorčič | Ženska, ki stoji za mitom
ZDA – Johnom Negropontejem – dokončno ukine suverenost države, saj odtlej z 
njo vojaško in politično upravljajo ZDA.16 
In petič: nepričakovan preobrat se je v Hondurasu zgodil leta 2006, ko se je 
demokratično izvoljeni predsednik Manuel Zelaya začel spogledovati s socia-
lističnimi voditelji v Latinski Ameriki. Četudi je bil sprva predan geopolitičnim 
strategijam ZDA in se je zdelo, da bo kot vsi njegovi predhodniki korporativni in 
neoliberalni eksekutor interesov ZDA (in takratnega predsednika Busha ml.), pa se 
je Zelaya začel povezovati z Venezuelo in njenim bolivarskim projektom gospodar-
ske, trgovinske, socialne idr. integracije Nuestre Americe, zlasti z ALBO.17 Istega leta 
kot Zelayo v Boliviji izvolijo prvega staroselskega predsednika – Eva Moralesa, in 
leto za njim še v Ekvadorju predsednika s socialistično retoriko – Rafaela Correa. 
Mandat Luiza Inácia Lula da Silve v Braziliji se je začel že leta 2003. Vsi ti predsed-
niki, kot tudi številni drugi, se začnejo dogovarjati s Hugom Chávezom, ki tesno 
sodeluje s Kubo, ter se povezovati v vizijo socializma 21. stoletja.
Poskus obuditve socialističnega preporoda, ki v Latinski Ameriki vznikne po 
izvolitvi Cháveza leta 1998, po gospodarskem in finančnem zlomu v Argentini leta 
2001 itn., pa je osnovan na prizadevanjih iz 80. let, kar je nazorno predstavil vene-
zuelski analitik, kolumnist in aktivist Roland Denis:18 
vseh državah Latinske Amerike. V Hondurasu se je ta praksa začela uveljavljati v času veleposlanika 
ZDA Johna Negroponteja. Danes množične civilne žrtve take genocidne politike v Latinski Ameriki 
imenujemo desaparecidos (izginuli). Leta 2001 se je Šola Amerik preimenovala v Western Hemisphere 
Institute for Security Cooperation. Več o tem glej Gills, 2004; Dangl, 2007; Kralj, 2008 in dr.
16  Norveški dokumentarni film (Borgen, 2005) izčrpno pokaže Negropontejevo politično za-
puščino v Hondurasu kot tudi v številnih drugih državah, kamor je bil napoten kot ambasador ali 
odposlanik vojn: od vojaškega udara v Čilu (1973) do veleposlanika ZDA v Iraku (2004). O njegovi 
vpetosti v vode smrti in vojaška posredovanja ZDA v Latinski Ameriki ter njihovi podpori diktaturam 
sem natančneje že pisala v Gregorčič, 2011.
17  Vidnejši projekti, ki jih je Venezuela pričela ustvarjati po letu 2003 pod geslom »socializem 21. 
stoletja«, so: ALBA (Alianza Bolivariana para los Pueblos de Nuestra América – Bolivarska alternativa za 
ljudstva Naše Amerike, ki stopi v veljavo leta 2004 in je dejansko dosegla največ sprememb v regiji, 
med drugim je uvedla bilateralne virtualne valute SUCRE, s čimer je ošibila vrednost dolarja; vpliv 
ALBE na Honduras je poudarjen tudi v nadaljevanju tega razdelka); MERCOSUR (El Mercado Común 
del Sur – Unijo za skupni trg južnoameriških držav ustanovijo leta 1991 štiri države Južne Amerike, 
po letu 2005 se širi in zadobiva nove usmeritve); UNASUR (La Unión de Naciones Suramericanas – 
Skupnosti južnoameriških držav je bila ustanovljena 2008 kot integracija držav po vzoru EU); CELAC 
(La Comunidad de Estados Latinoamericanos y Caribeños – Skupnosti držav Latinske Amerike in Kari-
bov, ki nastane kot gospodarska integracija držav leta 2010); in Petrocaribe (sporazum, ki omogoča 
cenejši odkup nafte in je namenjen odplačevanju mednarodnih idr. dolgov). Poleg gospodarskih in 
političnih povezovanj se poglobijo tudi družbene, humanitarne, socialne idr. integracije; kot alter-
nativa CNN zaživi TeleSUR itn.
18  Intervju z Denisom sem leta 2008 opravila v okviru podoktorskega raziskovalnega projekta v 
Venezueli. 
246
Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 269 | Mislimo revolucije 
Bolivarska zapuščina, ki je za nas zelo pomembna, je nacionalizem proti 
imperiju, združitev narodov proti imperiju. To je antinacionalistični nacionali-
zem, ki smo ga razvijali v osemdesetih letih. Delovali smo na izobraževalnem 
področju, v sindikalnih bojih, s kmeti in študenti. Izhajali smo iz izkušenj »raz-
iskovanja in delovanja«, z drugačno pedagogiko, ki smo jo razvijali, z novimi 
metodami raziskovanja in boja. Nismo se več spraševali kaj, ampak kako. 
Kako delovati, kako narediti drugače. To smo imenovali nova politična kultura, 
ki je začela razvijati ljudsko oblast (poder popular), neposredno demokracijo, 
organizirala je grupos de base, skupine, ki so od spodaj spreminjale politiko še 
pred zapatizmom in drugimi gibanji. To so bili tokovi, ki so se pri nas počasi 
krepili in spremljali dogajanje v svetu, v katerem je sovjetska hegemonija 
izgubljala moč. Politike od spodaj smo krepili z drugačno politično kodo, 
veliko bolj libertarno politično kodo. To se ohranja vse do danes (...). (Denis v 
Gregorčič, 2011: 235) 
Antiimperialni antinacionalistični nacionalizem, o katerem govori Denis, je 
današnja raba koncepta Naša Amerika (Nuestra America), ki ga je vpeljal že Martí 
(1963–1966) in je na globalnem protihegemonskem Jugu danes determinirajoč 
(glej tudi Santos, 2014).
Vse to socialistično brbotanje, ki se je pred desetletjem prebujalo tudi v 
Braziliji, Boliviji in številnih drugih državah Nuestre Americe, je bil alarm za ZDA, 
ki so konec julija 2009 v Hondurasu izvedle coup d’etat, kljub temu da so bile v 
Haagu že obtožene za vojaška posredovanja v Nikaragvi s honduraškega ozemlja 
v času hladne vojne ter da jih tokrat niso vodili republikanci, ampak Obama (in 
njegova državna sekretarka Hillary Clinton), ki je le tri mesece po državnem udaru 
v Hondurasu prejel Nobelovo nagrado za mir. Predsednika Zelayo so s pomočjo 
honduraške vojske preprosto odpeljali iz države in mu niso več dovolili prečkati 
državne meje (Sánchez, 2009; Mesto žensk, 2009; Gregorčič, 2009; Democracy 
Now, 2016b; Kinorama, 2016; Mescaró cine, 2016; in dr.). Ljudska gibanja, grupos 
de base, v Hondurasu pa so bila vse od izvolitve Zelaye ter tudi zaradi preporoda 
socialističnih vizij v Nuestri Americi takrat že tako množična, močna in vseprisotna, 
da se z ulic, zborovanj, zasedanj in forumov niso umaknila. A ZDA se je mudilo z 
zaostalimi implementacijami bilateralnih in multilateralnih neoliberalnih načrtov 
in sporazumov in pri tem jih nihče v Hondurasu ni mogel več zakonito ustaviti.19 
Honduras je po juliju 2009 padel v popolno temo: odtlej teče kri, na stotine ljudi je 
umorjenih, umirajo tisti, ki se temi zoperstavljajo.20 
19  Glej opombo št. 25 v tem članku. 
20  Pučistično garnituro, ki je po coup d’etat vodila Honduras, so podprli tudi nekateri evropski 
poslanici, zlasti pa Aznarjeva Partido popular iz Španije, s katero je kot eden redkih v Honduras po-
toval tudi slovenski poslanec v evropskem parlamentu Lojze Peterle.
247
Marta Gregorčič | Ženska, ki stoji za mitom
Izris življenjske zgodovine Berte Cáceres 
Berto Cáceres mi je prvič omenil Raúl Najera, aktivist in soustanovitelj gvate-
malsih H.I.J.O.S.-ov21, ko sem jeseni 2006 iz Mehike, kjer sem bila priča zatrtju ljud-
ske komune Ljudske skupščine ljudstev Oaxace (pod španskimi inicialkami APPO) 
in državljanski vojni, potovala prek Gvatemale v Honduras, Salvador in Nikaragvo. 
Kot opazovalka, očividka v različnih skupnostih, podpornica (acampamentistka) 
na zasedenih ozemljih kmetov brez zemlje ter ponekod zgolj kot raziskovalka ali 
aktivna udeleženka sem spremljala in beležila protihegemonska postajanja. Vsako 
od teh držav so že tedaj pretresali vstaje, množične mobilizacije, upori, zlasti pa 
je bilo čutiti intenco vzpostavljanja »ljudskih oblasti«, o katerih je govoril Denis (v 
Gregorčič, 2011). Teren je bil razgiban, a obetaven. Raúl je o Berti govoril v super-
lativih, čeprav o njenih konkretnih aktivnostih ni povedal veliko. Srečeval jo je na 
raznovrstnih zborovanjih, forumih, kongresih predstavnikov gibanj prebujajoče 
Nuestre Americe. Ker o Hondurasu in njegovih revolucionarnih kot tudi libertarnih 
praksah v znanstveni in strokovni literaturi ni bilo mogoče najti nobenih rele-
vantnih referenc, je bil Raúlov kontakt izjemno pomemben. Hitro pa se je pokazalo, 
da me je zaupal izjemni ženski, borki, ki so jo že tedaj poznala prenekatera gibanja 
v Latinski Ameriki ter tudi v ZDA in Evropi. 
Bilo je sredi oktobra 2006, dobro polletje po izvolitvi Zelaye, in v La Esperanzi so 
brbotale libertarne aktivnosti. Berta je bila zasedena od jutra do večera in skoraj 
povsod me je vzela zraven. Najprej pa me je peljala domov, k svoji mami, da mi 
je predstavila žensko, ki jo je neizmerno spoštovala in cenila, ter svoje otroke, ki 
so vstopali v najstniška leta. Potem pa me je dan za dnem potapljala v zgodovino 
Lenkov in ni pozabila omeniti padlih tovarišev in tovarišic, omenila mi je tudi pri-
dobitve, ki jih je dosegla s svojo organizacijo v La Esperanzi, ali mi jih celo osebno 
pokazala: alternativna izobraževanja, skupščine,  skupnostne šole za osnovnošol-
ce, srednješolce, šola za učitelje, ženske kooperative, piratske radijske postaje, 
solidarnostne ekonomije, kot je kooperativa Guinakirina, ki na vezenine in v druge 
ročne izdelke vpisuje lenkovsko kulturo; sodelovanje s kooperativo Red Comal in 
uporabo njihove avtonomne denarne valute UDIS.22 Priča sem bila tridnevnemu 
simpoziju, na katerem je bila predstavljena tudi izdelava prvega lenkovskega slo-
varja. Srečala sem okrog devetdeset učiteljic in učiteljev, ki so tedaj diplomirali in 
bili napoteni v lenkovske vasi. 
21  H.I.J.O.S. (Hijos y hijas por la identidad y la justicia contra el olvido y el silecio – Sinovi in hčere za 
identiteto in pravičnost, proti pozabi in tišini) je organizacija, ki so jo, kot je razvidno iz imena, usta-
novili sinovi in hčere izginulih staršev, žrtev vodov smrti v času državljanske vojne. S to genocidno 
metodo je bilo, kot danes dokazujejo v Gvatemali, umorjenih prek 45.000 ljudi. O tej tematiki je na 
podlagi obsežnega terenskega raziskovanja poglobljeno pisal Kralj (2008). 
22  To je Mreža skupnosti alternativne blagovne menjave, ki posluje z UDIS (Unidades de intercam-
bio solidario – Enote solidarnostne menjave). V dvajsetih letih so povezali prek 100 skupnostnih 
organizacij in odprli prek 50 zadružnih trgovin. Glej Sánchez de la Blanca, 2015.
248
Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 269 | Mislimo revolucije 
A kako so se lahko razvile tako prodorne in daljnosežne protihegemonske 
prakse, o katerih se sicer toliko razpravlja v akademskih in aktivističnih krogih na 
globalnem Severu, tam, sredi gozdov Intibuce pa je že leta 2006 raslo in se razvi-
jalo alternativno, skupnostno soupravljanje in samodoločanje, in to z avtonom-
nimi koncepti, neobremenjenimi z zapatistično poetiko, na katero se, v nemoči 
snovanja alternativnih svetov, nenehno sklicujemo na Zahodu? Torej, kako so lahko 
Lenki razvijali »ekologije produktivnosti«, »ekologije vednosti«, »medkulturne pre-
vode« in »sociologije postajanj«, če njihove daljnosežne prakse povzamem z bolj 
strnjenimi koncepti Santosa (2014)?
Lenkovska mitologija in svetost Gualcarque sta že v osemdesetih letih 20. 
stoletja lenkovske ženske in njihove družine pognali v boj proti golosekom, ki jih 
je vlada odobrila korporacijam. Med prvimi je stala Berta Flores, porodničarka, 
aktivistka in humanistka v regiji Intibucá, ki je svoji hčerki že tedaj kazala, kaj je 
dostojanstvo, kot ga pojmujejo Lenki, kaj je sveta reka, kako se je treba zoperstaviti 
vsakemu, ki bi oskrunil mater Zemljo. Kot trikratna županja La Esperanze in z enim 
mandatom kongresnice v Intibuci, je Berti Flores uspelo v nacionalno zakonodajo 
vpisati mednarodni kodeks, ki zahteva prostovoljno, predhodno in informativno 
soglasje staroselskih skupnosti, preden se razvojni projekti, kot so jezovi in rudniki, 
postavijo na njihovih ozemljih (Pearce, 2017). Tovrstna zakonodaja je v nekaterih 
sosednjih državah že ustavila agresivno uničevanje staroselskih skupnosti in nji-
hovih naravnih virov, kot je precendenčen primer ustavitve gradnje rudnika zlata 
Berta Cáceres med predavanjem. Foto: Marta Gregorčič.
249
Marta Gregorčič | Ženska, ki stoji za mitom
v Sipakapi v Gvatemali leta 2007, ki sta ga podobno kot gradnjo jezu Agua Zarca 
v Hondurasu vodili kanadska in gvatemalska korporacija Goldcrop in Montana.23
Berta Cáceres je bila tako rojena v boj svoje matere, ne le zoperstavljanja, 
temveč tudi politike in zakonodaje, ki je sposobna zaustaviti neoliberalne »stave«. 
Rojena je bila v prakse kozmopolitanizma, ekologije življenja, borbenosti sta-
roselskih žensk, pa tudi lakote, pomanjkanja in revščine, ki je značilna za ta del 
države kot tudi za pretežni del Hondurasa. Prav tako je že kot študentka vstopila 
v salvadorsko državljansko vojno, v kateri je skupaj s partnerjem in svojo mamo 
skrbela za begunce in otroke izginulih revolucionarjev, ki so jih morili vodi smrti. 
Leta 1993, ko je bila stara 23 let, je diplomirala iz pedagogike in soustanovila sta-
roselsko organizacijo, ki jo danes poznamo pod španskim akronimom COPINH 
(Consejo Cívico de Organizaciones Populares e Indígenas de Honduras – Civilni svet 
ljudskih in staroselskih organizacij v Hondurasu). Organizacijo, ki se proti »politi-
kam smrti«, kot jih je Berta imenovala (kapitalizmu, patriarhatu in rasizmu), bori s 
»politikami življenja« (za mater Zemljo, za človekove pravice in človeško dostojan-
stvo). Sprva je COPINH deloval predvsem v dobrobit rekuperacije24 lenkovske zgo-
dovine, kulture, identitete in tudi revolucionarnih bojev, a po desetletju delovanja 
v lokalnih okoljevarstvenih zoperstavljanjih so se začeli povezovati v večja ljudska 
zborovanja, fronte in bloke na regionalni, nacionalni in mednarodni ravni. Po 
letu 2005 je COPINH postal poleg COFADEH-a25 ena od vodilnih organizacij, ki se 
je zoperstavila implementiranju geostrateških projektov ZDA in zlasti njihovim 
smrtonosnim praksam (umori, pobijanja staroselskih voditeljev, ustrahovanja itn.). 
Po coup d’etat je Berta s COPINH-om mobilizirala zoperstavljanja staroselcev, 
žensk, feministk, skupnosti LGTBQ, kmetov, delavcev, sindikalistov, študentov, 
različnih etničnih manjšin, zlasti Garifunov (potomcev afriških sužnjev in 
staroselcev ali evropskih priseljencev), pa tudi vernikov idr. tako proti represiji 
pučistične vlade kot tudi proti ameriški vojski, korporacijam in transnacionalnim 
23  Upor majevskih ljudstev je prikazan v dokumentarnem filmu Sipakapa ni naprodaj (Revenga, 
2005).
24  Pojem rekuperacija (rekuperacija zgodovine, identitete, znanj, vednosti, revolucionarnih bojev 
itn.) uporabljajo domala vsa protihegemonska gibanja v Latinski Ameriki in ima izvorno latinski 
pomen: re-cuperare – spet zadobiti, nazaj dobiti, nazaj si pridobiti ter tudi spet osvoboditi oz. rešiti.
25  COFADEH (Comité de Familiares de Detenidos-Desaparecidos en Honduras – Svet sorodnikov pri-
držanih in izginulih v Hondurasu) je nastal že leta 1982, a je podobno že omenjeni organizaciji 
H.I.J.O.S. iz Gvatemale. Ustanovilo ga je šestnajst družin izginulih in počasi je prerasel v največjo ne-
vladno organizacijo za človekove pravice v državi. Sprva si je prizadeval dokazati, da so bila hudodel-
stva zoper človečnost in vojna hudodelstva na območju Hondurasa storjena po naročilu ZDA in da 
sta jih izvedla vojska ZDA ali njeni plačanci. Obsodba genocida, za katero so si vrsto let prizadevali 
člani COFADEH, pa ni bila mogoča, saj so ZDA s podpisom dvostranske pogodbe s honduraško vlado 
zagotovile imuniteto svojih državljanov pred Mednarodnim kazenskim sodiščem. V Hondurasu je 
zato danes nemogoče kazensko preganjati zločince, ki so zagrešili zločine proti človečnosti, če so ti 
državljani ZDA. Prav decembra 2006, ko sem bila v Hondurasu, je COFADEH po štiriindvajsetih letih 
delovanja predstavil prvo delo, ki razkriva in natančno popisuje osem »izginotij« okoljevarstvenikov 
v Hondurasu (COFADEH, 2006).
250
Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 269 | Mislimo revolucije 
tujim investitorjem. Prizadevanja za vrnitev demokratično izvoljenega predsedni-
ka Zelaye in za novo ljudsko ustavo so rodila poder popular, množična vseljudska 
zborovanja, v katerih je bila Berta najbolj izpostavljena glasnica ljudskih oblasti. 
ZDA so na oblast ponovno postavile začasnega diktatorja, ki je nemudoma začel s 
kriminalizacijo predstavnikov staroselskih in drugih gibanj, Honduras pa je postal 
najnevarnejša in najnasilnejša država na svetu: odtlej ima največji delež umorov 
glede na število prebivalstva; uvršča se na drugo mesto po številu umorov v mestih 
(San Pedro Sula) in je najnevarnejša država na svetu za okoljevarstvene aktiviste 
(Democracy Now, 2016a; 2016b; Carlsen, 2016). Slednjih je bilo med letoma 2010 
in 2016 umorjenih prek 124. Po večini so bili to voditelji staroselskih skupnosti ter 
okoljevarstveni aktivisti. »V brezpravni državi, kot je Honduras, družbene in člo-
veške žrtve nič več ne štejejo.« (Carlsen, 2016) Če je brezpravnosti za kolonialna in 
imperialna zgodovinska obdobja težko oporekati, pa je sodobna brezpravnost sta-
roselcev ne le v Hondurasu, temveč tudi drugod po svetu, predpogoj za neovirano 
korporativno plenjenje (več o tem glej Santos, 2014).
Preden nakažem, kakšna je bila cena Bertine smrti, bom čim sistematičnejše 
povzela, kaj vse je Berta s COPINH-om ustvarila do leta 2006, da predstavim širino 
in globino otros mundos, ki jih živijo Lenki v La Esperanzi in širše v Intibuci.26 Med 
brezpravnimi in nepismenimi obubožanimi staroselci je COPINH prepoznal potre-
bo po opismenjevanju, zato je Berta s svojo organizacijo razvila celo mrežo šol in 
programov, tudi Šolo za kvalifikacijo učiteljev (Escuela de Capacitation de Docentes), 
ki so po koncu izobraževanja napoteni v skupnostne vaške šole, kjer izvajajo 
programe za osnovnošolce. To je edini način, da Lenki in vsi, ki jim država ne zago-
tavlja niti osnovnega šolstva, sploh dobijo možnost izobraževanja, in ti so večina v 
Hondurasu (enako, kot se je zaradi privatizacije ali pa zgolj zaradi opuščanja finan-
ciranja javnih vaških šol prekinilo osnovnošolsko izobraževanje po številnih vaseh 
in skupnostih v Mehiki, Gvatemali, Salvadorju in še kje, pa tudi v Indiji idr.). V vseh 
izobraževalnih procesih se je COPINH povezoval tudi z jezuiti, ki imajo v Hondurasu 
(kot tudi v Salvadorju) izjemno močno libertarno tradicijo, in kot je poskušal učiti 
Freire, še danes delujejo v dobrobit najbolj deprivilegiranih tudi gverilsko, če je 
treba, po vzoru svojega mučenika, salvadroskega škofa Óskarja Romera, ki so ga 
leta 1992 ubili vodi smrti. 
Prav tako pa je bil COPINH predvsem z Berto vpet v druga protihegemonska 
zoperstavljanja v Latinski Ameriki, ZDA in Evropi, za kar so leta 2007 v La Esperanzi 
postavili poseben mednarodni izobraževalni center in zatočišče, imenovan La 
Utopia. Center je bil simbolno postavljen na kraj poseka, ki se mu je zoperstavila 
Bertina mama že v osemdesetih letih 20. stoletja in kjer je COPINH celotno območ-
je spet pogozdil in ga namenil za spominski park. Center je namenjen alternativ-
nim pedagogikam (okoljevarstvenim, naravoslovnim, družboslovnim); epistemo-
26  Pedagoške in komunitarne prakse v COPINH-u sem natančneje analizirala v nekaterih drugih 
prispevkih (Gregorčič, 2008a; 2009; 2011), iz katerih so tu strnjena razmišljanja.
251
Marta Gregorčič | Ženska, ki stoji za mitom
logijam zoperstavljanja; izmenjavi vednosti, izkušenj, praks, sprememb, zmag in 
porazov v lokalnih in globalnih zoperstavljanjih; mednarodnim srečanjem; deluje 
kot knjižnica, dokumentacijski center, kot muzej lenkovske kulture, kot prostor za 
dnevno srečevanje žensk itn. Prav tako je La Utopia zatočišče za begunce, žrtve 
političnega nasilja in represije v državi. 
Berta je v organizaciji COPINH in med lenkovskimi skupnostmi, s katerimi je 
delovala, uveljavljala Freirejevo pedagogiko zatiranih (Freire, 2000/1972) kot tudi 
druge kritične pedagoške pristope, ki so prerasli v transformativno in kritično 
pedagogiko samodoločujočih skupnosti. Ta je vključevala ne le vzajemno, dialoško 
in horizontalno kritično učenje in polnomočenje, pač pa tudi vzajemno sorazis-
kovanje (militancia de investigación) med skupnostmi, med skupinami, med spoli, 
med ženskami, med utišanimi, med zatiranimi itn. Ta dvojni in vzajemni proces 
– na eni strani »učeče se učenje« in »proizvajajoče se učenje«, kot ju je pojmoval 
Freire (2000/1972) in na drugi strani militantno soraziskovanje, kot ga denimo 
pojmuje Colectivo situaciones (2003; 2005) – je prav na račun »neslutenega, nena-
črtovanega in neimplementiranega srečevanja preizkusov« (Colectivo situaciones, 
2003) ter »snovanja kompozicij, ki spodbuja vprašanja in elemente alternativne 
družbenosti« (Colectivo situaciones, 2003) lahko proizvedel nove in drugačne druž-
benosti, nova in drugačna razmerja, nove solidarnostne ekonomije, potencie, otros 
mundos v številnih vidikih življenja v Intibuci.
Izobraževalni posvet COPINH. Foto: Marta Gregorčič.
252
Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 269 | Mislimo revolucije 
Berta je s COPINH-om v lastni organizaciji in med lenkovskimi skupnostmi 
zgradila »radikalne pedagogike horizontalnih stekališč« (Gregorčič, 2008a), saj 
je večina pedagoških praks, ki so jih uporabljali, prerasla »izobraževalne progra-
me« ter se usidrala v redna srečevanja (reuniones) in skupščine (asambleas), na 
katerih se člani lenkovskih skupnosti dogovarjajo o skupnostnem soupravljanju, 
samodoločanju in zoperstavljanju korporacijam, vojski, oblastnikom. To pomeni, 
da pedagoške prakse niso namenjene neformalnemu ali priložnostnemu vzajem-
nemu ljudskemu učenju, pač pa predstavljajo same načine (metode in principe), 
s katerimi se skupnosti samoupravljajo, saj delujejo kot conscientização srečanja 
(Freire, 2000/1972), prek katerih staroselke in staroselci gradijo subjektivitete 
participativnih demokratičnih in protihegemonskih postajanj. Te »proizvajajoče 
pedagogike«, ki sem jih prepoznala tudi v solidarnostni ekonomiji Cecosesole v 
Venezueli, v Čatisgarhski osvobodilni fronti v Indiji kot tudi v vrsti drugih protihe-
gemonskih samoupravljanih skupnosti, sem poimenovala learning-by-struggling 
oz. učenje-v-boju (Gregorčič, 2017b).27 Te pedagogike so v zadnjih petih desetletjih 
iz zelo različnih teoretskih in epistemoloških ozadij (in rekuperacije teh libertarnih 
tradicij) gradile tako nove epistemologije zatiranih skupnosti, nove participativne 
demokratične in avtonomne samoupravne politike – potencie (Gregorčič, 2011) 
kot tudi nove ekonomije oz. »ekologijo produktivnosti« (Santos, 2014). COPINH se je 
z Berto poleg bolj prepoznavnih in globalno odmevnih avtonomnih zapatističnih 
skupnosti v Chiapasu, samoupravljanih skupnosti iz Porta Alegra v Braziliji ter vrste 
drugih potencij, postavil na zemljevid najprodornejših protihegemonskih postajanj.
Coup d’etat  + umor = svoboda korporativnemu 
plenjenju 
Konec leta 2006, ko se je Zelayi iztekalo prvo leto mandata, so se številni pred-
stavniki gibanj v Hondurasu in tudi v širši regiji norčevali iz njega: »Tisti dan, ko je 
pri Chávezu, govori o socializmu, drugi dan, ko je pri Bushu, pa o neoliberalizmu.« 
Ker Zelaya ni imel ne socialistične ali protiimperialne agende niti retorike, je bilo 
težko ugibati, kakšno stališče bo pri določenih mednarodnih politikah zavzel in kaj 
implementiral. Berta pa se iz Zelaye ni norčevala. Razumela ga je kot »stavo« na 
edino antiimperialno možnost, ki jo je Honduras kot država dobil v zadnjih sedem-
desetih, osemdesetih letih, v obdobju njenega življenja in življenja njene matere. 
Berta je bila prepričana, da morajo COPINH in tudi druge organizacije, v katere je 
bila vpeta, nastalo situacijo izkoristili po najboljših močeh. 
27  Zadruga Cecosesola (Organismo de Integracion Cooperativa or Organism for Cooperative Integra-
tion) je nastala leta 1967 v času diktature v državi Lara v Venezueli. Chhattisgarh Mukti Morcha 
(CMM) – Čatisgarhska osvobodilna fronta, o kateri govorim v zadnjem delu tega prispevka, pa leta 
1982 v Indiji. Več o tem glej tudi Gregorčič (2011; 2017b).
253
Marta Gregorčič | Ženska, ki stoji za mitom
Zakaj je bilo treba brezpogojno odstraniti demokratično izvoljenega 
honduraškega predsednika in za tem umoriti še globalno pripoznano okoljevar-
stvenico Berto Cáceres? 
Za coup d’etat leta 2009 stojijo tri konkretna dejanja Zelaye: pod prisilo ljud-
skih gibanj je Honduras leta 2008 pristopil k ALBI, kar je pod vprašaj postavilo 
vse korporativne in zasebne mega projekte: začasno so bili ustavljen načrti pri-
vatizacije vode, korporativni posegi v naravne rezervate, goloseki, naftne konce-
sije itn., predvsem pa izgradnja suhega koridorja prek Hondurasa, ki bi združil 
Pacifik in Atlantik in je hkrati obsegal tristo projektov novih hidroelektrarn ter 
vrsto novih rudnikov in turističnih oaz za potrebe ZDA.28 Že do tedaj je bilo prek 
trideset odstotkov honduraškega ozemlja namenjenih (in danih v dolgoročen 
najem) transnacionalnim neoliberalnim projektom. Drugič, Zelaya je nameraval 
v šestdesetih dneh prestrukturirati največjo vojaško bazo ZDA na tujem ozemlju, 
Palmerolo, za civilne namene ter jo uporabiti za uresničevanje sporazumov z dru-
gimi državami Nuestre Amerike (Sánchez, 2009). Ta njegova zaveza je pričela teči 
junija 2009 in bi bila konec julija, ko je bil napovedan še referendum o novi ljudski 
ustavi, uresničena. Na referendumu bi se morali državljanke in državljani odločati 
o začetku procesa ustavodajne skupščine, ki bi lahko pripeljala do nove, ljudske 
ustave, kot so to dotlej že izvedle nekatere države bolivarskega procesa. ZDA niso 
mogle dopustiti realizacije referenduma in prestrukturiranja Palmerole, ALBA pa 
je preprečevala izvedbo njihovih že zastavljenih strategij.
Kljub državnemu udaru so gibanja v Hondurasu nadaljevala svoj boj in samo-
dejno v La Esperanzi spisala novo ljudsko ustavo. Berta je bila srce teh prizadevanj 
kot tudi vseh poskusov, da bi Zelayo vrnili v državo. ZDA in honduraška oligarhija 
(vključno z ustavnim sodiščem in vojsko) so nastavili začasnega predsednika, 
pučista Roberta Michelletija, za predsednika pa so želeli pozneje, ko bi se situacija 
pomirila, nastaviti opozicijskega voditelja Porfiria Loba, ki je leta 2010 tudi prevzel 
vlado in začel dosledno uveljavljati »sporazume smrti«. Slednje nadaljuje tudi 
njegov naslednik Juan Orlando Hernández. Berta je bila prisiljena v izgnanstvo. 
Agitirala je v EU pa tudi z neposrednimi apeli na Hillary Clinton, ki je tedaj imela v 
rokah upravljanje Hondurasa.29 Mednarodne solidarnostne mreže, ki jih je Berta 
28  Največji strateški projekti, ki jih ZDA po letu 2000 poskušajo implementirati v Srednjo Ameriko, 
so: Načrt Puebla Panama; Območje svobodne trgovine za Amerike; Sporazum o prosti trgovini za 
Severno Ameriko, ki ga poznamo pod angleškimi inicialkami NAFTA in različica za Srednjo Ameri-
ko – CAFTA; Zveza za varnost in blagostanje Severne Amerike itn. Vsi ti sporazumi delujejo v zelo 
podobnih okvirih kot posebne ekonomske cone (kar pomeni, da država s koncesijo za 99 let odda 
del svojega ozemlja korporaciji, ki pa ni zavezana upoštevati nacionalne zakonodaje, prav tako sme 
ozemlje izkoriščati z vsem, kar je na njem, tudi s prebivalci, nad katere lahko, če tako hoče, pošlje 
tudi vojsko, saj so to brezpravna ozemlja, na katerih se vzpostavi režim korporacij. Slednji pa je sko-
raj po pravilu diktatorski.). Projekti se napajajo iz neposrednih (tujih) investicij in bančnih posojil, ki 
pa ne prihajajo samo iz ZDA, temveč zlasti iz Evrope in Kitajske.
29  Glej obsežne dokumentacije na: https://www.copinh.org/; http://bertacaceres.org; Democracy 
Now, 2016b; COPINH, 2016; Kinorama, 2016; in drugje.
254
Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 269 | Mislimo revolucije 
spletla že pred udarom, so ji pomagale, da je neposredno govorila z določevalci 
usode njene države. Zaradi maltretiranja, ustrahovanja in zapiranja članic njene 
družine ter članov in članic COPINH-a se je bila prisiljena vrniti domov, v zapor. V 
času državnega udara je bilo v Hondurasu ubitih 94 ljudi, kar 26 od njih je bilo tra-
vestitov, kar kaže na globoko patriarhalnost in tudi spolno in seksualno zaznamo-
vanost taktik pučistov, kajti največje nasilje, trpinčenje in zlorabe so poleg drugih 
marginaliziranih in stereotipiziranih skupin in brezpravnih skupnosti utrpele žen-
ske.30 Berta je tudi pod novo diktaturo svoje delo nadaljevala enako prepričljivo, 
neustrašno in zagnano kot pred tem. 
V začetku leta 2010 so v lenkovske gozdove, na lenkovsko zemljo, bogato z 
rudninami in minerali, nad reke in v naravne rezervate pridrveli izvedbeniki kor-
porativnih načrtov. Prve so se na Berto in COPINH obrnile lenkovske vaške skup-
nosti iz Río Blanco. Izkazalo se je, da bodo domala vse reke na lenkovski zemlji 
spremenili v verige jezov s hidroelektrarnami, tudi Gualcarque, in da proizvedena 
električna energija ne bo ostala Lenkom, ki je še danes nimajo, niti Hondurasu, kjer 
je primanjkuje, temveč bo namenjena električni preskrbi ZDA. Berta se je začela 
nemudoma pogajati z vsemi podjetji, vpletenimi v konstrukcijo hidroelektrarn, in 
tudi z vladami vpletenih držav. 
Glavno in najbolj izpostavljeno zoperstavljanje je Berta s COPINH-om zače-
la na jezu Agua Zarca na reki Gualcarque in dosegla, da je projekt zastal. 
Hidroelektrarno na Agua Zarca je gradila zasebna korporacija imenovana DESA 
(Desarollo energetico SA), katere večinski lastnik je bilo podjetje PEMSA (Potencia y 
Energia de Mesoamerica), registrirano v Panami, ter ga je tako kot tudi DESO vodil 
Roberto Castillo, honduraški pripadnik nekdanjih vodov smrti. Projekt hidroelek-
trarne so financirali Mednarodna finančna korporacija (to je zasebni sektor pri 
Svetovni banki), dve razvojni banki iz Evrope (Nizozemska razvojna banka FMO 
in Finska banka za industrijsko sodelovanje FinnFund) in Srednjeameriška banka 
za gospodarsko integracijo (CABEI). Glavni tuji investitorji pa so bili že omenjena 
največja globalna korporacija za gradnjo hidroelektrarn – Sinohydro s sedežem 
na Kitajskem – ter dve podjetji za proizvodnjo turbin – Siemens in Voith Hydro s 
30  Berto sem v Slovenijo v okviru naše podporne organizacije, Dost‘ je!, ki sodeluje s COPINH-om, 
povabila konec leta 2009 na festival Mesto žensk, ki je nosil naslov Svetovni Jug. Prav tako sem pova-
bila tudi Sudho Bharadwaj (Indija), o kateri govorim na koncu tega prispevka, predstavnico APPO iz 
mehiške Oaxace, tudi Domitilo Barrios de Chungara (o kateri govorim na koncu tega prispevka) ter 
številne druge ženske iz protihegemonskih gibanj globalnega Juga, ki so vse po vrsti najprej potrdile 
udeležbo, a jo v zadnjem hipu tudi preklicale. Domitila je bila edina, ki je nismo mogli priklicati, saj 
nam kljub pomoči bolivijske ambasade na Dunaju ni uspelo stopiti v stik z njo. V vseh omenjenih dr-
žavah so bila gibanja prav tedaj podvržena grozljivi vojaški represiji. Berta je bila zaradi pučističnega 
preganjanja aktivistov v Hondurasu tedaj že v izgnanstvu v Nemčiji in je v Slovenijo iz Hondurasa 
napotila dve svoji tovarišici, predstavnici feministične in ženske skupine, ki sta v Škucu predstavili 
grozljivo nasilje nad ženskami, feminicide, poboje in posilstva, ki so tekli vzporedno s pučističnimi 
režimi. Celoten video zapis feministke Melisse Cardozo iz organizacije Feministas en resistencia ter 
Eve Cristine Urbina iz Centro de Estudios para la Mujeres, obe vključeni v Frente Nacional de Resistencia 
Contra el Golpe de Estado en Honduras, je objavljen na spletni strani Mesta žensk, 2009.
255
Marta Gregorčič | Ženska, ki stoji za mitom
sedežem v Nemčiji. 
Potem ko je Berta uporabila vse zakonite možnosti pritiska in vplivanja v 
Hondurasu, na drugih nacionalnih in mednarodnih ravneh, se je skupaj z vaščan-
kami in vaščani ter tovarišicami in tovariši iz COPINH-a postavila na cestno bloka-
do pred jez ter s telesom preprečevala pričetek gradnje. Korporacije so pošiljale 
policijo, vojsko, plačance. Vsak incident je imel smrtne žrtve na strani COPINH-a. 
Prvi je bil leta 2013 ubit Tomás García, prepoznavni član COPINH-a, oče sedmih 
otrok, Bertin sodelavec in prijatelj. Odtlej so skupnosti okrog Agua Zarca skoraj 
vsak mesec žalovale in se ob Gualcarque poslavljale od svojih tovarišic in tovarišev. 
Če zoperstavljavcev vojska ali policija ni ubila na sami cestni blokadi, kjer so vsak 
dan ob njih stali tudi mednarodni očividci, opazovalci ali novinarji, pa so jih ubijali 
ponoči in doma, v vaseh, na ulicah, umore pa prikazovali kot medsosedske kon-
flikte ali pa kot trgovino z drogami (narcotrafiko). Sledi, ki so vedno vodile do DESE 
in gradbišča na Agua Zarci, so poskušali zabrisati s podkupovanji tistih vaščanov, 
ki se niso zoperstavljali.
Zaradi neutrudnega Bertinega prizadevanja sta se Svetovna banka in kitajski 
Sinohydro naposled umaknila, čeprav je DESA takrat prejela že 40 odstotkov vseh 
posojil. Berta pa je bila zaradi zmage nad korporativnim kapitalom nagrajena 
z Goldmanovim okoljevarstvenim priznanjem, sama pa je zmago razumela kot 
pomemben korak, s katerim se bo COPINH vpisal v zgodovino protihegemonskih 
zoperstavljanj v Hondurasu: »Zdaj se končno lahko imenujemo hčerke in sinovi 
Lempire!« Odtlej je morala živeti pod 24-urno dnevno zaščito honduraške policije, 
saj so mednarodne človekoljubne organizacije ugotavljale zelo veliko verjetnost, 
da jo bodo lastniki DESE, ki so delo na Agua Zarca kljub umiku finančnih kor-
poracij nadaljevali, ubili. Berta je, obkrožena z osebnim državnim varovanjem, 
svoje zoperstavljanje nadaljevala. Nagrada je bil trenutek, ko smo si vsi, ki smo jo 
poznali, spremljali in podpirali, oddahnili. Verjeli smo, da je Berta končno postala 
prevelika, da bi jo pokončali. A v manj kot letu dni smo spoznali tudi, da je s svojimi 
zoperstavljanji postala prevelika, da bi jo lahko branili. Samo dva tedna za Berto, 
15. marca 2016, je bil ubit njen tovariš iz COPINH-a Nelson García in istega leta še 
sedem drugih Bertinih tovarišic in tovarišev. Evropske banke in korporacije so še 
naprej podpirale DESO. Tragični umori, ki so se nadaljevali tudi v letu 2017, in ne 
nazadnje še poskus umora Bertine hčerke, 26-letne Bertite Zúniga Cáceres, ki po 
materini smrti vodi COPINH, so vendarle prisilili tudi evropske financerje in pod-
jetja, da odstopijo od projekta. 
Berta je že leta 2006 govorila: »Nočemo, da mednarodne organizacije v naši 
skupnosti financirajo smrt, kri in iztrebljanje.« Ta stavek je ponovila v prenekaterih 
političnih izpostavljanjih. Že tedaj je poudarjala, da bolj kot gringosi, honduraš-
ka oligarhija, vojska in vlada, smrt v Intibuci sejejo korporacije iz Evrope. Te je 
doživljala kot bolj zlovešče kot pa same ZDA, ki so zaznamovale imperialno zgo-
dovino in pišejo neoliberalno sedanjost njene države. Izpostavljala je prav nemške 
korporacije za gradnjo hidroelektrarn. Kot se je izkazalo, je prva svoja posojila pre-
256
Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 269 | Mislimo revolucije 
klicala CABEI, julija 2017 sta sledili evropski banki in kot zadnja sta iz projekta DESE, 
ki še vedno teče in ni končan, izstopila nemška Voith Hydro in Siemens.
Kdo je bila Berta Cáceres? Kdo postaja po svoji smrti? Kako jo bomo živeli 
naprej? Berta je pogosto rekla, »Somos guerreras y guerreros ... Smo borke in borci, 
ki izhajamo iz ljudstva, ki izraža svojo suverenost, dostojanstvo in življenje«, pa 
tudi »smo ljudstvo, ki je zraslo iz zemlje, vode in koruze«. Bila je ženska, ki je pre-
živela triintrideset neuspešnih poskusov umora. V javnost je večkrat prišel seznam 
načrtovanih umorov okoljevarstvenih aktivistov, ki ga je imela honduraška vlada. 
Bertino ime je bilo prvo na seznamu (Carlsen, 2016). Čeprav se je vsega tega dobro 
zavedala in je neštetokrat tudi komentirala to možnost za domače in tuje medije 
(vsi ti posnetki so še danes dostopni in tudi razmnoženi po spletnih medijih), je 
predvsem delovala, se zoperstavljala, kot da bi od tega živela in dihala. Še zadnje 
popoldne, le nekaj ur, preden je bila ustreljena, je Berta z mehiškim sodelavcem 
Gustavom Castro Soto predavala v eni od lenkovskih skupnosti: 
Razumeti moramo, zakaj so vsi ti projekti nad upravljanjem honduraške 
vlade. Zakaj so sposobni mobilizirati antiteroristične sile, kot je Tigre, vojaš-
ko policijo, državno policijo, varnostne službe, morilce itn. Za vso to močjo 
se skriva nekaj velikega, nekaj večjega od nje same, da jo lahko premika. 
(COPINH, 2016) 
Berto so ubili na njenem domu in poleg nje so dvakrat ustrelili tudi Sota, ki 
pa je poskus atentata preživel. Policija je Sota poskušala nemudoma inkriminirati 
za Bertinega morilca, četudi je to človek z dolgo zgodovino protihegemonskih 
zoperstavljanj v Mehiki in Srednji Ameriki, četudi je bil njen osebni prijatelj, ne 
nazadnje pa tudi edini, od katerega se je poslovila.
Lovci na Bertino glavo so bili, kot nam v letu 2017 razkrivajo sodni procesi proti 
Bertinim morilcem, izurjeni plačani morilci, dresirani v vodih smrtih, ki sta jih najeli 
honduraška vlada in DESA za blaginjo globalnih korporacij.31 Formula coup d’etat 
+ umor = svoboda korporativnemu plenjenju se je upravljavcem s honduraškim 
naravnim bogastvom in življem na njem vendarle obrestovala. 
Od »sociologije odsotnosti« k »sociologiji 
postajanj«
Družboslovno in humanistično osiromašenje, ki se začne kazati zlasti po 
vzponu neoliberalizma v 70. letih 20. stoletja, odseva nemoč kritične misli, zlas-
ti marksizma oz. marksizmov, anarhizma/ov, socializma/ov, frankfurtovcev itn. 
31  Glej obsežno dokumentacijo na: https://www.copinh.org; http://bertacaceres.org; Tovar, 2017; 
Pisa, 2017; in drugje.
257
Marta Gregorčič | Ženska, ki stoji za mitom
ter ne nazadnje tudi feminizmov ter vrste drugih antiavtoritarnih, kritičnih, 
avantgardnih in alternativnih pristopov, ki vznikajo iz situacionizma, leta 68, 
operaizma, guevarizma itn. Vsi ti pristopi zapostavijo tako antikolonialne kot tudi 
številne antiimperialne, antiavtoritarne, antipatriarhalne, predvsem pa staroselske 
epistemologije ter zoperstavljanja mnogoterih brezpravnih skupnosti in posa-
meznikov z globalnega Juga. Povsem enako kot na račun delavskih in razrednih 
vprašanj zapostavljajo in relativizirajo nov »družbeni fašizem« (Santos, 2014), ki 
kot politika in orodje neoliberalizma vznika zlasti na globalnem Jugu, zapostavljajo 
in relativizirajo tudi vse zoperstavljavke in zoperstavljavce novodobnemu fašizmu. 
Kognitivne procese, ki so botrovali evropocentrični ujetosti in zastrtosti, Santos 
(2014) pojasni s konceptoma »epistemologija slepote« in »sociologija odsotnosti«, 
s spoznanjem, da globalne družbene pravičnosti ne bo mogoče doseči brez global-
ne kognitivne pravičnosti. Torej s spoznanjem, da je treba sociologijo odsotnosti 
transformirati v »sociologijo postajanj« (ibid.). 
Sociologija postajanj pa je že lep čas na delu zlasti na globalnem Jugu, ki je 
potisnjen na drugo stran prepadne matrice, v paradigmo prisvajanja in nasilja 
(ibid.). Berta je le ena od žensk, ki stoji za mitom. Le ena od žensk, ki zamolčane 
epistemologije rekuperira, na novo oživlja in priklicuje s svojo življenjsko zgodo-
vino in smrtjo. Podobno kot Berta v družboslovne in humanistične »praznine« 
že od druge polovice 20. stoletja vdirajo številne druge ženske, zlasti ženske z 
globalnega Juga. Na primeru treh žensk – Domitile Barrios de Chúngara, Sudhe 
Bharadwaj in Arundhati Roy – bom v nadaljevanju izrisala tri vidike te obetajoče 
sociologije, ki jo vidim: a) v resonancah protihegemonskih zoperstavljanj; b) v 
pričevanjih (testimonios), ki je kot nov literarni žanr vzniknil iz Latinske Amerike, a 
hkrati tudi kot preboj epistemologij Juga v evropocentrične akademske realnosti; 
in ne nazadnje c) v mi-racionalnost (we-rationality). Če ne bi bolivijska staroselka 
Domitila Barrios de Chúngara napisala prelomnega avtobiografskega pričevanja o 
zoperstavljanju žensk in delavcev v rudnikih kositra v šestdesetih letih 20. stoletja, 
indijska Čatisgarhska osvobodilna fronta (Chhattisgarh mukti morcha – CMM) naj-
verjetneje ne bi uporabila strategij bolvijskih zoperstavljanj, ki so Sudhi Bharadwaj 
in boju rudniških delavcev, adivasijev, dalitov32 in drugih brezpravnih v Čatisgarhu 
prinesli pomembne in daljnosežne zmage proti korporativnemu plenjenju in 
32  Sodobna indijska družba pozna vrsto delitev in razlikovanj med mnogoterimi družbenimi sku-
pinami, kastami, razredi, etnijami in drugimi identitetami. Za enakopravnejši dostop vseh populacij 
do družbenih storitev in dobrin indijski državni sistem razlikuje tri družbene skupine: forward class 
(FC) ali napredni razred, v katerega sodi od 36 do 39 odstotkov populacije; other backward classes 
(OBC) ali drugi nerazviti razredi, ki zajemajo več kot 37 odstotkov populacije, ter scheduled castes 
(SC) in scheduled tribes (ST) ali uradno priznane kaste in uradno priznane staroselske skupine, ki 
predstavljajo okoli 24 odstotkov populacije. Razvrstitev je za OBC in SC ter ST pomembna, saj imajo 
pripadniki teh skupin zagotovljene določene kvote za dostop do javnih služb, izobraževanja, zemlje, 
raznih drugih sredstev in servisov, ki so jim zaradi slabega ekonomskega položaja, kastne pripad-
nosti ali kakšne druge opredelitve sicer nedostopni. Med SC pogosto uvrščajo dalite (nedotakljive), 
med ST pa adivasije oziroma staroselske skupnosti. Tisti, ki jim te kategorije niso uradno priznane, 
niso upravičeni do ugodnosti ali socialnih korektivov.
258
Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 269 | Mislimo revolucije 
nasilju (Sadgopal in Namra, 1993; Gregorčič, 2008b).33 Kot večina zoperstavljanj 
v Indiji bi verjetno gradila na eni od tisočerih različic komunizma, ki na tej pod-
celini še vedno velja za politično (tu mislim strankarsko) utopijo. In če Arundhati 
Roy ne bi za nekaj dni stopila v gozdove med nekdanje naksalite34 oz. novodobne 
maoiste in s svojo literarno tankočutnostjo zapisala strašljivega obraza staroselskih 
skupnosti, nad katerimi država izvaja genocid, se ta njihova »mi-racionalnost«, 
ki jo gradijo protihegemonska postajanja v CMM in desetletja zatrti maoisti v 
gozdovih rdečega koridorja, nikdar ne bi mogli izrisovati kot del protikolonialne 
in protiimperialne epistemologije, kot del sodobnega protifašističnega zoper-
stavljanja. Prav tako bi se njihova zoperstavljanja še naprej smatrala za periferna, 
obrobna in lokalna, a so z uporabo Domitilinih in drugih pričevanj postala globalna 
– saj so sposobna vključevati sebi tuje, nedomače koncepte, kontekste, pojme in 
strategije, torej so bila sposobna »medkulturnih prevodov« (Santos, 2014) v času, 
ko o protihegemonskih postajanjih v akademskem diskurzu še ni bilo razprav. 
33  Nadaljnji zapis se naslanja na poglobljene intervjuje, ki sem jih v obsežnem trimesečnem razis-
kovanju v okviru podoktorskega projekta v Indiji opravila med septembrom in novembrom 2007: z 
zdravnikom Saibalom Jano iz CMM-bolnice Shaheed v kraju Dalli Rajhara; s pedagogom dr. Anilom 
Sadgopalom iz Bhopala; s pravnico Sudho Bharadwaj (CMM) iz Bilaspurja; z Ramkunwar Rawat, 
eno od vodilnih žensk v gibanju Narmada bačao andolan; z Madhuri Krishnanswamy, voditeljico 
koordinacije Jan sangharsh morča – združenja, v katerem delujejo daliti, adivasiji, ljudje brez zemlje 
in lastnine, delavci in kmetje; z odvetnico Vrindo Grover iz Delhija; s profesorjem politologije dr. Har-
gopalom z Univerze v Hyderabadu; s predstavnikom Foruma za človekove pravice, dr. Balagopalom 
v Hyderabadu; z aktivistko Rachno Dhingra na sedežu organizacije Bhopalska skupina za informi-
ranje in delovanje; z novinarjem Subhashem Gatade iz Delhija; z režiserjem Amar Kanwarjem iz 
Delhija; s Kaladasom Dahariya, vodjo sindikata CMM v Bhilaiju; z voditeljem Indijske komunistične 
zveze Ravijem Sinho iz Delhija; s Sri Nivasom Raom, predsednikom Progresivne ljudske organizacije 
in nekdanjim gverilcem naksalitov v Kurnoolu v državi Andhra Pradeš; s telgujskim pesnikom Vara-
varo Raom, ki je bil tedaj tudi edini javni glas maoističnega gibanja v Indiji. 
34  Gibanje naksalbari ali naksalite (naxalite) izhaja iz oboroženega kmečkega upora leta 1967 
v vasi Naxalbari v Zahodni Bengaliji, ki je zraslo iz komunistične stranke (marksisti–leninisti) pod 
vodstvom Charuja Mazumdarja. Pred naksaliti je imela Indija še dve podobni gibanj tebhaga 
(1946–1947) in telangana (1946–1952), ki sta vključevali tudi dalite (telangana tudi ženske), ter 
vrsto drugih uradno priznanih kast in staroselskih skupin. S tem so komunistične sile delavsko 
vprašanje razširile še na podeželsko problematiko, pri čemer so se urbani uporniki prvič postavili 
za pravice ljudi brez zemlje in proti zatiranju staroselcev. Oboroženo naksalitsko vstajo je indijska 
vojska zatrla v manj kot mesecu dni, a oborožena območja z ljudsko vojsko (people’s war groups) so 
začela rasti v državah Andhra Pradeš, Bihar, Čatisgarh in Džarkand. Ko je leta 1977 oblast prevzela 
stranka Džanat, so naksalite zaradi množičnih demonstracij po vsej Indiji izpustili iz zaporov, nato 
pa so nastale nove oborožene skupine ljudske vojske po celotnem vzhodnem pasu Indije (še v 
Orisi, Utar Pradešu, vse do Kerale na jugu in tudi v zahodni državi Maharaštra). Čeprav je gibanje 
naksalbari izšlo iz komunizma, pa ga imajo danes za maoistično gibanje (maoizem se v Indiji ra-
zume podobno kot oborožen anarhizem Zahoda ali pa kot magonizem v Mehiki v času mehiške 
revolucije). Maoisti v Indiji trdijo, da je indijska družba še vedno polfevdalna in polkolonialna, zato 
bijejo antikolonialni boj, medtem ko jo komunisti štejejo med imperialne in kapitalistične in bijejo 
protikapitalistični boj. Gibanje naksalitov je treba razumeti v kontekstu oboroženih osvobodilnih 
in antiimperialnih gverilskih gibanj, ki so v šestdesetih letih 20. stoletja delovala tudi v drugih drža-
vah Azije, Latinske Amerike in Afrike. Maoisti v indijskem rdečem koridorju obvladujejo in zasedajo 
približno 225 okrožij v Indiji, kar pomeni, da tam živijo in območje branijo pred korporacijami in 
nacionalno vojsko.
259
Marta Gregorčič | Ženska, ki stoji za mitom
CMM je bilo do nedavnega, dokler ni Arundhati Roy stopila v gozdove, edino 
gibanje v Indiji, ki je, četudi nikdar ni bilo maoistično, podpiralo maoiste v rdečem 
koridorju indijskega pragozda, kamor nacionalna indijska vojska pošilja svoje 
vode smrti, plačance in najete vojake, da z operacijo salwa Judum (v jeziku gondi je 
neposreden prevod »očiščevalni lov«) iztrebljajo staroselce pod pretvezo antitero-
ristične politike (CPJC, 2007). Gre za zelo podobne pristope, kot sem jih predstavila 
na primeru Hondurasa, le da so za iztrebljanje staroselcev (pogromi celotnih vasi 
in naselij) v Indiji ter za tamkajšnje korporativno plenjenje indijske oblasti ponovno 
uveljavile že opuščeno kolonialno zakonodajo, zlasti zakon o zemlji (Colonial Land 
Aquisition Act, 1894), po katerem so imeli nekdaj Britanci pravico jemati zemljo 
Indijcem, zdaj pa jo indijska vlada jemlje državljanom ter prodaja tujim in zaseb-
nim investitorjem. Indijska vlada zlasti po letu 2005 razglaša posebne ekonomske 
cone (brezpravnih ozemelj) za potrebe tujih investicij in naložb hitreje kot Kitajska 
ter razlašča zemljo tistih, ki jim je pripadala. Sudha v CMM bije identičen vsakdan 
zoperstavljanj, kot ga je za COPINH bila Berta. Lovci na njeno glavo, glavo njenih 
tovarišic in tovarišev so že leta na delu. Sudha s CMM zapisuje drugačno življenjsko 
zgodovino ter z rekuperacijo zgodovinskih revolucionarnih bojev iz Čatisgarha in 
Indije vpisuje v svoje nove epistemologije protihegemonskih postajanj tudi priče-
vanje bolivijske staroselke Domitile Barrios de Chúngara. 
Prelomno pričevanje bolivijske staroselke, rudarke, matere, revolucionarke, 
štiridesetletne Domitile, ki ga je leta 1977 zapisala brazilska pedagoginja Viezzer 
(1977) je nepričakovano hitro razširilo plamen radikalnega protikolonialnega boja 
Ajmarov in Kečujev iz rudnikov kositra v Boliviji med staroselce, delavce, študente, 
aktiviste v Mehiki, Braziliji, Argentini, Venezueli, pa vse do indijskih rudarjev, adiva-
sijev, zdravnikov in sindikalistov v Čatisgarhski osvobodilni fronti. Rojena v boj za 
preživetje rudarske družine v Potosíju – v mestu, ki je do 18. stoletja svetu dalo naj-
več srebra, danes pa na potosíjskih rudnikih kositra temelji globalni trg pločevink 
(so peti največji rudnik na svetu) –, je stopila na revolucionarno pot osvobajanja, še 
preden se je zavedala nasilja diktature in globalne razsežnosti zatiranja (Galeano, 
2004/1971; Zibechi, 2010). Domitilina pričevanja (Viezzer, 1977; Barrios in Acebey, 
1985) so postala »biblija revolucionarnega boja proti neoliberalizmu« (Sudha v 
Gregorčič, 2011). Resonanco Domitilinega boja je mogoče prepoznati med rudarji, 
delavci, nabiralci, kmeti, daliti in adivasiji v Čatisgarhu, v njihovi strategiji boja. Z 
njo so v začetku devetdesetih let 20. stoletja tuje korporacije in indijsko vlado pre-
pričali, da so za Čatisgarh sprejeli manj dobičkonosno, a trajnostno ter v skupnost 
odprto strategijo razvoja regije (glej Sadgopal in Namra, 1993; Gregorčič, 2008b; 
2011; 2017b).
Domitila, revna bolivijska staroselka, ki je stala za mitom revolucionarnih zoper-
stavljanj v indijskem Čatisgarhu, pa je bila pomembna vsaj še z enega vidika: bila 
je začetnica nezapisanega gibanja stotine drugih žensk iz Latinske Amerike, ki 
so, kot tudi Nobelova nagrajenka za mir Rigoberta Menchú, začele objavljati pri-
čevanja, biografije in izpovedovati  utišana življenja staroselskih, revolucionarnih 
260
Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 269 | Mislimo revolucije 
idr. uporniških skupnosti, zlasti pa pričevanja o genocidih, pobojih, izginulih. Te 
ženske so s svojimi osvetljevanji in avtobiografskimi zapisi bralce soočile z neza-
misljivimi genocidnimi in imperialnimi realnostmi diktatur, pod katerimi so živele, 
ter z razsežnostmi agresije, ki je vdirala s Severa in je bila pogosto utemeljena na 
feminicidu kot taktiki utišanja skupnosti. S svojimi zapisi so ustvarile literarni žanr 
(pričevanja oz. testimonios) ter hkrati z razvojem biografske kvalitativne znanstvene 
metode v sedemdesetih in osemdesetih letih 20. stoletja vstopile tudi v akademske 
diskurze oz. predvsem v akademsko obravnavo. Kot bom z življenjsko zgodovino 
Sudhe Bharadwaj in z zapisi, predavanji in nastopi Arundhaty Roy nakazala v 
nadaljevanju, pa ženske z globalnega Juga odtlej ne potrebujejo ne svojega lite-
rarnega žanra in tudi ne akademskih obravnav, saj so preprosto začele izgovarjati 
racionalnosti milijonov – »naše-racionalnosti«, te pa sestavljajo epistemologije 
Juga. Enostavno so se postavile v svojo lastno in prevladujočo, živo, četudi ne zapi-
sano in sprejeto epistemologijo, ki se iz teh krivic rojeva, in ki jo, kot Berta, pripo-
vedujejo, vzklikajo, manifestirajo, izrisujejo, snemajo in zapisujejo. Njihove episte-
mologije preprosto postajajo njihove »skupne racionalnosti« – »mi-racionalnosti« 
–, racionalnosti vseh tistih, ki ne obstajajo (so brezpravni), a so podvrženi neza-
misljivemu nasilju, feminicidu in politikam izginjanja, o katerem govorijo, se mu 
zoperstavljajo in ga, kot Berta, izrisujejo s svojim življenjem in s svojo krvjo. Te 
»mi-racionalnosti« pa se spletajo z različnimi protihegemonskimi zoperstavljanji in 
izrisujejo zgodovino, ki je zmagovalci nikdar niso napisali.
To ni epistemologija, ki bi jo bilo treba odkrivati, odstirati, iskati – to so življenj-
ske zgodovine milijonov, to so življenjske resnice trpljenja, smrti, trpinčenja, ki pre-
vladujejo v posameznih državah in na celinah, skupin in skupnosti iz desetletja v 
desetletje, iz stoletja v stoletje. Kot je Bertina življenjska zgodovina poznana vsem v 
Hondurasu (tudi oblastnikom) in mnogoterim gibanjem, nevladnim organizacijam, 
okoljevarstvenim organizacijam, organizacijam za človekove pravice itn. od ZDA do 
Avstralije, in je zato ni mogoče sprevreči, skruniti, inkriminizirati, zlorabiti – torej 
Bertinih dejanj ni mogoče enačiti s terorizmom, kar bi sicer honduraške oblasti 
želele doseči –, so tudi življenjske zgodovine drugih zatrtih vse bolj prepoznavne, 
glasne in vseprisotne, manifestirajoče na globalnem Jugu. 
Tudi Sudhina. Kajti Sudha je poleg Berte druga ženska v tem prispevku z 
radikalno življenjsko zgodovino, ki sem jo deloma nakazala že v nekaterih drugih 
zapisih (Gregorčič, 2008b; 2011; 2017a). Rojena v ZDA in materi, ki je bila ena 
od vodilnih ekonomistk v Nehrujevi vladi, je imela kot diplomirana matemati-
čarka in fizičarka odprte vse poti v bogato in mirno življenje v Indiji, ZDA ali kod 
drugod. A Sudha se je, podobno kot Berta, odzvala na poziv h korporativnemu 
zoperstavljanju, ki ga je v Čatisgarhu, v eni od najrevnejših držav Indije, v osem-
desetih letih 20. stoletja sprožil sindikalist in revolucionarni vodja Čatisgarhske 
osvobodilne fronte, Shankar Guha Niyogi. 
Niyogi je bil, podobno kot Berta, na vrhuncu svojih zoperstavljanj proti korpora-
tivnemu plenjenju (takoj za tem, ko je podpisal sporazume z indijskim kongresom 
261
Marta Gregorčič | Ženska, ki stoji za mitom
in transnacionalnimi korporacijami) ubit, ustreljen v svoji sindikalni baraki leta 
1991 (CMM, 1991a; 1991b; 1992a; 1992b; Sadgopal in Namra, 1993). Sudha bi se 
lahko kadarkoli obrnila in se rešila nezamisljivih, peklenskih razmer, v katerih odtlej 
deluje CMM. Prenekateri revolucionarji, ki so se podobno kot Sudha priključili boju 
na Niyogijev poziv, so to že naredili. Prenekatere so ubili ali so v indijskih zaporih 
še danes.35 Sudha je ostala. Ugotovila je, da lahko Čatisgarhski osvobodilni fronti 
najbolje pomaga kot pravnica, saj revolucionarnega sindikata, adivasijev, dalitov 
in vrste drugih marginaliziranih skupin nihče ni želel pravno zastopati. Zato je leta 
2000 diplomirala še iz prava in je danes tudi pravna zastopnica gibanja in drugih 
brezpravnih članic in članov CMM ter sorodnih organizacij, ki so v Indiji vzniknile 
zlasti v zadnjih dveh desetletjih in jih v veliki večini vodijo ženske.
Sudha je s CMM dokazala, kako lahko delavski razred skupaj z adivasiji in daliti 
preseže kastna razlikovanja, rasizme in diskriminacije ter zgradi avtonomno in 
vzajemno upravljanje skupnosti enakih in egalitarnih – z alternativnimi instituci-
jami šolstva, zdravstva, samoupravljanimi skupnostmi delavskih naselij itn. Otroci 
članov CMM se šolajo pet, šest ali celo sedem let dlje kot drugi indijski otroci ter 
so za študij pogosto nagrajeni s štipendijami (zlasti deklice).36 Ženske v CMM so s 
svojimi prodornimi antipatriarhalnimi boji (zlasti pa praksami) dosegle, da so vsi 
moški v sindikatu opustili alkoholizem. Alkohol je postal konec 80. let prepovedan, 
podobno kot pri zapatistih; uvedli so novo politično filozofijo;37 novo zdravstveno 
filozofijo, ki jo izvajajo v bolnici Shaheed, kamor po pomoč prihajajo iz vse Indije; 
ne nazadnje pa so razvili še celo vrsto drugih alternativnih sistemov v svojih 
skupščinah oz. svetih, imenovanih mukije38, od mukije vasi, mukije bolnice, muki-
je pravnikov do mukije otrok, mukije žensk, kulturne mukije itn. (več o tem glej 
Gregorčič, 2008b). CMM je bil tudi prvi sindikat v Indiji, ki je kmalu po nastanku 
35  Najodmevnejši je primer Sinayaka Sena – zdravnika, Niyogijevega sodelavca, za katerega si 
mednarodne človekoljubne organizacije že desetletje prizadevajo, da bi ga izpustili iz zapora. Ker je 
zdravil obubožane adivasije, so ga inkriminirali z obtožbo, da je zdravil maoiste.
36  V povprečju se Indijka šola 1,2 leta in Indijec 3,5 leta, deklice in dečki v CMM pa od 8 do 10 let. 
Natančneje o tem glej Gregorčič, 2011. 
37  »Niyogi je ponudil vizijo, po kateri je delavski razred 24-urno gibanje, ki gre od delovnega mes-
ta do kuhinje in iz kuhinje nazaj na delovno mesto in celostno vpliva na življenje delavca. Delavec 
ne more trditi, da je radikalen sindikalni borec na delovnem mestu, če se zvečer, ko se vrne domov, 
spremeni v verskega fundamentalista ali fašista. Prav tako ne more postati pijanec: če si revolu-
cionar, pač ne moreš biti tudi pijanec. S tako politično zavestjo delavskega razreda kot 24-urnega 
gibanja je več kot 20.000 delavcev prepričal, da so prenehali uživati alkohol.« (Sadgopal v Gregorčič, 
2011: 124)
38  Mukije so bile v Indiji še pred kratkim zelo uveljavljene prakse ljudskih skupščin, ki so jih vodili 
starešine oz. avtoritete v skupnosti. Pri CMM pa mukije uporabljajo kot politična telesa, v katerih 
poteka posvetovanje in soupravljanje (fronte, njenih organizacij in skupnosti) po načelu konsenzu-
alnega soodločanja. Mukije vodijo delavci, ki v svojih skupščinah postavljajo fleksibilne uporniške 
skupine, tiste, ki se morajo prve upreti bodisi na delovnem mestu, v vasi, v lokalni skupnosti, če pri-
de do kršitev, in zahtevati pravice za delavce ali prizadete. Svet vseh mukij, ki ima okoli 250 članov, 
se srečuje enkrat na teden in je glavno telo političnega odločanja v CMM. 
262
Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 269 | Mislimo revolucije 
leta 1982 začel rekuperirati ekološka zoperstavljanja v državi, saj je na primerih 
korporativnega plenjenja, izkoriščanja naravnih bogastev ter poseganja v naravno 
okolje in skupnosti, ki so tam živele, prepoznal brezbrižno in neponovljivo ekološko 
degradacijo ter popolno razčlovečenje ljudi (zlasti adivasijev), ki so stoletja preživeli 
kot nabiralci v čatisgarhskih gozdovih. 
Primerljivost Sudhe in Berte, dveh žensk, ki nista zapisovali pričevanj, sta pa 
s svojo življenjsko zgodovino motrili protihegemonska postajanja, je neizbež-
na. Sudha ima zelo podobno retoriko, kot jo je imela Berta: »O življenju se ne 
pogajamo. Prav tako ne o vodi, gozdu in zemlji.« Tako kot Berta govori svoj proti-
hegemonski jezik, ki ga je slišati kot nikdar končano zloženko sloganov, mestoma 
kombiniran z legalistično retoriko. Vsak njen stavek je izrečen, kot da na koncu 
stoji klicaj. In kar iz teh stavkov izhaja, je vedno tisto, kar je žarelo iz Berte: Da 
se! Ne bomo se predali! Sudha ima tudi podobno taktiko zoperstavljanj kot Berta 
in je zgradila podobno potencio, kot tudi »učenje-v-boju« na srečanjih conscien-
tização, ki namesto Freirejevih metod uporablja bogato indijsko tradicijo kritične 
pedagogike, ki jo je za ČKZ že predstavil Sadgopal (2008). Tudi Sudha mobilizira in 
polnomoči, hrabri in krepi brezpravne, obubožane in zatrte v skupen boj za mater 
Zemljo, človekovo dostojanstvo in pravice. Tudi Sudha živi pod stalnimi grožnjami 
smrti, saj poskuša indijska vlada inkriminirati CMM kot maoistično organizacijo, 
s čimer imajo prosto pot do ubijanja, mučenja, zastraševanja itn. Berta in Sudha 
sta imeli revolucionarno dikcijo, ki ni več naslonjena na že videno in doživeto 
komunistično retoriko in utopijo, temveč na reference in epistemologije tistih 
zgodovinskih bojev, ki izhajajo iz lokalnega, a hkrati mislijo antikolonialno in glo-
balno, kot je pokazala Domitila, ali pa izhajajo iz globalnega in so sposobni videti 
in razumeti tudi lokalno, kar je pokazala Arundhaty Roy, ki je periferijo na primeru 
indijskega maoizma s svojo literarno tankočutnostjo iztrgala iz fašizma in pokaza-
la »pluralnost fašizmov« (Santos, 2014), ki zaznamuje indijsko sedanjost, indijsko 
demokracijo, hkrati pa tudi sedanjost in demokracijo vseh nas. 
Periferija vstopa v središče sodobne kritične misli, teoretske misli in ne 
nazadnje tudi nove politike, potencie in otros mundos. Periferija v smislu spolov, 
vednosti, produktivnosti, antipatriarhalnosti, antifašizma itn., kot jo kažejo Berta, 
Domitila, Sudha in številne druge ženske. Arudhaty predvsem v zadnjem desetletju 
zapisuje to periferijo, táko, kot se kaže in je ni želel zapisati nihče pred njo (Roy, 
2010; 2011a; 2011b; 2011c). Sudha mi je leta 2006 pripovedovala celotne genea-
logije represije nad maoisti v Indiji, ki se je zunaj protihegemonskih gibanj vedno 
reinterpretirala z dihotomnimi in ideološkimi matricami. Arudhaty pa je po nekaj 
tednih življenja z maoisti v rdečem koridorju spisala esej Walking with the Comrades 
(Roy, 2011a), v katerem je izrisala »teroristično grožnjo« obubožanih, brezpravnih 
skupnosti, ki jo morijo indijska vojska, protiteroristične frakcije, plačanci idr., da bi 
globalnim korporacijam omogočili brezsramno črpanje zlatih žil naravnih bogas-
tev. Po teh njenih zapisih ni več mogoče trditi, da je čas ostal enak, da se percepcije 
niso spremenile: »Bil je čas, ko je bilo to, da imamo gradnjo velikih jezov za ’tempelj 
263
Marta Gregorčič | Ženska, ki stoji za mitom
sodobne Indije‘, zavajujoče, a še razumljivo. Danes pa moramo po vsem, kar se je 
zgodilo, in ko vemo, kaj počnemo, reči, da so veliki jezovi zločini proti človeštvu.« 
(Roy, 2011a: 142–143) 
Arundhati upov ni položila v neko nedoločeno in daljno prihodnost, temveč v 
to »razširjeno sedanjost« (Santos, 2014), ki jo živimo in ki nam edina lahko prinese 
odrešitev. Arundhati je v zadnjih letih podala številne kritike ter s političnim mani-
festnim nastopanjem osvojila ne le alternativne in avtonomne medije, ampak tudi 
korporativne, indijske in svetovne.39 Njena kritika pa je neizprosna tako do geno-
cidnih praks indijske vlade kot tudi do fašističnih in rasističnih epistemologij ter ne 
nazadnje do evrocentrične slepote, ki se kaže v slavljenju Gandhijevega rasizma 
(Roy, 2014) ter zaničevanju ali sploh neprepoznavanju alternativ Ambedkarja, 
o katerem številna protihegemonska gibanja v Indiji in Arundhati menijo, da 
je indijskemu ljudstvu nesebično poklonil temeljito družbeno vsebino ter izzval 
socialistično, demokratično vizijo, ki je Indija še ni imela. 
Ženska, ki stoji za mitom
Okrog Berte se med brezpravnimi in utišanimi z globalnega Juga spleta mit 
neustrašnega in neustavljivega zoperstavljanja novodobnim genocidnim praksam 
korporativnega plenjenja. Težko bomo živeli naprej, kot da je ni bilo. Četudi se 
akademskega sveta ni dotaknila kot Domitila in danes Arundhati, pa je s svojimi 
prepričljivimi izjavami, dejanji in s svojo življenjsko zgodovino tako kot Sudha 
nagovorila in navdahnila milijone brezpravnih, utišanih in zatiranih, ki se pove-
zujejo, izmenjujejo izkušnje, si pripovedujejo in se organizirajo, ob vsem tem pa 
gradijo epistemologije Juga in novodobna zoperstavljanja globalnemu plenjenju. 
Duh Berte Cáceres uhaja iz okvirov prepadnega mišljenja in zadobiva obrise nad-
prepadnih matric (Santos, 2014), tudi zato, ker so prav ženske pogosto sposobne 
tistih pogledov in delovanj, ki prehajajo prepadnost dihotomij, saj so bile zgodo-
vinsko vedno umeščene v diskriminirane, podrejene (in tudi brezpravne) polo-
žaje in v teh determinirajočih, podrejenih (tudi patriarhalnih) razmerjih ostajajo 
še danes (Santos, 2016). Sodobna brezpravnost staroselskih skupnosti, ki jo je 
Berta razgalila s svojim življenjem in s svojo krvjo, ter njen neverjeten prispevek k 
razvoju srečevanj conscientização in učenja-v-boju (Gregorčič, 2017b), že izrisujejo 
novodobne epistemologije Juga in zoperstavljanja con la fuerza ancestral de Berta, 
Lempira, Mota, Etempica, Iselaca (z močjo prednikov Berte, Lempire, Mota ...)
Berta no murió, se multiplicó. »Berta ni umrla, temveč se je pomnožila,« pra-
vijo danes gibanja v Hondurasu, pomnožila med tisočera protihegemonska 
39  Podatkov o njenih številnih javnih nastopih, televizijskih intervjujih, predstavitvah na konfe-
rencah ter samostojnih predavanjih, ki jih je imela na tu obravnavane teme, nisem izpisala, saj so 
množično dostopni na svetovnem spletu. 
264
Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 269 | Mislimo revolucije 
postajanja, ki se zoperstavljajo prevladujočemu toku smrtonosnih politik na vseh 
koncih sveta. Resonance potencij globalnega Juga pa z Berto, Domitilo, Sudho, 
Arudhati, kurdskimi borkami v Rožavi in številnimi drugimi ženskami napovedu-
jejo in izrisujejo konec morilskim formulam sodobnega korporativnega plenjenja. 
Kako se bo konec sodobnega fašizma zapisoval, je bolj kot od samih neoliberal-
nih, korporativnih, finančnih idr. politik in manevrskega prostora človečnosti, ki 
ga bodo s svojo vojsko in plačanimi morilci dopustile, odvisen od vseh nas, ki se 
zoperstavljamo. Od tega, kako bomo sposobni v svoja vsakodnevna zoperstavljan-
ja vpisati antipatriarhalnost, antihegemonskost, antiavtoritarnost itn. – na katerih 
osnovah se bo izgrajevala naša družbena pravičnost ter ali bomo med tem ostali 
participativna, horizontalna, konsenzualna in egalitarna skupnost vseh v boju. 
Da bo do tega slej kot prej prišlo, pa ni mogoče dvomiti, če le za en sam dan 
doživimo te ženske na njihovem terenu življenja in zoperstavljanja, če le en dan 
s telesi in umom izkusimo brbotanja brezpravnih. S tem pa ne pravim, da bomo 
kmalu priča novi vojni, novi konfontaciji, novemu nasilju. Pravim: vojna že je, le da 
se obnašamo, kot da je ni. To je antifašistična vojna, v duhu antiimperialnega anti-
nacionalističnega nacionalizma Nuestre Americe, v duhu brezdržavnih demokracij 
iz Rožave, mukij iz Čatisgarha, v duhu komun in ljudskih oblasti (poder popular) iz 
Oaxace, La Esperanze, dobrih vlad (buen gobiernos) iz Chiapasa, ki poslušajo in 
ubogajo ... To je globalno zoperstavljanje »pluralističnemu fašizmu« (Santos, 2014: 
131), ki ga živimo v 21. stoletju in ki ga moramo premagati. 
Literatura
BARRIOS, DOMITILA DE CHÚNGARA IN DAVID ACEBEY (UR.) (1985): Aqui tambien, 
Domitila! Testimonios. México D. F.: Siglo XXI Editores.
BERTAUX, DANIEL (1981): Bibliography and Society. The Life-History Approach in the Social 
Sciences. London: Sage. 
BOLER, MEGAN (1999): Feeling Power: Emotions and Education. New York, London: 
Routledge.
CMM (1991a): Shankar Guha Niyogi and the Chattisgarh People‘s Movement. Delhi: 
People‘s Union for Democratic Rights.
CMM (1991b): Hum Ladainge Sathi: Bhilai Mein Mazdoor Andolan. Delhi: People‘s Union 
for Democratic Rights.
CMM (1992a): Behind the Industrial Smokescreen: Chattisgarh Workers Struggle For A Just 
Share In India‘s Industrial Development. New Delhi: A Citizen‘s Committee Report.
CMM (1992b): Martyr Shankar Guha Niyogi and Chattisgarh People‘s Movement. New 
Delhi: Bharat Dorga.
COFADEH (2006): Erguidos como pinos: Memoria sobre la construcción de la conciencia 
ambientalista. Tegucigalpa: Guaymuras.
COLECTIVO SITUACIONES (2003): Sobre el Militante Investigador. Transversal, 
265
Marta Gregorčič | Ženska, ki stoji za mitom
september. Dostopno na: http://transform.eipcp.net/transversal/0406/
colectivosituaciones/es (1. februar 2006).
COLECTIVO SITUACIONES (2005): Something More on Research Militancy: Footnotes 
on Procedures and (In)Decisions. Ephemera 5(4): 602–614.
CPJC (2007): Salwa Judum: Civil War in Chhattisgarh. Delhi: Campaign for Peace and 
Justice in Chhattisgarh, CPJC.
DANGL, BENJAMIN (2007): The Price of Fire. Resource Wars and Social Movements in 
Bolivia. Edinburgh: AK Press.
DEDIĆ, JASMINKA, VLASTA JALUŠIČ IN JELKA ZORN (2003): Izbrisani: Organizirana 
nedolžnost in politike izključevanja. Ljubljana: Mirovni inštitut. 
FALS-BORDA, ORLANDO (1976): El reformismo por dentro en América Latina. Mexico: 
Siglo Veintiuno Editores.
FREIRE, PAULO (2000/1972): Pedagogy of the Oppressed. London, New York: The 
Continuum International Publishing Group Inc.
GALEANO, EDUARDO H. (2010): Odprte žile Latinske Amerike. Ljubljana: Sanje.
GOLDFRANK, BENJAMIN (2011): Deepening Local Democracy in Latin America: 
Participation, Decentralization, and the Left. University Park: Pennsylvania State 
University Press. 
GREGORČIČ, MARTA (2005): Caracol – pu‘y – školjka: nekaj značilnosti organiziranja, 
razvoja, boja in izobraževanja v zapatističnih skupnostih. Časopis za kritiko znanosti 
33(222): 134–158.
GREGORČIČ, MARTA (2008a): Radikalna pedagogika: Civilni svet ljudskih in staroselskih 
organizacij v Hondurasu. Socialna pedagogika 12(3): 247–264.
GREGORČIČ, MARTA (UR.) (2008b): Indija, dežela protislovnih strasti. Časopis za kritiko 
znanosti 36(234). 
GREGORČIČ, MARTA (2009): Cultural Capital and Innovative Pedagogy: A Case Study 
Among Indigenous Communities in Mexico and Honduras. Innovations in Education 
and Teaching International 46(4): 357–366.
GREGORČIČ, MARTA (2011): Potencia. Samoživost revolucionarnih bojev. Ljubljana: 
Založba *cf.
GREGORČIČ, MARTA (2013): Moč pričevanja: srečanje s svetom, ki ga nismo poznali 
ne doživeli. V Dekle z bonboni, J. Ahmetaj in M. Gregorčič (ur.), 243–270. Maribor, 
Ljubljana: Frekvenca/Založba *cf.
GREGORČIČ, MARTA (2017a): Learning in the Self-Determining Rebel Communities. 
Journal of Intergenerational Relationship 15(1): 64–75.
GREGORČIČ, MARTA (2017b): Community Learning and Learning-by-Struggling in 
Solidarity Economics. The European Journal for Research on the Education and 
Learning of Adults, pre-published. Dostopno na: 10.3384/rela.2000-7426.rela9096 
(6. oktober 2017).
GREGORČIČ, MARTA IN MANCA MAROLT (2017): Nujnost epistemološkega zloma in 
nadprepadnega mišljenja. Časopis za kritiko znanosti 45(269): 168–189.
GILL, LESLEY (2004): The School of the Americas: Military Training and Political Violence in 
266
Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 269 | Mislimo revolucije 
the Americas. London: Duke University Press.
HAIG-BROWN, CELIA (2003): Creating Spaces: Testimonio, Impossible Knowledge, and 
Academe. International Journal of Qualitative Studies in Education 12(3): 415–433.
KOGOVŠEK, NEŽA IN BRANKICA PETKOVIĆ (UR.) (2010): Brazgotine izbrisa: prispevek h 
kritičnemu razumevanju izbrisa iz registra stalnega prebivalstva Republike Slovenije. 
Ljubljana: Mirovni inštitut.
KRALJ, GAŠPER (2008): Izginuli in vrnjeni. Pričevanja o uporih v Gvatemali in Latinski 
Ameriki. Ljubljana: Založba *cf.
LACKEY, JENNIFER (2008): Learning from Words. Testimony as a Source of Knowledge. 
Oxford: University of Oxford.
LIPOVEC ČEBRON, URŠULA IN JELKA ZORN (UR.) (2007): Zgodba nekega izbrisa. Časopis 
za kritiko znanosti 35(228). 
MARTÍ, JOSÉ (1963–1966): Obras completas. Havana: Editorial Nacional de Cuba.
OLLAGNIER, EDMEE (2002): Life History Approach in Adult Education Research. V 
Social Science Theories in Adult Education Research, A. Bron in M. Schemmann (ur.), 
270–792. Münster: LIT.
PASCAL, BLAISE (1966): Pensées. London: Penguin. 
PÉREZ HUBER, LINDSAY (2009): Disrupting Apartheid of Knowledge: Testimonio as 
Methodology in Latina/o Critical Race Research in Education. International Journal 
of Qualitative Studies in Education 22(6): 639–654.
ROSS, CLIFTON IN MARCY REIN (2014): Until the Rulers Obey: Voices from Latin American 
Social Movements. Oakland: PM Press.
ROY, ARUNDHATI (2010): Listening to Grasshoppers: Field Notes on Democracy. New 
Delhi: Penguin.
ROY, ARUNDHATI (2011a): Walking with Comrades. New Delhi: Penguin.
ROY, ARUNDHATI (2011b): Kashmir: The Case for Freedom. London, New York: Verso.
ROY, ARUNDHATI (2011c): Broken Republic: Three Essays. New Delhi: Hamish Hamilton.
SADGOPAL, ANIL IN SHYAM BAHADUR NAMRA (1993): Sangharsh aur Nirman: Sankar 
Guha Niyogiaur Unkanaje Bharat kaSapna. New Delhi: Rajkamal Publications.
SADGOPAL, ANIL (2008): Globalizacija. Dekonstrukcija njene izobraževalne agende. 
Časopis za kritiko znanosti 36(234): 122–136.
SANTOS, BOAVENTURA DE SOUSA (2014): Epistemologies of the South: Justice against 
Epistemicide. New York, London: Routledge.
SANTOS, BOAVENTURA DE SOUSA (2016): Epistemologies of the South. Building Public 
Space upon Absences and Emergences. Uvodno predavanje na simpoziju What 
Time is it on the Clock of the World, mednarodni festival o feminizmu in javnem 
prostoru, Hamburg. Dostopno na: https://vimeo.com/167930521 (9. avgust 2017).
ZIBECHI, RAÚL (2006): Despersar el poder: Los movimientos comopoderesantistatales. 
Buenos Aires: Tinta Limón.
ZORN, JELKA (2003): Etnografija vsakdanjega življenja ljudi brez slovenskega državljanstva. 
Doktorska dizertacija. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede. 
VIEZZER, MOEMA (UR.) (1977): Si me permitenhablar: testimonio de Domitilla, unamujer 
de las minas de Bolivia. Ciudad de México, D. F.: Siglo XXI Editores.
267
Marta Gregorčič | Ženska, ki stoji za mitom
Dokumentarni filmi in drugi sekundarni zapisi
BORGEN, ERLING (2005): The Ambassador. INSIGHT TV, Norveški filmski inštitut. 
Dostopno na: https://vimeo.com/130129771 (6. oktober 2017).
CÁCERES, BERTA (2015): Govor na podelitvi Goldmanove okoljevarstvene nagrade. 
The Goldman Environmental Prize. Dostopno na: http://www.goldmanprize.org/
recipient/berta-caceres/ (6. oktober 2017).
CARLSEN, LAURA (2016): The Voice of Berta Cáceres. Americas Programe, 20. marec. 
Dostopno na: https://www.americas.org/archives/18537 (1. oktober 2017). 
COPINH (2016): Berta no murió, se multiplicó. Los Tejemedios, 16. marec. Dostopno 
na: https://www.youtube.com/watch?v=mlNrqoklC_s&feature=em-subs_digest (6. 
oktober 2017).
DEMOCRACY NOW (2016a): The Life and Legacy of Berta Cáceres. Web Exclusive, 10. 
marec. Dostopno na: https://www.democracynow.org/2016/3/10/the_life_and_
legacy_of_berta (6. oktober 2017).
DEMOCRACY NOW (2016b): Before Her Assassination, Berta Cáceres Singled Out 
Hillary Clinton for Backing Honduran Coup. Democracy Now, 11. marec. Dostopno 
na: https://www.democracynow.org/2016/3/11/before_her_assassination_berta_
caceres_singled (6. oktober 2017).
KINORAMA (2016): Resistimos ala Guerra, Kolumbija. Kinorama Producciones, 8. avgust. 
Dostopno na: https://www.youtube.com/watch?v=MBTRLmAjXfI (6. oktober 2017).
MESCARÓ CINE (2016): Las revoluciones de Bertha, 12. april. Dostopno na: https://www.
youtube.com/watch?v=K0zK2NvwB2A (6. oktober 2017).
MESTO ŽENSK (2009): Marta Gregorčič: naredite mi to deželo Banana republiko, 1. del. 
Mesto žensk. Dostopno na: http://www.cityofwomen.org/sl/content/2009/video/
srecanje-upornic-z-juga (6. oktober 2017).
PEARCE, FRED (2017): In Honduras, Defending Nature Is a Deadly Business. Yale 
Environment 360. Dostopno na: http://e360.yale.edu/features/honduras-berta-
caceres-murder-activists-environmentalists-at-risk (6. oktober 2017).
PISA, KATIE (2017): Berta Cáceres‘ Family Seeks Justice on Anniversary of Fearless 
Activist‘s Death. CNN, 3. marec. Dostopno na: http://edition.cnn.com/2017/03/02/
world/berta-caceres/index.html (6. oktober 2017).
REVENGA, ÁLVARO (2005): Sipakapa no se vende. Gvatemala: Caracol Producciones. 
ROY, ARUNDHATI (2014): Debunking the Gandhi Myth: Arundhati Roy. The Laura 
Flanders Show, 21. oktober. Dostopno na: https://www.youtube.com/watch?v=4-
yMiBGBOe0 (6. oktober 2017).
SÁNCHEZ, ALEX (2009): Honduras Becomes U.S. Military Foothold for Central America. 
Dostopno na: https://nacla.org/news/honduras-becomes-us-military-foothold-
central-america (6. oktober 2017).
SÁNCHEZ, DE LA BLANCA (2015): El caso de la RED COMAL viaja a Holanda: 20 años 
de aprendizaje colectivo. Dostopno na:  http://www.redcomal.org.hn/?q=20-
a%C3%B1os-de-aprendizaje-colectivo-redcomal (6. oktober 2017).
TOVAR, ADRIAN (2017): Berta Cáceres and the Open Wounds of Honduras. Amnesty 
268
Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 269 | Mislimo revolucije 
International, 3. marec. Dostopno na: https://www.amnesty.org/en/latest/
news/2017/03/berta-caceres-and-the-open-wounds-of-honduras/ (6. oktober 
2017).