oc «
O
»Razvedrilo« za delavski razred
Benoît Delépine & Gustave de Kervern: Mammuth
s
o
Režiserja, ki sta se podpisala pod objestno črnohumorno mojstrovino Louise-Michel (2008), tokrat namesto grotesknih nastavkov za razredne in spolne antagonizme ponujata
vpogled v bolj resignirane podobe delavskega razreda. Serge Pilardosse (Gérard Depardieu) je v življenju počel marsikaj, nazadnje dela kot mesar v klavnici. Od dneva upokojitve se sooča s spoznanjem, da ob vsem prostem času ne ve, kaj bi počel sam s seboj. Zdolgočasenemu, molčečemu in opravilno nesposobnemu možu stoji ob strani žena Catherine (Yolande Moreau), prodajalka v supermarketu in ga zaradi malusov pošlje k njegovim nekdanjim delodajalcem po dokazila, s katerimi bo upravičen do izplačila poine pokojnine. Že znano igralsko zasedbo iz filma Louise-Michel dopolni Depardieu s svojim mojstrskim utelešenjem predčasno upokojenega nejevoljneža. Tokrat se junak ne odpravi anonimnim kapitalistom naproti, temveč na poti s starodobnim motorjem (model »Mammuth«) - poleg bolj klavrne usode - sreča še samega sebe.
Upokojenec Serge pooseblja združitev komične drame s filmom ceste. Na poti za starimi delodajalci - živimi in mrtvimi - naleti na kopico nadrealističnih situacij: zlati šut potrošniške
družbe, solzavo moško empatijo, pretkano lumpenproletarko in pozabljeno bizarno sestrično z izjemnim čutom za vonj. Čas pokoja je namenjen uživanju sadov preteklega dela, a se mora Serge kot »mali človek« sprijazniti z drobtinami. Portret delovne sile je v filmu z nekonvencionalno naracijo in nekaj kadri, posnetimi »iz roke«, pravzaprav ujet v okvire individualnega boja zoper ekonomsko eksploatacijo. Junaka tako spremlja angel (Isabelle Adjani) iz nekega drugega življenja, ki mu na poti za dostojnim življenjem zvesto stoji ob strani.
»Razvedrilo« za delavski razred je bilo v zgodovini filma v 70. letih nekaj časa posebnost zahodnonemškeTV-mreže WDR (Westdeutscher Rundfunk). Arbeiterfilm (»delavski film«) je bil resen poskus oblikovanja posebnega žanra filmov, ki so nastali v televizijski koprodukciji ter bili namenjeni proletarskemu občinstvu. Zaznamovale so ga značilnosti, kot so: estetika naturalizma ali realizma, reprezentacija izkušenj in odnosov na delovnem mestu ter položaj podrejenega razreda v povojni ekonomiji ZRN. Avtorja Collins in Porter, ki sta žanru posvetila monografijo WDR and the Arbeiterfilm: Fassbinder, Ziewer and others {British Film Institute, 1981) problematizirata oznako Arbeiterfilma in kot zgled najbolj priljubljenega žanrskega izdelka navajata serijo Osem ur ni en dan (Acht Stunden sind kein Tag, 1972) takrat že cenjenega Rainerja Wernerja Fassbinderja.
Družinska serija v petih delih z osrednjima junakoma, delavcem Jochenom (Gottfried John) in uradnico Marion (Hanna Schygulla), ki na ravni naractje povezujeta protagoniste iz delavskega družinskega okolja s protagonisti iz tovarne. Odkrito angažiran projekt postaje WDR je s Fassbinderjevo serijo uspel napraviti žanrsko mešan tip televizijske oddaje s prvinami najbolj priljubljenih žanrov, kot je denimo družinska drama. Zahodnonemški »proletarski kino« je v svojem kratkem obstoju zaznamoval novo obliko razvedrilnega programa in razširi! meje pojmovanja žanrskega filma. Ker se v seriji nezgodi nič resnično prevratnega za delavstvo, kar bi dejansko ogrozilo obstoječi kapitalistični red, je stališče, ki ga prevzema serija v okviru družinskega žanra, tisto, za katerega si je prizadevala tudi kulturna revolucija izleta 1968: vzpostavitev alternativnih življenjskih slogov, demokratizacija odnosov na delovnem mestu, emancipacija žensk, kreativnost procesa dela.
Delepine, ki je režisersko kariero sprva začel graditi na TV-postaji Canal+, z de Kervernom obuja žanr nadrealistične satire. V svojih filmih na glavo postavita realizmu zveste značilnosti »delavskega filma« in s tematsko navezavo na položaj sodobnega delavstva zastavljata aktualna vprašanja, na katera uradna levica ne zna več odgovoriti. Poleg duhovitega filma Louise-Michel lahko tudi na film Mammuth gledamo kot na simptom poraza levičarskega angažmaja. Njun zadnji film ponuja razrešitev nevzdržnosti obstoječega sistema socialne pravičnosti v obliki osebnostne transformacije. Čar pričujočega filma je v njegovi zamaknjenosti: namesto s subverzivno močjo filma Louise-Michel imamo tokrat opravka s subverzijo penzion¡stične transcendence.
< o
o
LU Ol.