124
Zabavno berilo.
Moj pes.
Sm.ešnica, spisal J. Alešovec. (Dalje.)
Ko hočem zopet pognati konja, kaj zagledam tik voza? Pesa, tistega pesa, ki me je bil danes v tako zadrego spravil. Kakor zjutraj , je tudi zdaj stal neu-pajoč se prav k vozu. Prvi nagib v meni je bil, da mahnem z bičem po njem in ga odpodim, pa premislim si; kaj more neumna žival za to, kar je storila? Pisce se jej je nenavadno zdelo in ker je lovskega plemena, ga je vjela in meni prinesla, misleča, da se bo s tem meni prikupila. Saj tudi pameten človek marsikaj stori, da bi se komu prikupil, dasiravno je v očeh hladnokrvnih mišljencev škodljivo. Na priliko: marsikak policijski svetovalec konfiscira kak njemu neprijeten list, misleč, s tem se prikupiti vladi.
Tako premišljevanje mi ohladi kri in na mestu, da bi zapodil pesa, mu mignem z roko , da gre z mano. Vesel skoči pred voz in teče pred konjem do ograje, ki je bila nastavljena krog našega posestva. Tu obstoji, kakor da bi hotel slovo vzeti od mene. Najbrže ga je včeraj naš hlapec podil do sem,   in to si je brezdomo-
125
vinska žival zapomnila. Meni se nekoliko smili žival, nekoliko pa se mi je bila prikupila z udanostjo do mene, toraj mignem in pes teče z menoj, toda tik voza in s pobešenim repom, kar mi je bilo znamenje, da se mu pri nas sploh ni dobro godilo.
Ko se pripeljem na dvorišče, priteče hlapec še nekoliko šepast, da bi izpregel konja; zagledavši pa pesa, pobere palico, ki je ležala na tleh, in jo vzdigne, da bi mahnil po pesu; pa jaz mu rečem:
„Le pusti ga, Jože, se je že poboljšal! Zvečer smeš iti v krčmo in piti bokal — na moj račun/*
Jože spusti palico na tla in se loti konja, jaz pa grem v svojo sobo po drugo obleko; k očetu se mi ni nič kaj mudilo, ker še nisem našel izgovora za današnje poslanstvo.
Oče pa, ki so slišali drdranje voza, pridejo za mano in stopijo predme, ko sem ravno iz sobe hitel.
„No, kako si opravil ?** me nagovore.
„Nie,'* pravim jaz, „mlinar ni bil pri volji —"
„Ni bil pri volji?** zagrome oče; „vesel naj bo, da mu kaj tacega ponudim."
„Oče!** skušam jaz vgovarjati, „saj ni bilo prilike —**
„Ze vem, že vem/* me vstavijo oče, „nemara je misli, da mi na njegovo hčer —**
„Tega nisem rekel, oče —"
„Nič ne de, jaz razumim vse,** mi sežejo oče zopet v besedo. „Vsedel se boš in kar naravnost pisal, da jaz nočem imeti ž njim nikakoršne kupčije več. Raz-umiš? Vsedi se in piši, Jože bo nesel pismo, Še danes, pri tej priči. Le kratko naredi, da bodo ljudje videli, da nam ni ležeče na njih.**
„Stojte malo, oče, da vam razložim**, vgovarjam jaz.
Pri teh besedah gred6 oče, jaz jih kličem nazaj, pa vse zastonj, zaklenejo se v svojo sobo in meni, ko trkam, se še ne oglasijo ne.
,,Ti nesrečni pes ti !** si mislim, „zdaj bo še le prava zmešnjava.** Toda očetovo pismo, čegar zapopa-dek mi ni bil nikakor znan, ne sme nikakor priti v roke mlinarju, to se mi je videlo potrebno. Le, kako bi vstavil pismo, to mi še ni bilo jasno. Najbolje, da grem čakat Jožeta, ki bo pismo nesel, se bova že zgo-vorila.**
S to mislijo se podam na stezo, ki je bila bližnja pot do mlina , in po kateri bo — po mojih mislih — Jože gotovo šel. Ne daleč od našega poslopja se je pričelo grmovje, tam se vsedem, da bi počakal pismo-nosca. Na pesa sem bil čisto pozabil, a šel je za mano in zdaj pred menoj, gledajoč me, kakor poprej. Uka-žem mu, da se vleže tik mene v travo, in on brž uboga.
Cez nekaj časa pride Jože po stezi. Ko ga zagledam , se vzdignem kviško in grem počasi svojo pot, tako, da me doide.
„No, kam, Jože?** ga vstavim.
„Tje v mlin,** mi je odgovor; „gospod so mi ukazali, nesti to pismo mlinarju.**
„Ej, jaz grem tudi tje,'* rečem jaz, „obema ni treba iti. Ti moje poti ne moreš opraviti, jaz pa tvojo lahko, toraj je vse eno, če jaz nesem pismo.**
„Ej, ej, gospod, vem, da ne morem jaz opraviti za vas, Marijca zame ne mara, pa kaj bi gospodar rekli, ki so me poslali, če bi zdaj že prišel nazaj?**
„Ce hočeš iti, pa stopaj !** pravim jaz. „Toda pismo je pismo in čudno bi se zdelo mlinarju, če bi jaz prišel prej tje, potem pa ti z — Bog ve, kakim — pismom; kajti jaz bom prej tam, ko ti, to ti povem, ker ti nimaš več tako mladih nog.**
„Res je, gospod, mene ne bo nocoj nazaj,** odgovori Jože.
„Tak daj meni pismo, ga bom že izročil — **
„0, to vem, pa kam bom šel jaz ta čas , da me gospod ne vidijo?**
„Idi v krčmo! Tu imaš goldinar! Tam bodi do trde noči, potem greš spat in nihče ne ve, da nisi bil v mlinu.**
„Pa če me prašajo gospod?**
„Ej, norec ti, vesel bodi, da ti pot prihranim in jo po vrhu še dobro plačam. Reci, da si pismo oddal in potem šel.**
Jože mi da pismo, potem res gre po stranski poti v bližnjo vas, jaz pa s pesom po stezi dalje, da pridem tudi do druge vasi. Tam stopim v krčmo in dam sebi in p6su jesti in piti, pismo očetovo pa skrijem v žep, da bi ga pri ugodni priliki sežgal, ker brati ga nisem hotel. Proti večeru se podam domu in grem v svojo sobo; za večerjo nisem maral in tudi oče niso prašali po meni.                                                       (Dal. prih.)