VRSTNIŠKE SKUPINE MLADOSTNIKOV IN SOCIALNO DKLO (V OKVIRU KAZENSKEGA PRAVOSODJA) : ; ! Bojan Dekljevaj Povzetek Prispevek opisuje pojav mladinskih vrstniških skupin ter njihov pomen za posamezne mladostnike in za širšo družbo. Nakazan je vpliv organiziranih družbenih dejavnosti na obli- kovanje vrstniških skupin, ki tudi zaradi teh vplivov posta- jajo razmeroma vse bolj pomembne za socializacijo mladostni- ka. Vrstniške skupine se oblikujejo tudi v okvirih socialne razšlojenosti družbe, zato lahko med vrstniškimi skupinami in kulturami opazujemo značilne razlike. Med prèstopniškimi mladoletniškimi družbami (povratnikov) smo opazovali več družb, sestavljenih iz socialno močno depriviranih posamez- nikov, ki so skozi sodelovanje v svoji družbi odražali in poskušali razreševati občutene probleme v svojem življenskem položaju. Prispevek poskuša vsaj nakazati nekatere povezave med vrstniškim druženjem, obstojem razmeroma stalnih kultur- nih (vedenjskih, medosebnih, tradicionalnih) vzorcev odzi-^ vanja, socialno razšlojenostjo ter prestopništvom. V zaključ- ku Je razmislek o pomenu teh nakazanih zvez in pojavov za socialno delo z navedbo štirih teoretičnih idej ter suges- tij, ki jih je mogoče na osnovi teh idej dobiti za razvoj prakse. Vrstniške skupine, družbene institucije, "mladinske kulture" Vrstniške skupine se ne pojavljajo v večjem številu le v novejšem času: našli so jih v domala vseh poznanih kulturah, o njih pričajo zgodovinski zapiski in najdbe, opazovati jih je mogoče tudi pri mnogih vrstah primatov. Pojav vrstniških skupin (ali druženja) bi lahko opisali. kot oblikovanje takšnih -aedosebnih vezi, komunikacij, soodvisnosti pripad- nikov istega starostnega razreda, za satere je značilna določen?. — — specifičnost1 vsebin in oblik druženja v primerjavi z drugi- mi skupinami. Kljub univerzalnosti vrstniškega druženja pa obstajajo med različnimi družbami razlike v oblikah, pomemb- nosti, trajanju, zunanjih znakih ipd. vrstaiških skupin. Nekatere družbe namreč s svojo posebno urejenostjo v večji meri spodbujajo, olajšujejo ali celo institucionalno določa- jo oblikovanje vrstniških skupin, druge oblike družbene ureditve pa v večji meri olajšujejo in obnavljajo oblike združevanja starostno bolj raznolikih posameznikov v nefor- malne ali institucionalizirane delovne, prostočasne, verske, kulturne in druge skupine. Sklepamo lahko, da na razvoj kon- kretnih oblik vrstniškega druženja vplivajo v medsebojnem součinkovanju tako značilnosti človeške biološke, filogenetske narave kot tudi značilnosti in pogoji vsakokratne družbene strukture in družbenih institucij. Funkcijo in vlogo vrstniškega druženja lahko najdemo pred- vsem v pomenu vrstniškega druženja za osebnostni razvoj posameznika in njegovo socializacijo v najširšem smislu. Mnoge raziskave kažejo, da so pomanjkljive možnosti za vrs- tniško draženje v obdobju otroštva in mladostništva, oziroma neuspeh v vzpostavitvi pričakovanih vrstniških odnosov, eno od najbolj zanesljivih prognostičnih znakov za posamezniko- vo neprilagojenost ali obstoj različnih psihopatoloških mo- tenj v odraslosti. Vrstniške skupine predstavljajo socialni kontekst, v katerem ima posamezni£ v družbi sebi enakih možnost preizkušati različna vedenja, oblikovati svojo vlo- go, si pridobivati izkušnje na področju obvladovanja in uporabe medosebne agresivnosti, razvijanja intimnih odnosov z drugimi, občutiti odgovornost za drugega, prostovoljno stopati v odnose sodelovanja, razvijati svojo spolno vlogo ter druge spretnosti in vedenja, ki so podobna vlogam in vedenjem odraslih v družbi odraslih. Vendar pa se v vrstniš- kih skupinah vse to dogaja v relativni neodvisnosti od nadzorstva in interveniranja obraslih. Bavno ta značilnost - 15 - vrstniških skupin je izjemno poaeabna, saj implicira potre- be po razvoju določenega ponotrenja vedenjskih vzorcev in vlog, ki jih v drugih okoljih - ko so pod neposrednim nadzorom od- raslih (družina, šola) - zagotavlja že možnost zunanje san- kcioniranosti oziroma posega odraslega. Določene vedenjske oblike pa so v takih ekoljih sploh prepovedane oziroma za- radi strukture take skupine nemogoče, vseeno pa je njihovo obvladovanje za "odraslo*' življenje in normalen osebnostni razvoj potrebno. Vrstniške skupine posamezniku omogočajo soci- alizacijo za sodelovanje v družbi (približno^) enakih. Vrstniške skupine torej izpolnjujejo socializacijske funkci- je, ki jih druge družbene institucije ne morejo ali le težje izpolnjujejo. Če to velja nasploh, pa aorda velja v še večji meri za tiste mladostnike, k:i so socialno bolj ogroženi ozi- roma prikrajšani. Hekateri od teh otrok, ki so v svojem vključevanju v družbeno organizirane oblike sodelovanja in razvijanja lastne pozitivne identitete še posebej ovirani ali manj uspešni, so v poskusu razrešitve svojega problema - kako doseči občutek pripadnosti, identitete in pozitivne po- dobe samega-sebe- včasih še bolj odvisni od vrstniških skupin ali drugih, družbeno manj priznanih načinov vključevanja v občestvo ljudi. Ce lahko dejstvo manj uspele vključitve takih posameznikov v organizirane družbene delovne, prosto- časne in druge skupine opredelimo kot neuspeh ali pomanjklji- vost "družbe", lahko postavimo trditev, da vrstniške skupine na določen način kompenzirajo (socializacijske) primankljaje v delovanju globalne družbe, oziroma da pozitivno prispevajo k izpolnitvi ene od predpostavk posameznikove osebnostne in socialne integracije. Poleg pomena za socializiranje posameznika lahko vrstniškim skupinam pripišemo tudi pomene in funkcije s stališča glo- balne jših družbenih dogajanj, ciljev, pomenov in zahtev. V 'opazovanju odnosov med vrstniškiai skupinami in organizirano družbo lahko najdenio vsaj dve vrsti odnosov: natine •'/plivanja družbenih institucij na oblikovanje vrstniških skupin ter - 5 - dogajanja znotraj vrstniških skupin, ki pomenijo podporo šir- šim družbenim dogajanjem. Poglejmo najprej prvo vrsto odnosov. Na oblikovanje vrstniških skupin praviloma vpliva družbeno načrtovana organizacija družbenih dejavnosti, kot sta na pri- mer otroško varstvo in izobraževanje. Na organiziranje druž- benih dejavnosti (na primer šolstva) pa vplivajo številne družbene zahteve in potrebe, kot so: potreba po družbenem nadzorstvu, po zagotavljanju osebne in socialne varnosti,po ideološkem oblikovanju, po zmanjševanju ali povečevanju obse- ga delovne sile ali po določenih spremembah strukture delovne sile itd. V sodobnih družbah se organizirano izpolnjevanje prej opisanih in drugih družbenih potreb v zvezi z mladino praviloma oblikuje kot segmentirano in segregirano združe- vanje celotnih starostnih populacij v enotnih institucijah (na primer v vrtcu, šoli, krožkih itd). Takšno grupiranje otrok in mladostnikov pa objektivno spodbuja in prispeva k ravzoju vrstniških skupin, saj mladostniki preživljajo v istem času in prostoru dober del svojega budnega obdobja. Dodatno pa se mladostniki v takih institucijah znajdejo v podobnem družbenem položaju, doživljajo podobne osebne težave in stis- ke, kar jih vse zbližuje, prispeva k iskanju skupnih (sku- pinskih ali kar kulturnih) odzivov in rešitev problemov, skup- nih pojmovanj sveta, samega sebe, svoje prihodnosti. Določene elemente teh skupnih pojmovanj in vedenjskih vzorcev bi lah- ko pripisali kar celotni generaciji, saj obstajajo v pogo- jih sodobnega šolstva tudi skupni elementi izkustva mlados- tnikov v celotni generaciji. Starostno segregirano institucionalno obravnavanje mladostni- kov pa i-sa poleg prednosti - cenenosti, specializacije, možnos- ti nadzora - še slabe strani: z naraščanjem starostne homo- genosti skupin se namreč mladostniki vse težje socializirajo v nekatere od vlog (na primer poklicne vloge), ki jih zahteva — 5 — "odraslo" življenje, zaradi česar se pokažejo težave takrat, ko naj bi sukcesivna generacija te vloge prevzemala. Zdi. ae, da svet "odraslosti" v pogojih starostno segregiranega obrav- navanja (na primer šolanja) s svetom mladih le omejeno komuni- cira, kar se včasih kaže kot razkorak vrednot, vzajemno ne- razumevanje, nepripravljenost za sodelovanje itd. V oblikovanju vrstniških skupin se odražajo tudi procesi so- cialnega razšlojevanja in slojevske reprodukcije družbe, ozi— roma drugače povedano, medosebna in medskupinska doga jaja^jd med vrstniki predstavljajo del procesov socialnega razšlojevanja. Mnoge raziskave kažejo, da se članstvo v vrstniških skupinah (bodisi neformalnih ali v okviru formalnih ustanov) v pomemb- ni meri oblikuje tudi po socialnem kriteriju, da se po tem kriteriju oblikujejo prijateljstva, erotične zveze, a že sploh tudi znanstva. Najbolj viden družbeni prispevek k tem procesom lahko vidimo v dejstvu, da se v različno usmerjenih šolah (različno zahtevnih, elitističnih itd.) skupaj šolajo populacije mladostnikov, ki se - glede na vrsto šole - med seboj tudi statistično zakonito razlikujejo po socialnem izvo- ru. Skupinsko dogajanje v takšnih, socialno poenotenih skupi- nah lahko prispeva k prenašanju, utrjevanju in konformiranju s socialno specifičnimi stališči, vrednotami, aspiracijami, kul- turnimi vzorci (pri tem pa sodelujejo - kot smo prej opisali - tudi družbene formalne ustanove), s čimer se že vrstniške skupine pojavljajo kot eden od medijev ali socialnih kontekstov slojevskega obnavljanja družbe. V zadnjem stoletju, ali še bolje rečeno po II. svetovni vojni se je v tako imenovanem razvitem svetu močno povečala pozor- nost, ki jo posvečajo mladostniškim vrstniškim skupinam. Druž- be se v tem obdobju pospešeno industrializirajo in urbanizi- rajo, procesi delitve dela se razvijajo v vedno večje potan- kosti, z njimi pa v Jružbi prihaja do obsežnejše in inten- zivnejša specializacij ir. r^rcializaci.^e posameznih področij n - ( družbene dejavnosti, posameznikovega bivanja, vlog in identi- tet. Bazvoj javnih občil je omogočil spoznavanje in primerjan- . j • 4 je informacij- iz vsega sveta , omogočil je ustvarjanje novih skupinskih (modnih) identitet, ustvarjanje novih tipov kultu- rne usmeritve (potrošniške)-, reklamiranje in določeno poeno- tenje vrednotenj materialnih in kulturnih dobrin, stanj in vsebin zavesti itd. Vzporedno 2 razvojem proizvodnih načinov je dinamika povečevanja števila delovnih mest začela zaosta- jati za povečevanjem števila delovno sposobnega prebivalstva, pokazala pa se je potreba po podaljševanju trajanja izobraže- valnega procesta v šolah. V teh okoliščinah prihaja do nastanka pojava, ki ga nekateri imenujejo "mladinska kultura". Le-ta naj bi bila po eni stra- ni omogočena z vedno večjo kupno močjo mladih (ter z eksplo- zijo ponudbe potrošnih dobrin, ki merijo ravno na pojav "mladinske kulture"), po drugi strani pa naj bi odražala ved- no večje število mladostnikov^, ki so v podobnem družbenem položaju: nevključeni v procese proizvodnje, in torej material- no odvisni; v položaju relativne telesne in duševne zrelosti, vendar brez možnosti' enakovredne in enakopravne socialne uveljavitve. Se posebno v opisanih okoliščinah dosegajo mladinske vrstniške skupine položaj razmeroma neodvisnega izvora posameznikove socializacije in integracije, ki - kot da nastaja spontano in včasih celo v konfliktu s prevladujočo kulturo in normami, in ki se nasproti posamezniku (mladostniku, staršu, pedago- gu) kaže kot razmeroma neodvisen^ od njegove volje in izbire. Z nastajanjem tako imenovane "mladinske kulture" in obstojem pojava vrstniških skupin kot pomembnega socializacijskega dejavnika prihaja do izraza več vrst nasprotij oziroma para- doksnih izrazov in pogojev, zaradi česar jo je ("mladinsko kulturo") tež-"0 celovito oceniti in зе nanjo smiselno odzivati. Tzavoj ino lahko tri najbolj razvidne pare nasprotij: - 8 - 1- Vsebina mladostniških vrstniških združb oziroma kulture je prav gotovo odvisna (materialno, vrednostno, idejno) od "starševske" kulture oziroma kulturnih vsebin v glo- balni družbi; ta odvisnost se kaže vsaj na ta način, da mladinska kultura nastaja deloma kot odgovor na skupno zazaane probleme mladostnikov, živečih v istem družbenem okolju. Po drugi strani pa se kultura kot splet material- nih, ekonomskih, ideoloških in drugih odnosov relativno osamosvaja, spričo česar narava odnosov z globalno kulturo ni več enostavna. Po eni strani sodelovanje v mladostniških vrstniških skupi- nah socialno slojevsko delitev družbe tudi v tem kontekstu ohranja in obnavlja, po drugi strani pa se z izrazitej- šim uveljavljanjem kakih - sicer v družbi poznanih - vred- not pomembnost socialnega izvora mladostnikov manjša, veča pa se pomembnost skupnega položaja v institucionalnem okolju in podobnosti izkušenj v njem. 3. Se en tak par nasprotij predstavlja dejstvo, da namen in motivacijsko vodilo vrstniških skupin in vključevanje v njih - doseganje večje samostojnosti, neodvisnosti, svo- bode, neomejenosti, obenem s tem pa izoblikovane vrstniške skupine ali kulture, dopuščajo možnost intenzivnejšega, bolj stereotipnega in posploševanega učinkovanja družbe- nega nadzorstva. Predvsem zadnje nasprotje govori v prid razlagi, po kateri je motivacijska osnova oblikovanja vrstniških skupin in so- delovanja v "mladinski kulturi" bolj protiodvisnostne kot ps neodvisnostne narave. Vsa omenjena n-.sprotja pa se kristalizirajo v nasprotju med naravo "mladinske kulture" oziroma vrstniških skupin, ki .pogosto "od znotraj" zgledajo celovite, popolne, brezčasne, - 9 - brezkompromisne, dejansko pa je njihov pomen in vpliv običajno vezan na časovno prehodnost in kratkotrajnost specifične druž- bene vloge mladinca, mladostnika, postadolescenta. Prestopniške združbe mladoletnikov, socialne razlike in proce- si stigmatizacije Vrstniške skupine predstavljajo torej eno od bbük odgovorbv posameznikov (v skupini) na skupno občutene probleme, naloge, težave, ki izvirajo iz podobnega družbenega položaja, osebno sprejetih (a vendar družbeno posredovanih, socializiranih) aspiracij, osebnostnih značilnosti ter tudi univerzalnih fi- logenetskih potreb in razvojnih faz. Med vsemi takimi skupi- nami lahko - zra ta prispevek - izdvojimo prestopniške skupine. Izraz - kolikor ga razumemo v zvezi s kazensko zakonodajo in pravosodno prakso (v tej zvezi bi bil morda še boljši izraz prestopniške združbe) - najbolj preprosto pove le to, da se je več mladoletnikov združilo pri storitvi kaznivega dejanja, oziroma da je mogoče pri njihovih kaznivih dejanjih najti pogoj sostorilstva kot pravne kategorije. Pravna opredelitev pa je le formalna in zanemarja silno raznolikost med presto- pniškimi združbami, raznolikost, ki jo najdemo pri stopnji strukturiranosti takih skupin, pri stopnji prostovoljnosti sodelovanja, pri naravi motiviranosti posameznika za sodelo- vanje v združbi, glede posameznikovih in skupinskih drugih zunanjih možnostih, pri deležu kaznivih dejanj v celotni de- javnosti posameznika in skupine itd. Čeprav nasploh velja, da so mladoletniške prestopniške združ- be pri nas praviloma le malo strukturirane, da izvrševanje kaznivih dejanj ni nikoli osrednja ali tudi prevladujoča de- javnost, okoli katere bi se skupina šele oblikovala, pa se združbe in posamezniki v njih vseeno -očno razlikujejo. Vse 7 zdruzbe, ki smo jih v okviru raziskave spoznali, smo okvirno -razvrstili v tri skupine: prvo so predstavljala naključna, - Io - situacijska, enkratna združevanja mladoletnikov, ki adcer niso bili tesneje povezani in ki sicer niso bili sodno obravnavani zaradi kaznivih dejanj; v drugo skupino smo uvrščali takšne grupacije mladoletnikov (in otrok in polnoletnih), ki so se povezovali v nekakšne mreže znanstev in prijateljstev oziroma v nekakšne razpršene kroge medsebojnih zvez in odnosov. Za take združbe je bilo značilno, da so se kazniva dejanja občas- no izvrševala v najrazličnejših medsebojnih povezavah, ne da bi bilo pri tem mogoče najti vedno iste mladostnike kot ini- ciatorje kaznive dejavnosti. Združb in mladoletnikov iz te skupine je bilo v celotnem vzorcu razmeroma največ, najpogos- teje pa smo jih našli v novozgrajenih in no vonasë^L jenih mestpih » o : soseskah. Zdi se, da so tudi značilnosti preživljanja proste- ga (in tudi neprostega) časa v teh soseskah omogočale in po- gojevale tovrstno izvrševanje kaznivih dejanj. V tretjo sku- pino pa smo uvrščali združbe prestopnikov - povratnikov, ki so se ne glede na odkritje njihovih kaznivih dejanj (ali pa prav zato) družili razmeroma dalj časa, pri tem pa po izjavah posameznih članov med seboj niso razvijali odnosov močnejšega zaupanja, intimnejšega prijateljstva itd. V povprečju tudi obseg njihovih odkritih kaznivih dejanj ni pomembneje presegal obsega kaznivih dejanj drugih skupin mladostnikov v podobnem času druženja. Pri razmišljanju o naravi prestopniškega združevanja (predvsem združb iz druge in še bolj tretje skupine) smo začeli vedno bolj izpostavljati dve značilnosti: pomembnost socialnega izvora in položaja mladoletnikov, na tej osnovi izoblikovan njihov življenski stil in pojmovanja, ter stopnjo in oblike njihove stigmatiziranosti. Ce smo pri prestopniških združbah kot celoti našli izredno veliko raznolikost starostne ses- tave, socialnega izvora, družinskih okoliščin, uspešnosti šolanja itd, pa smo predvsem pri združbah in tretje skupine našli praviloma zelo slab socialni izvor in položaj ter boga- -li- to zgodovino institucionalnega stigmatiziranja, obravnavanja, socialnih neuspehov in konfliktnih situacij itd. Narava nji- hovega druženja ter odsotnost notranje privlačnosti med člani v skupini se nam je začela zdeti razumljiva na ta način, da smo vedno bolj uvidevali neprostovoljno, "usodnostno" naravo njihovega druženja. Za člane teh skupin je bila njihova skupina skoraj edino, kar jim je socialno ostalo dostopno, s sočlani(za katere so vede- li, da jim predstavljajo "slabo družbo") so se srečevali vsak dan, enostavno zato, ker so imeli zelo omejeno socialno polje možnosti svojega uveljavljanja in preživljanja prostega časa. Njihova pojmovanja o življenju prihodnosti in samem sebi so bila usodnostna v tem smislu, da so tudi sami bolj ali manj uvidevali svojo (negativno) "usodo" oziroma so jo v veliki meri pripisovali vplivom in dogajanjem izven polja možnosti lastnega učinkovanja. Izkušnje pogoste lastne stigmatiziranosti, obravnavanosti samega sebe kot nemočnega, slabega, pomoči ali nadzora pot- rebnega, postavlja posameznika pred problem vzdrževanja pozi- tivne samopodobe, samospoštovanja, identitete. Odzivi na pre- velike razkorake med notrebo po pozitivni samopodobi in ne- gativnim socialnim ocenjevanjem so različni: med individual- nimi odzivi bi lahko našli vse od sovražnega odnosa do avtori- tet, občutkov zmanjševanja lastne vrednosti i,n do resnejših pojavov osebnostne dezintegracije. Med medosebnimi odzivi pa najdemo vse bolj selektivno navezovanje vezi in odnosov z mladoletniki v podobnem položaju, kar omogoča skupinsko obli- kovanje (pozitivne) identitete skupine in njenih članov, obli- kovanje načinov moralne nevtralizacije krivde in ocenjevanje lastnih kaznivih dejanj. 14'orba takšnih skupin ;e torej bolj odziv na problem kot pa -njegova rešitev, če z rešitvijo mislimo na spremembo dejav- nikov, ki problem srl oh sestavljajo in povzročajo. Kliub vse- mu pa vrstniško druženje tudi v tem rrimeru izpolnjuje pozi- - 12 - tivao funkcijo vzdrževanja samospoštovanja in identitete, kar v nekaterih primerih preprečuje pojavljanje drugačnih morda osebno in družbeno škodljivejših patoloških pojavov. Takšno združevanje pa - čeprav spričo velikih socialnih ome- jitev osebno motivirano in utemeljeno - lahko predstavlja celo negativno rešitev, torej rešitev, ki problem še poveča. Združevanje takih mladostnikov v skupine praviloma naleti na še večje neodobravanje, stigmatiziranje in omejevanje s strani okolja. Poskušajmo zgoraj navedeno opisanje ene vrste prestopniških mladoletniških združb navezati na še prej omenjeno vprašanje socialnih razlik in mladinskih vrstniških združb (kultur) nasploh. Ena od najmočnejših tradicij v kriminološki misli 2o. stoletja razvija subkulturni pristop k razlagi mladinske- ga prestopništva. Subkultura naj bi bil koncept, ki bi po- vezoval dejstvo prevladujoče skupinske narave mladinskega prestopništva, prevladujoče zastopanosti predstavnikov nižjih družbenih slojev med (uradno obravnavanimi) prestop- niki in tudi obstoja posebnih mestnih območij večjega pojav- ljanja prestopništva,. Koncept prestopniške subkulture (ki so ga sicer različni pisci tudi diametralno nasprotno razla- gali) je pomenil eksplicitno spoznanje o več kot le osebni (osebnostni) etiologiji prestopništva ter v določeni meri (pri nekaterih piscih) tudi spoznanje o močnem vplivu social- nih razlik (ali nepravičnosti, kot so pojav bolj angažirano 9 imenovali drugi) na pojavljanje prestopništva7. Sodobnejši (zahodni) teoretiki subkulture v razlago najrazličnejših pojavov odklonskosti uvajajo pojem različnih - socialno ve- zanih - Subkultur, ki naj bi posredovale med družbeno razslo- jenostjo, položajem posameznika ter njegovo "izbiro" oblike odklonskega vedenja- Med različnimi oblikarai odklonskega ve- denja povezujejo pojav mladinskega prestopništva (za razli- ko od na primer "kulturnega uporništva" ali delovanja "po- litično ozaveščenih mladinskih skupin") s subkulturnimi vzorci - 15 - nižjih družbenih slojev, pri čemer pa dodajajo, da izrazi- tejše subkulturno odzivanje vedno zajema le manjši del ce- lotne starostne in socialne skupine. rinoge od omenjenih teoretičnih razlag mladoletniškega (pres- topniškega) združevanja potrjuje tudi izkušnje, ki smo si jih pridobili pri večmesečnem skupinskem delu s štirimi pres- topniškimi skupinami v okviru raziskave Inštituta za krimino- logijo. Dve od štirih skupin so sestavljali otroci socialno razmeroma privilegiranih staršev, drugi dve skupini pa so sestavljali otroci staršev iz relativnega družbenega dna. Med obema paroma skupin smo opazili naslednje razlike: - združevanje otrok nižjega socialno-ekonomskega statusa je bilo v veliko večji meri neprostovoljno, saj so bile nji- hove možnosti za preživljanje prostega časa in uveljavitev druge bistveno manjše, po drugi strani pa so doživljali tudi vsakodnevne interakcije z osebami in organi iz svoje- ga okolja, ki so jih opozarjale na dejstvo, da niso enaki drugim mladostnikom. - Doživljeni problemi otrok iz obeh skupin so se bistveno razlikovali: poglavitni problem mladostnikov z višjim Socialno ekonomskim statusom je bil - sodeč po njihovih pogovorih - dosegati čim boljše rezultate v šolah, kjer so bili že relativno uspešni; urediti odnose s starši, ki so jih že sicer podpirali v njihovih hotenjih; zmanj- šati posledice sodnega ukrepa na najmanjšo možno mero, čeprav so nekateri (.upravičeno!) pričakovali, da jim s strani sodišča ne grozi "nič hudega". Poglavitni problem članov dveh skupin na je bil obstoj vsakodnevnih, ponav- ljajočih зе in tudi nasilnih intervencij s strani okolja osiroma obstoj zaostrene konfliktnosti v več socialnih okoljih hkrati. Sola oziroma služba jim ni predstavljala velikega proble-a, s«j jih je šola - kot neuspešne in mo- -le- teče - že odpirala» slùzba pa jim za enkrat ni bila dovolj privlačna. Postopek na sodišču in sodni ukrep jim je bil f i vsaj v eksplicitnih pogovorih - manj pomemben, saj so delo- vanje sodišča manj razumeli oziroma jim je bila grožnja sod- nega ukrepa spričo vsakodnevnih konfliktnosti manj pomembna. - Skupinski delavci, ki so se srečevali z vsemi štirimi skupi- nami, so doživljali različne odzive na svojo pripravljenost, da se daljši čas sestajajo z mladoletniki: otrpci višjega SES so ponudbo izrabili za pogovarjanje o občih problemih, s či- mer so se približevali svojim lastnim težavam, iskali nas- vete za uspešnejše učenje, razrešitev manjših nesoglasij s starši itd. Člani, skupin nižjega SE3 pa so takšno ponudbo v večji meri zavrnili ter pričakovali bodisi vključitev sku- pinskih delavcev v življenje skupine bodisi bolj stvarno po- moč pri razreševanju konfliktnih odnosov z okoljem. Le v enem primeru smo uspeli navezati z dejavniki v okolju takšne sti- ke, da je prišlo do opazne spremembe v odnosu med skupino in okoljem in da se je skupina na nek način v okolju uvel- javila. V razmišljanju o delu s skupinami smo prišli do zaključka, da so člani skupin z višjim SES potrebovali drugačno obravnavan- je (če so sploh kakšno potrebovali), usmerjeno predvsem v osebno pomoč in podporo. Mladostniki z nižjim SES pa takšne vrste obravnavanja niti nišo bili pripravljeni v tolikšni meri sprejeti, obenem pa smo tudi lahko opazili, da leži eden od pomembnejših dejavnikov (ne samo zgodivinskih, a tudi aktualnih) oblikovanja njihove prestopniške vloge v ožjem ih širšem okolju. Paradoks pa je, da smo bili kot skupinski delavci bolje opremljeni za nuđenje pomoči mlados- tnikov višjega 3E3, ki so pomoč ?anj potrebovali, manj pa za obravnavanje okolja mladostnikov niž.jers ¿ES, ki bi takšno intervencijo bolj potreoovali. - 15 - Teorija in predlogi za prakso Tipologije in teoretične razlage, ki so se razvile v drugih družbenopolitičnih in ekonomskih razmerah imajo seveda za na- še razmišljanje le omejen pomen. Kljub temu pa soočanje z dejstvom, da se določene vrste socialnih problemov pogosteje pojavljajo v določenem družbenem sloju, skupaj z dejstvom prevladujoče individualne (na osebnost usmerjene) obravnave mladostnikov, postavljajo strokovnega delavca pred vprašanje, kako delovati pri razreševanju problemov teh (socialno de- priviranih) skupin prebivalstva, kje so meje individualizacije družbenih problemov, kje je razmejitev med učinkovitim obrav- navanjem posameznika in delovanjem v območju družbenega ozi- roma kako te meje presegati. V zaključku navajamo štiri sklope teoretične misli ter2p£tavljamo razmišljanje o njihovih impli- kacijah za prakso. 1. Teorija: Stigmatiziranje (specializirano, institucionalno obravnavanje "problematičnega" posamezniki problema običajno ne razrešuje z odpiranjem novih pozitivnih možnosti, temveč bolj z odstranjevanjem negativnih dejavnikov, omejevanjem, dodatnim nadzorom. Vse to ima lahko za posledico, da posa- meznik sprejme ponujeno vlogo "obravnavanega problematičnega posameznika", da zmanjša svojo dejavnost v poskusih lastnega razreševanja, da si ustvarja negativna stališča do družbe. Stigmatiziranje stereotipizira družbeno odzivanje na odklon- skost ter zmanjšuje morebitne pomisleke v zvezi z interve- niranjem v življenje posameznika (ki je "problem"). Praksa: Socialno skrbstvo se pri obravnavanju mladinskega pres- topništva največkrat vključuje v obravnavanje mladostnika kot zadnji člen v verigi ukrepanja, in s tem tudi mimo lastne volje nadaljuje verigo stigmatiziranje. Strokovni delavec je -v tem okviru omejen že z "predfabriciranimi" informacijami - 16 - o problemu, ki so jih zbrale druge institucije, ki jih pri problemu zanimajo drugi aspekti kot delavca socialnega skrb- stva, omejen je z dolžnostjo ukrepanja (izvajanja ukrepa) ter s svojo specifično vlogo izvajalca tretmaja socialne ne pri 1 ago j e no s ti. Spreminjanje dela v zvezi s škodljivimi posledicami stigma- tiziranje bi zahtevalo spremenjeno vlogo strokovnega delav- ca, ki se naj ne bi vpletal v življenje mladostnikov le po že uresničenem uradnem obravnvav^nju kaznivih dejanj. Vklju- čevanje strokovnega delavca v različna primerna"*"0 okolja uresničevanja potreb mladostnikov bi spremenilo njegovo vlogo iz vloge "socialca" ali izvajalca "tretmaja" v vlogo zainteresiranega strokovnega delavca pri razvijanju skupnosti, ki je opremljen z določeno družbeno močjo (pooblastilbm svoje institucije) in strokovnim znanjem in vrednotami. V tem okvi- ru naj bi strokovni delavec predvsem deloval v smislu vpli- vanja na tiste družbene procese, ki vztrajno težijo k izlo- čanju socialno manj uspešnih posameznikov, oziroma naj bi soustvarjal takšna okolja (organizacije), kjer bi ti mehanizmi delovali po drugačnih kriterijih kot v večini drugih okolij. 2. Teorija: Socialne razlike in značilnosti socialnega položaja objektivno strukturirajo življenski prostor posameznika ter vplivajo na večjo ali manjšo verjetnost, da se bo razvil način zadovoljevanja potreb, ki bo označen kot prestopniški. Vpliv socialnih razlik in okolja se kaže v dveh vidikih:- kot okvir osebne zgodovine - pojavljanja neugodni h etiološ- kih dejavnikov in razvoja osebnih dojemanj, aspiracij - kot sedanja struktura okolja, možnosti in pritiskov v njem, razpoložljivih vlog za mladostnika itd. Praksa: Zdi se, ds strokovni delavci v socialnem skrbstvu zaradi obstoječih pogojev dela ter narave- oroblematike lažje - 17 - in uspešneje obravnavajo mladostnike iz ugodnejšega social- nega okolja oziroma tam, kjer potek obravnave ne zahteva po- seganja v okolje. Strokovni delavec je tudi po svoji osebni življenski praksi razmeroma oddaljen od mladostnikov iz niž- jih slojev, zaradi česar jim velikokrat lahko ponudi le mož- nost formalnega odnosa in formalnih ciljev. Zelo redko se strokovni delavci pojavljajo kot stalno dejavni oblikovalci miadostnikovega okolja socialnega uveljavljanja. Glede na objektivni obstoj socialnih razlik ter glede na vlogo strokovnega delavca v okviru družbene delitve dela in moči se je teh problemov težje lotiti neposredno. Angažiranje v naravnih okoljih bi strokovnemu delavcu omo- gočilo vplivati na procese navidez "enakopravnega" ocenje- vanja mladostnikov, ki pa dejansko - preko dejavnosti izlo- čanja in stigmatiziranja - ožfcLjo prostor uveljavljanja mla- dostnikov iz nižjih družbenih slojev. Posreden pristop k delovanju socialnih razlik je možen tudi v stvarnejši oceni mladostnikovih aspiracij. Včasih pritiskamo na mladostnika, da bi se vključil v šolo ali službo, ne da bi prej zagotovili oziroma ugotovili za to potrebno motiviranost in aspiracije; včasih pa tudi mladostnikovih pristnih aspiracij ne upošte- vamo, ker se sprijaznimo z dejstvom njegovih relativno manjših legitimnih sredstev za njihovo uresničevanje. 3. Teorija: Posameznik je tudi v vlogi devianta praviloma dejaven v oblikovanju predstav o samem sebi, o svoji prihodnosti, o svoji vlogi. Iz te dejavnosti izhaja tudi dejavnost v zu- nanjem uresničevanju lastnih predstav. Ta aktivnost je pogo- jena z življensko zgodovino, sedanjimi nožnostni, je presli- kana skozi specifične oblike obstoječih (mladinskih) kulturnih vzorov (in mladostnikovega sprejemanja teh vzorov). - 18 - Prakse : Mladostnikovih pojmovanj - morda zaradi občutka lastne- ga boljšega vpogleda v stvarnost - pogosto ne upoštevamo v za- dostni meri, cilje obravnave velikokrat zastavljamo formalno in stereotipno. Vloga strokovnega delavca bi s tem v zvezi morda lahko bila v posredovanju med simbolnim svetom mladostni- ka in svetom konvencionalne družbe. Oba svetova imata svoje predpostavke, ki so včasih le omejeno združljive. Z upošte- vanjem različnosti oziroma individualnosti sveta pojmovanj mladostnika morda ne bi dosegli boljših zunanjih rezultatov (v smislu formalnih kriterijev obravnave), verjetno pa bi vsaj zmanjšali škodljivo vplivanje same obravnave na mlados- tnika (tu mislimo na razvoj sovražnega odnosa, odtujitve od postopka). Ц-. Teorija: Vrstniška (tudi prestopniška) skupina mladostnikov nastane kot motiviran in razlbžljiv odziv na življensko situa- cijo mladostnikov. Velikokrat se pospešeno razvija v družbe- no nesprejemljivi smeri šele z naraščanjem zunanjih pritiskov instigaatizacije. Vendar je tudi v tem primeru osebno motivi- rana, saj se posameznik (v okviru svojih socialnih možnosti) zanjo odloča med možnimi alternativami. Skupina za posamezni- ka lahko izpolnjuje vlogo dejavnika osebnostne in socialne integracije (čeprav v tako imenovanem polju "subkulture"). Praksa omenjenih značilnosti ne more upoštevati, če poudarja le obravnavanje že uresničenih "problemov", ne pa tudi stvar- nosti vrstniškega druženja mimo že odkritih in obravnavanih "problemov". Ce ne more upoštevati pomembnosti socialnih razlik ter skupine ocenjuje z vidika nekakšnega zaželjenega povrečja stereotipnih socialnih ciljev. Če ne uspe v spoz- navanju osebnega pojmovanja in vrednostnega sveta mladostni- ka ter njegove motivacije za sodelovanje v skupini. Posledi- ' ca tega neupoštevanja je, da sicer strokovni delavec lahko -Iz- oblikuje takšno ali drugačno mnenje o naravi skupine (najpo- gosteje je to mnenje o škodljivosti skupine ter težnja k njenem razbitju), vendar je tako daleč od stvarnih pogojev oblikovanja skupine, da nanjo ne more pomembneje vplivati (razen z odstanitvijo mladostnikov iz njihovega primarnega okolja; s takim posegom pa se problem le prestavi drugam - na primer v vzgojni zavod). Načelo za delo v praksi bi moralo biti, da ni dovolj prestop- niških skupin le razbijati, če ob tem ne moremo v okolju ust- varjati pozitivnih možnosti za uveljavitev mladostnikov- V takem primeru namreč mladostnikom le odvzamemo del - sicer družbeno negativen - njihovega okolja osebnega uveljavljanja, ter s tem osebne pritiske in frustracije povečamo. Strokovni delavec naj bi z upoštevanjem prej opisanega teoretičnega izhodišča spodbujal vključevanje mladostnikov v vrstniške skupine, vendar bi moral ob tem zagotavljati tudi možnost pozitivne uveljavitve skupine v okolju. Le z zmanjševanjem stigmatizacije bi se zmanjšal tudi občutek usodnosti skupine, stopnja neprostovoljnosti, ki pogojuje, da je tudi osebnostna integracija v takih skupinah le začasna. Namesto zaključka Omenjene štiri teoretične misli in vodila iz njih za prakso so v tesni zvezi z oblikovanjem poklicne vloge strokovnega delavca v okviru socialnega skrbstva. Sedanji praksi lahko v veliki meri očitamo Individualizacijo družbenih problemov, ter formalizem v postopkih. Opisana vodila za prakso naj bi po eni strani težila k večjemu neposrednemu angažiranju de- lavcev v družbenem okolju, po drugi strani pa k tesnejšemu stiku s kulturo uporabnikov dejavnosti socialnega skrbstva. Ti dve značilnosti lahko pojmujemo kot obliki podružbijan. j a z dvema "sogovornikoma" socialnega skrbstva: družbeno skup- - 2o - nostjo in klienti (uporabniki?). Vsako podružbljanje pa zah- teva svoj subjekt podružbljanja: to je družbeno organizirana iniciativa, moč, pooblastilo za začenjanje in razvijanje ta- kega procesa. V tem prispevku puščamo odprto vprašanje ta- kega družbenega subjekta oziroma lahko le naznačimo, da smo v prispevku načeli vprašanja strokovne in poklicne vloge, načel, prakse in institucij, ki so tudi v zvezi z globalnej- šimi družbenimi pogoji in cilji. OPOMBE - 'V. - * i 1. Specifičnost skupine se lahko nanaša na drug prostor in/ali čas njenega delovanja, na drugačno vlogo, ki jo ima posamez- nik v takšni skupini, na druge socializacijske vsebine in teme, ki se v takšnih skupinah razvijajo. Specifičnost vrst- niške skupine pomeni, da je z ozirom na nekatera področja mogoče najti vsaj minimalni konflikt med vlogo posameznika kot člana vrstniške skupine in njegovo vlogo v kaki drugi skupini (na primer v družini, v šolskem kolektivu itd.). i - — 2. Dejstvo, da so v skupini približno enako stari posamezniki, še ne pomeni, da so tudi sicer enaki po svoji vlogi v skupini. Znotraj vrstniške skupine so vloge diferencirajo po drugih značilnostih posameznikov, cilju skupine itd, vendar pa ne prihaja do obsežnejše vnaprejšnje razpodelitve vlog, kot se praviloma dogaja v družini. 3. Pri ter: gre lahko za osebnostno integracije skozi sodelo- vanje v družbeno negativno vrednotenih dejavnostih in skupi- nah. Takšna integracija je zato vedno konfliktna oziroma dolgoročno dvomljiva, saj negativna stigna pred posameznika postavlja spet nove probleme lastnega vrednotenja. - 21 - 4-, :Tu je mišljen predvsem informacijsko "obdelan" svet, svet, kate- rega podobo nam posredujejo močno centralizirane in monopo- lizirane informacijske službe. ■ --------- - i ' - " ■ *•: . , 5ф Pri tem številni pisci opozarjajo, da se obdobje, ki ga posa- meznik preživi v vlogi mladostnika, z razvojem družbe daljša. Drugi pa opozarjajo na nastajanje novega obdobja - post-ado- lescence, ki se nadaljuje za določen del mladine v pozna dvaj- seta leta. - <6. Posebne kulturne in medosebne norme, vrednote, življenski stili se s stališča posameznika zdijo kot razmeroma neodvisna in nesremenljiva možnost v socialnem okolju zato¿ker so utemelje- ni in vzdrževani ne le osebno ali skupinsko, temveč na dolo- čen način tudi skupnostno, generacijsko, zgodovinsko. : ' - I ..-M / ' , •• 7. Raziskavo z naslovom "Akcijsko raziskovanje mladoletniških prestopniških združb", Inštitut za kriminologijo, Ljubljana, 1982, je financirala Republiška raziskovalna skupnost, z enkratnim prispevkom pa jo je podprla tudi Skupnost socialnega skrbstva Slovenije. 8. Te značilnosti so bile v zvezi z gostoto naselitve, razmero- ma še nestrukturiranim socialnim delovanjem skupnosti ter njenih podskupin, odsotnostjo infrastrukture, itd. Več o tem glej pri Dekleva, D.: fHadoletniške prestopniške združbe in njihova struktura, Sevija za kriminalistikc in krimino- logijo, Ljubljana, j^/193% s- 29-48. - 22 - 9. Dolgotrajne in intenzivne razprave o odnosu med prestopniš- tvoffi in socialnim izvoroa niso potrtLile enostavnih zvez med obema značilnostima: naaesto tega poudarjajo posredne zveze, ki povezujejo socialni izvor posameznika, njegove življenske izkušnje, aktualne aspiracije in motnosti", procese stigmati- ziranje in šele nato uresničenega prestopništva. lo. Primarna v tem smislu, da niso Strukturirana predvsem v zvezi s potrebo po obravnavanju prestopnikov.