ML

Vzgojeslovje.

Spisal

dr. Franc Kos.


Ljubljana, 181)0.

Založila „Matica Slovenska 1 *.
Tiskal K. Milic.

Predgovor.

'Ker sem podučeval več let pedagogiko na goriškem uči¬
teljišču, bila je moja dolžnost, da sem se natančneje seznanil
s tem predmetom. Začel sem čitati in proučevati razne peda-
gogične knjige. Nato sem začel spisovati pedagogiko v sloven¬
skem jeziku. Takrat mi še ni bilo znano, da se še kdo drug
izmed Slovencev bavi z jednakim poslom. Kar se tiče pomočnih
knjig/ ktere sem rabil pri svojem delu, ne bom jjh tu našteval.
V marsikterem oziru sem se ravnal po Linduer-jevi knjigi
„Allgemeine Erziehungslehre" in sicer zato, ker je ta knjiga
najbolj razširjena na tistih učiteljiščih, ktera obiskujejo slovenski
pripravniki. Mogpče je, da bo marsikteri pripravnik s pomočjo
pričujoče knjige laže razumel nemški pisano Lindnerjevo knjigo.
Sicer pa je upati, da se prične sčasom tudi pedagogika poduče-
vati v maternem jeziku. Omenim naj še, da mi je izmed drugih
knjig, ktere sem rabil pri spisovanju, jako ugajalo Basaričkovo
„Uzgojoslovje“.

Pisatelj.

KAZALO.

Uvod.

Stran

§ 1. Pojem in potreba vzgoje. 1

§ 2. Vzajemno delovanje duše in telesa.3

§ 3. Živci ..5

§ 4. Čuti.G

§ 5. Prirojeni darovi.8

§ 6. Temperament.11

§ 7. Narava, družba in osoda.13

§ 8. Vzgojstvo in njegove pomožne znanosti.15

§ 9. Razdelitev pedagogije.17

Prvi d.el.

O gojencu.

Prvi odstavek.

Vzgoja razuma. (Intelektualna vzgoja.)

§ 10. Občut in zaznava.19

§ 11. Nazor.21

§ 12. Predstava, zavest in samozavest.22

§13. Reprodukcija.24

§ 14. Spomin.28

§15.  Pazljivost (pozornost).33

§ 16. Domišljija.36

§17.  Govor.40

§18.  Razum.43

§ 19. Apercepcija.45

Drugi odstavek.

Vzgoja srca. (Vzgoja čustev.)

§ 20. Čustvo.47

§ 21. Estetično čustvo .51

4

Stran

§ 22. Intelektualno čustvo.53

§ 23. Moralno čustvo.55

§ 24. Versko čustvo.56

§ 25. Sočutje.57

§ 26. Samočutje.-.59

§ 27. Afekti.60

Tretji odstavek.

Vzgoja volje. (Moralna vzgoja.)

§ 28. Težnje.  62

§ 29. Nagon. 63

§ 30., Nagnenje in strast.65

§ 31. Volja.68

§ 32. Značaj.71

IDrvLgri čLel.

O vzgojni svrhi.

§ 33. Kakovost vzgojne svrhe.73

§ 34. Vestnost.75

§ 35. Popolnost.76

§ 36. Dobrohotnost.78

§ 37. Pravicoljubje.79

§ 38. Pravičnost.81

Tretji čLel.

O vzgojnem postopanju.

Prvi odstavek.

O vzgojnih sredstvih.

§ 39. Napotek.83

§ 40. Zgled..84

§ 41. Plačila in kazni.86

§ 42. O uporabljevanju plačil in kazni..1 87

§ 43. Raznovrstnost plačil in kazni.  91

§ 44. Dopuščanje in zabranitev.93

§ 45. Ukaz.94

§ 46. Spodbuda, opomin, nasvet, svarilo, naročilo in naloga . . . 97

§ 47. čitanje.98

Drugi odstavek.

O vzgojnih načelih.

Stran

§ 48. Vzgoja naj bo resnična.99

§ 49. Vzgoja naj bo pameti primerna.100

§ 50. Vzgoja naj bo naravi primerna.102

§ 51. Vzgoja naj bo primerna času in kraju.103

§ 52. Vzgoja naj bo razumna.104

§ 53. Vzgoja naj bo jedinstvena.105

§ 54. Vzgoja ne sme biti ne prerealna in ne preidealna . . . . 106

Tretji odstavek.

O vzgojnih metodah.

§ 55. Pojem vzgojne metode.108

§ 56. Metoda nadzorovanja ..109

§ 57. Metoda vladanja .  110

§ 58. Metoda poslovanja.111

§ 59. Metoda negovanja.113

§ 60. Metoda občevanja.115

§ 61. Metoda vaje in privajanja.116

§ 62. Metoda izobraževanja.117

§ 63. Metoda podučevanja.118

Četrti del.

O vzgojnih oblikah.

§ 64. Pregled vzgojnih oblik.120

§ 65. Posamezna in skupna vzgoja.121

§ 66. Domača vzgoja.123

§ 67. Vzgojevališča za male otroke.124

§ 68. Šolska vzgoja.128

§ 69. Šolska disciplina.130

§ 70. Učitelj.132

§ 71. Šola in dom.134

§ 72. Vzgojni zavodi .. 135

§ 73. Gluhonemi in njih vzgoja.138

§ 74. Slepci in njih vzgoja.141

Uvod.

§ 1. Pojem in potreba vzgoje.

Živali si morejo navadno * že v začetku svojega življenja
pomagati ter skrbeti za svoj obstanek. Drugače je pri človeku,
ki je dalj časa po rojstvu v telesnem in duševnem oziru sla¬
boten in nerazvit.  Ima sicer vse organe, kteri so mu po¬
trebni, a manjka mu moči, da bi mogel samostojno skrbeti za
svoje potrebe. Sam sebi prepuščen moral bi v kratkem poginiti.
Dolgo časa je navezan na pomoč, ktero dobiva od drugih ljudi,
posebno od starišev, ki ga varujejo in goje, da more živeti ter
se razvijati.

Na posebno nizki stopinji je duševno življenje  v zi¬
beli ležečega deteta. O njegovih bodočih sposobnostih ne vemo
čisto nič. Iz otroka lahko vse postane. Kaj da bo iz njega,
odvisno’je od njegovih prirojenih darov in pa od zuna¬
njega vplivanja.

Ker pa je za otroka jako važno, da postane v vsakem
oziru kolikor mogoče popoln človek, treba je, da takoj začno
odrasli ljudje skrbeti za njegov telesni in duševni razvi-
tek  ter ne pripuščajo, da bi slučaj  odločeval njegovo pri-
hodnjost.

Izprva je treba skrbeti samo za telesni razvoj malega
deteta, treba je otroka izrejati, da pride k moči, da raste, da
se navadi hoditi, govoriti itd. S časom se začno kazati tudi
duševne sposobnosti, ktere je treba vzgojevati.

Iz rečenega je razvidno, da ima vzgoja  v prvi vrsti opraviti z du¬
ševnim razvitkom gojenca. Duševna vzgoja je veliko važnejša,

1

2

Pojem in potreba vzgoje.

kakor pa teiesna iz reja,  ker prva odločuje popolnost ali nepopol¬
nost, veljavo ali pa neveljavo kakega človeka. Po pravici smemo trditi,
da v telesnem ozira jako dobro rejeni, a duševno zanemarjeni človek jai
vzgojen in olikan. Vendar je tudi telesna Izreja jako važna za-človeka,
ona je pogoj in sredstvo  duševni vzgoji. Le v -zdravem telesu more
prebivati zdrava duša.

Vzgoja je torej človeku potrebna. Kakoršna je vzgoja,
takošno je mnogokrat tudi celo prihodnje življenje. Ako je bila
vzgoja zanemarjena, postane iz gojenca'surov človek, kterega
strasti in slaba nagnenja zamore v njem vsako dobro kal.

Vzgoja pa ni samo človeku potrebna, temučjetudi mogoča.
Pse in nektere druge živali moremo do neke meje izuriti ali
dresirati,  a vzgojiti se ne dajo. .

Telesno in duševno se more dete le takrat prav razviti,
kadar mu v to svrho pomagajo odrasli  ljudje, kterih pamet
je dovolj razvita. Odrasli ljudje torej vplivajo na mladoletne
z namenom, da bi tudi ti s časom postali to, kar so oni. Človek,
ki vzgojuje, zove se vzgojitelj.  Da pa more svojo nalogo
izvrševati, mora biti sam dovolj vzgojen. Le odrasli in
polnoletni  ljudje, ki so sami dosegli neko stopinjo duševnega
razvoja, sposobni so v resnici, da vzgojujejo mladino.

Gojenec je oseba, ktero je treba vzgojevati. O11 mora
biti sposoben za vzgoje vanj  e. To je pa mogoče le. takrat,
ko je še mlad in ko njegovo duševno življenje še nema stalne
oblike. Starih ljudi ni mogoče vzgojevati.

Vzgojno delovanje mora biti urejeno  po  stalni osnovi.
Vzgojitelj mora vedeti, da vplivajo razun njega na gojenca tudi
drugi činitelji, kakor narava, družba in osoda. Ako bi ne bilo
njegovo delovanje premišljeno,  zgodilo bi se lahko, da bi
rečeni činitelji premočno vplivali na gojenca in uničili vzgoji¬
teljevo prizadevanje. Ako postopa vzgojitelj brez načrta in reda
tja v en dan, ne more se njegovo delovanje zvati vzgojevanje.

Vzgojitelj si tudi mora postaviti smoter, h kteremu hoče
privesti gojenca. Truditi se mora, da napravi iz njega samo¬
stojnega in značajnega  človeka.

Vzajemno delovanje duše in telesa.

3

Vzgoja je tedaj po stalili osnovi urejeno delo¬
vanje odraslega človeka na mladoletnega z na¬
menom, da bi tega notranjost dobila človeškemu
poklicu primerno samostojno podobo.

§ 2 . Vzajemno delovanje duše in telesa.

Človek obstoji  iz  duše in telesa. Akoravno sta ta dva
med seboj jako različna, vendar še mora reči,  da  vplivata
drug na drugega. Telo je odvisno od duše, ta pa od telesa.
Duša je s telesom vred čvrsta ali pa utrujena, slaba ali pa
močna, trezna ali pa pijana, budna ali pa zaspana. Zdravo telo
krepi dušo in nasprotno vpliva zdrava duša blagodejno na telo.
Ako je telo bolno, občuti to tudi duša. Ako se le malo vrežemo*
v prst ali kam drugam, nastane vsled tega v duši velik prevrat;
neznatna bolečina, ktero občutimo, ustavi za nekoliko časa
prejšnje dušno delovanje.

Duša raste in se stara,  kakor telo. • Otrok misli po .
otroško, mladenčeva duša je ognjena, postopanje moža je pre¬
mišljeno, starček je pa počasen in slaboten na duši in telesu.

Ako vživamo  močne jedi in pijače, ne čuti njih učinka
samo telo, temuč tudi duša. Vsled preobilne množine zavžitih
opojnih pijač zgubimo lahko za nekaj časa svojo zavest. Duša
je potrta, ako je želodec prepražen; ko pa se najemo, vrne se
tudi dobra volja. Tudi podnebje  kakega kraja vpliva na dušo
in telo.

Odvisnost telesa od duše kaže se pri raznih priložnostih.

Že po telesnem vedenju  kakega človeka sklepamo na nje¬
govo dušno stanje ter spoznamo po raznih zunanjih znamenjih,
kedaj je vesel, žalosten, jezen, zamišljen itd. Osupneni  človek
sklepa roki nad glavo, jezni  se trese, zbija z nogama, škriplje
z zobmi, grize si ustnice ter bi najrajši „skočil iz kože“, sra-
m oži  j i v ega  oblije rndečica, nevošljivecpa  postane „rumen“
od nevošljivosti. Po razpoloženju duše ravna se tudi glas, ki
je včasi močen in osoren, drugikrat pa mil in mehek. Veselemu

. 1 *

4

Vzajemno delovanje duše in telesa.

človeku bije srce hitreje in hitreje se pretaka kri po njegovih
žilah, tudi rad poskoči ali pa zapoje. Ako je pa žalosten, priča

0 tem njegov „kisli“ obraz in počasna hoja.

Zdravo telo pospešuje duševno omiko  in utrjuje
značaj, bolno pa slabi voljo in ovira vsako duševno delovanje.
Zdrav človek je vesel, podvzeten in zaupa v lastno moč, ako
je pa bolan, polasti se ga malosrčnost in otožnost; prvi se po¬
prime lahko vsakega dela, skrbeč za svoje prihodnje blagostanje,
zadnjemu pa zgine *vsled bolezni dostikrat zadnji ostanek težko
prisluženega imetja.

Napačno bi bilo, ako bi se vzgojitelj premalo brigal za telesno

1 zrejo  svojega gojenca in bfga prezgodaj preobložil z vsestranskim du¬
ševnim delom. Narava se v takem slučaju dostikrat maščuje in rodi ravno

^nasprotne vspebe, kot se je želelo. Vzgojitelj tedaj ne sme skrbeti samo
za duševno omiko svojega gojenca, temuč tudi za telesno blagostanje.
Njegova naloga je, paziti na to, da se gojenčevo telo primerno razvija,
da raste in da postane zdravo, čvrsto in okretno.

Važnost telesne izreje je že zarad tega velika, ker je podlaga in
pospešiteljica duševne vzgoje. Njen pomen je pa še očitneji, ako pomislimo,
da si večina ljudi služi svoj kruh s telesnim trudom. Površno telesno iz-
rejevanje v kaki državi bila bi velika nesreča za posameznike in za
celoto.

Človeško telo se pa more le takrat ohraniti in primerno
razviti, kadar dobiva od narave dovolj tistih tvarin, ktere so
potrebne njegovemu obstanku, in kadar pravilno delujejo tisti
organi, ki imajo te tvarine prejemati in predelovati. Vzgojitelj
naj torej glede telesne izreje skrbi za dobro hrano,  svež
zrak in čistoto,  ugodno toploto in obleko,  pravomerno
gibanje in počitek.  Posebno pa naj neguje tiste organe, ki
posredujejo med dušo in telesom, namreč živce in čute.
Ker se pa kaj rado zgodi, da pravilno delovanje tega ali
drugega organa preneha za časa bolezni,  treba je vzgoji¬
telju vedeti, kako mu je v takem slučaju postopati. Reči
smemo, da se d& dostikrat popraviti tudi slaba telesna sestava
kakega gojenca* ako se vzgojitelj v resnici briga za njegovo
telesno izrejo.

Živci.

5

§ 3 . Živci.

Sredstvo, ktero veže dušo s telesom in sploh z zunanjim
svetom, je živčni sistem ali živčevje To se loči v osrednji
del,  h kteremu spadajo možgani in hrbtenjača, in pa v
obkrajne živce,  ki izvirajo deloma iz možganov in hrbtenjače.
Obkrajni živci, ki so jako mnogovrstno zapleteni, *nahajajo se po
celem životu. Po njih se prevajajo vtisi, kakor po' kaki brzo¬
javni žici, in sicer po nekterih od zunaj k možganom in duši,
tedaj centripetalno,  po drugih* pa od duše k zunanjemu
svetu, tedaj centrifugalno.  Prvi se zovejo obč-utni  (sen-
sitivni), drugi pa gib ni (motorni) živci. Občutni ‘ živci donašajo
možganom posamezne, po različnih telesnih delih vzprejete vtise
in v možganih nastane nato občut, ki se vjema z dotičnim
vtisom. Gibni živci pa pošiljajo od možganov dobljene vtise
mišicam,  ki se vsled te pobude skrčijo ter na svojih konceh^
pripete gibke kosti premaknejo. Tako nastane gibanje. — Ako
za občutom, kterega so vzbudili občutni živci; takoj po gibnih
živcih nastane gibanje, zove se odsevno ali refleksno gi¬
banje.  Tako na pr. nehote zatnižimo, ako se očesu nenadoma
kaj približa. Ako muha leti proti nam, mahnemo z roko proti
njej. da bi jo odbili.

Možgani so glavno središče vsega živčevja. Človeški
možgani so primeroma dosti težji in bolj razviti, kakor živalski.
Možganski zavoji niso pri vseh ljudeh jednaki; čim bolj so pri
kakem človeku razviti, tem večja je njegova 'duševna sposobnost.
Pri malih otrocih so možgani še jako mehki in nedovršeni,
pravilno se razvijejo še le okolu sedmega leta. V starosti se
začno krčiti ter postanejo nekako taki, kakoršni so bili v otroških
letih.

•

Živce, posebno pa možgane, treba je skrbno
varovati in negovati.  Dobra hrana, čisti zrak in mirno
spanje jako blagodejno vplivajo na ‘Mvce in možgane. Posebno
spanje poživi na novo naše možgane. Ako smo dovolj spali,
čutimo, da nam je po spanju glava mnogo lažja, kakor prej.

g čuti.

*

Živčevje krepčajo tudi primerna gorkota, gibanje, počitek, čistota
in sploh vse, kar »koristi celemu telesu.

Možgane moti  pri njih delu vsak udarec, pretres,
naval krvi proti glavi  itd. Udarci in pretresi so posebno
nevarni otrokom, kt„erih lobanja še ni dobro razrastena in mož¬
gani še niso utrjeni. Iz tega razloga naj se opusti pri mladini
vsako lasanje in irhanje

Živcem in možganom škoduje preobilno duševno de¬
lovanje.  Otroci se ne smejo prezgodaj siliti k učenju in v
šolo. Tudi ne sme trajati poduk v nižjih razredih toliko ur,
kolikor v višjih. Za duševno delovanje je najugodnejši čas dopo-
ludne, najneugodnejši pa po jedi in zvečer. Bolje je za mladino,
da se uči po šolah nekoliko manj, da pa ostane zdrava na duhu
in telesu.

Dalje škoduje živcem in možganom premočna raz¬
burjenost,  kakhr jeza, žalost, strah, skrb itd. Taka razbur¬
jenost je posebno nezdrava, ako traja dalj časa, ako se večkrat
ponavlja, ali pa, .ako nepričakovano nastane. — Nevarno je
tudi dražiti živce z vživanjem omamljivih pijač  in
jedi.

Vsled oslabelih in pokvarjenih živcev in možganov zamorejo
nastati omotica, vrtoglavost, besnost, nezavest, mrtvoudnost ali
pa še celo smrt.

•>

§ 4. Čuti.

« * «

Med občutnimi živci so najvažnejši tisti, po kterih obču¬
jemo z zunanjim svetom. Ti živci vežejo posebne zunanje organe
ali čutila z možgani. Čutila  so telesna orodja, s kterimi vzpre-
jemaino zunanje vtise »ali mike; čut pa se zove moč, s ktero
se na kakorkoli način zavemo kake stvari.

Človek ima petero čutov  in ravno toliko čutil  in
sicer o k o za vid, u h o za sluh, kožo za tip, jezik  za
okus in nos  za vonj. Nekteri razločujejo še šesti životni
(vitalni) čut,  ki je razširjen po celem telesu. Izmed čutov

7

Čuti.

, » *

sta za duševno omiko vsakega človeka najvažnejša vid in
sluh,  zoveta se zato tudi višja čuta.  Tudi ste čutili za vid
in sluh mnogo umetnejše sestavljeni in se hitreje pokvarite,
kakor čutila za tip, okus in vpnj.

a) "Vid. — Notranjost očesnega zrkla je temna in zato je
za vid pred vsem potrebna svetloba,  ktera v žarkih prehaja
j)d svetečjh ali pa osvetljenih teles skozi zenico v očesno tem¬
nico. Ti žarki se blizo središča lečnega sistema križajo in nare-
jajo na mrežnici vzvrneno in zmanjšano sliko, ktero nato vidni
živec priobči možganom. Na ta način dobi človek predstavo po¬
dobe, pa tudi velikosti, lege in oddaljenosti kakega telesa od
očesa. Najmanjša oddaljenost, pri kteri oko predmet še dobro
vidi, imenuje se d ogled. Ako je oko kratkovidno,  moramo
mu približati predmet, da pade njegova slika na mrežnico in
ne pred njo. Oko pa, kteremu se mora predmet odmakniti, da
pade njegova slika na mrežnico; je dalekovidno.

Vid je treba skrbno varovati.  Njemu škoduje pre¬
močna ali pa preslaba »svetloba. Zato je treba paziti, da se
solnčni žarki ne upirajo naravnost v* oko. Škodljivo je zreti v
lesketajoče in presvetle predmete. Mladina naj nikar ne piše
ali čita v Somraku ali pa v slabo razsvetljeni sobi. Za vid ni
dobro, ako za temoto preč sledi močna svetloba ali pa narobe.
V šolsko sobo naj dohaja svetloba od zgorej ali pa z leve
strani. Ako prihaja od spredej, takrat se preveč blišči; ako
se pa sveti od zadej ali pa z desne strani, napravljajo si
učenci sami sebi senco, ko pišejo ali rišejo. Čitanje bolj
utrudi oči takrat, ko človek hodi ali pa se vozi, kakor takrat,
ko sedi.

Vid se tudi pokvari, ako preveč napenjamo vidne živce.
Ce čitamo drobno tiskano knjigo, če natančno rišemo kako
sliko itd., trpe več ali maffj nase oči. Knjiga, iz ktere čitamo,
in drugi jednaki predmeti ne smejo biti ne preblizo in tudi ne
predaleč; oddaljeni naj bodo od oči kakih 25 cm. — Dalje
škoduje vidu prezgodnja-poraba očal, potem prah, dim, prepih,
prenagla prememba toplote itd.

8

Prirojeni.darovi.

Ako hočemo vid negovati in zboljševati,  gibati se nam je mnogo
v prosti naravi med zelenimi travniki in košatimi gozdi, kajti temne barve,
posebno modra in zelena, dosti bolj ugajajo našim očem, kakor svetle.
Po mestih, kjer žive prebivalci večidel med belim zidovjem je mnogo več krat¬
kovidnih, kakor pa na kmetih. Dobro je, da se mladina dostikrat vadi
meriti s svojimi očmi oddaljenost, velikost in podobo kakega predmeta.

b) Sluh. — Da se vzbudi v naši zavesti občut sluha,
treba je, da prihajajo zvočni valovi skozi uho do slušnega živca.
Nekoliko zvočnih valov pride lahko tudi skozi usta v notranje
ušesne dele; zato lahko opazujemo pri nagluhih ljudeh, da
odpro tudi usta, da bi bolje slišali.

Ravno tako, kakor oči, treba nam je tudi ušesa-skrbno
varovati,  da ne oslabimo sluha. Temu lahko, škodujejo pre¬
močni in neskladni glasovi. Zato naj stariši pazijo, da se otroci
ne mude brez potrebe v zvonikih, kadar se zvoni, na streliščih,
v mlinih itd. Dalje se jim mora # zabraniti, da si ne bodo v zu¬
nanji sluhovod vtikali kakih tujih reči ali pa ž njimi vrtali po
ušesih. Sluhu more škodovati udarec po ušesu ali pa po glavi.
Kdor hoče imeti zdravo uho, varovati se mora prepiha. Ušesu
ne ugaja prevelika gorkota tik zakurjene peči. Sluhu škoduje
nesnaga, zato je treba paziti, da si mladina večkrat spere in
očisti ušesa.

Kakor vid, tako je mogoče tudi sluh jz bo 1 j še*va ti in vež bati.
Sluh se le polagoma vzbuja in razvija pri otrocih, kterim je v prvih
letih ropot in krik veliko ljubši, kakor pa umetna godba in petje. Otrokom
naj se zgodaj vcepi ljubezen do blagodonečih glasov, veliko lahko stori v
tem oziru mati s svojim petjem. A£o  je dete vzrastlo med ljudmi, ki so
gojili petje in godbo, ima gotovo več veselja do glasbe, kakor tisto, ktero
ni živelo v taki obližini.

Kar se tiče ostalih čutov,  niso tako važni, kakor vid
in sluh, tudi jih je lažje negovati. V obče se je treba varovati
prehlada, nesnažnosti, dražljive -hrana in. preipočnih dišav.

§ 5 . Prirojeni darovi.

Vzgojitelj, ki ima skrbeti za razvitek svojega gojenta,
ne sme prezreti njegovih p ri rojenih moči, - to je s

Prirojeni darovi.

9

podedovan je m pridobljenih predpogojev za
to ali drugo delo.

V vsakem človeškem organizmu se nahajajo  prirojeni
darovi, kterih hi zastonj iskal pri živalih Človeku je priro¬
jena sposobnost,  da se lahko nauči govoriti in misliti, ži¬
valim pa ne. Vendar se prirojeni darovi ne nahajajo pri vseh
ljudeh v jednaki meri; nekteri ljudje so darovi  ti, drugi pa ne.
Marsikteri učenec se lahko uči, pa kmalu pozabi; drugi se
težko uči, pa lahko obdrži, kar se je naučil; zopet tretji se
lahko uči in si tudi zapomni, kar si je hotel vtisniti v glavo.

K prirojenim lastnostim človeške duše prištevamo prejem-
ljivost, živost (hitrost) in krepkost. Odvisne so te lastnosti
od nekterih posebnosti telesne ustrojbe. Znano je, da je neka
podedovana narav notranjega dela človeškega telesa glavni pogoj
muzikalne  sposobnosti. Razum, pamet, spomin itd. niso pri¬
rojene, temuč pridobljene  dušne vzmožnosti, ki so nastale
vsled medsebojnega delovanja predstav.

Velika prej emlj i vost  za zunanje vtise je glavni pogoj,
da dobi duša žive in natančne občute in zaznave, tedaj tudi
zanesljive predstave in nazore. Ako je prejemljivost prevelika,
provzročuje občutljivost, bojazljivost, razburjenost, razne strasti
itd., premajhna pa topoumje.

S pomočjo velike živosti  pridobi si človek v kratkem
času  mnogo raznovrstnih predstav, ktere lahko hitro  repro¬
ducira in sestavlja Tak človek ima živahno domišljijo, veliko
produktivnost, praktično izurjenost in mnogo sposobnosti, delati
dovtipe in zabavati ljudi. V nasprotnem slučaju  je pa po¬
časen v svojem mišljenju. Ker potrebuje mnogo časa, preden
se zave svojega stališča in preden se spomni, kar hoče povedati,
zaostaja v življenju za drugimi, ki nimajo potrpežljivosti, da bi
ga čakali.

Krepkost  je vzmožnost, s ktero hranimo  dobljene
občute in zaznave, da jih lahko reproduciramo in uporabljamo,
kadar je treba. Z njeno pomočjo pridobi si duša polagoma
jasne predstave in trdne nazore, ktere potem dalj časa ob¬
drži  (dober spomin). Tak človek si lahko nabere v teku časa

10

Prirojeni darovi.

raznih vednosti in za praktično življenje mnogo stalnih načel.
Ako je pa krepkost duše neznatna, postane dotičnik navadno*
površen, pozabljiv, lahkomišljen in premenljiv.

Iz rečenega je razvidno, da je prej  e ml  j iv  ost  podlaga
vsakemu višemu razvitku. Ako bi duša ne imela prejemljivosti,
manjkali jej bi tudi živost in krepkost. Ako je duši razun pre¬
jemljivosti in živosti lastna izvrstna  krepkost, dana je dotič-
nemu človeku sposobnost, da postane talent. Posebno velika
izvrstnost dušnih lastnosti, spojena z redko iz¬
virnostjo, je podlaga  veleumu

Kar se tiče moškega  in ž en  s k eg  a spola, trdi se lahko,
da prevlada pri prvem v obče krepkost,  pri zadnjem pa p re¬
jeni 1 ji vos t in živost.  Iz tega so tudi razvidne prednosti in
pomanjkljivosti, ktere se nahajajo pri moškem in pa pri
ženskem spolu.

Iz prirojenih darov se ne more sklepati, kaj bo nastalo
iz človeka. Ako je komu prirojena muzikalna sposobnost, mo¬
goče  je,  da postane jedenkrat operni pevec, ako so vzgoja in
druge razmere temu ugodne, lahko pa postane tudi kaj drugega.
Le tam, kjer manjka človeku kakega posebnega daru, ve se že
prej, da mu je zaprta pot do tega ali drugega poklica. Nem
človek ne more postati govornik.

Prirojenih darov ne smemo zamenjati z na gonom in instinktom.
Nagon se zove neka, v človeški in živalski naravi ležeča,
stalna in samostojno delujoča moč, ktera hoče zadovoljiti
kako izvest n o težnjo. Preč po porodu vsakega otroka nastopi nagon
dihanja, kmalu potem nagon  hranitbe, tudi nagon  gibanja se
zgodaj prične razvijati, pozneje se prikažejo še drugi nagoni.

Nagonu soroden je instinkt, kterega lahko opazujemo posebno pri
živalih. Razlikuje se od nagona v tem, da jih goni do kakega, njim
lastnega delovanja, da si potem lažje zadovolje prirojene težnje. Pajek
prede mrežo, da si lovi muhe, od kterih se živi; ptice znašajo gnjezda,
da lažje skrbe za svoj zarod; instinkt goui raco v vodo, kokoš pa na
gnojišče, da si poiščete hrane. Živalsko telo je instinktu primerno ustvar¬
jeno. Žival ne odstopi od svojega ihstinkta, zato je pa tudi njeno razvi¬
janje jako jednostransko. Kako se je treba truditi, preden človek izuri
žival česa, kar je nasprotno njenemu instinktu! Taka jednostranost se ne

Temperament.

11

nahaja pri človeku, ki se more svobodno razvijati ter se poprijeti tega
ali drugega poklica.

§ 6. Temperament.

Vsebina  naših'predstav nam ni prirojena, temuč jo do¬
bimo od zunaj po čutih. Prirojene so nam samo formalne
različnosti,  to je način, kako predstave v zavest dohajajo
in kako se v njej mude. Formalni nastop predstav obstoji v
večji ali manjši stopinji krepkosti in živosti.  Predstave
lahko nastopajo živahno ali pa medlo  ter so v svojem teku
hitre ali pa počasne.  Jeden shvati živahno in globoko, drugi
medlo in površno, jeden razume v hipu, drugi še le čez dalj
časa. Vzrok temu tiči navadno v prirojeni kakošnosti živ¬
čevja.

Navadno dušno svojstvo glede krepkosti in
razdražljivosti se zove  temperament. Ker je stopinja
krepkosti in razdražljivosti pri ljudeh različna, različni so tudi
njih temperamenti.

V obče razločujemo če tiri  glavne temperamente in sicer:

1. ) Kolerični temperament z veliko krepkostjo in razdražljivostjo.

2. ) Flegmatični temperament z neznatno krepkostjo in razdraž¬
ljivostjo. 3.) Sangvinični temperament z veliko razdražljivostjo
in neznatno krepkostjo. 4.) Melanholični temperament z ne¬
znatno razdražljivostjo in veliko krepkostjo. Kolerični tempe¬
rament je flegmatičnemu ravno tako nasproten, kakor sangvinični
melanholičnemu.

Človek koleričnega  temperamenta je nagel in postane
še silnejši, ako se mu kdo protivi. Njegovo postopanje je hitro
in odločno ter se loti brez strahu tudi najtežavnejšega dela.
Navadno je častilakomen in vladohlepen ; dostikrat se mu po¬
sreči, da pride vsled svoje energije do više socijalne stopinje
in do slavnega imena.

Flegmatični  človek je pravo nasprotje koleričnemu. On
je miren in počasen, velika razburjenost mu je skorej tuja,
zarad neznatne občutljivosti lahko shaja z drugimi ljudmi, tudi

12

Temperament.

ga ni težko zadovoljiti’ Trudapolnega dela ne ljubi, pač pa
redno vsakdanje opravilo. Nekteri flegmatiki so brezčutni, ma¬
lomarni in leni.

Človek sangviničnega  temperamenta je razdražljiv, a
le za malo časa; rad se poprime vsakega dela, a kmalu je
zopet opusti. V obče je dobrosrčen in postrežljiv, ako se mu ni
treba mnogo truditi; tudi je rad dobre volje in v veseli družbi.
Navadno je površen in lahkomišljen, ni ga težko pregovoriti,
opomine in svarila voljno posluša, a kmalu jih pozabi.

Melanholični  človek je počasen, a vztrajen. V obče
nagiblje k otožnosti, navadno vidi v življenju le zapreke in
slabe strani. Najrajši je sam ter redkokrat zaupa.svoje skriv¬
nosti drugim.

Pri malokterem človeku se nahaja izključljivo samo jeden
temperament, navadno so združena v jedni in isti osebi svojstva
tega in drugega temperamenta.

Pri vzgojevanju se mora vzgojitelj ozirati na gojencev temperament.
Koleričnega človeka je treba brzdati, flegmatika pa spodbujati. Ne bilo
bi prav, ako bi napake temperamenta, kakor lahkomiselnost in raztresenost
sangvinika, lenobo flegmatika, nevoljo in neznosljivost melanholika ter
togoto kolerika prestrogo kaznovali.

Ker so živci v ozki zvezi z drugimi deli telesa, vplivajo
vsi telesni organi na živčevje in po njem tudi na dušo.. Važnosti
močne ali slabotne telesne sestave, zdravih ali bolnih udov,
obilnosti ali pomanjkanja krvi itd. ne opazujemo samo v fizičnem,
temuč tudi v duševnem življenju. Ravno tako delujejo na dušo
starost, spol in rod. Navadno stanje celega telesa,
kolikor vpliva na duševno življenje, zove  s e narav.
Vendar ta narav ni pri vseh ljudeh popolnoma odvisna od te¬
lesne kakošnosti. Pri izobražencih dobiva duša, čedalje večo
oblast čez telo in njeno razvijanje je dostikrat nasprotno telesni
naravi. Tako na pr. opazujemo, da je kak bolnik še na smrtni
postelji veselega srca. Re živalim je njih narav stalno odločila,
kako da imajo živeti Tako na pr. je psu lastna zvestoba, lisici
zvijača, volku požrešnost itd.

Narava, družba in osoda.

13

§ 7. Narava, družba in osoda.

Razun prirojenih darov so še trije važni, akoravno neza¬
vestni činitelji, ktere mora vzgojitelj pri svojem delovanju imeti
pred očmi, ti so namreč narava, družba in osoda.  Ti trije
faktorji včasi vzgojitelju olajšujejo njegovo delo, včasi ga ovirajo,
na vsak način pa mu omejujejo njegovo svobodno postopanje.

Kar se tiče narave, misliti nam je tu na vsakovrstne
vplive zunanjega sveta  izvzemši človeka. Tušem  spadajo
vplivanja hrane, stanovanja in podnebja,  kakor gor-
kota, vlažnost, vetrovi itd. Vse to deluje, n e p o s r S d n o na telo,
posredno  pa tudi na duh. Zmerni pas najbolj ugaja duševnemu
razvijanju; prevelika gorkota človeka kaj rada omehkuži, a
tudi prevelik mraz mu ni prikladen. Da si človek pridobi po¬
trebne hrane, mora delati in se truditi; način njegovega truda
in prizadevanja je v ozki zvezi z njegovo omiko. Drugače se
razvijajo ljudje, ki stanujejo po mestih, od tistih, ki so na de¬
želi ; razvijanje prebivalcev v pustinji se loči v marsičem od
razvijanja primorcev.

Narava pa tudi neposredno  vzgojuje človeški duh s
svojimi predmeti in pojavi.  Narava se da primerjati veliki
šoli, v kteri se neguje nazorni poduk;  cela narava je veli¬
kanska zbirka, ktera presega vse muzeje in razstave.

Poduk, kterega dobiva človek od narave, je sicer nepre-
nehljiv,  vendar j ed n o 1 i če n in počasen;  zato pa zaosta¬
jajo v omiki taki ljudje, ki rastejo zunaj šole in človeške družbe
ter so skorej izključljivo izročeni naravinemu vplivu.

Še bolj, kot zunanji svet, vpliva na gojenca človeška
družba. Otrok se rad shaja z drugimi otroci, da bi se ž njimi
kratkočasil; pri tej priložnosti se poprime njih navad in razvad.
Na otroka vplivajo odrasli ljudje, posebno pa stariši.  Zgodaj
ga nauče govoriti ter mu razun jezika vcepijo tudi svoje misli
in čustva. Uporabljajo ga za razna opravila ter ga tako vadijo
različnih ročnosti. Deloma z besedo, deloma z zgledom vplivajo
nanj razni člani družine.  Ako ima otrok pridne in pametne

14

Narava, družba in osoda.

stariše, kteri ga skrbno vzgojujejo ter varujejo slabe tovaršije,
sme se pričakovati, da postane iz njega dober človek; ako so
pa stariši zanikrni in tudi drugi ljudje v njegovem obližju ma¬
lovredni, je dvomljivo, da bo iz njega kaj prida.

A ne samo stariši in družina, temuč tudi srenja, dr¬
žava in cerkev  močno vplivajo na gojenca, ker skrbe s
svojimi naredbami in napravami, da morejo vsi prebivalci med
seboj živeti v redu in miru.

.Vpliv človeške družbe na posameznike je že zato jako velik, ker
človek kaj rad posnema, kar vidi v svojem obližju. V kratkem času si
prisvoji šege in navade dotičnega kraja, še celo tuja načela in prepričanja
izpodrinejo dostikrat lastne nazore. Tuje ideje in običaji se z neznansko
hitrostjo širijo v družbi ter jo v teku časa predrugačijo skorej popolnoma.

Tudi je. treba omeniti, da vzgoja ne more  in ne  sme  popolnoma
odstraniti človeške družbe. Gojenca je treba vzgojevati z a družbo, kar je
najlažje izvesti s pomočjo  družbe. Vsako osamljenje na tem polju bi se
sčasom hudo maščevalo.

Tretji nezavestni činitelj. ki vpliva na vzgojo, je osoda.
Vsakega človeka, naj si bo bogat ali reven, zdrav ali bolan,
nadarjen ali nerazvit, spremlja njegova osoda od rojstva do
groba. Marsikteri človek je srečen, vse se zgodi tako, kakor
si želi; drugega pa zadevajo nezgode in nadloge ter ga silijo k
obupu; prvemu je osoda mila, drugemu pa ne. Vse drugače
kakor narava, vpliva osoda na človeka. Njeno delovanje je na¬
vadno naglo, burno in nepričakovano.

Ker vzgoja ni odvisna samo od vzgojitelja, temuč tudi od
narave, človeške družbe in osode, nastane vprašanje, je li
vzgojiteljev vpliv močnejši ali pa vpliv imeno¬
vanih treh faktorjev.  Ako je vpliv teh veči, bilo bi odveč,
da bi se tudi vzgojitelj pečal z vzgojevanjem.

Kar se tiče razmere med vzgojiteljem na jedni strani ter
med naravo, družbo in osodo na drugi strani, reči se mora, da
je prvi že zato na boljem, ker je zavestno bitje  ter ima
nasproti le slepe moči.  Vzgojitelj ima pred očmi smoter,
kterega hoče doseči, narava, družba in osoda pa delujejo brez
svrhe in brez načel.

Vzgojstvo in njegove pomočne znanosti.

15

Vzgojitelj ima pa tudi to prednost, da more vpliv na¬
rave in družbe na gojenca uporabljati za svoje
namene, kolikor mu to dovoljuje o s od a. Ako osoda
starišem pripušča, vzrejujejo lahko svoje otroke v mestu ali pa
na deželi; tudi lahko določijo, kaki ljudje se smejo ž njimi
shajati in kaki ne. Narava, družba in osoda se dajo primerjati
velikemu kupu kamenja, ktero leži nakopičeno na kakem pre¬
lazu ter ovira ljudi, da morejo le s težavo priti na drugo stran.
Iz tega kamenja se da napraviti pripravna pot tako, da potem
prehod ni več težaven.

Nasproti tema dvema prednostima je pa vzgojitelju na
škodo, da vplivajo narava, družba in osoda neprestano  na
gojenca, on pa le včasi.  To neugodnost si more's tem popra¬
viti, da vcepi s svojim podukom, vzgledom in drugimi pedago-
gičnimi sredstvi gojencu tako mišljenje in hotenje, da bo ta
ravno tako napredoval v dobrem in pravem za časa vzgojiteljeve
nenavzočnosti, kakor če bi bil zraven.

Ker vspehi vzgoje niso samo odvisni od vzgojiteljevega
prizadevanja, temuč tudi od delovanja drugih tehtnih, akoravno
nepoklicanih činiteljev, zato ne smemo v vsakem slučaju
prvega obsoditi, ako se mu ne posreči njegovo
delo.  V obče se vendar sme pričakovati, da bo dobra vzgoja
rodila dober sad.

§ 8 . Vzgojstvo in njegove pomočne znanosti.

Pedagogi morejo na dvojen način pokazati svoje sposob¬
nosti in koristiti človeštvu. Nekteri preiskujejo s vrh o vzgoje
ter izvajajo občna sredstva in metode,  ktere bi bile
najpripravnejše v dosego dotične svrhe; drugi pa imajo opraviti
z gojencem,  opazujejo njegove telesne in duševne posebnosti
ter se poslužujejo raznih sredstev in načel, da bi ga privedli
do zaželene svrhe. Iz tega je razvidno, da je vzgojstvo v prvem
slučaju teoretično,'v  drugem pa praktično.  Jedenkrat
ima pedagog opraviti z znanostjo,  ktero imenujemo v zg o-

16

Vzgo.jstvo in njegove pomočne znanosti.

jeslovje, drugikrat pa želi  gojenca izobraziti, opiraje
se pri svojem delovanju na lastne izkušnje, na poročila drugih
oseb in na pravila vzgojeslovja, kar je pa jako težavno ter se
nikakor ne da izvesti samo mehanično. V tem slučaju ima pe¬
dagog opraviti z umetnostjo,  ktera obstoji v spretnosti,
da pravočasno in pravo m er no uporablja načela
vzgoje.

Praksa je starejša, kakor teorija, ker je ta nastala iz
prve. Praksa nam daje izkušnje.  Kakor vsaka znanost, tako
se je tudi pedagogija razvila iz izkušenj. Izmed raznovrstnih
izkušenj so najvažnejše tiste, ktere dobivajo pedagogi z lastnim
opazovanjem.  To je največ pripomoglo, da so se utrdila
pravila in načela, po kterih je treba vzgojevati.

K razvitku pedagogične znanosti ste pa tudi mnogo pripo¬
mogle dušeslovje in etika; te dve smemo zato zvati pomočne
znanosti  pedagogije.

Vzgojitelj mora vedeti, kake lastnosti in duševne sposob¬
nosti ima gojenec, kterega hoče vzgojevati. Še le potem, ko ga
je vsestransko spoznal, ve, kakih sredstev se ima posluževati
pri svojem delu. Vzgojitelju je torej potrebno, da spoznava člo¬
veško dušo in njene sposobnosti; to ga uči dušeslovje  ali
znanost o človeški duši.

Vzgojitelju pa še ne zadostuje, da ve, kak o šen je njegov
gojenec; znati mora tudi, kak o še n mora postati,  da dobi
pravo in neminljivo vrednost. Imeti mora pred očmi svrho,
do ktere hoče privesti svojega gojenca. Kaka ima biti ta svrlia,
kaže mu etika.

Pedagogija je lahko naravna ali pa znanstvena. Kadar
ima za podlago dušeslovje in etiko, takrat je znanstvena,
ako pa je oprta le na izkušnje brez odločujočih načel, zove se
naravna.  Večina starišev in drugih ljudi vzgojuje navadno na
podlagi naravne pedagogije, pravi vzgojitelj pa uporablja tudi
znanstveno, ker na ta način si pridobi v kratkem času
precej veliko spretnost v vzgojevanju in ni mu treba še le
iskati potrebnih izkušenj. Ako vzgojitelj pozna znanstveno pe-

Razdelitev pedagogije.

17

dagogijo, ve, kaj ima storiti v dvomljivih slučajih, da ho pravo
pogodil. Kdor se pa ni pečal z znanstveno pedagogijo, zamuja
čas z raznimi poskusi, ki dostikrat ne obveljajo; tak vzgojitelj
koristi gojencu primeroma le malo.

Trdilo se je že, da je znanstvena pedagogija nepotrebna  ter
poudarjalo, da marsikteri stariši vzgojujejo prav dobro svoje otroke, ako-
ravno jim je znanstvena pedadogija popolnoma neznana; drugi pa, ki so
se pridno pečali z znanstveno pedagogijo, bili so vendar jako slabi prak¬
tični vzgojitelji. Res je, da so dosegli dosti bolje vspehe nekteri stariši,
ki so se ravnali po zdravi pameti in po vzgojnih tradicijah, kakor pa tisti
pedagogi, kteri so vsled prevelike učenosti pozabili najnavadniša pravila
vzgojevanja. Vendar se mora priznati, da najbolje vspehe so imeli tisti
možje, ki so vzgojevali svoje gojence po načelih znanstvene pedagogije in
pa po zdravi pameti.

§ 9 . Razdelitev pedagogije.

Skupnost vseh znanosti in naukov, ki se nanašajo na
vzgojo, zove se enciklopedija pedagogije.  Ta obsega
vzgojeslovje  in pa njegove pomočne znanosti,  h kterim
je treba v prvi vrsti prištevati dušeslovje, etiko in logiko.

Vzgojeslovje delimo v občno in posebno. Občno
vzgojeslovje  se bavi z vzgojo v obče  ter se ne ozira na
posamezna svoj st v a gojenca,  kakor na njegovo starost,
stan, vzmožnosti, spol, in tudi ne na posebne razmere
vzgojevanja. Posebno vzgojeslovje  izvaja svoja načela
iz občnega vzgojeslovja in sicer tako, kakor zahtevajo posebne
razmere gojenca ali pa vzgojevanja,

Vzgojevanje je neposredno in posredno. Važno je, kar
človek ve; a še važnejše je, kar hoče.  Ako presojujemo njegovo
notranjo vrednost, ne oziramo se na njegovo znanj  e in njegove
besede,  temuč na njegovo hotenje in delovanje.  Ako
vpliva vzgojitelj naravnost na voljo  svojega gojenca, zove
se njegovo vzgojevanje neposredno.

Volja  pa ni samostojna dušna vzmožnost, temuč se ravna
po mislih in čustvih dotičnega človeka. Vsak teži po tem, kar

18

Razdelitev pedagogije.

si more predstavljati, ter teži zato, ker ve, da nastane v njegovi
duši, ako zadovolji težnjo, ugodno čustvo, v nasprotnem slučaju
pa neugodno. Kakoršne so misli in čustva, take so tudi težnje.
Vzgojitelj more posredno vplivati'na voljo  svojega
gojenca, ako vpliva neposredno  na njegovo spoznanje
in mišljenje,  kar se godi s pomočjo p o d u k a.

Del pedagogije, ki se peča z neposrednim  vzgojevanjem,
zove se vzgojeslovje ali pedagogija v ožem smislu;
tisti del pa, ki govori o posrednem  vzgojevanju ali poduku,
imenuje se podukoslovje ali didaktika.

Kar se tiče občnega  v z go  j e s lo  v j a,  govoriti nam je
najprej o gojencu, kterega je treba vzgojevati. Razun njegovega
telesa mora vzgojitelj dobro poznati njegove duševne v z mož¬
nosti.  Prvi del občnega vzgojeslovja ima torej opraviti z
vzgojnim  dušeslovjem. Delovanje človeške duše je pa raz¬
novrstno. Ona namreč dobiva predstave in nazore, iz kterih
tvori pojme, sodbe in sklepe; duša misli  in vzmožnost mišljenja
je razum.  Raznotere zaznave in predstave provzročujejo v
duši prijetno ali pa neprijetno razpoloženje, ktero imenujemo
čustvo.  Z ugodnimi čustvi je združeno hrepenenje, da bi jih
obdržali dalj časa, z neugodnimi pa, da bi jih kmalu odstranili
ter nadomestili z ugodnimi. Tako nastanejo težnje.  Vzgojno
dušeslovje obsega torej tri odstavke in ti so: Vzgoja razuma
(intelektualna vzgoja), vzgoja srca (vzgoja čustev) in vzgoja
volje (moralna vzgoja). Naloga intelektualne vzgoje je, da
preskrbi duši dovolj jasnih in resničnih predstav, vzgoja srca
naj gojencu vzbudi množico plemenitih in vzvišenih čustev,
vzgoja volje naj ga pa pripelje do nravnosti in značajnosti.

To pa še ni zadosti, da vzgojitelj pozna gojenca in nje¬
gove vzmožnosti; vedeti mora tudi, kaj je treba iz njega
napraviti.  Imeti mora pred očmi vzgojno svrho, o kteri
hočemo razpravljati v drugem delu občnega vzgojeslovja.

Da pa more vzgojitelj doseči svojo svrho, poznati mora
razna potrebna sredstva in tudi vedeti, kako jih je treba

Občut in zaznava.

19

uporabljevati. V tem delu bomo govorili o vzgojnih sredstvih,
o vzgojnih načelih in metodah.

V četrtem delu pa bo treba navesti razne kraje, v kterih
se vzgojuje, in osebe, ktere imajo opraviti z vzgojo.

Prvi del.

0 gojencu.

Prvi odstavek.

Vzgoja razuma. (Intelektualna vzgoja.)

§ 10. Občut in zaznava.

Novorojeno dete ima pač razne telesne organe, kakor
oči, usta, možgane, pluča, srce itd., nima pa še razuma, pameti,
zavesti, spomina itd. V zibeli ležeče dete ne zna misliti, soditi
in sklepati; pri njem ne moremo opaziti niti najmanjega du¬
ševnega delovanja.

V začetku se dete samo telesno  razvija. V prvih me¬
secih raste tako hitro, da bi v nekterih letih doseglo velikost
odraslih ljudi, ako bi šlo tako naprej. Razun spanja, vživanja
hrane, dihanja in posameznega gibanja nekterih udov in glasil
ne opazujemo pri njem nobenega drugega delovanja.

O zunanjem svetu ter o lastnem telesu in duši ne ve
dete v prvih tednih svojega življenja čisto nič. Uho je sicer
prejemjjivo za glas, oko za svetlobo, vendar se ne zaveda
ob čutov,  kteri so vsled vtisov  od zunaj nastali v njegovi
duši, akoravno občuti  neko premembo svojega notranjega
stanja. Dete dobiva po svojih čutilih izprva samo občut  e brez
vsakega zavedanja, ki so pa vendar kal in začetek vsega duš-

2 *

• 20

Občut in zaznava.

nega razvijanja. Občuti so prvo in naj j edno vi tej še
dušno stanj e.

Najbliži predmet duši je telo.  V njem se neprestano
vrše razne premembe, ki so v zvezi z dihanjem, pretakanjem
krvi, hranitbo itd. Te premembe vplivajo na občutne živce ter
vzbujajo v duši občute, ki se zarad tega, ker so nastali vsled
prememb v telesu, zovejo telesni občuti. Najnavadnejši telesni
občuti so občuti glada, žeje, utrujenja itd.

Telesnih občutov se človek nikakor ne mora iznebiti. V
vsakem trenutku človeškega življenja se združujejo neštevilni
telesni občuti iz raznih strani našega telesa v duši ter sestav¬
ljajo životni (vitalni) ali občili občut. Životni občut je
torej skupnost telesnih občutov, ki se v istem
trenutku nahajajo v duši.

Vtisi zunanjih predmetov, ki prihajajo od čutov do duše,
vzbujajo čutne občute. Delimo jih po čutilih v občute vida,
sluha, tipa, okusa in vonja.  Telesni in čutni občuti so
podlaga, iz ktere se polagoma razvije dušno življenje.

Kar se tiče občutov, treba je razločevati njih kakovost
ali vsebino, njih jakost  ali jasnost in njih ton.

Vsebina  občutov se ravna po kakovosti  vtisov. Ka-
koršni so vtisi, taki so občuti. Občut barve se po svoji vsebini
razločuje od občuta trdote. — Jakost  občutov je odvisna od
množine  vtisov. Čim več je vtisov, tem jačji in jasneji je
občut. ■— Ton občutov se ravna po večji ali manji stopinji njih
ugodnosti ali neugodnosti. Vtisi, ki pospešujejo občno dušno
stanje, rode ugodne, tisti pa, ki je ovirajo, neugodne občute.

Izmed čutnih občutov so vidni  najznamenitejši, ker
so najdoločnejši in najštevilnejši. Za temi slede slušni  občuti,
potem občuti tipa in nazadnje občuti okusa in vonja.

Izprva dobiva dete samo občute, pozneje se jih tudi za¬
veda. Ako se isti občut pri detetu večkrat ponavlja, postaja mu
čedalje jasneji; začne ga spoznavati in razločevati od drugih
ter se prepriča, da je nastal zarad izvestnega zunanjega vzroka.
Tak občut se zove zaznava.

Nazor.

21

§ 11. Nazor.

Iz občutov in zaznav nastanejo nazori.  Zunanji predmeti
imajo razna svojstva, kakor velikost, barvo, toplino, vonj itd.
S svojimi čutili dobimo lahko o jednern in istem predmetu več
vtisov, iz kterih se rode v duši razni občuti. Skupnost
čutnih občutov o j e d n e m in istem zunanjem
predmetu  se  z o v e nazor. K nazoru kakega predmeta ne
spada samo njegova podoba in barva, temuč tudi njegova top¬
lina, okus, vonj, zvok, vlažnost itd. K nazoru kakega jabolka
prištevamo njegovo okroglasto podobo, rumenkasto ali rudeč-
kasto barvo, sladki ali kisli okus,, dišeči vonj itd. Ker so občuti
vida naj znamenitejši, zovejo se vse predstave o kakem predmetu
nazor.

Brez pravih nazorov ni pravega mišljenja, ker nazori so gradivo,
iz kterega tvorimo pojme, sodbe in sklepe. Cim veče je število nazorov
tem več imamo izkušenj. Ker je veliko na tem ležeče, da so izkušnje
vsakega človeka kolikor mogoče obilne in vsestranske, treba je, da si go¬
jenec zgodaj pridobi veliko množico jasnih in raznovrstnih nazorov. To se
pa doseže, ako vzgoja ne zanemarja negovanja njegovih čutov  in
mu preskrbi dovolj nazornih predmetov.

Negovanje čutov je negativno,  ako se človek varuje
tega, kar bi čutilom moglo škodovati, in pozitivno,  ako se
prizadeva izbistriti in izboljšati svoja čutila z raznimi sredstvi.
Komur manjka jeden čut, ne more si pridobiti toliko nazorov,
kakor človek z vsemi čuti. Najhujše je, ako kdo nima vidnega
čuta.

Vzgojitelj naj skrbi, da si njegov gojenec zgodaj pridobi
mnogo jasnih in raznovrstnih nazorov, in sicer:

1. ) Najprej naj gojenec spoznava, kar mu je najbliže,
kakor hišo, vrt, vas, ulico; še le potem naj se seznani tudi z
oddaljenimi predmeti.

2. ) V istem času zre naj samo j e dno stvar. Ako bi hotel
ob jednem dobiti več nazorov, zgodilo bi se lahko, da bi ne bil
nobeden izmed njih dovolj jasen.

22

Predstava, zavest in samozavest.

3. ) Vsako stvar je treba zreti dolgo in od vseh strani.
Ako pogledamo kak predmet le površno, ne bomo dobili o njem
pravega nazora.

4. ) Bolje je, da gojenec zre predmet,  ne pa njegov
obrazec ali pa sliko. Obrazci so bolji, kakor slike, ker predstav¬
ljajo predmete od vseh strani. Barvane slike so bolje, kakor
nebarvane. A tudi najbolje slike nam ne morejo podati popol¬
noma jasnih nazorov. Naslikano jabelko vidimo sicer od jedne
strani, a ne moremo ga okusiti in poduhati.

Kar se tiče nazornih predmetov,  imamo jih brez
števila v svojem obližju. Še več jih pa ni pri rokah in te si je
treba, ako je mogoče, preskrbeti od drugod, ako pa ne, dobiti
si o njih dobrih kopij in slik. Tudi je dobro, da gojenec potuje
v tuje kraje, kjer lahko dobi novih nazornih predmetov. Število
svojih nazorov moremo pomnožiti, ako obiskujemo muzeje, gale¬
rije, menažerije, razstave, tovarne, rudnike itd. Vendar je tu
treba pomisliti, da bi prevelika množica neznanih predmetov
lahko napravila v duši mladega gojenca zarad premnogih vtisov
nejasne nazore.

§ 12 . Predstava, zavest in samozavest.

Iz vtisov, ki prehajajo po čutilih od zunanjih predmetov
k duši, nastanejo, ako se jih ta zaveda, zaznave in nazori. Vsaka
zaznava, ktera je nastala v duši vsled zunanjih vtisov, lahko
še v njej ostane, ko so dotični vtisi minuli. Vsled novih vtisov
dobi duša nove zaznave in nazore, prejšnja zaznava pa se lahko
za nekaj časa izgubi iz dušne zavesti, more se pa potem zopet
vzbuditi ter brez dotičnih zunanjih vtisov iznova postati budna
in jasna. Mi si moremo predstavljati ali predočiti  prej
dobljene zaznave in nazore. Predstava je podoba kake
čutne zaznave ali kakega nazora, ktera se jev
duši vzbudila brez direktnih zunanjih vtisov.

Čim jasnejše so zaznave, tem lažje nastanejo predstave.
Po vsebini  se predstave ne razlikujejo od zaznav, pač pa po
jakosti.  Predstave so namreč navadno temnejše, kakor za-

Predstava, zavest in samozavest.

23

znave. Naj si kdo še tako živo predstavlja nekdanje dogodke
in vtise, vendar te predstave niso nikdar tako jasne in žive,
kakor je bilo n. pr. opazovanje tujih dežel in mest, ko jih je
videl z lastnimi očmi. Spomin veselja nikdar ni tako prijeten,
kakor je bilo veselje samo.

Predstava, ki je postala samo od zaznave, zove se jed-
novita,  ona pa, ki je postala od nazora, sestavljena.

Vse predstave, ktere ima človek v kakem tre¬
nutku, z o vemo njegovo hipno (moment  no) zavest.
Niti dva človeka nimata jednake zavesti; a tudi zavest jedne
in iste osebe je v vsakem hipu drugačna, ker ima vsak v
raznih trenutkih druge predstave. Sedaj mi je v mislih brat,
potem kraj, kjer sva bila skupaj, nato najini razgovori, dokler
ne zagledam prijatelja, ki mi gre ravno naproti. Ko govorim ž
njim, šlo mi je iz misli vse, o čemur sem se prej menil z
bratom; pozneje, ko pridem domov ter se lotim svojega dela,
uide mi iz misli moj prijatelj.

Nasprotno zavesti je nezavest.  V duši nezavestnega
človeka ni nobene predstave, poluzavesten  človek se pa le
nejasno zaveda svojih občutov.

Najvišja stopinja zavesti je samozavest. Ako človek
spozna, da je njegova zavest v vseh raznovrstnih oblikah jedna
in ista, takrat ima samozavest. Ta nastane, ako človek združi
raznovrstnost svojega duševnega bitja in življenja v jedno jed-
noto. On nanaša razne oblike svoje zavesti na prejšnje, ko n.
pr. pravi: Jaz stojim in govorim, jaz sem hodil in se veselil,
jaz bom sedel in mislil. Središče, okolu kterega se vse vrti, je
lastni „jaz“. — Živali imajo zavest, ne pa samozavesti. Kadar
začne dete govoriti o sebi v prvi osebi, kaže nam to, da se je
povzdignilo do samozavesti.

Vsebina  duševnega življenja ni pri dveh osebah jednaka
in tudi pri jednem in istem človeku je v raznih dobah različna.
Vsak trenutek našega življenja ima svojo posebno zavest. O tem
se prepričamo, ako primerjamo vsebino zavesti minulih časov s
sedanjo. Kar sedaj delam, govorim, mislim, hočem in čutim, to
mi je bilo neznano pred jednim letom, ker takrat sem imel

24

Reprodukcija.

drugačne misli, čustva, težnje itd. A vkljub tem premembam
naše zavesti nahaja se v našem duševnem življenju „nekaj“,
kar ostane zmirom nepremenjeno in ta „nekaj“ je naš jaz.
Ako jemo ali pijemo, ako se veselimo ali žalujemo, nanašamo
vendar vsako duševno stanje na svoj „jaz“ ter je smatramo za
svoje. Zavest in samozavest se daste primerjati reki, ki ostane
vedno ista, kot je bila, akoravno ima v vsakem trenutku v
svoji strugi druge vodne dele. Samozavest je podobna vojaški
četi, ktera gre skozi sotesko. Kdor stoji ob soteski, vidi vsako
minuto druge vojake, ki so pa člani jedne in iste čete.

§ 13 . Reprodukcija.

Otrok spozna  predmet, kterega vidi v drugo ali pa v
tretje, ter se spominja, da ga je videl že prej jedenkrat. To si
razlagamo tako, da se občuti in zaznave, ki so nastali v duši
vsled zunanjih vtisov pri prvem pogledu, niso izgubili, temuč
ostali v njej kot skrito (nezavestno) dušno svojstvo. Duša ima
torej to lastnost, da lahko hrani dobljene vtise ter jih zopet
vzbudi in pripelje v zavest, ako je priložnost ugodna.

Povrnitev otemnelih predstav v zavest
z o ve  se  reprodukcija ali  obnova. Predstave, ktere so
prišle v drugič v zavest, zovejo se o bno vij e ne (reproducirane)
predstave ali predstave v oženi pomenu, ktere je treba ločiti
od občutov in zaznav,  ki se rode iz neposrednih čutnih
vtisov.

Dostikrat hipoma opazimo in spoznamo med množico tujih
ljudi znanega človeka. Mi bi ga ne bili spoznali, ako bi ga že
prej ne bili videli. Prejšnjo predstavo o tem človeku je nova,
njej jednaka  zopet vzbudila in pripeljala v zavest. — Nova
predstava pa. ni samo prejšnje obnovila (reproducirala), temuč
je tudi vzbudila mnogo drugih predstav, ktere so bile nekdaj
v dušni zavesti v istem času,  kot prejšnja. Mi ne spoznamo
samo starega znanca, mi se tudi spominjamo vseh takratnih
okolnosti. Mi še vemo, kje, v kaki družbi in v kterem času
smo ga videli. Tudi vemo, kako je bil oblečen, kaj je govoril
in kako se je obnašal.

Reprodukcija.

25

Reprodukcija predstav more biti neposredna in po¬
sredna.  Neposredna je reprodukcija, kadar privede v zavest
kako predstavo druga jednaka ali pa slična  predstava. Vzrok
neposredne reprodukcije predstav je j e d n a k o s t ali pa s 1 i č n o s t
njih vsebine. A reproducira A. — N. pr. Podoba kake osebe
nas spominja na osebo samo. Predstava kakega jezera vzbudi
lahko v naši duši predstavo morja.

Posredna je reprodukcija, kadar kako predstavo privede
v zavest druga predstava, ktera je bila nekdaj s prvo isto¬
dobno ali pa preč  za  ujo  (oziroma pred njo)  v zavesti in
ste bile torej obe združeni v skupno predstavo ali pa
vrsto.  Vzrok posredne reprodukcije predstav je združevanje
(asociacija) vsled istodobnosti ali pa zaporednosti.  A
reproducira B in B reproducira A v tem slučaju, ako sta bila
oba nekdaj istodobno ali pa zaporedno v zavesti in združena v
skupno predstavo ali pa vrsto.  Obnoviti moremo množico
raznih predstav, ktere so skuporaa  ali pa v r s t o m a združene
med seboj.

Zakon posredne reprodukcije se lahko tudi glasi: Vsak
čl en skupn e predstave ali pa vrste more obnoviti
celo skupino ali pa vrsto.  Ako nam pride na misel mesto,
v kterem smo nekdaj stanovali, spomnimo se tudi marsičesa
drugega, kar smo tam doživeli in videli. V spomin nam pride,
kaj smo tam delali, kje smo stanovali, kdo je tam bival pred
nami, s kakimi ljudmi smo občevali itd.

Reprodukcija ne obsega samo jednakih, temufi tudi slične
predstave, torej take, ki so deloma jednake, deloma nejednake,
kakor AB in AC. Predstava AB reproducira od skupne pred¬
stave AC predstavo A neposredno, predstavo C pa posredno.
Ako je med B in C močna nasprotnost, zovete se slični predstavi
AB in AC kontrasta. N. pr. milijonar in berač, debel in suh
človek. Da more predstava milijonarja v duši vzbuditi predstavo
berača, ni težko razjasniti. Ni nam namreč mogoče jasno pred¬
stavljati si kake reči same zase, vselej imamo poleg jednega pred¬
meta tudi drugega. Ko bi si poleg visokega ne mislili tudi
nizkega, ne mogli bi si dobro predstavljati visokega. Bogastva

26

Reprodukcija.

bi si ne mogli misliti, ako bi ne poznali uboštva. To je vzrok,
da se spomnimo poleg kake predstave kaj radi tudi nasprotne
predstave.

Reprodukcija je samovoljna ali pa ne s a m o voljna.
Kadar vzbudeotemnele predstave zunanje pobude,
takrat je reprodukcija  nesamovoljna. Tako n. pr. morejo
besede, ktere slučajno slišimo ali pa čitamo, privesti mnogo
otemnelih predstav v zavest. Izraz „hiša“ me lahko spominja
rojstne hiše in domačega kraja. Beseda „drevo“ spominja me
lahko sadonosnih dreves na sosedovem vrtu ali pa posameznih
delov kakega drevesa itd.

Pri samovoljni reprodukciji vzbude o temnele
predstave notranje dušne moči.  Duša si namreč poišče
s pomočjo znanih predstav druge, že otemnele predstave, ktere
so bile nekdaj zvezane s prvimi. Včasi se moramo dolgo truditi,
preden se spomnimo zaželene predstave. Dostikrat pravimo, da
nam je ime kakega predmeta „na jeziku 1 ', a domisliti se ga
vendar ne moremo. Tisto prizadevanje, da bi obnovili nekdanjo
predstavo, imenujemo pomišljanje.

Po gostem sodelujejo zunanje pobude in pa notranje
moči,  da reproducirajo zaželene predstave. Pri izpitih delujejo
zunanje pobude (n. pr. učiteljeva vprašanja) in pa notranje moči
(n. pr. učenčev premislek), da je reprodukcija primerna. Obnoviti
moremo samo to, kar se nahaja v duši, Mnogokrat ne zado¬
stujejo samo zunanje pobude, potrebno je tudi delovanje dušnih
moči. Zato ni dobro, ako je učenčev duh že utrujen, ko pride
k izpitu. Da se reprodukcija ne ovira, ne sme biti človek ne¬
miren, boječ in razburjen.

Pri obnovi predstav opazujemo včasi neko pravilnost.
Dostikrat se nam v prvem hipu čudno zdi, da so nam prišle na
misel kake predstave; ako pa premišljujemo natančneje, prepri¬
čamo se lahko, zakaj da smo obnovili ravno dotične predstave
in ne drugih. Ako so nam misli kake osebe znane, vemo že
naprej, kak vtis napravi na njo ta ali druga beseda. V tem
obstoji tudi učinek cikanja in zbadanja.

Reprodukcija.

27

Predstave, ktere morejo druge predstave obnoviti, zovejo
se pomočne predstavo. Ako hočemo privesti v zavest kake
otemnele predstave, poslužujemo se pomočnih predstav, ktere
so prvim jednake, slične ali pa ž njimi zvezane po istodobnosti
ali pa zaporednosti.

Ločiti nam je tvorne  predstave, ki se nahajajo v naši
zavesti, od o temneli  h,  ktere je mogoče privesti v zavest.
Meja med obema se zove prag zavesti. Reči smemo, da se
nahajajo tvorne predstave nad pragom zavesti, otemnele pa
pod njim.

V"zavesti vsakega človeka je jako mnogo predstav, ktere
čez nekoliko časa otemne, da narede drugim prostor. Vse pred¬
stave, ktere so bile kedaj v zavesti, bilo bi mogoče obnoviti.
Vendar jih v resnici le prav malo reproduciramo in sicer tiste,
ktere privedejo v zavest zdatne pomočne predstave.

Po gostem navajajo psihologične knjige za obnovo četiri
zakone in sicer: 1. Zakon sličnosti  (analogije), 2. zakon
nasprotja  (kontrasta), 3. zakon istodobnosti,  4. zakon
zaporednosti  (sukcesije). Ti zakoni se imenujejo zakoni
združevanja idej. To ime naznanja, da se ideje in predstave
morejo združevati  v spominjanju tako, kakor zahtevajo zakoni.

Večkrat je potrebno, premeniti skupne predstave  v
vrste, ker so te preglednejše in jih je lažje obdržati v spominu.

Vrsta nastane, ako prihajajo predstave A, B, C, . . . .
druga za dnigo v zavest. Prva predstava cele vrste, A, spoji
se z naslednjo B, ta zopet z naslednjo C itd. Za predstavo A
je prišla v zavest predstava B in mislimo si lahko, da ste bili
obe jeden trenutek združeni. Potem je predstava A otemnela,
v zavest je pa prišla predstava C, ktera je bila jeden hip zdru¬
žena s predstavo B. Preč nato je predstava B otemnela itd.
Tako je nastala vrsta in tako jo je mogoče tudi obnoviti.

Prva predstava cele vrste se zove začetni člen. Ta
more reproducirati vse druge člene cele vrste v
prvotnem redu.  Tako obnovi črka „A“ celo abecedo, število
„jeden“ dolgo vrsto drugih števil, beseda „očenaš“ dotično
molitev itd.

28

Spomin.

Izkušnja u6i, da so predstave kake vrste tem tesnejše
združene, čim pogosteje smo jih združevali, t. j. ponavljali
v zavesti. Na zakon zaporednosti je oprto učenje na pamet.
Čim večkrat smo ponavljali kako vrsto besed, tem lažje smo jo
hote ali nehote obnovili. Trdnost  kake vrste se posebno po¬
kaže, ako njene reprodukcije ne more ovirati nikakoršna
nasprotna predstava. Ako štejemo od jedne do sto, ni se bati,
da bi nas mogel kdo zmotiti. Prihod imenitne osebe more
nevajenega govornika tako zmešati, da umolkne za nekaj časa.
Ako se je učenec le na pol naučil svoje lekcije, lahko ga učitelj
zbega z raznimi vprašanji.

Nektere vrste so nam tako dobro v spominu, da jih lahko
obnovimo, če tudi na njih vsebino ne mislimo. Taka reproduk¬
cija se zove mehanična.  O trdnosti nekterih vrst v naši
duši se tudi lahko prepričamo, ako jih hočemo reproducirati v
nasprotni meri  ZA, ne pa v prvotni AZ.

Ako so vrste preveč dolge, dobro je, da se po možnosti
razdele v več manjših vrst. Včasi spremljajo kako,glavno vrsto
v naši zavesti istodobno še druge vrste,  kterih jednakomnogi
členi se stikajo s členi glavne vrste. Ako kdo igra na glasoviru,
paziti mora ob jednem na note, glasove, taste in gibanje prstov.
— Dostikrat so č 1 e n i g 1 a v n e v r s tezačetni členi sovrst.
Primerjaj znanstveno razdelitev posameznih predmetov v šolskih
knjigah!

S členi kake vrste je po gostem združeno telesno gi¬
banje,  ktero je izprva jako okorno, n. pr. gibanje prstov pri
pisanju, pri igranju na glasovir itd. Treba se je nam dolgo
časa vaditi,  t. j. reprodukcijo dotične vrste večkrat ponoviti,
da nam delo postane lahko.

§ 14 . Spomin. 1 )

Kadar iz naših misli kaj izgine, ne mine tako, da bi se
nikdar več ne moglo povrniti, ampak ravno tiste predstave do¬
stikrat zopet stopijo pred naše dušno oko in v našem spoznanju

*) Glej dr. Fr. Lampetov spis o spominu v Letopisu Matice slov.
za 1886, str. 152—210.

Spomin.

29

se godi naslednje: 1. Mi se zavemo  predstave kakega pred¬
meta. 2. Mi se zavemo, da je bila predstava tega predmeta ž e
jedenkrat  v naši zavesti. 3. Mi vemo, da je ta predstava
ravno tista,  ktero smo že jedenkrat imeli v svoji zavesti.
Te tri momente lahko ločimo v popisanem dušnem pojavu, ki
se zove spominjanje. Spominjanje je torej zavedanje
predstav, ktere so nam bile že nekdaj v zavesti.
Ako se ne moremo popolnoma domisliti kake predstave, pravimo,
da smo jo že pozabili.

Vzmožnost, predstave tako obdržati, da jih
pri priložnosti moremo nepremenjeno reproduci¬
rati, zove  se  spomin. Ta je tem popolnejši, čim več predstav
si kdo pridobi, čim dalj jih obdrži in čim lažje in zvestejše jih
more obnoviti. Glavne lastnosti dobrega spomina so zanesljivost,
trajnost, lahkota, obsežnost in služnost.

Spomin je zanesljiv,  ako kdo to, kar si je zapomnil,
lahko nepremenjeno  obnovi. Kdor more svoje predstave
dolgo časa  obdržati, ima vztrajen  spomin. Lahek  je
spomin, ako si človek pridobi predstave brez posebnega
truda. Obsežen  spomin ima tisti človek, ki si more pridobiti
mnogo raznovrstnih  predstav. Spomin je s luž en, ako
se brez težav in naglo spomnimo,  česar se spomniti želimo.

Prednosti dobrega spomina niso zmiraj združene. Marsikdo
si to ali uno hitro zapomni, pa kmalu pozabi; njegov spomin
je lahek, a ne vztrajen. Zopet drug zna veliko, a ne more
svojega znanja vsakikrat uporabiti, kadar bi bilo treba; njegov
spomin je sicer obsežen, a služi mu slabo. Slabost spomina,
zarad ktere nam ne pride o pravem času potrebna misel v zavest,
imenujemo pozabljivost. Ta je za nektera opravila lahko velika,
a za druga morebiti zopet ne.

Delavnost spomina je dvojna.  Najprej mora duša pred¬
stave v z p rej e ti in hraniti  (pamtenje), potem jih pa obno¬
viti ali reproducirati.

Delovanje spomina je samoliotno, ako se nalašč prizade¬
vamo, da bi si dane predstave vtisnili v dušo ali pa jih obnovili;

30

Spomin.

ako pa manjka tako prizadevanje, je njegovo delovanje liesa-
mohotno.

Samohotno delovanje spomina je lahko mehanično,
umetno ali pa raz u m n o.

Delovanje spomina je mehanično, ako si človek
prisvoji od besede do besede dotično tvarino, ne
brigaj oč se za njeno vsebino. On neprestano ponavlja
dotične predstave, dokler se jih ne nauči na pamet. Na ta način
se tudi more naučiti stvari v popolnoma nerazumljivem jeziku.

Delovanje spomina je umetno (ingenijsko), ako
predstave, ki so med seboj osamljene ter jih je
težko zapomniti, spojimo z raznimi pom o čnimi
sredstvi. Umetnost, po stalnih pravilih pomagati spominu s
pomočnimi sredstvi, zove se m n e m o n i k a ali m n e m o t e h n i k a
(umetnost zapomnjevanja).

V tej umetnosti si je največ imena pridobil neki Reventlov z Dan¬
skega. Med dragim priporoča naslednje vodilo, kako naj bi se iz letnic
naredile take besede, ki bi bile v nekaki zvezi z dotičnimi zgodovinskimi
dogodki ali pa osebami. Številke od 0 pa do 9 naj se nadomeste z do¬
tičnimi črkami in sicer:

0 = 1 ali pa z. (1 zato, ker se ta črka nahaja v besedi ničla = nuli).

1 = t ali pa d. (t zato, ker je nekoliko sličen številki 1, d pa zato,
ker se skorej ravno tako izgovarja, kakor t.)

2 = n ali pa v. (n zato, ker ima dve glavni potezi, ravno tako tudi v.)

3 — in ali pa w. (Obe črki imate po tri glavne poteze.)

4 = r ali pa q. (r se nahaja v besedi vier = četir  na koncu,
9 pa v francoski besedi quatre  v začetku.)

5 = s in ss. (Številka 5 in črka s ste si nekoliko podobni.)

6 = 1) ali pa p. (b zarad sličnosti, p pa, ker se skorej ravno tako
izgovarja, kakor b.)

7  = f,  |d', l»b. (f zarad sličnosti s številko 7, pf in pli pa zarad
sličnega izgovarjanja.)

8 = h ali pa j.

9 = g' ali pa eh. (Številka 9 in črka g  ste si nekoliko podobni.)

Samoglasniki so brez pomena.

Ako si hočem kako število zapomniti, nadomestiti mi je posamezne
številke z dotičnimi črkami ter vriniti med nje nektere potrebne samoglas¬
nike. A paziti moram, da napravim tako besedo, ktera bo v nekaki logični

Spomin.

31

zvezi z dotično osebo ali pa dogodkom. N. pr. Frankovski kralj Karol
Veliki je bil rojen leta 742. Nadomestivši številke te letnice z dotičnimi
črkami lahko napravim besedo „Frank“. — Barometer so iznašli 1. 1643.
Iz številk te letnice (razun tisočice, ktero je treba dostaviti) dobim lahko
izraz „barometer“.

Tudi na drug način so si nekteri prizadevali spominu olajšati njegovo
delovanje. N. pr. Karol Veliki je umrl leta 814. Primerjali so osmico
uri peskarici (Sanduhr) kot znaku smrti, jedinico sulici kot znaku boja in
šterico plugu kot znaku miru, kar bi pomenjalo: „Umrl je mož, ki je bil
slaven v boju in v miru“.

Iz rečenega se vendar lahko razvidi, da je tako postopanje pri
učenju za m u dn o in n e z an e sl j i v o. Namesto izraza „Frank“  napravim
lahko na isti način iz letnice 742 besedo „faraon“,  s ktero so zazna¬
movali egiptovske vladarje. Beseda faraon ni v nikakoršni logični zvezi
z rojstvom Karola Velikega. — Razun Karola Velikega so živeli še drugi
vladarji, ki so bili pred svojo smrtjo slavni v boju in v miru, torej bi bili
morali tudi umreti leta 814.

Delovanje spo m ina j e razumno (j udicij sko), ako
si človek predstave sistematično v redi po njih
vsebini in notranji zvezi, preden si jih prisvoji.
Najprej je treba učno tvarino  razumeti, potem šele  zapom¬
niti. To velja posebno tam, kjer so deli učne tvarine v logični
zvezi, n. pr. pri kaki znanstveni razpravi.

Mehanični spomin je zanesljiv in vztrajen, a manjka mu
urnosti, ktera se nahaja posebno pri razumnem spominu. Pri
poduku je v prvi vrsti treba negovati razumni spomin, a tudi
ne popolnoma zanemariti mehaničnega. Umetni spomin se more
le v nekterih izvanrednih slučajih priporočati.

Izobraževanje spomina po vsebini in obsegu je deloma od¬
visno od zanimanja. Zanimanje je trajna pazljivost
do kakega predmeta.  Naše zanimanje se najrajše obrača
do takih stvari, ktere vzbujajo v naši zavesti sorodne skupine
predstav, ki se zarad množine njih notranjih medsebojnih odno-
šajev dolgo časa ne pomirijo. Za kar se človek zanimlje, to si
lahko zapomni. Nekteri razločujejo spomin za stvari, imena,
kraje, števila itd. V takih slučajih smemo sklepati, da se do-
tičnik posebno zanimlje za stvari, imena, kraje, števila itd.

32

Spomiu.

Razne zmožnosti spomina so pa tudi odvisne od prirodnih svojstev
in pa od izobraževajočih razmer dotičnega človeka.

Moč spomina je v posameznih starostnih dobah
različna.  Največa je v mladosti okolu 13. leta. Zato se
posebno mladina jako lahko uči na pamet, ne glede nato, ali
razume tvarino ali pa ne. Pozneje spomin počasi zginjuje tako,
da začne okolu 33. leta preobladati razum, ki doseže svoj vrhunec
po 50. letu.

Dober spomin je velike važnosti za duševno
izomiko  vsakega človeka, ker hrani dobljene predstave, nazore
in izkušnje, da jih lahko pri raznih priložnostih uporablja razum.
Ta more le takrat vspešno delovati, ako ima na izbiro množico
predstav. Nič bi nam poduk ne koristil, ako bi ne bilo mogoče
obdržati v duši dobljenih predstav ter jih po lastni volji obnoviti,
kadar se nam zdi potrebno.

Dober spomin ni prirojen, temuč pridobljen.
Izvrstnost spomina je deloma odvisna od telesnega ustrojstva.
Znano je, da morejo nektere bolezni spomin jako oslabiti. Zdra¬
vemu človeku je mogoče spomin zboljševati, ako pametno po¬
stopa in ga prične vaditi o pravem času. Veliko je odvisno od
tega, kako si človek pridobi predstave. Kar smo sami skusili,
zapomnimo si bolje, kakor to, kar smo le slišali ali pa čitali.
Kar je novega in posebnega, napravi veči vtis, kakor to, kar
je vsakdanje. Ako smo raztreseni, kadar dobimo kake predstave,
ne zapomnimo si jih tako, kakor takrat, ko smo zbrani in
pazljivi.

Da se pridobi in ohrani dober spomin, treba je paziti
na sledeče.

1. Spomin naj se že pri otrocih vadi in neguje.
Izprva je delovanje spomina več ali manj mehanično. Otroci se
nauče na pamet raznih izrekov, malih pesmic in kratkih molitvic.
Pri nazornem poduku mora vzgojitelj paziti, da si mladina vsako
reč dobro ogleda ter si zapomni njene bistvene znake.

2. Vzgojitelj naj skrbi, da se mehanično učenj e
pri mladini zgodaj premeni v razumno.  Raztolmačiti
jej je treba vsebino tega, česar se ima naučiti, in razložiti vsak

Pazljivost (pozornost).

33

nejasen pojem. Kar le na ppl razume, zapomni si težko in
kmalu pozabi. Kar je nov.o, spoji naj se s tvarino, ktera jej je
že znana. Začeti je treba pri lažjem, bližnjem in posebnem ter
iti k težjemu, daljnemu in splošnemu.

3. Vrste predstav, slede naj po primernem na¬
ravnem redu  in sicer posamezni deli pri prostornih vrstah,
posamezni dogodki pa pri časovnih vrstah. Ako je treba pri
zemljepisnem poduku učencem našteti razna mesta ali gore,
začne naj učitelj na jednem koncu, n. pr. na vzhodu ter gre
polagoma proti zapadu. Zgodovinske dogodke naj pripoveduje
v kronologičnem redu. Izpeljuje naj iz vzroka učinek, iz raz¬
logov posledice in iz sredstev s vrh e.

4. Spomin se ne sme preobložiti s prevelikim
učnim gradi vom.  Čim več predstav mora duša na jedenkrat
vzprejeti, tem slabeji vtis napravi vsaka posamezna. Bolje je,
da se mladina uči malo, pa temeljito, kakor mnogo, pa površno.
Izmed raznovrstnega učnega gradiva je treba izbrati to, kar je
najkoristnejše in najpotrebnejše.

5. Učno gradivo je treba večkratponoviti.  Mno¬
gokratno ponavljanje olajša reproduciranje. Pri ponavljanju veče
partije se učitelj ne sme preveč ozirati na posameznosti, temuč
se zadovoljiti, ako pokažejo učenci sposobnost, da lahko z raznih
stališč napravijo pregled veče celote. Ponavljanje je učencem
potrebno, ker s' tako osvoje učno gradivo ter je lahko uporabijo,
kadar je treba. (Repetitio est mater studiorum.)

§ 15. Pazljivost (pozornost).

Včasi preobladajo posamezne predstave s svojo jasnostjo
vse druge tako, da se same nahajajo v zavesti. Takrat pravimo,
da smo zbrani, pazljivi ali pozorni. Pazljivost ali po¬
zornost je zbiranje zavesti v jedni predstavi ali pa
v manjši zvezi predstav.  Čim jasnejše so predstave, tem
veča je pazljivost. Močni čutni vtisi posebno lahko vzbujajo
našo pazljivost. Že pri otroku lahko opazujemo, kako se njegovo
oko obrača na kak svetel ali pa lesketajoč predmet.

3

34

Pazljivost (pozornost).

Množica vnanjih vtisov, ki delujejo na naše
čute, je dokaj veča, kakor pa množica resnično
dobljenih zaznav. Mnogih predmetov in prikazni ne opa¬
zimo v svoji bližini, ker se ravno takrat nahajajo v naši zavesti
druge, za nas važnejše predstave. Ako smo n. pr. na sprehodu
jako zamišljeni v kako reč, ne opazimo znanca, ki nas je srečal,
ne vidimo cvetic na travniku in ne slišimo ptičjega petja. Ob¬
jektivnih  pogojev čutnega zaznavanja ne manjka, kajti svet¬
lobni žarki prihajajo od dotičnih predmetov v oko, zvočni valovi
pa v uho, pač pa ni subjektivnih  pogojev, namreč pazljivosti.

Pazljivosti nasproti je raztresenost, pri kteri je za¬
vest odprta vsem vtisom brez razločka.  Ako je paz¬
ljivost na posebno visoki stopinji, pravimo, da je napeta.
Človek z napeto pazljivostjo se ukvarja samo z jedno stvarjo,
vse drugo mu ni mar. Ljudje, ki se mnogo pečajo z znanostjo,
raztreseni so navadno za stvari vsakdanjega življenja, ker sploh
mislijo na to, kar je v dotiki z njihovo znanostjo.

Pazljivost je samohotna in nesamohotna.  Nesamo-
hotna je, ako se vzbudi brez naše volje ali pa še celo proti njej.
Ako jo pa spremlja volja, zove se samohotna. Ker pa volja ni
absolutno svobodna, zato tudi pazljivost ne more biti absolutno
samohotna. Včasi bi bil kdo rad pazljiv, pa ne more biti.
Samohotne pazljivosti se je treba navaditi.

Pazljivost je odvisna od jakosti, množine in trajanja
vtisov. Tako n. pr. vzbujajo našo pozornost požari, grom in
tresk, vihar, hud smrad itd. — Dalje morejo pazljivost vzbuditi
novosti in redkosti,  tako n. pr. zvezda repatica, mrknenje
solnca ali lune itd. — Pazljivi tudi postanemo, ako dobi pred¬
stava, na ktero smo namerili svojo pozornost, v duši po močne
predstave.  Na ta način morejo vzbujati našo pozornost tudi
jako neznatne predstave. Na hrumečem koncertu posluša veščak
na gosli v prvi vrsti glasove, ki prihajajo od gosel, akoravno
se le malo slišijo izmed glasov drugih instrumentov.

Predmete, ki morejo našo pazljivost vzbujati in mikati,
imenujemo zanimljive ali interesantne.  Zanimanje ni pri
vseh ljudeh jednako; meni se lahko zdi kaka reč zanimljiva,

Pazljivost (pozornost).

35

drugemu pa ne. Zanimanje se ra vini po veči ali manjši izomiki
dotičnega človeka. Vsestransko znanje vzbuja vsestransko zani¬
manje. Ako si je kdo pridobil v kaki stroki posebno veliko
znanja, zdi se mu zanimljivo vse to, kar je z dotično stroko v
zvezi. N. pr. Najdeni denar kakega rimskega cesarja zanimlje
starinoslovca, ne pa kmeta. Poljsko orodje je zanimljivo za
poljedelca, ne pa za jezikoslovca.

Pazljivost je pri otroku izprva jako nepo¬
polna.  Svetli in nenavadni predmeti vzbujajo sicer njegovo
pozornost, a le za malo časa. Navadno je raztresen. Vzgoji¬
teljeva naloga je, da ga navadi pazljivosti. Pri začetnem poduku
je pazljivost učencev navadno nesamohotna. Ako je poduk mi¬
kaven, pazijo učenci, drugače pa ne. Le počasi se razvije iz
nesamobotne pazljivosti samohotna.

Pazljivost je v vsaki šoli prva in najpotrebnejša zahteva.
Po pazljivosti učencev se lahko sodi, koliko je vreden učiteljev
poduk. Da se pri mladini pazljivost vzbudi' in obdrži, pomniti
je treba sledeče:

]. Odstraniti se mora vse, kar bi moglo v šoli
mladino vznemiriti ter motiti njeno pazljivost.  V
obližju šole ne sme biti preveč ropotanja in hrupa, s kterim bi
se motil poduk. V šoli sami pa se ne sme nahajati nič nepo¬
trebnega, kar bi moglo kaliti pazljivost. Dobro je, da se celo
nekteri potrebni učni pripomočki pokažejo učencem še le takrat,
ko jih je treba rabiti.

2. V šoli je potrebna dobra disciplina.  Učitelj
naj bo zmeren in previden, ko hvali ali graja, ko plačuje ali pa
kaznuje svoje učence. Kjer je vse v redu, gotovo ne manjka
pazljivosti; kjer se pa mora učitelj posluževati izvanrednih sred¬
stev za vzdrževanje miru, tam je prej ko ne sam kriv, da so
take razmere. Za šolo se mora učitelj dobro pripraviti. Njegov
glas naj bo razločen in ne pretih, a tudi ne premočan.

3. Poduk naj bo mikaven,  to je tak, da bo sam
vzbujal pri učencih pazljivost in zanimljivost. Male otroke k
pazljivosti opominjati ne koristi veliko. Tudi se nič ne doseže,

* * 3*

36

Domišljija.

ako. jim učitelj govori o važnosti in koristi dotičnega predmeta.
Ravno tako jih tudi obljube in kazni ne prisilijo k pazljivosti.

4. Učencu naj se vcepi veselje do duševnega
dela.  Učitelju morajo biti znane sposobnosti in vednosti učencev.
Postaviti se mora na njih stališče ter od tu napredovati počasi
pa sigurno. DA naj jim čas^ in priložnost, da si samostojno re¬
šijo primerne naloge, ktere ne smejo biti niti pretežke, niti
prelahke. Pretežke naloge zmanjšale bi njegov pogum, prelahke
bi ga pa napolnile s prevelikim zaupanjem v samega sebe.

5. Učencem se ne sme podati preveč predstav
naj e d enkrat.  Ako bi prišlo preveč predstav v istem času v
zavest, umeli bi jih učenci primeroma slabo, kajti pazljivost bi
bila v toliko delov razdeljena, kolikor bi bilo raznih predstav.
V zavesti more v istem času popolnoma jasno nastopiti le jedna
predstava. Poduk naj se torej razvija počasi od stopinje do
stopinje, da se otroci ne navadijo površnosti in raztresenosti.

6. Učitelj se ne sme predolgo ukvarjati samo
z jedno stvarjo.  Ako učenec večkrat-sliši že znane reči,
naveliča se je poslušati, ker njegova pazljivost je le tako dolgo
budna, dokler kake stvari popolnoma ne spozna.

7. Učitelj naj se varuje suhoparnega razla¬
ganja abstraktnih pojmov.  Bolje je, da jih razjasnuje
s pomočjo basni in pripovedek. Vsebino šolskega poduka je
treba vsakikrat spojiti s tem, kar je mladina že doživela, izku¬
sila ali pa se naučila. Tu velja pravilo, da je treba iti od
znanega k neznanemu, od lažjega k težjemu itd.

8. Da se pazljivost more ohraniti, treba je, da so učenci
duševno in telesno čvrsti in spočiti.  Čegar telo ali
pa duša je utrujena, ne more biti pazljiv. Zato se mora mla¬
dina po daljšem ali krajšem prestanku spočiti

§ 16 . Domišljija.

Ako hočemo reproducirati množico otemnelih predstav kake
dobe, zgodi se dostikrat, da izostanejo nektere predstave, ktere
smo takrat imeli; namesto teh pa obnovimo marsiktero predstavo

Domišljija.

37

iz prejšnje ali pa poznejše dobe. Posamezni deli skupnih pred¬
stav in pa vrst iz raznih dob se med seboj pomešajo tako, da
reprodukcije ne moremo zvati povrnitev starih predstav
kake dobe, in nam se zdi, da smo z reproduciranjem raznovrstnih
predstav iz raznih časov ustvarili  nekaj popolnoma novega.
Tu imamo tedaj opraviti z reprodukcijo, ki pa ni nepremenjena,
kakor pri spominu, temuč premenjena. V z možnost preine-
njene reprodukcije se zove domišljija ali fantazija.

Predstave se premenjujejo po o d loče vanju  (abstrakciji),
d o da vanju  (determinaciji) in sestavljanju  (kombinaciji).
Po tem takem razločujemo odločujočo, dodavajočo in sestavlja¬
jočo domišljijo.

Domišljija je odločujoča, ako odstrani od skupne pred¬
stave nektere posamezne dele ali pa, ako prestavi predmete,
kteri so provzročili dotične predstave, na drugi kraj ali pa v
drugo dobo. S pomočjo odločujoče domišljije si snujemo pojme.
Od mnogih istovrstnih nazorov, in predstav odloči fantazija, vse
to, kar se nahaja samo pri posameznih predmetih. Nazadnje
ostane samo to, kar je skupno vsem predmetom iste vrste.
N. pr. Pred seboj imam najprej jednakokraki trikotnik, potem
pravokotni trikotnik, nato pa jeunakostrani trikotnik. Vsem
trem trikotnikom je skupno, da so geometrijski liki, ki imajo
po tri kote in po tri stranice.

Domišljija je dodavajoča, ako pridene kaki predstavi
nektere nove dele. N. pr. Ako si mislimo človeka s perutnicami.
Narodne pravljice poznajo orjake in orjaške deklice.

Domišljija je sestavljajoča, ako naredi iz delov raznih
skupnih predstav novo predstavo. N. pr. Romanopisec zajemlje
gradivo za svoj roman deloma iz lastnih izkušenj in dogodkov,
deloma iz pripovedovanja drugih oseb, deloma pa iz knjig.

Domišljija ne more ustvariti  (iz nič storiti) nikakoršne
tvarine. Vse njeno delovanje je, da napravlja nove se¬
stave  iz gradiva, ktero je nastalo iz raznih čutnih zaznav.
Fantazija more porabiti le to, kar dobiva človek po svojih čutilih.
Od rojstva slepi človek ne more s svojo .domišljijo napraviti iz
barv nobenega utvora, ravno tako ne od rojstva gluhi iz glasov.

38

Domišljija.

Ustvarjati more fantazija le v formalnem  (oblikovnem) oziru.
Njena glavna lastnost je izvirnost, k ter a obstoji v tem,
da napravlja iz obstoječega gradiva popolnoma
nove sestave. Vsi napevi so sestavljeni iz nekterih glasov,
vse knjige iz raznovrstnih črk in vse slikarije iz raznih barv.
Pri vsem tem, da je že toliko izvirnih napevov, literarnih iz¬
delkov in slik, ustvari se še zmirom lahko na tem polju s po¬
močjo fantazije mnogo izvirnega. Domišljija včasi zvekšuje, včasi
zmanjšuje stvari, sestavlja dogodbe, ktere se niso nikdar zvršile,
daje predmetom znake, kterih nimajo, a nasprotno jim jemlje
njih svojstva ter nareja iz raznih delov popolnoma nove podobe.

Domišljija spremlja človeka od prve mladosti, ko
pride k zavesti, pa do njegove smrti. Pri otroških igrah lahko
opazujemo, da ima otrok palico za konja, kteremu je treba dati včasi
krme, da se naje, včasi ga pa mora s šibo natepsti, da bi bolj tekel.
Mlada deklica pestuje punčico ter se ž njo pogovarja, nekaj časa jo hvali,
potem pa kara, kmalu jo oblači, kmalu zopet devlje spat. Otroška domiš¬
ljija nareja iz mrtvih stvari živeče živali in ljudi. — Kako delujoča je
domišljija na vse strani, razvidimo, ako pomislimo, da so sanje, pravljice,
mitologija, uzori (ideali), skorej vsi umotvori, vesele in nevesele podobe o
prihodnjosti več ali manj utvori fantazije.

Domišljija je jako važna za duševni razvitek vsakega
človeka.  Podučevanje mladine bilo bi brezvspešno, ako bi učitelju ne
pomagala živa domišljija njegovih učencev. Učitelj opiše tuje in oddaljene
predmete samo z besedami, učenci pa si napravijo o njih s pomočjo svoje
domišljije tako jasne predstave, kakor da bi imeli dotične predmete pred
očmi. Tako dobiva šolska mladina jasne pojme o tujih deželah in tamoš-
njih ljudeh; s pomočjo domišljije predstavlja si pretekle dogodbe in temno
prihodnjost. Brez domišljije znali bi samo to, kar bi sami izkusili, ter bi
ne razumeli tega, kar bi nam povedali drugi.

Domišljija ni pri vseh ljudeh v jednaki meri razvita.
Vzgoja in pa zunanji vplivi, kakor podnebje, hraua, tovaršija itd., provzro-
čujejo dostikrat, da postane domišljija živa, močna in ognjena, ali pa bolna,
slaba in mlačna.

Med domišljijo in drugimi duševnimi močmi se mora nahajati pravo
razmerje. Domišljija je lahko človeku škodljiva, posebno ako se odtegne
oblasti pameti. Bolna ali pa razuzdana  domišljija moti mirno miš¬
ljenje, vnema divje strasti, ki pahnejo človeka v pogubo, nesrečo mu riše
večo, kot je v resnici, ter ga sili v obupno brezdno. Nasprotno pa nam

Domišljija.

39

pravom e mo razvita  domišljija lepša prihodnjost s krasnimi slikami,
daje nam upanje do boljših časov, vnema nas k delu, s kterim bi si olaj¬
šali bodoče življenje, kaže nam uzore, ktere bi radi dosegli ter nas navdu¬
šuje za lepo, dobro in pravo.

Vzgojitelj naj torej skrbi, da se pravilno in
redno razvije domišljija njegovega gojenca. Da se
pa to doseže, prisvojiti si mora gojenec dovolj gradiva za do-
mišljijino delovanje. Najbolje je, ako dobiva gradivo z nepo¬
srednim nazorom, to je, da ima pred seboj  predmete,
s kterimi se hoče seznaniti. Preiskuje naj jih vsestransko, loči
od njih bistvene dele od slučajnih ter si vtisne v dušo o vsakem
predmetu istinito predstavo in jasen pojem. — V prirodi  na¬
hajamo na tisoče raznih stvari, ktere lahko neposredno opazu¬
jemo in pretresujemo.

Ko si je gojenec pridobil z neposrednim nazorom precejšnje
število jasnih pojmov, začne naj vekšati svoje znanje tudi s po¬
močjo posrednega nazora.  Ker mu namreč ni mogoče, da
bi dobil sleherni predmet v svoje roke in v svojo bližino, mora
si pomagati s podobami in modeli. Najprej naj se mu pokažejo
podobe in modeli znanih predmetov, od teh naj se pa preide k
podobam in modelom neznanih objektov. Ker so pa podobe in
modeli le senca pravili predmetov ter nam kažejo le nektere
njih posebnosti, drugih pa ne, dostaviti mora domišljija to, kar
manjka, ter si narejati predstave o predmetih, kakoršni so v
resnici. — Delovanje domišljije se posebno vzbuja pri pogledu
lepih slik in kipov.  Zato je dobro dajati mladini priložnost,
da lahko opazuje take umetnijske izdelke; treba jo je torej včasi
peljati v muzeje, v galerije slik, na razstave itd. Vendar se
mora pri razkazovanju slik in kipov postopati previdno, ker ni
vse za njo, kar se javno razpostavlja.

Ko si je gojenec nabral z neposrednim in posrednim na¬
zorom precej velik zaklad predstav in pojmov, spoznal njih dele
in znake ter zvedel, kako se smejo predstave vezati in kako ne,
more se nazorni poduk polagoma nadomestiti z opisovanjem
in pripovedovanjem.  Tu se pokaže delovanje sestavljajoče
domišljije v mnogo veči meri, kakor pri nazornem poduku. Opi-

40

Govor.

sovanje in pripovedovanje mora biti jasno, živo in razumljivo.
Semtertje naj se učitelj poslužuje primer, s kterimi opozoruje
učenca na jednake predstave, Mere so mu že znane.

Ravno tako, kakor s pripovedovanjem, vzbuja in razvija se
domišljija tudi s či tanje  m. Pri tem je treba paziti, da čita
mladina primerne spise, h kterim se smejo prištevati pravljice,
legende, basni, zgodbe svetega pisma, povesti itd. Vendar je
napačno, ako se mladini pripovedujejo ali pa citati dajejo prav¬
ljice in pripovedke, v kterih se opisujejo grozni dogodki, stra¬
hovi, pošasti in zli duhovi. Varovati jo je treba pred takimi
spisi, ki bi mogli dražiti njeno domišljijo in jo zapeljati k sa-
njarstvu.

§ 17 . Govor.

Zgodaj se začne otrok prizadevati, da bi glasove,  ktere
sliši v svoji bližini, s pomočjo svojih govoril tudi sam spravil
na dan. Posnemajoč  to, kar sliši od drugih, posreči se mu,
da začne izprva izgovarjati posamezne zloge in besede, sestav¬
ljene iz . takih glasov, kterih izreka je lahka. Polagoma se tudi
navadi izgovarjati težje in daljše izraze.

S tem pa še ni vse opravljeno, da se otrok samo nauči
besede izrekovati. Odrastli ljudje mu pokažejo ob jednem tudi
stvar,  ktero zaznamuje dotična beseda. Pri besedi „konj“
opozore ga na četirinogato žival, ktera ima grivo, rep, kopita,
dolg vrat in še nektere druge posebnosti; pri besedi „miza“
pokažejo mu hišno orodje, ktero je navadno iz lesa ter ima četiri
noge in zgorej ploščo. Ko mu tako večkrat ponove kako ime,
ob jednem ga pa tudi seznanijo z dotičnim predmetom, zapomni
si otrok to, kar je slišal in kar je videl, ter oboje spoji v skupno
predstavo tako tesno, kakor da bi bilo ime le znak predmetu.
Ako vidi otrok konja, pride mu na misel tudi dotično ime, in
ako sliši besedo konj, predstavlja si preč dotično četirinogato
žival.

Imen, ktera si je otrok prisvojil, pa ne strinja samo s ti¬
stimi predmeti, ki jih je že videl in so mu torej znani; lahko
se zgodi, da opazi nov predmet,  ki pa ima ravno te znake,

Govor.

41

kakor nekteri 'drugi, ktere že pozna. V takem slučaju zazna¬
muje novi predmet s starim imenom. Ako n. pr. otrok, ki že
pozna domačega konja, zhgleda prvikrat sosedovega, rekel bo
morebiti: /Tudi ta: žival je konj“. Tu vidimo, da zgodaj pri¬
čenja otrok stvari in njih lastnosti' .med seboj primerjati, isto¬
vrstne predmete združevati, nasprotne pa odstranjevati, ali z

drugimi besedami, da pričerija zgodaj presojevati in misliti.
*

Tako si pridobi otrok v kratkem času precej veliko nazorov
ter si ^zapomni mnogo imen, iz' kterih sestavlja sodbe in stavke.
V prvih treh letih navadi se jezika že tako, da mu ni težko
izraževati svojih misli, željž, in potreb. Ako pomislimo, kako se
mora odrastli človek truditi, da se nauči tujega jezika, mora
se nam -zdeti skorej neverjetno, da je mali otrok v stanu v
nekterih letih si~toliko vtisniti v glavo.

Vsled p os n e in a n. j a se navadi otrok tako hitro jezika,
kterega* sliši v svoji okolici. Nauči se le tistega jezika, kterega
govore ljudje v njegovi bližini in sicer, ako živi otrok med Slo¬
venci, nauči se slovenski, med Nemci nemški, med Lahi laški itd.
Iz tega je razvidno, da je jezik pridobljen,  ne pa prirojen.
Pri rojstvu kakega otroka šq  ni določeno, kteri jezik bo govoril.
Ako ne sliši človeške govorice, bodi si da je gluh ali pa popol¬
noma ločen od vseh drugih ljudi, ne navadi se nobenega jezika.

S pomočjo jezika dobi človek jasne pojme o predmetih in njih med¬
sebojnih razmerah. Govor je v ozki zvezi z mišljenjem, ker izrazuje pojme
z besedami, misli pa s stavki. Ni mišljenja brez pojmov in jasnih pojmov
ni brez besed, človek brez jezika bi moral ostati na nizki stopinji izo-
mike, kar se opazuje deloma pri gluhonemih. Brez besed bi ne mogli
obdržati predstav, ktere so nastale iz čutnih zaznav, a tudi bi nam ne
bilo. mogoče obraževati splošnih predstav,, ki so važne za više duševno
življenje. Predstave bi se namreč zarad njih množine med seboj pomešale
in brez vsakega reda združile, ako bi ne bilo imen,  okolu kterih se zbi¬
rajo jednakovrstne predstave.

Govor je prvo in najvažnejše sredstvo, da mo¬
rejo ljudje med seboj občevati.  Ž njegovo pomočjo
vpliva vzgojitelj na gojenca, da bi iz njega napravil popolnejšega
človeka. Zato je treba, da skrbi posebno vzgoja za razvitek

42

Govor.

jezika pri mladini. Da se dosežejo povoljni vspehi pri jezikovnem
poduku, treba je paziti na sledeče:

1. Govorne vaje naj bodo ozko zvezane z na¬
zornim podukom.  Ako zagleda otrok kako novo stvar, mora
se mu povedati tudi njeno ime, ktero naj ponovi, da je ne po¬
zabi. Ako pa sliši kako novo besedo, ktere še ne razume, mora
se mu razjasniti in razložiti. Tudi najmlajšemu otroku je treba
vsako stvar imenovati s pravim imenom. Ako rabi otrok napačen
izraz, popravi naj ga učitelj takoj. On se ne sme zadovoljiti,
ako se uče njegovi učenci mehanično tvarine, ktere ne razumejo.
Ako kaj čitajo, razložiti se jim mora pomen vsake manj znane
besede. Ko pride otrok v šolo, prinese s seboj že precej veliko
množico besed in nazorov, ki so pa dostikrat nepravi, nepopolni
in zmedeni. V takih slučajih se tu pa tam trdi, da dotični
otrok še ni sposoben za šolo. Učiteljeva naloga je, da mu po¬
pravlja napačne nazore in besede ter ga vadi pravilne izreke.

2. Mladino je treba spodbujati, da pazi na le¬
poto jezika v govorjenju in pisavi.  Učitelj naj se pri¬
zadeva, da se navadi učenec besede čisto in umevno izgovarjati
ter se ogibati nepristojnih izrazov. Zato je dobro, da jim kaže
s svojim zgledom, kako naj postopajo. Govori naj torej pravilno
ter se varuje nepotrebnih besed, še bolj pa psovalnih imen.
Z majhnimi otroki naj govori v prav priprostih stavkih ter se
poslužuje le znanih besed. Dobro je, da vzrastejo otroci, ako
je mogoče, v družbi takih ljudi, ki govore lepo, čisto in pravilno.

3. Mladina naj se najprej dobro navadi ma¬
ternega jezika, potem še le naj se prične učiti tu¬
jega.  Otroci, ki se uče na jedenkrat več jezikov, ne nauče se
nobenega popolnoma. Razun tega zgube mnogo časa, kterega
bi lahko porabili za stvarni poduk, ki je prav za prav glavni
temelj omiki.

Napačno je, ako se trudijo nekteri stariši, da bi se
naučili njih otroci že v prvi mladosti razun maternega
jezika še kakega drugega. V tem oziru pravi Richter in za njim
Niedergesasz (Allg. Erziehungslehre, 4. Aufl. str. 52): „Zdrava pedagogika
mora zavreči učenje tujega jezika v otroških letih za tako dolgo, dokler

Razum.

43

nima gojenec svojega maternega jezika v oblasti. Vsled vsake prezgod-
njosti v tej zadevi postane gojenec notranje raztresen, njegova moč se trati
in misli neprestano omahujejo. Ta škodljivi nasledek, ki se ne more
odobriti v psihologičnem oziru, ni nič manjši za razvijanje otroka glede
njegovega maternega jezika. Ker se čas in moč delita za izučenje mater¬
nega in tujega jezika, slediti mora tudi v izidu polovičarstvo, ktero se
glede maternega jezika najžalostnejše pokaže v motnosti jezikovnega čustva . 11

Bormann in za njim Niedergesasz (op. cit.) pišeta: „Nikar naj se
ne misli, da se da pozneje dohiteti tisto potrebno zaostajanje v maternem
jeziku. Dohiteti (v pravem pomenu) ne da se prav za prav čisto nič.
Najmanj se pa da kaj dohiteti v razvijanju človeške narave. Vsaka sto¬
pinja človeškega življenja ima svojo določeno nalogo, odvisno od moči, ktere
so ravno v njem pričele delovati, in ako se tu ne izvrši, ne bo se nikdar,
tudi na nobeni naslednji stopinji razvijanja. Pa tudi, ako bi škoda glede
maternega jezika v posameznih slučajih ne bila tako velika, kako pravico
ima tuji jezik, da ovira popolnejšo prisvojitev maternega jezika? Jezik
sam na sebi je obrazujoč element — tuji jezik je tuj obrazujoč element . 11

§ 18. Razum.

Nazori o predmetih iste vrste imajo zmirom nekaj skup¬
nega  in j e tl n a k e g a,  a tudi dostikrat nekaj različnega.
Tako ima n. pr. vsak nazor trikotnika predstavi ravne ploskve
in omejenosti od treh prem. Razun teh predstav pa se lahko
nahajajo še druge, ki se nanašajo na trikotnikovo veličino, po¬
dobo, tvarino itd. Ako združimo v mislih skupne in bistvene
predstave nazorov o istovrstnih predmetih, slučajne in nebistvene
pa izločimo, dobimo pojem. Tako n. pr. obsega pojem trikot¬
nika predstavi ravne ploskve in omejenosti od treh prem.

Ako opazujemo in vzpoznavamo posamezne predstave isto¬
vrstnih nazorov, jih po njih sorodnosti ali pa nasprotnosti zdru¬
žujemo ali pa ločimo ter se ob jednem zavedamo, kako in
zakaj  smo jih združili ali pa ločili, takrat mislimo. Miš¬
ljenje je delovanje duše s pojmi. Vzmožnost miš¬
ljenja pa se zove  razum.

S pomočjo razuma pa ne sestavljamo samo pojmov, temuč
tudi sodimo in sklepamo. Med posameznimi pojmi se lahko
nahajajo raznovrstne razmere. Ako se zavedamo kake take raz-

44

Razum.

mere med dvema pojmoma, napravimo sodbo.  Ako imamo
pojma „orel“ in „ptica“, napravimo lahko sodbo „orel je ptica 11 .
Iz sodeb nam je mogoče izvajati sklepe.  Ako imam sodbi
„orel je ptica 11  in „ptica je žival", lahko iz tega sklepam „orel
je žival".

Razum ni prirojen, teintič pridobljen.  Sposobnost miš¬
ljenja seže samo tako daleč, kakor daleč sežejo predstave in
pojmi, pridobljeni na podlagi notranjih in zunanjih zaznav. Od
jasnosti predstavljanja odvisi jasnost mišljenja. Kdor se ni nič
učil, ta ne razume nič, ne more pojrniti, soditi in sklepati, nima
tedaj razuma.

Potrebno je, da se gojenec zgodaj navadi pravilno misliti.
Da se to doseže, naj se pomni:

1. Prvi pogoj za razvoj razuma je, da si go¬
jenec prisvoji' jasne in razločne nazore.  Treba je,
da se dobro seznani z nazornimi predmeti, da izsledi' razmere
med posameznimi deli iii celoto, da primerja jednakovrstne pred¬
mete ter da poišče na jedni strani njih skupne in bistvene, na
drugi strani pa nebistvene in slučajne znake. Na ta način si
gojenec sam naredi pojem, ki mu bo mnogo jasneji, kakor pa,
ako bi ga čul iz vzgojiteljevih ust v obliki definicije.

2. Učitelj naj da učencem priložnost, da bodo
sami sodili in sklepali.  Navadi naj jih, da bodo vsakikrat
prej premislili, preden bodo izrekli svojo sodbo ali pa svoj sklep.
Po gostem naj učitelj popraša za razloge, zakaj so tako sodili
ali pa sklepali, da se prepriča, ali učenci v resnici znajo, ali pa
so le slučajno prav pogodili. Učenec ne sme soditi o rečeh, o
kterih nič ne razume. Nikar naj učitelj ne zahteva od njega
sklepov, definicij in dokazov, kteri bi bili zanj še pretežki. A
tudi mu ne sine dela preveč olajšati, da se ne prevzame. Po¬
kazati se mu mora, da je treba pri sojenju in sklepanju posto¬
pati previdno, ker se je lahko zmotiti.

3. Učenec naj se vadi iskati iz posebnega ob¬
čno, iz konkretnega abstraktno, iz zgledov pra¬
vilo, iz nazorov pojme, iz posledic razloge in iz
učinkov vzroke.  Da pa more dobiti iz posameznih, isto-

Apercepcija.

45

vrstnih slučajev občno veljavne resnice, ne sme biti prvih pre¬
malo, tudi morajo biti dovolj jasni. Čim več ima učenec isto¬
vrstnih zgledov, tem lažje mu je iz njih izvesti pravilo. Iz
mnogih jednakih učinkov je lažje poiskati vzrok, kakor pa samo
iz jednega. Posamezni slučaji morajo biti istovrstni, ne pa
mnogovrstni.  Mnogovrstnost bi ga mogla zmotiti in zmešati.

4.  Občna načela, ktera si je gojenec pridobil,
treba je urediti in spraviti v soglasje,  da jih lahko
prav uporabi v posebnih slučajih. Pojme z manjšim obsegom
je treba podrediti pojmom z večim obsegom.

§ 19. Apercepcija.

Zaznavanje ali zavestno predstavljanje se tudi zove per¬
cepcija. Ako se pa z neposrednim zaznavanjem
združi kaka reprodukcija, imenujemo tako zdru¬
ževanje  apercepeijo ali primeno. N. pr. V šoli učitelj opiše
leva tako, da dobi učenec precej jasno predstavo o njem, ako-
ravno ga še ni nikdar videl. Kmalu potem pride učenec v me-
nažerijo ter zagleda tu leva. Takoj ga spozna ter reče: Ta
žival je lev. Prejšnja predstava o levu, ktero je učenec repro¬
duciral, ko je zagledal živečega leva pred seboj, združila se je
z novim zaznavanjem. Iz rečenega je razvidno, da imamo pri
apercepciji opraviti z dvema predstavama, izmed kterih je tista,
ktero reproduciramo, že stara,  druga je pa nova.  Starejša
predstava je tudi močnejša,  ker po njej se mora ravnati
mlajša. Slabejša, mlajša predstava se spoji z močnejšo, starejšo,
zato se prva zove primenjena (apercepirana), druga pa pri-
menjajoča (apercepirajoča) predstava.

Primenjene predstave  zgube po apercepciji nekoliko
svoje samostojnosti,  a zato pa tem bolj okrepe. Spo¬
znanje kake osebe ali reči, imenovanje kakega
predmeta, uvrstenje neznanega med znane stvari,
vse to so čini apercepcije.  To, kar zapazimo, zaznavamo
in izkusimo, ne preide v zavest preč v takem stanu, kakoršno
je, temuč se prej primerja s starejšimi, sorodnimi predstavami,

46

Apercepcija.

ktere pri tej priložnosti reproduciramo, ter se mora ravnati po
njih vsebini tako, da zremo novejše zaznave s pomočjo starejših,
kakor skozi barvano steklo.

Apercepcija je jako važna, ker ustvarja nekako stalnost
in trdnost  v našem duševnem življenju. Novejše vtise podreja
starejšim ter dene vsako novo predstavo na pravo mesto. Brez
apercepcije bi ne bila mogoča duševna omika. Z njeno pomočjo
moremo obdržati tudi jako neznatne posameznosti in malenkosti,
ako se za nje nahaja v duši dovolj sorodnih primenjajočih pred¬
stav. Ako so trajne in jake, imenujemo takega človeka dosled-
njega. Stari ljudje se pogostokrat odločno upirajo novotarijam,
ker so se njih nazori včvrstili v teku časa.

Tvarino, ktero dobimo po izkušnji, treba je urediti tako,
da spojimo sorodno s sorodnim, podredimo posebno pod občno,
pridružimo k staremu novo itd. Vse to se vrši v obliki aper¬
cepcije. Ako sodimo,  to je, ako se zavedamo kake razmere
med dvema pojmoma ter napravimo rek, v kterem je iz jednega
pojma nastal osebek, iz drugega pa dopovedek, godi se to s po¬
močjo apercepcije. Osebek je mlajša, slabejša in tedaj
primenjena predstava, dopovedek je pa starejša,
močnejša in primenjajoča predstava.

Dobro uravnana apercepcija je podlaga učenju. Učenec
si zapomni to, kar more razumeti, ali z drugimi besedami, on si zapomni
take predstave, ktere se lahko v obliki apercepcije spoje z drugimi, n,im
sorodnimi predstavami, ktere se že nahajajo v njegovi duši. Ako učitelj
govori o skladnosti trikotnikov, ne razumeli bi ga učenci, ako bi ne znali
čisto nič iz geometrije. Apercepcija je vozki zvezi s pazljivostjo.  Le
ta je pazljiv, v kogar duši dobe nove in neznane predstave dovolj sorodnih,
a že znanih predstav, da se ž njimi združijo. Učitelj mora pri poduče-
vanju mladine imeti pred očmi učenčevo znanje in pa način, kako mu bo
neznane in nove predstave združil s sorodnimi, ktere so mu že znane.

Vsebina primenjajočih predstav je pri raznih ljudeh jako različna,
kar je odvisno od razvijanja dotičnega človeka. Zdravnik opazi takoj vsako
neznatno znamenje bolezni pri svojem pacijentu, a ne zagleda na svoji
obleki in perilu pomanjkljivosti, ktere bi gotovo ne ušle njegovi ženi.
Jeden in isti predmet more pri raznih ljudeh vzbuditi razne vtise. Drevo,
ktero se nahaja v gozdu, opazuje prirodopisec s popolnoma drugačnega
stališča, kakor pa drvar.

Čustvo.

47

V  Drugi odstavek.

Vzgoja srca. (Vzgoja čustev.)

§ 20. Čustvo.

V naši duši. se neprestano vrste razne predstave. Ko pri¬
dejo nove predstave v našo zavest, snidejo se s prejšnjimi. Do¬
stikrat nastane med prvimi in naslednjimi neko nasprotje, ktero
pospešuje ali pa ovira predstavljajočo moč naše duše. Pospe¬
šitev predstavnega življenja napravlja v duši
ugodno stanje, oviranje pa neugodno. Zavedanje
ugodnega ali pa neugodnega stanja naše duše
v sled pospeševanja ali pa oviranja predstavnega
življenja se*zove  čustvo, in sicer je prvo ugodno čustvo,
drugo pa neugodno.

Ako dobim naznanilo, da mi je prijatelj umrl, nastane v moji duši
neugodno čustvo. Prvo predstavo, da je prijatelj med živimi, teži in ovira
nova predstava, da je že mrtev. To mi napravlja neugodno čustvo, namreč
žalost za umrlim prijateljem. Ako se istinitost zadnje predstave, da je
prijatelj mrtev, odstrani s pomočjo nove predstave, da je prijatelj popol¬
noma zdrav, nastane v moji duši takoj ugodno čustvo, namreč veselje, da
prijatelja še nisem izgubil.

Iz tega je razvidno, da čustvo ni samostojno,
temuč je združeno s predstavami. V človeku nastane
ugodno čustvo  svobode v nasprotju prestanega vjetništva, ne¬
ugodno čustvo otožnosti  zarad nesrečne sedanjosti, ko se
spomni vesele preteklosti. Le ako primerjamo stanje svobode
s stanjem vjetništva, dobimo ugodno čustvo- svobode.

Ako se.ugodno čustvo z neugodnim tako hitro menjava,
da se nam zdi, kakor da bi bilo v duši samo jedno čustvo,
zovemo to mešano čustvo.  Tako čustvo bi n. pr. imela mati,
ktera se mora ločiti od sina, ker je ta poklican v tuj kraj na
kako odlično mesto.

48

»Čustvo.

Ako se spoje jed »a k a čustva, postanejo jačja,  ako se
pti zedinijo nasprotna  čustva, postanejo slabejša.  Ako se
več čustev spoji v jedno, imenujemo to skupno čustvo.

Dostikrat je oviranje in pa pospeševanje naših. predstav
tako hipno in slabo,  da ne rodi nikakršnega čustva. Včasi
mi ni veliko na teni ležeče, ako se ne morem spomniti kakegp.
imena, ktero sem pozabil. ;

Jakost  ugodnih in neugodnil? čustev je odvisna 1.) od
jakosti in novosti dotičnih vtisov, 2.) od naše* razdražljivosti in
3.) od živahnosti naše domišljije.

Po v s e b i n i morenio čustva deliti v občutna, estetična,
intelektualna (umna) in moralna. Ker so vsa' ta čustva v
zvezi z določeno vrsto spoznav, po kterih so tudi deloma dobila
svoja imena, kakor n. pr. čustvo za lepoto = estetično čustvo,
zovemo jih posebna čustva.  Ta čustva ^se ne nahajajo pri
vseh ljudeh v jednaki meri. Čim bolj izobražen je človek, tem
bolj so razvita njegova posebna čustva.

Ta čustva delimo v niža in viša. K nižini prištevamo
občutna čustva.  To so tista, v kterih se zavedamo raznega
stanja svojega telesa. Ta čustva nastajajo neposredno iz občutov.
Ker so občuti prvi duševni čini, dobi človek občutna čustva
prej, kakor druga* Iz živdtnih 'ali občnih občutov nastanejo
lahko občutna čustva, n. pr. čustvo zdravja, bolezni, glada, žeje,
truda, pokoja po težkem delu itd.

. Viša čustva  se rode iz spoznav, ktere so nastale s po¬
močjo mišljenja. K njim spadajo estetična, intelektualna,
moralna in verska  čhstva, potem sčrčutje in samočutje.

Čustva, ktera je imel človek, puščajo v duši sled ter se
lahko v ugodnih .slučajih sopet ponove. Ako se jim takrat pri¬
družijo novi, jednakovrstrii_ vtisi, okrepe in utrde se še bolj.
Čustva, ktera srn se-tako vtisnila dušo, d, a jih
moremo smatrati kot stalne dušne lastnosti, z o-
vejo  se  čud (Gemiith).

V obče razločujemo v e s e 1 o in žal os tn g čud. Čud
je vesela, ako še je razvila iz ugodnih, žalostna
pa, ako se je razvila iz neugodnih čustev, čud je

čustvo.

49

pri raznih ljudeh kaj različna, kar nam pričujejo izrazi: veselost,
dobrovoljnost, zadovoljnost, potrpežljivost, stanovitnost, resnob¬
nost, malomarnost, hladnost, občutljivost, otožnost, pobitost itd.
Raznovrstnost čudi v duši kakega človeka je odvisna od veče
ali manjše dušne prejemljivosti za zunanje vtise in od’ razmer,
v kterih človek raste in živi. Ker je čud. dveh oseb navadno
nejednaka, more isti dogodek v njunih dušah vzbuditi nejednake
občute. Ljudi vesele čudi more vsaka malenkost razveseliti,
ljudi žalostne čudi pa najmanja stvar užalostiti.

Čud se v teku časa bolj ali manj premeni.  To premembo
posebno provzročujejo starostna doba, duševna, nravna in este-
. tična omika, sreča ali nesreča, bolezen in sploh -osoda. Ako se
čud kakega človeka menja pogosto in brez pravega razloga,
pravimo, da je 'pr e meniji  ve* čudi.

Ljudje dostikrat bolj cenijo to, kar se jim zdi prijetno,
kakoj- pa to, kar jim je koristno, ali z drugimi besedami, oni
se ravnajo bolj po svojih čustvih, kakor pa po razumu. Naloga
vzgoje je ;  da prične zgodaj vzbujati pri mladini plemenita čustva,
ktera jo morejo voditi k - dobremu. Človek brez' plemenitega
srca ne more biti kreposten.

Kar se tiče izobraževanja čustev, treba je pomniti:

1. Velik vpliv ima telo na razvitek čustev
Zdravja stori človeka veselega, bolezen pa žalostnega. Tega ne
opazujemo samo pri odraslih ljudeh, temuč še’ veliko bolj pri
otrocih. Kako težko je bolno dete utešiti in pomiriti ! Treba je
torej posebno pri otrocih skrbeti, da se jim telo ohrani zdravo.
Po daljšem trudu sa mora gojencu dovoliti dovolj počitka in
spanja, da živci zopet okrepe.

2. Mladina naj se zgodaj navadi rednega dela.
Lenoba ni samo vseh pregreh grdoba, kakor pravi pregovor,
temuč'tudi začetek slabe volje. Kakor hitro se otroci prično
dolgočasiti, udajo se kaj radi raznim neumnostim. Zgodaj naj
se jjpi vcepi veselje nad vsakim vspehom in pa čustvo upanja
do prijetnega počitka po dovršenem delu, • ker na ta način se
jim zmanjša zopernost do truda. Tako se navadijo pridnosti,
ktera jim ostane tudi v poznejših letih. O pravem času se bodo

4

50

Čustvo.

odločili za tisti poklic, ki bo najbolj ugajal njihovim močem, ter
tako postali koristni udje človeške družbe.

3. Mladino je treba preskrbeti s tem, česar
potrebuje za življenje.  Ni dobro, da bi trpela pomanj¬
kanje, a tudi ne, da bi živela v preobilnosti. Otrok, ki mora
zgodaj okusiti, kaj je revščina in potreba, ‘postane otožen in le
posebno ugodne razmere bi ga mogle sčasom rešiti njegove kla-
vernosti. Gojenec pa, ki je navajen vsega, kar si poželi, po¬
stane brezskrben, ošaben in nesočuten. Mnogo otrok pokvari
prevelika ljubezen starišev, ki jim radi prizaneso vsak prestopek
ter jim čez mero strežejo.

4. Dobro je, da vzbuja vzgojitelj v duši svo¬
jega gojenca bolj vesela .čustva.  Da to lažje doseže,
naj bo ž njo prijazen, posebno pa s tišjimi, ki So bolj otožnega
duha in ktere preganjajo nadloge in nesreče. Dobro je, da
gojencu odstrani vsako priložnost, ktera bi ga mogla močno
užalostiti. Varovati ga je 'pa tudi treba lahkomiselnosti in raz¬
uzdane radosti.

5. Vzgojitelj naj pazi, da mladina ne' postane
pr eobčutlj  i v a. Ljudje premehkega srca ne morejo biti srečni,
ker jih vsaka malenkost preveč gane. Kar na pravilno'čutečega
človeka ne napravi nikakoršnega vtisa, more- kakega sentimen-
talca gani,ti do solz. Žalost ali pa veselje, sreča ali pa nesreča,
naj si bo resnična ali pa samo namišljena, more razburiti dušo
preobčutljivemu človeku. Zarad premočnih čustev ne more
vztrajno delati in v svojem postopanju kaže malo samostojnosti.
V prvem trenutku obeta t  vse storiti, a ko. ga prevzame drugo
čustvo, ne sto’ri ničesar. Dostikrat je iz samega sočutja tako
zmešan, da nesrečnežu ne. more pomagati; po gostem zamuja
izvršiti tiste dolžnosti, kterih bi se moral najprej lotiti.

6. Gojenčevo čustvo naj bo resnično.  On se ne
sme navaditi, kazati zunanjemu svetu čustva, kterih nima, in
čustva, ktera. ima,j pa prikrivati. Resničnemu čustvu ste nasproti
hinavščina in potuhnenost.  Hinavec nalašč skriva svoje
misli in čustva ter se prizadeva, kazati svetu 'S svojim govor¬
jenjem, obnašanjem in delovanjem drugačne misli in občute. To

Estetično čustvo.

51

dela včasi iz navade, včasi iz dobičkarije ali pa iz drugih na¬
gibov. Razume se, da se je treba prizadevati starišem in vzgo¬
jiteljem, da prej ko mogoče zamore hinavščino in potuhnenost
v mladih srcih.

7. Čustvo mora biti jasno,  kar se doseže, ako človek
ceni in presoja reči in razmere tako, kakoršne so. Jasnemu

-čustvu nasproti je sanjarija,  ki nastaja vsled napačnega raz¬
merja med čustvom in razumom, bodisi da je razum nenavadno
slab ali pa čustvo nenavadno močno. Namesto da bi razum vodil
čustvo, gospoduje čustvo čez razum. Sanjar vidi reči in razmere
v dokaj jasnejšem svitu, kakor so v resnici. Med ljudmi raznih
vrst se nahaja tudi precej veliko število sanjarjev, tako v politiki,
v veri, v umetnosti itd. Sanjarji in njih privrženci mislijo, da
so kaj več, kakor drugi treznejši ljudje, in zato prvim ni težko
vplivati na njih jednakomisleče pristaše.

8. Vzgojitelj naj pazi, da bodo predmeti, ktere gojenec
vidi, in dogodki, ktere doživi, vzbujali v prvi vrsti plemenita
čustva.

9. Vzgojitelj naj skrbi za primerno razvijanje
gojenčeve domišljije,  kajti od te je dostikrat odvisen
postanek in razvoj raznih .čustev. Vsled prevelike dražljivosti
•živcev, združene z živahno domišljijo, nastanejo lahko iz čustev
afekti.  Tako more nastati iz dvoma obup,  iz osupnenosti
strah in groza,  iz zabave razposajenost.  — Pa ne samo
prevelika dražljivost in preživahna domišljija ste škodljivi, temuč
tudi nasprotno stanje, človeku,” čegar dražljivost živcev je ne¬
znatna in domišljija nerazvita, manjka podvzetnosti, pridnosti,
upanja v boljšo prihodnjost itd. Gojenec se ne sme nepogojno
udajati ugodnim in neugodnim čustvom, temuč se mora priza¬
devati, da postane razum voditelj njegovi domišljiji. Veliko se
v tem oziru da doseči s pametno intelektualno vzgojo in dobrim
podukom.

§ 21 . Estetično čustvo.

Estetična čustva so tista, ktera v nas vzbuja le¬
pota ali pa grdota kakega predmeta, v kterem je

4 *

52

Estetično čustvo.

izražena kaka ideja. Take predmete lahko zovemo este¬
tične predmete. Oni vplivajo na oko ali pa na uho. Este¬
tični predmeti morejo hiti reči in prikazni v prirodi,  kakor
cvetice, zvezdnato nebo, gfom in blisk itd., potem značaji in
čini ljudi,  posebno iz zgodovine, ter umetna dela,  kakor
poslopja, slike, kipi, pesniški izdelki itd.

O predmetih, kteri so nam všeč, pravimo, da so, 1 epi,.  ako-
nam pa ne ugajajo, trdimo, da so grdi. Lepota obstoji v
soglasju, grdota pa v nesoglasju posameznih delov
kakega predmeta.

Vsak človek ne zna razsoditi, je li kak predmet lep ali
grd. Kdor nima za to vajenega vida, razvitega sluha in žive
domišljije, kdor se za više ne zanimlje in premalo misli, ta ne
dela velikega razločka med lepim in grdim. Sposobnost
estetičnega razsojevanja se' zove  vluis. Ta je na¬
raven ali pa umetniško izurjen.  Človek naravnega vkusa
sodi o lepoti samo po čustvu, človek umetniškega vkusa pa tudi
po razumu. Ko presojujemo estetično vrednost kakega predmeta,
ne smemo misliti ob jednem na njegovo korist ali pa dragocenost-
robe, iz ktere je izdelan.

Estetična čustva so jako važna za duševni razvitek vsak-
terega človeka. Estetično izobraženega človeka je veliko lažje
pripeljati na pot kreposti, kakor pa neizobraženega. Človek
estetičnega vkusa sicer še ni nraven; vendar mu do nravnosti
manj manjka, kakor tistemu, ki je udan samo poltenosti in na-
sladnosti. Človek ne sme ljubiti pravo in dobro le zaradi oblike;
v lepi obliki so dostikrat izražene lepe misli, in kjer so te, ondi
še ni vse popačeno. Posebno priporočati je estetični vžitek kot
odpočitek po resnem delu, ker se človek na ta način varuje
dolgega časa in njegovih slabih nasledkov.

Vzgoja naj rano prične v mladini vzbujati in razvijati este¬
tična čustva. Vzgojitelj naj'si pomni:

1. Zgodaj se mora gojencu odstraniti malo¬
marnost do lepega.  Navaditi gaje  treba rednosti in snaž¬
nosti. Ako mu ni veliko za snažnost, studilo se mu tudi ,ne bd
to, kar je nesnažno in grdo. .

Intelektualno čustvo.

53

2.  Zgodaj naj se gojenec seznani s tistimi
■predmeti, kteri mu morejo vzbujati estetična
čustva. Veliko je ležeče na prvih vtisih, ktere dobi otrok.
'To kar je lepo, da se dostikrat pokazati na priprostih stvareh
in tedaj ni potreba jako dragocenih umotvorov.

Estetična čustva morejo vzbujati razni predmeti.

V prirodi je na tisoče predmetov, ki ugajajo našemu vkusu.

’ Pogled na visoke gore in široko morje, na zelene gorice in krasne
doline more razveseliti naše srce zarad lepote in vzvišenosti, ki
se ,tu nahaja... Kdo še ni občudoval jutranje zarje, zahajajočega
solnča in zvezdnatega neba! Mladino je treba večkrat peljati
na prosto, da tu lažje opazuje krasoto prirode ter se vnema za
to, kar je lepo.

Estetični predmeti morejo biti značaji in čini živečih ali
pa'zgodovinskih ljudi. — Mladini je treba zgodaj pokazati, kaj
se v življenju med ljudmi sme govoriti in storiti, kaj pa ne, kaj
je spodobno in lepo, kaj pa grdo in umazano. Navadi naj se
značajne ljudi spoštovati in posnemati.

Izmed umotvorov morejo posebno slike  vzbujati v mla¬
dini estetična" čustva. Zato je dobro, da ima vsaka šola neko¬
liko lepih slik. — Kar se tiče lepote in vzvišenosti glede ki¬
parstva in zidarstva,  ima mladina navadno manj priložnosti,
dar bi jo opazovala. — Važen estetični predmet je pesništvo.
Mladina rada posluša ali pa čita vsakovrstne povesti in pesni.
Pri tem jo je treba opozoriti na taka dela, ki imajo v resnici
pesniško vrednost. — Velik vpliv na človeka ima glasba.
Posebno .mladina rada posluša petje in sviranje. Dobro je, da
se- tudi ona rano nauči lepili melodij, posebno narodnih. Mno¬
gokrat je,naredila lepa pesen neizmeren vtis na srca vseh po¬
slušalcev. Za pevanje naj se izbero take pesni in take melodije,
ktere so primerne starosti učencev, da jim bolj sežejo v njih
srca.

§ 22 . Intelektualno čustvo.

Naše mišljenje spremljajo navadno čustva. Ako izreče kdo
kako trditev, ki se vjema z našim nazorom o dotični stvari, nam

54

Intelektualno čustvo.

je to všeč; ako se pa ne strinja, nam ni po volji. Taka čustva,
ki so v zvezi z našim mišljenjem in z našimi spo¬
znavami, zovejo se intelektualna. Ako so spoznave, ki
so iz nova nastale v naši duši, v soglasju s prejšnjimi, vzbujajo
v njej ugodno čustvo, v protivnem slučaju pa neugodno. So¬
glasje med spoznavami zovemo resnico, nesoglasje
pa  neresnico. K intelektualnim čustvom spada čustvo raz¬
ločnosti in kalnosti  naših predstav, čustvo prepričanja
in dvoma  glede našega znanja, čustvo veselja,  ako se nam
posreči, svoje znanje na kterikoli način povečati in popolniti,
čustvo žalosti,  ako se zastonj duševno trudimo itd.

Intelektualna čustva so jako znamenita pri vzgoji in poduku.
Od učitelja in učenca smemo le -takrat pričakovati vspešnega
napredka, kadar spremljajo njuno delovanje močna intelektualna
čustva. Da se to doseže, treba je pomniti:

1. Podučevanje mora biti zanimljivo in mla¬
dini primerno.  Ako se podučuje mikavno, uče se učenci
radi; ako se pa znanje le s silo vtepa v glavo, smatra mladina
podučevanje kot nekako muko, ktere se hoče prej ko mogoče
iznebiti. Poduk ne sme biti niti prelahek, pa tudi ne pretežek,
ker z obojnim se ugašuje veselje do učenja in napredka.

2. Učitelj naj daje učencem priložnost, . da
bodo sami našli resnico.  Vendar jih je treba pri tem
delu voditi in jim pomagati, da iskanje ni pretežavno in zvezano
z neugodnimi čustvi. Ako pride mladina sama ali pa z učiteljevo
pomočjo do zaželenega rezultata, gotovo ne izostane intelektualno
čustvo radosti. Ako je gojenec vsled svojega truda prav spo¬
znal vrednost intelektualnih čustev, dobil je tudi veselje do
duševnega napredka in do samostojnega vednostnega preisko¬
vanja.

3. Učitelj mora pokazati, da tudi njega to
z a n i m 1 j e , kar hoče učence naučiti.  Zato je treba,
da jim pri težjih vprašanjih pomaga in da se vselej prepriča,
kako so učenci rešili svojo nalogo.

4. Podučevanje ne sme biti površno in krivo.
Na vsako vprašanje naj sledi stvaren in temeljit odgovor. Po-

Moralno čustvo.

55

vršnost pri poduku ovira izobraževanje razuma in ugašuje voljo
k daljnemu delovanju.

. § 23 . Moralno čustvo.

* * * m

Moralna čustva se nanašajo na človeško ho¬
tenje in delovanje, kteroodobrujejo ali pa
zametujejo.  Ravnajo se po moralni zavesti dotičnega člo¬
veka,^. j. po njegovem mnenju o dobrem in hudem, o pravici
in krivici, o čednosti in pregrehi. Vsak človek meri po svojem
moralnem prepričanju, naj si-bo to kakoršnokoli, svoje posto¬
panje in delovanje drugih. Pri nekterih ljudeh je njih moralna
zavest jako natančna, pri drugih pa bolj površna. Prvi kaj radi
izrazujejo svojo zadovoljnost ali pa nezadovoljnost o postopanju
kakega človeka, zadnji se pa le malo brigajo za dobra in slaba
dela svojih bližnjih.

Moralna zavest, s k ter o meri človek svoje
delovanje in nehanje, zove  se  vest. Ta je spod¬
bujajoča ali pa svareča,  kadar se 'človek hoče lotiti
kakega dela; po dovršenem delu je pa prizmajoča ali pa
očitajoča. Dobra  vest človeku njegovo dejanje odobruje,
slaba  pa zametuje. Po večji ali manjši nravni izomiki dotič¬
nega človeka imajo nekteri natančno  vest, drugi pa omahljivo.

Moralna čustva so znamenitejša, kakor estetična. Za lepoto
se zapimlje le tisti človek, ki ima za to 'sposobnost, dobro ho¬
teti in storiti pa bi moral vsak. Ako se kak človek ne zmeni
za to, kar je lepo, ^zarad tega še ni tako daleč zašel, kakor tisti,
ki ostane hladen proti ^pravici in krivici.

Zgodaj se prikazujejo moralna čustva pri
otrocih.  Ti opazujejo delovanje in postopanje tistih, ki so v
njih obližju. Vsak,, kdor jim dobro hoče, zdi se jim nravno
dober; kdor jim pa nagaja, velja za hudobnega. Otroci kaj radi
posnemajo ravnanje tistih oseb, ktere imajo radi, ker si mislijo,
da ravno to ravnanje je dobro in hvale vredno. Iz tega je raz¬
vidno, da je moralna zavest malega otroka odvisna od njegovega
obližja.

56

Versko čustvo.

Vzgojiteljeva dolžnost je, da se moralna čustva pri mladini
vzbude in ohranijo. To se doseže na več načinov:

1. Vzgojitelj naj dela zmirom dobro in se va¬
ruje  zla. Njegov zgled več izda, kot njegove besede.

2 Vzgojitelj naj pazi, da odstrani kolikor
mogoče slabe zglede od goje n če v ega obližja ter
jih nadomesti z dobrimi.  Dobrodejno lahko vplivajo na
gojenca zgledi starišev, sorodnikov, tovarišev in drugih ljudi.
Važni so tudi idealni in zgodovinski zgledi, vzeti iz sv. pisma,
zgodovine in raznih drugih knjig.. Tudi životopisi slavnih mož,.
pravljice, prilike in basni se morejo porabiti. Povesti, v kterih
se opisujejo razna zločinstva, niso primerne nežni mladini.

3. Vzgojitelj naj se prizadeva s svojo besedo
utrditi gojencu njegovo moralno zavest.  Pokaže naj
mu, da je nravno dejanje vsakemu všeč in da za njim sledi
plačilo, zlo dejanje pa je zaničljivo ter je prej ali poslej doleti
zaslužena kazen. Ako je gojenec sam kaj dobrega storil, jahkq
ga vzgojitelj pri priložnosti pohvali, ako se je pa pregrešil, naj
ga kaznuje. Vendar mora v obeh slučajih previdno postopati,
da ne žali njegovega saniočutja.

§ 24. Versko čustvo.

Verska čustva vzbujajo v naši duši predstave
o vsegavednem in všegamogočnem bitju, ktero je
ustvarilo nebo in zemljo, ter o čeznatornem svetu,
kjer se snidejo po smrti vsi pravični ljudje, da dobe tam svoje
plačilo. Vera v Boga in čeznatorni svet daje človeku upanje,
da doseže še le po smrti pravo srečo, ter ga navdaja z ljubez¬
nijo do neskončno modrega in dobrega stvarnika.

Versko čustvo jako vpliva na voljo.  Misel, da je Bog
povsod pričujoč, da vse vidi in vse ve, da bo jedenkrat dobro
poplačal, hudo pa kaznoval, more .človeka odvrniti od slabega
ter ga privesti na pot resnice in pravice.

Pri mladini je treba zgodaj vzbuditi versko
čustvo.  Navadno je mati, ki prevzame to nalogo, ko začne

Sočutje.

57

njen otrok popraševati, od "kod so cvetice na travniku, kdo je
postavil gore, kdo je prižgal solnce in svitle zvezde na nebu.
Mati mu odgovarja, da je vse to Bog naredil, da je tudi njega
ustvaril, da je ta Bog neskončno dober, ker za vse skrbi, da
je jako pravičen, ker vse poplača, kar je dobrega, a tudi kaznuje,
kar je slabega. Otroku zaterjuje, da naj bo priden, ako hoče,
da ga bo Bog rad imel in vzel jedenkrat k sebi v nebesa. Na
ta način se versko čustvo more najprej vcepiti v otroško srce.

Varovati se je mehaničnega učenja verskih
resnic,  kterih otroci še ne razumejo in tudi pri tejn ničesar
ne občutijo. S tem se kaj malo doseže, ako so se o raznih
verskih resnicah navadili na pamet nekoliko nerazumljivih stavkov.
Tudi molitve brez prave pobožnosti ne pospešujejo verskega
čustva. Veliko pripomorejo k utrjenju verskega čustva pri mla¬
dini zgledi  starišev in drugih pobožnih ljudi v obližju.

Ko deca že nekoliko doraste, pospešuje naj rečeno čustvo
v.erski poduk in verske vaje.  Vse, kar se mladina uči
iz verstva, treba jej je dobro razložiti in razjasniti s primernimi
zgledi iz sv. pisma.

§ 25 . Sočutje.

Kadar slišimo, da se" našemu bližnjemu dobro ali slabo
godi, lahko se pripeti, da misel na tujo srečo t  ali nesrečo
vzbuja v nas ugodna ali pa neugodna čustva. Tako čustvo se
zove sočutje. Sočutje je tedaj čustvo, ktero v nas
vzbuja predstava jednakega čustva druge osebe.
Ako je to čustvo ugodno,, zove se soradost,  ako pa je ne¬
ugodno, imenujemo je sožalost.

Sočutju nasproti je protičutje, ktero v nas vzbuja
predstava nasprotnega čustva kake osebe.  Protičutje
je lahko zavist ali j5a zloradošt. Zavist  je neugodno
čustvo, ktero nastane vsled ugodnega čustva druge osebe; zlo-
radost  je pa ugodno čustvo, ktero je vzbudilo v naši duši
tuje neugodno čustvo.

58

Sočutje.

Sočutje imamo navadno s tistimi bitji, ktera čutijo, v prvi
vrsti z ljudmi, a tudi z živalimi. Sočutje dostikrat vzbuja sreča
ali pa nesreča naših sorodnikov, prijateljev, znancev, rojakov in
jednakomislečih ljudi. Radi se zanimamo za ljudi, š kterimi
smo dalj časa skupaj živeli. Za popolnoma neznane osebe se
le malo brigamo.

Sposobnost za simpatična čustva ni pri vseh
ljudeh jednaka.  Kdor se le malo peča z ljudmi in ima
večinoma opraviti le s svojo osebo, nima mnogo sočutja, pa tudi
protičutja ne. Kdor je sam trpel nesrečo, kaže več sočutja
proti nesrečnežu, kakor človek, kteremu se je zmirom dobro
godilo. Sočutje more zdatno povečati domišljija. Čim večja je
domišljija, tem večje je tudi sočutje. Ženske imajo navadno več
sočutja, kakor moški.

V praktičnem življenju se kaže sočutje kot dobrohot¬
nost, milosrčnost, postrežljivost in dejanska po¬
moč,  protičutje pa kot sovražnost, neusmiljenost, gro¬
zovitost in trinoštvo.  Sočutje veže jednakomisleče ljudi v
politična društva, v literarne družbe, v prijateljske zveze, v po¬
božne bratovščine, v pivske tovaršije itd.

Iz sočutja lahko nastane ljubezen,  iz protičutja pa
sovraštvo. Ljubezen  je ugodno čustvo, ktero se vzbudi,
ko opazimo, da se naše duševno življenje (misli, čustva in težnje)
zlaga z duševnifn življenjem druge osebe. Sovraštvo  pa je
neugodno čustvo, ktero v nas nastane, kadar opazimo, da se
duševno življenje druge osebe ne zlaga z našim duševnim
življenjem.

Sočutju in ljubezni je sorodna simpatija,  protičutju in
sovraštvu pa antipatija. Simpatija se zove nagnenje,
ktero kdo občuti nasproti kakemu drugemu bitju,
n. pr. simpatija do prijateljev, živali, cvetic itd. Antipatijo
imenujemo zopernost, ktero občutimo nasproti"ka¬
ke mu živečemu ali neživečemu bitju,  n. pr. antipatija
do lenuhov, kač, žab, raznih jedi in pijač.

Človek je navezan na ljudi in le v zvezi ž njimi mu je mogoče kaj
posebnega izvršiti. Ako hoče z drugimi ljudmi dobro shajati in si prido-

Samočutje.

59

biti njih nagnenje, mora znati ž njimi čutiti. Sočutje je torej jako po¬
trebno  in treba je je že pri deci vzbujati. Prvi in najvažnejši vpliv v
tem oziru ima mati. Njena ljubezen vzbudi jednako čustvo v srcu njenega
deteta, ki tudi začne ljubiti mater in vse tiste, ktere ima mati rada, kakpr
očeta, brate, sestre itd. čim večje soglasje je v hiši, tem laglje se pri
otroku razvija in utrjuje sočutje. Z otrokom samim je treba postopati
priljudno in nesebično ter mu pokazati, da nas veseli njegova radost in
da nam je bridka njegova žalost. Ko dete doraste in začne hoditi v šolo;
mora učitelj, kolikor mu je mogoče, nadomestovati stariše ter, paziti, da
vladajo med učenci iste razmere, kakor med brati in sestrami. Z dobro¬
hotnim postopanjem proti učencem pridobi si učitelj njih simpatijo in lju¬
bezen. Varovati se mora, da ne daje nekterim učencem prednosti pred
drugimi. Priporoča naj jim medsebojno složnost in sočutje do drugih
ljudi. Tudi jim je treba zgodaj vcepiti milosrčnost do živali.

§ 26 . Samočutje.

Človek primerja svojo moč in vrednost z močjo in vred¬
nostjo drugih stvari, posebno pa ljudi. Ko vidi, da jih presega,
nastaja v njem ugodno čustvo, ktero se zove samoetitje. To
čustvo se še le prav vzbudi, ko pride človek k samozavesti, to
je, ko spozna samega sebe, posebno pa svojo telesno in du¬
ševno moč.

Samočutje je pri raznih ljudeh jako različno.  Kar se
zdi jednemu dobro, to smatra drugi za slabo. Vsak ceni svojega
bližnjega po meri, ktero nosi v sebi. Kolikokrat se zgodi, da
se bogataš zaničljivo ozira na reveža, potepuh na poštenjaka,
hinavec na resnicoljuba. Pri izobraženih ljudeh je samočutje
plemenitejše, kakor pri neomikanih. Vse drugo je, ako je kdo
ponosen na svojo telesno moč ali pa na syoj duševni razvitek.

Samočutju sorodno  je eastiljubje, ktero nastaja v
duši, kadar se prepričamo, da priznajo našo vrednost ali pa„moč
tudi drugi ljudje.

Samočutje se kaže že pri otroku,  ki se z nekakim
veseljem poprime vsakega dela, da bi pokazal svojo prednost
pred drugimi. Čim močnejši postaja in čim laglje premaguje
razne ovire, tem bolj raste njegovo .samočutje; tem večja je pa
tudi njegova nevolja, ako se mu ne posreči njegovo prizadevanje.

60

Afekti.

Samočutje je jako važno, ker mnogokrat vodi človeka k do¬
bremu in ga odvrača od hudega. Vendar se dostikrat ne razvija
v pravi meri. Pri nekterih se kaže premočno, pri drugih pre¬
slabo, in treba je velike previdnosti, da vzgojitelj vcepi svojemu
gojencu pravo mero samočutja. Človek prešia-be ga sarao-
čutja je boječ, odvisen in prilizljiv; premočnega
samočutja pa trmoglav, vladohlepen in prevzeten.

Samočutje je treba previdno  vzbujati. Že otroku naj
se da priložnost, da vadi svoje duševne in telesne moči. Da se
pa ne prevzame, mora se mu pokazati, da segajo njegove spo¬
sobnosti le do neke meje. Z otroki, ki so od narave le malo
obdarjeni, treba je drugače postopati, kakor z bistroumnimi in
krepkimi. Varovati se je površnosti in polovičarske omike, .s
ktero ste mnogokrat združene domišljavost in premočno sa¬
močutje.

Vzgojitelj naj skrbi, da se v duši njegovega gojenca vzbudi
in razvije pravo častiljubje.  Da naj mu priložnost, da se
more na primeren način odlikovati. Vendar je trn treba mnogo
previdnosti, da se iz častiljubja ne razvije častilakomnost
in ničemernost.  Premočno samočutje in pretirano častiljubje
je treba brzdati in zmanjševati. Dostikrat se tako samočutje
nahaja pri ljudeh, ki so lepe zunanjosti ter bogatega ali pa
plemenitega rodu. Takim se mora pri priliki pokazati, da žlahtni
rod, bogastvo in zunanja lepota ne veljajo, ako se jim ne pri¬
druži tudi znanje in plemenita duša. - Nasproti pa bi bilo tudi
napačno, ako bi hotel vzgojitelj uničiti samočutje in častiljubje
svojega gojenca. . V obče je bolje, da ga spodbuja in osrčuje,
kakor pa kara in ponižuje.

§ 27 . Afekti.

Jako silovita čustva, ktera navadno iznenada
n a s t aj a j o, malo časa trajajo in ob j e d n e m t u d i t e 1 o
močno razburjajo, zovejo  se  afekti. Delimo jih v
ugodne,  h kterim prištevamo vzhit, veselost, razposajenost,
ginenje, navdušenje, strmenje, občudovanje itd., in pa v ne-

Afekti.

61

ugodne  afekte, kakor jeza, togota, srd, razkačenost, nevolja,
gnjev, besnost, sram, strah, groza, obup itd. Afektov ne smemo
zamenjati s strastjo,  ktera znači stalno dušno stanje ter
vzbuja samb ugodne občute.

Afekti močno delujejo na telesni organizem.
Oni krepijo ali pa slabe delovanje živcev in drugih organov, ki
so ž njimi v zvezi. Zarad tega napravljajo afekti velike pre-
membe na telesu. Nekteri pospešujejo tekanje krvi,
ktera vdati s silo v glavo. Oči se zasvetijo, lica zarude in di¬
hanje postane hitreje in laglje. Človek začne ploskati z rokami,
skakati, smejati se in peti, kadar je vesel; kričati, jokati, škri¬
pati z zobmi, tolči z rokami in nogami, kadar je srdit. Nekteri
drugi afekti zadržujejo tekanje krvi.  Vsled tega lica
oblede, dihanje je počasno, udje se tresejo, oči srpo gledajo in
celo telo postane nemirno.

Močni afekti so jako škodljivi  in mnogokrat so že pro-
vzročili omedlevico, razne bolezni, blaznost in naglo smrt. Tudi
samomori so včasi nasledki kakega afekta. Ti navadno motijo
zavednost in svobodno delovanje razuma. Človek ne ve, kaj
dela in kaj govori; še le pozneje se kesa svojega dejanja in
svojih besed.

Afekti kaj radi nastajajo pri otrocih.  Njih dušnost je
jako voljna in pristopna vsakovrstnim zunanjim vtisom, ki vzbu¬
jajo močna ugodna in neugodna čustva. Za smehom, kterega
je provzročil afekt veselja, sledi po gostem jok, ki je nastal
vsled afekta nevolje. Ker so pa afekti duši in telesu škodljivi,
treba je posebno deco varovati mnogokratne razburjenosti.

Število afektov se skrči in njih moč se zmanjša, ako se
skrbi za duševni in telesni razvitek gojenčevega življenja. Bolni
ljudje se prej razburijo, kakor pa zdravi. Vse, kar bi moglo
gojenca razdražiti, naj se odstrani. Ako pa ni mogoče, treba ga
je po malem pripravljati na to, kar bi ga moglo močno vzne¬
miriti, ako bi se mu nepričakovano naznanilo. Razum in voljo
je treba izobraževati, domišljijo pa brzdati. Vsakovrstnih ljud¬
skih vraž in pravljic o strahovih ni dobro otrokom pripovedovati.

62

Težnje.

Tretji odstavek.

Vzgoja volje. (Moralna vzgoja.)

§ 28 . Težnje.

Izmed vtisov, ktere dobiva človek od raznih strani, na¬
pravljajo nekteri v duši ugodna čustva, nekteri pa neugodna.
Z ugodnimi čustvi je združeno hrepenenje, da bi jih obdržali
dalj časa, z neugodnimi pa, da bi jih kolikor mogoče hitro od¬
stranili ter nadomestili z ugodnimi. Tako nastajajo težnje za
ugodnimi čustvi in protitežnje zoper neugodna.

Kakor čustva, tako tudi težnje niso prvotno, temuč se¬
stavljeno stanje  zavesti, ker nastanejo po medsebojnem
delovanju predstav. Predmet težnjam niso zunanje stvari,
temuč predstave,  ker le te si more duša prisvojiti.

Težnje hočejo doseči to, kar še ni tukaj, pro¬
titežnje pa odstraniti in uničiti to, kar je človeku
na poti.  Predmet težnji je nekaj manjkajočega,  ktero je
treba dopolniti in popolniti, predmet protitežnji pa nekaj vsi¬
ljenega,  zoper ktero se upira del naših predstav z večjim ali
manjšim vspehom. Težnje se nanašajo na nekaj prihod¬
njega,  to je na nekaj, česar še ni tukaj. Bolnik hrepeni po
zdravju, kterega nima. S težnjo je zvezana nezadovoljnost s
takratnim stanjem predstav in hrepenenje, da bi dospeli do
ugodnejšega stanja.

Težnje nehajo, kadar se j im popolno m a zado¬
volji.  Ako se pa zgodi to le deloma, trajajo še dalje, vendar
je njih jakost mnogo manjša. Večkrat je že kdo močno hre¬
penel po kakem predmetu; komaj ga je pa dobil, ni mu bil več
tako zanimljiv.

Predmet težnjam je v obče to, kar nam je vsaj nekoliko
znano.  Česar si ne moremo predstavljati, za tem tudi ne
moremo težiti. Kar vzbuja našo pozornost,  za tem radi

Nagon.

63

težimo in narobe. Čini močnejša je predstava  kakega
predmeta, tem močnejša je tudi težnja, ktera iz nje nastaja.
Ako vidi pijanec vino pred seboj, vzbudi se mu želja do pijače
dosti bolj, kakor takrat, ko si vino samo predstavlja.

Težnje so tem močnejše, čim več pomočnih predstav
jih podpira. Težnja za bogastvom je jako velika, ker je znano,
da se da ž njim na svetu mnogo doseči.

Človek naj bolj teži za tem, kar ga zanimlje.  Divjaki in otroci
navadno hrepene po tem, kar ugaja njih čutom, kakor po sladkih jedeh,
svetlih predmetih, živih barvah; izobraženi človek pa si želi duševne hrane.
Raznovrstno zanimanje vzbuja raznovrstne težnje.

Težnje se pri raznih osebah nanašajo na jako različne predmete.
Tudi se mnogovrstno preminjajo v življenju vsakega človeka. Kako vse
drugačne so težnje malega deteta, krepkega mladenča in sivega starčka!

Cim večkrat se kaka težnja ponovi in zadovolji, tem močnejša na¬
vadno postane. Kdor se je navadil piti, premaga se težko, da bi ne šel
v gostilno, ako gre raemo nje. Ako bi hoteli težnje uničiti s silovitimi in
neprimernimi sredstvi, dosegli bi dostikrat ravno nasprotno, kajti čim večji
je pritisek, tem večji je tudi upor.

§ 29 . Nagon.

Malo dete v zibeli še niina zavesti in zato tudi ne pozna
teženj; njegovo gibanje je odvisno od prirojenih nagonov.
Razločuje se pa nagon od težnje v tem, da deluje prvi neza¬
vestno  ter izvira iz neprijetnih občutov in temnih  predstav;
težnja pa ve, kaj hoče, kajti oprta je na jasne  predstave.

Nagoni so kaj mnogovrstni, delimo jih lahko v telesne
in duševne.  K prvim spada nagon lastne ohranitve,  ki
se kaže v tem, da se boji človek izgubiti svoje življenje in
zdravje. K temu nagonu prištevamo nagon hranitbe,  nagon
pridobitve  in nagon hranitve.  K telesnim nagonom spa¬
data tudi nagon združevanja in spolni nagon.  K du¬
ševnim nagonom prištevamo med drugimi nagon po pridobi¬
vanju znanja,  nagon po svobodi  in nagon po časti.

Glede nagonov je treba opaziti, da niso sami na sebi niti
čednostni, niti pregrešni, temuč naravni.  Človek nima priro-

64

Nagon.

jenih kreposti in tudi ne prirojenih pregreh, temuč je izprva nravno
indiferenten. Zato bi bilo napačno, ako bi hoteli ta ali uni nagon
zatreti ali pa preveč gojiti; pač pa je potrebno, da vodi vzgo¬
jitelj telesne in razvija duševne nagone svojega gojenca.

Izmed nagonov, pri kterih se le' prehitro prekorači mera
in na ktere mora vzgojitelj posebno paziti, smemo imenovati
nagon hranitbe, nagon po delu, nagon po pridobitvi imetja,
nagon po svobodi in nagon po časti.

Kar se tiče nagona hranitbe in iz njega izvirajočih te¬
ženj, navadi naj vzgojitelj o pravem času svojega gojenca zmer¬
nosti.  Mladini naj se daje vsakikrat toliko hrane, da si uteši
glad in žejo. Ni jej treba pripuščati, da bi jedla preveč in le
to, kar bi sama hotela. Varuje naj se sladkosnedosti, kočljivosti
ter dražljivih jedi in pijač; hrana naj bo priprosta in naravna.
Zgodaj je treba mladino podučiti, da ima slabe nasledke marsi-
kteri vžitek, ki se nam zdi drugače prijeten in sladek. Mladina
naj se navadi vživati le kaj takega in toliko, kar in kolikor ugaja
njenemu telesu in njeni duši.

Nagon po delu se že zgodaj prikazuje pri otrocih, ki ga
zadovoljujejo z igranjem, skakanjem, letanjem itd. Ta nagon je
treba negovati tako dolgo, da dobi človek veselje in nagnenje
do dela ter se navadi pridnosti. V obče je za male otroke

bolje, ako so glasni in nepokojni, kakor pa, da bi morali sedeti

mirno in brez dela. Dobro je, ako odrastli ljudje preskrbe
otrokom pripravnega dela, s kterim si morejo uriti Svoje telesne
in duševne moči.

Nagon po pridobitvi imetja opazujemo že pri otrocih.
Stvari, ktere so jim všeč, dobili bi radi v svojo oblast ter jih

obdržali tako dolgo, dokler bi se jih ne naveličali. Tega nagona

ni treba mladini uničevati, pač pa se mora paziti, da ne postane
preveč pohlepna za tujim imetjem. Ako se v mladini razvije
prevelika in pretirana težnja po tujem blagu, zgodi se kaj lahko,
da zaide na nepoštena pota. Na jedni strani mora 1  vzgojitelj
varovati svojega gojenca zapravljivosti in razsipnosti, na drugi
strani pa skoposti in odrtije.

Nagnenje in strast.

65

Nagona po s vol) o tli ne smemo mladini ugaševati, ker bi
drugače izredili same sužnike. A nasprotno bi bilo tudi nevarno,
ako bi ta nagon preveč gojili, ker bi se lahko premenil v svoje-
voljo in gospodovanje.  Le polagoma naj se vodi gojenec
do samostojnosti in svobodnega delovanja.

Velike važnosti pri vzgojevanju je nagon po časti. Dobro
mnenje, ktero imajo ljudje o našem nravnem obnašanju, štejemo
si v čast;  slabo mnenje pa v sramoto.  Čast, ki presega
časovne in krajevne meje, to je, ako ni navezana na določeno
dobo in ni razširjena* samb pri znancih, temuč tudi v drugih
krogih, zove se slava. Iz časti izvirajoče čustvo se imenuje
čustvo poštenja,  ktero je pri nekterih ljudeh večje, pri
drugih manjše. Ako je težnja po časti pri kakem človeku po¬
sebno velika, zove se častiž e 1 jnost.  Iz te se kaj rada raz¬
vije strast, ktero imenujemo častil ako mn ost.

Izmed treh glavnih nagibov, ki dostikrat odločujejo člo¬
veško hotenje in delovanje, namreč izmed uživanja, dobič-
karije in častiželjnosti,  je zadnji še najplemenitejši. Vendar
se je treba varovati, da se ne premeni častiželjnost v zunanjo
ničemernost ali pa v neznosno ošabnost. Človek naj bo zado¬
voljen, ako ga imajo najboljši sovrstniki v čislih zarad njegovega
nravnega obnašanja. Vzgojitelj naj skrbi, da se razvija gojen-
čevo častiljubje v pravi meri. Gojenec naj se nauči ločiti raz¬
sodbe pametnih in vrlih ljudi od besedovanja nerazumnih in
nepoštenih oseb. Zunanja čast mu ne sme biti kot zadnji in
najvažnejši smoter njegovega obnašanja in delovanja, kajti čim
bolj bi hlepel po časti, tem bolj bi otemnelo njegovo nravno
čustvo in oslabele čednostne težnje.

§ 30. Nagnenje in strast.

Ako zadovoljimo kako težnjo, nastane v duši ugodno čustvo.
Predstava o tej ugodnosti se spoji s predstavo zaželenega pred¬
meta tako, da ste nekaj časa obe skupaj v zavesti. Pozneje
lahko večkrat drugo predstavo vzbudi prva kot pomočna pred¬
stava ter rodi vsakikrat iznova staro težnjo, ktero bi radi za-

66

Nagnenje in strast.

dovoljili. Čim večkrat jo zadovoljimo, tem bolj se ukorenini v
zavesti. Na ta način nastaja v duši neka posebna spremnost
(dispozicija) po tej ali uni težnji, ktero imenujemo nagnenje.

Razlika med nagonom in nagnenjem  je ta, da je pri zadnjem
predmet,  po kterem težimo, izvesten,  pri prvem pa neizvesten.
Nagon je globoko zasajen v človekovi naravi ter po tem takem stalen,
nagnenje pa izvira iz določenega predstavnega kroga, ki ravno tako lahko
mine, kakor je nastal. Nagnenja imajo torej v sebi nekaj nestalnega.
Nagnenja malih otrok so drugačna, kakor nagnenja odraslih ljudi.

Večkratno ponavljanje in zadovoljevanje iste
težnje rodi navado, ta pa nagnenje.  Kdor večkrat za¬
dovolji težnjo, da bi igral za denar, mogoče je, da nastane iz
nje najprej navada, potem pa nagnenje do take igre. Navada
ima to posebnost, da nastaja le polagoma  in tudi le pola¬
goma  izginjeva, ako se premene predstave, ktere so jo pro-
vzročile.

Nagnenja pa ne izvirajo samo iz navad kakega človeka,
temuč so tudi v ozki zvezi z njegovo prirojeno darovi-
t ost  jo. Cim večja je darovitost kakega človeka do kterega
koli dela, tem prej dobi nagnenje do njega. Ako mu manjkajo
sposobnosti do kake ročnosti, vzbudilo §e tudi najbrže ne bo
nagnenje do nje. Nekteri ljudje imajo veliko nagnenja do glasbe;
vendar taki navadno ne, ki nimajo posluha. Nekteri ljudje imajo
mnogo nagnenja do govorništva; tisti pa navadno ne, ki močno
jecljajo.

Človek ima posebno do tega, kar ga zanimlje,  veliko
nagnenja. Zanimanje kake osebe se ravna po njenem opravilu,
poklicu, navadi in tovaršiji, a tudi vzgoja in poduk moreta kako
zanimanje vzbuditi in gojiti.

Nagnenja ne smemo zamenjati s strastjo. Včasi postanejo
težnje tako močne, da nam jih ni mogoče ukrotiti brez poseb¬
nega napora. To se zgodi, ako tiste predstave, iz kterih so se
razvile težnje, dobe za nekaj časa v svojo oblast vse druge
predstave in tako same gospodujejo celi zavesti. Strasti  so
torej jako okrepljene in celi zavesti gospodujoče
tež n j e.

Nagnenje in strast.

67

Strast se razlikuje od nagnenja v tem, da nagnenje še ni prava
težnja, temuč le spremnost do kake težnje, strast pa je prava in trajna
težnja. Nagnenje se mora umakniti, ako to zahtevajo višji razlogi; a
strast je slepa in razum ne more opraviti ničesar proti njej. Strastni
človek ne premišlja, kaj je dobro, kaj pa zlo, kaj mu koristi, kaj pa ško¬
duje, temuč teži le po tistih predstavah, ktere so mu vzbudile strast.

Težnja se more premeniti v strast, ako se jej ustreza preveč ali
pa premalo.  Ako kako težnjo večkrat zadovoljimo, postane čedalje
močnejša, in ako je ne brzdamo z nasprotnimi, plemenitejšimi težnjami,
more se premeniti v strast. Iz teženj pa morejo tudi v takih slučajih
nastati strasti, ako jih hočemo uničevati s silo, posebno ako uporabljamo
proti njim nepostavna in nedopustljiva sredstva.

Na postanek strasti delujejo razna telesna in duševna  svojstva.
Pri nekterih krepkih ali pa slabotnih ljudeh vzbuja, njih telesna kon¬
stitucija  razne strasti in sicer pri prvih vladohlepje in nasilje, pri
zadnjih pa zvijačnost in prekanjenost. Pri mnogih ljudeh delujejo pre¬
bavila  tako hitro, da so dostikrat lačni in žejni; pri njih se kaj lahko
porodi strast do jedil in pijač. V različnih dobah življenja  se
prikazujejo razne strasti. Mladina kaj rada razsaja, mož je častilakomen
in vladohlepen, pri starih ljudeh pa opazujemo skopost in sumničenje.
Strasti, ktere nahajamo dostikrat pri ženskem spolu, ne nahajajo se zmirom
pri možkih in nasprotno.

V duševnem oziru pospešujejo strasti posebno premaj¬
hen o izomikanje  razumnosti in moralnosti. Tudi napačna
ali pa jednostranska omika  more vzbuditi razne strasti,
n. pr. strast do čitanja, strast do pravdanja itd. Na postanek
in razvoj strasti močno vpliva domišljija,  ker nam preživo
predstavlja bodoče vžitke, kteri so v zvezi z dotičnimi težnjami.

Mnogo strasti izvira iz nagonov,  bodisi telesnih ali pa
duševnih Iz nagona po hrani  se lahko razvije sladkosnedost,
požrešnost in pijanstvo, iz nagona lastne ohranitve  pa se¬
bičnost, ktera ne pozna nič drugega, kakor svoj „jaz“. Nagon
po del u rodi včasi strast do igre in zabave, nagon po z d r li¬
že vanju  pa pretirano ljubezen, narodno in versko prenapetost,
pa tudi sovraštvo, sumljivost, maščevalnost in prepirljivost. Iz
nagona po časti  se lahko razvije častilakomnost, vladohlepje,
ničemernost in baharija.

Strasti ne sinemo zamenjati z afekti. Ti se prikazujejo
iznenada  ter ne trajajo dolgo, strasti pa se polagoma  raz-

68

Volja.

vijajo in se tudi le počasi  morejo zopet odstraniti. Afekti iz¬
virajo iz čustev, strasti pa iz teženj. Afekt ne pripušča, da bi
mogel človek mirno premišljati o tem, kar mu je storiti; strastni
človek pa presoja še celo sredstva, s kterimi bi se moglo strasti
najbolj ustreči. Silnost afektov je razvidna dostikrat že po te¬
lesni zunanjosti na obrazu in v vedenju, človek v strasti pa se
navadno kaže zunanjemu svetu mirnega in hladnega. Afekti
škodujejo v prvi vrsti telesnemu zdravju, strasti pa so pogubne
duševnemu življenju, posebno nravnosti. Razmera med afekti
in strastmi je dostikrat ta, da tam, kjer je mnogo afektov, je
navadno malo strasti in narobe. Vendar se nahaja neka zveza
med obema in večkrat so že iz afektov nastale strasti, ali pa
se je strast memogrede pretvorila v afekt.

Akoravno se nam zde strasti dostikrat nedolžne, vendar so, ako
sodimo nepristrano, zavržljive,  ker nasprotujejo moralnim načelom in
svobodi duha. Škodljivo je, poveličevati strasti, kakor da bi bile glavni
povod človeške velikosti. Sicer se pa mora priznati, da so imele nektere
strasti mnogo dobrih nasledkov; a njim se morajo pripisovati tudi skorej
vse grozovitosti, ktere omenja zgodovina človeštva.

Dobra vzgoja mora skrbeti, da se ne vgnjezdijo strasti v gojenčevi
duši; ako pa so se že rodile, da se prej ko mogoče uničijo. Gojenec naj
uboga, kar mu velevajo stariši in učitelji, navadi naj se zmernosti in
marljivosti ter naj hrepeni posebno po vzvišenih vzorih. Strasti je tem
težje odstraniti, čim bolj so se vkoreninile v celi zavesti. Da se lože
zamore, dobro je, da se jim odvzame njih podlaga. Nekteri so svetovali,
da bi se ta ali una strast uničila z vzbujevanjem njej nasprotne strasti,
kar pa bi bilo proti zdravi pameti. Ako je mogoče s skrbljivo postrežbo
levu in drugim zverinam njih divjost vsaj nekoliko zmanjšati, gotovo more
previdna in vztrajna vzgoja tudi človeku zlajšati njegove strasti.

§ 31 . Volja.

Volja ali hotenje je izveštna težnja, spojena s
prepričanjem, da nam je mogoče doseči to, po k te¬
reni težimo.  Ako človek razvidi, da ne more doseči predmeta,
po kterein teži, zove se v takem slučaju njegova težnja želja.
Razlika med težnjo, voljo in željo  je torej, da je pri prvi

Volja.

69

izvesten predmet, a neizvestna je mogočnost vspeha, pri volji
je izvesten predmet in izvestna je tudi mogočnost vspeha, pri
želji pa sta izvestna predmet in nemogočnost vspeha. Ako ima
človek srečko, teži  tudi po dobitku; ako je izžrebana njegova
srečka, hoče  potegniti dobitek; ako pa nima niti srečke, niti
denarja, da bi jo kupil, takrat ima samo želje,  da bi dobil
kak dobitek.

Volja je trajajoča težnja, ktera ni oprta samo na predstavo
tistega predmeta, po kterem težimo, temuč tudi na druge pred¬
stave. Vsaka težnja se more premeniti v hotenje, ako se človek
prepriča, da jo je mogoče zadovoljiti. Včasi kdo hoče  kaj ta¬
kega, česar ni mogoče doseči, ker se ni dovolj prepričal o ne-
mogočnosti svoje težnje. N. pr. Malo dete hoče priti z bližnjega
hriba v nebesa; neizkušena mladež hoče navadno več doseči,
kakor pametni in razumni možje.

Cim večje je prepričanje kakega človeka, da mu je mogoče
doseči predmet, po kterem teži, tem močneja je njegova volja.
To prepričanje pa dobiva po svojih vspešnih  izkušnjah. Čim
mnogobrojnejše je število resnično doseženih vspehov, tem krep¬
kejša je volja. Kako boječ je človek, ko prvikrat nastopi na
kakem pozorišču! Z vspehi pa raste njegova srčnost, ktera se
včasi premeni celo v predrznost.

Ako hoče človek doseči svojo svrho, to je predmet, po
kterem teži, mora se posluževati potrebnih sredstev.  Vspeh
volje je torej odvisen od uporabe raznih sredstev, h kterim pri¬
števamo telesne popolnosti, kakor moč, zdravje, ročnost, pa tudi
druge, kakor bogastvo, prijatelje itd. Kdor hoče imeti novo obleko,
potrebuje denar. Kdor hoče napraviti izpite, mora se pridno učiti.

Ni volje brez čina ali vsaj ne brez poskusa, s činom
doseči zaželeni predmet. S činom pokaže človek, da ima voljo.
Ako ni prišlo do čina, sme se sklepati, da ni mogla volja pre¬
magati raznih zaprek, ali pa, da še prave volje bilo ni. Vzgo¬
jitelj more svojega gojenca še le prav spoznati iz njegovih del.
Zato je potrebno, da ta z dejanji pokaže svoja nagnenja in spo¬
sobnosti, da more vzgojitelj raz videti, kaj je na njih dobrega in
kaj pa pomanjkljivega.

70

Tol j a.

Preden se človek odloči za kako hotenje, mora prerdariti
o važnosti svrhe, po kteri teži, in o dovoljuosti sredstev, ktera
ga morejo k njej privesti. Prevdarek neha takrat, kadar dobi
kaka predstava, ojačena z drugimi pomočnimi predstavami, pre-
tego čez njej nasprotne predstave ter jih odstrani iz zavesti.
Prevdarek o svrhi in sredstvih traja včasi samo jeden hip, včasi
pa tudi po več dni in let. Otroci in neomikanci prevdarjajo
navadno malo ali pa tudi nič, dostikrat pa tudi odrasli ljudje
ne, posebno ako so močno razburjeni.

Ako se človek večkrat odloči za kako hotenje, postaja to
čedalje močneje ter preide s časom v navado.

Brez raz bor it os ti in samo vladanj  a človeku ni mo¬
goče dobro prevdariti o svrhi in sredstvih. Prevdarek je raz-
borit,  ako pretehtujemo razloge in protirazloge. Sam o vla¬
da  nje  pa pokažemo, ako imamo tek predstav in misli v svoji
oblasti, ako se dosledno držimo določnih vodilnih načel ter se
prizadevamo iztrebiti in uničiti vsako tem načelom nasprotujočo silo.

Hotenje je svobodno,  ako izvira iz razboritega prevdarka
in iz samovladanja. Hotenja in dejanja otrok, pijancev in bebcev
so nesvobodna, ker ti malo ali pa prav nič ne prevdarijo, preden
se česa lotijo. Ako pa odločuje hotenje brez razlogov ter se
ravna po simpatiji in antipatiji, po umišljenem mnenju, po afektih
in strastih, zove se samo  h o tj  e. Volja je svobodna, ako izvira
iz lastnega odloka ter je ni rodila zunanja sila ali pa kaki drugi
vzroki. Ako mora sužnik celi dan trdo delati, ne stori tega iz
svobodne volje, temuč iz strahu pred bičem. Človek ne ravna
svobodno, ako se brez vsakega povoda odloči za to ali uno
hotenje ali pa ako samohotno ničesar ne stori vkljub tehtnim
razlogom.

Psihologijska svoboda  ni absolutna in prvotna svo¬
boda volje, temuč obstoji v odvisnosti volje od spoznanja. Čim
bolj se strinjata volja in spoznanje, tem svobodnejši je človek.
Vzor svobode  je torej popolno soglasje med spoznanjem in
voljo. Psihologijske svobode pa ne smemo zamenjati z moralno
svobodo  volje, ktera obstoji v tem, da podredimo voljo mo¬
ralnim načelom. Tudi moralna svoboda volje ni prvotna, temuč

Značaj.

71

jo je treba priboriti z velikim trudom, a tudi potem je nesta¬
novitna ter se kaj rada izgubi, ako nima človek dovolj moči
nasproti nemoralnim težnjam in izkušnjavam.

§ o2. Značaj.

Iz mnogih istovrstnih hotenj more nastati občno hotenje,
ktero je mnogo močneje, kakor pa hotenje, ktero se le posamezno
javlja v duši. Občno hotenje more sčasom postati naši volji
stalno pravilo,  po kterem se ravnamo pri svojem delovanju
in postopanju. Tako stalno pravilo naše volje zovemo načelo.
Načela morejo biti: Govori resnico, ljubi stariše, pomagaj ubogim,
bodi štedljiv itd.

Načela ne nastajajo čez noč, temuč le polagoma.  Ločiti
jih je treba od nakan, ktere so dostikrat le pobožne želje in v
moralnem obziru skorej brez vrednosti. Nakane so teoretične,
načela pa praktična. Načelo je pravilo hotenja in
delovanja, po kterem (pravilu) smo se že mnogo¬
krat ravnali "v življenju.  Vsak čin volje, kteri je v so¬
glasju s praktičnim načelom, utrdi še nekoliko bolj to načelo;
a čin volje, kteri je v nasprotju s praktičnim načelom, omaja
tudi to več ali manj. Cim doslednejše je naše hotenje, tem bolj
raste moč načel, in čim močnejša postanejo ta v teku časa, tem
silnejša je tudi doslednost volje, ktera se ravna po njih.

Načela „govori zmirom resnico" si še nesmo prisvojili, ako
smo samo sklenili,  da hočemo vselej govoriti resnico. Pri¬
svojiti si ga moremo le tako, da se odločimo za resnico v vsakem
slučaju, kadar bi prišlo do tega, da bi imeli voliti med resnico
in lažjo. Prvikrat bi nart bilo morebiti težko, odločiti se za
resnico. Tudi v drugič bi nam bila laž skorej laglja, posebno
ako bi imeli od nje kak dobiček. V tretjem slučaju pa bi nam
že ne bilo težko priznati resnico. S časom bi se načelo tako •
utrdilo, da bi se navadili govoriti resnico brez vsakega posebnega
prevdarjanja in premagovanja. Ako bi pa včasi vendar ne go¬
vorili resnice, temuč lagali, omajalo bi se omenjeno praktično
načelo in v naslednjih slučajih bi nam bilo zopet težje, odločiti
se za resnico.

72

Značaj.

Lahko se pa zgodi, da si človek pač prisvoji to ali uno
praktično načelo, tako n. pr. da govori dosledno zmirom resnico,
a na drugem polju, n. pr. glede usmiljenja do ubogih, ni se
razvilo nikakoršno načelo. Ker pa značaj zahteva popolno so¬
glasje hotenja na vse strani, treba je, da si človek prisvoji
praktična načela za vsako področje hotenj'a in de¬
lovanja,  tako n. pr. glede govorjenja resnice, glede podpiranja
ubogih, glede ljubezni' do starišev itd. — Da pa ne nastane med
dvema načeloma kako nasprotje, n. pr. med načeloma „bodi
štedljiv" in „pomagaj ubogim", ali pa „ne.bodi skop" in „ne
zapravljaj", treba je vsa načela podrediti jedneinu
glavnemu in najvišjemu praktičnemu načelu.

Značaj je torej popolna doslednost vsega ho¬
tenja in delovanja, k ter o je treba podrediti prak¬
tičnim načelom, ta pa j e dne mu naj višjemu prak¬
tičnemu načelu.

Značaju bistvena je stanovitnost  hotenja. Značajni
človek ne sme danes tako hoteti, juter pa drugače; njegovo ho¬
tenje mora ostati zmirom jednako tako, da se ve lahko že za
naprej, kaj se sme od njegove volje pričakovati, kaj pa ne.
Nasprotno pa je človek brezznača  j en,  čegar volja se pre-
minja, čegar hotenje je odvisno od začasnih želja in muh in
čegar postopanje je v kakem določenem slučaju danes tako,
juter pa popolnoma drugačno. Otroci so brezznačajni, ker se 'pri
njih še niso razvile spoznave, težnje in hotenja; a tudi odrastli
so dostikrat brezznačajni, ker niso njih načela podrejena kakemu
višjemu načelu. Posledica tega je neodločnost, omahljivost in
negotovost njih hotenja.

Značaj je ravno tako različen,  kakor so različna prak¬
tična načela, ktera v obče določujejo postopanje in delovanje
, kakega človeka. Načela, po kterih se ravna hotenje in delovanje,
strinjajo se lahko z najvišjimi moralnimi idejami ali pa ne. V
prvem slučaju imamo opraviti z moralnim ali dobrim  zna¬
čajem, v drugem pa z nemoralnim ali hudobnim.  Človek,
ki se zmirom .ravna po moralnih načelih, je kreposten,  de¬
lovanje po nemoralnih nagibih je pregrešno.

Kakovost vzgojne svrhe.

73

Le moralni značaj sme se v resnici značaj imenovati,
le on nima nobenega protislovja v svojih načelih. Moralni značaj
je soglasje hotenja, delovanja in etičnih idej. Med nemoralnim
značajem in najvišjimi moralnimi idejami pa manjka soglasja,
zato se pa tudi večkrat oglasi vest,  ktera človeka opominja in
svari, za njo pa sledi kes.  Moralni značaj je vzor,  kteremu
se more človek, ako se prizadeva in premaguje, pač približevati,
a popolnoma ga doseči mu ni mogoče.

Na razvitek  značaja deluje nekoliko človekova osebnost. Neka
stanovitna mirnost, ktero opazujemo posebno pri flegmatičnih in melanho¬
ličnih ljudeh, je ugodneja razvitku značaja, kakor pa živahnost in raz¬
dražljivost sangviničnih in koleričnih ljudi. Tudi telesno zdravje in moč
pospešujete značajnost, kajti zdravi in krepki ljudje se v obče čutijo ne¬
odvisne ; bolehne in slabotne osebe pa vedo, da so navezane na druge.
Pa tudi druge okolnosti, kakor vzgoja, tovaršija in osoda močno vplivajo
na razvitek značaja.

Drugi del.

0 vzgojni svrhi.

§ 33 . Kakovost vzgojne svrhe.

Vzgojitelj mora imeti pred očmi kako idejo, ko se priza¬
deva, da bi vtisnil notranjosti svojega gojenca primerno podobo.
Ta ideja je svrha  vzgoje, ktera je lahko formalna  in pa
tudi stvarna.

Formalna svrha vzgoje je gojenčeva samostalnost.
Vzgoja ne more zmirom trajati in zato je treba, da dobi duša
že nekako dovršeno podobo, ko neha vzgojevanje, da more potem
gojenec samostojno težiti po smotru, kterega si želi doseči v
svojem življenju. Vzgojevati je torej treba gojenca
tako, da bo mogel poznej e, ko bo postal samostalen ,
skrbeti za svojo vzgojo.

74

Kakovost vzgojne svrhe.

S tem pa še ni povedano, kake vrste  mora biti ta sa-
mostalnost, ker gojenec, ki je postal neodvisen, lahko uporablja
svojo svobodo v dobro ali pa v zlo. Zato je treba, da se se¬
znani še z drugo stvarno določbo o kakovosti  tiste notranje
duševne podobe, ktera naj bi se mu vtisnila. Stvarna s vrh a
vzgoje je ta, da si vzgojitelj postavi zapravilo s vrh o moral¬
nosti,  to je, da se prizadeva napraviti iz gojenca moralnozna-
čajnega človeka.

Ravnokar omenjeno stvarno svrho vzgoje pa še lahko za¬
znamujemo z drugačnimi izrazi, ki pa bistveno ne pomenjajo
drugega, kakor moralno značajnost. Taka zaznamovanja so:
Krepost, krščanska olika, bogosličnost, človeško izveličanje, mo¬
ralna izobrazba življenja, soglasen razvitek človeških darov in
moči, človečnost, pametnost, dosega človeške popolnosti, človeški
blagor itd.

Vzgojne svrhe ne smemo zamenjati s poklicem,  kterega si izvoli
ta ali uni človek z ozirom na svoje sposobnosti in druge okolščine. Ta
poklic se za časa vzgojevanja dostikrat ne da določiti in napačno bi bilo,
ako bi vzgojitelj opravljal svoj posel z jednostranskega stališča, bodisi da
bi hotel svojega gojenca odgojiti za kak poseben stan ali pa ga pridobiti
za kako posebno stranko. Prizadevati se mora, da napravi iz njega zna¬
čajnega in moralnega človeka, kajti vsak, naj si bo tega ali unega stanu,
moral bi se ravnati po moralnih načelih.

Ako ima vzgojitelj pri vzgojevanju svrho moralnosti pred
očmi, sme se pričakovati, da njegov trud ne bo zastonj ter da
postane njegov gojenec vsega spoštovanja vreden član človeštva.
Ako bi bilo vzgojiteljevo delovanje odvisno od zunanjih
ozirov ali pa napačne svrhe,  moralo bi se njegovo vzgo-
jevanje zvati jednostransko.

Ako hoče vzgojitelj napraviti iz svojega gojenca moralno-
značajnega človeka, imeti mora pred očmi pet praktičnih
idej,  ktere naj bi skušal vtisniti gojencu v zavest. Te ideje,
ktere zaznamujejo izrazi „vestnost, popolnost, dobro¬
hotnost, pr a vi colj ubj e in pravičnost",  morale bi sčasom
postati tako mogočne, da bi določevale in vodile vsako gojenčevo
hotenje, dejanje in nehanje.

Vestnost.

75

§ 34 . Vestnost.

Pogostoma je človek, posebno ako je neomikan, sam s
seboj v nesoglasju. Kmalu vzbuja v njem ta, kmalu uni pred¬
met težnje, ktere hoče zadovoljiti. Mnogokrat teži po nedoseg¬
ljivem ali pa po predmetih, ki se mu zde od daleč koristni in
dobri, a ko jih doseže, so mu v resnici le v kvar in pogubo.
To notranje nesoglasje hoče odstraniti z modrim preračunanjem,
ktero ga sili, da v svojem interesu ne zadovolji vsake težnje.
A tudi to preračunanje mu ne da trajnega notranjega miru,
temuč ga mnogokrat britko prevari. Glavni vzrok notranjega
nesoglasja tiči v nejasnosti naših čustev, v kalnosti naših pojmov,
v premenljivosti naših razsodkov in v pomanjkljivosti naših
sklepov.

Možno pa nam je te nedostatke odstraniti ter privesti so¬
glasje v dušo, ako se ne vstrašimo truda. Najprej nam je treba
Tedeti, kaj bi bilo v raznih slučajih prav ali napačno, dobro
ali slabo, kaj bi bilo treba storiti, kaj pa opustiti. Ko smo
spoznali,  kaj je prav in kaj pa ne, strinjati se mora s tem
spoznanjem  tudi hotenje. Marsikdo je lahko izvrsten pri¬
digar. a vendar je njegovo življenje nemoralno, ker se ne ravna
njegovo hotenje in delovanje po njegovem spoznanju. Marsikteri
človek ve, kaj je prav, vendar ne stori tega; prepričanje je tu,
a je preslabo, da bi se moglo upirati vabljivim izkušnjavam.

Ako se volja  kakega človeka vjema z njegovim spo¬
znanjem, nam je to všeč; ako se pa hotenje in djanje
ne strinja s prepričanjem,  vzbuja to našo n ep o voljnost.
Znak notranje svobode  je, da hočemo in delamo to, kar se
nam zdi, da je v moralnem obziru najbolje. V takem slučaju
je človek neodvisen od zunaj in se ravna samo po svojem no¬
tranjem prepričanju. Kdor svobodno postopa, zasluži že v pre¬
cejšnji meri naše spoštovanje. Ako človek dela po svojem
najboljem prepričanju ter ga ne morejo zapeljati nikakoršne
težnje in izkušnjave, zdi se nam hvale vreden tudi v takem
slučaju, kadar bi se njegovi nazori ne vjemali z našimi.

76

Popolnost.

Notranje prepričanje o tem, kar bi bilo v raznih slučajih
v moralnem obziru dobro ali zlo,  imenujemo vest.  človek,
ki se ravna po svoji vesti, je vesten. Vestnost je soglasje
spoznanja in hotenja  ter prvi pogoj moralnega spoštovanja.
Prva praktična ideja je ideja notranje svobode ali ideja
vestnosti.

Ideja vestnosti zahteva od človeka, da se ravna njegovo
hotenje po najboljem spoznanju. Kar se tiče gojenčevega spo¬
znanja, more se reči, da je še negotovo, premenljivo in omah¬
ljivo. Zato je treba njegovo spoznanje nadomestiti s spoznanjem
in prepričanjem, ktero ima vzgojitelj. Gojenčeva volja se mora
ravnati po vzgojiteljevih besedah in ukazih. Čim bolj pa se
množi in utrjuje gojenčevo spoznanje o dobrem in slabem, tem
bolj se mora njegovemu spoznanju umikovati vzgojiteljevo pre¬
pričanje, dokler to ne neha popolnoma vplivati na gojenčevo
hotenje takrat, ko postane ta samostalen.

Podrejevan.je gojenčeve volj e vzgojiteljevemu
spoznanju se zove  pokorščina, ki je jako važna za vzgojevanje.
Gojenca je treba naučiti pokorščine že zarad tega, da se hotenje
navadi ravnati po spoznanju. Pokorščina je šola vestnosti ali
notranje svobode. Ako bi gojenec ne hotel ubogati, bilo bi
vzgojiteljevo prizadevanje brez vspeha.

Proti pravilom zdrave pedagogike pa bi bilo, ako bi hotel vzgojitelj
navaditi svojega gojenca slepe  pokorščine, to je, ako bi zahteval od njega
da ga mora nepogojno  ubogati v vsakem slučaju, tudi ako bi mu veleval
kaj napačnega in nepostavnega. Vzgojitelj take vrste jako greši, ker hoče,
da bi se gojenec ravnal po njegovi samovolji, ne pa po moralnih načelih.
Le takrat, kadar gojenec ne razvidi razlogov, zakaj da mora to storiti,
drugo pa opustiti, ali pa, ako je njegova volja nagnena k slabemu, treba
je, da se nepogojno ravna po vzgojiteljevih ukazih.

§ 35 . Popolnost.

Važno je to, kar človek ve, a še važnejše je njegovo ho¬
tenje in delovanje. Ako govorimo o moralni vrednosti te ali une
osebe, nimamo pred očmi njenih vednosti, temuč njeno voljo in

Popolnost.

77

njena dela. Ako je hotenje kakega človeka popolno,  nam je
brez dvoma po volj n o, ako je pa nepopolno, ne more
nam biti všeč.

Da je hotenje popolno, mora biti 1.) jako, to je, da se ne
vstraši nobenih zaprek, 2.) mnogostraji.sk o in 3.) med posa¬
meznimi hotenji mora vladati soglasje, da je možno doseči
tehtnih učinkov.

Mi hvalimo  tistega človeka, čegar hotenje je jako, mno¬
gostransko in soglasno, ter preziramo  onega, čegar hotenje
je slabo, jednostransko ter polno protislovja. Ako je učenec od¬
ličen v j e dne m predmetu, zasluži našo pohvalo, ker njegovo
hotenje je jako; še veče je pa naše priznanje, ako se odlikuje
v vseh  predmetih, kar kaže, da njegovo hotenje ni samo jako,
temuč tudi mnogostransko. Predirni čini, velika podjetja in
znameniti značaji vzbujajo naše občudovanje in tudi zgodovina
jih rada omenja; neodločne, polovičarske in neznačajne osebe
so pa nam zoperne ter se jih radi ogibljemo. Popolno hotenje
se naiii zdi občudovanja vredno tudi takrat, kadar je izgrešilo
pravo pot. Smeli ropar in morilec, ki je na nečuven način vzel
mnogim ljudem imetek in življenje, imponira nam dosti bolj,
kakor tat, ki je zadovoljen z malimi rečmi in ki hitro izbeži,
ako ga kdo zasači, akoravno je prvi v moralnem obziru veliko
manj vreden, kakor zadnji.

Vzgoja mora biti taka, da postane gojenčevo hotenje ko¬
likor mogoče popolno. Vzbujati in razvijati mora moči, ktere
se nahajajo v njegovi duši. Iz popolnega hotenja izvirajo i’azne
kreposti, kakor pridnost, vztrajnost, značajnost itd.

Kar se tiče jakosti in mnogostranosti  hotenja, opomniti je
treba, da jako  hotenje jedne in iste osebe ne more biti lahko tudi mno¬
gostransko  in mnogostransko ne jako. Ako se kdo hoče posebno od¬
likovati v jedni stroki, mora se ž njo pečati in druge zanemarjati. Mnogo
je ljudi, ki govore po več jezikov, a prav temeljito nobenega ne znajo.
Ker torej ne more biti hotenje posamezne osebe ob jednem jako in mno¬
gostransko, pač pa jako in jednostransko, zato je treba, da stopi posa¬
meznik v dotiko s člani cele družbe. Delovanje posameznih članov bi bilo
sicer jednostransko, a delovanje vseh skupaj pa mnogostransko, ako bi se
vsak lotil svoje stroke ter v njej dospel do nekake popolnosti. Želeti bi

78

Dobrohotnost.

bilo, da si vsak izvoli poseben poklic  ter v njem po možnosti napreduje.
Delo je treba dandanes deliti tako, da jedcn dela za vse in vsi za jednega.

Preden se pa posameznik loti svojega poklica, prisvojiti si mora
občno omiko.  Ta ga usposobljuje, da more razumeti vspehe v tistih
strokah, ktere niso ravno v zvezi z njegovim poklicem. Občna omika ga
varuje osamelosti, ktera bi nastopila pri tistem človeku, ki bi poznal samo
to, s čimur se ukvarja, vse drago na svetu pa bi mu bilo tuje.

§ 36. Dobrohotnost.

Dobrohotnost in njej nasprotna  zlohotnost se na¬
našate na razmero  med  lastnim in domnevanim tujim
hotenjem ne glede na to, je li tuje hotenje v istini tako,
kakor se misli ali pa ne. S p r e j e tj e tujega domneva n ega
hotenja v lastno se zove dobrohotnost, odbitje tu¬
jega domnevanega hotenja pa zlohotnost. Ako sprej-
memo tuje hotenje, želimo, da bi to hotenje doseglo svoj namen
tako, kakor da bi bilo naše. Ako pa odbijemo tuje hotenje,
pokažemo s tem svoje želje, da bi tuje hotenje ne doseglo svo¬
jega namena, ali z drugimi besedami, da želimo svojemu bliž¬
njemu kaj slabega.

Na dobrohotnost ne smejo vplivati nobeni drugi raz¬
logi,  kakor tisti, o kterih si mislimo, da vodijo tuje hotenje.
Kakor hitro bi se namreč rečenim razlogom pridružili še drugi,
nehala bi dobrohotnost. Ako bi se kdo kazal svojemu sosedu
postrežljivega zato, ker ga potrebuje kot sredstvo za kako svrho,
ktera bi njemu samemu donašala koristi, ne bi se moglo zvati
njegovo mišljenje dobrohotnost, temuč sebičnost.  Dobrohotnost
je krepost, ktera se ne zmeni za plačilo in še zahvale ne terja.
Ravno tako bi se pa tudi odbitje tujega hotenja ne moglo zvati
zlohotnost, ako bi bilo oprto na razne razloge. Ako stariši
kaznujejo svojega otroka, ne store tega iz zlohotnosti, temuč
zato, ker ga hočejo s kaznovanjem poboljšati.

Dobrohotnosti ne smemo zamenjati s sočutjem,  ktero
v nas vzbuja predstava tuje radosti ali pa tuje žalosti. Simpa-
tetična čustva soradosti in sožalosti so pot, po kteri se pride

Pravicoljubje.

79

do dobrohotnosti. Najprej človek čuti z drugimi, iz tega čustva
pa se more razviti čustvo za druge.

Z moralnega stališča je dobrohotnost  brezpogojno
hvale vredna, zlohotnost pa zavržljiva.  Prvo je torej
treba gojiti, te se pa moramo varovati.

Dobrohotnost je prva in najvišja zapoved krščanske vere ter izražena
v evangeljskih besedah: „Ljubite svojega bližnjega, kakor samega sebe".
Njej nasproti je sebičnost,  ki rodi na svetu neprestane boje. Vzgojitelj
naj se prizadeva, da vcepi v mlada srca dobrohotnost do drugih ljudi.
Zato je treba, da je gojenec izprva v družbi takih ljudi, kjer vladajo so¬
čutje, dobrotljivost, postrežljivost, prizanesljivost, spravljivost in druge
kreposti, ktere so v ozki zvezi z dobrohotnostjo. Ako bi zašel med ljudi,
pri kterih so doma zlobnost, škodoželjnost, grozovitost in sovraštvo, navzel
bi se tudi on njih napak, ktere bi potem le prav težko opustil. Nikar
naj se ne misli, da mora otrok zgodaj spoznati svet ter njegove dobre in
slabe strani.

§ 37 . Pravicoljubje.

Hotenje posameznika se more približati popolnosti  le
takrat, kadar se združi s hotenjem drugih  ljudi z namenom,
da bi se delalo za svojo in tujo blaginjo; ideja popolnosti veže
torej posameznega človeka na družbo. Ravno to velja glede
ideje dobrohotnosti,  kajti ta še le nastane, kadar sprejme
kaka oseba tuje  hotenje za svoje.  Ako bi te dve ideji vodili
mišljenje in delovanje vsakega človeka, vladala bi na vsej zemlji
popolna nesebičnost  in vse postave v raznih državah bile bi
odveč. Ker pa skrbi posamezni človek, akoravno navezan na
druge, v prvi vrsti za svojo korist in dobiček, njegov sosed pa
ravno tako, zato se mnogokrat zgodi, da pride navskriž njuno
hotenje in delovanje. Kar bi jeden rad, drugi neče, kar stori
prvi, ne ugaja drugemu. Ako ste slučajno hotenji dveh
oseb namerjeni na jeden predmet, ki pa more po¬
stati lastnina samojedne osebe, nastane  prepir.

Z moralnega stališča je prepir zavržljiv,  ker preti raz¬
dreti človeško družbo ter jo premeniti v prvotno divje stanje,
v kterem bi divjal boj vseh proti vsem. Ta boj za obstanek opazu¬
jemo še dandanes v naravi ter bolj ali manj tudi v človeški družbi.

80

Pravicoljubje.

Prepir je treba odstraniti. Da se pa to zgodi,
morajo se posamezni elani družbe med seboj pogoditi in določiti,
čegav naj bo predmet, zarad kterega je nastal prepir. Obče
priznano pravilo, po kterein je mogoče zabraniti
prepir, zove  se  pravo, ktero se loči v javno in privatno.
Javno  pravo uravnava razmere med državno oblastjo in držav¬
ljani, privatno  pa medsebojne razmere državljanov.

Vsak član pravne družbe priznava s svojim pristopom vse
v tej družbi veljavne zakone. Ako bi se pregrešil le zoper jedno
postavo, začel bi prepir proti vsem tistim članom, ki priznavajo
te zakone. Pravo vsake družbe je nastalo po dogovorjeni ali
pa nedogovorjeni pogodbi med posameznimi člani ter velja za
vse družbenike. Posameznik nima pravice, svojevoljno prenare-
jati postavne določbe; kaj takega smejo storiti vsi družbini člani
ali pa njih pravni zastopniki.

Pravna družba se zove  država, ktera je nastala
vsled teženj, da bi se odstranil prepir med ljudmi. V vsaki
državi mora biti nekaki pravni red,  da se more javno mo¬
ralno življenje vspešno razvijati. Državnim predstojnikom, kteri
imajo paziti, da vsi člani spoštujejo in spolnujejo obstoječe za¬
kone, potrebna je neka veča oblast,  da varujejo pravni red
pred notranjimi in zunanjimi motilci. Ta oblast bila bi odveč,
ako bi se vsi državljani strogo ravnali po postavnih naredbah.
Veliko bolj, kakor javna državna oblast, pripomore pravno
mišljenje  državljanov, da se ne motijo obstoječi zakoni. Pravno
mišljenje je moralna podlaga vsaki državi in človek takega miš¬
ljenja se ogiblje prepira ter rad prepušča vsakemu to, kar je
njegovega.

Vsak član pravne družbe mora spolnovati obstoječe za¬
kone. Naj bo ta ali una postavna določba kakemu človeku še
tako zoperna in tlačilna, vendar je njegova dolžnost, da se ravna
po njej, ker drugače bi prišel v prepir z vsemi drugimi ljudmi.
Mišljenje, ktero spoštuje obstoječe postave, zove
se  pravicoljubje. Spolnovanje javnega  prava imenujemo
zakonitost, spolnovanje privatnega  prava pa poštenost.
V ozki zvezi s pravicoljubjem pa so še druge kreposti, ktere je

Pravičnost.

81

treba pri mladini gojiti, kakor ljubezen do domovine, natančnost
v vseh pravnih zadevah, složnost,-spravljivost, zvestoba, resnič¬
nost itd.

Ako primerjamo pr a vkcolj ubj e z dobrohotnostjo,
moramo reči, da zadnja visoko presega prvo. Ako se kdo drži
postavne in poštene poti, ne moremo ga grajati, a tudi posebno
hvaliti ne, kajti on stori in opusti' le to, kar je storiti in opu¬
stiti dolžan. Ako bi tako ne postopal ter n. pr. kradel ali pa
se puntal, zaslužil bi ostro kazen. Drugače je glede dobrohot¬
nosti. Ako kdo neče biti dobrohoten proti svojemu bližnjemu,
ne moremo ga hvaliti, a tudi ne kaznovati; kdor se pa skaže
dobrohotnega, zasluži naše popolno priznanje.

• *

§ 38 . Pravičnost.

Včasi je hotenje kakega človeka navlašč namerjeno na tuje
hotenje. Ako nastane iz prvega hotenja djanje, sega to v ho¬
tenje tuje osebe, kteri se zdi to poseganje ugodno ali pa ne¬
ugodno.  V prvem slučaju se zove poseganje v tuje hotenje
dobrodelstvo, v drugem pa hudodelstvo. Obakrat je hotenje
prve osebe motilo hotenje druge osebe, kar tej ne more biti
vsejedno. Kar se tiče moralnega stališča, treba je povraeevati
dobrodelstva in hudodelstva.  Ako po kakem dobrodel-
stvu ali pa hudodelstvu izostane povračilo, vzbuja to naše n e-
zadovoljstvo.

Povračilo pa mora biti pravično,  to je ne preveliko in
tudi ne premajheno. Povračilo za dobrodelstva se zove
plačilo, povračilo za hudodelstva pa kazen. Ideja
pravičnosti  zahteva, da se v pravi meri plačujejo dobrodel¬
stva, hudodelstva pa kaznujejo.

Važno je vprašanje, kdo naj povračuje. Glede-dobrodelstev
se odgovor ne vjema z odgovorom glede hudodelstev. Kar se
tiče prvega slučaja, reči se mora, da naj plačuje dobrodelstva
tisti, kdor jih je prejel.  Mišljenje, ktero želi povrniti pre¬
jete dobrote, zove se hvaležnost.

6  .

82

Pravičnost.

Kar se tiče  hudodelstev,  ne sme jih povračevati tisti,
kteri jih je moral prestati. Lastno povračilo za prizadeta hudo¬
delstva hi se imenovalo maščevanje,  ktero je v moralnem
oziru brez izjeme zavržljivo. Na maščevalca ne vpliva pri nje¬
govem postopanju pravičnost, temuč zlohotnost,  in zato se
kaj rado zgodi, da je maščevalčeva kazen za prizadeto hudo¬
delstvo prevelika. Ker se torej človek sam ne sme maščevati,
treba je, da išče povračila pri višji oblasti,  ktera je v ta
namen postavljena. Ta oblast ima nalogo, da odmeri hudodelcu
pravično kazen po njenem najboljem prepričanju, ne pa iz zlo¬
hotnosti.

Vzgoja ima nalogo, da vcepi mladini čustvo hvaležnosti  do vseh
tistih, kteri so jej skazali kako dobroto, posebno pa do s tari  še  v. Vzgo¬
jitelj naj večkrat opozori svojega gojenca na dobrote, ktere je dosegel, ter
na njegovo dolžnost, da jih je treba tudi po možnosti povračevati. človek,
ki prejema dobrote ter se ne briga, da bi jih tudi na kak način povrnil,
zdi se nam moralno surov. Otroci navadno ne mislijo, da so darila, obleka,
hrana in drugo, kar dobivajo od starišev ali pa dobrotnikov, dolga vrsta
dobrot, ktere bi bilo treba prej ali poznej povrniti, pač pa včasi menijo,
da imajo nekako pravico do vseh takih reči.

Ravno tako, kakor do starišev, vcepi naj se mladini tudi hvalež¬
nost do človeške družbe,  med ktero živi. Vsakdo dobiva od člo¬
veške družbe ali države mnogo dobrot, h kterim smemo v prvi vrsti pri¬
števati pravno varstvo  in pa javno skrb za razširjevanje omike
in moralnosti.  Taka hvaležnost je najbolja podlaga praktičnemu do¬
moljubju.

Ako se je gojencu od kterekoli strani storilo kaj hudega,  ne sme
sam deliti povračila za prizadeta hudodelstva. Varuje naj se jeze  in še
bolj iz nje izvirajočega maščevanja,  pač pa naj so prizadeva svojemu
zoperniku odpustiti.  Se večje je pa njegovo zasluženje, ako goji v
svojem srcu proti nasprotniku namesto maščevanja dobrohotnost in
krščansko ljubezen.

Napotek.

83

Tretji del.

0 vzgojnem postopanju.

Prvi odstavek.

O vzgojnih sredstvih.

§ 39 . Napotek.

Napotek kot vzgojno sredstvo se razločuje od pravega
poduka  v tem, da je ta sistematičen in teoretičen,
uni pa pri ličen in praktičen. Vzgojitelj popolnuje neza¬
dostne izkušnje svojega gojenca z napotki,  ktere mu daje pri
raznih priložnostih.  Ako otrok pade, pove mu mati, kako
naj hodi; ako se vreže, pokaže mu, kako mora držati nož; ako
se preveč naje in oboli, opozori ga na pogubne posledice vsled
nezmernosti.

Taki napotki imajo drug značaj, kakor pa žalski poduk.
Napotki delujejo jako vspešno,  ker jih gojenec dobiva v
pravem času, v pravem razpoloženju in na pravi
način.  Drugače'je s šolskim podukom, ki se pričenja o določeni
uri ^er tudi o določeni uri nehava in čegar tvarina ni uravnana
po slučajni gojenčevi volji, temuč po predpisih. Kolikokrat je
učenec v šoli raztresen ter se mu ne ljubi poslušati, kar mu
učitelj razlaga, pač pa si dobro in lahko vtisne v glavo, kar mu
pri kaki ugodni priložnosti povedo stariši ali pa učitelji. Ako
pelje učitelj učenca na goro ter mu med potjo razlaga zemlje¬
pisne pojme o hribu, prelazu, dolini itd., kazaje mu ob jednem
dotične predmete v naravi-, zapomni si ta v jedni uri mnogo več
in bolje, kakor pa, ako bi ga poslušal ravno tako dolgo časa v
šolski klopi. Ako bi učenec pri raznih priložnostih dobival učuo
tvarino, bil bi poduk prijeten, vspešen in lahek. Vendar to ni

6 *

84

Zgled.

mogoče, ker je učna tvarina prevelika, in zato je . treba, (ta je
podučevanje v šolah urejeno po stalnf osnovi.

Napotek je vzgojne val en, ako opozoruje vzgojitelj svo¬
jega .gojenca -pri njegovih izkušnjah na moralna načela. Želeti
bi bilo, da ga spominja pri njegovem djanju in nehanju, kaj
je dobro in hvale vredno, kaj pa slabo in zavržljivo. Šola in
dom sta posebno ugodna kraja, kjer lahko-gojenecdobiva dan
na dan množico vzgojevalnil) napotkov, ktere naj bi rabil v pri¬
hodnjem življenju. Vendar se je treba varovati n eprestanega
m.oralizovanj  a brez' pravega vzroka in povoda. Prepogosti
napotki nimajo dosti več vspeha, kot glas vpijočega v puščavi.

Iz rečenega je jasno, da se morejo razviti moralna načela
samo na podlagi mnogovrstnih notranjih in zunanjih, izkušenj.
Napotke, je torej treba uravnati po gojenčevih izkušnjah, čustvih
in težnjah, biti morajo primerni njegovemu duševnemu razvitku.

§ 40. Zgled.

Na živalsko, in človeško življenje vplivajo razmere zraka, .
hrane in zemeljskih tal; vendar vpliv teh činiteljev na človeka
še ni tako velik, kakor mqč zgledov, ktere vidi v svojem obližju.
Ako živi kdo od mladih nog med Kitajci, prisvoji' si navade in
razvade tega naroda, ako pa je bil zmirom le med Turki, ravna
se njegovo govorjenje in obnašanje po govorjenju in obnašanju
drugih Turkov. Moč zgledov je deloma zato tako velika^ ker
ljudje, posebno pa otroci, kaj radi p o srn e maj o to, kar vidijo
in slišijo drugod. Kar vidi otrok pri odrastlih in 'drugih otrocih,
kar sliši govoriti in. še celo način govorjenja, vse hoče posnemati.
Koliko ’je ljudi, ki ne zaupajo svojemu razsodku ter hvalijo in
grajajo to, kar hvalijo in grajajo* drugi!- k^pogokrat spoznajo*
da je smešno, kar delajo drugi, a moč. posnemanja jim ne do¬
voljuje, da bi se ravnali po svojih boljših načelih.

Zgled  je močnejši, kakor pp d uk. Ta nam pravi, kaj
,jp treba storiti, zgled pa nam ne kaže samo tega,  temuč tud+,
kako  je treba storiti in da je jzvršitev tudi možna.  Gojencu

Zgled.

- 85

se zdi dobri) in posnemanja vredno to, kar drugi delajo,  ne
pa to, kar samo p r i p o r o č a j o.

Zgledi so različni in sicer:

1. ) Zgled, vzgojiteljev. t Ni zadosti, da daje vzgojitelj
mladini samo dobre nauke in svete, mora jej tudi z zgledom
pokazati, kaj naj stori ali pa opusti. Učinek vzgojiteljevega
zgleda je. dokaj večji, kadar ta izvira iz njegovega notranjega
prepričanja. Moti se tisti, ki misli, da zadostuje, ako kaže go¬
jencem le na videz dober zgled. Mladina hitro spozna, da so
zgledi le gola hinavščina, in dostikrat se zgodi, da postane sama
taka, kakoršen je vzgojitelj, namreč hinavska.

2. ) Zgled človeške družbe. Vzgojitelj naj pazi, da imajo
otroci v svojem obližju le dobre zglede.  Slabe zglede je
treba kolikor mogoče odvračati. Vzgojitelj naj skrbi, da se mladina
druži samo s krepostnimi osebami; med pokvarjene in razvpite ljudi
je .ne sme puščati. —- Tudi v šoli  vplivajo zgledi učencev na
moralnost součencev. Učitelj naj stori, kar je v njegovi moči,
da bodo zgledi boljših in pametnejših učencev močneje vplivali
na druge, kakor pa zgledi malopridnih in pokvarjenih. — Včasi
je mogoče tudi slabe zglede  pedagogično uporabiti, ako vzgo¬
jitelj gojencem živo naslika strašne nasledke pregrešnega djanja.
Spartanci so vpijanili helote, da bi varovali svoje sinove pijan¬
čevanja.

3. ) Zgodovinski in idejalni zgledi. Cerkvena in občna
zgodovina  nam daje dovolj zgledov o junakih in mučenikih,
ki -so zarad svojih blagih načel žrtvovali vse, kar so 'imeli, blago
in denar, srečo in zdravje ter še čelo s-voje življenje: Mladini
je treba večkrat pripovedovati o delih slavnih in značajnih mož
ter jo spodbujati k vztrajnosti v dobrem. Ravnati se nam je v
.tem oziru po zgledu starih Grkov in Rimljanov,’ ki so na isti
način vnemali svojo mladež za plemenita in vzorna dela. —
Mnogo idejalnih zgledov nam podajajo prilike, basni, pri¬
povedke in pravljice.  Posebno zanimljive so svetopisemske
prilike, n. pr. prilika o zgubljenem sinu Idejalni zgledi so že
‘zarad tega posebne vrednčsti. ker jim je lahko dati tako obliko,
da je primerna otroški starosti in drugim potrebam.

86

Plačila in kazni.

Da zgled ne bo brez učinka, treba je paziti na sledeče
točke: .

1. ) Vtis zgleda je večji, ako deluje neposredno
na gojenčevo dušo.  Kar človek sam doživi in vidi, napravlja
nanj več vtisa, kakor to, kar samo sliši in čita. Živi zgledi so
torej boljši, kakor zgodovinski in idejalni.

2. ) Zgledi se ne smejo mladini vsiljevati.  Kar
človek sam najde, vpliva močnejše, kakor pa to, kar se mu po¬
nuja. Duša mora biti svobodna in samodejna v tistem trenutku,
ko dobi zgled. Tudi ostane zgled brez učinka, ako gojenec
opazi, da z namenom  vzgojitelj navaja gojencu razne zglede.

3. ) Zgled mora imeti dovolj moči, da more de¬
lovati na mladino.  Ako gojenec ljubi in spoštuje kako osebo,
ravna se rajši po njenih zgledih, kakor pa po zgledih tujega
človeka. Zgled starišev je silnejši, kakor pa zgledi drugih ljudi.
Tudi zgledi množice, kakor šege in navade,  delujejo močno
na posameznega človeka.

4. ) Zgledi morajo biti primerni g oj e n če vi oseb¬
nosti in razmeram njegovega življenja.  Mnogi zgledi
zato ne vplivajo na mladino, ker so preumetni, izvanredni in
pretirani. Otrok jih ne razume ali pa misli, da niso zanj, temuč
za ljudi, ki so y  drugačnem položaju, kakor pa on. Kaj rada
se ravna mladina po zgledu jednakostarih sovrstnikov, ker v
njem ni nič izvanrednega in nič takega, česar bi ne mogla
storiti.

§ 41. Plačila in kazni.

Človeško hotenje se ravna po najveljavnejših nagibih,
ki izvirajo navadno iz razumnega spoznanja in interesa. Otroci
še ne poznajo razumnih nagibov in zato je njih hotenje odvisno
od tega, kar se jim zdi prijetno ali pa neprijetno;  brigajo
se le prav malo za posledice svojih djanj. Večkrat je pa za
nje dobro in koristno, da store to, kar se jim zdi neprijetno,
ter opuste to, kar se jim vidi prijetno. To se da pri njih doseči
s pomočjo umetnih nagibov  tako dolgo, dokler se ne se¬
znanijo z razumnimi.

O uporabljevanju plačil in kazni.

87

Taka umetna nagiba sta nada do plačila in pa strah pred
kaznijo, ktera silita slabotno hotenje, da se včasi odpove temu,
kar mu je ugodno, ter se loti tega, kar mu ni všeč. Plačila
so prijetne posledice dobrega, kazni pa neprijetne
posledice hudega.

Plačila in kazni ločimo v naravne, ki se same javljajo,
in pa v pozitivne ali umetne, ki prihajajo od človeka. Kdor
je nezmeren v jedi in pijači, lahko zboli; kdor laže, mu nihče
ne verjame; kdor preveč zapravlja, lahko oboža, — to so slu¬
čaji naravne kazni. Kdor je priden, postane premožen; kdor je
ljubeznjiv, pridobi si nagnenje drugih; kdor rad pomaga, žanje
hvaležnost, — to so slučaji naravnega plačila.

Ako bi se po kakem krepostnem djanju pokazale takoj
in vsakikrat  ugodne posledice ali.z drugimi besedami, ako
bi za vsakim dobrim delom sledilo preč  naravno plačilo, bila
bi umetna plačila nepotrebna. Ravno to velja o naravnih in
pozitivnih kaznih. Zadostovalo bi, ako bi gojenca opozorili na
ugodne ali neugodne posledice, ktere bi nastopile po dobrem
ali slabem djanju. Ker se pa prikazujejo take posledice dostikrat
jako pozno, mnogokrat tudi izostanejo ali pa sledi' za dobrim
djanjem še celo kaj neprijetnega, za slabim djanjem pa kaj
ugodnega, razvidna je iz tega potrebnost umetnih plačil
in kazn  i.

§ 42 . O uporabljevanju plačil in kazni.

Plačila in kazni morejo koristiti vzgoji samo takrat, kadar
jih previdno upotrebujemo. Glede njih uporabljevanja je treba
pomniti sledeče točke:

1.) Plačila in kazni so izvanredna vzgojna sredstva,
ktera smemo rabiti le v izvanrednih slučajih, kadar ne za¬
dostujejo druga vzgojna sredstva. One so za moralnost to, kar
zdravilo za zdravje; čim manjkrat smo primorani jih upotreb-
Ijevati, tem bolje. Ako bi kdo rabil kazni in plačila prepogo-
stokrat, izgubile bi svojo vrednost in gojenec bi začel misliti,
da mu je dobro storiti samo zaradi plačila, slabo pa opustiti le
iz strahu pred kaznijo. Posebno neprimerno je pr ep o-

88

O uporabljevanji plačil in kazni.

gosto plačevanje dobrih djanj. Kam bi prišli, ako bi
navadili mladino, da bi hotela imeti za vsako dobro delo pozi¬
tivno plačilo! Potrebnejše so kazni, ker zlo se mora uničiti, ako
ne z lepa, pa s silo. Zato pa tudi vidimo, da se nahajajo po
državah oblastnije, ki imajo nalogo, da kaznujejo vsakega zločinca,
manjka pa oblastnij, ktere bi dajale nagrado za vsako dobro delo.

2. ) Plačila in kazni se imajo kolikor mogoče
približevati naravnim posledicam kakega dobrega
ali pa slabega djanj  a. Po tem takem naj se kaznuje tisti,
ki je slabo izvršil svoje delo, da ga mora še jedenkrat storiti.
Kdor je bil nezmeren v jedi in pijači, naj strada, kdor zlorabi
svojo prostost, naj se mu prikrati; kdor je delal škodo, mora
jo povrniti, ako je mogdce; prepiralca je treba osamiti ter mu
ne dovoljiti, da bi se udeležil kake skupne igre ali pa zabave;
kdor je bil len, dobi naj manj časa počitka; kdor laže, odtegne
naj se mu zaupanje itd. Nasprotno je pa treba odlikovati tistega,
kdor ljubi resnico, s tem, da se mu bolj veruje, kakor drugim.

3. ) Plačila in kazni nimajo naloge, da bi povračevale
storjena dobra in slaba djanja, temuč da bi gojenca spodbujale
k dobremu in ga svarile pred hudim. Nekaj preteklega je dalo
povod plačilu in kazni, a namera obeh je obrnena na nekaj
prihodnjega. Vzgojitelj mora modro  postopati ter misliti, kake
učinke bodeta napravila pri gojencu plačilo in kazen. Otroci so
kaj različni po starosti, spolu, temperamentu itd. in vsled te
različnosti so tudi učinki jedne in iste kazni pri raznih otrocih
kaj mnogovrstni. Ako učitelj plačuje ali pa kaznuje, imeti
mora vso individualnost svojega gojenca pred
očmi,  posebno pa njegovo prejšnje življenje, njegovo častiljubje
in občutljivost. Otrok ne zasluži kazni, ako se je pregrešil zarad
pomanjkljivega spoznanja, pa tudi plačila ne, ako je storil samo
svojo dolžnost.

4. ) Mera plačila in kazni mora biti  pravična, to
je, plačilo je treba v pravi razmeri uravnati po zasluženju, kazen
pa po krivdi. Krivična, še bolj pa nezaslužena kazen ugašuje
gojenčevo ljubezen in spoštovanje do vzgojitelja. Jako škodljivo
je, ako je učiteljevo postopanje v šoli pristransko,  posebno

O uporabljevanji plačil in kazni.

89

ako se njegova pristranost ravna po višem ali nižem stanu, po
večem ali manjgm premoženju dotičriih starišev.

Pedagogične pravičnosti  vendar ne smemo zame¬
njati s k a,j,  no s o d ni j s k o. Naloga te je, da kaznuje krivico
po zasluženju, naloga prve pa, da poboljša zločinca. Kaznosod-
nijska pravičnost zahteva, da se kazen odmeri po velikosti zlo¬
čina, pedagogična pravičnost pa dovoljuje, da se sme kazen
zmanjšati ali pa tudi popolnoma”opustiti, ako se more pričako¬
vati, da bo odpuščanje prej zboljšalo gojenca, kakor, pa kazen.

5. ) Kadar vzgojitelj določuje .svojemu gojencu plačilo ali
pa kazen, ne sme se ozirati gamo na‘njegov»a zun„anja dela,
temuč še bolj na njegovo notranje mišljenje. Jedna in ista
krivda še dostikrat ne sme dvakrat jednako kaznovati. Vzemimo
n. pr. laž-  Že povodi laži so kaj različni. Prvi laže iz strahu
pred kaznijo, drugi se boji osramdčenja, tretji laže iz sočutja,
četrti iz dobička rij e, peti iz hudobije, šesti iz lahkomiselnosti itd.
Laž nekterih gojencev je premišljena in osnovana* po določenem
načrtu, marsikteri še zlaže v naglici, posebno ako ga mahoma
vzgojiteljeva resnoba spravi v veliko zadrego. Prvi lažnivec je
skrit potuhneriec, ki dobro ve, kaj dela; drugi je pa nepreviden
blebetač, ki dostikrat ne jiremisli tega, kar govori. Razloček je
med lažnivcem, ki laže le prvi trenutek, a potem obstane in
pove resnico, in lažnivcem, ki trdovratno trdi neresnico ter še
hoče dokazati, da ima prav. Dalje ni vse jedno, ako se je kdo
zlagal prvikrat, drugikrat ali pa, če laže iz navade. Grešnost
laži se ravna tudi po starosti in izomiki lažnivčevi. Laž je večja,
ako kdo trdi neresnico v pričo veljavnih oseb in pri kaki slo¬
vesni priložnosti, kakoj’ pa v privatnem krogli med svojimi to¬
variši. Iz tegfa je razvidno, da bi bilo jako napačno, ako bi
vzgojitelj določil za vsako laž jedno in isto .kazen

6. ) Plačila ne smejo biti škodljiva zdravju ali
pa nevarna moralnosti.  Napačno bi bilo, ako bi dobila
mladjna za plačilo nezdrave sladkarije, pohujšljive knjige in po¬
dobe, neprimerne svote denarja itd. Zavržfjiva je pa tudi vsaka
kazen, ktera bi mogla gojencu škodovati v telesnem ali pa du¬
ševnem oziru. Prepovedano je vsako telesno strahovanje,

90

O uporabljevanji plačil in kazni.

vsaj v javnih vzgojevališčih. Pogubno je tudi, ako daje vzgojitelj
gojencu sramotilna imena ali pa, ako ga psuje y pričo neznanih
ali pa odličnih oseb. Za plačilo naj se rajše izvoli kaj takega,
kar napravlja duševni, ne pa telesni  v žit  ek,  za kazen
pa kaj takega, kar rodi duše“vno bol.  Gojenca je treba zgodaj
navaditi, da bo smatral notranjo zadovoljnost po dovršenem dobrem
delu kot najdražje plačilo, grizenje vesti  po kakem slabem
djanju pa kot najhujšo kazen.

7. ) Vzgojitelj ne sme že naprej gojencu plačila
obljubovati  za kako delo, ktero je storiti dolžan. Najsla-
bejše bi bilo, ako bi hotel gojenec s prošnjami ali pa še celo z
žuganjem prisiliti vzgojitelja, da mu obljubi in tudi da kako
plačilo. Ako mu je vendar v kakem slučaju obetal nagrado,
mora tudi dano besedo spolniti.

8. ) Vzgojitelj  ne  ‘sme plačila prisoj e v ati na¬
ravnim sposobnostim  svojega gojenca, temuč samo njegovim
zaslugam. Napačno bi bilo, ako bi učitelj odlikoval učenca s
pohvalo zarad njegove nadarjenosti, telesne moči, dobrega spo¬
mina^ ali pa cvetočega lica. Pohvalo zasluži tisti, ki se je v
resnici trudil in napenjal svoje moči, da bi storil še nekoliko
več, kakor samo svojo dolžnost. Tudrse razume, da ne' zasluži
gojenep zarad svoje slabe  nadarjenosti nikakoršne kazni, pač
pa je želeti, da ima vzgojitelj ž njim potrpljenje.

9. ) Kazni je treba upotrebljevati  po  nekakem
redu in sicer tako, da rabi vzgojitelj s početka milejše kaznij
potem pa ostrejše, ako bi bile prve brez vspeha. Ako bi se preč
s prvega posluževal za najmanjši pregrešek ostrih kazni, izgubile
bi te sčasom pri gojencih svojo ostrost, a vzgojitelju bi ne ostalo
za veče prestopke nikakoršno, sredstvo, ktero bi moglo vspešno

delovati.

*

10. ) Kdor plačuje ali pa kaznuje, ne sme tega
storiti bree razlogov.  Kazen brez razlogov bi se zvala
zlohotnost,  ktera*je v moralnem oziru zavržljiva. Vzgojitelj
kaznuje, da bi gojenca poboljšal, ter plačuje, da bi ga še bolj
spodbudil k dobremu.

Raznovrstnost plačil in kazni.

91

11.)  Vzgojitelj ne sme kaznovati, kadar je
močno razburjen. Gojencu bi se takrat lahko zdelo, da ga
kaznuje samo zato, ker si Loče nad njim ohladiti svojo jezo.
Kadar je človek preveč srdit, zgodi' se lahko, da kaznuje preostro.
Vzgojitelju naj se pozna, da kaznuje le nerad in da hoče svo¬
jemu gojencu s kaznijo samo koristiti. Ravno tako bi bilo na¬
pačno, ako bi se vzgojitelj jezil nad gojencem ter ga preziral
tudi takrat, kadar je ta že prestal svojo kazen.

§ 43 . Raznovrstnost plačil in kazni.

Kar se tiče plačil, ktera more rabiti vzgojitelj, so jako
mnogovrstna. Najprimernejše in najnaravnejše plačilo, ktero more
doleteti gojenca, je vzgojiteljevo zadovoljstvo, ktero ni potreba
izraževati s kakim posebnim činom, kajti kaže se že v njegovih
pogledih in v njegovem obnašanju. To zadovoljstvo je tem
vspešneje, čim večja je vzgojiteljeva veljava pri gojencu in čim
tesnejša je ljubezen, ki ju veže.

Z besedami izraženo zadovoljstvo se zove  po¬
livala, ktero je treba previdno upotrebljevati, da ne obudi oho¬
losti v mladih srcih. Vzgojitelj ne sme biti preradodaren s po¬
hvalo in še takrat, kadar hvali, izreče naj na kratko samo svoje
priznanje  o dovršenem činu ter spodbudi dotičnega gojenca
k nadaljni pridnosti in vztrajnosti.

Pohvala, s ktero so zvezani zunanji znaki,
zove  se  odlika. V ta namen morejo služiti pohvalnice (listki
marljivosti), podobice in knjige, ktere dobe gojenci v dar, potem
častni sedeži v šoli in izročitev kakega posebnega šolskega posla.
Take odlike so primerne ter se ž njimi vzbuja častiljubje. A
paziti je treba, da gojenci ne zlorabijo posel, kteri se jim je
zaupal. Drastičnih načinov odlikovanja, kakor delitve šolskih
daril na koncu leta in vpisovanja imen pridnejših učencev v
častno knjigo ne kaže kot plačilo priporočati.

Kakor plačila, tako so tudi kazni kaj različne.

Najnaravnejša kaze’n je vzgojiteljevo nezadovoljstvo, ktero
se kaže v njegovem pogledu in njegovem obnašanju. Ker pa

92

Raznovrstnost plačil in kazni.

resni pogled dostikrat ne pomaga, da bi gojenec ubogal, treba
ga je z besedami opozoriti na njegovo dolžnost ali opominjati.
Z besedami izraženo nezadovoljstvo je graja. Ker je dostikrat
•sam opomin brez vspeha, treba je gojencu zapretiti ali za-
žugati  ostrejšo kazen, ako se ne' poboljša. Pretnjo ali zažu-
ganje je treba tudi izvršiti, ako ostane gojenec trdovraten.

Posebno ostro izraženo nezadovoljstvo se imenuje ukor,
kterega je mogoče v šoli zvekšati s teni, da se ob jednem na¬
znani starišem, da se vpiše v razredno knjigo, da kara učitelj
ali pa ravnatelj v imenu konference ali pa da se ukor vrši v
navzočnosti celega učiteljskega osobja. Ukor mora biti kratek,
odločen in krepak; dolge pridige ne koristijo nič.

Gojenca je dalje mogoče kaznovati s tem, da se mu od¬
tegne kaka ugodnost,  kakor n. pr. kaka igrača, zabava,
hrana itd. Ta način kaznovanja morejo s pridom upotrebiti
stariši. Kar se tiče hrane, ne sme se .gojencu kratiti v preveliki
meri in za dalj časa, ker to bi moglo škodovati njegovemu
zdravju.

K šolskim kaznim je treba prištevati, ako mora učenec
stati v klopi ali pa pred njo, ako mu učitelj odvzame častni
posel, ako mu odkaže niži prostor, ako naloži lenuhu kako delo,
ktero mora biti v zvezi z njegovim prestopkom, ako ga obdrži
po dokončanem poduku v šolski sobi, ako se obrne do starišev,
da bi ga ti doma kaznovali, in kot skrajno sredstvo, ako se
začasno izobči iz šole. Popolno izobčenje iz Jjudske šole ni
dovoljeno, ker je mladina po postavi zavezana, da obiskuje šole.

Glede zapiranja v šoli  je treba pomniti, da mora uči¬
telj zaprtega učenca nadzorovati, dati mu primernega opravila
ter ob jednem naznaniti kazen in njeni vzrok starišem.

N e k t e r e kazni so v šoli neprimerne  ali pa še
celo zavržljive. K njim spadajo zasramovanje, zasmehovanje,
psovanje, klečanje in postavljanje pred vrata, večkratno meha¬
nično prepisovanje kakega odstavka iz šolske knjige, vpisovanje
učenčevega imena v posebno „črno“ knjigo. V javnih šolah je
v sedanjem času prepovedano vsaktero telesno strahovanje.

Dopuščanje in zabranitev.

93

Krivično postopa tisti učitelj, ki kaznuje celi razred zarad
pogreškov nekterih ‘učencev. Pravi krivci se v takem slučaju
malo zmenijo za kazen ter se še tolažijo s tem, da so tudi
drugi kaznovani, nedolžnim pa se godi krivica, ker trpe kazen,
ktere niso zaslužili.

§ 44 . Dopuščanje in zabranitev.

K sredstvom vzgoje moramo prištevati dopuščanje in pa
zalmuiiteT. Vzgojitelj dopušča  gojencu vse, kar mu je po¬
trebno in koristno. Dovoljuje mu v telesnem  oziru hrano,
gibanje, počitek in druge potrebščine vsakdanjega življenja, v
duševnem  oziru pa delo, zabavo,. veselje itd.

Ravno tako mora vzgojitelj svojemu gojencu marsikaj za-
braniti,  posebno pa to, kar mu je škodljivo in nevarno.
Dostikrat mu pa odreče kaj neškodljivega, ker hoče s tem brzdati
njegovo poželjivost in samovoljo. Dobro je, da se otrok zgodaj
navadi zatajevati ter prenašati pomanjkanje in nezgodo.

Kar se tiče dopuščanja in zabranitve, paziti mora vzgojitelj
na sledeče: 1.) Kaj sme gojencu dovoliti, kaj pa mu mora odreči.
2.) Koliko  se mu sme dopustiti in koliko pa ne. 3.) Kdaj  naj
se mu kaka reč dovoli in kdaj pa zabrani. 4.) Koliko časa
naj dopuščeno vživa in za koliko časa naj se mu kaj prepove.

Dopuščanje in zabranitev ne smete izvirati iz vzgojiteljeve
samovolje, temuč iz vzgojnih ozirov. Vzgojitelj mora biti do¬
sleden,  kadar kaj dopušča ali pa odreka. Napačno bi bilo,
ko bi danes dovolil, kar je včeraj zabranil, ako se razmere med
tem časom niso kar nič premenile. Na jedni strani vzgojitelj
dosledno dovoljuje, kar je gojencu potrebno, ter dosledno odreka,
kar mu je škodljivo, na drugi strani je pa gojenčevo hotenje
pripravljeno vse to storiti, kar se mu je dopustilo, in vse opu¬
stiti, kar se mu je zabranilo. Po večkratnem ponavljanju se
gojenec popolnoma navadi  tako postopati, kakor je vzgojitelju
milo in drago. Tako se razvije navada,  ktera je tem močnejša,
čim večkrat se ponavlja isto djanje ali pa nehanje. Navada je
jako važna glede vzgoje. Kar je prišlo v navado, storimo.lahko,
nesamohotno, včasi celo nezavestno.

94

Ukaz.

Mladino je treba zgodaj navaditi krepostnega  življenja. Mlado
drevo je lože uravnati, kakor pa staro. Kar se človek navadi v prvi dobi
svojega življenja, zasadi se mu globoko v srce. Čim starejša je navada,
tem močnejši je učinek in tem težje jo je tudi opustiti.

Kakor je na jedni strani potrebno, da se mladina navadi dobrega,
tako jo je na drugi strani varovati, da se ne navadi slabega. Vkljub
nadzorovanju se vendar po gostem prikazujejo pri gojencih slabe navade,
o kterih dostikrat ne vemo, kako so nastale. Treba se jih je odvaditi,
kar je pa navadno težje, kakor se jih navaditi. Slabe navade se v mnogih
' slučajih ne dajo hitro uničiti. Najlože se mladina iznebi kake slabe na¬
vade, ako se vadi v tistih krepostih, ktere so nasprotne dotični slabi na¬
vadi, in da se premene razmere, v kterih se je ta razvila.

Dopuščanje in zabranitev bile bi brez vspeha, ako bi gojenec ne
bil pri volji, storiti to, kar se mu je dovolilo, ter opustiti to, kar se mu
je odreklo. Kadar torej manjka dobrovoljnosti, treba jo je nadomestiti s
silo,  da se gojenec podvrže zahtevanju svojega vzgojitelja.

Dopuščanje in zabranitev je za vzgojitelja važno vzgojno sredstvo,
s kterim vpliva na svojega gojenca. S pomočjo tega sredstva določuje,
kako in v kteri meri sme gojenec zadovoljiti svoje potrebe, odkaže mu
krog, v kterem se mu je gibati, izbere mu tovariše, s kterimi se sme
shajati, ter vodi še celo njegovo mišljenje. Vendar je treba opomniti, da
ne more rečeno sredstvo dostikrat služiti vzgojitelju v taki meri, kakor bi
bilo želeti, ker ovirajo ga razne neugodne razmere.

§ 45. Ukaz.

Naj ima mladina še tako dobre zglede pred seboj, vendar
včasi neče iz prostega nagiba storiti dobro in se varovati hudega.
Zato je potrebno, da jo vzgojitelj prisili s svojimi ukazi da tega,
kar ima učiniti. Ukaz je jasen poziv clo gojenca, da bi
nekaj storil ali pa opustil.  Ako je ukaz pozitiven, zove
se zapoved, ako je negativen, pa prepoved.

Z ukazom naznanja vzgojitelj svojo voljo, ktero naj bi go¬
jenec sprejel ter se po njej ravnal. Svobodna volja vzgojiteljeva
določuje gojenčevo djanje, ktero je nešamovoljno, dostikrat se
celo protivoljno. Vzgojitelj ukazuje* gojenec mora  ubogati.
Pokorščina je sicer gojencu dostikrat neprijetna, vendar je po¬
trebna, ker je pogoj vsemu vzgojevanju in vladanju. Da je
pokorščina radovoljna, odvisno je mnogokrat od načina vzgoji¬
teljevih ukazov.

Ukaz.

95

Pedagogični ukaz mora biti:

1. ) Jasen in razumljiv.  Mladina mora vedeti, kaj se

od nje terja. Dvoumni ukazi dajo jej povod, da se začne iz¬
govarjati. •

2. ) Preudarjen in odločen.  Vzgojitelj mora znati, kaj
sme od mladine zahtevati in kaj ne, kaj jej more koristiti in
kaj škodovati. Omahljivost in negotovost zmanjšuje njegovo
veljavo?

3. ) Stvaren, poseben in kategoričen,  ne pa ab¬
strakten, občen in pogojen.

4. ) Kratek in k .repek.  Dostikrat zadostuje samo jedna
beseda ali pa še celo jeden sam migljej. Vsaka nepotrebna be¬
seda slabi ukazu njegovo iuqč. Najmanj učinka imajo dolge
pridige in naštevanje raznih vzrokov, kar daje med drugim
gojencu priložnost, da začne iskati protivzrokov ter se izgovarjati.

5. ) Izvedljiv  ne le sam ob sebi, temuč tudi z ozirom na
gojenca. Ne sme se torej nič zahtevati, česar bi mladina ne
mogla storiti zarad svojih preslabih moči ali pa zarad pre¬
kratkega časa.

6. ) Objektiven,  ako izvira iz vzgojnih potreb in razmer,
ne pa iz vzgojiteljeve samovolje.

7. )"Dosleden,  to je v soglasju z drugimi ukazi in na-
redbami vzgoje, da se ne ruši na jedni strani to, kar se je na
drugi sezidalo. Zato je pa treba skrbeti, da so osebe, ki sode¬
lujejo pri vzgojevanju, sldžne. Učiteljeve naredbe se morajo
vjemati z naredbami starišev, da ne postane gojenčevo mišljenje
nestanovitno in omahljivo.

8. ) Ne preoster.  Gojenec, sodeč vzgojitelja.po njegovih
ukazih, ne sme priti do prepričanja,'da ga hoče samo mučiti.

9. ) Nep r ekliclj  iv. Ako vzgojitelj prekliče dane ukaze
brez pravih razlogov, da s tem mladini upanje, da se bo to
zgodilo morebiti tudi drugikrat, in ako se ne zgodi, postane
nevoljna. „

10. ) Omejen.  Napačno bi bilo, ako bi hotel vzgojitelj
dati najedenkrat mnogo ukazov. Mladina bi se jih ustrašila ter
si mislila, da jih ni mogoče izvršiti. Nazadnje bi morebiti

96

. Ukaz.

ničesar ne storila. Tudi je Jireba opomniti, da nektere prepo¬
goste prepovedi vzbujajo mik do prestopka. Marsikteke ne¬
umnosti se loti mladina še le potem, ko jo je na njo opozoril
vzgojitelj s svojimi nepotrebnimi prepovedmi.

Napačno bi bilo, ako bi hotel vzgojitelj podpreti svoj ukaz
z razlogi.  S tem bi zmanjšal važnost ukaza ter zapeljal go¬
jenca, da bi začel spodbijati veljavnost vzgojiteljevih razlogov
ter naštevati protira zloge. Učiteljeva avtoriteta naj bo zadosten
razlog učencu, ki ga ima ubogati. Razlogi se navajajo temu,
ki je dovolj zrel, da jih more razumeti, mladini pa ne koristijo,
ker je še premalo razumna, Vendar je dobro, da je pri ukazih
kolikor mogoče razvidna njih koristnost in potrebnost.

Nikakor se ne sme dopustiti, da bi se gojenec zoperstavljal
danim ukazom. Ako neče storiti, kar se mu veleva, treba ga
je k temu prisiliti z drugimi vzgojnimi sredstvi. Vzgojiteljevo
prizadevanje bi ostalo brez vspeha, ako bi .ga gojenec ne hotel
ubogati.

Ukazom podobni so predpisi, ki morajo imeti iste last¬
nosti, kakor prvi. Biti morajo jasni, kratki, objektivni, izved¬
ljivi in nepreklicljivi. Razločujejo se od ukazov, ker so ve¬
ljavni za več istovrstnih slučajev;  'zato jih je pa treba
dobro premisliti, preden se spravijo v javnost.

Vsaka šola ima svoje discrplinske pr.edpise, vsak vzgojni zavod
svoj hišni red.  Predpisi so dobro sredstvo, da s£ obdrži red v šoli.
Njih prednost obstoji v tem, ker so stalni in veljavni za vse gojence do-
tičnega zavoda. Njih vrednost je še večja, ako jih je potrdila ali pa še
celo izdala viša šolska oblast. Ko gojenci razvidijo, da’ se morajo brez
izjeme ravnati po predpisih, podvržejo .se temu zahtevanju brez vsakega
upiranja. Tako se tedaj rano navadijo spolnovati predpise in zakone ter
se na ta način pripravljajo za prihodnje državljansko življenje.

Predpisi olajšujejo vzgojitelju vladanje, gojencu pa pokorščino. Kakor
se sklicujejo v dobrourejeni državi vladajoče osebo na zakone ter poudar- *
jajo, da so ti, ki* silijo podložnike k pokorščini, tako dela v šoli učitelj,
ki pravi, da predpisi velevajo, kaj se ima storiti in kaj opustiti. Ako je
bil učenec kaznovan, ker se ni ravnal po .kakem ukazu, more si fnisliti,
da je učiteljeva zlohotnost provzročila njegovo kazen; ako je pa bil stra¬
hovan,-ker je delal proti predpisom, misli si lahko, da so dotični predpisi
preostri, učitelj pa sicer dober človek, samo prenatančen. Razume se,

Spodbuda, opomin, nasvet, svarilo, naročilo in naloga.

97

samo ob sebi, da'mora učitelj sam spoštovati predpise ter se jih strogo
držati, ker drugače ne bi mogel zahtevati, da bi se tudi mladina po njih
ravnala.

§ 46 . Spodbuda, opomin, nasvet, svarilo,
naročilo in naloga.

Volja mladega gojenca je še slaba in nestanovitna, lahko¬
miselnost in omahljivost ,ga morete pripeljati na krivo pot.
Treba ga je večkrat spodbujati in opominjati,  da ne
zabrede v zmote. S spodbujanjem opozoruje vzgojitelj svojega
gojenca na naravne dobre posledice, ki izvirajo iz krepostnega
življenja, ter mu prigovarja, da bi še v bodoče tako postopal
in hrepenel po zmiraj večji popolnosti; z opominjanjem pa
mu stavi pred oči njegove dolžnosti, dobre nasledke, ako ga
uboga,* in slabe nasledke, ako se ne bo ravnal po njegovih be¬
sedah. Spodbuda in opomin morata biti kratka, da se lože
doseže ž njima zaželena svrha. Vzgojitelj naj spodbuja in opo¬
minja v pravem času in pri pravi priložnosti.

Ko je postal gojenec starejši in razumnejši, treba je, da
vzgojitelj ne vpliva več na njegovo hotenje z ukazi, temuč z
nasveti. Razlika med njima je ta, da so nasveti oprti na raz¬
loge, ukazi pa ne. Z ukazom hoče vzgojitelj prisiliti  gojenca,
da bi storil dobro, z nasvetom mu pa le prigovarja,  da bi
se sam odločil za to, kar je 'dobro, lepo in pravo. Negativni
nasvet, s kterim hoče vzgojitelj varovati svojega gojenca slabega
čina, zove se svarilo. Kakor spodbujati in opominjati, tako je
treba tudi svariti v pravem času in na pravem mestu.

K vzgojnim sredstvom prištevamo tudi naročila in na¬
loge  Ako vzgojitelj odkaže gojencu kako opravilo, ktero naj
bi samostojno izvršil, zove se to odkazanje naročilo; ako je k
izvršitvi potrebna posebna telesna ali pa duševna ročnost, na¬
stane iz naročila naloga. Ako je gojenec marljiv, lahko mu
je izvršiti dano : aročilo; če pa hoče rešiti dano mu nalogo,
imeti mora za to potrebne vednosti in nekako izurjenost.

Naročilo  je manj določeno, kakor ukaz, ker samo na¬
znanja, kaj mora učenec izvršiti, ne pa kako.  Zato je prvo

98

Citanje. -

gojencem ljubše ter ga rajši izvedejo, kakor pa’ ukaz. Mladina
dobiva naročila,- da se vadi v raznih ročnostih in da se varuje
lenobe. Nektera naročila so taka, da jih more smatrati kot
posebno častna,  zlasti ako je ž njimi zvezano nekako zaupanje,
ali pa nekaka odlika.

Naloge  morajo biti primerne gojenčevim močem in ved¬
nostim, torej ne pretežke in ne prelahke. Učitelj ne sme-z
nalogami preobložiti učenca, ter mu ž njimi uničiti ves njegov
prosti čas. Za vsako nalogo je treba dati gojencu toliko časa,
kolikor ga ravno zahteva njena obsežnost in zapletenost. Naloge
naj bodo raznovrstne in ako so primeroma težke, mora učitelj
pomagati učencem s tem, da jim da na vod,  po kterein naj
jih rešujejo.

§ 47 . Citanje.

Čitanje je- dandanes jako razširjeno. Knjige žo postale
človeštvu dobre prijateljice in pogostokrat se odganja s čitanjem
zoperni dolgčas. Vse čita in zato se ni čuditi, da hoče v tem
oziru tudi mladina posnemati odrasle ljudi. Ker ima čitanje
slabih knjig dostikrat slabe nasledke, čitanje Mohrih knjig pa
more blagodejno vplivati na človeka, zato je treba ostro paziti,
kaj mladina čita, 'da ne uničijo knjige, tega, kar je vzgojitelj
dosegel le z velikim trudom. Glede eitanja je treba pomniti
naslednje točke:

1.) Mladina naj ne čita preveč in tudi  ne  preraz-
novrstnili spisov. Preobilno čitanje ovira samostojno mišljenje,
ugašuje voljo k delu in spolnovanju dolžnosti ter napolnuje
dušo z utvori prebojne ali pa nezdrave domišljije, ki se ne
strinjajo z resničnostjo. Mladina naj raj še čita iz bogate, žive
prirode, kakor pa iz pustih in mrtvih knjig. To velja posebno
za otroke boljših stanov.

Ravno tako napačno bi pa bilo, ko bi mladina ničesar ne čitala
ali pa prav malo. To se posebno rado godi-na kmetih, kjer morajo
otroci pasti ali pa starišem pomagati pri dehi. Bolje je, da pastir
na paši čita ter izve iz knjig_kaj pametnega, kakor pa, da bi se
dolgočasil ali pa še celo z drugimi tovariši uganjal nespodobnosti.

Vzgoja naj bo resnična.

99

2. ) Mladina naj čita le dobre spise. Učitelj naj
sam prej prečita knjigo, preden jo da učencu v roko. Najboljši
so spisi, ki mladino podučujejo in ob jednein tudi kratkočasijo.
Zgodovinski in pripovedni spisi jej jako ugajajo; ne mara pa za
knjige, v kterih so suhoparne znanstvene razprave o posameznih
moralnih načelih. Berilo naj bo za njena leta primerno, ne pre¬
učeno, pa tudi ne preotroško.

3. ) Mladina naj čita  razumno in  s pridom. Varuje
naj se mehaničnega čitanja, s kterim se samo čas izgublja. Čita
naj tako, da bo vedla, kaj je čitala, in mogla o tem tudi drugim
pripovedovati, ako bi se od nje kaj takega zahtevalo. Primerja
naj prečitano tvarino med seboj in z drugimi spisi. Dobro je
tudi, da si podčrta glavnejše stavke, da si napravi izpiske in
da večkrat čita posebno znamenita in izvrstna dela. Izvoli naj
si izmed prečitanih knjig nektere, ki se jej zde posebno važne
in dobre, kot glavne knjige ter naj jih vzame tudi pozneje večkrat
v roko.

Drugi odstavek.

O vzgojnih načelih.

§ 48. Vzgoja naj bo resnična.

Vzgoja je resnična,  ako delovanje in napredovanje vzgo¬
jitelja in gojencev ni samo navidezno,  temuč se njih posto¬
panje in vspehi strinjajo z resničnostjo.

Vzgoja bi bila neresnična, ako bi se vzgojitelj  zadovoljil
z dozdevnimi vspehi,  ali pa, ako bi še celo sam delal na
to, da bi dosegel take vspehe ter ž njimi slepil lahkoverno ob¬
činstvo. Veljava vsakega človeka se ravna po njegovem notranjem
mišljenju, ne pa po navidezni zunanjosti; tudi je več vredno
temeljito znanje, kakor pa slučajni vspehi pri izpitih. Kaj po¬
maga zunanja oblika, ako pa ni nikakoršne notranje vrednosti!

7 *

100

Vzgoja naj bo pameti primerna.

Treba je, da naudaja vzgojitelja duh resničnosti pri vsem nje¬
govem delovanju. Nikdar naj ne dela samo navidezno, varuje
naj se vsake laži, a visoko naj čisla poštenost in pravičnost.

A tudi gojenčevo  postopanje naj se vjema z resničnostjo.
Zoperna naj mu bo vsaka laž.  Veliko je na tem ležeče, da se
zabrani prva laž in da laganje ne pride v navado. Treba je
torej gojenca skrbno nadzorovati, da mu ne bo tako lahko go¬
voriti neresnico. Vzgojitelj naj mu sveti z dobrim zgledom ter
se varuje še celo tistih laži, o kterih se misli, da ni mogoče se
jih ogniti zarad nezrelosti otrok. Ako se je toliko doseglo, da
je gojenec zmiraj odkritosrčen, sme se trditi, da je polovica
vzgojnega dela izvršena, kajti vzgojitelju se je s tem jako zlajšalo
njegovo delovanje. Tudi naj se vzgojitelj prizadeva, da si pridobi
z dobrohotnostjo in sočutjem gojenčevo zaupanje. S pametnim
prizanašanjem se doseže več, kakor z despotično strogostjo.
Vzgojitelj, ki je že zarad malih pregreškov jako osoren in oster,
kriv je dostikrat, ako postanejo gojenci s časom potuhnem in
lažnjivi.

§ 49. Vzgoja naj bo pameti primerna.

Vzgoja se ravna po zahtevah pameti,  ako ima vzgo¬
jitelj pri svojem delovanju pred očmi skrajno svrho,  do
ktere hoče privesti gojenca. Ta svrha je pa, kakor je bilo že
omenjeno, moralni značaj.  Svrha moralnosti obsega vse
strani človeškega razvitka ter velja za vse ljudi brez razločka.
Ako ima vzgojitelj pred očmi svrho moralnosti, mora se njegovo
vzgojevanje zvati občečloveško.  On ne vzgojuje za poseben
stan in za poseben poklic, ne ugašuje svobodnega razvitka volje
s prestrogim ravnanjem, ne prepušča gojenca njegovim nagonom
in težnjam, ne ravna se po slučajnih čustvih in željah, ker tako
vzgojevanje bilo bi jednostransko. Pametnega vzgojitelja ne smejo
voditi zunanji oziri, temuč vzvišeni smoter človeštva. Ako hoče
pametno vzgojevati, mora imeti pred seboj celega človeka, kte-
rega smatra kot člana raznih društev, h kterim prišteva med
drugim družino, srenjo, državo, cerkev in človeštvo. Izobraziti

Vzgoja naj bo pameti primerna.

101

mora gojenca tako, da postane iz njega vse hvale vreden član
imenovanih društev.

Ako se vzgoja ne ravna po zahtevah pameti, zove se
jednostranska. Jednostranosti v vzgoji izvirajo od tod, ker ima
vzgojitelj napačno mnenje o gojenčevih zmožnostih,  ali pa,
da nima pred očmi prave  s vrh  e. Jednostranosti v vzgoji so
med drugim naslednje :

Površna (naturalistična) vzgoja, ako misli vzgojitelj,
da je prirojeno svojstvo gojenčevo že po naturi nagneno k d o-
b r e m u. On meni, da se nahaja cela podoba bodočega človeka,
kakor kaka kal, v njegovem notranjem in da mu ni treba nič
drugega storiti, kakor skrbeti za razvoj te kali na ta način, da
se zdržuje vsakega pozitivnega vplivanja na otroka ter odstra-
nuje le to, kar bi moglo ovirati samostojni razvoj njegovih no¬
tranjih moči. Jedino vzgojno sredstvo je tu nadzorovanje, vzgo¬
jitelj je samo gojencev varuh. Glavni zagovornik te vzgojne
zisteine je Rousseau.

Tej nasprotna jednostranost bi bila despotična vzgoja,
ako bi mislil vzgojitelj, da je prirojeno svojstvo vsakega človeka
že po naturi nagneno k slabemu  in da ga je mogoče vzgoje-
vati samo s pomočjo ostrih vzgojnih sredstev.  S takim
vzgojevanjem bi zgubil gojenec svojo osebno svobodo, ker bi si
moral živalim jednako vsled zunanje sile vtisniti v glavo te ali
druge ročnosti.

Racijonalizem, ako vzgojitelj trdi, da obstoji svrha vzgoje
v samem izobrazovanju človeškega razuma  ter se ne briga za
razvoj čustev in teženj.

Sebična (egoistična) vzgoja, ako ima vzgojitelj pred očmi
samo korist svojega gojenca, ne pa tudi blagor vsega društva.
On hoče napraviti iz gojenca spretnega človeka, ki bi si v sredi
med drugimi ljudmi hitro pripomogel k sreči. Zato mu podaja
takih v.dnosti in neguje tiste sposobnosti, ktere bi mu bile
posebno potrebne v bodočem življenju. Taka vzgoja se zove tudi
praktična.  Ker teži vzgojitelj po gojenčevi koristi, zovemo
to vzgojevanje tudi utilitarizem;  in ker se prizadeva, doseči

102

Vzgoja naj bo naravi primerna.

mu prijetno in brezskrbno življenje, imenujemo je e vdaj mo¬
nizem.  Velika večina ljudi se izobražuje po teh načelih.

Vzgoja ne sme biti umerjena za poseben stan ali pa za
poseben poklic. Napačno bi bilo, ako bi vzgojitelj sam določil
mlademu gojencu njegov bodoči poklic ter pQ njem uravnal vsako
vzgojno djanje in nehanje. Vzgoja naj bo taka, da usposobi
gojenca za vsak poklic, kterega si hoče izvoliti, vendar mora
biti le od njega odvisno, kterega si hoče v resnici izbrati.

Nepremišljena vzgoja, ako se vzgojitelj pri vzgojevanju
ravna po premenljivih nazorih, samih čustvih in slučajnih tež¬
njah, ne pa po stalnih načelih. Tako vzgojevanje opazujemo
posebno med prostim ljudstvom.

§ 50 . Vzgoja naj bo naravi primerna.

Na gojenca vplivajo razun vzgojitelja tudi narava, društvo
in osoda. Na te činitelje se mora ozirati vzgojitelj, ako hoče
doseči svoj namen. Opazovati mora naravne zakone telesnega
in dušnega razvijanja svojega gojenca ter po njih uravnati upo¬
rabo vzgojnih sredstev. Grešil bi, ako bi hotel naperiti svoje
delovanje proti tem zakonom. Vzgojitelj naj bo podoben vrtnarju,
ki ne pozna samo cvetlice, ktero hoče vsaditi, temuč tudi ve,
kaka prst in kaka toplina jej ugaja.

Da bo vzgoja po zahtevah narave, mora se ravnati po
gojenčevih posebnostih, ktere zovemo njegovo individualnost.
Vzgojitelj mora poznati:

1. ) Telesne vlastitosti  svojega gojenca, kakor starost,
spol, moč, zdravje, bolehnost itd.

2. ) Prirojena svojstva,  ktera se javljajo v njegovi
nadarjenosti, naravi in temperamentu.

3. ) Njegovo intelektualno in moralno stališče,  to
je njegove vednosti, kreposti in napake.

4. ) Njegove posebne razmere,  h kterim prištevamo
njegove družinske zadeve, imovitost, stan in poklic starišev,
domovino, narodnost in versko vzgojo.

103

Vzgoja naj bo primerna času in kraju.

Ko vzgojitelj -spozna svojega', gojenca, njegovo telo in moči,
njegovo dušo in njene vzmožnosti ter . razne dušne in telesne
posebnosti, začne naj svoje delo. Zahteva naj od gojenca samo
to, kar more ta s pomočjo svojih vzmožnosti izvršiti. Vedeti
mora, #  da se ne razvijajo vse dušne moči jednakomerno in isto¬
dobno. Kakor vrši narava svoje delo o pravem času, napreduje
polagoma od stopinje’ do stopinje, ne dela nikakoršnih skokov,
začenja pri lažjem ter končuje pri težjem, ne čini ničesar brez
razlogov in pravil’ tako naj postopa tudi - vzgojitelj. V raznih
dobah je treba razvijati posebno tiste dušne moči, ktere so že
dospele do neke zrelosti, tako v otroški dobi nazornost, pozneje
pa mislenost. Glavni zagovornik tega načela je J. A. Komensky.

V sedanjem času marsikteri vzgojitelj ni zadovoljen s po¬
jasnim, a naravnim napredovanjem svojega gojenca, zato se pri¬
zadeva, da bi ga vzgojil prej ko mogoče. Tak gojenec je podoben
prezgodaj-zrelemu sadu, ki ima lepo zunanjo barvo, a njegovo
notranje je piškavo. Omika takega gojenca je v naglici pridob¬
ljena, a manjka jej temeljitost in stalnost.

§. 51. Vzgoja naj bo primerna času in kraju.

Vsaka doba  ima svoje posebnosti, svoje dobre in slabe
strani. Omika 19. stoletja se loči v marsičem od omike za časa
Rimljanov. Napreduje in razvija se le polagoma in pogostokrat
se jej pripeti, da krene bolj 'ali manj s prave poti. V takem
slučaju potrebuje dostikrat mnogo časa, preden popravi napačni
korak. V sedanji dobi opazujemo na jedni strani, da teže na-
rodje in posamezniki po jednakosti in svobodi v- političnem in
privatnem življenju; a na drugi strani pa vidimo, kako se mora
pogostokrat dobrohotnost umakniti goli sebičnosti.

Gojenec je ud. človeškega društva, med kterim mu bo treba
živeti. Vzgojiteljeva naloga je, da ga vzgojuje tako, kakor za¬
hteva duh časa. Vendar naj pusti vplivati na gojenca le to,
kar je dobrega in. hvale vrednega, varuje naj ga pa vpliva slabih
strani vsakokratne omike. Napačno bi bilo, ako bi se ta hotel
vdeleževati vseh nofosti svojega ča&a ; neumestno pa bi tudi bilo,

104

Vzgoja naj bo razumna.

ako bi vzgojitelj vzrejeval svojega gojenca ’ v omiki preteklih
časov ter se nič ne brigal za pravične in pametne zahteve se¬
danjosti.

Vzgoja se mora tudi ravnati po kraju, v kterem biva
gojenec. Naše razmere se bistveno ločijo od razmer Kitajskega
ali pa Japonskega. Vsak narod ima posebna svojstva in posebne
potrebe, na ktere se mora vzgoja ozirati.

Človeku je že nekako prirojeno, da ljubi hišo, kjer se je-
rodil, da ljubi okolico, v literi je preživel mlada leta, in da
ljubi jezik, kterega se je naučil od svoje matere. Vzgoja mu
ne sme jemati ljubezni do rojstne hiše, do domovine in do ma¬
ternega jezika, pač pa gojiti. To se doseže, ako vzgojitelj se¬
znani svojega gojenca z naravnimi lepotami njegove domovine,-
z bogastvom njene prirode, z njeno preteklostjo in njenimi ju¬
naki. Opozoruje naj ga pa na prednosti in lepoto narodnega
jezika, uči naj ga narodnih pesni in vzbuja naj mu narodno
zavednost. Vendar se pa ne sme narodni ponos tirati tako daleč,
da bi gojenec začel iz prevelike nagnenosti do svoje narodnosti
zaničevati in sovražiti tuje narode.

§ 52 . Vzgoja naj bo razumna.

Vzgoja je razumna, ako se vzgojitelj prav poslužuje vzgojnih
sredstev. Paziti mu je na sledeče točke:

1. ) Ni ga vzgojnega sred st v a, ktero bi moglo
nadomestiti vse druge.  S samimi pohvalami se ravno tako
malo doseže, kakor s samimi kaznimi. Vzgojitelj naj torej rabi
včasi to, včasi drugo vzgojno sredstvo, včasi tudi več ob jednem.

2. ) Kjer zadostujejo milejša sredstva, ni se
treba posluževati ostrejših.  Ako doseže vzgojitelj svoj
namen z ukazom, ni mu treba gojenca kaznovati.

3. ) Vsako vzgojno sredstvo ima svojo dobro, a
tudi svojo slabo stran.  Ta se rada kaže, ako vzgojitelj
pretirava uporabo kakega vzgojnega sredstva. Pretirana hvala
napravi gojenca oholega, pretirana graja pa svojeglavnega.

Vzgoja naj bo jedinstvena.

105

4. ) Učinek vzgojnih sredstev je odvisen od do¬
slednosti, s ktero se upotrebujejo. Kar se je v prvem
slučaju dovolilo ali pa ukazalo, ne sme se v drugem popolnoma
jednakem slučaju odreči. Razume se, da more vzgojitelj marsikaj
dovoliti mladenču, otroku pa prepovedati, ker razmere prvega
se ločijo od razmer zadnjega.

5. ) Vzgojna sredstva se ne smejo upotreblje-
vati do skrajnosti.  To velja posebno za ostrejša vzgojna
sredstva, kakor za kazni in plačila. Dobro je, ako vzgojitelj
daje gojencu vsak dan dobre zglede, napačno pa bi bilo, ako
bi ga hotel vsak dan kaznovati.

6) Vzgojitelj ne sme pozabiti, da je vspeh
vzgojnih sredstev več ali manj odvisen od njegove
osebnosti.  Ako vživa vzgojitelj pri svojih gojencih ljubezen
in spoštovanje, imelo bo njegovo postopanje mnogo več učinka,
kakor v nasprotnem slučaju. Ako gojenci ljubijo svojega vzgo¬
jitelja, ravnajo se radi po njegovem zgledu, voljno spolnujejo
njegove ukaze in brez obotavljanja opuščajo to, kar se jim je
prepovedalo. Besede ljubljenega učitelja gredo k srcu in še celo
njegove kazni imajo višji pomen, ker je gojenec prepričan, da
ne izvirajo iz zlohotnosti.

§ 53 . Vzgoja naj bo jedinstvena.

Vzgoja je jedinstvena, ako je celokupno
vzgojno delovanje namerjeno na glavno vzgojno
s vrh  o. Vzgojitelj si mora biti svest te svrhe in vse njegovo
postopanje mora biti ž njo v soglasju. Pri tem je treba pomniti:

1. ) Vzgojitelj mora biti dosleden v svojem de¬
janju in nehanju.  Pogubna bi bila vsaka samovolja in vsako
eksperimentiranje z gojencem.

2. ) Vzgojna sredstva je treba vzajemno dopol¬
njevati in n a do mesto vati.  Ukaz, zgled, kazen in druga
vzgojna sredstva imajo prav za prav samo jedno in isto nalogo.
Težavno je vzgojevanje posebno tam, kjer se napotki ne vjemajo
z zgledi.

106

Vzgoja ne sme biti ne prerealna in ne preiilealna.

3. ) Vzgojitelj naj se ozira pri svojem delova¬
nju na vse prirojene in pr i d ob Ij en e go j enče ve spo¬
sobnosti. Imeti mora torej pred očmi celega človeka, njegove
dušne in telesne moči in svojstva. Vsaka jednostranost bi prej
ali poslej škodovala gojencu. Kaj pomaga človeku, ako ima živo
domišljijo ali pa dober spomin, pameti pa ne! Marsikdo se je
veliko učil, a ostal pri vsem tem brez srca. Žalostno je, ako
človek ve, kaj je pregrešno, a nima dovolj trdne volje, da bi se
greha varoval.

Glede dušnih in telesnih sposobnosti se mora vzgojitelj
ozirati na njih nejednako važnost. Dušne sposobnosti so odlič¬
nejše, kakor telesne; zato je prve treba bolj negovati, kakor pa
zadnje. Tudi ne sme vzgojitelj pripustiti, da bi nižje moči za¬
čele gospodovati višjim. Čutna nagnenja in strasti se morajo
podvreči svobodni volji, ta pa pameti.

4. ) Ako ima gojenec več vzgojiteljev, morajo
vsi soglasno in složno postopati, da prvi ne ruši
tega, kar je drugi izvršil.  Stariši in učitelji, šola in dom
naj skupno delujejo za gojenčevo blaginjo. Kjer podučuje učence
po več učiteljev, treba je, da se ti večkrat posvetujejo o nadaljnein
postopanju v skupnih konferencah.

5. ) Razne činitelje, ki ovirajo vzgoje vanj e,
treba je kolikor mogoče odstraniti ter nadome¬
stiti z drugimi.  Znano je, da vplivajo na gojenca razun
vzgojitelja tudi osoda, narava in društvo. Kar se tiče zadnjega
činitelja, reči se mora, da imajo mnogo vpliva na gojenca nje¬
govi tovariši, potem sorodniki in posli. Kako lahko se zgodi,
da zapelje jedna izmed teh oseb gojenca na napačno pot.

§ 54 . Vzgoja ne sme biti ne prerealna in ne
preidealna.

V obče človeštvo neprestano napreduje. Omika sedanjega
stoletja presega omiko prejšnjih časov. Zgodovina nam je ohra¬
nila mnogo imen slavnih mož, ki so si priborili velike zasluge
za splošno omiko. Veliko se je že doseglo v kulturnem oziru,

Vzgoja ne sme biti ne prereaina in ne preidealna.

107

a mnogo se še da doseči. Kar sg je doseglo, to je za
sedanji rod realno, kar se pa še le bo doseglo,, to
je za sedaj idealno. Železnice, telegrafi, telefoni so za se¬
danji čas realna* dobra, ne pa za pretečena stoletja.

Ako bi bil kdo popolnoma zadovoljen s sedanjo omiko*
sedanjimi napravami in sedanjimi navadami ter bi mislil, da bi
bila vsaka prememba odveč in vsaka novotarija škodljiva, stal
bi na realnem stališču.  .ljudje take vrste bi ne hrepeneli
po napredku, pač bi pa poudarjali, da bodo njih potomci ravno
tako lahko shajali s sedanjo omiko, kakor oni sami. Ako bi bili
vsi ljudje takega mnenja, bilo bi vsaktero napredovanje nemogoče.

Realno stališče se je posebno ohranilo pri Kitajcih/  Ti mislijo,
da je vse, kar se pri njih nahaja., jako popolno. V svoji družini, v svojem
obližju in v svoji državi nahajajo Kitajci vzor človeške dovršenosti. Ker
se jim zde vse njih naprave izvrstne, menijo, da bi bilo odveč, ako bi si
hoteli sedanje stanje v kteremkoli oziru zboljšati. Upirajo se vsakim no¬
votarijam in zato se uahaja njih omika na istem stališču, kakor pred
tisoč leti.

Žive pa na svetu tudi taki ljudje, ki se. navdušujejo le za
bodoče vzore. Njih domišljija jim riše*sreeo, ktere bi bili de¬
ležni, ako bi se njih vzori tudi uresničili. Taki ljudje so s se¬
danjimi napravami navadno nezadovoljni; povsod vidijo le slabe
strani in sami sebe smatrajo za nesrečne, ker jim je ravno v
tej dobi živeti.

Iz rečenega je razvidno, da mora biti prava vzgoja nekako
v sredi med realizmom in idealizmom.  Ceni naj to,
kar so naši predniki že dosegli v kulturnem oziru, ob jednem
naj pa spodbuja gojenca, da bo to, kar je v sedanjem času še
pomanjkljivega in nepopolnega, po svojih močeh nadomestil z
boljšim ter tako delal v prospeh bodočih rodov.

108

Pojem vzgojne metode.

Tretji odstavek.

O vzgojnih metodah.

§ 55 . Pojem vzgojne metode.

• « *

Ni še zadosti, ako vzgojitelj pozna razna vzgojna sredstva,
treba jih je tudi prav uporabljevati in sicer z ozirom na vzgoj n o
svrho, na gojenca in na zunanje razmere.  V tem ob¬
stoji vzgojna metoda, to je po stalni osnovi urejeno
postopanje vzgojitelja pri up o rab lj e v an j u vzgoj¬
nih sredstev, da bi dosegel vzgojno svrho.

Od vzgojnih Sredstev se razlikuje  vzgojna me¬
toda v tem, da so prvi samo  posamezni čini vzgojitelja,
ta pa obsega  celotno vzgojno delovanje. Brez stalnih
pedagogičnih načel ni prave metode. Ako so načela napačna,
ako izvirajo iz političnih, verskih, socijalnih in osebnih pred¬
sodkov, ako se previsoko ali pa prenizko cenijo vzgojna sredstva
in vzgojna svrha, lahko se trdi, da bo vzgojno delovanje jedno-
stransko, protinaravno in samovoljno. Od vzgojitelja je odvisno
njegovo postopanje; kakoršen vzgojitelj, taka vzgoja.

Vzgojitelj mora poznati .gojenca  ter njegove telesne in
duševne moči in sposobnosti. Ozirati se mora na razne zu¬
nanje razmere,  na činitelje, ki morejo vzgojevanje pospeše¬
vati ali pa ovirati. A omeniti je treba, da se gojenec in pa
zunanje razmere preminjajo neprestano.  Ravno zato je
vzgojevanje jako težavno. Posamezni vzgojni čini in njih poredje
se nikakor ne dajo pri tem ali onem gojencu teoretično določiti
že za naprej, ker treba je v vsakem slučaju skorej postopati
drugače. Vzgojeslovje ne more drugega storiti, kakor vzgojitelja
seznaniti z vzgojnimi sredstvi ter mu pokazati pogoje, od kterih
je odvisen vzgojni vspeh, vse drugo se prepušča vzgojitelju.

Vzgoja ni mehanično delovanje, temuč svobodna umet¬
nost.  Do smotra 1  vzgoje ne pelje samo jedna pot, temuč jih

Metoda nadzorovanja.

109

je brez števila. V naslednjih odstavkih so naštete nektere me'-
tode vzgojevanja, o kterih naj se pomni, da se med seboj ne
izključujejo, temuč dopolnjujejo, ker včasi je treba gojenca nad¬
zorovati, včasi podučevati, včasi strahovati itd.

§ 56 . Metoda nadzorovanja.

Mladina ne sme biti popolnoma sama sebi prepuščena, ker
se še ne more varovati vseh pretečih nevarnosti in skušnjav.
Treba je, da jo nadzoruje vzgojiteljevo oko. To nadzorstvo mora
biti v prvi dobi  vzgojevanja strogej  še,  kakor pozneje, ker
otrok še nima tako utrjenih nazorov, kakor mladeneč. Nadzor¬
stvo je potrebno tudi tam, kjer prete gojencu fizične ali pa
nravne nevarnosti. V poznejši dobi vzgojevanja ni potreba go¬
jenca zmirom in povsod neposredno nadzorovati, da se lože
nauči s časom vladati in voditi samega sebe. Vendar ga tudi
ne sme popolnoma puščati z nemar, temuč mora poizvedeti, kako
se je gojenec obnašal v takih slučajih, in ako se je kaj pregrešil,
treba ga je poboljšati.

Nadzorovanje koristi vzgojitelju in gojencu.
Prvi spoznava  s pomočjo nadzorovanja svojega gojenca,
njegove sposobnosti, njegove slabosti in njegove prednosti, dalje
opazuje  v sp  e h e,  ktere je rodilo njegovo vzgojno prizadevanje,
da potem ve, kakih sredstev se mora posluževati v bodoče.

A tudi za gojenca  je dobro, ako ve, da je pod nadzor¬
stvom. Ne samo, da se gojenec, ako ga vzgojitelj nadzoruje,
bolj varuje vsakega slabega čina, temuč se tudi kaj rad izkaže
s kakim hvalevrednim djanjem. Sicer se izprva to vrši bolj iz
nepopolnih namenov, a sčasom se navadi  tako postopati, da
dela dobro in se ogiblje zlega tudi takrat, kadar ni vzgojitelja
pri njem.

Gojencu ne more biti nadzorovanje posebno ljubo, ker se
mu ž njim izkazuje nekako nezaupanje.  Zato je treba tukaj
vzgojitelju previdnosti. Prestrogo nadzorovanje ni pedagogično,
iz njega se lahko razvije-prekanjeno p rež a n j.e in vohunstvo.
Gojenec kmalu opazi, da ga vzgojitelj zalezuje in da mu ne

110

'Metoda vladanja.

zaupa. Posledica takega postopanja je, da' gojenec navadno iz¬
gubi ljubezen in spoštovanje do svojega vzgojitelja, včasi pa
postane celo hinavsk in lažnjiv. Nadzorovanje ne sme biti tako
urejeno, da bi otroku grenilo njegovo svobodno gibanje ter ga
sililo k potuhnenosti. Vzgojitelj naj mu kaže zaupanje, ako hoče
pričakovati od njega zaupanja. Tudi ne sme vzgojitelj med
svojimi gojenci negovati ovadujštva.  Zvijačni in hudobni ova¬
duhi ne bodo nikdar dobri ljudje. Najboljši nadzorovatelj ima
biti vzgojiteljevo oko. Ako so kakega gojenca tožili drugi ljudje
ali pa njegovi sogojenci, postopati mora vzgojitelj previdno ter
se popolnoma prepričati o resničnosti njih pritožbe.

Nadzorovanje je posebno potrebno v jako obiskovanih šolah,
ker tu so na majhenem prostoru zbrani otroci, kterih tempera¬
menti, nagnenja, nagoni, telesne moči itd. so kaj različni. Tu
je dobro, da prepusti učitelj za tisti čas, kadar sam ni navzoč
nadzorstvo kot -častni posel kakemu pametnejšemu učencu

§ 57 . Metoda vladanja.

Otrok zgodaj kffže* neko nagnenje do razuzdanosti in sa¬
movolje. Manjkajo mu tisti oziri, kteri vodijo odrasle ljudi.
Navadno je nemiren, # rad uničuje, kar mu pride v roko, trpinči
• živali, tolče svoje drugove in hoče, da bi povsod veljala njegova
volja. Ne bilo bi ga mogoče vzgojevati, ako bi se mu pustila
'njegova samovolja

Vzgojitelj mora zato skrbeti,, da odstrani njegovo vihravost
ter ga privadi ali pa, če je treba, tudi prisili, da se drži dru¬
štvenega reda. Gojenec mora spoštovati osebe  ter jih ne motiti
v njihovem delovanju in njihovih pravicah, pustiti stvari v tistem
redu, v kterem se nahajajo, točno se ravnati po odločenem času
ter paziti na pristojnost  in običaj.

Vse-to, kar vzgojitelj stori, da bi navadil ali
pa prisilil s v oj e g a-go j e n ca k društvenemu redu,
zove  se  pedagogičnN) vladanje. Glavna vzgojna sredstva
vladanju so zabranitbv, zapoved, prepoved, pretnja, siljenje, kazen
itd., z jedno besedo, vse to, kar pripomore k pokorščini.

Metoda poslovanja.

111

Pedagogično vladanje je slično  državnemu vla¬
danju, ktero nima prav za prav namena, napravljati iz držav¬
ljanov krepostne in srečne ljudi, temuč skrbi samo za pravni
red,  da morejo prebivalci kake države med seboj složno živeti.
Vsi dobromisleči ljudje v državi vladajo se sami ter ne pridejo
nikdar v razpor, z državno oblastjo; ta ima le nadzorovati in
siliti k pokorščini nezdrave člane v državi, kakor hudodelnike,
zapravljivce itd. Ravno tako svrho ima pedagogično vladanje.
Iz tega je razvidno, da pedagogično vladanje še ni pravo
vzgoje vanj  e,  pač pa bistven pogoj in najbolja priprava zanj.

Pedagogično vladanje vadi gojenca, da se ravna po vzgo¬
jiteljevi volji To ravnanje je sicer izprva nesamovoljno in
prisiljeno,  a med nesamovoljno in svobodno pokorščino je
samo jeden korak.

Pedagogično vladanje se je utrdilo tam, kjer se je posre¬
čilo vzgojitelju, da je navadil otroke pokorščine.  Kjer pa ta
manjka, tam je brezvladje  in le prav stroga vzgojna sred¬
stva morejo za nekoliko časa napraviti red. Ako je vladanje v
šoli dobro, neznatno je število prestopkov in učitelj je le malo¬
krat primoran kaznovati učence. Zato je dobro vladanje važno
sredstvo, ako hoče učitelj zadobiti pri svojih učencih veljavo,
spoštovanje in ljubezen. Brez discipline v šoli učitelj ne more
nič opraviti, naj bo še tako dobro metodično izobražen. Dobro
disciplinirani otroci postanejo navadno dobri državljani, ker se
zgodaj navadijo ubogati ter svojo voljo podrejevati višji oblasti.
Šola brez discipline je podobna mlinu brez vode, pravi Ivomensky.

§ 58. Metoda poslovanja.

Ako je otrok brez posla,  rode se v njegovi duši razne
misli in težnje, za kterimi sledi prej kako slabo, kakor kako
dobro djanje. Ako ima pa primerno opravilo, združijo se njegove
raztresene misli ter se obrnejo na predmet, s kterim se peča.
Tudi je znano, da lenoba in brezposelnost gojencu ne
vzbujate njegovih duševnih moči,  ktere polagoma iz¬
gube svojo žilavost, in tako postane gojenec sčasom nesposoben

112

Metoda poslovanja.

za kako težje in resneje delo. Vzgojitelj, ki preskrbi mladini
primernega opravila, olajša si s tem tudi vzgojno vla¬
danje.  Lenega otroka je težje voditi, kakor pa pridnega in
delajočega. Dostikrat pomiri mati svoje razposajeno dete' s tem,
da mu preskrbi kako igračo ali pa kako delo.

Gojencu je torej treba dati primernega posla, ki obstoji
v delu ali pa v igri.  Vendar pa njegovo opravilo ne sme
trajati neprestano, temuč mora biti urejeno, za delom  mora
priti počitek.  Trajno napenjanje duševnih ali pa telesnih moči
je gojencu škodljivo. Odpočitek pa vendar ne sme biti tak, da
bi duh ostal popolnoma brez dela (negativni odpočitek), temuč
je treba dovesti zavesti takih novih predstav, ki duha ne težijo,
temuč ga povzdigujejo (pozitivni odpočitek). Razne zabave, raz-
vedrujoči pogovori, igre, veselice itd. preganjajo nam jednako-
merni dolgčas ter razveseljujejo našo dušo.

V prvi mladosti je najbolje sredstvo poslovanja Igra, ktera
otroka razveseljuje in kratkočasi ne glede na njeno svrho. Igre
naj bodo take, da ne bodo mladini kratile potrebnega gibanja.
Napačno bi bilo, ko bi zahtevali od otrok, naj bodo zmiraj mirni.
Za njih zdravje in razvijanje je bolje, ako so glasni in nepokojni,
kakor pa molčeči in mirni. Najpripravnejše so tiste igre, ki
pospešujejo harmonično razvijanje vseh telesnih
udov.  Igre z raznimi igračami dostikrat dobrodejno vplivajo
na otroško domišljijo,  ktera more napraviti iz igrač vsako¬
vrstne predmete. Palica otrokom nadomestuje puško ali pa konja,
neznaten kot jim je koča, kup prsti jim je gora, mala luža jim
je morje, po kterein plavajo ladije, ktere so si sami naredili iz
papirja.

Otrok se prične zgodaj igrati in sicer najprej s svojo ma¬
terjo, pozneje pa tudi z jednakostarimi tovariši Dobiva naj le
malo igrač, a te naj bodo mikavne in ne lahko razrušljive; igre
pa ne smejo biti nevarne, pač pa budivne in podučljive. Pripo¬
ročila vredne so Frdbel-ove igre,  ki morejo otroke krat¬
kočasiti, podučevati in pospeševati njih gibanje.

Polagoma se morajo igre umikati resnemu delu, ktero
nalagajo stariši in učitelji dečkom in deklicam. Z delom pokaže

Metoda 'negovanja.

113

človek svoje resno in vztrajno hotenje ter se uči zatajevati sa¬
mega sebe. V psihičnem oziru je z delom združeno ne¬
kako neprijetno čustvo,  ker je človeku znano, da bo ž
njim utrudil te ali une mišice; tudi si predstavlja, da hi bilo
prijetnejše počivati ali pa se lotiti kakega drugega ljubšega
opravka. Delo samo na sebi torej ne more človeka zadovoljiti,
kakor igra, temuč le z ozirom na svrho,  ktero hoče doseči
delajoči človek.

Gojencu je treba zgodaj vzbuditi veselje do dela.
Vzgojitelj naj mu razjasni vrednost dela v moralnem in narodno¬
gospodarskem oziru. Kdor ne dela, ta ne živi. Z delom osre¬
čujemo sebe in druge ljudi. Žalostno je, ako napravljajo za
delo sposobni ljudje vsled svoje lenobe nadlego svojim bližnjim.

§ 59. Metoda negovanja.

Človek ima mnogo naravnih  in mnogo v. teku časa
vzprijetih potreb.  Prvfe je treba na vsak način zadovoljiti.
Ako bi tega ne hoteli storiti, mogla bi njih nezadovoljitev po¬
stati nevarna našemu zdravju in življenju. Drugače je z vzpri-
jetimi potrebami, kterim lahko ustrezamo ali pa tudi ne; v
nekterih slučajih nam je celo mogoče odstraniti jih popolnoma,
n. pr. potrebo kaditi tobak.

V prvem času otrok ne more sam zadovoljevati svojih
potreb; navezan je na pomoč odraslih ljudi, ki ustrezajo nje¬
govim potrebam. Ljubeznjivo ustrezanje njegovih po¬
treb se zove  negovanje, ktero se v obče kaže v dopuščanju
tega, kar mu je potrebno, in v zabranjevanju tega,' kar mu je
škodljivo. A tudi v poznejšem času, ko postane gojenec samo¬
stojnejši, važno je za njegovo razvijanje, se li zadovoljuje nje¬
govim potrebam ali ne in kako  se jim zadovoljuje.

Kar se tiče ustrezanja potreb, mogoči ste dve kraj  n os  ti,
namreč da potrebe vsestransko zadovoljujemo ali pa ne. Vse¬
stransko zadovoljevanje potreb človeka omelikuži ter mu rodi
novih potreb, nezadovoljevanje pa ga utrjuje in mu manjša
število njegovih potreb.

114

Metoda negovanja.

Utrjenost dela človeka krepkega in samostojnega od zu¬
nanjih fizičnih vplivov, ki delujejo neposredno na telo, posredno
pa na dušo. Utrjenje je telesno in pa dušno.  Utrjenosti
nasproti je mehkužnost,  ktera človeka slabi ter ga nareja
odvisnega od raznih zunanjih pomočnih sredstev, s kterimi hoče
ustreči svojim potrebam. Mehkužni človek je občutljiv, neod¬
ločen in nima trdne volje. Pomanjkanje sredstev, s kterimi bi
si zadovoljeval svoje potrebe, zapelje ga dostikrat k pregrehi
ali pa še celo k samomoru.

Svrha pedagogične utrjenosti je, da zmanjšuje učinek ne¬
ugodnih telesnih občutov na dušo. Zato naj pametna vzgoja
okrepi telo proti žeji in lakoti, proti vetru in mrazu, oh jednem
naj pa tudi pospešuje vse to, kar nam more zmanjšati število
potreb in njih moč čez naša spoznanja, čustva in voljo.

Utrjenost so posebno Špartanci  visoko čislali. Vse njih
telesne vaje, njih pičla hrana, trda postelja, priprosta obleka in
vsakoletno bičanje so imele namen, da bi si mladina utrdila telo
ter se zgodaj naučila zatajevati svoje želje in težnje.

V prvotnem natornem stanju človeštvo še ni bilo omeh-
kuženo, prevelika mehkužnost je sad novošegne vzgoje. Čim
večja je omika kakega kraja in časa, tem večje so tudi potrebe

prebivalcev*, tem večja je mehkužnost dotičnega kraja in časa.

Preveliko utrjevanje, ktero bi bilo morebiti še celo zdravju
kakega gojenca škodljivo, ni na mestu. Ravno tako je pa tudi
prevelika mehkužnost pogubljiva. Najbolje je, da se med tema
krajnostima voli srednja pot.  Skrbeti je treba, da se gojencu
volja utrdi in da dobi' duša oblast čez njegovo telo. Čim sla-
bejše je telo, tem rajše ukazuje; čim močnejše je, tem laglje
uboga. Vzgojitelj ne sme pripustiti, da bi njegov gojenec hre¬
penel le po prijetnem in le to storil, kar bi mu bilo ljubo;

treba ga je opozoriti na njegovo dolžnost, ktera mu nalaga

marsikako zoperno, a vendar koristno delo. A na drugi strani
se pa zopet ne more zahtevati, da bi se dandanes mladina vzgo-
jevala popolnoma po špartanskih načelih. Vzgoja se mora ravnati
po duhu časa. Ako bi vzgojitelj iztrebil gojencu razne potrebe,
iztrebil bi mu ob jednem mogočne motive hotenja; kjer pa ni

Metoda občevanja.

115

hotenja, tam tudi ni nravnosti. Potrebe so vezi, ki družijo po¬
sameznika s človeštvom; brez njih bi kmalu nehalo društveno
življenje in namesto njega bi se pričelo prvotno natorno stanje.

Glede vzgojnega negovanja se je treba vzgojitelju ozirati
na klimatične razmere dotičnega kraja, na stanovanje in brano,
počitek in spanje, na obleko in čistoto, na zdravje in bolezen.

§ 60 . Metoda občevanja.

S pomočjo občevanja si morejo osebe med seboj razkriti
svoje nazore in misli ter vplivati druga na drugo. Naravno je,
da vpliva starejša oseba na mlajšo, omikani človek na neomi-
kanca. Občevanje provzročuje, da se mišljenje otrok ravna po
mišljenju starišev. S pomočjo občevanja more tudi vzgojitelj
vplivati na svojega gojenca.

Metodo občevanja je mogoče posebno takrat upotrebljevati,
kadar je vzgojitelju izročena vzgoja jednega samega go¬
jenca.  Ta metoda že zato olajšuje vzgojevanje, ker gojenec
ne čuti tistih neprijetnosti in tistega pritiska od strani vzgoji¬
teljeve, ktere je treba prestati pri podučevanju. Ravno v tem
se loči občevanje od poduka.  Pazljivosti in zanimanja,
ktere je pri poduku včasi težko doseči, ne manjka pri občevanju.
Tu so združeni teorija in praksa, napotek in zgled; pri poduče¬
vanju pa dostikrat ne. Ako kdo vzgojuje svojega gojenca samo
s pomočjo občevanja, ta skorej ne ve, da se vzgojuje.

Da je gojenčevo občevanje z vzgojiteljem velike važ¬
nosti,  ni treba posebno povdarjati. Izkušnja nas uči, da
občevanje z značajnimi ljudmi dobrodejno vpliva na mladino, z
neznačajnimi pa slabo. Pregovor pravi: „Povej mi, s kom se
pečaš, in jaz ti povem, kdo si“.

Metoda občevanja ima pa tudi svoje slabe strani.  Le
nekteri stariši so v takem položaju, da lahko preskrbe svojim
otrokom posebne vzgojitelje, drugi pa ne. Sploh bi bilo nemo¬
goče dobiti toliko vzgojiteljev, kolikor je gojencev. Veliko je odvisno
od tega, da stariši izbero svojim otrokom dobrega vzgojitelja,
kar pa ni tako lahko. Kako rado se primeri, da dobi gojenec

8 *

116 Metoda občevanja.

za vzgojitelja malovrednega človeka, ki mu vcepi v srce te ali
druge razvade in slabosti. Res je, da vsled večkratnega obče¬
vanja vzgojitelj spoznava dobre in slabe strani svojega gojenca,
a tudi ta kmalu opazi vzgojiteljeve pomanjkljivosti. Pogosto
občevanje more torej zmanjšati vzgojiteljevo veljavo pri njegovem
gojencu.

§ 61 . Metoda vaje in privajanja.

Preden hoče človek kaj postati ali pa izvršiti kako delo,
treba se mu je učiti.  Vsako še tako vsakdanje delo je izprva
težavno, še le po večkratnem ponavljanju  in po mnogih
srečnih poskusih dobi človek neko spretnost, da je more izgo¬
toviti brez posebnega napenjanja in prizadevanja. Na ta način
se nauči govoriti, čitati, pisati, risati itd. Vsled neprestane vaje
se lahko navadimo kake ročnosti tako, da jo izvršujemo nekako
mehanično, skorej nesamovoljno, včasi še celo nezavestno.

Vaja in privajanje  sta jako važna činitelja pri vzgo-
jevanju. Kar se kdo mlad nauči, to rad v starosti stori. Zgodaj
je treba paziti vzgojitelju, da vcepi svojemu gojencu dobre
navade, ker ravno v mladosti se jih poprime otrok najložje.
Mišljenje poznejše dobe izvira bolj ali manj iz nazorov, ktere
smo si pridobili v mladosti. Veliko se je doseglo, ako kdo dobro
čini iz navade. Ta še ni nravni značaj, vendar je korak k
pravemu krepostnemu življenju.

Dobrim navadam so nasprotne slabe navade in razvade.
Čim starejša je razvada, tem težje je človeku, da bi se je od¬
vadil. Sploh se razvade ne dajo odstraniti tako hitro, kakor
dobre navade vcepiti. Najprej se je treba odvaditi slabih last¬
nosti, potem se pa navaditi dobrega.

Navade se ne nanašajo samo na nravno življenje,
tenmč tudi na druga djanja, ktera imajo kako važnost v člo¬
veškem življenju. Tako je mogoče gojenca navaditi dostoj¬
nega obnašanja  med drugimi ljudmi. Dobro je, da se zgodaj
navadi reda in ubogljivosti.  Potrebno je, da se priuči
posebno tistih kreposti, ktere so v primeri z drugimi postale

Metoda izobraževanja.

117

redkejše, kakor zmernosti, nesebičnosti, priprostosti, ponižnosti itd.
Nikakor pa ne sme vzgojitelj prenizko ceniti nravne  pri  vaj  e.
Zgodaj naj se mladina navadi nravnega življenja.

§ 62 . Metoda izobraževanja.

Kakor iz cveta nastane sad, -ako ne manjka zraka, luči,
gorkote in drugih pogojev, tako je mogoče otroku buditi njegove
sposobnosti in moči ter jih negovati tako, da se čedalje bolj
razvijajo ter postajajo zmiraj popolnejše.

Metoda izobraževanja hoče vzgojno s vrh o’d o seči
z razvijanjem naravnih sposobnosti in moči m 1 a -
•d ega gojenca.  Od razvoja teh sposobnosti je odvisen vsak
napredek človeštva.

Jako veliko je število naravnih sposobnosti,  ki
pa niso pri v’seh ljudeh na isti stopinji popolnosti. Ta.ima_
živahno domišljijo, a malo -razuma; pri drugem je ravno narobe.
Pri nekterih sta volja in pamet silnejša, kot čustva; pri drugih
se pa po čustvih ravnajo hotenje, djanje in nehanje.

Vsako posamezno naravno sposobnost je mogoče razvijati
na razne načine,  tako n. pr. spomin. -Nekteri se lahko uče
raznih jezikov, drugi si hitro zapomnijo celo vrsto števil, a
tretji imajo dober spomin za kraje. — Bilo bi nemogoče, ako
bi kdo hotel pri jednem fn istem človeku vsestransko izobraževati
■vse njegove naravne sposobnosti. Razvoj duševnih sposobnosti
posameznega človeka je bolj ali manj jednostransk, kar je še
celo potrebno, 'ako kdo hoče doseči neko popolnost v tej ali
drugi stroki. Le pri človeštvu v obče se morejo vsestransko
razvijati vse grane naravnih sposobnosti.

Razne sposobnosti niso jednakoveljavne,  nek-
tere so važneje, kakor druge. Prve je treba torej bolj izobraže¬
vati, kakor pa zadnje. Pamet je višja sposobnost, kakor čutnost.
Sočutje je treba bolj gojiti, kakor pa nižja čustva.

Z razvijanjem sposobnosti in moči izobražuje se človeštvo
ter prihaja k zmiraj večji popolnosti. A tudi posamezni človek
naj izobražuje svoje duševne in telesne sposobnosti in moči.

118

Metoda podučevanja.

Treba je torej skrbeti za razvoj-duše in telesa. Vzgoja bi bila
jednostranska, ako bi kdo popolnoma zanemarjal svoje telo.
Tudi bi ne bilo prav, ko bi preveč negoval kako duševno spo¬
sobnost, vse druge pa puščal v nernar. Vendar je treba, opomniti,
da naj- gojenec, kteremu je kaka sposobnost prirojena v posebni
meri, njo bolj goji, kakor druge, ker škoda bi bilo, da brtalent
ne prišel na dan.

§ 63 . Metoda podučevanja.

Slepa pokorščina brez samostojnega premišljevanja o pri¬
mernosti in neprimernosti hotenja in delovanja še ne more go¬
jenca privesti do značajnosti; treba je, da prej premišlja  o
tem, kar mu je storiti, ter se potem odloči za to, kar je dobro,
pravo in lepo. Tako mišljenje  se pa more v človeku razviti
le na podlagi poduka.

Napačno bi bilo, ako bi mislili, da poduk nima drugega
namena, kakor samo množiti učencu njegove vednosti. Vzgojc-
valni poduk blaži in vzvišuje čustva,  da se približujejo temu,
kar je'lepo in popolno. Vzgojevalni poduk vpliva tudi na voljo
ter jej daje potrebne- moči, da se more ravnati po občeveljavnih
načelih. Ako bi poduk gojencu samo mehanično množil vednosti
ter ne vplival niti na čustva, niti na voljo, ne mogli bi trditi,
da je v resnici vzgojevalno sredstvo. Poduk ima torej dvojno
nalogo.  Prva je, da množi gojencu njegove vednosti, druga'
indirektna naloga pa je, da blagodejno vpliva na čustva in voljo.

Vzgoja in poduk morata imeti jedno in isto svrho. Človek
čuti, kakor misli, in hoče, kakor misli in čuti. Misli, ktere so
nastale iz pridobljenih predstav, vplivajo na čustvo, čustvo vpliva
na razum, oba pa vplivata na hotenje. Skupina predstav,
ktera more v naši duši nastopiti kot nagib do ka¬
kega določenega hotenja,  z o v e s e zanimanje.

Nravni človek je tisti, čegar hotenje se ravna po njegovem
najboljem spoznanju. Kdor to spoznanje širi in množi, olajšuje
delo svoji volji in popolnuje svojo nravnost. Poduk pospešuje
stanje gojenčeve nravnosti na več načinov in sicer:

Metoda podučevanja.

119

1. ) Poduk ovira nastop hudih strasti, ktere so
nravnosti zelo škodljive. Strasti so jako močne pri surovih in
neizobraženih ljudeh, pri omikancih je pa njih silnost navadno
mnogo manjša.

2. ) Poduk koristi, ker daje duši zmiraj nove
hrane in novega posla,  ter ne pripusti, da bi se v njej
vgnjezdila dolgčas in brezdelnost.

3. ) Poduk seznanja človeka z raznovrstnimi
predmeti njegovega hotenja.  S časom se navadi ceniti
jih po njih pravi vrednosti ter ne postopa brez prevdarka. Vse
drugače je pri surovem človeku, kteremu- zadostuje dostikrat
jako malovreden predmet, da po njem uravna svoje hotenje in
delovanje.

4. ) Poduk pospešuje jakost in mnogostranost
hotenja.  Jako, mnogostransko in ob jednem soglasno hotenje
je popolno, kar je z moralnega stališča hvalevredno.

5. ) Poduk napolnit j e zavegt z dobrimi in vzvi¬
šenimi predstavami,  ktere pomagajo človeku, da more lažje
brzdati svoja slaba nagnenja.

6. ) Poduk vzbuja vsestransko zanimanje,  ktero
vodi človeka k raznovrstnemu hotenju in delovanju.

Kar se tiče zanimanja, deli ga Herbart v šest vrst. Te so:

1. ) Empirično ali materijalno zanimanje,  ktero je namer¬
jeno na izkušnjo kot tako, to je na posamezne pojave in dogodke.

2. ) Spekulativno zanimanje,  ktero se javlja kot želja po iz-
sledovanju.

3. ) Estetično zanimanje,  ktero izrazuje kot vkus do tega, kar
je lepo, o predmetih ugodno ali pa neugodno sodbo.

4. ) Sim patetično zanimanje,  ktero se javlja kot sočutje do
posameznega človeka,* do njegovih čustev in teženj. Njegov blagor in
njegovo gorje mu segata k srcu, a svojo naravno sebičnost se prizadeva
udušiti.

5. ) Družbeno zanimanje,  ktero se kaže kot sočutje do cele
skupine ljudi, kteri so si jednaki po stanu, stališču, jeziku, veri, prepri¬
čanju itd. Človek, ki ima jako obširno družbeno zanimanje, briga se za
blaginjo občne človeške družbe.

6. ) Religij oz n o zanimanje,  ktero ima pred očmi razmere
človeka k Bogu.

120

Pregled vzgojnih oblik.

Lindner navaja v svojem Vzgojeslovju naslednji zgled, iz kterega je
razvidno, kako se razločujejo med seboj naštete vrste zanimanja. Mislimo
si, da smo v gozdu. Empirično  zanimanje vodi logarja,  ki bodi po
gozdu ter ogledujfe debelost posameznih dreves, ker nektere bo treba po¬
sekati 'in prodati. Učenjak,  ki išče po gozdu neko posebno vrsto rastlin,
dela to iz spekulativnega  zanimanja. Slikar,  dobivši v gozdu mesto j
ktero ugaja njegovemu vkusu, začne risati pred seboj stoječa drevesa
in bližnjo okolico. Njega naudaja estetično  zanimanje. Simpate-
tično  zanimanje vodi dva prijatelja,  ki se po gozdu sprehajata ter
si me,d seboj razkrivata britkosti, ktere ju teže. Lastnik  gozda je do¬
volil, da smgjo reveži na tleh ležeča drva pobirati. On jim hoče na ta način
olajšati njih bedo. To dela iz družbenega  zanimanja. V gozdu stoji križ ;
pred kterim kleči deklica  in moli. Njena'duša je polna religij oznega
zanimanja.

Četrti del.

0 vzgojnih oblikah.

§ 64. Pregled vzgojnih oblik.

Z ozirom na različne kraje, v kterih se vzgojuje, z ozirom
na osebe, ki imajo opraviti z vzgojevanjem, in z ozirom na
okolnost, se li vzgojujejo gojenci posamezno ali pa skupno, raz¬
ločujemo več vrst vzgojnih oblik.

Vzgojevanje se vrši v domači hiši, v šoli ali pa na
zavodu.  Tako razlikujemo tri glavne vzgojne oblike, namreč:
1.) domačo vzgojo, 2.) šolsko vzgojo in 3.) zavodsko
vzgojo.

Prva in najpotrebnejša vzgoja je domača vzgoja. Tu so
mati, oče in sploh cela družina vzgojitelji mlademu gojencu.
Kako važna je domača vzgoja, razvidno je posebno pri tistih
otrocih^ ki so zgodaj izgubili svoje stariše ter prišli v roke
tujim ljudem, ki so se le malo brigali za njih duševni in telesni
razvitek.

Ker pa domača vzgoja sama ne more popolnoma doseči
vzgojne svrlie, potrebuje nekakega dopolnila. To je šolska

Posamezna in skupna vzgoja.

121

vzgoja, ki nima samo namena, gojenca podučevati, temuč tudi
vzgojevati. Šolska vzgoja vbdi gojenca čez domači prag ter ga
pripravlja za prihodnje življenje med posvetnim šumopi.

Vsled raznih vzrokov je dostikrat treba izročiti otroka
kakemu posebnemu zavodu, da se tu vzgojuje V zavodih so
združene n ek ter o prednosti, ktere imata, dom in šola, vendar se
nahajajo v njih tuje osebe namesto naravnih vzgojiteljev, ktere
ima domača hiša.

Treba je razločevati posamezno in skupno vzgojo. Pri
prvi se gojenec vzgojuje sam,’ pri zadnji pa v družbi z drugimi.

Za vzgojevanje more skrbeti privatna o s C b a ali pa
javno občestvo,  kakor država, občina, cerkev itd. Vsled
tega razločujemo privatno in javno vzgojo.

Domača vzgoja  je navadno privatna posamezna
vzgoja; šolska vzgoja  je večinoma javna skupna
vzgoja;  z a v o d s k a v z g o j a je pa večidel p r i v a t n a s k u p n a
vzgoja.

§ 65. Posamezna in skupna vzgoja.

Važno je vprašanje, je li bolje gojenca samega vzgojevati
ali pa skupno z drugimi. Obe vzgoji, posamezna  in * s k u p n a,
imate posebne prednosti, a tudi marsiktere neugodnosti.

Kar se tiče posamezne vzgoje, trdilo^se je že večkrat,
da ima ta mnoge prednosti  nasproti skupni vzgoji. Pri po¬
samezni vzgoji se more vzgojitelj veliko lažje ravnati po oseb¬
nosti  svojega gojenca, ker ima dovolj priložnosti, da-ga spozna
popolnoma. Za gojenčevo vzgojevanje' posveti lahko vse svoje
moči in ves svoj čas. Vzgojitelj, vzgojujoč svojega gojenca, po¬
služuje se lahko metode občevanja,  da učenec ne čuti tistih
neprijetnosti, ktere so združene s podučevanjem. Ako ima vzgojitelj
opraviti samo z jednim gojencem, ni mu težko, paziti nanj, da ne
pride v slabo tovaršijo; a za gojenca, ki je ločen od svojih so¬
vrstnikov, je manj nevarnosti, da bi ga ti ne zapeljali na slaba pota.
Za posamezno vzgojo bila sta posebno vneta Locke in Rousseau.

Posamezna vzgoja ima pa tudi mnogo neugodnosti in
težavnosti.  Redko je najti vzgojitelja, ki bi imel vse potrebne

122

Posamezna in skupna vzgoja.

lastnosti. Dobrega vzgojitelja je treba drago plačevati. Koliko
bi bilo na zemlji dela samo z vzgojevanjem, ako bi bilo toliko
domačih učiteljev, kolikor je gojencev! Vsaka družina bi ne
mogla imeti posebnega vzgojitelja, ker bi jo to preveč stalo.
Kdo naj bi pri posamezni vzgoji opazoval vzgojiteljeve sposob¬
nosti? Kako lahko bi postalo njegovo delovanje jednostransko!

Skupna vzgoja nima teh prednosti,  kakor posamezna,
pač pa mnogo drugih. Gojenec se vzgojuje v družbi jednako-
starih in jednakoomikanih tovarišev. Navadi se na ta način
zgodaj na društvo,  v kterem mu bo treba živeti. Tu spoznava
svoje sovrstnike, njih dobre in slabe strani ter dobiva tako če¬
dalje boljši pojem o človeštvu sploh. Njegova prvotna bojaz¬
ljivost pred ljudmi premeni*se polagoma v vljudnost

Marsikteremu gojencu koristi vzgojevanje s sovrstniki tudi
zato, ker dobi vsled svojega častiljubja trdno voljo, da bi druge
prekosil  in med vsemi postal prvi. Tekmovanje vodi učenca
k marljivosti; a tudi učitelj se poprime z večjo gorečnostjo svo¬
jega posla, ko vidi, kako se prizadevajo njegovi učenci, da bi
bolj napredovali.

Pri skupnem vzgojevanju ne vpliva samo učitelj na učenca,
temuč tudi s o učenci.  Vsi učenci so jednakopravni in ako bi
se jeden izmed njih obnašal preošabno, ponižali bi ga drugi s
svojim nasprotovanjem.

Tudi pri skupnem vzgojevanju more razumen vzgojitelj
proučiti svojstva  svojih gojencev. V društvu se mladina prej
pokaže, kaka da je, kakor takrat, kadar je sama. Besede uči¬
teljeve v šoli ne veljajo samo jednemu učencu, temuč vsem.
Učenec je primoran, da se uči vse predmete, ktere poduČujejo
razni učitelji v šoli; tu se tedaj ni bati, da bi postala gojenčeva
vzgoja jednostrauska.

Kes je, da se nahajajo med šolsko mladino učenci, ki so •
nravno pokvarjeni. Ti bi lahko spridili tudi druge. A nasprotno
se nahajajo nekteri, ki dajejo s svojim vedenjem celi šoli dober
zgled. Učiteljeva naloga je, pokazati učencem, ktere naj posne¬
majo in kterih pa ne.

Domača vzgoja.

123

§ 66 . Domača vzgoja.

Vzgojevanje se prične v domači hiši,  v kteri se naha¬
jajo vsa sredstva za dobro vzgojo. Prva vzgojiteljica malemu
otroku je njegova mati. Ta ,skrbi za njegovo telesno in dušno
vzgojo. Ona mu vadi njegova čutila. Kaže mu reči različne
oblike in barve ter mu bistri tako njegov vid. Ljubo se ž njim
pogovarja ali mu pa poje nedolžne pesmi ter na ta način vekša
njegov posluh. Daje mu v roko raznotere predmete, da se ž njimi
igra, ter mu ob jednem pove, kako se zovejo. Tako dobiva
otrok prvi nazorni poduk. Razgovarja se ž njim o rečeh, ktere
je dete videlo, ter mu tako bistri njegov spomin. Vzbuja mu
čustva, ko budi s svojo veliko ljubeznijo v otrokovem srcu na¬
sprotno ljubezen. Vpliv, kterega ima mati do svojega otroka,
je tako velik, da ostanejo vsaj nektere posledice tega vpliva še
v poznih letih, ko iz-otroka postane mož. Marsikdo je zagazil
v svoji moški dobi na napačna pota; a vkljub pokvarjenosti so
ostali v njegovem srcu še nekteri dobri vtisi, ktere je dobil od
svoje matere. ' •

Oče pomaga svoji soprogi vzgojevati. Dostikrat se prigodi,
da mati vsled prevelike ljubezni, ktero ima do svojega otroka,
ne postopa tako strogo, kakor bi bilo potrebno. Kar skazi
materina prizanesljivost, to popravi očetova resnoba. Očetov
zgled ni manj važen, kakor materin. Oče ukaže in otroci morajo
ubogati. Njegova beseda je otrokoih prva zakonita oblast, kteri
velja pokorščina brez ugovora.

Razun očeta in matere vplivajo na otroka njegovi bratje
in sestre, sorodniki in posli.  Vpliv je posebno tam velik,
kjer so člani cele družine med seboj složni in kjer vladajo take
razmere, kakoršne bi v resnici morale biti. Življenje v družbi
svojih bratov in sester, sorodnikov in poslov je otroku šola k
poznejšemu življenju med človeškim društvom.

Blagodejni vpliv domače vzgoje se kaže na več načinov.
Malega otroka ni lahko kje drugod bolje vzgojevati, kakor ravno
doma. Otroci radi ubogajo svoje stariše, ker vedo, da so od
njih odvisni. Tudi so prepričani, da jim stariši hočejo le dobro.

124 Vzgojevališča za male otroke.

Čut'hvaležnosti jim pravi, da bi bilo grdo, ako bi žalili svoje
roditelje.

Ako so razmere v domači hiši take, kakoršne morajo biti,
ne moremo 'si misliti boljšega vzgojnega zavoda, posebno v prvih
letih otrokovega življenja. Tu se uporabljajo raznovrstna vzgojna
sredstva, kakor zgled, poduk, plačila in kazni. Dobra domača
vzgoja je otroku za vse njegovo poznejše življenje najbolja za¬
slomba. Nazori, ktere dobi otrok v domači hiši, so najmočnejši,
ker so prvi,  ki pridejo v njegovo zavest, in ker se pogostoma
ponavljajo. Stvari, ktere se nahajajo v njegovem obližju, posta¬
nejo mu bolj znane, kakor vse drugo; te stvari, primerja z dru¬
gimi rečmi, ktere so mu pozneje postale znane.

Domača hiša ostane otroku tudi takrat najimenitnejše vzgo-
jevališče, ko že hodi v šolo. V šoli prebije otrok vsak dan nekaj
ur, druge pa doma. Ako žele stariši, da bi šola rodila njihovim
sinovom in hčeram mnogo sadu, morajo zmiraj podpirati učitelja
-pri vsem njegovem blagem prizadevanju. Tisti učenec more v
šoli dobro napredovati, ki ima, prišedši v šolo, že dobro podlago,
ktero je dobil v domači hiši od svojih roditeljev.

Večkrat je pa tudi domača vzgoja jako  pomanj¬
kljiva ali pa še celo  slaba. To se kaj rado zgodi takrat,
kadar so stariši zanikerni.  Njih slabi zgledi pokvarijo otroke.
V marsikteri družini manjka potrebne sloge,  kar ovira
vzgojevanje mladega* gojenca. Skrb za vsakdanji kruli
sili očeta in dostikrat tudi mater, da morata porabiti svoj čas
v pridobitev potrebnega živeža, vzgojevanje šVojih otrok pa pu¬
ščati v nemar. Marsikteri stariši nimajo pravih sposob¬
nosti  ali pa tudi ne volje,  da bi dobro vzgojevab svoje
otroke. Koliko je očetov in mater, ki se rajši razveselju¬
jejo  v družbi jednakomislečih ljudi, kakor pa da bi se doma
trudili z vzgojevanjem. Vsled prevelike ljubezni  starišev
je otrokom dovoljeno včasi vse, kar jim je na korist ali pa v kvar.

§ 67 . Vzgojevališča za male otroke.

Na koncu pretečenega in v začetku sedanjega stoletja so
se začeli ljudomili možje brigati za osodo tistih otrok, kterih

Vzgojevališča za male otroke.

125

stariši niso mogli skrbeti za njih vzgojevanje. Nekteri otroci so
izgubili svoje roditelje v prvi dobi svojega življenja, drugi so
imeli take očete in matere, ki so bili prezanikerni, da bi bili
kaj storili za vzgojo svoje dece in zopet tretji so bili osamljeni,
ker njih stariši so se morali vsled svoje revščine celi dan truditi
na polju, po tovarnah ali pa drugod, da so zaslužili-toliko, ko¬
likor je bilo neobhodno potrebno za družino. Za take otroke,
ki še niso bili dolžni hoditi v šolo, ustanovili so razne zavode,
ki imajo nalogo, da nadomestujejo delo starišev in pripravljajo
za šolo. Ti zavodi stoje nekako v sredi med domačo hišo in
šolo ter so naslednji:

1. ) Jaslice ali pestovališča. V tak zavod sprejemajo
vsako jutro otročiče, ki imajo več kot dva tedna in manj kot tri
leta ter ostanejo tu do večera. Take zavode je ustanovil Francoz
Marbeau za matere, ki ne morejo same skrbeti za svoje otroke
ter si morajo zunaj doma iskati dela in zaslužka. Da se otroci
popolnoma ne otujijo svojim starišem, imajo jih ti ne samo po
noči, ternuč tudi o nedeljah in praznikih pri sebi.

2. ) Cuvališča so zavodi za otroke od tretjega pa do
šestega leta. Njih ustanovitelj je Oberlin, bivši protestantovsk i
župnik v Strassburgu. V teh zavodih bivajo. otroci celi dan, da
morejo njih roditelji med tem časom iti po delu. Otroci se pod
nadzorstvom odraslih oseb igrajo, učijo ali pa dobijo kako pri¬
merno delo. Tu se navadijo reda, lepega vedenja in pridnosti.
V zavodu dobivajo tudi potrebno hrano.

Temne strani, ktere so združene s čuvališči, so, da se
otroci preveč odtujujejo domu, ker ostajajo včasi v zavodu po
več dni. Kvari se njih zdravje, ker so primorani sedeti v šolski
sobi, namesto da bi se gibali na prostem. Učiti se morajo mar¬
sikaj, česar še ne razumejo. Igre po čuvališčih so jednolične,
vsled tega se otroci začno dolgočasiti.

3. ) Sirotišča so zavodi, v ktere sprejemajo otroke, kteriin
so pomrli stariši ter nimajo nikogar, da bi skrbel za nje. V
sirotiščih se nahajajo tudi take sirote, ktere so njih stariši za¬
pustili prostovoljno.

126

Vzgojevališča za male otroke.

4.) Otroški rrti. Njih utemeljitelj je bil Friderik Frobel
(1782-1852). Bil je mnenja, da je tudi najbolja domača vzgoja
jednostranska in pomanjkljiva. Treba jej je kakega drugega
zavoda, ki jo dopolnuje. Frobel je imenoval ta zavod otroški
vrt  (Kindergarten) in sicer deloma zato, ker jež njim navadno
združen tudi vrt, deloma pa tudi zato, ker je otroke primerjal
rastlinam, kajti te in une je treba oskrbovati in negovati.

Ukaz c. k. ministerstva za bogočastje in poduk od 22 .  junija 1. 1872.
(št. 4711) določuje: „Otroški vrt ima nalogo, da podpira in dopolnuje
domačo vzgojo otrok v predšolski dobi, da uri otrokom s pravilnimi vajami
telo in čute, da jim prirodi primerno razvija duha ter jih tako pripravlja
za poduk v ljudski šoli 11 .

V otroških vrtih se ne nahajajo samo otroci ubogih, temuč
tudi premožnih  starišev. Oboji imajo priložnost, da se vadijo
nekaj ur na dan pod nadzorstvom in vodstvom v ta namen
usposobljenih vzgojiteljic. Otroški vrti so jako koristna naprava
za otroke sploh, posebno pa za tiste, kteri ne dobivajo v do¬
mači hiši prave vzgoje. Skrbeti je treba, da se v otroških vrtih
pravilno vzbujajo, vadijo in utrjujejo dušne in telesne moči in
sposobnosti.

V otroški vrt se sprejemajo otroci s četrtim letom  ter
ostajajo tu do izpolnjenega šestega leta.  V otroških
vrtih se ne sme nahajati tako učenje, kakoršno je po šolah.
Nikogar se ne sme siliti, da bi točno obiskoval zavod ter se v
njem . strogo ravnal po predpisih. Ako se otroku ljubi, igra se
z drugimi vred; sme pa tudi le gledati, kako se igrajo drugi.
Otroški vrti ne smejo s strogostjo ogreniti otroku njegovega
najlepšega časa.

Kar se tiče sredstev,  ktera se imajo rabiti pri vzgojevanju v
otroških vrtih, določuje § 2. prej omenjenega ministerijalnega ukaza na¬
slednje: „Sredstva vzgoji v otroškem vrtu so: Opravila, ktera izobražujejo

nagon k ustvarjanju in upodobljevanju, pokretne igre s petjem in brez
petja, ogledovanje predmetov in slik ter pogovarjanje o istih, pripovedke
in pesmice, poslednjič lahka dela na vrtu. Vsak poduk v šolskem smislu
je strogo prepovedan".

Opravilo in igra  se morata redno drug za drugim
vrstiti. Opravilo je dvovrstno; jedno je tako, da otrok najprej

Vzgojevališča za male otroke.

127

kaj napravi, potem pa zopet uniči,  drugo je pa tako, da iz¬
vrši kaj, kar ima potem tudi ostati.

Igre  so jako pripravno sredstvo, da se razvija in krepi
telo malih otrok. K njim spadajo p o kr etn e igre,  ki se dele
v take, pri kterili se mora preminjati mesto in v take, pri kterih
je treba ves čas ostati na prvotnem kraju. K pokretnim igram
spadajo igre s pr s tiru in rokami,  potem korakanje, hoja,

skakanje, letanje  in tako zvane okrožne igre.

• •

Da bi se mladina mogla primerno zabavati v otroških vrtih, poklonil
jej je Frobel šest darov. Ti so:

1. ) Žoga. V mali omarici je namreč šest raznobarvnih žog, s kterimi
se otroci igrajo. Služijo pa te žoge tudi v ta namen, da se jim na njih
pokaže oblika, barva in premikanje teles.

2. ) Krogla, kocka in valjar.  V drugi omarici se nahajajo
krogla, valjar in dve kocki, da jih otroci med sehoj primerjajo, opisujejo,
premikajo, takajo itd.

3. ) Iz osem manjših kock sestavljena kocka,  ktera ima za
polovico daljše strani. Iz teh kock je mogoče otrokom napraviti čez 300
raznovrstnih podob.

4. ) Kocka, ki je razdeljena v osem podolgas-tih tablic.
Te tablice so namreč 4 cm dolge, 2 cm široke in 1 cm debele.

5. ) Kocka,  ki je na vsako stran po dvakrat prerezana in je torej
sestavljena iz 2 7 manjših kock.

6. ) Kocka,  ki je razkrojena na 27 podolgastih tablic.

Iz teh kock in tablic narejajo otroci raznovrstne podobe. Nekteri
njih utvori nam kažejo podobe raznih predmetov  v naravi, n. pr. podobo
hiše, cerkve, stopnjic, križa itd., drugi nam predočujejo kak geome¬
tričen  lik, kakor trikotnik, mnogokotnik, tretji pa različne krasotne
podobe.

Mnogo posla in zabave dajejo gojencem*v otroških vrtih naslednja
opravila:

1. ) Zlaganje šibic.  Otroci narejajo iz malih šibic razne geome¬
trične like in obrise marsikterih predmetov, ki se nahajajo v prirodi.

2. ) Pletenje.  S pomočjo lesene igle vpletajo se v ta namen pri¬
pravljen list barvani trakovi, ki so navadno iz papirja.

3. ) Iz rez a vanj  e. Gojenci narejajo s škarjami, razne papirnate iz¬
rezke, ki nam dostikrat predočujejo kako podobo.

4. ) Nagubanje.  Otroci napravljajo iz kvadratastega papirnatega
lista določene gube, v§led česar nastanejo razne podobe.

128

Šolska vzgoja.

5.) Izhajanje.  Otroci narejajo na papirju, pod kterim se nahaja
suknena podlaga,- s pomočjo' primerne igle male luknjice v takem redu,
da predstavlja skupina vseh luknjic*kake podobo.

Kazim tčh del so navadna v otroškem vrtu še marsiktera druga,
kakor n. pr. lepljenje, risanje, polaganje  malih obročkov iz že-

• lezne žice, izdelovanje  raznih podob h  ilovice, nabadanje  grahovih
ali voščenih krogljic na male šibice itd.

Važna sredstva v otroških vrtih so tudi priproste pesmice, pri¬
povedovanje  kratkih pravljic in basni, razlaganje  podob in pred¬
metov, ki se nahajajo v prirodi, ter poslednjič male molitve.  Vzgojite¬
ljica naj otroke pelje večkrat na vrt ter naj jim tu pokaže mnogovrstne
rastline. Pogovarja naj' se ž njimi o prijetnostih raznih letnih časov, o
vremenu, solncu in zvezdah. Ako je mogoče, gre naj tudi večkrat ž njimi
na sprehod pod milo nebo

§ 68 . Šolska vzgoja.

Razun domače hiše je šola  naj znamenitejši vzgojni zavod.
O njej se more reči, da je v resnici potrebna. Sicer imajo v
prvi vrsti roditelji nalogo, -  da vzgojujejo sVoje otroke; vendar
pa dostikrat niso v stanu, da bi sami omikali svojo deco tako,
kakor bi bjlo potrebno, /tato pa vidimo, da so že od nekdaj
ustanavljali razni narodje šole za mladino.

• Življenje v šoli je vir brezštevilnim izkušnjam, kterih ne
more dati domača -  vzgoja. Šola je prva* ki pomaga otroku, da
pregleda razne razmere življenja. V šoli se navadi otrok, da se
čuti in vede kot ud človeške družbe' Šola je tedaj prvi prehod
iz domačega y javno življenje.

• , Ljudska šola je tisd kraj, v kterem se daje otrokom vseh stanov
priložnost, da si prisvoje potrebne občne omike.  Kar se tiče namena
ljudske šole, ukazuje avstrijski državni šolski zakon od 14. maja 1869. 1.
v § 1. naslednje: „Ljudski šoli je naloga, vzgojevati otroke nravstveno-

• versko, razvijati jim duševne moči, oskrbovati jih z znanostimi in ročno-
stimi, ktere so potrebne, da se lahko dalje omikajo za življenje, ter jim

• postavljati pravo podlago, da bodo jedenkrat vrli ljudje in državljani".

Šola nima fedaj samo naloge, da- bi mladino podučevala,
ona mora tudi vzgojevati.  Šola ni samo učilnica, temuč še
bolj vzgojilnica. Napačna bi bila trditev, da naj ljudska šola

Šolska vzgoja.

129

razvija samo razum in lfinoži vednosti. V prvem začetku se to
tudi res vrši. Ko pa dobiva učenec od dne do dne čiste in
plemenite predstave, utrjuje si tako čedalje bolj svoje nravno
omislije, ktero potem vpliva na njegov« volje in značaj. Poduk,
ki ne množi samo vednpsti, temuč tudi vpliva indirektno na
hotenje in značaj dotičnega gojenca, zove se vzgoje val ni
poduk.  Tak poduk je najvažnejše sredstvo vsake vzgoje, tedaj
tudi vzgoje na ljudski šoli.

Smoter vzgojevalnega poduka je občna duševna omika.
Treba jo je ločiti od^ strokovnjaške,  pri kteri si človek
množi samo vednosti ali pa ročnosti.

Koristi, ktere donaša poduk, so med drugimi naslednje:

1‘.) Poduk daje duši primerne zabave,,  ker zbira
gojenčeve misli okolu določenih predmetov in razmer. Kjer niso
misli zbrane, vlada raztresenost.  Njej nasproti je paz¬
ljivost,  ki je pogoj vsakemu poduku.

2. ) Poduk  v e ž b a o t r o k o m n j i h duševne moči

in sicer : *

a.)  Poduk množi število novih nazorov in predstav  s
tem, da učitelj gojencu pokaže in opiše razne predmete.

h.)  Poduk izobražuje mišljenje,  ker gojenec se uči spo-
.znavati stvari in razmere po njih pravem bitju, razloge in«
protfrazloge pa primerjati in presojevati.

c. )  Poduk krepi spomin,  ker učenec je primoran, da se

marsikaj uči na pamet. Tudi mora -večkrat ponavljati učno
gradivo. -

d. )  Poduk vekša domišljijo  z raznimi opisi iz zemljepisa,
zgodovine in prirodopisa. V tem oziru koristijo tudi pravljice
in pripovedke.

e. )  Poduk vžbuja višja čustva,  posebno intelektualna,

moralna; estetična in verska. *

f. )  Poduk krepi voljo  s tem, da učitelj naloži marsiktero
neprijetno delo, ktero naj bi učenec izvršil.

3. ) Poduk vzbuja vsestransko  zanimanje, ktero
je prava podlaga vsakemu značaju. Občno in soglasno duševno

130

Šolska disciplina.

izomikanje pripelje človeka do pravega spoznanja* ktero potem
utrjuje-njegovo voljo in vodi njegovo delovanje.

4.) Poduk napeljuje gojenče.ve misli  k višjim
nazorom. Posebno nekteri predmeti, kakor veronauk in zgo¬
dovina, spodbujajo š primernimi zgledi gojenca, da začne težiti
po tem, kar je dobro in plemenito.

§ 69. Šolska disciplina.

Vse to, kar pedagogično vla’danje napravi in
ukrene v ta namen, da bi Vzdrževalo v šoli zunanji
in notranji red* zove se šolska disciplina.

Zunanji  red  obsega:

1.) da učenci redno obiskujejo šolo;

' 2.) da se v šoli obnašajo mirno in dostojno med podukom,

kakor-tudi takrat, kadar je počitek;

3.) da se pametno vedejo tudi zunaj šole.

N o tra n j i red zahteva:

1.) da so učenci pazljivi v šoli;

ji.) da so pridni doma.

Zunanji red naj se ravna, kolikor je mogoče, po določbah
’ šolskih zakonov. Učitelji' in šolske oblastnije naj skupno
delujejo na to, da bodo otroci redno obiskovali šolo.

Kar se' tiče šolsko discipline, zahteva ministerijalna naredba z
dne 20. avgusta 1870. leta, št. 7648 sledeče:

§ 21. Smoter vsaki vzgoji mladine je odkrit in plemenit značaj. Da
se to doseže, prizadeva naj se učitelj nepi;estano, da vcepi mladini resnično
nravno obnašanje, čustvo dolžnosti in poštenja, jednodušnost, človekoljubje
in ljubezen do domovine. Sme in dolžan je v ta namen upotrebljevati vsa
zakonito dovoljena in pedagogično potrjena sredstva.

§ 22. Treba je prisiliti vsakega učenca posebno k snažnosti in redu,
k natančni pokorščini in dostojnemu obnašanju.

Ne samo telo in obleka-morata biti snažna, temuč tudi učna sredstva
iu učila, šolsko orodje, šolska soba in drugi prostori šolskega poslopja.

(Ttroci, kterih telesno stanje je ostudno ali pa, da se je bati, da bi
mogla njih navzočnost v šoli. razširiti kako nalezljivo bolezen, ne smejo v
šolo tako dolgo, dokler se ne- odstrani ta ovira.

§ 23. Učenci naj prihajajo o pravpm času v šolo ter ne smejo za¬
pustiti učilnice brez dovoljenja.

Šolska disciplina.

131

Po prvih dveh urah vsakega poldnevnega poduka nastopi 15 minut
trajajoči odmor, med kterim smejo učenci tam, kjer pripuščajo razmere, z
učiteljevim dovoljenjem po razredih in oddelkih zapustiti šolsko sobo.
Kjer in kadar bi ne bilo mogoče zapustiti šolske sobe, prišle bi na vrsto
namesto tega take telesne vaje, ktere bi bile vzete iz področja hišne
telovadbe.

Otroci obeh najnižjih šolskih stopinj naj imajo že po prvi šolski uri
odmor, ki traja pet minut,

§ 24. Vzgojna sredstva naj se rabijo s posebnim ozirom na otrokova
svojstva, V nikakoršnem slučaju ne smejo biti kazni nevarne otrokovemu
nravnemu čustvu ali pa zdravju. Telesno strahovanje je v šoli prepove¬
dano v vsakih okolščinah.

V čbče veljajo kot disciplinarna sredstva pohvala, plačilo razuu
letnih premij; na drugi strani svarilo, ukor, ukaz, da naj učenec stoji v
klopi ali pa stopi iz nje, zapor v razredu pod primernim nadzorstvom,
(kar se ima, ako je mogoče, naznaniti starišem), poziv, da pride otrok
pred učiteljsko konferenco, (na jednorazrednicah pred predsednika krajnega
šolskega sveta), poslednjič začasno izobčenje.

Zadnje sme krajni šolski svet le izjemno skleniti na predlog šol¬
skega voditelja, (na večrazrednicah na predlog učiteljske konference) v
slučajih, v kterih bi bilo otrokovo bivanje v šoli jako nevarno nravnosti
součencev.

Kar se tiče iz šole izobčenih otrok, veljajo za nje določbe § 20
državnega zakona o ljudski šoli.

§ 25. Učitelj naj opazuje obnašanje' otrok tudi zunaj šole, kolikor
mu je to sploh mogoče storiti.

Svojevoljni izstop otrok iz šole naj se takoj naznani starišem, da
se pride temu v okom.

Razun šolskih zakonov ima pa vsaka šola še poseben hišni
reti, po kterem se imajo ravnati vsi učenci. Sicer ni neobhodno
potrebno, da bi bile določbe tega reda napisane, teinuč zado¬
stuje, da jih učitelj da na znanje svojim učencem v začetku leta,
drugače pa, da jih dejansko izvršuje pri vsaki priliki.

Šolski red obsega,  da učenci točno obiskujejo šolo,
tedaj ne prerano in tudi ne prekasno. Kadar pridejo v šolsko
sobo, gredo naj na svoje mesto ter tu čakajo poduka. Za vrhnjo
obleko in šolsko orodje naj bodo odločeni posebni prostori. Kar
ne spada v šolo, ne smejo prinesti seboj. Ako bi učenec pozabil
doma kako potrebno knjigo ali pa nalogo, ukaže naj mu učitelj,

132

Učitelj.

da jo gre iskat, ako ne stanuje predaleč od šole. Sicer naj se
pa prizadeva s primernim postopanjem, da jih odvadi take
pozabljivosti.

Točno v določenem času naj učitelj prične podučevati. Ako
je primoran, da se za nekaj časa peča samo z jednim oddelkom
šolske mladine, skrbi naj za to, da tudi drugi oddelek ne bo
brez opravila. Napačno bi bilo, ako bi se učitelj mnogo pečal
le z nekterimi učenci, n. pr. s pridnejšimi, druge pa zanemarjal.
Pomisli naj, da je njegova naloga, učiti in vzgojevati mladino,
naj si bo darovita ali pa ne.

V šoli naj učitelj postopa previdno. O nepotrebnih rečeh
naj ne govori. Ako mora kaznovati, nikar naj ne prične takoj
z ostrimi kaznimi. Pogled, migljej, kratek prestanek med pod¬
ukom itd. naj zadostujejo, da se ž njimi odvrne nemir.

Vsak učenec dobi od učitelja določen prostor, kterega ne
sme svojevoljno zapustiti. Med podukom morajo biti vsi mirni
in pazljivi. Učenec, ki meni, da bi mogel odgovoriti na stavljeno
vprašanje, vzdigne naj roko. Kadar odgovarja, naj vstane. Kadar
je odmor med posameznimi urami, da naj se učencem nekoliko
več prostosti, da se morejo malo gibati in tudi med seboj po¬
govarjati. Ako pripuščajo razmere, gredo naj na dvorišče ali
pa na vrt Po dokončanem poduku zapuste naj učenci mirno
šolsko sobo ter naj se napotijo proti domu.

Navadno imajo učitelji v začetku šolskega leta posebno v
prvem razredu ljudske šole precej posla, preden uvedejo pravo
disciplino. Polagoma se učenci privadijo šolskemu redu, ako
zna učitelj prav postopati.

§ 70 . Učitelj.

Učitelj prevzame s svojim poklicem del tistih dolžnosti,
ktere imajo stariši do svojih otrok. Kakor domača hiša, tako
ima tudi šola nalogo, da vodi gojence k rednosti, marljivosti,
ubogljivosti in drugim čednostim. Ako hoče učitelj, da se učenec
privadi teh kreposti, potrebno je, da jim sam sveti z dobrim
zgledom.  Učitelj mora biti takošen, kakoršne hoče narediti

Učitelj.

133

svoje učence. Dajati jim mora dobre zglede vedno in povsod,
tudi tam, kjer ga učenci ne vidijo in ne slišijo. . Otroci se kaj
radi ravnajo po učitelju Ako ta zapazi, da se nahajajo v nje¬
govem razredu kake posebne napake, preiskuje naj svoje ravnanje
ter naj se prepriča, če ni provzročila dotične napake njegova
pomanjkljivost.

Učitelj mora ljubiti  otroke, ktere so mu zaupali stariši.
Njegova ljubezen do mladine mora biti požrtovalna ter ne sme
iskati svoje koristi. Ako učitelj ne ljubi svojih učencev, ne
more biti dober vzgojitelj. Slabo znamenje je to, ako si učitelj
po daljšem prebivanju v jednem kraju ni mogel pridobiti spošto¬
vanja in ljubezni niti pri otrocih, niti pri stariših.

Učiteljeva ljubezen mora biti spojena z dobrohotnostjo
in strogostjo.  Učitelj naj bo prijazen in usmiljen z otroci;
ako je pa treba, naj proti njim tudi strogo postopa. Kadar je
kteri izmed učencev len, nepazljiv ali še celo uporen ter ne
mara za dobrovoljno opominjanje, takrat bi vzgojitelj zanemaril
svojo dolžnost, ako bi ostal miren. Vendar pa ne sme biti pre¬
strog, da ne postane okruten in surov.

Učitelj naj bo dosleden  v svojem delovanju. Ako do¬
voljuje danes to, kar je drugikrat zabranil pri istih okolščinah,
ako se danes ne spominja več tega, kar je rekel včeraj, ne sme
se čuditi, ako se mu vzgoja neče posrečiti. Dosleden učitelj
mirno najprej prevdarja in pozneje še le dela. Kar je spoznal
po temeljitem pretehtovanju, da bi bilo dobro za učence, od
tega ne bo odstopil na nobeden način.

Učitelj naj bo pravičen in nepristranski.  Pravico-
ljubni učitelj ne ceni samo pravičnosti, temuč jo tudi izvršuje.
Njegovo postopanje je zmiraj jednako, naj si bo učenec darovit
ali ne, naj si bo sin bogatih ali pa ubogih starišev. Učiteljeva
pravičnost se javlja posebno takrat, ko deli pridnim učencem
nagrade in pohvale, zanikrnim pa kazni in graje. Pri takih
priložnostih naj se posebno varuje presilnega grajanja, a tudi
hvaliti ne sme preveč.

Učitelj naj bo vesten in marljiv  v vsem svojem delo¬
vanju. Učitelj, ki je vnet za svoj poklic, uporablja razna sredstva,

134

Šola in dom.

da bi povečal napredovanje svojih učencev. Zato naj se teme¬
ljito pripravlja za vsako uro. Vsakikrat naj prej premišlja o,
tem, kar hoče povedati svojim gojencem; tudi naj prevdarja,
na kteri način bi se mogla učna tvarina najbolje in najlažje
razložiti mladini.

Tudi ni vse jedno, kaka je učiteljeva zunanjost.  Pred
vsem je potrebno, da je trden in zdrav ter da ima dober vid,
tenek sluh in čist glas. Njegovo kretanje naj bo dostojno, nje¬
govo držanje neprisiljeno, njegova hoja mirna in možata, njegova
obleka snažna in primerna, njegova beseda resnična in njegovo
obnašanje prijazno.

§ 71 . Šola in dom.

Naj bo vspeh šolskega poduka še tako velik, vendar je
treba, da šola in dom delujeta vzajemno. V šoli vlada strog red,
ki je marsikteremu učencu neljub. Zato se prizadeva, da bi
zunaj šole, posebno doma, postopal tako, kakor bi bilo njemu
samemu najbolj všeč. Treba je, da je gojenec tudi v domači
hiši pod dobrim nadzorstvom. Vzgoja more le takrat doseči
prave vspehe, ako šola in dom združita svoje delovanje.

Vzajemno delovanje med šolo in domom je mogoče doseči
na sledeči način:

1. ) Učitelj naj večkrat naznani starišem, kako
napredujejo njih otroci.  To stori lahko pismeno ali pa
tudi ustno. Učitelj je prevzel odgojiteljski posel starišev. Trudi
naj se torej, da izvršuje svojo nalogo soglasno z roditelji. Treba
je, da pride ž njimi večkrat v dotiko. Dobri stariši, kterim je
mar blaginja svojih otrok, gredo sami mnogokrat učitelja prašat,
kako napredujejo njih otroci. Večkratno občevanje z roditelji
koristi učitelju, ker na ta način natančneje spoznava razmere,
v kterih žive njegovi učenci. Vendar naj se varuje, da ne po¬
stane pristranski in da ne dela razločka med otroci tistih družin,
v kterih je postal domač, in ostalimi učenci.

2. ) Stariši naj podpirajo učitelja pri njegovem
delovanju.  Napačno je mnenje nekterih roditeljev, da je za

Vzgojni zavodi.

135

vse vzgojevanje odgovorna le šola. Da bo delovanje učiteljevo
v šoli vspešneje, treba je, da stariši; preskrbe svojim otrokom
potrebnih knjig in drugih učnih sredstev. Nadzorujejo naj jih
doma, da se bodo učili in izvršili naloge, ktere so dobili v šoli.
Pazijo naj, da bodo otroci redno obiskovali šolo. -Jako napačno
je, ako včaši stariši obdrže svoje otroke doma, da bi jim po¬
magali pri delu; v šolo jih pa ne pošljejo z izgovorom, da se v
njej nič ne nauče ali pa se uče takih stvari, ktere so jim ne¬
potrebne.

Stariši naj imajo zaupanje do učitelja.  Odobrujejo
naj njegovo postopanje tudi takrat, kadar je bik ta primoran,
da je kaznoval njih otroke. Nekteri roditelji so preveč zaljub¬
ljeni v svoje otroke ter mislijo, da so sami taldnti. Ako jih
učitelj kaznuje ali pa jim ne da najboljših redov, že mislijo, da
postopa pristransko. Taki roditelji ne pomislijo, da na ta način
škodujejo najbolj spojim otrokom. Učitelja naj tako* postopanje
nikar ne plaši; izvršuje naj natančno in navdušeno svoj posel.

Razun doma ima tudi šola nalogo, da pazi, kako se ob¬
našajo učenci na javnih krajih.  Ne smejo se tu nespo¬
dobno vesti, med seboj se pretepati, drugim ljudem delati škodo
ali pa nadlego. Dobro je, ako se jim odkažejo posebni prostori,-
na kterih se lahko igrajo. Marsikdo, je že sklepal, opazovaje
obnašanje otrok na javnih prostorih, da ravno taka, kakoršno
je njih vedenje, je tudi šolska disciplina. Al$o je videl, da so
otroci kakega kraja neotesani, mislil* si je, da tamošnji učitelj
ne more biti veliko prida.

§ 72 . Vzgojni zavodi.

Večina otrok dobiva svojo vzgojo v domači hiši in v šoli.
Stariši in učitelji so njih vzgojitelji ter se prizadevajo, da bi
jih privedli do smotra, kterega ima vzgoja. Dostikrat ga silijo
stariše ali pa njih namestnike posebne razmere,  da izroče
mladino kakemu zavodu,  da se vzgojujejo tu pod nadzorstvom
tujih ljudi.

136

Vzgojni zavodi.

Vzgoja v zavodih združuje nektere prednosti, kfere se na¬
hajajo v domači hiši in v. šoli', vendar ima tudi mnogo nedo-
statkov. V zavodih ni dobrodejnega vzgojnega vpliva, kakoršen
se nahaja v domači hiši. Na individualnost posameznega gojenca
se ni mogoče tako ozirati, kakor v rodbini. Med gojenci, ki
žive v zavodu, ‘je marsikteri malovreden, ki je v stanu tudi
boljše" potegniti na svojo stran ter jih pohujšati. Temu nasproti
se mora vendar le reči, da je vzgoja v zavodih mnogokrat boljša,
kakor pa pri zanikrnih stariših

Razločevati nam je tri vrste  vzgojnih zavodov. V za¬
vodih prve vrste  se nahajajo taki gojenci, ki nimajo sta-
rišev  ali pa, ako jih imajo, ne morejo jih stariši vzgojevati
tako, kakor hi bilo potrebno. Taki zavodi so zavetišča  (si-
rotišča), vzgojevališča za zanemarjene otroke,  vzgojni
zavodi za slaboumne o trak e, gluhonemnice, za¬
vodi za slepce  itd. — Druga vrsta  obsega zavode, v ktere
pošiljajo stariši svoje otroke z namenom, da bi se v njih bolje
vzgojili in izobrazili, kakor bi bilo to mogoče v domači hiši.
Navadno se gojenci sprejemajo v take zavode proti plačilu
in*vsled tega se zovejo penzijonati.  — V zavodih tretje
vrste  vzgojujejo se gojenci za kak določen stan ali pa
•poklic.  Tu sem spadajo vojaška vzg oj e vali š ča, du-
hovska semenišča  itd.

Zavetišča. Sirote, ki so izgubile svoje stariše in kterih
tudi sorodniki niso vzprejeli pod svojo streho, dajali so večkrat
v vzgojo tujim družinam. Te so pa navadno bolj mislile na svoj
dobiček ter so dostikrat jako surovo ravnale s tujimi otroci.
Raj takega se v dobrih zavetiščih ne nahaja in zato je bolje,
da so v zavodu. Tudi lažje pozabijo otroci v zavetiščih, kakor
pa pri ostrih tujih družinah, da so zapuščeni in da nimajo
starišev. •

Vzgojevališča za zanemarjene otroke. Taki zavodi so
velika dobrota za„tiste otroke, ki so nastopili pot k pregrešnemu
življenju. Vzgojevanje v teh zavodih mora biti tako uravnano,
da se sprideni otroci zopet poboljšajo ter postanejo pametni in

Vzgojni zavodi.

137

hvalevredni člani človeškega društva. ¥ zavodu naj se navadijo
pridnosti. Važno je, da so^zmiraj pod nadzorstvom spretnih in
izkušenih vzgojiteljev ter da niso nikdar brez dela. Skrbeti je
treba, da se nauče kakega rokodelstva že v zavodu ali pa preč
potem, ko ga zapuste.

Vzgojni zavodi za slaboumne otroke. Slaboumni
otroci  so tisti, kterih duševne moči so razvite tako pomanj¬
kljivo, da so skorej popolnoma nesposobni za duševno delo.
Slaboumnost jim je prirojena ali pa nastopi v jako zgodnji mla¬
dosti, preden se izvrši naravni duševni razvitek. Idijotsfvo
se zove tista slaboumnost, pri kteri se duševne moči niso raz¬
vile nikdar ali pa le prav pomanjkljivo. Ako je idijot tudi te¬
lesno pohabljen in bolan, imenujemo ga kretina.  Bolezen kre-
tinov ima navadno svoj sedež v možganih, kosteh, koži, žlezah itd.

Težko je določiti mejo med slaboumnostjo in popolno topo¬
glavostjo.  Navadno odločuje pri tem sposobnost govora. Otrok,
ki zna toliko govoriti, da more vsaj deloma izraziti svoje misli
in želje, ni še popolnoma izgubljen in more se še izobraziti.

Slaboumnih in topoglavih otrok je mnogo več, kakor gluho¬
nemih in slepih. Največ jih je po mestih, posebno med ubož-
nejšimi prebivalci, ki morajo stanovati v nezdravih sobah, uživati
slabo hrano ter mnogo trpeti. Mnogo idijotov in kretinov se
nahaja po alpinskih deželah.

Vzgoja more slaboumnim otrokom veliko koristiti. Treba
je, da se izobrazijo ter sami začno za svoj kruh skrbeti. Da je
to mogoče, pokazala je že izkušnja. Dobro bi bilo, da bi se po
večjih mestih osnovali zavodi za slaboumne otroke, kjer bi se
pripravljali za poduk v ljudski šoli. •

Kar se tiče poduka  slaboumnih otrok, treba je pomniti:
L)-Napreduje naj se prav počasi od stopinje do stopinje. 2.) Po-
dučuje naj se kolikor mogoče nazorno in očividno. 3.) Učne
predmete je treba pridno menjavati, v začetku vsake četrt ure.
Posebno važna je pri teh gojencih telesna  vz«goja. Dobro
je, da se mnogo gibljejo in veliko z rokami delajo. Sole *za
slaboumnikd morajo biti osnovane drugače, kakor ljudska šola.

138

Gluhonemi in njih vzgoja.

§ 73 . Gluhonemi in njih vzgoja.

« *

Gluhonemi ali gluhomutci so nesrečneži,  ki  so
gluhi in ob jeznem tudi  nemi. Gluhost in nemost ste na¬
vadno združeni in opazovalci gluhonemih so dognali, da je nemost
posledica gluhosti. Ako se hoče človek navaditi govoriti, treba
mu je v prvi vrsti zdravega sluha.  Ako se dete porodi gluho
ali pa, ako ogluši prej, preden se je naučilo govoriti, ostane
nemo. A tudi taki otroci, ki so se že nekoliko privadili jeziku,
zopet postanejer nemi, ako izgube posluh prej, preden se živo
zavedajo govora.

Govorila,  kakor pluča, sapnik, jabelko, jeziček, nebo,
jezik, zobje, ustnici itd. so pri gluhonemih v obče prav razvita,
le nekoliko slabotna, ker se vežbajo premalo. • Ako bi se prigo-
dilo, da bi dobil gluhomutec zopet posluh, dano bi mu bilo s
tem sreds*tvo, da bi se naučil govoriti na jednak način, kakor
se nauče govora mali otroci, namreč s posnemanjem. Gluhonemi
imajo torej popolna goyorila, ,a govoriti vendar ne morejo.

-Nahajajo se tudi mutci s sluhom. Največ je takih, ki so
ostali nemi vsled slaboumja. Ako bi človek v svojem življenju
nikdar ne slišal človeškega glasu, ostal bi mutast. Tako se je
godilo Gašperju Hauser-ju,  kterega so našli leta 1828. v
Niirnbergu. Akoravno je bil že 16 let star, vendar ni znal* go¬
voriti. Ko se je naučil jezika, pripovedoval je, da je bil, odkar
je mogel pomniti, nekje zaprt, kjer ni nikdar videl belega dne
in nikdar slišal-človeškega govora.

Nekteri gluhomutci so že od rojktva gluhi, drugi pa so
zgubili posluh v svoji prvi mladosti. Vzroki gluhosti  so
raznovrstni, med "njimi posebno sorodnost po krvi med očetopi
in materjo. Dobra polovica vseh gluhomutcev je prišla z zdravim
ušesom na svet in-še le pozneje oglušela. Uho je namreč po¬
sebno v prvi mladosti jako občutljivo in treba ga je skrbno
varovati. Izkušnja uči, da se gluhost da ozdraviti redko kedaj.

Človek n*e izrazuje svojih, misli samo z besedo, temuč tudi
s lfr etan jem.  Gluhomutci to kmalu opazijo ter se prizadevajo,
da bi svoje želje naznanili s kretanjem, ker jih ne morejo z

Gluhonemi iij njih vzgoja.

13g

besedami. Abbe de 1’ Epee je leta 1760. v Parizu ustanovil
zavod za gluhoneme ter tu uvel pokretni gpvor, kterega je
zval »materni jezik" gluhomutcev. S pomočjo pokretnega govora
.je. de 1’ Epee toliko dosegel, da, so ga učenci razumeli ter se
naučili pisati. Da bi jih bil navadil tudi govoriti, ni bil namen
njegovega poduka. Njegov naslednik Si card  je pokretni govor
še bolj popolnil ter izumel roko prst. no abecedo.  Pokretni
govor se je sčasom tako razvil, da se je v njem gluhomutcem
celo pridigovalo.

Dandanes se pokretni govor čedalje bolj opušča, ker ima
premalo praktične vrednosti. Namesto njega se zahteva,.da' naj
učitelj navadi gluhomutca glasovni jezik razumevati, pisati in
govoriti. Za podučevanje gluhomutcev imamo tedaj dve glavni
šoli. Francoska šola  se ravna po metodi, ktero je vpeljat
de 1’ Epee, v njej se goji pokretni govor. Druga je nemška
šola.  Njen začetnik je Samuel Heinicke, ki je leta 1778.
ustanovil zavod za gluhomutee v Lipskem.

Učitelj francoske šole  postopa tako, kakor da bi bil
njegov učenec gluh in mutast;  učitelj nemške šole  pa ga
smatra samo za gluhega  ter se prizadeVa, da. bi ga naučil
govoriti. Ker 'gluhomutee nima posluha, pomaga naj mu vid.
Govorila se namreč prj vsakem gjasu drugače .gibljejo in po¬
stavljajo, kar lahko opazuje gluhomutee s svojimi očmi. Ako
izgovarjamo glasove a, h, c, d itd., dobivajo ustnice in druga
govorila pri vsakem glasu svojo določeno oblika.  Ker ima
gluhomutee- navadno zdrava in pravilno razvita govorila, ter se
dolgo časa vadi v govorjenju, more se izuriti tako, da spozna
iz pregibanja ustnic, zob, jezika in drugih govoril, kaj je izrekel
njegov sosed. Razume se, da je vse jedno,. se li govori z giulio-
mutcem glasno ali pa tiho. Ravno tako se pa tudi sam nauči
precej umljivo govoriti; le v zvoku in modulaciji glasa, kakor
tudi v naglaševanju se kažejo nektere pomanjkljivosti.

Kar se tiče podučevanja gluhomutcev, treba jim je
izvabljati razne glasove ter jih učiti izgovarjati
besede in stavke.  Nato jih je treba .vaditi, da berejo,
govor drugim od ust.  Poslednjič ,jjm mord učitelj razi o-

140

Gluhonemi in »njih vzgoja.

žiti in vcepiti pomen p os am ez nili 'b esed in celih
stavkov. .

Glasovi se ne izvabljajo po istem redu, po kterem se jih
uče zdravi učenci po šolah v prvem šolskem letu. Tisti glasovi,
kterih se gluhomutci najložje navadijo, pridejo najprej na vrsto.
V slovenščini bi bil, primeren naslednji red: h, f, a, o, u, v, b,"
p, d, t, g, k, m, n, 1, s, z, š, ž, c, c, r, e, i, j. Učitelj gluho¬
nemih mora dobro poznati govorila in vedeti, kako jih je treba
postavljati in pregibati, da nastane ta ali uni glas. Izvabljanje’
glasov je na videz lahko in priprosto, a v resnici prav težko.
Naj je učitelj še tako izvrsten, vendar mu dostikrat ni mogoče
naučiti gluhomutca, da bi čisto izgovarjal vse glasove. Temu se
ni čuditi, ker gluhomutec ne sliši svojega glasu, temuč ga
Samo čuti.

.Kadar se je gluhomutcu izvabil kak nov glas, treba je,
da ga večkrat zaporedoma izgovori, da ga ne pozabi. Tudi naj
se mu pokaže znamenje tistega glasu, namreč dotična črka, da
si jo dobro zapomni ter jej ve dati prikladni glas, ako bi jo
pozneje zopet videl.

Mnogo glasov je takih, ki se tvorijo globeje v ustih in se
torej ne spoznajo lahko na obrazu, kakor g, h in k. Nekteri
drugi glasovi napravljajo pri .izgovarjanju na obrazu tako slične
oblike, da jih je težko ločiti, kakor s in z, b in p itd. V takih
slučajih se morajo gluhonemi dolgo in natančno vaditi. Ker vsi
ljudje ne postavljajo svojih govoril popolnoma jednako, zato je
potrebno, da se učenci vadijo čitati od ust tudi drugim osebam,
ne samo učitelju.

Ko se je učenec navadil izgovarjati nekoliko črk, pokaže
naj mu učitelj, da zaznamujemo s spojenimi glasovi, to je z be¬
sedami, razne predmete. Ob jednem naj mu tudi pokaže dotične
stvari. Ako sestavi učitelj iz glasov p, e in e izraz peč,  po¬
kaže naj mu, kaj je peč. Tudi naj mu zapiše besedo peč na
tablo. Za imeni oseb, živali in reči pridejo na vrsto pridevniki,
potem glagoli in nato ostali govorni razpoli.

Na ta način se- gluhomutci uče spoznavati, razumevati in
rabiti ljudski jezik. Treba mu je razjasniti vsako besedo, vsako

Slepci in njih vzgoja.

141

•slovniško obliko in vsak stavek. Njegovo napredovanje je jako
počasno. Dobro izučeni gluhomutec dobi' ščasom 'glasovni jezik
tako v svojo oblast, da se more ž njegovo pomočjo razumevati
z drugimi ljudmi, akoravno* je izgovarjanje dostikrat nerazločno
in nepopolno. Tudi more z vspehom čitati priprosto' pisane knjige
in pa izražati svoje misli s pisanjem.

Gluhonemi se izobražujejo v gluhonemnici navadno po
6 — 8 let. Glavni učni predmet v tem času je jezik, okolu kte-
rega se vrti ves poduk. Razun jezika se uče tudi drugih pred¬
metov, ktere nahajamo v učnem načrtu za občne ljudske šole.
te petje se ne podučuje. V nekterih predmetih, kakor v risanju
in ročnih delih pri deklicah, mogoče je pri njih opazovati pre¬
cejšnji napredek. Po dovršeni temeljiti vzgoji in poduku morejo
si v poznejšem življenju sami služiti svoj kruh.

*

§ 74 . Slepci in njih vzgoja.

Ko govorimo tu o slepcih, misliti nam je na tiste, ki so
kot taki že na svet prišli ali pa tako zgodaj oslepeli, da nimajo
nikakoršnega pojma o luči in barvah. Osoda slepega človeka je
jako žalostna. Sam si ne more pomagati, povsod je navezan na
tujo pomoč.

Vendar je njegovo stanje nekoliko ugodneje od gluhonemega.
Nauči se ravno tako hitro govora,  kakor zdrav človek. On
laKko občuje z raznimi ljudmi ter si tako nabira vednosti in
izkušenj. V šoli napreduje slepec v nekterih predmetih ravno
tako, kakor zdravi otroci. V nekem oziru so slepci še na boljem,
kakor drugi ljudje. Vsled njih pazljivosti in dobrega spomina
vrši se podučevanje primeroma hitro. Ker jih je lahko voditi
in ker so za omiko jako sposobni, prisvoje si nekteri obširno
znanost in veliko ročnost. Med slepci je mnogo mož, ki so se
proslavili s svojimi deli. Pesnika Ossian in Milton  sta bila
slepca.

Slepci so navadno tihi, mirni in zadovoljni ljudje. V svojem
vedenju so neokretni in bojazljivi. Treba jih je učiti, kako se
imajo obnašati, obleči in jesti. Ker ne vidijo, treba jim je bi-

142 * Slepci in njih vzgoja,

striti in vežbati tiste čute, kteri so zdravi, v prvi vrsti tip. A *
tudi sluh in vonj  jim včasi dobro služita. Izurjeni slepci po¬
znajo po odboju zvoka,-so  li na vrtu, v'sobi, v gozdu ali
kje drugod; ako so. v gobi, vedo, je ti soba velika ali maj h en a,
visoka ali nizka, polna ali prazna. Njih tip je tako razvit, da
spoznajo po tujih predmetih,  ktere imajo v roki in s kte-
rimi tipljejo neznane stvari, kaj da so te in kake da so. Slepec
otiplje s palico pot, po kteri hodi. Akoravno je obut, vendar
spozna, kakošna so tla, na kterih stoji. Dostikrat ve, kako jed
ima pred seboj, akoravno se je je dotaknil samo z nožem ali
pa vilicami, ktere je držal v roki. Posebno na koncu prstov se
mu tip tako izbistri, da mu pri čitanju prstje nadomestujejo oko.

Z rokami spozna obliko, velikost, težo in tvarino raznih pred¬
metov.

Tip se razvije pri slepcih še le po daljši vaji do visoke
popolnosti. Slepi otrok pride le počasi do tega, da razločuje s
tipanjem posamezne predmete. Da v tem oziru napreduje hitreje,
potrebno je, da ima njegov učitelj pri rokah zbirko raznovrstnih
predmetov, ktere rabi pri nazornem poduku. Učitelj naj ga opo¬
zori na podobo in tvarino  raznih teles. Da dobi učenec
boljši pojem o podobi, da naj mu učitelj v roko več predmetov,
ki so vsi iz jedne tvarine, n. pr. iz lesa, a vsak ima drugačno
podobo, kakor n. pr. krogla, kocka, valjar itd. Da mu razjasni
tvarino, dobi naj slepec v roke več reči, ki imajo isto podobo,
a so iz nejednake tvarine.

V starih* časih so ljudje slepce spoštovali ter jim pripiso¬
vali še celo dar prerokovanja. Vendar se za njih duševno iz-
omikanje ni storilo ničesar. Še le v novejšem času so začeli
ustanavljati posebne zavode, v kterih naj bi se slepci izobraže¬
vali. To misel je sprožil Francoz Valentin Hauy,  ki je
ustanovil leta 1784. v Parizu prvi zavod za slepce. Njegov zgled
so začeli posnemati tudi drugod in sicer najprej na Angleškem.
Na Dunaju je Ivan Viljem Klein  od leta 1804. podučeval ne¬
kega slepca v svoji hiši ter je pozneje ustanovil v tem mestu
poseben zavod za slepce. V sedanjem času se je število takih
zavodov jako pomnožilo po raznih državah.

Slepci in njih vzgoja.

143

Glede  poduka  je omeniti, da se morejo slepci naučiti
nekterih predmetov prav tako, kakor zdravi otroci. Tu sem
spadajo veronauk, slovnica, zgodovina, računanje na pamet in
petje. Vsi ti predmetje se podučujejo s pomočja go v o r a. Te-
žavneje je njih napredovanje v tistih predmetih, pri kterih bi v
dosego svojega namena v prvi vrsti' potrebovali zdravih oči. Ti

so čitanje, pisanje, zemljepis, nazorni poduk itd.

* • .

Kar se tiče čitanja, pomaga si slepec s tipanjem.  Učitelj
ga nauči izgovarjati kak glas, potem mu da v roke znamenje
dotičnega glasu, to je čpko. Ta črka mora biti vzvišena, da jo
slepec lahko natanko otiplje s prsti, posebno s kazalcem desne
roke. Na ta način si-vtisne v spomin njeno podobo. Za prvo
črko pride druga, potem tretja itd., dokler ne zna cele abecede.
Pri tem podučevanju se rabijo abecedne  ta"ble, omarice
s predelki,  v kterih stoje po vrsti otipne črke, in abeced¬
niki  z vzvišeno pisavo. Ko se slepec dobro nauči abecede,
začne se vaditi čitanja iz knjige, v kteri morajo biti jse črke
vzvišene. Tudi so nekoliko večje, kot črke v navadnih knjigah.
Tipajoč s konci svojih prstov se navadi slepec skoraj tako hitro
čitati, kakor tisti, ki dobro vidi.

Težko je slepca navaditi pisanja. Veljavni učitelji slepcev
so izrekli, da ne kaže, da bi se slepci učili navadne
pisave  že zaradi tega ne, ker bi sami pe mogli čitati tega,
kar so napisali. Tudi bi slepec ne mogel pisati s črnilom, ker
bi z levo roko zamazal, kar je bil z desno napisal. Težavno bi
mu bilo pisati tako, da bi bile posamezne vrste med seboj vzpo j
redne. Slepec naj se torej uči drugačnega pisanja; on naj ne
piše, temuč naj tiska.

Dandanes ste v navadi dve metodi, po kterih morejo slepci pisati
ali bolje rečeno tiskati. Jako razširjen je tiskbpis, kterega je izumel
Klein,  ravnatelj zavoda za slepce na Dunaju. Slepec, ki hoče pisati po
tej metodi, imeti mora pred seboj ploščo, ki je prevlečena s klobučino ali
pa flanelom. Na njo položi papir, kterega pritrdi oh ploščo z nekakim
okvirjem. Vanj so vdelane povprečne šibice, ki tudi papir tišče ob podlago,
da se ne premiče, ter so ob jednem slepcu vrste, med ktere ima napraviti
črke. Na svoji desni strani ima omarico s predelki, v ktterih se nahajajo

144

Slepci in njih vzgoja.

čveterooglate kratke palčice.' Vsaka izmed njih ima na jeduem koncu iz
iglastih koncev narejeno črko velike latinske abecede. Palčice s črkami
so v predelkih razvrstene po abecednem redu. Slepec prične pisati v zadnji
vrsti na levi strani^ ter se počasi premika proti desni. Z desno roko vzame
iz svoje omarice potrebno črko ter jo postavi navpično tako, da se iglice
zabodejo v papir. Potem poprime črko z levo roko, z desno pa poišče
novo črko v omarici ter jo postavi k prvi. Ko se iglice druge črke zabo¬
dejo v papir, poprime jp z levo roko, prvo črko pa postavi nazaj v omarico
na njen prostor. Potem vzame iz omarice tretjo črko ter jo pristavi k
drugi. To se ponavlja tako dolgo, da je tiskana cela beseda. Nato poišče
palčico, ki nima na koncu iglastih koncev, ki je tedaj brez črke. Tu ostane
prostor prazen, da loči besedo od besede. Ako se potem obrne papir,
kterega je slepec na omenjeni način ponatisnil, more čitati vzbokneno pi¬
savo, ko počasi tiplje po črkah s konci svojih prstov.

Jako priprosta je pisava, ktero je iznašel Francoz Louis Braille.
Namesto črk se nacejajo v papir točke in sicer ne več, kakor po četiri,
ktere stoje na dveh ali treh vzporednih črtah. Te točke zaznamujejo po¬
samezne črke francoske-abecede, kakor *  * * * J *

a b c d e f

» »
0

00  0  0

0-0-—0  0  0

g h

0

0  0

Za to pisavo potrebno orodje je jako priprosto.

Za podlago služi plehnata plošča z vzporednimi zarezami, ki gredo od
desne proti levi. Na ploščo se položi papir, nanj pa črtalo s čveterooglatimi
izrezki, ki morajo biti tako'veliki, da sežejo točno čez tri zareze na plošči.
Slepec prične pisati spodaj na levi strani. Z železnim črtnikom vtiskuje
med posamezne čveterooglate izrezke v papir točke, ki pomenjajo razne
črke. Dokončavši prvo vrgto pomakne črtalo nekoliko naprej ter prične
potem pisati drugo vrsto prav tako, kakor prvo. Jedina težava pri vtiska-
vanju točk je.ta, da jih je treba narejati narobe, da jih je potem mogoče
prav čitati.

Ta pisava ima za slepce mnogo prednosti; samo to je neugodno, da
se ne vjema z navadno pisavh in da jo more čitati le tisti, kteremu je
znana ta abeceda.


NARODNA IN UNIVERZITETNA
KNJISNICA

000000S