Hoteli Igralnice TmH Doma v mm J1U Ul O =■££ Novo tisočletje info@delo-tiskarna.si THE SLOVENE KARST Land ofSubterranean Mysteries Slovenija Nezgodno zavarovanje obiskovalcev Parka Škocjanskih jam in ostala zavarovalna kritja. SLOVENICA zavarovalniška hiša d.d. Zanesliiva. Va rna Ki prisluh ne. Na zasedanju skupščine Svetovne trgovinske organizacije konec 1999 v O saki na Japonskem je med 550 plakati o naravni dediščini in turizmu v konkurenci zmagal plakat Škocjanskih jam. Prikazuje Cerkvenikov most več kot 70 metrov nad ponorom Reke in vhod v Hankejev kanal. VODA = ŽIVLJENJE Voda sestavlja dve tretjini zemeljske površine in je vitalen element vseh živih bitij. V različnih pojavnih oblikah je najpomembnejši oblikovalec podobe in življenja planeta. Na njeni gladini se zrcali okolje v vsej svoji barvitosti, njena prosojnost in čistost odsevata naš odnos do narave. CISTO in naravno okolje je za ljudi življenjskega pomena. V Heliosu že nekaj let usmer- ----- jamo znanje in izkušnje v razvoj okolju prijaznih barv na vodni v® £ osnovi, za kar imamo več razlogov: • zavedamo se ranljivosti okolja, • zavedamo se pomena nadomeščanja neprimernih sestavin z okolju in ljudem bolj primernimi, • zavedamo se, da so barve, ki jih proizvajamo, prisotne na vsakem koraku našega življenja in dela, zavedamo se, da moramo upoštevati najzahtevnejša okoljevarstvena priporočila in standarde, ki veljajo v Evropi. DANES vam v Heliosu lahko ponudimo vodne barve za različne kvalitete podlage (les, parket in kovine) v sklopu uveljavljenih blagovnih skupin Bori, Ideal in Tessarol, ki ustrezajo najzahtevnejšim svetovnim standardom. Vizualno so ti izdelki prepoznavni po grafičnem simbolu ribice v soncu, ki se kot žig pojavlja na embalaži in jamči visoko kakovost in ekološko neoporečnost barv. x> P*/y V O >$■ O > Okolju prijazne barve. HELI0S Slika na naslovnici: Lipicanka Batosta s farme lipicancev DIOMED v Lokvi na Krasu. Fotografija Lev Lisjak Vsebina SEPTEMBER 2000, ŠT. 41 Telefoni revije Kras: 01/421-46-95 01/421-46-90 05/766-02-90 Fax: 01/421-46-95 05/766-02-91 Kras, revijo o Krasu in krasu, izdaja podjetje MEDIACARSO, d.o.o., Rimska cesta 8, 1000 Ljubljana Telefon: +386-01/421-46-95, +386-01/421-46-90; fax: +386-01/42146-95, +3864)5/7664)2-91 E-mail: mediacarso@eunet.si Glavni urednik: Lev Lisjak Odgovorna urednica: Ida Vodopivec-Rebolj Naslov: uredništvo revije Kras, p.p. 17, 6223 Komen; telefon: +386-05/766-02-90 Maloprodajna cena skupaj 8-odstomim DDV 650 SIT, 3 EUR, 5 $, 6 DEM, 6.500 Lit.; naročnina za šest zaporednih številk z 8-odstotnim DDV in poštno dostavo na naročnikov naslov v Sloveniji 4.500 SIT, s poštno dostavo na naročnikov naslov v tujini 7.000 SIT, 35 EUR, 35 $, 70 DEM, 70.000 Lil Matična št.:1545612. Davčna št.: 36139327 Žiro račun: 50100-601-0301427 Devizni račun pri NLB, podružnici Center: 900-27620-91455/0 Tisk: Delo-Tiskama, Ljubljana Fotografije: Fotoagencija MEDIACARSO Nenaročenih rokopisov in fotografij uredništvo ne vrača. Brez izdajateljevega pisnega dovoljenja je Ponatis ali kakršno koli povzemanje Prispevkov iz revije Kras prepovedano. Po mnenju Urada vlade R Slovenije za informiranje št. 23/142-92 od 27.5.1993 sodi revija Kras s prilogami med proizvode informativne narave, za katere se plačuje DDV po 8-odstotni stopnji. Mednarodna standardna serijska številka: tSSN 1318-3257. Organizacija tiska: š Korotan Ljubljana d.o.o. Revijo Kros sofinancirata Ministrstvo za okolje in prostor , 'n Ministrstvo za evropske zadeve Uredništvo UVODNIK Uredništvo EKOLOŠKO, NARAVI PRIJAZNO KMETOVANJE NA KRASU Agencija Kras MALI SLOVENSKI OKFORD Janez Koželj, Adrijan Cigerle, Boštjan Kikelj PLAČ, POLJE, STARI ZBIRALNIK - TRIJE SODOBNI TRGI Davorin Vuga ŠE O GLEDANICI NA ŠTANJELSKEM GRIČU Iztok Humar KAKO IN KDAJ JE NASTAL LIPICANEC Mitja Kaligarič BOTANIČNI MUZEJ POD NANOSOM Vanja Debevec FRANCOSKA PARKA VERCORS IN LES ECRINS Tomaž Zorman NARAVOVARSTVENA NADZORNA SLUŽBA Gabrijela Rebec-Škrinjar STO LET KAPELICE MATERE BOŽJE V POVIRJU Boštjan Štolfa VRAŽE IN STARE VERE NA KRASU Andrej Malnič OB KRESI SE DAN OBESI Andrej Malnič KRISTINA RUDEŽ V ŠTANJELU ŠE VEDNO PLETE VENEC SVETEGA IVANA Berta Jereb FONDACiJA MALI VITEZ Davorin Vuga ANTIČNE FRESKE V SLOVENIJI Uredništvo NAJNOVEJŠA UMETNIŠKA BERA MARKA KRAVOSA Drago Legiša CENA ZA SVOBODO Jožko Žiberna MOJA DRUŽENJA S PESNIKOM IGOM GRUDNOM 4 5 6 10 12 14 16 20 24 28 30 32 34 36 38 39 44 Revija Kras obravnava pomembna vprašanja tistih predelov države Slovenije in tudi Tržaške pokrajine, za katere so značilni kraška krajina, arhitektura, bivanjska kultura, tipični kraški pojavi in prebivalci. Mišljena so predvsem gospodarska, socialna, bivanjska, naravovarstvena, kulturna in druga vprašanja kraškega prostora, ki v Republiki Sloveniji predstavlja kar 44 % ozemlja, v Tržaški pokrajini pa sega od državne meje med Slovenijo in Italijo na severu, vzhodu in jugu do Jadranskega morja in do Soče na zahodu. Prvenst\>eno so to vprašanja, ki jih drugi mediji načrtno, poglobljeno in stalno ne obravnavajo. To pa so vprašanja o ohranjanju identitete krasa nasploh, o njegovem varovanju pred onesnaževanjem, o spreminjanju njegove kulturne krajine z nezaželenim zaraščanjem in z nenačrtnim poseljevanjem. To so vprašanja o varovanju in ohranjanju kraške kulturne in naravne dediščine ter kraških tradicij. To so tudi vprašanja, kako popularizirati in spodbujati kulturno, društveno in družabno življenje na tem prostoru. To so še vprašanja o smiselnem posodabljanju bivanjske arhitekture ter o vseh možnih rešitvah v zvezi s tem. Pa vprašanja o razvijanju kraški krajini in njenim ljudem prijaznih gospodarskih dejavnosti za njihov gmotni in duhovni napredek. In to so tudi vprašanja o promociji kraške pokrajine in njenega podzemlja slovenski in svetovni javnosti. Kras je namreč s svojo tipiko, s svojo neponovljivostjo in umestitvijo v središče Evrope eden izmed dominantnih razpoznavnih znakov države Slovenije in Tržaške pokrajine v evropskem in svetovnem prostoru. Poudarek na medsebojni neločljivi soodvisnosti in povezanosti kraških območij v Republiki Sloveniji in na območju Tižaške pokrajine ter delno Goriške pokrajine v Republiki Italiji nam je izhodišče za naslednjo misel, ki jo izdajatelji revije Kras naslavljamo Slovencem v Italiji in vsem tistim, ki se zavzemajo za razumen razvoj kraškega prostora. To še zlasti skozi prizmo pogledov, uprtih v jutrišnji dan, ko bo Republika Slovenije članica Evropske unije. Dosedanji poskusi, da bi na straneh revije Kras predstavljali tudi problematiko, povezano z življenjem in delom Slovencev na Tržaškem Krasu in nasploh na območju v sosednji Italiji, na katerem je tamkajšnji človek od nekdaj življenjsko odvisen od kraške zemlje, so že obrodili sadove. Toda z obsegom dosedanjega sodelovanja nismo zadovoljni - ne izdajatelji revije Kras in ne njeni bralci v zamejstvu. Zato vabimo k bolj poglobljenemu sodelovanju posameznike - še posebej mladino, društva, organizacije, podjetja in ustanove, ki v reviji Kras vidijo možnost za informiranje bralstva na Slovenskem ter na tujem o svoji povezanosti s krasom, o navezanosti nanj in o skrbi za nadaljnji razvoj skupnega kraškega prostora Slovenije in Italije! Svoje pobude in predloge za sodelovanje v reviji Kras nam sporočajte po telefonu na številki +386-01/421-46-95 in +386-05-766-02-90 ali pišite na naslov: Revija Kras, p.p. 17, 6223 Komen, Republika Slovenija! Z uredništvom se lahko povežete in nam pošiljate svoja sporočila ali prispevke tudi po elektronski pošti: mediacarso@eunet.si. Enako lahko uporabite telefaks: +386-01-421-46-95 in +386-05-766-02-91! Uredništvo EKOLOŠKO NARAVI PRIJAZNO KMETOVANJE NA KRASU Uredništvo |/ metijska pridelava v Sloveniji je zelo raznolika; tako, kakor so raznolike razmere za kmetovanje. JL. 3hk_ Na območjih, kjer naravne razmere dopuščajo uporabo sodobnih tehnoloških postopkov, se je pridelava stopnjevala; ponekod do take mere, da se pojavljajo težave v sami pridelavi (pomanjkanje humusa, zapleveljenost, ostanki fitofarmacevtskih, to je kemičnih sredstev za varstvo rastlin, ...), opazni pa so tudi škodljivi vplivi na okolje... Kjer so razmere za kmetovanje manj ugodne - takih območij je v Sloveniji po veljavni klasifikaciji tri četrtine - so ostali pridelovalni načini večinoma tradicionalni in okolju prijazni: poljski kolobar je še vedno relativno širok, vsebnost humusa v tleh se ne zmanjšuje, uporablja se domača, organska gnojila, poraba mineralnih gnojil na enoto površine je majhna in uporaba kemičnih zaščitnih sredstev za varsrio rastlin je zelo omejena. Zal pa se taka območja večinoma zaraščajo. Tako je začel svoj uvod v publikacijo Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano “Priporočila za ekološko kmetovanje v Sloveniji” mag. Miran Naglič, univ. dipl.inž. kmetijstva, pomočnik direktorja Uprave RS za pospeševanje kmetijstva. In ker so Priporočila po njegovem mnenju še vedno nekakšno osnovno vodilo za naravi Prijazno in z njo skladno kmetijstvo, začenjamo s to izdajo revije Kras bolj načrtno obravnavati smiselnost ekološkega kmetovanje na Krasu. Miran Naglič ugotavlja, da “zaradi omejenega obsega zemljišč za kmetijsko pridelavo”, (to velja še posebej za Kras, Brkine in druga kraška območja v Sloveniji, ki jih je skoraj 45 % vsega površja naše države ~ op. uredništva) zaradi razdrobljenosti posesti ter zaradi omejitvenih dejavnikov klime, reliefa in lastnosti tal tudi naša kmetijska pridelava pri sedanjem načinu pridelave, predelave in trženja ne more biti konkurenčna kmetijsko bolj razvitim deželam. V nada- ljevanju trdi, da ima po nekaterih ocenah le deset odstotkov sedanjih obratov stvarne možnosti za razvoj v modeme, konkurenčno sposobne kmetijske enote. Za ostale kmetije pa sodi. da si bodo morale iskati dohodek predvsem v raznovrstnosti in kakovosti ponudbe kmetijskih pridelkov ter v dopolnilnih in dodatnih dejavnostih. Naglič ugotavlja, da “obstajajo torej realne možnosti za razvoj naravi prijaznih oblik kmetovanja, za razvoj predelave pridelkov na kmetijah, za pripravo hrane po tradicionalnih postopkih za trg, za prodajo na domu, za turizem in druge dejavnosti, ki bodo skupaj zagotavljale primeren dohodek prebivalcem na podeželju (tržna niša)”. Po njegovih ugotovitvah postaja (ostaja) ekološko kmetovanje eden ivned sestavnih delov ohranjanja in razvoja vsega prostora, naravne in kulturne dediščine', zlasti še na območjih s težjimi pridelovalnimi razmerami, torej ne le na Krasu in Brkinih, marveč tudi na drugih kraških območjih Slovenije! Priporočila za ekološko kmetovanje v Sloveniji spodbujajo kompleksno, celovito preoblikovanje podeželja in ponovno ovrednotenje kmetijstva kot panoge, kmetij kot gospodarskih subjektov ter kmetov kot nosilcev razvoja in življenja nasploh. Ekološko kmetijstvo je ena izmed pomembnih gospodarskih dejavnosti na podeželju, ki pa ne more obstajati sama, brez drugih dejavnosti. “Največja napaka, ki jo lahko naredimo”, končuje svoj uvod v Priporočila Miran Naglič, “je, da pridelamo kakovostne pridelke, ki pa jih ne moremo (ne zjiamo) prodati. Zato moramo potrošnike seznanjati s prednostmi doma pridelane, prirejene in predelane hrane, tako hrano zagotoviti na trgu, pripraviti zakonske podlage za pridelavo, nadzor in trženje tovrstne hrane ter uvesti državne spodbude ”, Na podobne ugotovitve so opozorili tudi ustvarjalci Pilotnega projekta Kras, ki ga vodi sekretariat regionalne pisarne Agencije Republike Slovenije za regionalni razvoj v Štanjelu. Na nedavni predstavitvi dela štirih tematskih delovnih skupin, ki so ugotavljale in vrednotile razvojne prednosti in pomanjkljivosti Krasa, so posebej poudarili potrebo po spodbujanju naravi prijaznega kmetijstva in v teh okvirih vinogradništva za pridelovanje terana, reje goveda in drobnice ter sadjarstva in zelenja-darstva za bogatitev ponudbe domače in tipične kraške hrane v okviru turistične ponudbe ter pod skupnim zaščitnim znakom "PRIDELANO NA KRASU". Prenova in revitalizacija Štanjela MALI SLOVENSKI OXFORD Agencija Kras Čeprav smo projekte za prenovo in revitalizacijo Štanjela, ki so nastali v okviru Pharejevega projekta Štanjel, v reviji Kras že nekajkrat in z različnih zornih kotov predstavili, tokrat pišemo o njih, kakor jih je nedavno kot celoto predstavil župan Občine Komen Uroš Slamič s svojim svetovalcem v občinski upravi Erikom Modicem. Končno se je po veliko izrečenih in napisanih besedah o tem, kaj naj bi šta-njelska naselbina na griču bila, njegova prenova razmahnila, v kratkem pa bo prenovitvenih del še več... Ureditev Ferrarijevega vrta S pomočjo kanadske Fundacije za zgodovinsko dediščino, Ministrstva za kulturo, vaške skupnosti Štanjel in Občine Komen, ki vodi vse delo, seje pričela prva faza obnovitvenih del na območju Ferrarijevega vrta - krožne razgledne sprehajalne poti okrog štanjelskega griča pod Gledanico. Obnovili bodo vhodna in izhodna vrata vrta, sprehajalne poti, očistili in popravili podporne zidove ob poti, uredili vedute itn. s hortikulturno ureditvijo. To naj bi se končalo do 15. septembra, ko naj bi si Štanjel ogledal kanadski minister za zunanjo trgovino. Temu bo sledila druga faza obnove Ferrarijevega vrta, to je obnova Fabianijevega kanalizacijskega in vodovodnega sistema, za kar se zavzema Fabianijeva fundacija, ki je pripravila vsa tehniška izhodišča za to. Položili oziroma obnovili bodo cevovode za zajemanje meteorne vode na poboč- ju Gledanice in starega vaškega jedra Štanjela ter s tem zagotovili redno polnjenje bazena v Ferrarijevem vrtu. Tako naj bi bil Ferrarijev vrt v tehniškem smislu usposobljen do pomladi 2001 in nared za redno vzdrževanje s posebnim poudarkom na dodatni hortikulturni ureditvi. Z načrtovanimi deli hoče Občina Komen upravičiti zaupanje kanadske fundacije, kajti njena pomoč Štanjelu naj bi se nadaljevala tudi v letu 2001. Ta ustanova je tudi na priporočilo programskega koordinatorja Sveta Evrope za tehnično pomoč in sodelovanje na področju varstva kulturne de- diščine in velikega ljubitelja Štanjela Mik-haela de Thyseja ne samo obljubila finančno pomoč, marveč je 20.000 ameriških dolarjev tudi že nakazala. Lastnica Ferrarijevega vrta je sicer država, toda Občina Komen ob pomoči Ustanove Maks Fabiani in regionalne pisarne Agencije R Slovenije za regionalni razvoj v Štanjelu zagotavlja dosledno uresničevanje programa za obnovo vrta. Zato si tudi prizadeva, da pridobi pravico do upravljanja z vrtom. Ferrarijev vrt namreč sodi v celovito kulturno turistično ponudbo Štanjela. Prenovitev Kvadratnega stolpa ali Stolpa na trgu Obnovitvena dela na Kvadratnem stolpu ali Stolpu na trgu so v določeni meri že potekala med uresničevanjem Pharejevega projekta Štanjel, in sicer iz tako imenovanega kulturnega dinarja, vendar- razpoložljivi denar ni pritekal v zadostni meri, zato so dela obstala. Med svojim julijskim obiskom v Štanjelu je minister za kulturo mag. Rudi Šeligo po pogovoru o zastojih pri dotekanju sredstev iz tako imenovanega kulturnega tolarja za prenovo Štanjela ocenil, da je treba prenovo stolpa dokončati. In nekaj dni po tem je sporočil, da je denar za to zagotovljen. Tako sedaj poteka javni razpis za izbiro izvajalca prenovitvenih del ne samo Kvadratnega stolpa ampak tudi dveh celičnih enot zgornjega dela grajskega poslopja zahodno od stolpa, kar bo skupaj zagotoviolo 350 kvadratnih metrov uporabnih površin. V Kvadratnem stolpu bodo prostori za Regionalno pisarno Agencije za regio- nalni razvoj R Slovenije, ki sedaj predvsem vodi pilotni projekt Kras, za Fabianijevo fundacijo ter ostale regionalne ustanove. Z drugimi kraškimi občinami so se že dogovorili, da bo tod domovala lokalna turistična organizacija za Kras in Brkine. Minister za kulturo je zagotovil, da bo Občina Komen v njem namestila lokalnega arhitekta-restavra-torja za nadzor nad prenovitvenimi in gradbenimi deli v Štanjelu in za svetovanje ljudem pri prenovi obstoječega stavbnega fonda v naselju na griču in v novem naselju ter v bližnjih vaseh. Ministrstvo za ekonomske odnose in razvoj se zavzema, naj bi njihova regionalna pisarna delovala tudi po končanju Pilotnega projekta Kras. Ker bodo v prenovljenem objektu kar velike uporabne površine, primerne za razstave, predavanja in podobno, si Občina Komen prizadeva, da bi čim prej v njem začel delovati tudi informacijski center za Štanjel. Za prenovo Kvadratnega stolpa in dveh stavbnih celic zgornjega grajskega poslopja vzhodno od njega je denar zagotovljen. Prenovo preostalega niza zgornjih grajskih stavbnih celic pa bo Občina Komen zagotovila v naslednjih letih s sredstvi iz kul- turnega tolarja in iz dmgih virov do tretje gradbene faze. Potem jih bo ponudila do dokončne ureditve z javnim razpisom tistim družbam, zavodom, ustanovam in posameznikom, ki bodo ponudili za Štanjel in njegovo vlogo kot srednjeveške naselbine z muzejsko, kulturno, prireditveno, izobraževalno, turistično in storitveno dejavnostjo najprimernejše vsebine in - seveda - sredstva za začetek in uveljavitev take dejavnosti. Prevzemniki prostorov bodo morah jamčiti, da bodo svojo dejavnost začeli v napovedanem roku. "Mestni" urbanist in restavrator Predvideni urbanist in restavrator bo v Štanjelu bedel nad potekom prenovitvenih in gradbenih del ter svetoval vsakomur, ki se loteva ali se bo lotil prenove objektov v naselbini na griču ali nove gradnje v naselju pod njim, kako ravnati. Njegova naloga bo tudi, da bo sproti svetoval, kako z majhnimi ukrepi, posegi in; mtančnimi Kvadratni stolp (desno) in dve trietažni stavbni celici zgornjega venca gradu (v zahodni smeri od Kvadratnega stolpa) bodo obnovljeni do konca leta 2000. Preostali del tega dela gradu pa bo Občina Komen prenovila v letu 2001 iz tako imenovanega kulturnega tolarja do III. gradbene faze. PODOBA KRAS/ sredstvi preprečevati propadanje stavbnega fonda v naselbini na griču. Pomagal pa bo prenoviteljem tudi, kako priti do prepotrebnega denaija s priglasitvami na razne natečaje iz slovenskih in tujih virov. Njegova naloga bo tudi načrtno pripravljanje in dopolnjevanje vse potrebne gradbene oziroma prenovitvene dokumentacije za Štanjel. Na zamisel o tako imenovanem mestnem arhitektu je zelo argumentirano opozoril prof. dr. Marko Pozzetto za okroglo mizo revije Kras in Občine Komen o prenovi in revitalizaciji Štanjela. Prostori za fakultete in visokošolski študij Ker imajo v Občini Komen v načrtu obnovitev vsega zgornjega grajskega poslopja, to je zahodnega niza od Kvadratnega stolpa, so Ministrstvu za šolstvo in šport ter odbom za ustanovitev tretje univerze na Primorskem s posebnim pismom predlagali v smislu policentričnega razvoja univerze v Sloveniji v Štanjelu odpreti sedež nekaterih fakultet, na primer za arhitekturo in akademijo za likovno umetnost. Zupan Uroš Slamič je prepričan, da bi kakšen podiplomski študij kot nalašč sodil v štanjelski ambient in da študij arhitekture in likovnih umetnosti dobesedno sovpadata s tem ambientom. Zakaj ne bi v tem proštom postopno razvili mali slovenski Oxford? Občina Komen ponuja tretji univerzi na razpolago prostore za njeno delovanje. Štanjel ji možnosti za uresničitev svoje vloge lahko zagotovi, to pa bi pomenilo hkrati tudi prispevek k revitalizaciji Štanjela. Taka pobuda iz Komna je smiselna toliko bolj, ker se Slovenija vse bolj približuje Evropi in ker po njeni pridružitvi Evropski uniji fizičnih mej proti zahodu ne bo več. Odpraviti pa bo treba še kulturne, znanstvenoraziskovalne in dmge, tudi ideološke meje. Vzdolž meje med Italijo in Slo- Kdaj bo obnovljen zahodni del gradu ob Belvederu, se še ne ve ... venijo so na italijanski strani že najrazličnejše kulmme, visokošolske, znanstvene, raziskovalne ustanove, zato se mora tudi Slovenija ob njej podobno organizirati. Vrednost prenovitvenih del na Kvadratnem stolpu in dveh celičnih enotah grajske zgradbe zahodno od stolpa do njihove uporabnosti ocenjujejo med 70 in 80 milijonov SIT. Preostale enote v zahodnem nizu od Kvadratnega stolpa pa naj bi najprej obnovili do tretje gradbene faze, medtem pa naj bi se jim, skladno z načrti za prenovo in revitalizacijo Štanjela, domislilo najprimernejše vsebine in dejansko uporabnost ter potem prenovitev dokončalo. Še trije trgi... Nadaljnji projekt za prenovo in revitalizacijo Štanjela so trije trgi, za katerih ureditev so v juniju letos dobili idejne rešitve, delo skupine študentov Fakultete za arhitekturo pod vodstvom prof. Janeza Koželja. Štanjelci so projekt podprli, saj take površine potrebujejo. Sedaj si letno ogleda Štanjel že kakšnih dvajset tisoč ljudi, naselje pa nima niti osnovnih infrastrukturnih objektov za svojo mri stično dejavnost. Temeljni namen je urediti površine za parkirišča, avtobusno postajališče, prepotrebne sanitarije, majhno tržnico in vse drugo, kar sodi v takšno ponudbo. Sedaj so v pripravi izvedbeni dokumenti, ki bodo nared v nekaj tednih, tako da se bodo gradbena in preureditvena dela začela pred pričetkom zime. Župan Uroš Slamič upa, da bo na pomlad prihodnje leto Štanjel že pričakal turiste bistveno bolj prijazen, turistično naravnan ter nudil s svojo urejenostjo obiskovalcem že ob prihodu lepšo podobo in prijaznejši vtis. Izhodišča in predlagane rešitve za tri male trge - Plač (pod štanjelsko naselbino, kjer je avtobusno postajališče). Polje (pod novo štanjelsko naselbino ob cesti Štanjel-Komen) in Stari zbiralnik (pred gostilno Zoro v Štanjelu) so nadrobno predstavljena v sestavku “Plač, Polje, Stari zbiralnik - trije sodobni trgi'" na 10. strani te izdaje revije Kras! Kaj pa nastanitvene in gostinske storitve? Ker v štanjelski srednjeveški naselbini na griču še vedno ni mogoče obisko- Zgornji grajski niz, ki poteka v zahodni smeri od Kvadratnega stolpa je le statično obnovljen. Sedaj pa se začenja njegova postopna prenova do predaje uporabnikom. valcu naročiti hrane, saj se mora v bifeju pod Spacalovo galerijo zadovoljiti le s kavo, čajem ter z alkoholnimi in brezalkoholnimi pijačami, prav tako pa v naselju ni primernega števila prenočišč zanje, je komenski župan Uroš Slamič svoj prikaz sedanje in bližnje prenove in revitalizacije Štanjela končal z naslednjimi ugotovitvami. Največja pomanjkljivost Štanjela m sploh Krasa je, da kraj in njegova okolica nimata ustreznih nastanitvenih zmogljivosti. Delno omilitev tega predstavlja zasebna iniciativa nekaj ljudi v Štanjelu, ki nudijo prenočišča in nastanitev ali pa prenavljajo stavbni fond v nastanitvene in prenočitvene namene. Da bi to zagato odpravili, so se v Občini Komen odločili prodati staro šolo v Štanjelu, nekdanji hotel Miramonti. Za hotelske namene ga je uredil že arhitekt in urbanist Maks Fabiani. In upajo, da bodo naš-li zanj primernega kupca, ki bi stavbo kakovostno in zadosti hitro usposobil za tako rabo. Ker Občina v samem Štanjelu nima razen grajskega poslopja drugih uporabnih objektov za preureditev v turistične prenočitvene in nastanitvene zmogljivosti, se zavzema, da se z ustreznimi državnimi ukrepi spodbudi zasebne lastnike stavnega fonda za njihovo prenovo in ureditev v nastanitvene objekte. Velika ovira pri vsem tem pa so še nerazčiščeni lastniški odnosi, na primer veliko lastnikov kakšnega objekta, ki se še niso odločili o njegovi usodi, ipd. Zato se v Občini zavzemajo, naj država v takih primerih nekaj ukrene, sicer velikega dela stavbnega fonda v starem Štanjelu, ki razpada, čez nekaj let sploh ne bo več mogoče prenoviti in preurediti v uporabne objekte skladno s konservatorsko in arhitekturno stroko. Skupaj s Turističnim društvom Štanjel bo Občina Komen v okviru Phareje-vega projekta čezmejnega sodelovanja med Slovenijo in Italijo Štanjel-Devin uredila v kletnih prostorih obnovljenega grajskega poslopja - Belvederja - vinoteko za predstavljanje vin na Komenskem in Tržaškem Krasu. Z očiščenjem kletnih prostorov in z njihovo ureditvijo bodo dobili dovolj prostora za nudenje kakovostne gostinske ponudbe. Ta prostor bodo organizacijsko preuredili v režijski obrat kot zametek bodočega javnega zavoda, ki bo imel oskrbnika Spacalo-ve galerije, informacijskega centra, vodniške službe po galeriji in Štanjelu, gostinskega obrata in vinoteke. To bo tudi izhodišče za razmislek, kako pobirati vstopnino za obi- skovalce Štanjela. Po županovem mnenju sedaj za to ni nobenega stvarnega razloga, saj Štanjel obiskovalcem razen naselbine kot take in njenih kulturnih ter naravnih spomenikov ne nudi ničesar drugega, kar bi opravičevalo pobiranje vstopnine... Prenova in revitalizacija Štanjela se torej le razplamteva. Zato lahko na koncu pripišemo, da zamislim in načrtom za prenovo in revitalizacijo sledijo tudi dejanja, za katera so se zavzemali udeleženci okrogle mize revije Kras o prenovi in revitalizaciji Štanjela in udeleženci številnih razprav o tem, ki so bile v zadnjih dveh letih v okviru Pharejevega projekta Štanjel. Vprašanje je le, koliko in na kakšen način se bodo v teh dejanjih videli in v njih soudeleževali prebivalci naselbine na griču, njeni nekdanji prebivalci, ki so si zgradili nove domove v naselju pod šta-njelskim gričem, in okoličani. Ali se bodo med seboj povezali, se spodbujali in podpirali ter v svojih pobudah, zahtevah in ravnanjih delovali enotno! Prenova in revitalizacija Štanjela Plač, Polje, Stari zbiralnik - TRIJE SODOBNI TRGI Janez Koželj, Adrijan Cingerle, Boštjan Kikelj V okviru Urbanistične delavnice Štanjel 2000 so prof. Janez Koželj s Fakultete za arhitekturo v Ljubljani in študenta te fakultete Adrijan Cingerle in Boštjan Kikelj v juniju letos predložili ureditev treh prostorov v Štanjelu v trge. Ti prostori so Plač (pod štanjelsko srednjeveško naselbino, kjer je avtobusno postajališče ob cesti Sežana-Štanjel-Nova Gorica), Polje (pod novim štanjelskim naseljem ob cesti Štanjel-Komen) in Stari zbiralnik (pred gostilno Zoro v Štanjelu). Njihov projekt objavljamo v prirejeni obliki! Izhodišča za urejanje Skupno izhodišče za preureditev praznega porostora v trg je bila kompozicija botjača (kraškega zaprtega dvorišča - op. ur.), za katero je značilna razporeditev posameznih objektov po notranjem obodu zidu, pri čemer ostaja praznina vedno prazna. Za botjač je tudi značilna kombinacija različno utrjenih funkcionalnih površin oziroma tlakov, ki jih ponekod dopolnjujejo travne in vrtne površine. Primerjava kraškega trga z borjačem je smiselna tudi zato, ker gre v obeh primerih za odprt, vendar zamejen prostor, ki lahko služi različnim namenom, stalnim in občasnim funkcijam, različnim dogodkom. S preureditvijo naj bi se sedaj slabo urejeni ali celo zanemarjeni javni prostori preoblikovali v bolj privlačne, uporabne in celovito oblikovane trge, ki bi bolje služili obiskovalcem, obogatili pa tudi turistično podobo kraja. Ker gre za osrednje, glavne javne prostore, ki so vsem na očeh, se bo z novo ureditvijo izboljšala privlačnost oziroma podoba Štanjela kot celote. Vsi trije prostori - Plač, Polje in Stari zbiralnik - obvladujejo vse strateške točke v Štanjelu in imajo vsak svojo posebno zgodbo, čemur je predlog ureditve poskušal slediti in v čim večji meri tudi upoštevati. V tem smislu so bile v predlogu nove ureditve ohranjene in na novo prikazane vse kulturno zgodovinske prvine in sledi v prostoru, neglede na njihovo uradno spomeniško vrednost. Prav tako so bili v novo ureditev vključeni značilni arhitekturni elementi in drevesa, upoštevana pa je bila tudi povsod prisotna scena starega Štanjela na griču kot osrednjega motiva kraja. Tako lahko govorimo v glavnem o dooblikovanju in izboljšavah obstoječih ureditev, ki so jim le dodane nekatere nove: nadstreški, senčnice, zasloni in drugi deli ulične opreme, in to skladno z načelom “s čim manj doseči čim več”, ki se ga je držal pri podobnih nalogah na Krasu tudi arhitekt Fabiani. V celoti gledano so trgi sestavljeni iz manjših ureditev, ki jih je mogoče uresničiti tudi postopno po delih tako, da se povezujejo v celostno podobo kraja in da se vključujejo v omrežje turističnih poti. To so pasovi različnih tlakov, kot so rdeči liti asfalt, prispodoba kraš-ke zemlje, peščene utijene površine, vložki umetnega ali naravnega kamna, nizki robniki, prefabricirane stopnice in klančine, zaplate trave, ipd. Posebnost so vložki betonskih trakov, ki zaznamujejo prometne površine, prosto razpostavljeni mejni kamni in masivne klopi, ki naj na neprisiljen način razmejujejo peščeve površine od avtomobilskih površin. Plač Plač je glavni trg Štanjela, ki je središče vseh poti v kraju in njegova glavna vstopna točka. Površina trgaje poenotena, tako da pridejo bolj do izraza posamezne ureditve v obliki preprog oziroma otokov različnih tlakov in arhitekturnih elementov, ki odgovarjajo razporeditvi funkcij in spletanju poti na trg. S tlakom poenotena in izravnana ploskev trga spominja na kraški svet v malem, kjer si med zi- Pogled na glavni parkirni prostor Plač pod srednjeveškim Štanjelom, ki ga bodo preuredili. Pred gostilno Zoro, pod starim zbiralnikom vode, bo trg Stari zbiralnik dovi sledijo različne zaplate obdelovalne zemlje, pašnikov, gromač, kamnitih tal, arhitekturnih elementov. Predlog tvorijo ureditve vzdolž obstoječega in dveh novih zidov, ki okvirjajo sedaj neizrazit trg kot prostor v prostoru. Na zidove so naslonjeni tudi nov nadstrešek avtobusnega postajališča, ki se podaljšuje v pergolo, zemljevidi in oglasne površine ter klopi. Konstrukcija nadstreška in pergole je kombinirana iz kovinskih in lesenih lepljenih profilov. Nadstrešek j e iz kaljenega stekla, ki ga senči pergola z zimzelenimi vzpenjalkami oziroma z divjo trto. Za kraško arhitekturo značilna zidna kompozicija zaključuje še leseni jambor v ste-kališču prostorskih osi za zastave oziroma prireditvene prapore. Drugi sklop sestavljajo talne ureditve, s katerimi se dooblikujejo posamezni am-bienti, kot so sklop kapelice, spomenik, počivališče ob nekdanjem vodnjaku, postajališče z glavno informacijsko točko v kraju, parkirišče 'Pd, v značilnih trakovih oziroma ploskvah. Osvetlitev trga je predvidena z zidnimi svetilkami v linijah obodnih zidov. Polje Sedaj zapuščeni javni prostor, kjer so včasih prirejah sejme, bo urejen v turistično tržnico za prodajo lokalnih proizvodov in specialitet ter funkcionalno dopolnjuje večje parkirišče za turistične avtobuse in osebne avtomobile. Sorazmerno velik prostor je urejen v treh pasovih: na notranjem se vzdolž obstoječega kamnitega zidu nizajo sanitarni in pomožni prostori tržnice, tržna lopa in pergola, ki se zaključuje z ostanki krajevne tehtnice, pre-nešene s Plača na ustreznejše mesto. Zasloni so izvedeni iz montažnih plošč pranega betona, konstrukcija lope in pergole je kombinirana lesena in kovinska, streha je krita s korci na planetah, celotni pas tržnice in sanitarnih prostorov je tlakovan s ploščicami iz umetnega kamna. Osredje prostora je parkirišče: to je v prvi fazi urejena peščena površina s kamnitimi vložki, ki lahko služi tudi za razne prireditve. Zunanji pas je travnata površina pod nizom dreves, ki je namenjena za počitek in okrepčilo v senci. Klopi so masivne, izvedene iz hrastovega lesa. V vogalnem zaključku zida je predviden še manjš vodnjak za pitno vodo. Os- vetlitev trga je predvidena v lopi in javnem stranišču. Stari zbiralnik Prostor pod nekdanjim zbiralnikom deževnice pred gostilno Zoro se preuredi v parkirišče in razgledišče, čez katerega vodi krožna sprehajalna pot na opuščeno zbiralno površino zbiralnika, najbolj privlačno razgledno točko v kraju. Osrednjo površino med gostinskim objektom in naravnim robom se uredi v enotno asfaltirano površino z vložki betonskih, prefabriciranih trakov, ki določajo razpored parkirišč za osebne avtomobile in avtobuse. Ostala površina do robov ostane peščena. Nad opornim zidom proti Braniški dolini se uredi perforirana kamnnita ograja z masivnim lesenim naslonilom za razgledovanje. Pod kamnitim zidom nekdanjega vodnega zbiralnika se uredi v sklopu vodnjaka še manjša tlakovana površina, ki naj opozarja na nekdanji pomen tega prostora. Umestitev treh trgov v Štanjelu v njegovo prenovo in revitalizacijo, ki se končno le začenja bolj izdatno in organizirano, je predstavljena v sestavku "Mali slovenski Ox-ford" na 5. strani te izdaje revije Kras! ianez Koželj, univ.dipl.inž.arh. - profesor na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani, Zoisova 12, 1000 Ljubljana Adrijan Cingerle, študent 4. letnika Fakutete za arhitekturo v Ljubljani - Šempas 75, 5261 Šempas Boštjan Kikelj, absolvent Fakultete za arhitekturo v Ljubljani - Varda 60, 5000 Nova Gorica Na Polju, pod bencinsko črpalko med cesto Sežana-Nova Gorica 'n odcepom cesta Štanjel-Komen bo trg. ARHEOLOG Poročilo o izkopavanjih na Gledanici nad Štanjelom leta 1972 Na Štanjelskem hribu je prazgodovinsko gradišče (kontinuiteta tudi v rimsko dobo, cf. Arheološka najdbišča Slovenije, 1975, 141 z navedeno starejšo literaturo). Ohranjen je še del nasipa v gozdičku med vrhom hriba in srednjeveškim obzidjem, vendar prostor bolj obvladuje manjša utrdba z ljudskim imenom Gledanica (tudi na Turnu). Od tod je mogoča vizualna komunikacija z večjim delom Krasa na eni strani, na dmgi strani pa z Vipavsko dolino in zlasti z gorskim prelazom na Hrušici, koder je potekala antična prometna arterija med Panonijo in Italijo. Trdnjavica je bila raziskana leta 1972 med 19. julijem do 11. avgustom, in sicer na pobudo dr. Nataša Štupar-Šumi. Strokovno delo je opravila ekipa tedanjega Zavoda za spomeniško varstvo SRS iz Ljubljane (vodja pisec; sodelovala sta (takratna -op. ur.) študentka arheologije Marta Vuga in tedanji arheolog Zavoda za spomeniško varstvo Gorica Dubravko Kozar. Zemeljska dela so opravili delavci gradbenega podjetja iz Sežane, raziskovanje je financiral Sklad za obnovo Štanjela, tudi iz Sežanell). Opis izkopišča Raziskana je bila predvsem notranjost utrdbe, in sicer kvadrati VI, X, XIV, Vil, XI in XV. Le s kvadratom III je bila načeta tudi zunanjost objekta in delno prostor pred njim. Stavba ima na severozahodni strani nepravilno pravokotno obliko, na jugozahodni pa se končuje v podkvasto oblikovani apsidi (polkrožnem proštom - op. ur.). Zid utrdbe je postavljen na preperelo apnenčevo živo skalo na temenu Štanjelskega hriba; v debelino meri največ 2,28 metra, ohranjena SE O GLEDANICI NA ŠTANJELSKEM GRIČU! Davorin Vuga O Gledanici, manjši utrdbi na Štanjelskem hribu - tudi Turnu (366 m), in o njenem pomenu so objavljeni v 38.-39. številki revije Kras trije prispevki. Dva sta uvodni razpravi dr. Nataše Štupar-Šumi in eden razprava Davorina Vuge na okrogli mizi o prenovi in revitalizaciji Štanjela, ki je bila decembra 1999 v Štanjelu. Označili so njen pomen v različnih obdobjih obstoja štanjelske naselbine na griču. Ker so prispevki vzbudili precej zanimanja bralcev, v nadaljevanju objavljamo prirejeno poročilo Davorina Vuge o izkopavanjih na Gledanici leta 1972*. višina dosega okrog 3 do 4 m. Večjidel je ohranjena le sredica zidu, vezana s trdno apneno malto; lomljenci so položeni plastovito. Na zunanjem pročelju utrdbe je zlasti v jugovzhodnem delu, v loku apside, vidna vrsta lepo obdelanih, skoraj pravokotnih velikih kamnitih kvadrov, sicer pa je zunanje lice utrdbe uničeno (kamenje so uporabili za gradnjo štenjelskih hiš). Notranje lice utrdbe, zlasti pod nivojem hodne površine, oblikuje vrsta lomljencev, grobo obdelanih in plastovito položenih drug na drugega. Višinske razlike na skalnem vrhu hriba so že ob gradnji izravnali z debelim nasutjem apnenčevega gmšča. Kulturna plast, z izjemo nekaterih najdb (prazgodovina, antika), ki so prišle v gmščato nasutje že v času zidave utrdbe, je osredotočena na relativno tanko plast humusa, pomešanega z ruševinami. Ni opazna vertikalna stratigrafija (plastovitost - op. ur.) kulturnih ostalin; v kontinuirani izrabi objekta v fortifikacijske (utijevalne - op. ur.) namene je zlasti trpela prvotna hodna površina. O nekakšnem tlaku, morda najpozneje iz zgodnjega baročnega obdobja, bi lahko govorili le v kvadratih XIV (sprhana zemlja, vmes zabiti manjši lomljenci, v oglu celo polita malta) in XV (kar dve hodni površini z izrazito žga-nino, ki poleg odlomkov srednjeveških peč-nic dokazuje, da sije posadka pozimi kurila). Dokumentirana sta bila dva preseka plasti v utrdbi in delno zunaj nje. Opis plasti v preseku 1 (Glej tlorisno risbo Gledanice! - op. ur.): 1. temnorja-va zemlja, vmes manjši kamni; 2. zdrobljena malta, pomešana s temnoijavo zemljo; 3. apnenčev grušč, pomešan s čmorjavo zemljo; 4. zdrobljena malta; 5. čmoijava zemlja, vmes kamenčki; 6. apnenčev grušč, pomešan s peskom; 7. droben pesek, pomešan z rjavo zemljo; 8. apnenčev grušč, pomešan s temnoijavo zemljo. Opis plasti v preseku 2:1. temnor-java zemlja, vmes kamenčki; 2. zdrobljena malta, pomešana s temnoijavo zemljo; 3. čr-noijava zemlja, vmes kamenčki; 4. apnenčev grušč, pomešan s čmorjavo zemljo. Omenil bi, da utrdba nima ohranjenega izvirnega vhoda in strelnih lin. Sedanje velike odprtine v jugovzhodnem, zahodnem jugozahodnem in vzhodnem severozahodnem zidu so veijetno nastale ob rušenju objekta v novejšem času. Opredelitev gradiva Kontinuirano, neprekinjeno poselitev Štanjelskega hriba dokazujejo najdbe od prazgodovine do novega veka. V tem časovnem okviru je opazna tudi strateška in taktična vrednost hriba z utrdbo Gledanica. Najstarejši predmet, izkopan leta 1972, je odlomek kaštelirske lončenine št. 1 (Glej ris- riFi bo z izkopaninami! - op. ur.). Rimsko dobo izpričujejo odlomki lončenine št. 2 do 5 in št. 7, celo skledica št. 8(2). Najpomembnejši je vsekakor Lici-nijev novec, najden in situ (na mestu - op. ur.) ob notranjem temelju utrdbe<3). (O njem lahko preberete več v sestavku pisca tega poročila - Davorina Vuge - “Štanjel v rimski dobi" v 38.-39. številki revije Kras, str. 50-53 - op. ur.). Objekt je bil uporabljen tudi v srednjem veku in v novem veku, kar dokazuje najdena lončenina <4>. Videz utrdbe je upodobljen na reliefu v župni cerkvi sv. Danijela v Štanjelu (17. stoletje), obenem s šta-njelskim gradom; z ravnim vencem zaključeni objekt je bil še del obrambnih naprav(5). Z 18. stoletjem je veijetno plahnela fortifikacijska (utrdbena - op. ur.) vrednost Štanjela; tudi utrdba Gledanica je izgubila vsakršno funkcijo in postala “kamnolom” za gradnjo štanjelskih hiš. Številne najdbe odlomkov pečnic in žebljev - žal - dopuščajo zelo meglene predstave o notranji ureditvi utrdbe. Vsekakor so bile v njej neke lesene konstrukcije; morda strehe za zaščito posadke pred dežjem in soncem, morda deli lesenega obrambnega mostovža na notranji strani prsobrana, morda lesene stopnice na obrambno ploščad. Nesporno je bilo treba zagotoviti primemo toploto straži v mrzlih zimskih dnevih in nočeh, kar bi poleg pečnic dokazovala tudi debela plast žganine v severnem notranjem oglu. Najdena živalska kost v kvadratu XI, v ruševinski plasti 30 cm pod površino, pripada ovci in je veijetno dokaz, daje posadka jedla tudi ovčetino<6). *) Vuga, Davorin, 1972: Poročilo o izkopavanjih na Gledanici nad Štanjelom leta 1972 - posebni odtis,-Goriški letnik - zbornik Goriškega muzeja, 9 (1982), Nova Gorica 1) Dosedanja literatura o izkopavanju na Gledanici; Vuga, D.: Varstvo spomenikov 17-19/1, Ljubljana, 1974: Vidrih, V.: Primorske novice, XXX, 11, 12.3.1976. Izvirno terensko dokumentacijo o izkopavanju hrani Uprava RS za kulturno dediščino Ljublja- na. Izvirne risbe so delo Marta Vuga; fotografije v ek-sterieru je posnel pisec, rimski novec je fotografiral Jože Gorjup. 2) Sklede oziroma krožniki z uvihanim ustjem so znani, na primer, iz Sirmia, datirani v 2. do 3. stoletje (c.f. Brukner, O.: Rimska keramika v jugoslovanskem delu provincije Donje Panonije, Dissertationes et mono-graphiae 24 (1981) 39, 154, T. 68, 46-52). 3) Licinius I, fol., 313, Siscia IE/SIS 232 (a); določil mag. Peter Kos, Ljubljana. Utrdba je bila po novcu sodeč verjetno postavljena v 2. desetletju 4. stoletja, nekako od leta Konstantinovega edikta naprej, in še pred dokončnim obračunom z Licinijem (324). 4) Lončenina št. 15 ima, na primer, vzporednico z lončenino iz gradišča pri Goleku v Beli Krajini, datirano v 2. polovici 15. stoletja (c.f. Pleterski, A.: Zgodovinski časopis, 34, 1980, 290 (SL), 25, 295. 5) C.f. Štupar-Šumi, N.: Varstvo spomenikov, 15, 1970(1972), 70,81 s sliko. 6) Kost sta določila Janez Dirjec in Vasja Mikuž, Ljubljana: Ovis aries, Tarsalla, 1. Desni calcaneus. Davorin Vuga, univ.dipl.arheolog -svetovalec direktorja za arheološko dediščino na Upravi RS za kulturno dediščino, Ministrstvo za kulturo, Plečnikov trg 2, 1000 Ljubljana r )-/>;,• P20suo-s f-vf.- Obroč iz srebotovine ips®- X* Priprava šopkov Vezanje šopkov na obroč Dokler nismo naredili nove fasade, je nadaljevala pripoved Kristina Rudež, sem venec vedno obesila na cvek nad vrati. Zdaj pa tega več ne smem. Moj mož se jezi, da se bo fasada poškodovala. Zato ga ne obesim več na zid- Imam ga v hiši ali na zunanji okenski polici. Moji sosedi Zori Pilat pa je bil ta venec tako všeč, da mi je rekla, naj ga kar še pletem. Vsako leto je rekla, naj ga naredim. In zdaj jih pletem! Letos je Kristina Rudež naučila plesti venec svetega Ivana tudi nekaj deklet in žena iz Štanjela, ki so pod vodstvom Vesne Jazbec v okviru Turističnega društva Štanjel ustanovile krožek za spodbujanje družabnosti in oživljanja starih šeg, navad in znanj. Rade volje sem jim pokazala, kako se to dela, je dejala Kristina, da bodo tudi one znale. Da bode tudi one delale tako, kot so to nekoč počele naše mame! Dobili smo se pri Duški Švagljevi v gradu in sem jih naučila! Kot nas je poučila Kristina Rudež, se splete venec sv. Ivana takole: Najprej naberemo rože rv. Ivana. Če rože rastejo na kupu, jih natrgamo v dobre pol ure. Doma jih najprej očistimo, odstranimo zelenje in rumeno cvetje zložimo v šopke. To naredimo v eni uri. Obroč, okoli katerega bomo ovijali °vetje, naredimo iz srbotovne. Šopke vežemo na obroč vsakega posebej s kratkimi konci špage. Zato porabimo še eno uro. Ko je to narejeno, dodamo še kakšno rožo, da bo venček lepši. Roža mora biti rdeča, mora biti vrtnica. Praviloma dodam tudi ivankice, a so letos že prešle. Dodam tudi to plavo rožo, kije zdravilna, a ji imena več ne vem... Na koncu še venec poravnamo, da je raven in iepo okrogel. Rdeče in plave rože damo tudi v šopke, s katerimi okrasimo okenske križe. Sprehod po Štanjelu je vedno prijetno doživetje, v slikovitih gasah stoji v kamnu trmasto vklesan spomin na čas, ko je bil svet narejen še po meri ljudi. Ko smo svet merili še z čevlji in sežnji in vino pili iz maseljcev in poličev. Štanjel nam govori o času, ko se je človek počutil varno in doma tudi ob sosedu na ulici in ne le v hiši. Danes imamo resda večje in lepše domove, kot jih premore opustela kraška vas. V njih živimo bolj komot, kot temu rečemo, a tiste preproste, vsakdanje domačnosti med ljudmi ni več! Ostala je tam nekje daleč stran od nas, med zloženimi krnskimi kamni in pod skriljem. Tam, kjer se je na večer pred sv. Ivanom ob kresu zbrala vas in so okna ter vrata krasili lepo spleteni venci sv. Ivana. Ob naših domovih na kresni večer ob uri zvonjenja sv. Janez Krstnik ne postane več in ne blagoslovi več hiše... Naše fasade so pač prelepe, da bi jih krasile kot sonce zlato-rumene rože. Andrej Malnič, univ.dipl. etnolog -kustos v Goriškem muzeju, Grajska 1, Kromberk, 5000 Nova Gorica Ko je venec spleten Kristina in Ana vstavita rdeče in modre cvetove. Fotografije iz dokumentacije Goriškega muzeja FUNDACIJA Mali vitez Berta Jereb Beseda "rak" še vedno pomeni nekaj grozljivega, neznanega in se ji raje izognemo. Ce pa že pogovor tako nanese, mnogo ljuidi še danes misli in reče dvoje: da za rakom zbolijo le starejši ljudje in da rak v glavnem ni ozdravljiv. A oboje je narobe! Danes se pozdravi že skoraj polovica ljudi, obolelih za rakom. In otroci tudi obolevajo za to boleznijo, ki pa se pozdravijo že v več kot dveh tretjinah primerov. ' lavni napredki pri zdravljeni * nju raka so se zgodili prav ”W" pri otrokih; tudi zato, ker so I otroški onkologi med prvi-mi spoznali, kako važno je, da od vsega začetka, že pri diagnostičnem postopku in potem ves čas zdravljenja, sodelujejo specialisti različnih strok - pediatri, internisti, onkologi, kirurgi, patologi, ortopedi, pa psihologi, fizioterapevti in medicinske sestre ter po potrebi še drugi - in da se ti specialisti medsebojno izpolnjujejo, si svetujejo in tako večkrat, kot bi vsak zase, najdejo najboljši način zdravljenja. Ker vedno več prizadetih otrok raka preživi, prej - pred tridesetimi, štiridesetimi leti - pa jih je večina pomrla, šele v zadnjem času pravzaprav spoznavamo posledice, ki jih na malih bolnikih pušča rak, in, seveda, bolezni primemo “hudo” zdravljenje: operacije, tudi odstranitev obolelih organov ali delov telesa, obsevanje z ionizirajočimi žarki, kemoterapija, ki vsebuje celične strupe. S proučevanjem posledic se učimo zdraviti na čim manj škodljiv način, kar bo koristilo naslednjim generacijam bolnikov. Za rakom zboli v Slovenijo približno 50 otrok letno V Sloveniji oboli za rakom približno petdeset otrok letno, tako daje sedaj v naši državi 900 ljudi, ki so v otroštvu preživeli raka. V Onkološkem inštitutu v Ljubljani že od leta 1986 sistematično kontroliramo vse, ki so se kot otroci zdravili za rakom. Ekipa strokovnjakov proučuje posledice po-lezni in zdravljenja ter išče načine, kako pomagati v raznovrstnih težavah, ki jih imajo ti bivši bolniki. Najpogostejše okvare, ki jih odkrijemo, so motnje žlez z notranjim izločanjem, motnje inteligence, okvare rasti, sterilnost, nevrološke posledice, pride pa lahko tudi do sekundarnih tumoijev, to je novih rakastih tvorb, ki nastanejo - verjetno - zaradi Dobrodelni koncert Slovenske filharmonije EP okvar celičnega jedra po obsevanju ali kemoterapiji. V studijo, ki jo od leta 1993 financira Ministrtstvo za znanost in tehnologijo, smo vključili že 600 bivših bolnikov, sedaj pa jih prihaja v Onkološki inštitut nekaj več kot 500, medtem ko jih 120 še prihaja na Pediatrično kliniko v Ljubljani na kontrolo. V zadnjih štirinajstih letih smo tako pri bivših bolnikih ugotovili vrsto že znanih pa tudi kar nekaj neznanih posledic zdravljenja. Pri 66 odstotkih smo našli vidne telesne motnje, 38 odstotkov jih je imelo motnje žlez z notranjim izločanjem, 50 odstotkov preiskanih je imelo okvaro srčne mišice, kar 85 odstotkov pa jih ima psihične motnje, ki so, kar je novo spoznanje, predvsem čustvene narave. Ti bivši bolniki imajo posebno osebnostno sestavo. So nekoliko boječi, manj samostojni in samozavestni; imajo ohranjene intelektualne sposobnosti, ki pa jih ne znajo uveljaviti; so bolj iskreni, bolj tolerantni in nekako bolj odrasli kot njihovi zdravi vrstniki. Zakaj Fundacija Mali vitez? Za bolnike s čustvenimi posledicami smo pred šestimi leti uvedli psihološko rehabilitacijo s skupinskimi pogovori pod psihologovim vodstvom. Ker pa ima večina tudi kakšno telesno okvaro ali motnjo, smo ustanovili Fundacijo Mali vitez, ki jim z zbiranjem denaija v ta namen omogoča občasno skupinsko rehabilitacijo v Atomskih toplicah. Ta način se je izkazal kot zelo uspešen, saj se zdaj ti bivši bolniki lažje vključujejo v družbo, ker se jim dviga samoza- vest. V družbo pa vnašajo s svojimi edinstvenimi izkušnjami strpnost in smisel za sodelovanje, kar so lastnosti, ki jih naša družba še kako potrebuje. Naše študije so tudi pokazale, da ti ljudje potrebujejo trajne stike s skupino zdravnikov v Onkološkem inštitutu, četudi le enkrat na leto, in da se jim ob tem močno izboljšajo možnosti za normalno življenje, delo in uveljavljanje v družbi. Pomoč, ki jo pri tem nudi naša Fundacija Mali vitez, je predvsem v tem, ker dobijo ti bivši bolniki priložnost, da se med seboj spoznajo, da se lahko pogovorijo s “sotrpini", tudi navežejo prijateljstva ter se bolj ali manj znebijo občutka o nekakšni zaznamovanosti od prestane bolezni in obsojenosti na življenje po drugem tiru. Dmžabne prireditve, dobrodelni koncerti, ki jih prireja fundacija, in na katerih “mali vitezi” živahno sodelujejo, so še dodatna priložnost za stike s svetom, z umetniki, ki z veseljem podarjajo svoj čas in svoje talente za dobro stvar z dobrimi ljudmi, ki prireditve obiščejo in na njih pustijo fundaciji svoj denarni prispevek. Fundacija lahko tudi marsikomu pomaga pri odpravljanju predsodkov, s katerimi se soočajo bivši bolniki, na primer pri iskanju zaposlitve (“Kako bo sposoben za delo, saj je vendar imel raka!” je , žal, precej pogosta reakcija delodajalcev..!), vozniškega dovoljenja in še česa. Ker je po raku preživelik otrok vse več, bi fundacija, seveda, potrebovala vedno več denaija. In prav to jo omejuje. Zato smo toliko bolj hvaležni tistim darovalcem, ki nas vztrajno podpirajo in nam dajejo novo voljo, da ne odnehamo. Kaj smo se še naučili od naših bivših bolnikov? Daje dobro, če otrok - vsaj tisti, ki je stareši od petih let - že med zdravljenjem zve, kakšno bolezen ima. Tako ohrani zaupanje v starše in zdravnike, kar še kako potrebuje med dolgotrajnim, napornim in bolečim zdravljenjem ter poznejšimi kontrolami. Da ni dobro, če se, kar se le prerado zgodi, bivši bolnik še kot odrasel človek ne more osamosvojiti od staršev, ki ga - razumljivo -hočejo ščititi še kar naprej, tudi ko to ni več treba. To mu jemlje samostojnost in tudi možnost, da uveljavi svoje sposobnosti v poklicu. Da telesne okvare, amputacije uda, nizka rast, okvara zobovja itn. ne vplivajo bistveno na razvoj osebnosti bivšega bolnika in da so njegovi občutki o manjvrednosti zaradi tega zelo redki. Da so ljudje, ki so šli skozi preizkušnjo smrtno nevarne bolezni, bolj osebnostno zreli, bolj odrasli, bolj cenijo življenje. Med vsemi našimi bolniki si je le eden vzel življenje, kar je presenetljivo malo ob tem, da je pogostost samomora v Sloveniji v starosti med 18. in 25. letom zelo velika. Pa še to! Verni bolniki so preživljali manj strahu in občutka osamelosti nied zdravljenjem kot njihovi neverni vrstniki. Fundacija Mali vitez izpolnjuje svoj namen! Obenem, ko pomagamo bivšim bolnikom, se od njih učimo, da bomo z naslednjimi, ki jih bo doletel rak, znali nekoliko bolje ravnati. Žiro račun Fundacije Mali vitez je: 50100-678-705843 Prof. dr. Berta Jereb, univ.dipl.... - predsednica upravnega odbora Fundacije Nali vitez, Zarnikova 3, 1000 Ljubljana Veselo razpoloženje "malih vitezov" in ustanoviteljice Fundacije Mali vitez prof.dr. Berte Jereb na enem izmed izletov "Mali vitezi" na morski rehabilizaciji UH Ob izidu monografije dr. Ljudmile Plesničar-Gec* Antične FRESKE V SLOVE Davorin Vuga Antične freske v Sloveniji I The Rai/./:V Frescoes of Slovesu 1 Knjigi "Kratki časi - Trst iz žabje perspektive" in pesnitev "Jazonova sled" NAJNOVEJŠA UMETNIŠKA BERA MARKA KRAVOSA Izpod peresa slovenskega pesnika in esejista Marka Kravosa iz Trsta je prišla na knjižne police konec leta 1999 v založbi ljubljanske Knjižne zadruge knjiga "Kratki časi - Trst iz žabje perspektive" z zgodbami iz avtorjevih otroških let. Letos pa je povečala Kravosovo ustvarjalnost trijezična (italijanska, slovenska in hrvaška) pesnitev v petih slikah z epilogom "Jazonova sled" (Le tracce di Giasone, Jazonov trag) v italijanski založbi Hefti in ob finančni podpori Trubarjevega sklada iz Ljubljane. Pesnitev je z risbami opremil slikar in grafik Klavdij Palčič iz Trsta. Lahko bi rekli, da gre za izjemen dogodek, ko relikti ali ostaline neke stare civilizacije spontano butnejo na plan v našem modernem času, ki kar ne more najti časa, da bi se vsaj miselno za trenutek povrnil v davne, davno minule dobe. Četudi nekdanja rimska omika znova zablesti v ozaveščeni predstavi vseh nas vsaj v monumentalni knjižni obliki, če že ne moremo ali pa ne znamo najti poti do ogleda izvirnikov v muzejskih zbirkah, je to resnično prelep občutek. Žal je luksuzna in hkrati izjemno tehtna monografija gospe dr. Ljudmile Plesničar-Gec pod naslovom, ki sem ga navedel na začetku tega skromnega zapisa, požela v širši javnosti doslej le malo hvale in zlasti ostala neopažena. Kar še zlasti preseneča in boli, je dejstvo, daje ne poznajo ali pa jo poznajo le bežno celo proučevalci antike in rimske dobe v naših krajih. Hkrati pa lahko mimo pripišem, da je bilo in je na tujem prav nasprotno! Ne toliko zaradi običajne kortuaznosti tujih kolegic in kolegov, ampak predvsem zaradi dejstva, da avtorica suvereno, izpričano in prepričljivo dokumentira Siljenje umetnosti freskantov (slikarjev podob z vodenimi barvami na svež, presni omet - op. ur.) iz znanih šol v Pompejih in Herkulaneu proti novo formiranim provin- * Z dr. Ljudmilo Plesničar-Gec, ki je po rodu s Krasa, smo objavili obsežnejši pogovor v nadaljevanjih v 25., 26. in 27. številki revije Kras. cam v Alpah, Podonavju in celo Porenju med vladanjem dinastije Flavijcev v drugi polovici 1. stoletja nove dobe. To je obdobje tretjega in morda najbolj zrelega sloga pompejanskih mojstrov zidnih slikarij in na poti njihovega delovanja so stala prav naša tri znana antična mesta Emona, Celeia in Poetovio. Da je ostalin, in sicer tistih najžlahtnejših, ki jih predstavlja monografija “Antične freske v Sloveniji”, daleč največ prav v Emoni, predhodnici današnje Ljubljane, ni odveč posebej poudariti. Eden izmed vzrokov za to je tudi status, položaj mestne kolonije italskih oziroma rimskih državljanov, ki so ga Emonci dobili še iz rok -najveijetneje - cesaija Avgusta iz rodbine Julijcev, zato naziv Colonia Iulia Emona. Če v nekaj stavkih opozorim na delo renomirane proučevalke rimskih staro-žitnosti in Kraševke po rodu, arheologinje dr. Ljudmile Plesničar-Gec, naj pripišem, da je v obeh delih monografije obdelano vse starejše freskantsko gradivo iz omenjenih treh naših antičnih mest, ki so ga pred koncem druge svetovne vojne odkrili oziroma dokumentirali starejši raziskovalci. Od svojih najdb znanstvenica in raziskovalka obdelala le tiste, ki segajo do leta 1976. Od poznejšega gradiva pa je javnosti prikazala le znamenito skrivališče (jaz mu pravim po francosko kar cachette, kar je tudi sicer uveljavljen pojem za kraj, kjer so hoteli v davnini tako ali drugače obvarovati nekaj, kar bi sicer propadlo in nikakor ni smelo propasti!) iz insule XVII v Emoni (insula = najemniška hiša v stari Emoni - op. ur.) na gradbišču fantomskega projekta za novo Univerzitetno knjižnico Ljubljana (UKL), za katerega bi bilo bolje in vsekakor mora obveljati bolje, da se nikdar ne uresniči na tako izjemni arheološki lokaciji pod tlom slovenske prestolnice. Avtorica je torej obdelala stenske slikarije in poskrbela, da so bili njihovi odlomki ustrezno strokovno preparirani in nato restavrirani oziroma rekonstruirani pod veščo roko akademskega slikarja in restavratorja Veljka Tomana. Seveda, v barvi, do katere izvirnih tonov in podtonov se je lahko prišlo le z dolgotrajno in mukotrpno analizo barvnih spektrov na originalih. Šele tako so fragmenti dobili pravo vsebino, razgibanost motivov (geometričnih, rastlinskih in tudi figuralnih) in izvirni kolorit. Rimska civilizacija je tako vstala pred nami v vsej svoji lepoti; postale so jasnejše vezi med matično deželo imperija -Italijo in njenimi bližnjimi ter daljnimi provincami, med našimi kraji torej in kampanij-sko riviero z luksuznimi in takratnimi mondenimi letoviškimi mesti Pompeji, Herkula-neum in Stabije v senci večno kadečega se Vezuva. S svojim trudapolnim znanstvenim delom je dr. Ljudmila Plesničar-Gec tudi jasno dokazala, da pomeni insula XVII v jugovzhodnem predelu Emone najbolj prefinjeno rezidenčno gradnjo v zrelem mediteranskem slogu, kdajkoli izkopano na slovenskih tleh. Postavil jo je neznani arhitekt povsem v merah in proporcih luksuzne pompejanske vile, okrasili pa so jo na en mah neznani (in vendar izkušeni in očitno renomirani!) slikarji iz Pompejev, ki so prišli v Emono po ekskluzivnem naročilu prav tako anonimnega lokalnega (ali res!) mogotca. In takšno reprezentančno poslopje, ki so ga v poznejših stoletjih nenehno popravljali, je zelo verjetno služilo nastanitvi uglednih rimskih osebnosti, celo cesarjev, ko so se mudili v Emoni. Insulo ali stanovanjski (bivalni!) otok XVII so zgradili v času Flavijcev, v šestdesetih do sedemdesetih letih 1. stoletja, morda in najveijetneje še pred izbruhom Vezuva v avgustu 79, ko je naravna katastrofa med drugim tudi uničila delovanje šole pompejanskih mojstrov; s katastrofalnim ognjeniških izbmhomje počasi prišlo do zatona umetniškega ustvarjanja tistih redkih preostalih mojstrov, ki so ušli poginu. Monografija ugledne Kraševke in tudi Ljubljančanke dr. Ljudmile Plesničar-Gec "Antične freske v Sloveniji" je torej tudi svojevrsten dokument o nekem času, o neki Evropi brez (skoraj) mej in predvsem o neki tragediji, ki se je morda prav v času nastajanja najlepših emonskih fresk imela zgoditi ali pa se je celo zgodila v ne tako zelo oddaljenih helensko-italskih mestih pod Vezuvom. Mojstri iz sončne Kampanije pa so lahko prišli k nam le čez Kras, bodisi po morju, bodisi po odlični cestni mreži zgodnjega Imperija, najverjetneje skozi Tergesto (sedanji Trst) oziroma Akvilejo (Oglej)! Davorin Vuga, univ.dipl.arheolog -svetovalec direktorja za arheološko dediščino na Upravi za kulturno dediščino, Ministrstvo za kulturo, Plečnikov trg 2, 1000 Ljubljana Leta 1943 rojeni Tržačan Marko Kravos je diplomiral iz slovanskih jezikov in literature na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Dvaindvajset let je vodil Tržaško založbo v Trstu. Je član Dmštva slovenskih pisateljev in mednarodne pisateljske organizacije PEN. Štiri leta je bil predsednik Slovenskega centra PEN. Piše poezijo, esejistiko, kratko prozo, književnost za otroke in prevaja iz italijanščine, hrvaščine in španščine ter iz dialektalne poezije. Živi in ustvatja v Trstu. Pesniške zbirke: Pesem (1969), Trikotno jadro (1972), Obute in bose (1976), Paralele (z grafikami Marjana Kravosa, 1977), Sredozemlje (dve izdaji v petih jezikih in z grafikami Franka Vecchietta, 1986), Ko so nageljni dišali (1988), Obzorje in sled (1992), Sredi zemlje Sredozemlje (izbor poezije, 1993), 11 richiamo del cuculo (izbor v italijanščini, 1994), Krompir na srcu (1996), Vreme za pesna - Vreme za pesem (izbor v makedonščini in slovenščini, 1998). Njegove pesmi so objavljene v številnih antologijah slovenske in evropske poezije, v samostojnih knjižnih ali revijalnih objavah pa so doživele prevod v italijanski, nemški, francoski, angleški, španski, hrvaški, srbski, makedonski, ruski, poljski, češki, madžarski, grški, albanski, bolgarski, romunski, gruzinski in galicijski jezik. Marko Kravos je prejel nagrado Prešernovega sklada v letu 1982 in v letu 1998 italijansko nacionalno nagrado za poezijo L’Astrolabio. Kratki časi - Trst iz žabje perspektive Loredana Umek je v Primorskem dnevniku 29. decembra 1999 pod naslovom “Igrivo pletenje zgodb kot izraz in potrditev smisla bivanja” takole predstavila Kravosovo spominjanje svojega otroštva v 61 zgodbicah “Kratki časi - Trst iz žabje perspektive”: Na zadnjih straneh primorskega dnevnika si je bralec lahko v zadnjem letu prebiral in se kratkočasil z zgodbami iz “žabje perspektive", ki se ob izteku tisočletja ponujajo v knjižni obliki. Avtor knjige Marko Kravos se je tokrat, po umetnostni poeziji in pravljični prozi za otroke, odločil za 61 krajših zgodb, primernih za različno duševno zrele in zahtevne bralce. V knjigi avtor neposredno nagovarja bralca in ga spusti v svoj radoživi svet otroštva v tržaškem svetovljanskem predmestju in mu s posebnim besediščem, z na novo nabitimi pomeni besed in besednih zvez ponuja sprehod po kratkem času doživetij in globokih notranjih sugestij, ki so na tankočutnega umetnika pustile velik vtis. Osnovni nagib, ki sili Marka Kravosa k pisanju, je predvsem ljubezen, ki jo izkazuje do sveta in samega sebe in mu obenem narekuje, da ustvarja in rojeva samosvoj pogled na okolico. Podajanje ni naivno, čeprav “zoženo” in iztisnjeno skozi pristen otrokov pogled. Pripovedovalec-otrok ohranja in poseduje še neposreden odnos s skrivnostjo spoznavanja in odkrivanja, ki jo otroška radovednost in zvedavost poskušata po svoje razlagati. Avtor premeša z dovtipi, duhovitimi besednimi igrami in zabavnimi domislicami otrokovo razpoznavnost s strogim in resnim velikim svetom. Otrokova govorica pa ni sad samo otrokove domišljije, ampak tudi “otroka", ki tiči v odraslem in preizkušenem umetniku. Zgodbe oziroma skice iz avtorjevega Zgodnjega mladostnega življenja so kronološko pregledne: sežejo od prvih let, ko se je Marko začel zavedati sebe in svoje umeščenosti v svet odraslih in se je najprej z igro in čuti spogledoval okrog sebe, odkrival podrobnosti in razbiral razlike v primerjavi sebi enakih ali nekoliko starejših vrstnikicah. To je tudi čas prvih preizkušenj, soočanja s prvim mučenjem in “dobrodelnim” maminim posiljevanjem s hrano in čas pivih ini-ciacijskih posegov očetove nagajive vzgojnosti z lovom ptičev s soljo, ko se mladi junak ozira po malem prirodnem svetu okolice, a tudi onim tujim, ki pripada odraslim miselnim vzorcem in drugače, italijansko govorečim ljudem. V šolskih letih pa se glavni junak vedno bolj zaveda in seznanja z zunanjim dogajanjem, na katerega ne more vplivati, ne takrat kot otrok in ne sedaj kot odrasel, zato ga prepusti pripovedi spominov in ponovnemu besednemu razvozlavanju. V pristni otroški svet pa že - takoj na samem začetku - vdirajo odrasli, s svojimi konvencionalnimi poduki in prepričanji, ki so otroku tuji in sovražni. Stvarnost in odmev sveta odraslih se v pripovedovanju bije z majhnostjo ne samo otrokovega pogleda, temveč tudi njegove zmožnosti sporazumevanja, ko se Kravos zamisli, da se z materinim jezikom ne more pogovarjati z Živalmi, ko se znajde pred materinim molkom in jezo ali ko se slovenščina izkaže za neprikladno mlademu potepuhu, ki preskoči meje svetovljanske razpoznavnosti, s hrepenenjem v srcu po Indiji Koromandiji, in se znajde sredi mestnega vrveža. Že literarna kritika, ki ocenjuje Kravo-sovo pesniško besedo, je izpostavila avtorjevo posebno komunikativnost in vezanost na lirično strukturo jezika. Tudi Kravosova nevezana beseda z domišljijskimi zasuki peresa in neposredno govorico ujame bralčevo pozornost, ko ga z nepredvidljivimi zapleti otrokovega jezika zadene v Živo in razneži. Med kratkimi in preprostimi zgodbami se tu pa tam vtihotapijo v pripoved zelo lirični zamahi, ki se odtrgajo od izkušenjskega otrokovega sveta ali pa znanega pravljičnega ogrodja in razodevajo v pesniku zelo občutljivega nostalgika in miselnega tkalca zvočnih in pomenskih odtenkov. Tak primer je opis sončnega žarka, ki se prebije skozi šipo, in nekateri drugi orisi živalskega sveta, ki zmorejo večjo čustvenost. Kravosova neobvezujoča perspektiva “odspodaj" in “odzunaj" pa mu dovoljuje marsikatero literarno svoboščino, kajti pri odstopanju od perspektive zrele, odrasle osebe in j sproščenostjo otroške nedolžne govorice se sporočilnost besedila zaustavlja na ne povsem prikritem spogledovanju s preteklo in sedanjo zaresnostjo življenja. Utrip časa in odmev družbenih in družinskih razmer odslikavajo zelo nazorno skicirani liki in pa zaprašeni predmeti, ki jih otrok gleda po muzejih ali odkriva na tetinem podstrešju in se zdijo še trdno zasidrani v pojavnosti, čeprav jih neobremenjena otroška logika ne opazuje z običajnim vrednosmim sistemom. Na jezikovni in stilotvomi ravni so opazni zavestni avtorjevi posegi, ki s prevračanjem reda v stavku, z besednimi in slovničnimi prenosi pomenov zadenejo ob pazljivega bralca. Pisatelj popolnoma obvlada oblikovno zasnovo in zgradbo pripovedi, ko po kratki uvodni ekspoziciji, ki se opira na slikanje objektivnega pripetljaja iz otroštva, zasuče razplet ne v smer moralističnega opomina ali pa otroško naivnega tona, temveč se poanta zgubi v prebrisani domislici besednega preoblikovanja ali spreobračanja same semantične ravni zgodbe ter združuje različne čutne zaznave. Ena najbolj duhovitih in uspelih sinestezijskih akrobacij je zgodba o gugalnici, kjer pisatelj zelo prejinjeno premeša jezike (slovenskega in italijanskega) in dialektalne izraze, resni in nizki ton izražanja, ki še povečajo zmedo mladega ponesrečenca, ki je komaj telebnil na glavo. Jezikovni zmedi pa sledi zmeda v iskanju prave pr\>e pomoči in mokra brisača, ki obvisi na glavi in neprijetno diši po kisu, mu premeša še vonjave. Ironija je pomembna sestavina celotnega Kravosovega opusa. V humorju ostaja neka kritična presoja sveta, po drugi strani pa prerase v samoironijo, ko se pisatelj pred utesnjenostjo in stisko rešuje tako, da določa distanco in se okolici oddalji. Navidezna igrivost iz/)ostavi torej oster pogled na svet in težišče sporočila prenese iz smeha v nasmešek. Kratki časi razodevajo samosvojega besednega ustvarjalca, ki bi se rad skril za literaturo in se potuhnil v naslikani besedi. Ko avtor prenese svojo živo prisotnost v svet, želi vplivati nanj, ga preoblikovati po lastni podobi, meri in okusu. Hkrati pa taka odslikava razodeva tudi avtorjevo ambicijo, da bi odčarani svet na novo začaral z iskanjem neslutenih izraznosti čisto vsakdanje besede ali pa ljudskih rečic. Magija besede ni le reakcija oziroma beg v fantazijski svet: pravljica ni zgolj otroška razsežnost, ni le beg iz resničnega sveta, temveč prismi stik s svetom, kjer pride do izraza fantazija kot eno temeljnih gibal ustvarjalnosti. Pomen fenomenološkega pojmovanja umemine obstaja prav v njenem vsakokratnem stiku z bralcem, ki besedam in besedilu z branjem vzpostavlja pomen, in to vsak bralec drugačnega, tako da lahko vsakdo Kratkim časom doda osebne sopomene po svojih življenjskih izkušnjah, znanju in miselnem ustroju. Meto Meta Bambiča iz Sv. Ivana, njegove genialnosti, njegovih “razvad” in njegovega konca se Marko Kravos kot otrok spominja takole: Večkrat je težko razumeti, kdo je kdo. Ne bom se več zanesel na videz ali na to, kar se pri Sv. Ivanu o kakem človeku pravi. Ko se izkaže, da je lahko vse drugače, se počutim osleparjenega, kot da mi je kdo iztrgal stran v pravljici. Prav na tej strani je pisalo, da je začarani medved v resnici nesrečno zaljubljeni vitez. Brez tega je zgodba brez repa in glave. V najlepšo luč se mi je postavil Meto Bambič šele, ko je skončal. Takrat mi je postalo jasno, kaj pomeni beseda genij, s katero odrasli obkladajo umetnike, znanstvenike, državnike in vojskovodje. Po kapljicah pride do mene, kako je Meto poskrbel za svojo smrt. Sel je v domačo klet in v kadin, se pravi umivalnik, natočil par litrov bencina. Nad kadin je postavil stolico. Z nje bo dosegel zanko, ki visi 5 trama. V desnem žepu ima pištolo, v rokah vžigalice. Najprej se je nadiha! bencinskih hlapov, za pogum in omamo. Potem je zlezel na stolico in vtaknil glavo v zanko: najprej bo ukresnil Čerin, potem si bo obenem pognal kroglo v glavo in cebnil v stolico pod sabo. Čisto delo, stoprocentna garancija. In da bo stvar še bolj dokončna umetnina, je Meto zgleda prej požrl še dve tubi tabletk za spanje. Ni pa računal, da se bo zrak v kleti med njegovimi pripravami napolnil z bencinskimi hlapi. Morda je postal tudi zaspan in počasen v gibih... Ko je namreč prasknil z vžigalico, je kratko-malo zagrmelo kot v kamnolomu Facanoni. Eksplozija je pretresla trinadstropno hišo, da so se pojavile razpoke vse do drugega nadstropja in je omet na pročelju zgrmel na pločnik. Slava Metu! In večni mir in pokoj, ki si ju je tako zelo želel. Z Borisom pa sva šla za vsak slučaj gledat, če ni njegove nabite pištole odneslo kam za hišo. Da je Meto posebno brihten, je bilo jasno že prej: našemu očetu je za šalo na pamet izračunal, koliko je 2385 krat 597 deljeno 17. Za tak račun je porabil sedem sekund. Tudi iznajdljiv je, saj je odprl doma ekspes popravljalnico ključavnic, likalnikov, radijskih sprejemnikov, zaponk na ženskih torbicah. Loti se tudi kovčkov, dežnikov ali stenske ure, če se kje kaj zalomi. Še raje koles in motorjev, a teh je zelo malo pri Sv. Ivanu. V kleti ima na kupe orodja in vsakovrstne šare, tam izbrska, kar bi mu služilo. Če ne, skoči v Staro mesto, kjer v starinarnici lahko kupiš nadomestni del za vse na tem svetu. Lehko bi kupil, že... ko ne bi Meto zapadel čudni strasti. Vsi ga namreč poznajo kot kleptomana. “Mama, kaj je to kleptoman?" vprašam. “To je tak človek, ki ima v sebi še nekega drugega, ki ga sili v krajo. Vse in povsod krade, tudi brez koristi. Meto ob tem niti ne ve, kaj dela. Je kot obseden, ampak to je samo taka bolezen. Kot bi bil mesečen. ” Težav imaš, kolikor hočeš, če si kleptoman. Navadni ta- tovi se znajo skriti, o kleptomanu pa vejo vsi. In ko si je Meto iskal tolažbo, je postal alkoholik. “Mama, kaj je to alkoholik?" Ne vem, kako mi mama razloži to zavratno bolezen, da pri tem tudi alkoholik ohrani vsaj nekaj dostojanstva, - Kaj pa je to dostojanstvo, mama? In kaj pomeni, če je kdo mizo gin? Ja, ker se ta čas tudi mizogin pojavi v Trstu: mizogin, to je tudi sadik. Sosede stikajo glave in pripovedujejo o tem: kaku be skuara, ma lili malo je majnkalo, tudi njo popadel mož, ki sredi gneče na tramvaju ali trgu zabada ženskam šilo v rit. To je sloviti mulo - vespa, fiol d’un can, o katerem kroži celo Cechelinova pesem. Svetivanski moški se pri tramvaju ustavijo in potuhnjeno režijo: “Prav jim bodi, babam! "Očitno navijajo za maščevalca zatiranih moških. Morda ga je kdo tudi posnemal, vsaj z buciko. Drugače ni mogoče razumeti, kako se lahko zgodi, da zadira orno vespa kak dan svoje šilo kar na štirih koncih mesta istočasno. 0 tem sveto pričajo naše venderigle s plača, ki v mestu sproti vse zvejo, včasih pa tudi same postanejo žrtve “neurovešenca ”, No, pri sosedah je slišati tudi vzdih olajšanja... “Hvala Bogu! Ta naš matek vsaj ni pošast, ki posiljuje in mori boge žjen-ske, kot se godi v Ameriki. Morbit piči samo tiste, ki ret prou nastavljajo j'n migajo s’znjo, de je škandal. ” “Bern no, skoraj je žrtev še ponosna, če jo piči. Se pravi, da jo ima lepo in okroglo, ne... He, he. ” Take vlečem na ušesa, ko skušam razumeti, kaj je to, če si mizogin in sadik. Lažje je s hipohondrom. Ko sliši oče o kaki novi bolezni, začne takoj dobivati prav take znake. Sčasoma pa se boji s temi občutki k doktorju Dragiču. Naš doktor je zelo dober in natančen, ampak tudi brez dlake na jeziku. Našega očeta najprej pazljivo posluša, potem kako minuto pomolči - očetu se je že zdelo, da bo zdaj kanila smrtna obsodba - potem pa zateglo in počasi razsodi: “Maa, znaaš Joožeef... de sii prou enaa moonaa... ” Seveda mu, kot vedno, napiše sirup za živce ali za prebavo. To je oče doma sam poparjeno povedal. Tudi smejal se je zraven. Tisti »iona v ustih zdravnika se mu je zdel strašno zabaven, ker si je on čakal ne vem kakšno bolezen. Potem vseeno reče: “Ampak tudi Dragič se lahko zmoti, ne! ” “Ti si navaden hipohonder...” izreče mama mimogrede učeno besedo in diagnozo. Ampak kakšni so šele ekstra hipohondri, če je oče navaden hipohonder? Da sem jaz nepoboljšljiv piroman, zvem, ker mi je to zre-kel sosed, ko parkrat podtaknem ogenj vfašje ali v suho travo, ki z njegovega vrta sili na Klanc. Biti kleptoman, kot genialni Meto, eh, to je strašno redko. Verjetno spravijo večino drugih na hitro v zapore. Meto pa si je pravi čas preskrbe! zdravniško spričevalo, da je matast, in se tako izjnaže. Saj sem rekel, da je genij. Pri Sv. Ivanu poznajo vsi njegovo bolezen. Ko mu je oče v baru pri cerkvi plačal kavo - “correttocon Stock! ” -je Meto posebej naročil in pokazal svoj gosposki okus - sem na lastne oči videl, kako mu je natakarica kar sama nasula v šalčko sladkor in pomešala z žličko. "Mi je odnesel že preveč žličk, ta šjor!” je pokomentirala. Ljudje vejo povedat še o vrsti drugih njegovih monad. Recimo tisto, ki mu je pri ekspres popravilu delalo zapiralo na torbici preveč preglavic. Je šel na pokopališče k Sv. Ani in ofulil najprimernejšo torbico kaki objokani vdovi. Ko je snel z nje zapiralo, je lahko Meto: “Hopla, gospa! Zdaj je vaša torbica kot nova!”!” ekspres dostavil klientki svoje delo na dom. Meni prinese enkrat v dar velik lesen kamion. Grem ga preizkusit in se z njim ravno navdušeno spuščam po bregu dol, ko priteče oče in mi ga vzame. "To je ukradeno, ” mi na kratko reče. Jaz pa v jok. “Če ne gre v zapor Meto, ker je kleptoman, grejo v pržon pa tisti, ki ukradeno blago vzamejo in rabijo, ” mi razloži mama. Potem je oče kamion, ki ga Meto ni hotel nesti nikamor nazaj, postavil na zidek na Klancu. “Naj ga odnese k vsem bogam, kdor hoče!” sije umil roke. S kamionom se zdaj na mojo veliko žalost veseli kdovekdo kdovekje: zanj namreč ni več ukradem, ampak najden! Meto ta čas izmakne očetu v delavnici krpo za likanje. Očetu seje skoraj zmešalo, ko jo je iskal. Pa se je kmalu potolažil. In ko pride Meto drugič naokrog, se z njim razgovori, kot da ni nič. Izobražen in razumen je, da je veselje z njim poklepetat. A drži se samo tehnike, fizike in kar je takega. Pri politiki in zgodovini kar zamahne z roko: o ljudeh ne govori nikoli, ne dobro ne slabo. Je pravi gospod, samo nekoliko skrivnosten in čuden. Njegov brat, gospod Milko, pravi, da ga je ob zdravo pamet spravilo gosposko dekle. Ko je bil še v zrelih letih, je resno mislil z njo, pa gaje zavrtela. Malo seje z njim poigravala, medtem pa si je pletla gnezdo z drugim, neznosno pustim podjemikorn. Kot miš iz moke, tako je moral zgledati Meto takrat, ko se je znašel v ponvi mične gospodične in se pekel v šmiru ljubezni. In tudi takrat, ko ni utegnil več sprožiti pištole in brcniti stola pod zanko, je gotovo belo pogledal: kot miš iz moke. Jazonova sled Spremno besedo h Kravosovi pesnitvi v petih slikah z epilogom “Jazonova sled” je napisala Ernestina Pellegrini. Iz nje povzemamo naslednji odstavek: ... Pesniške “slike" izJazonove sledi so bile napisane med leti 1988 in 1992, v času silovitih zgodovinskih premikov, ki so v teh letih spreminjali Evropo. Mit o Argonavtih, o junakih, ki so se podali iz Grčije na Kolhido, da bi se polastili zlatega runa, nam v metaforični govorici poroča o potovanju, ki je odrešitev in pustolovščina. Proslavlja in obenem obsoja človekovo hlepenje po spoznavanju in prilaščanju: “Tako znamo mi, pomorščaki,/ vsakega tujca obvladati, veseli, oprezni, velikodušni J v rokah naprodaj blago ali kupni dar, na ustih daljne vesti J kot pajek v mreži vsak hip pripravljeni na beg ali boj. " Izbruh strasti, nestrpna želja po napredku, spopadi med narodi, nove plovbe, odhodi, ločitve, vračanja: vse to postane tematska preja za obračun z dogodkom, do katerega naj bi vsak čas prišlo, a se nikdar ne dopolni: ne ljubezenski objem ne od- hod ne čakanje na vrnitev niti srečanje s samo smrtjo. To je poezija o vsem tistem, kar je pred tem... Zdi se, kot da za prelomne dogodke poezija na svojem prizorišču sploh nima mesta. Vsak od pesniških fragmentov ima za jedro podobo z izrazito predstavno močjo. V teh prizorih izzvenevajo glasovi samogovorov (morja, umirajočega krmarja) in pogovorov (med čakajočima materjo in hčerjo) ter skušajo oponašati resničnost. Skozi oglušujoče hrumenje morja ali zavijanje vetra pa je mogoče zaznavati resnico le preko drobcev, saj nam je njena stvarna bit nedosegljiva. Prav zaradi tega pripoved večkrat zastane ob treh pikah ali ob drugih grafičnih znakih za molk in za neizrečeno. Pred nami ostaja tako le epski prah, ironični in prizadeti odtis prvobitne modrosti, ki se za vse večne čase potaplja v globine. Kot da se glasovi izgubljajo v temi ali slepeči svetlobi neke razpuščene, vse obvladujoče narave: “Čebele v breztežnem vesolju smo, vosek za tuje pečatne odtise, /klateški pelod, ki dedni brstič v brazdah započenja, da traja čas/ brez nas naprej (...). ” Idila Iz pesnitve v petih slikah (Odhod, Morje, Krmarjev konec, Idila, Mati in hči) in Fragmenti epiloga predstavljamo četrto sliko, ki ima naslov Idila: Tiho in blago se vodni tok razliva po dobravi sredi morja. Tam so njega dni živeli rak, biserna školjka in mali delfin, živeli, se radi imeli, drug drugemu kratek čas delali. Seveda se vse je vrtelo krog biserke mavričnooke. Vse kar je znala, vse kar je mogla, tako na skalo pripeta, ves čas se je samo spogledovala: zdaj se raku namigovalno razpira, potem se hitro pod klobuček skrije, zdaj drugemnu izza pahljače pomiga, potem se pa spreneveda. Največje veselje pa je sebi sama, ko se v lastni leščini gleda. Rak, stari morščak prinaša ji cvetja, posladek iz iker, nakit iz dragega kamna. Rad po njej gleda in s svojimi noži jo nežno struži čez hrbtno oblino, da ne bi se tam še lišaji razpasli. Rak, stari morščak, ve, kako je kaj treba, naravnost nič, vse je raje postrani, še dlje in hitreje pa ritensko pride. Delfinič vihravi se rad junači, se v družbi postavi: ribe preganja, za šalo in smeh vrže raka na hrbet, mu pihne pod rep, se mu smeje v brk, ko ga v pesek zasuje. Prevrže kozolec, skoči iznad vode v višavo, pa spet za šalo in smeh seže z navihano glavo školjki pod krilo. Potem kdaj obstane, Z visokim glasom zapoje, otožno in milo. Pač o tem, da se zaradi hladne krvi ne more ljubiti, in še brez rok brez nog. Tak niti na sonce ne more, na zrak, tja gor, kjer biva svetli bog. Od te nostalgije se nekega dne napije pri sipi črnine in se na breg požene. Palčičeva upodobitev krmarja na Jazonovi ladji Bil je deževen dan, prava povodenj, zato baje ni bilo velike razlike med vodnim in kopnim življenjem. Tako se razvoj zgodi, tako se na beli svet pride, med svetovljane, med višje sloje, iz prazgodovinske globine na trdna tla. Kaj pa pravi o svojih najnovejših delih avtor - Marko Kravos? V spremnem pismu, priloženem knjigi “Kratki časi” in pesnitvi “Jazonova sled”, je avtor Marko Kravos pripisal za revijo Kras še tole: Kaj se v daljavi tako lesketa, tam na peščini, na šumnem bregu? Je to zmagoslavje sonca, ki se po neurju ljubi z morsko peno? Je iz neba zdivjala strela in je v trhlem panju ogenj zarojila? Kaj če ni slepilo, ta lesk v daljavi, in se v ganjenih očeh le radost nam svetlika, Zdaj, ko naš delfin lepo po suhem hodi? To ne more sonce biti, ob večeru bi vijolično žarelo, niti ni plamenov na obali, dim pokaže, če bi v panju tlelo, in privid z utripom vek izgine. To na bregu, kar se z leskom vidi, to sta dve postavi. Ena gre od morja, to gre delfin v sveži, še rosni opravi svoji usodi naproti. Druga gre v vodo, in to je beli človek z očali. V vodo gre, vznemirjen od želje Po davni školjki sredi morja, na dobravi, kjer se tihi, blagi tok razliva. Z isti črti gresta dve postavi, smer pa je nasprotna. Kratki časi so doživeli nadvse topel sprejem predvsem na Primorskem, o čemer govori tudi prodaja: v prvih šestih mesecih je samo med Trstom, Gorico in Novo Gorico bilo prodanih več kot 400 izvodov, tako da je naklada zdaj že pošla. Knjigo sem izpisoval celih pet let: popisuje pa doživljaje od mojega leta 0 do okrog desetega leta. Najprej je sličice objavljal tižaški radio, in sicer tako, da sem ob vsaki igralčevi interpretaciji še na glas razmišljal o pomenu tnalih stvari in prvih vtisov v človekovem življenju. Pri tej prvi objavi sem ostril predvsem neposrednost živega, govorjenega jezika, ki je seveda edino izrazilo, ki ga otrok premore. Pozneje sem svoje doživljajske iskrice dal tiskat še v Primorskem dnevniku, da sem svoj drobiž uglasil, predvsem poenotil zorni kot. Slike namreč nočejo biti spomini, ampak notranji razgled po prvinski pokrajini človeškega. Seveda sem tak pristop in snov krvavo potreboval: od časa do časa se je treba preroditi, da se lastna koža ne zarase v podplat. Pa tudi v ustvarjalnem smislu: nekaterim stvarem je treba podeliti kri in toploto, pravo vrednost, da bi ljudje spet jemali literaturo za svojo in da bi tudi ustvarjalec spet verjel v smisel umemosti. Umetnost, ki ne sme biti muka, ampak užitek, ki ga občutimo ob požirku iz čaše, v katerem se iskri tekočina življenja. To tekočino najlažje primerjam z vinom, saj je v njem tokliko okusov: grenko, kislo, sladko, dišeče in žuboreče se nam pretaka pred očmi in po grlu, in gorje, če se ne predamo okušanju, če čašo zavračamo. Taki požirki hočejo biti “Kratki časi” tudi za vsakega, ki si jih vzame k sebi - na srce in v branje! O knjigi je spregovorila vrsta kritik. .. Najbolj pa so me veselile predstavitve, kjer so se iz občinstva pletle prisrčne vezi, ki pisatelja osrečujejo. “Kratke čase” so v tem času že prevedli v hrvaščino; najprej jih bo objavljal hrvaški radio. In tudi založnik seje na Reki baje že našel. Trst iz “slovenske” žabje perspektive pa seveda izziva tudi naše someščane; v italijanščino knjigo prevaja Patrizia Vascotto. Upam, da bo res kmalu ugledala luč sveta! In vesel sem, ker se v reviji Kras pojavljajo moje stvarčice: v pokušnjo in kot vabilo k branju knjige. Jazonova sled je bila deležna prve predstavitve v Milanu januarja letos, posebno pa sem ponosen na omizje, ki se je ob knjigi zbralo v elitnih prostorih zavarovalnice Assicurazioni Generali na tržaškem nabrežju 8. maja. Najprej zato, ker je bilo to pivič, da v nacionalno-liberalno gnezdo pripustijo Slovenca iz Trsta, drugič zaradi imenitnih botrov, ki so spregovorili o knjigi: Tržačan Claudio Grisancich, argentinski pesnik Juan Octavio Prenz, zagrebški pesnik in kritik Tonko Maroevič, prevajalka in pisateljica Patrizia Vascotto; čudovito je moje verze v italijanščino brala Lidija Kozlovič. Pa še publike (italijanske!) je bilo toliko, kot tam ni v navadi! O knjigi so pisali, na veliko, v dnevniku II Gazzettino iz Vidma, v tržaškem II Piccolo, v ljubljanskem Dnevniku pa je bila pesnitev deležna recenzije Jurija Koviča, ki sem je bil zaradi poglobljenosti najbolj vesel. Jazonova sled se, tako mi zatrjujejo, zdaj prevaja še v madžarščino, delno pa je bila prevedena še v nemščino za prireditev v Hanovru ob tamkajšnji svetovni trgovinski razstavi. Prisrčno pozdravljeni vsi, ki na Krasu nalagate svoj trud in prisrčnost v revijo KRAS! Marko Kravos rp KNJIGE 1 Naslovnica knjige Igorja Tule "Cena za svobodo", ki je izšla leta 1999 v založbi Goriške Mohorjeve družbe Uvodno besedo je napisala Tutova hči, profesorica Vera Tuta Ban, ki med drugim poudarja, zakaj je po njenem mnenju knjiga pomembna in komu naj bi bila predvsem namenjena. V tej zvezi pravi: “Žrtve in izgube Primorcev za časa predvojne in medvojne okupacije bi morale biti danes adut v slovenskih rokah pri notranjepolitičnih in meddržavnih pogajalskih mizah. A, na žalost, ni tako, kar vpliva negativno na mlade generacije, na njihov nacionalni ponos in na njihovo zavest. Namesto, da bi bili ponosni na moralno moč svojih dedov, ki so se tako rekoč brez sredstev prvi v Evropi uprli mogočnemu valjarju diktature, opažamo med mladimi neznanje, poceni kritiko in površne sodbe: štirje ustreljeni na bazoviški gmajni so bili heroji ali teroristi?; eksekucije so bile pravno opravičljive?; nacionalni spopadi so zgrešeni v osnovi ali pa so v resnici vredni skrajnih žrtev?" Verine trpke besede gotovo niso le posledica očetovega križevega pota, temveč so tudi posledica izkustev, ki si jih je nabrala kot šolnica in javna delavka. Njenim izvajanjem bo gotovo pritrdil, kdor pobliže pozna današnjo stvarnost pri nas. Knjiga Slavka Tute o očetu antifašistu dr. Slavku Tuti: CENA ZA SVOBODO Drago Legiša Goriška Mohorjeva družba je v lanski zbirki Naše korenine izdala knjigo s pomenljivim naslovom "Cena za svobodo". Igor Tuta je, kot sam piše, "po radijskih pričevanjih in iz družinske dokumentacije prepisal, uredil in dopolnil" življenjsko pot svojega očeta dr. Slavka Tute. Gre za tisti del njegove življenjske poti, ki ga je kot mladega fanta in mladeniča vodila po zaporih in konfinacijah najprej fašistične Italije in nato več kot leto dni še po zaporih in samicah komunistične Slovenije oziroma Jugoslavije. To se sicer bere kot paradoks, a - žal - ustreza resnici. Igor Tuta je ravnatelj slovenskih radijskih in televizijskih sporedov na deželnem sedežu RAI TV v Trstu, kjer je bil v službi od leta 1947 do upokojitve tudi njegov oče Slavko. Dr. Slavko Tuta takole opisuje položaj na Primorskem po prvi svetovni vojni, s čimer po našem tudi odgovaija na vprašanja, ki si jih je postavila njegova hči Vera v že omenjeni uvodni besedi: “Politično smo bili na Primorskem deljeni na tri večje idejne skupine. To je bila krščanska ali klerikalna stranka, poleg nje napredna ali liberalna stranka, in še tretja, številčno nekoliko šibkejša, socialistična stranka. Ta delitev je veljala v glavnem le do nastopa fašizma. Zaradi terorja in šovinizma nove italijanske stranke, ki so jo krile tudi policijske in vojaške sile in je zato lahko zelo hitro utrdila svoj položaj, so se na Primorskem vsi zavedli skupnih osnovnih iz- leta 1929 so Slavka Tuto med konfinacijo na otoku Lipari obiskali Obujevi. Na desni je Slavko Tuta, na levi je Dorče Sardoč, v sredini pa sta Angela in Anton Abuja. hodišč, in sicer nujnosti zaščite svoje zemlje, zaščite svojih ljudi, slovenskega jezika in kulture ter zaščite samostojnega gospodarstva. S svojim nasilnim nastopom je fašizem prestrašil nekatere politične predstavnike, ki so zaradi varnosti začeli zapuščati Primorsko in odhajati v Kraljevino SHS oziroma pozneje v Kraljevino Jugoslavijo. Na Primorskem je tako rasel nov rod. Mladina pa ni nikoli in nikjer mirmo in tiho sprejemala nasilja. Takoj po vojni in že pred nastopom fašizma so se po vsej Primorski od požiga Narodnega doma v Trstu dalje dogajala nasilna dejanja, kjerkoli je bilo kaj slovenskega. Sodna oblast je, na primer, preganjala naš tisk, čeprav je izhajal z dovoljenjem italijanskih oblasti... Ta krivičen odnos italijanske oblasti do svojih državljanov sem doživel tudi sam, ko me je tolminsko Okrožno sodišče obsodilo leta 1928 na dva meseca zapora zaradi nedokazanega razdeljevanja knjig (Prvi koraki, Kolački - op. pisca). Medtem so premeščali v notranjost Italije slovenske državne uradnike in železničaije, sledili so jim učitelji. Slovenske šole vseh stopenj so spremenili v italijanske, razpustili slovenska kulturna in prosvetna društva, dijaške organiza- cije in športna društva. Nad tiskom so uvedli strogo cenzuro in prepovedali javno rabo slovenskega jezika. Z eno besedo, šlo je za genocid slovenskega naroda na Primorskem. In to le nekaj let potem, ko je general Petitti di Roreto (prvi guverner od Italije zasedenega ozemlja - op. pisca) ob prihodu italijanskih čet v Trst leta 1918 slavnostno izjavil, da bo italijanska država dala Slovencem vse tiste pravice, ki sojih uživali pod Avstrijo, in še več. Slovenci na Primorskem nismo imeli nobene pravne zaščite in tudi slovenski predstavniki v poslanski zbornici so izgubili svoj mandat. Slovenski primorski intelektualci in voditelji so se spraševali, kako bi bilo najbolj primemo ukrepati. Kot vedno je bila tudi pri nas mladina najbolj udarna in aktivna. Odločili smo se za revolucionarno pot in, podobno kot italijanska opozicija, začeli s sistematičnim protifašističnim delovanjem. Pri nas je antifašistična izbira šla še dlje; šla j e v terorizem. To je sicer nudilo povod fašistom, da so nas še bolj preganjali, na drugi strani pa je ravno to preganjanje rodilo odpor in v vseh nas utijevalo še večjo narodno zavest... Irendentizem, se pravi priključitev Primorske Jugoslaviji, in antifašizem, sta bila, naglaša dr. Slavko Tuta, glavna cilja našega ilegalnega delovanja po letu 1926. To sicer ni bilo več v skladu z zakonom, toda po legalni poti bi prišli samo v narodni propad in zato je bila izbira ilegalnega boja edina možna pot. Iredentisti smo postali po sili razmer in takšni smo ostali do leta 1947, ko je bil večji del Primorske priključen Jugoslaviji in je Italija morala zapustiti neupravičeno zasedeno slovensko in hrvaško ozemlje, za kar smo se od prvega dne po rapalski pogodbi borili za ceno svojega življenja”. Cena je bila seveda strahotna, če pomislimo, da se je vse dogajalo v “mirnem” času. Novembra 1926 je začelo delovati fašistično Posebno sodišče za zaščito države. Do svoje ukinitve 29. julija 1943 je bilo pred tem posebnim sodnim zborom 987 kazenskih obravnav in obsojenih skupno 4.596 ljudi. Izrečenih je bilo 42 smrtnih obsodb, izvršenih pa 31. Od ustreljenih je bilo 7 Italijanov, 6 Hrvatov in kar 18 Slovencev, torej več kot polovica vseh bojevnikov, ki so padli pod fašističnimi svinčenkami. Karikatura Slavka Tute, Milko Bambič, 1949 Zemljevid dela Primorske, ki je po rapalski pogodbi leta 1920 prišel pod Italijo. Izdelal ga je P .Pertot po navodilih L. Čermelja in je izšel kot priloga v zbirki Luč leta 1929. KNJIGE Dr, Tuta lepo in nazorno opisuje čas, ki ga je prebil v konfinaciji (na otoku Lipari), kjer je prišel v stik z nekaterimi vodilnimi italijanskimi protifašisti, ki so v povojni italijanski republiki zavzemali vodilna mesta v vladi. Naj v tej zvezi omenimo le Ferrucija Partija, ki je bil predsednik prve povojne demokratične italijanske vlade. Naravnost občudovanja vredno pa je dejstvo, daje mladi Tuta izkoristil čas konfinacije, da seje zalo resno pripravil na zrelostni izpit ali maturo, ki jo je uspešno položil kot privatist v Trstu, kjer seje naselil, ko je prišel iz konfinacije. Po maturi se je vpisal na ekonomsko fakulteto tržaške univerze in v štirih letih tudi diplomiral. Naravnost zgleden primer trdne volje in žeje po znanju ter, seveda, nadarjenosti! V knjigi dr. Tuta posveča največjo pozornost zloglasnemu dmgemu držaškemu procesu pred Posebnim sodiščem za zaščito države, ki gaje bilo obsodilo na kar 30 let ječe. Potek obravnavajo napisan zelo natančno in v prodornem jeziku. Slavko Tuta je eden izmed redkih primorskih Slovencev, ki je dokaj obširno opisal svojo trnovo pot pod slovensko oziroma jugoslovansko komunistično oblastjo. Zares paradoksalno se bere, da je ta oblast naravnost zločinsko ravnala s človekom, ki je dolgih deset let svoje mladosti preživel v fašističnih zaporih, in da si ga je celo drznila psovati z barabo. Najhujše pa, da se mu je za takšno nesramno, nečloveško ravnanje nihče in nikdar ni opravičil, niti se ni opravičil kdo od še živečih tedanjih oblastnikov ah njihovih pravnih naslednikov njegovim otrokom. Dr. Slavko Tuta je, žal, moral popiti zvrhan kelih pelina tudi od naslednikov tistih oblastnikov, ki so ga obsodili na 30 let ječe, da konfinacije in vsega drugega trpljenja niti ne omenjam! Prehitro je namreč pri nas šlo v pozabo, da je pristojna oblast Republike Italije smatrala za pravnomočne sodbe in obsodbe, ki jih je bilo izreklo fašistično Posebno sodišče zoper primorske protifašistične bojevnike, in tudi ustrezno ravnala. Dejstvo je namreč, da so, na primer, orožniki leta 1951 v Gorici aretirali odvetni- ka dr. Avgusta Sfiligoja, češ da mora odsedeti zaporno kazen, ki mu jo je odredilo fašistično Posebno sodišče decembra 1941 na zloglasnem dmgem tržaškem procesu. Tudi dr. Slavka Tuto bi doletela enaka usoda, če bi namesto v Trstu, kjer je bila tedaj Zavezniška vojaška uprava, živel v Gorici ali kjerkoli na ozemlju Republike Italije. Poteči je moralo polnih dvajset (!) let, preden je dr. Tuta leta 1965 dosegel to, kar bi morala “demokratična država - kot pravilno poudaija Tutov sin Igor - z resno zakonodajo sama od sebe urediti takoj po padcu fašističnega režima”. Šele dvajset let bo osvoboditvi je namreč dr. Slavko Tuta lahko dobil v roke kazenski list, kakor se spodobi vsakemu državljanu. Da smo se Slovenci na Primorskem med obema vojnama v narodnostnem pogledu ohranili, se moramo zahvaliti predvsem posameznikom takšnega kova, kakršnega je bil tedaj mladi tolminski puntar Slavko Tuta. Če takih ljudi ne bi bilo in če ne bi bilo slovenske primorske duhovščine, tudi ne bi bilo narodnoosvobodilnega gibanja, saj to namreč ne bi imelo koga osvobajati oziroma sploh ne bi moglo nastati. Na to veliko resnico je oblast v Sloveniji pozabljala tako rekoč od včeraj ali se sprenevedala. Šele v zadnjih letih se stanje nekoliko spreminja in na dan prihaja resnica, vendar zamude in z njo povezanih krivic ne bo mogel nihče popraviti. Tudi in zlasti v tem pogledu je knjiga "Cena za svobodo" dragoceno, koristno in poučno branje! Dr. Dragomir Legiša, urednik časonika Novi glas -Devin pri Trstu Slavko Tuta le na eni izmed neštetih plani Vse fotografij iz knjige Slav "Cena za svc SPOMINJANJA rp MOJA DRUŽENJA S PESNIKOM Igom Grudnom Jožko Žiberna Z dr. Igom Grudnom sem se družil večkrat; vsakokrat v zelo različnih okoliščinah. A nikdar niso bila bežna, hipna, kratkotrajna. Vsako je bilo nekaj posebnega in svojstvenega ... Prvo druženje -z njegovo pesmijo Moje prvo srečanje z Igom Grudnom je bilo z njim kot s pesnikom, ko ga osebno še nisem poznal. Bilo je druženje z njegovo poezijo; in to v času, ki si ga je danes težko predstavljati. V času, ko doma, v moji Divači nismo več poslušali grmenja topov in eksplozij granat in ko v večerih ter nočeh nismo več gledali proti razžaljenemu nebu tja proti Soči. Prva svetovna vojna seje namreč že končala. Čakali smo svobodo in zlasti mir. Namesto tega so v naše kraje začeli prihuljeno prihajati tuji vojaki; sprva na bi-ciklih in s čedalami na glavah, na katerih so imeli šope petelinjega perja. Otroci smo jih gledali, kot gledamo škoromate, ki za pusta Prihajajo z Brkinov. Sprva so bili tiho in so se nam hoteli prikupiti. Na živinskem placu so celo pripravili kuhinjo in ponujali nekakšno rižoto. Ker pa so prav tiste dni v vasi izginile skoro vse mačke, ljudje italijanske rižote niso marali. Kmalu za temi vojaki, ki so nekega dne izginili, kot so se pojavili, so prišli drugi vojaki, ki pa niso bili več tako mirni in darežljivi. Po vasi so se šopirili v načičkanih uniformah s pokrivali, kakršnega je nosil sam Napoleon. In namesto rižote so dali nekaterim piti ricinusovo olje. Potem so prišleki začeli tudi s šolo in z učiteljem, ki ga nismo razumeli, kakor tudi on ni razumel nas. Zato so se moji in nekaterih mojih sošolcev starši odločili ter nas poslali v slovenske šole v takrat svobodno domovino. Ni nas bilo malo, ki se v nove razmere in v za nas takrat zelo megleno Ljubljano nismo mogli vživeti. Zato smo is- kali rešitev. Ta je bila, med drugim, ustanovitev dijaškega društva “Zora”, ki je v nekem smislu postal naš drugi dom. Bil nam je nekakšen otoček v mestu potem, ko smo zapustili sončni Kras. In v Zori sem se prvič srečal z Igom Gmdnom ter z njegovo pesmijo. Njegove “Primorske pesmi” sem često nosil s Naslovnica Grudnove pesniške zbirke Narcis, Zvezna tiskana v Ljubljani, 1920 e -4; SS3&? •. -"j* ' SPOMINJANJ/ seboj in se nekatere naučil na pamet, kar mi je pozneje prišlo prav. Društvo “Zora” sicer ni neposredno povezano s pesnikom Grudnom. Posredna povezava z njim pa je. Društvo je imelo namreč v svojem najbolj razgibanem času več sekcij - od športne sekcije, šahovske sekcije, pevskega zbora in celo majhnega orkestra do kulturnega odseka, ki je prirejal različne kulturne nastope, na katerih so bile vedno na prvem mestu recitacije Grudnovih pesmi. Pesmi, ki so bile odraz njegovega in našega razpoloženja v tistem času, ki ga je pesnik zlil v verze v pesmi “Vizije”: Kot ptič ogromen se je mzprostil teman oblak nad domovino mojo... in še posebej v pesmi “Tržaškim bratom”: Dol od Logatca tik do Ljubljane črne so vrane krila orgomna čez svet razprostrle, zarje za njimi za nas so umrle, črne sence so pale čez Kras, čme sence zakrile so nas. Na drugi strani pa klic: Slišite jek moji bratje iz Trsta, jek tisočerih svobode pijanih, kjer proslavljajo svobodo. Obenem pa čuti bolečino ob pomisli na vse preslano, ko smo prežali v jarkih in se bili, kdor vedel ni, vsaj slutil je - zakaj; kar še nas je, o, kaj smo pridobili? Na Doberdob bi rajši šli nazaj. Vendar je v njem in v nas le tlelo upanje, ko gaje preroško zlil v verze v pesmi “Mi smo minerji”: Čujte nas bratje, o, dajte nam znak da dvigne po rovih se narod teptani, da se od isker bolesti in srda ogenj razširi kot blisk na vse kraje; vse z dinamitom poženemo v zrak... Člani nekdanjega dijaškega društva “lom", fotografirani na povojnem srečanju 1977 v Lipici. Joško Žiberna sedi drugi z desne. - Fotografija: last J. Žiberne. in ko se razvleče poslednji oblak, zadnji v daljavi poleže se jek, ne več minerji, zidarji svobodni bomo gradili na zemlji tej rodni, v soncu svobode nov ustvarili vek. Grudnove preroške vizije so se čez dolga leta le delno uresničile, saj je njegov rodni kraj, ki ga je tako ljubil, ostal pod “temnim oblakom”. Navezanost med člani “Zore” je ostala še dolgo potem, ko smo se ločili, kar pove tudi slika enega izmed zadnjih srečanj njenih članov v Lipici leta 1977. Mnogo članov društva je odigralo pomembne vloge v našem kulturnem in po-litičnemn življenju. Ker ni bilo naraščaja, bi društvo samo od sebe prenehalo. Vendar ga je prej na pritisk fašistične vlade razpustila naša oblast. Mnogi člani društva so potem nadaljevali svoje delo v društvu “Soča”, ki je združevalo prve begunce in izgnance, izmed katerih so prva leta mnogi živeli v živinskih vagonih ob ljubljanski železniški postaji. Sočani so se srečevali na družabnih večerih s kulturnim programom, na katerih se je skoro vedno recitiralo Grudnove pesmi. Ne samo tiste, ki so uporabljene v tem prispevku, temveč tudi druge, saj so bili člani društva “Soča” tudi iz Nabrežine, sv. Kri- ža, Sempolaja, Barkovelj in Devina, pa tudi begunci, ki so se vrnili iz Gmiinda, Moravske in od drugod, o čemer poje pesnik. Drugo druženje -druženje s pesnikom Spoznala sva se na sestanku sodelavcev revije “Sodobnost”. Slučajno sem za velikim omizjem sedel poleg njega in tako navezal z njim prvi pogovor... Moram priznati, da sem se počutil v njegovi družbi in v družbi nekaterih drugih pomembnih slovenskih kulturnikov prijetno, a je bilo zame tudi vznemirljivo. Na enem izmed takih sestankov sva se z dr. Igom Grudnom dogovorila, da me vzame v svojo odvetniško pisarno na odvetniško prakso, potem ko končam sodno prakso. To druženje in sodelovanje, ki sicer ni trajalo dolgo, mi je Grudna približalo bolj kot pesnika, a manj kot odvetnika. Tretje druženje -koncipient pri pesniku Kot odvetniškemu pripravniku mi je Gruden odstopal vse zadeve, ki sem jih lahko reševal na okrajnih sodiščih in v ne- pravdnem postopku, ker na višjih sodiščih to pripravnikom ni bilo dovoljeno. Več je bilo v pisarni opravka s strankami kot s pravdami. Tako se je pripetilo, ko je prišla stranka in Grudna ni bilo v pisarni, da sem moral v njegovo sobo po spis oziroma dokument, če sem hotel opraviti s stranko pogovor. Čeprav nerad sem moral prelagati spiše po njegovi pisalni mizi in med drugimi odpreti napeto debelo mapo. Pri tem pa sem ugotovil, da v njej ni bilo skoro ničesar v zvezi z delom v pisarni, temveč so bili v njej številni listki z verzi ali osnutki novih pesmi in epigramov. Bilo je to v času, ko je Gruden objavil v Sodobnosti več epigramov, ki so se nanašali na takratne politične razmere. Bili so zelo kritični in zelo odmevni. Navadno seje Gmden zaprl v svojo sobo in često pesnil. Tako meje nekoč poklical k sebi in mi prebral kitico svoje nove Pesmi ter me vprašal za mnenje. Ko je kiti-c° še enkrat prebral, sem menil, daje ena beseda v verzu pretežka glede na druge besede 'n glede na vsebino pesmi. Takoj je poklical svojega dobrega prijatelja Frana Albrehta, tudi pesnika, da je z njim razčistil mojo pripombo. Sicer je bila moja praksa pri Igu Grudnu svojevrstna in precej širša kot samo Pravniška. Z njim sem hodil med drugim ^di, na primer, v njegovo družbo, ki se je hirala v gostilni “Kolovrat” (Pri kolovratu). JV S E Bil sem gost in v glavnem samo poslušal. Kak tak večer pa seje često končal šele zgodaj zjutraj... Po nekem takem večeru naju je dopoldne obiskal Grudnov prijatelj in tudi moj znanec pesnik Smiljan Samec, rojen 1912 v Trstu, in ta svoj obisk zabeležil v Prešernovem koledarju leta 1938 (str. 54 in 55) pod naslovom “Satirični verzi” in “Mo-krocvetoče rož’ce poezije” takole: “Igor z mačkom se otepa, osušivši vse tolmune, s svojim koncipientom tožno brenka na spokorne strune. Op.: Igo Gruden, odvetnik in pesnik, je tedaj imel v svoji odvetniški pisarni koncipienta (Žiberno), ki se je tudi skušal uveljaviti s pisanjem”. Tako Smiljan Samec, ki naju je res ujel neko dopoldne po slabo prespani noči, a je pri tem tisto s tolmuni le pretiraval! Po končani pravniški praksi pri Igu Grudnu sem se z njim srečeval sem ter tja, dokler ni prišlo do četrtega druženja v novih, drugačnih okoliščinah. Četrto druženje -v zaporu in internaciji Prišla je druga svetovna vojna in italijanska okupacija Ljubljane, ki je vsem spremenila življenje. Z vključitvijo v organiziran odpor, to je v OF, so se stiki med nami spremenili v konspirativno sodelovanje tudi tako, da smo se v srečanjih na sodišču, na cesti ali kje drugje vedli, kot da se ne poznamo. Kljub temu se ni bilo mogoče izogniti posledicam ovadb, racij in podobnih okupa-toijevih akcij, v katerih so mu pomagali domači pomočniki. Tako so Iga Grudna in mene aretirali skupaj z nekaj stotinami Ljubljančanov v obširni raciji za božič 1942, ki so jo vodili okupatorjevi domači sodelavci, često zelo dobri znanci in kolegi. Izročali so nas Italijanom in tako imenovani MVAC, protikomunistični prostovoljni milici, ter zaprli v nekdanjo Belgijsko vojašnico ob Metelkovi ulici. Po dvajset in več so nas razporedili v velike sobane s pogradi, brez ležišč, da smo spali na golih deskah, nekateri celo na golem podu. Gruden je o tem v pesmi “Celica številka pet” zapisal: Dvajset nas je na goli prični v celici številka pet: zbližani ljudje različni čakali smo dan božični z vero v boljši, lepši svet v celici številka pet. in še: Bil je božič, mi brez slame, ko je prišel Bog na svet... Razmere v zaporu so bile obupne; za hrano skoro vsak dan slab riž z nekaj odpadki cvetače ali kaj podobnega in to le enkrat na dan. Higienske razmere izredno težke, saj ni bilo kopanja in rednega umivanja. Zasliševal nas je domobranec, sicer v civilu, menda pravnik. V odprtem predalu svoje Dopisnica mami, ki ji ga je Joško Žiberna odposlal 2. maja 1943 -Žibernovo pisanje in njeno lice s pretisom VINCEREMO - ZMAGALI BOMO! I ■ CARTOLINA POSTALE 7$vwv£.(t.-rX .*.%# g-tlz*j | Igrive*, % ^ n dl Ulr/1 fiMr. ’ - - 'E7 ■' - z'4^'4- IS 7■Vv'* ž m ':f % - J1 pr ■1ns3~s. I -f~! C'y?~C- ■■ SPOMINJANJA .. BS SES .H mize je imel vedno steklenico žganja, ki je ni skrival, in si z njim najbrž dušil svojo vest. Z Igom Grudnom se v zaporu nisva srečevala, ker sva bila v ločenih celicah. Srečala sva se šele, ko so nas sredi marca 1943 neko jutro naložili v živinske vagone in odpeljali v taborišče v Visco, to je v kraju zahodno od Palmanove. Na drugi strani Palmanove je bilo taborišče Gonars. Težko bi opisal vožnjo v Visco; posebno še razpoloženje, ko je vlak vozil mimo domačih krajev. Ne morem pa pozabiti Iga Grudna in njegovega razpoloženja, ko se je vlak bližal njegovi Nabrežini. Pred tem smo mu naredili podstavek, da je stopil nanj in lahko gledal svoj rojstni kraj skozi okno živinskega vagona. Ganili so nas njegov pogled in solze, ki so mu zdrsele po licu. Taborišče Visco je bilo zadnje, ki so ga Italijani pripravili za nas in verjetno računali, da ga bodo še dolgo polnili. A se jim to k sreči ni uresničilo! Ob našem prihodu je imelo taborišče dva sektorja. Prvega so sestavljali zidani hlevi nekdanje konjušnice. V njih so že bili prvi interniranci, ki so jih bili sestradane in izčepane pripeljali z Raba. Drugi sektor, namenjen nam, pa so tvorili veliki šotori za 72 mož. Ti šotori so bili namenjeni italijanskemu afriškemu korpusu in so nosili ime “tenda Roma” (šotor Rim), a so bili narejeni prepozno, ker je tista vojska še prej prišla v drugačne šotore zavezniških zmagovalcev. Sicer pa so bili to kar udobni, zračni prostori, postavljeni na visoko dvignjenih podih, z dvojno streho in z električno razsvetljavo. Za šotori so postavljali lesene barake za tretji sektor. Te barake, vsaka za dvanajst mož, so bile namenjene italijanskim vojakom v Rusiji. Tudi ti so doživeli enako, če ne hujšo usodo kot njihovi kolegi v Afriki, pa so zato barake ostale doma. Njihova posebnost je bila, da so imele le vrata in sredi strehe visok oddušnik. Oken niso imele, ker naj jih njihovi prebivalci po oceni načrtovalcev zaradi visokega snega v Rusiji ne bi potrebovah. Sredi taborišča so zgradili celo cerkev, ki tako kot šotori in barake tudi ni nikoli služila svojemu namenu. Hrana je bila slabša kot v Belgijski vojašnici v Ljubljani, bila pa je redna. Posebnega reda v taborišču ni bilo. Bila sta le dva zbora dnevno za preštevanje. Zbore so opravljali oficirji, med katerimi je bil za naš sektor zadolžen eden, ki je bil ponavadi “pod paro”. Dobil pa je zaradi svoje pojave ime Suha južina, ker ga je bil sam skelet, in tudi ime Slehernik, ker je vedno kolovratil po taborišču. Gruden je o taborišču med drugim napisal: Pod šotorom dolgim kot v dvorani dvainsedemdeset nas živi, in vse težke dni in vse noči vsak domov si in v prostost želi: Z rodnih tal od tujcem smo pregnani. Kjer domujemo, prav tu je lani kmet oral, sejal: mu vel v obraz šum prsti je v vetru tisti čas; letos nema zemlja je za nas, dom je naš na lehi nezorani. Ponavadi se je Igo Gruden umaknil za kako msko barako, tam pesnil in tako pripravljal pesmi iz pregnanstva za novo zbirko. Te smo prepisali in jih skrivaj poslali iz taborišča. Po vojni sem prepis izročil Narodni univerzitetni knjižnici v Ljubljani. V taborišču je pesnik praznoval svojo petdesetletnico in tisti večer smo mu po policijski uri, ko smo morali biti vsi v šotorih, priredili majhno slovesnost. Vodil jo je in na njej imel nagovor slavist in profesor France Brenk, jaz pa sem recitiral nekaj Grudnovih pesmi oziroma kitic iz njih. Pri- pravili smo mu tudi steklenico terana, ki mi gaje prinesla moja mama in ki smo ga pretihotapili v taborišče zahvaljujoč podkupljivosti straže. Mama je namreč občasno prinašala v Visco pakete zame in za dr. Miha Kambiča, poznejšega ministra v prvi slovenski vladi. Potem so nekega dne Grudna in še nekega taboriščnika poklicali in ju odpeljali v drugo taborišče, celo na Rab. Od tod je pesnik po zlomu fašizma odšel v partizane. Zadnje srečanje in zdajšnje druženje -s pesnikovo poezijo Zadnjič sva se z Grudnom srečala nekaj pred njegovo smrtjo. Bilo je to, seveda, v Ljubljani. Sedaj se že dolgo spet družim samo z Grudnovo poezijo. A ne le s tistimi pesmimi, ki sem se jih navadil ter naučil na pamet in ki sem jih omenil na začetku tega spominjanja. Družim se tudi z drugimi, ki jih kritiki postavljajo “ob stran poznejši Prešernovi in Puškinovi erotični pesmi” (Miroslav Košuta: Igor Gmden “Zasanjanost”, Trst, 1983). Njegove “Primorske pesmi”, na zunaj na oko skromna knjižica, so na moji polici v stanovanju ob Eijavčevi cesti v Ljubljani poleg Prešernove in Kosovelove poezije. Jožko Žiberna, univ.dipl.pravnik -Erjavčeva cesta 22, 1000 Ljubljana E. , k". V frizerskem salonu Svetozarja Kamnariča na Slovenski 16 v Ljubljani je dolga leta visela na steni Grudnova karikatura, ki ji je Svetozarjevemu že umrlemu očetu, ko je še skrbel za Grudnove lase in brado, pesnik pripisal 6. marca 1948 naslednji verz: Ko nam brada osivi,/ res nas brivec pomladi,/ a vsakdanja ta prevara/ nam mladosti ne pričara. Zrak, ki ga dihamo, je pogosto močno onesnažen. Tudi zato, ker v Sloveniji za ogrevanje še vse preveč uporabljamo okolju škodljiva trdna goriva. Toda vaša stara peč lahko kmalu postane črna preteklost. Izkoristite ugodna Pos°j'la za okolju posojila za okolju prijazno in prijazno ogrevanje in vse udobno ogrevanje! informacije so Ekološki razvojni sklad Republike Slovenije ponuja ugodna posojila vsem prebivalcem Slovenije, ki bi radi prešli na uporabo čistejših goriv ali obnovljivih virov energije. Da bi omejili onesnaževanje okolja in si hkrati zagotovili udobno ogrevanje, vam predlagamo uvodbo ogrevalnega sistema na daljinsko ogrevanje, plin, kurilno olje, toplotno črpalko, sončno energijo in delno obnovljive vire energije. Za namestitev naštetih vrst ogrevanja so vam na voljo ugodna posojila. Odločite se za čisto okolje! na voljo v naslednjih bankah: Nova kreditna banka Maribor, Dolenjska banka, Gorenjska banka, Banka Koper, Bančna skupina NLB: ■ Banka Domžale, ■ Banka Zasavje, ■ Koroška banka, ■ Pomurska banka, ■ Splošna banka Velenje, Dodatne informacije: Ekološki razvojni sklad RS, telefon: 01 / 241 48 20 http:// www.ekosklad.si zamenjajte uir energije! ekološko razvojni republike Slovenije,d.d. Prvi v Sloveniji smo embalažo oblikovali tako, da omogoča preprosto odpiranje. Tanko narezane rezine se med seboj ne lepijo, priprava okusnih narezkov je hitra in enostavna. In kar je najpomembnejše, narezani izdelki, embalirani v kontrolirani atmosferi, popolnoma ohranjajo kakovost. V KRAS Sočno, n o/i oh Aerodrom Ljubljana WAP. Kar ni v glavi, je v mobitelu. 181818 Za dober start WAP telefon po izredno ugodni ceni. Marko Peljhan, http://makrolab. ljudmila. org Od 15. septembra do 15. oktobra vsi naročniki Mobitel GSM in Mobiuporabniki brezplačno vvapate v domačem omrežju. Odpiramo vam povsem nov, WAP svet poln zanimivih in uporabnih informacij. Potrebujete pa seveda WAP telefon Poleg uporabe že znanih GSM storitev vam namreč omogoča vvapanje tj. dostop do prirejenih internetnih strani. Sklenitev naročniškega razmerja Mobitel GSM je vstopnica za nakup mobilnega telefona WAP po posebni ceni.* Motorola V.2288 z FM radiem za 27000 SIT* priporočena cena Podrobnejše informacije dobite pri svetovalcih v Mobitelovih centrih, po telefonu: 041/031 700 700 ali 080 70 70 in na spletnih straneh. * Ponudba velja, če sklenete naročniško razmerje Mobitel GSM vsaj za 18 mesecev. Telefon je zaklenjen na omrežje Mobitel GSM. Naročniki Mobitel GSM lahko ob sklenitvi dodatnega naročniškega razmerja zamenjate svoj dosedanji mobilnik za Motorolo V.2288. Vrednost telefona se bo zmanjšala za ocenjeno vrednost starega mobilca. Zamenjava je možna pri naših večjih posrednikih. inf o KJERKOLI ŽE STE WAP. MOBITEL. Sl