| RAZREDNI POUK | 2017 | 3 | 20 Zakaj je formativno spremljanje ključ do vključujoče šole?  Mag. Mariza Skvarč, Zavod RS za šolstvo istimi dejavnostmi in tempom učenja kot učenci, ki že imajo ustrezno predznanje. lahko je sicer prisoten v razredu, a je vprašanje, kolikšno korist ima od tega. Ravno obratno - znajde se v frustrirajoči situaciji. v takšni situaciji se učenci različ­ no odzivajo; nekateri se tiho potuhnejo in »preklopijo« v svoj svet; drugi se v izogib težavam trudijo ustvarjati vtis, da razu­ mejo in sledijo pouku; tretji ne skrivajo, da jim je dolgčas; nekateri skušajo izboriti pozornost tako, da motijo pouk. Učitelj pa je v storilnostno naravnanem učnem pogovoru (dajmo hitro, da obdelamo vso načrtovano snov) v interakciji s tistimi učenci, ki zmorejo »hoditi z njim vštric«. Četudi na vprašanje »ali ste razumeli?« odgovori le nekaj učencev, si učitelj to razlaga, kot da ga vsi razumejo in vsi dosegajo zastavljene cilje. n ajpogosteje navedena protiargumenta poučevanju po načelih in korakih for­ mativnega spremljanja sta pomanjkanje časa in natrpanost učnih načrtov, s čimer je v resnici največkrat mišljena natrpanost in obsežnost uporabljenih učbeniških gradiv. n ekaterim učiteljem je učbenik ključno vodilo za realizacijo učnega načrta in čutijo svoje poslanstvo in odgovornost v tem, da do zaključka šolskega leta učencem posredujejo vse tisto, kar je zapisano v učbeniku. Učitelj, ki pri pouku v glavnem frontalno razlaga ali se s celim razredom pogovarja o tem, kar je zapisano v učbeniku, v resnici nima časa in priložnosti, da bi lahko ugotovil, kaj in kako razmišlja posamezen učenec, kje ima težave, zakaj se dolgočasi. Učence lahko spremljamo in spoznavamo le ta­ krat, ko se ti samostojno učijo oz. gradijo znanje z izvajanjem raznolikih dejavnosti individualno, v parih ali skupinah; takrat, ko jim omogočimo, da ustvarjajo, se učijo skozi raziskovanje, pisno ali ustno predstavljajo in utemeljujejo svoje misli vključujoča šola je opredeljena kot šola, v kateri je vsak učenec viden in slišan. kako doseči, da ne bo v šoli nihče ostal neopažen in bo slišan prav vsak glas? Da lahko vidimo in slišimo, je treba najprej načrtno in pozorno opazovati, dobro poslušati … ključ je torej v tem, da si učitelji zagotovimo dovolj priložnosti, da skozi opazovanje in interakcije z učenci pridobimo podatke in dokaze o tem, kakšni so naši učenci v resnici; kako po­ sameznik razmišlja, kako se uči, kakšni so njegovi interesi, kako se počuti in deluje v razredu, katera so njegova močna in šibka področja itd. Učitelj, ki je kritični mislec, se ves čas sprašuje: ali je moje mnenje o določenem učencu predpostavka (nekaj, kar pač »vem iz izkušenj«), ali imam v resnici vpogled in dokaze o tem? ali in kako bom to zagotovo vedel? Zagovorniki formativnega spremljanja poudarjajo ključno učiteljevo vlogo in odgovornost v stalnem spremljanju in ugotavljanju, s kakšnim znanjem, pred­ stavami, izkušnjami in stališči vstopajo učenci v učni proces, kje so v tem trenut­ ku in kakšne so zanje optimalne možno­ sti za nadaljnje učenje. t o je predpogoj in osnova, da učitelj lahko izbere dejavnosti in strategije, ki vsem učencem omogočajo (uspešno) učenje in napredovanje. k er vstopajo učenci v proces z različnim pred­ znanjem in napredujejo z različnim tem­ pom, se učitelju ves čas porajajo vpraša­ nja: katere dejavnosti zmorejo izvajati vsi učenci na enak način, kdaj pa jih je treba ustrezno prilagoditi posameznikom ali skupinam učencev? kaj morajo nujno usvojiti vsi učenci pri določenem predme­ tu v določenem razredu, katera znanja pa z vidika nadaljnjega učenja in vsakdanje­ ga življenja niso tako ključnega pomena? Če učenec še ni usvojil določenih znanj in veščin, ki so nujno potrebne za nad­ grajevanje znanja, ne more nadaljevati z Stroko Vna izhodišča | 3 | 2017 | RAZREDNI POUK | 21 in ideje, med seboj komunicirajo … k o sledimo elemen­ tom formativnega spremljanja in učence vključujemo v proces učenja v vseh fazah pouka, od načrtovanja do vrednotenja znanja, jih navajamo, da ozavestijo lastni proces učenja in prevzemajo odgovornost za svoje učenje. S formativnim spremljanjem prenašamo aktivnosti in s tem odgovornosti iz učitelja na učence. Mnogi učitelji so ob vpeljevanju formativnega spremljanja v svoje pouče­ vanje čutili prav to kot najzahtevnejši izziv: soočiti se z dejstvom, da učiteljeva razlaga ni nujno najboljši ključ do znanja učencev in se zato odmakniti od krede in table ter začeti zaupati učencem in jim dopustiti, da se pri pouku samostojno učijo. Učenci pri tem potrebujejo učitelja kot spodbujevalca, ki jih s kakovostno, opisno ustno in pisno povratno informacijo usmerja v procesu učenja. Učitelji na razredni stopnji so v prednosti glede spremljanja na­ predka vsakega učenca, saj vsakodnevno preživijo skupaj z istimi učenci več ur (več časa za spremljanje napredka). Hkrati pa imajo možnosti, da učencem omogočijo celost­ no učenje, če pri načrtovanju dejavnosti medpredmetno povezujejo vsebine in procesna znanja. t emelji vključujoče šole se postavljajo, ko učitelji ne razumejo več svojega poslanstva v posredovanju znanja (oz. vsebin), temveč v spremljanju, vodenju in spodbuja­ nju učencev, da pridejo v procesu učenja do tolikšne glo­ bine in širine, kot jo vsak posameznik zmore. Za učitelje postanejo učenci uganke; uganke, za katere si je vredno vzeti čas in energijo, da jih razrešimo. t o razreševanje ugank pa zapelje v raziskovanje lastne prakse, v skupno učenje učiteljev drug od drugega ob razčiščevanju peda­ goških dilem, v kolegialno podpiranje … v vključujoči šoli so tudi učitelji učenci.  Stroko Vna izhodišča Vir: Skvarč, M. idr. (2017). Tudi učitelji smo učenci. 5. zvezek. V Vključujoča šola. Priročnik za učitelje in druge strokovne delavce. Ljubljana: ZRSŠ, str. 18.