GLASILO SOCIALISTIČNE ZVEZE DELOVNEGA LJUDSTVA ZA POMURJE
Leto IX. — Štev. 1
Murska Sobota, 10. januarja 1957
Cena din 10.—
Po občnem zboru OSS:
Problemov se moramo lotiti
v njihovem izhodišču
V nedeljo predpoldne je bil v hotelu Zvezda v Murski Soboti občni zbor okrajnega sindikalnega sveta. Navzočnost najpomembnejših političnih funkcionarjev, sekretarja in orgsekretarja OK ZKS, tovariša Miloša Ledineka in Jožeta Vilda, zveznega ljudskega poslanca Vaneka Šiftarja in sekretarja 00 SZDL, Jožeta Gričarja, opredeljuje občni zbor okrajnega sindikalnega sveta med pomembne politične dogodke v Pomurju. Zbora se je udeležil tudi predsednik RO ZSJ Jože Plevnik in predsednik občine Murska Sobota, Jože Velnar. Delegati so ob otvoritvi zbora počastili spomin na tajnika RO ZSJ Mavricija Borca. Prvi je poročal predsednik OSS, Štefan Šabjan. Njegova politično-gospodarska analiza je trajala poldrugo uro. Nekoliko manj obsežno je bilo organizacijsko poročilo tajnika OSS, Rudija Rapla.
Predsednik Šabjan je pripravil izčrpno politično-gospodarsko analizo na osnovi uradnih podatkov. V političnem delu analize je poudaril zmagujoči položaj socializma v svetu in aktualno, v tem obdobju najvažnejše vprašanje odnosov med socialističnimi deželami. Na te misli je pozneje navezal tovariš Ledinek ugotovitev, da je pri nas povsod pričujoča zavest, da smo del delavskega razreda vsega sveta, zdaj celo zelo pomemben aktivni del tega razreda, ki ustvarja socializem ali teži k njemu. V začetku gospodarskega dela analize je predsednik Šabjan poudaril, da sindikalne organizacije kljub določenim uspehom v preteklem letu niso dovolj zaposljevale svojih članov z uveljavljanjem političnih sil v gospodarstvu. To se odraža v neizpolnjenih obveznostih kolektivov napram družbi. Predsednik je postregel delegatom z dobro dokumentacijo tudi po posameznih podjetjih. V re-
alizaciji lanskih proizvodnih planov je razlika za okrog 15 odstotkov v Pomurju. Sindikat s takšno realizacijo ne more biti zadovoljen in bo treba več storiti za izboljšanje organizacije dela in notranjih odnosov v podjetjih. Sem je treba uvrstiti tudi znatno zgubo kmetijskih
podjetij, pomanjkanje predstavnikov sindikata v potrošniških svetih, nekonkurenčnost obrtnih podjetij in podobno. Subjektivnih vzrokov je torej prav toliko kot objektivnih, s katerimi včasih pretirano operiramo, kadar je treba opravičiti neuspehe v realiziranju proizvodnih planov ali drugačne slabosti v upravljanju z gospodarstvom.
Ob problemih proizvodnje je sekretar OK ZKS, tovariš Ledinek
izrazil prepričanje, da zagotavlja uspeh v proizvodnji usposobljenost delavcev, da delajo istočasno z rokami in glavo. Tukaj pa se začno in končajo naloge sindikata. Delavce je treba izobraževati strokovno in izobraževati za njihovo vlogo v upravljanju in jih z izobraževa-
njem pripravljati za večjo sodelovanje v upravljanju komun. Predvsem pa je treba ugotoviti, da sindikat ni bil dovolj pozoren do dela zbora proizvajalcev in je dopuščal, da so bili v svetih ljudskih odborov zadnja leta pretežno uslužbenci. Vsak problem je treba načeti v jedru in ne dopustiti, da se naši ljudje izgubljajo v malenkostih, ki so ob robu problema in nas marsikdaj dezorientirajo.
NAŠ KOMENTAR:
Ni opravičila za podražitev
Sedaj, ko v naših gospodarskih organizacijah ponovno razpravljamo o tarifnih postavkah v zvezi s povečanjem plač, se vrti največ razgovorov in ugibanj okrog podražitve prehranbenih in ostalih potrošnik predmetov, kar bi naj pomenilo, da se življenjski standard ne bo prav nič izboljšal. Tu in tam se pojavljajo tudi trditve, da bo vse dražje zaradi večje potrošnje.
Oboje: tako podražitev potrošnih dobrin zaradi večjih plač kakor podražitev zaradi večje potrošnje je nemogoče, saj predvideva letošnji družbeni načrt, ki ima osnovno vodilo prav v izboljšanju življenjskih pogojev delovnih ljudi, vrsto ukrepov za reguliranje predvsem tržnih cen. Razen tega pa je 13-odstotno povečanje industrijske proizvodnje najboljše jamstvo, da bodo ostale cene industrijskih predmetov iste, če se ne bodo vsaj nekateri predmeti znatno pocenili, kot je to pričakovati ob uveljavljanju ekonomskega načela ponudbe in povpraševanja. Povečana domača proizvodnja in k temu še večji uvoz bosta vplivala na zadovoljivo ustvarjanje blagovnih fondov.
Ni pa seveda rečeno, da se ne bodo več pojavljale težnje po vnovčevanju posameznih industrijskih izdelkov tako, da bo to bremenilo kupno moč potrošnika v preveliki meri. Težnja po podražitvi bo najmočnejša pri tistih gospodarskih organizacijah, ki zavzemajo na tržišču trenutno monopolni položaj. Morda bi bilo prav, če bi v prihodnje tržna inšpekcija še bolj dosledno zasledovala vsak poskus podražitve in ga takoj preprečila.
Težnje po nepravilnem formiranju cen bodo nastajale tudi tako. da bodo ustvarjala podjetja večje zaloge in tako zaradi navideznega pomanjkanja določenih predmetov na trgu izsiljevala zase ugodno ceno. To bo mogoče preprečevati samo z izredno gibčno kreditno politiko, ki bo onemogočala prevelike zaloge, tako da bo trg založen z vsemi potrošnimi dobrinami enakomerno.
Da bomo realizirali tisti del družbenega načrta, ki poudarja izključno življenjski standard, bo morala letos izredno dobro funkcionirati povezava med industrijo in trgovino. Z zveznim družbenim načrtom je predvidenih precej sredstev za nabavo kamionov in drugih vozil, ki bodo služila izključno za dobro preskrbo trga.
Kakor pa smo govorili že lani, da je treba zadovoljiti potrošnika tako z večjo in bolj kakovostno izbiro v trgovini itd. nam je ostalo za letos še marsikaj nerešeno (urejevanje lokalov, potrošniški sveti, v M. Soboti non — stop trgovina in podobno).
Površna ocena nedejavnosti
in njenih vzrokov
(Ob letnih občnih zborih osnovnih organizacij SZDL)
Vsak dan so občni zbori osnovnih organizacij Socialistične zveze delovnih ljudi. Ponekod so to delo in tudi volitve že opravili. Letošnji občni zbori so bili bolje organizirani kot kdaj prej. Poročila so v glavnem zajela pomembne probleme s področja organizacije. Vzroke slabe delavnosti članstva pa so marsikje slabo ocenili. Iz teh zaključkov, kakršni so bili v poročilih lanskega dela, je videti, da je odbor osnovne organizacije skušal marsikje opravičiti lastno nedelavnost z ugotovitvijo. da je en sam problem, ki se politično odraža na terenu, vzrok za neaktivnost osnovne organizacije. Takšni problemi so na primer Vodna skupnost in njeno samovoljno delovanje na nekaterih deloviščih, v Soboti kanal Ledava—Mura, kjer še niso urejeni lastniški odnosi in podobno. Resnejši vzroki nezadovoljstva pa so v slabem poslovanju kmetijskih zadrug, ki odkupljenih pridelkov ne plačujejo takoj ali pa vsaj kmalu po prevzemu pridelkov in tako ustvarjajo nevšečnosti občini. ki ne more izterjati davka. Razen tega vežejo zadruge svoje člane na ta način na kupovanje blaga v poslovalnicah zadrug, ki včasih ne morejo ustreči zadružnikom s primernim blagom. To so odnosi, ki ustvarjajo veliko politično škodo na deželi in tudi odbijajo članstvo od kmetijskih zadrug.
Dejstvo je, da se osnovne organizacije Socialistične zveze doslej niso dovolj odločno ukvarjale s takšnimi političnimi problemi, kar je pravzaprav njihova osnovna naloga. Do delovanja zadrug niso zavzele odločnega političnega stališča in tudi do postopkov občinskih
ljudskih odborov, kar bi lahko izrazili preko občinskih odborov, kot je bilo to v Soboti na skupni seji občinskega ljudskega odbora in občinskega odbora Socialistične zveze. Prav tako so šle osnovne organizacije SZDL mimo nekaterih problemov skrbi za človeka, kar se odraža predvsem ob stanovanjskih razmerah, ob odnosu delovnih kolektivov napram skupnosti in ob odnosih v delovnih kolektivih, kar naj bi politična organizacija spremljala z analiziranjem uveljavljanja delavskega in družbenega upravljanja. S tem v zvezi je uveljavljanje ustanavljanja klubov delovnih ljudi in organizirane kulturne zabave, kar se včasih križa z interesi delovnih kolektivov in širše skupnosti.
Vsi ti problemi spadajo v okvirni program za delo v tem letu in mogoče še kaj drugega. Toda o delovnih programih so v največ krajih premalo govorili ali pa sploh nič. Jasno je, da osnovne organizacije ne bodo uspele pridobivati novih članov, če se ne bodo uveljavile z določenimi stališči napram vsem pojavom življenja svojega kraja, terena ali okoliša. Takšne pobude so ponekod deležni od občinskega odbora Socialistične zveze, vendar ni narobe, če je pobuda za kakšno akcijo občinskemu odboru dana od osnovne organizacije. Poleg vsega tega pa je pogoj za dobro delo organizacije vsekakor red v organizaciji, kar se odraža v rednem plačevanju članarine, urejeni evidenci in podobnih obveznostih. Teh nalog so se letos resneje lotili povsod.
-ec
Nagrajevati po storilnosti
Predsednikova analiza je nadalje zajela problem nagrajevanja. Izrazil je mnenje, da naj bo nagrajevanje primerno storilnosti, ne oziraje se na formalno kvalifikacijo in socialni položaj, kar ne more biti v prid življenjskemu standardu naših ljudi. Takega mnenja je bil. tudi zbor. Predsednik je omenil še uvedbo nagrajevanja po produktu v kmetijstvu in nekaj vzrokov odpora napram premiranju pri manjših podjetjih z neznatnim dobičkom. Posebej je analiziral še sezonski problem. Stanje sezonstva je ocenil zelo realno z ugotovitvijo, da ni dovolj pogojev za uvajanje mladine v razne poklice in da je prav malo pogojev za usposabljanje mladine za delo v industriji. To je vzrok, da je lani ostalo skoraj petsto mladih ljudi, ki so se izrazili za nek poklic, v vrstah sezonskih delavcev. Na koncu je predsednik Šabjan govoril še o težavah socialnega zavarovanja.
Tudi organizacijsko poročilo tajnika Rapla je bilo obsežno in je zajelo vsa ostala vprašanja sindikata, o katerih so delegati razpravljali skoraj tri ure. Glavna ugotovitev tega poročila je, da je premalo delavcev zajetih v organih družbenega upravljanja. Delo klubov, ki naj bi zajeli člane družbenega upravljanja, se še ni začelo, čeprav so ti klubi že v štirih mestih Pomurja. Sindikat ni uspel vključiti v svoje organizacije večine sezonskih delavcev. Sistem izobraževanja je pomanjkljiv in neelastičen. Tudi administrativne naloge niso najboljše opravljene, kar še pozna predvsem pri odvajanju članarine. Vendar je porast članstva znaten — za 1000 v enem letu. Še več članov pa
je mogoče pridobiti med gospodinjskimi pomočnicami in delavci, zaposlenimi pri zasebnikih, toda za to je potrebno potrpežljivo navezovanje stikov, česar pa se premalo poslužujemo.
30-letnica orkestra DPD „Svoboda“ v Ljutomeru
Pred tridesetimi leti — leta 1927, sta bila v Ljutomeru ustanovljena orkester in glasbena šola. Njun ustanovitelj je bil zaslužni prosvetni delavec Franc Zacherl. Po zadnji vojni je prevzel vodstvo tov. Avgust Loparnik.
Orkester je pred drugo svetovno vojno sodeloval pri vseh priložnostnih prireditvah, po vojni pa
se je uveljavil tudi s samostojnimi nastopi.
Svoj 30-letni jubilej bo orkester proslavil s samostojnim koncertom s podnaslovom »Nastop mladih talentov«. Koncert bo v soboto, 19. januarja zvečer v Domu kulture. Poleg orkestra z Beethovnovo »Eg-
mont« ouverturo in I. simfonijo v C duru od tega skladatelja bodo nastopili še trije mladi solisti ob spremljavi orkestra. Nada Nedl bo izvajala Ditersdorfov koncert za klavir in orkester. Sin našega znanega skladatelja Blaža Arniča — Lovrenc Arnič, ki je star šele 12 let, bo izvajal skladbo svojega očeta »Prvi polet«. Joško Mursa pa bo ob
spremljavi orkestra zaigral Webrov koncert za klarinet in orkester.
Že sam program obeta, da bo koncert zares zanimiv in dostojen za jubilanta, zato želimo orkestru še mnogo lepih uspehov v bodočnosti.	-k
Ob volitvah vaških odborov SZDL v ljutomerski občini:
V delu osnovnih odborov SZDL
tiči uspeh in zaupanje prebivalstva
Osnovne organizacije SZDL v ljutomerski občini, ki jih je 32, so se po temeljitih pripravah na letnih skupščinah v decembru dobro pripravile na volitve. Na letnih skupščinah so se temeljito razgovorili o delu organov družbenega upravljanja, šolskih odborov, krajevnih odborov, o uspehih kmetijskih zadrug ter o ostali zadružni problematiki.
Letne skupščine so pokazale, da je bila udeležba na teh zadovoljiva le tam, kjer so krajevni odbori SZDL vse leto pripravljali predavanja in na množičnih sestankih ljudem razlagali pomen gospodarskih in drugih ukrepov.
Pri sestavljanju kandidatnih list je prišla močno do izraza ocena posameznih kandidatov, saj so povsod gledali na to, da bodo novoizvoljeni odbori dobri, da bodo realizirali delovni program, ki so ga sestavili na letnih skupščinah.
CIM VEČ NOVIH ČLANOV
Občinski odbor SZDL, prav tako pa tudi vsi krajevni odbori SZDL so skrbeli predvsem za to, da bi na letnih skupščinah sprejeli čim več novih članov predvsem iz vrst mladine. V občinskem merilu se je povečalo število članov za 6 %, tako da je sedaj včlanjenih v Socialistično zvezo 60 % volivcev.
Ponekod res dobro pripravljene letne skupščine so dale novim odborom dovolj kritično ocenjenega gradiva za delo. Člani so kritizirali delo krajevnih odborov in delo kmetijskih zadrug (Noršinci, Banovci itd.), se pravi, da so pravilno ocenili tudi sam namen in pomen letnih skupščin.
Volitve, ki so bile v nedeljo, so potekale zelo dobro. Volilo je 95 % volilnih upravičencev. Na nekaterih voliščih so končali že do 10. ure, drugod pa do 12. Najboljša udeležba je bila v vinorodnih krajih, kjer je večina delavcev, zaposlenih na kmetijskih posestvih, članov SZDL. V nekaterih volilnih enotah so se udeležili volitev skoraj stoodstotno. Tako je volilo v dopoldanskih urah na volišču drugega rajona v Ljutomeru 99% vseh upravičencev.
Dobro izvedene volitve in delovni programi posameznih odborov narekujejo tako članom kot odbornikom precejšnje naloge, ki pa bodo ob pravilnem obravnavanju še povečale zaupanje prebivalstva v našo najmočnejšo politično organizacijo.	M. M.
Tovarna mlečnega prahu (vidite jo na sliki)
se je že uveljavila s svijimi kakovostnimi izdelki širom po deželi. Je sodobno urejena — to lahko potrdijo tudi številni obiskovalci
Oddelek NOB Pokrajinskega muzeja v M. Soboti — pogled v razstavno dvorano
Zunanjepolitični komentar
Novo obdobje
politike
aktivnega sožitja
Z razbitjem prvega atoma se je začelo novo obdobje tudi v politiki. Takrat, ko se je ta dogodek zgodil, še nihče ni pomislil na to, da bo to eden izmed najpomembnejših vzrokov za spremembo mišljenja državnikov o vojni in miru. Sele po uporabi atomskih in nato vodikovih bomb, je bilo očitno, da je za človeštvo nastopilo novo obdobje. Ugotovljeno je namreč, da dvestopetdeset vodikovih bomb zadostuje za zastrupitev ozračja in to zadostuje za dobo pol leta, kolikor je žarčenje smrtonosno za vse živo na svetu. Bodoča vojna bi torej pomenila za človeštvo samomor. Kakor so nekoč državniki lahko prepričali svoje narode, da je vojna potrebna in da si lahko od nje obetajo koristi, tako jim tega več ne morejo dopovedati. Samo še Guy Mollet vztraja v takšnem prepričanju. Kakšne koristi je imela Francija od »preventivne vojne« o Egiptu, je vsemu svetu jasno, le nekaterim Francozom ne.
Domala vsi državniki sveta so zavrnili zastarelo mišljenje o določanju mednarodnih odnosov z vojno. S tem je obsojen tudi kolonializem — celo s strani Amerike, ki obžaluje, da so njeno orožje uporabili za poskus ohranitve kolonialnega sistema. To orožje je bilo namenjeno le za uporabo v Atlantskem paktu, toda ta vojaški pakt se spreminja o gospodarsko sodelovanje in prav tako se je izrodil tudi Varšavski pakt. Države članice odklanjajo vojaške pakte na Vzhodu kot na Zahodu. Zamenjalo naj bi jih sodelovanje med narodi na vseh področjih — od gospodarskega do znanstvenega. Z razpokami v paktih, pa nastajajo tudi razpoke v blokovski politiki, ki jo bodo skušali zakrpati z novimi vojaškimi zvezami ali vsaj s vojaško pomočjo tam, kjer imajo največ težav s siromaštvom. To pa samo zaradi ideoloških nasprotij in iz njih izvirajočih interesov.
Veliko blokovsko politiko nadomešča vedno bolj in vedno bolj odločno aktivna miroljubna koeksistenca, ki ima vedno več pristašev in zagovornikov in vedno bolj določa ravnotežje sil v prid miru. V tem smislu je najbolj odločujoča azijsko-afriška skupnost. Za njeno naklonjenost se poteguje Amerika, ki se je v zadnji zmedi dogodkov trenutno najbolj znašla. To potrjujejo razgovori Nehru — Eisenhower o Washingtonu in pot Ču En Laja preko Daljnjega vzhoda v Moskvo. Kazalo je, da bosta ta dva državnika Vzhoda transmisija med Vzhodom in Zahodom. V kolikor se to uresniči, je vprašanje, toda veliko srečanj državnikov v preteklem letu nakazuje določena zbližanja ali vsaj popuščanje v prid mednarodnemu sožitju, čeprav z obojestranskimi pridržki. Pomemben delež zbliževanju narodov je prispevala v preteklem letu tudi Jugoslavija, kar se zrcali o obiskih predsednika Tita Sovjetski zvezi, Franciji in z izmenjavo parlamentarnih in drugih delegacij, ki jih je bilo obilo. Rezultati seveda niso takoj mani, toda izžarevajo ose bolj v uveljavljanju Združenih narodov.
Sožitje med narodi na osnovi aktivne miroljubne koeksistence postopoma zmaguje. Važno je predvsem to, da razlike o družbenih ureditvah posameznih držav niso ovira za iskanje zbližujočih gledišč. Glavno je, da se napredne sile v svetu sproščajo, pa naj se to izraža o boju zoper kolonializem, za nacionalno svobodo ali kako drugače. Izbruhi nestrpnosti, kakršen je spopad ob Suezu so sicer nevarni in navidez zanikajo vrednost mirnega sožitja, toda res je tudi to. da so to izbruhi nemoči in ne moči. Podobna je bila tudi srditost spopada na Madžarskem, kjer je o bistvu šlo za napredek proti vsemu, kar se ne more vzdržati v življenju. Ti primeri kažejo, da tudi v bodoče ne bo mogoče uveljavljati napredka brez določenih zaostritev v odnosih med državami. Prizadevanja suverenih držav izven blokov tudi o teh primerih niso bila neuspešna. Združeni narodi so se izrazili za mir in se uveljavili v trenutku, ko je izgledalo, da ne bodo obvladali položaja.
Vse bolj jasno postaja, da je mogoče računati le s potjo mirnega sožitja. Tej poti se ne morejo izogniti niti zagovorniki stalinizma niti zagovorniki imperializma. Boj med različnimi interesi na Daljnjem vzhodu še traja. Prav tako je v Severni Afriki, pa tudi drugod. Borba med temi interesi, ki jih zaenkrat še razumemo kot nasprotja med Vzhodom in Zapadom se lahko od časa do časa tudi še močno zaostrijo, toda do roba vojne, le tako daleč, kajti svet je celota in tega se vsakdo že zaveda. Organizacija združenih narodov je tukaj in tega ni mogoče prezreti. Združenih je že osemdeset suverenih držav in število se bo kmalu še povečalo. Ves smisel tega združenja narodov pa je o preprečevanju zablod, ki se tu in tam še pojavljajo in jih je prav zaradi obstoja Združenih narodov in aktivne miroljubne koeksistence vedno manj.
SESTANEK PETIH
v Budimpešti
Prve štiri dni letošnjega leta je bil v Budimpešti sestanek predstavnikov komunističnih in delavskih partij ter vlad Bolgarije, Madžarske, Sovjetske zveze in Češkoslovaške. Udeležili so se ga. Živkov in Damjanov (Bolgarija), Kadar in Münich (Madžarska), Georghiu Dej, Mogjoroš in Borila (Romunija), Hruščev in Malenkov (ZSSR) ter Novotny in Široky (Češkoslovaška). Zanimivo je dejstvo, da se tega sestanka niso udeležili predstavniki Vzhodne Nemčije, Poljske in Albanije, države, ki so del Varšavskega pakta.
Na tem sestanku so z zadovoljstvom ugotovili znatne uspehe v izgradnji socializma v Bolgariji, Romuniji, Češkoslovaški in ZSSR. O Madžarski so ponovili stare ugotovitve o uničenju kontrarevolucije
in normalizaciji s pomočjo sovjetskih čet. Potem so še govorili o povečanju stikov med socialističnimi deželami na osnovi »ugodnega vpliva«, ki ga je imela deklaracija SZ z dne 30. oktobra 1956. V oceni mednarednega položaja so obsodili zahodne države poskusov, da bi potegnile svet v čase hladne vojne in ZDA kolonializma. Sestanek so zaključili s poudarjanjem prepričanja, dežel zastopanih na tem sestanku, da še zdaleč niso izkoriščene vse možnosti za zboljšanje stikov med državami in za zagotovitev popolne varnosti narodov. Poudarili so tudi izredno važne ukrepe za razorožitev, za zmanjšanje oborožitve in oboroženih sil držav in prepoved atomskega in vodikovega orožja. Zavzeli pa so se tudi za upostavitev sistema kolektivne varnosti v Evropi.
Kako misli Madžarska vlada
urediti najvažnejša vprašanja
V petnajstih točkah deklaracije z dne 4. januarja našteva Madžarska vlada glavna vprašanja, ki jih hoče urediti s poglobitvijo in razširitvijo demokratizma. Rečeno je, da ne bo nikoli več dovoljeno, da bi se v vodstvo javnih poslov vrnile protileninske metode vodenja klike Rokosy - Gerö, kult. osebnosti in zanemarenje koristi delovnih ljudi. Vlada je sklenila popraviti vse napake zadnjih 12 let. Ukrepi, ki jih je že uveljavila so zvišanje mezd, uredba delavskih svetih, o zaščiti imetja proizvajalnih zadrug, državnih posestev in strojnotraktorskih postaj, odprava odkupov itd. Glavne smernice vlade določajo parlament preko ustreznih zakonov, ena najvažnejših vladnih nalog pa je poenostavitev državnega aparata, ki ga je treba skrčiti, potem
pa še okrepitev socialistične zakonitosti. V gospodarstvu gre za planiranje v krajšem obdobju za rešitev trenutnih težav, ustanavljanje rentabilnih kmetijskih zadrug na povsem prostovoljni osnovi, v trgovini pa za sodelovanje z vsemi deželami, toda vlada meni da je za vodenje gospodarstva najboljša metoda demokratični centralizem . . .
Alžir pred OZN
Pred nekaj dnevi je bilo v Parizu končano tridnevno posvetovanje med premierom Guyem Molletom, zunanjim ministrom Pineujem in generalnim rezidentom Robertom Lacostom o Alžiru, pred bližnjo debato v političnem odboru OZN. Sprejeli so temljne sklepe o stališču v OZN. Francija ne bo dovolila, da bi ravnali z njo kot z »obtoženko« zaradi neuspeha pri reševanju alžirskega vprašanja. Francija bo v Združenih narodih obtožila nekatere druge države, predvsem Egipt, da se vmešavajo v notranje zadeve Francije, ker pošiljajo orožje alžirskim upornikom. Francija bo zahtevala naj Združeni narodi prenehajo razpravljati »o tem notranjem francoskem vprašanju«, ker zanj niso pristojni
Vojna v Alžiru pa se med tem nadaljuje že tretje leto in je doslej po neuradnih podatkih padlo ali pa bilo ranjenih približno 200.000 oseb. Nedavno so zopet povzročili francoski padalci krvave nerede v mestu Alžiru, kjer so napadli z noži in strelnim orožjem Alžirce v muslimanskih mestnih četrtih. Francoski dopisniki poročajo, da so bile to »protestne manifestacije sueških bojevnikov«.
DWIGHT EISENHOWER
zagovornik realne politike?
Nekateri med ameriškimi predsedniki so bili zelo znani tudi v Evropi. Štiriintrideseti predsednik Dwight Eisenhower je v Evropi prav toliko znan kot v Ameriki. Za njega se je pravzaprav prej vedelo več v Evropi, kot pa v Ameriki — kot komandanta zveznih armad in potem kot organizatorju in vrhovnega poveljnika sil Atlantskega pakta, ki zajema precejšen del Zahodne Evrope.
Eisenhower je sin kanzaškega farmerja, inženirja, tovarnarja ledu, rojen v Teksasu 14. oktobra 1890. Mladost je preživel na oče-
tovi posesti in je bil deležen ljudske vzgoje — ta Amerikanec, ki je več kot kateri drug prispeval v vojni in miru. Vojaško življenje je oblikovni v logorih in v vojni. Svojo izredno vojaško kariero ni končal z pokojitvijo v miru, temveč v velikih vojnih zmagah. Med zmagami je tudi vodenje koalicijske vojne, poveljevanje z zavezniškimi vojskami, kur je podvig redkega vojskovodje. Kot takšen se je v zavezniških operacijah v Evropi pokazal kot mojster vojnih veščin. Tako se je povzpel najvišje v vojski. Zanj se je tedaj začelo drugo obdobje.
Položaj vrhovnega poveljnika sil NATO je zapustil po dveh letih 1952. leta. Nastopil je v predvolilni kampanji kot predsedniški kandidat republikanske stranke. Po dvajsetletni opoziciji so tokrat republikanci, z Etenhowerjem na čelu, prišli na oblast. Dwight je vedel krotiti konservativne sile svoje stranke in odklanjali nagibanje k izolacionizmu ali neželeni ameriški akciji ali nepriljubljenim ukrepom v svetu. Včasih so bili takšni konservativni poskusi močni. Večkrani videz popuščanja se je vselej izkazal za domiselno taktiko realnega politika. Zaradi tega so v lanski predvolilni kampanj demokrati čutili prav v njem največjo nevarnost.
Eisenhowerjeva veličina je predvsem v zunanjepolitičnih ukrepih. V svoji prvi predvolilni borbi je obljubil, da bo odšel na Korejo kjer bo podpisal premirje. To je tudi stori. Eno leto pozneje pred odhodom na tojno konferenco na Bermudskih otokih je v Združenih narodih predlagal ustanovitev mednarodne agencije za atomsko energijo, ki bi bila pod kontrolo Združenih narodov. Na Ženevski konferenci, julija 1953. leta so bili njegovi razgovori z maršalom Žukovom nedvomno velik prispevek k popuščanju mednarodne napetosti, ki takrat ni bila mala. Eisenhower je odločen nasprotnik rasne diskriminacije — Vrhovno sodišče ZDA je šele v času njegovega predsedniškega mandata, maja 1954, proglasilo rasno segregacijo v vseh šolah za protizakonito. Zaradi tega je proti Ikeju v državah ameriškega Juga, kjer je segregacija najmočnejša, zelo močna opozicija. V zadnjem času pa je Eisenhower pokazal dojemljivost do politike aktivne miroljubne koeksistence, kar je izraženo z obiskom Nehrua in povabilom Tita v Ameriko in morebitno potjo tjakaj tudi Naserja. Kljub temu pa ne smemo prezreti dejstva, da je Amerika dežela, ki zastopa blokovsko politiko in da je Eisenhower na čelu te države.
Odposlanstvo OZN v Budimpešti
Prvi visoki funkcionar svetovne organizacije podsekretar Phillip Designe je odpotoval pre dnevi v Budimpešto. Tam bo najbrž začel razgovore o humanitarnem delu OZN v tej deželi. V Budimpešto je odpotoval kot predhodnik generalnega sekretarja Hammarskjölda. Z njim so odpotovali trije strokovnjaki za kmetijstvo in industrijo. Njih poslanstvo se bo v glavnem gibalo okrog pomoči OZN Madžarski. Obisk je bil dogovorjen med skupščinskim odmorom, med razgovori, ki so bili predvsem nepolitične narave. Designe ostane v Budimpešti le nekaj dni. Sklep madžarske vlade, da znova naveže neposredne stike z OZN kaže na bolj pomirljivo stališče.
Eisenhower zahteva pooblastila
Predsednik ZDA Dwight Eisenhower je poslal skupni seji obeh Domov Kongresa poslanico o položaju na Srednjem vzhodu. Predsednik ZDA zahteva nekatera posebna pooblastila za posebne ukrepe, da bi preprečili agresijo na Srednjem vzhodu, ker gre tukaj vendarle za največja ležišča nafte na svetu, za katera se poteguje Sovjetska zveza, pravi Eisenhower. V tej zvezi zahteva predsednik ZDA pooblastilo zase, da sme uporabiti za gospodarske in vojaške obrambne cilje sklade, s katerimi razpolaga na podlagi zakona o medsebojni varnosti iz leta 1954 z vsemi spremiljevalnimi predlogi, ne glede na sedanje omejitve. Trenutna zahteva ne pomeni zahtevo po dokončni odobritvi kredita, toda Eisenhower bo zahteval za prihodnji dve leti načelno odobritev kreditov po 200 milijonov dolarjev, ki jih bo po svojem preudarku in mimo drugih programov uporabil na Srednjem vzhodu. Eisenhower meni, da ZN ni-
so sposobni zaščititi mladih narodov pred eventualno agresijo in s tem opravičuje svojo poslanico. Predsednik ZDA namerava v kratkem poslati na Srednji vzhod posebno odposlanstvo za pojasnjevanje te ameriške politike. Mnenja o tem novem koraku Eisenhowerja so močno deljena. Indija na primer pravi, da Srednjemu vzhodu ni potrebna vojaška pomoč, ker je glavni problem tega dela sveta siromaštvo. Podobno je tudi drugod na Vzhodu, med tem ko Turčija, Japonska in Velika Britanija izražajo zadovoljstvo nad novim posegom Eisenhowerja v mednarodno dogajanje.
Angleži so napadli Jemen
Jemensko poslaništvo v Kairu je objavilo, da so napadli britanski tanki in letala jemenska mesta z ružilnimi bombami. Več vladnih poslopij in carinarnic v Sani je uničenih. Velika Britanija je zbrala svoje čete, po izjavah istega poslaništva, mehanizirane enote in reaktivna letala v Adenskem protektoratu zato da bi zasedla področje Katabe med Adenom in Jemenom, ki je strateško važno in bogato nafte.
Nepravilna tolmačenja jugoslovanskih stališč
Predstavnik državnega sekretariata za zunanje zadeve Branko Draškovič je izjavil novinarjem, da gledamo na odnose med socialističnimi državami v duhu dokumentov, ki so bili podpisani v Beogradu in Moskvi. O vprašanjih, ki so bila tretirana v zadnjem času in ki so bila v neposredni ali posredni zvezi z Jugoslavijo, je dejal Draškovič, so naša stališča znana. Razlike v stališčih smatramo kot normalen pojav, konstruktivna kritika pa je koristna. Ne smatram pa za koristno dajanje neobrazloženih moralno — političnih ocen. Dejstvo je, da sedaj tako na Vzhodu kakor na Zahodu v bistvu z blokovske pozicije zmerjajo Jugoslavijo zaradi njene politike in njenih stališč do posameznih vprašanj, ki so napačno tolmačena. Takšno napačno tolmačenje je po našem mnenju posle-
dica propagandne bitke, ki je danes ponovno v teku med bloki in v kateri se zopet vrivajo v ospredje toga ideološka stališča in merila. Za nas je to še en razlog več, da nadaljujemo s politiko miroljubno koeksistence, ki edino lahko zagotovi in ohrani mir.« je zaključil tovariš Draškovič.
Poljska pred volitvami
Z novim letom se je začel zadnji del predvolilne kampanje na Poljskem. Vidna je velika aktivnost političnih strank v agitaciji za svoje kandidate, ki se sestajajo s svojimi volivci. Poslanske klopi v bodočem parlamentu bodo, kot kažejo statistični podatki o poslanskih kandidatih za nov Sejem, zavzeli v velikanski večini ljudje, ki bodo prvič dobili mandat najvišjega narodnega predstavnika. Med skupno 723 kandidati je le 83 bivših poslancev. V tem vidijo poroštvo za korenite spremembe na vseh področjih družbenega življenja. Hkrati je tokrat kandidiralo precej več nepartijcev.
Delavski sveti na Poljskem
si utirajo pot
Večina delavskih svetov izvoljenih v industrijskih podjetjih Poljske se že ukvarja s temeljnimi vprašanji podjetij. Med drugim proučujejo gospodarski načrt za leto 1957, organizacijo dela, pravilnike za norme, vprašanja varčevanja in podobno. V Poljskih krogih pa poudarjajo da kaže začetek, da bo treba proučiti še vrsto vprašanj s področja pristojnosti vladnih organov in delavskih svetov in da zadevajo delovni kolektivi v industriji v razvijanju delavskega upravljanja na velike težave.
Zvezni družbeni načrt za leto 1957 sprejet
Zadnje dni decembra 1956 sta sprejela oba zbora zvezne ljudske skupščine predlog družbenega načrta za leto 1957. Predsednik odbora za gospodarstvo pri zveznem izvršnem svetu Mijalko Todorović je podal ekspoze o osnutku družbenega načrta za leto 1957. o blagovnem prometu letos pa je govoril državni sekretar za blagovni promet dr. Marijan Brecelj. O predlogu družbenega načrta kakor o sami razpravi smo že obširno pisali, zato tokrat samo nekaj osnovnih misli in podatkov iz izjave državnega sekretarja za blagovni promet dr. Marijana Breclja.
Siorilnosi - protiutež za življenjski standard
Letos je bilo čutiti na trgu znatno povečanje zalog. Po vrednosti znaša to povečanje v industriji in trgovini za okrog 140 milijard dinarjev: od tega odpade na zaloge blaga za široko potrošnjo okrog 42 milijard. Letos pa računamo, da bo proizvodnja porastla za 13 %, se pravi, da bo to v znatni meri zaloge še povečalo.
K povečanju skladov blaga za potrošnjo in izboljšanju storitev bo
pripomoglo tudi to, da uveljavimo letos potrebne ukrepe, da bomo z reprodukcijskimi potrebščinami iz uvoza v večji meri preskrbeli tudi obrt. Izkušnje lanskega leta nam bodo pomagale, da bomo industrijo oskrbovali z uvoženimi surovinami in reprodukcijskim materialom. Hkrati s povečanjem potrošnih skladov iz domače proizvodnje bomo letos povečali tudi uvoz predmetov za široko potrošnjo za 50 odstotkov.
Letos bo mogoče, z vpostavitvijo zaščitnega carinskega režima in opuščanjem razdelitve deviznih sredstev, postopoma sprostiti režim uvoza blaga za široko potrošnjo.
Kljub nekaterim bistvenim spremembam pri sami delitvi in usmerjanju sredstev pa je pogoj za izboljšanje preskrbe prav v delovni storilnosti, ki je in mora biti protiutež povečanim blagovnim skladom.
Razen državnega sekretarja za blagovni promet je govoril še državni sekretar za narodno obrambo Ivan Gošnjak s predračunu izdatkov državnega sekretariata za narodno obrambo, državni sekretar za finance Avdo Humo pa je utemeljeval posamezne postavke proračuna.
Oba zbora ljudske skupščine sta za tem na skupni seji sprejela družbeni načrt za leto 1957 v celoti.
JOŽE PLEČNIK
Pred nekaj dnevi je umrl v Ljubljani arhitekt Jože Plečnik. Kljub visoki starosti je bil pokojnik do zadnjih dni življenja med svojimi študenti. Smrt ga je iztrgala lakorekoč sredi dela.
Življenjska in umetniška pot Jožeta Plečnika je bila bogata in dolga. Rodil se je 25. jan. 1872 o Ljubljani. Zelja po spoznanju umetnosti ga je gnala o Gradec, od tod na Dunaj in pozneje o Italijo in Prago. Po prvi svetovni vojni je prišel o domovino: postal je predavatelj na Tehniški fakulteti, oddelku za arhitekturo. Na tem mestu je ostal do svoje smrti in vzgojil vrsto dobrih učencev.
Sledovi Plečnikove umetniške poti niso ostali samo doma. Razen arhitektonske ureditve Ljubljanice v Ljubljani, ureditev mestne tržnice, Narodne in univerzitetne knjižnice, Kongresnega trga, Žal, Križank in Navja je zapustil arhitekt Jože Plečnik pečat svoje umetnosti še na Dunaju, v Pragi in drugod. Slavni Hradčani v Pragi, ki jih je pokojnik arhitektonsko preuredil, so najlepši spomenik njegove velike umetniške ustvarjalnosti. Tudi nam Pomurcem bo ostala bogojinska cerkev, ki so jo sezidali po njegovi zamisli in načrtih. lep spomenik na velikega moža — umetnika.
S Plečnikom smo izgubili velikega moža. Čeprav bo krenil naš nadaljnji razvoj v arhitekturi in urbanistiki popolnoma nova pota, Plečnikovega ustvarjalnega duha ne bomo mogli tako hitro prerasti.
Na najvažnejšem križišču v M. Soboti: Trgovski lokal »Agromerkurja«, kjer pridejo na svoj račun kmetovalci, in časopisni kiosk, v katerem prodajajo poleg drugih čsaopisov in revij tudi Pomurski vestnik
POMURSKI VESTNIK, 10. jan. 1957
2
OB NOVI DELOVNI SEZONI
Le nekaj mesecev je minilo, odkar so se naši sezonci vrnili iz raznih krajev, kjer so bili sezonsko zaposleni. Čas ponovnega odhoda na delo sicer še ni pred durmi, toda prvi zastopniki posestev, ki potrebujejo sezonce, so že prišli. Prišli so sklepat kolektivne delovne pogodbe, kajti konkurenca velja tudi o iskanju dobrih delovnih moči za sezonska dela. Prekmurje pa je trg sezonske delovne sile, kakršnega ni o državi. Sklepanje takšnih pogodb naj bi zamenjalo posredovalno vlogo palirjev ali pa kogarkoli drugega. Vendar je to cilj, ki ga bo težko
doseči. Toda posredovanje palirjev je še vedno uveljavljeno prav tako kot pred desetletji. Vendar so dandanes že vse možnosti za boljše urejanje odnosov med delavci in posestvi. ki jih zaposlijo. Sezonci se mnogo pogovarjajo o tem is želijo, da bi si predstavnika, kot posrednika, izbrali sami izmed sebe po skupinah, ki jih bodo določile kolektivne delovne pogodbe. Za takšno rešitev je seveda potrebno sodelovati je predvsem političnih organizacij.
Da bi palirjem onemogočili špekulacije na račun sezonskih delavcev, ki se držijo tega poklica kljub temu, da jim je zagotovljeno primerno življenje na lastni posesti doma, kjer imajo tudi dovolj dela za vso leto. je odločila Socialistična zveza, da mora imeti vsak brigadir (palir) priporočilo osnovne organizacije SZDL. Vendar, po mnenju sezonskih delavcev samih, to ni dovolj. Čemu so nam potrebni palirji — pravijo — zbiralci in agenti, ki za drag denar zbirajo delovno silo za kmetijske uprave. Tako pa govorijo zato, ker jim ni všeč, da na njihov račun daje uprava tem palirjem nekaj zemlje in škartirane svinje, kar odtujuje palirje od delavcev tudi v primeru, če je posredovalec hotel v redu opraviti svoje posredovalno delo. Zakaj tako, ko pa je pri vsaki občini referat za delovne odnose, ki ima isto posredovalno vlogo.
Kakšni interesi vodijo palirje v njihovem delu, dovolj zgovorno pove dejstvo, da je med 22 palirji le
4 do 5 takšnih, ki so res potrebni ziposlitve. Vsi ostali so dobro ali celo zelo dobro situirani in se sploh ne bi nikjer zaposlili, če ne bi bili palirji, ki imajo možnost krojiti usodo delavcem. Namesto palirjev naj bi bili posredovalci le referenti za posredovanje dela pri občinah. Vodstvo skupin naj bi izvolili delavci sami izmed najboljših, ki so jih spoznali na delu o preteklih letih, morda pa bi bilo dobro, če bi imeli celo kolektivni vodstveni organ. katerega mnenje bi moral upoštevati izvoljeni vodja skupine. Okrajna posredovalnica za delo naj bi si pridržala nadzor nad celotnim posredovanjem in skrbela za sezonce s pravočasno skrbjo za prevoz in podobno (pravočasno naročiti vagone in jih pravilno razporediti, kajti prevoz itak plača posestvo).
To so mnenja in predlogi, o katerih je vredno razmišljati in povedati še kakšno pripombo. Naj spregovorijo o tem tudi sezonski delavci sami in še kaj več o svojih nadlogah in življenju doma in na delovnem mestu.	Feri
Pripis uredništva: Tovariši, sezonski delavci, od Vas smo sprejeli že precej pisem, nekaj smo jih objavili, nekaj pa ne. Vzrok za to, da vseh Vaših pisem nismo objavili, je v tem, da nismo zasledili nikjer Vaših podpisov in tudi ne naslova tistega, ki je pismo poslal. Oboje je namreč potrebno zato, ker nam pisec (pisma ali članka) s svojim podpisom in naslovom zagotavlja resničnost vsebine, ki jo potem lahko uporabimo za objavo v našem tedniku. V bodoče se pogosteje oglašajte, vendar ne spet tako, kot ste se največkrat doselj.
Les je važna gospodarska postavka zlasti na Goričkem. Režejo ga v številnih žagah
Gospodinjski tečaj v Radencih
Kmetijska zadruga v Radencih se ne ukvarja samo s trgovino; dobro delujejo njeni pospeševalni odseki, skrbi pa tudi za vzgojo naraščaja.
Organizirala je tudi šest-tedenski gospodinjski tečaj, katerega se je udeležilo 13 deklet — bodočih gospodinj. Na tečaju so mladinke predelale teoretično in praktično vse važnejše predmete iz gospodinjstva in kuharske umetnosti, upoštevajoč prednosti sodobne zdrave prehrane. Tečaj je z vso požrtvovalnostjo vodila strokovna učiteljica tov. Francka iz Rakičana.
Ob zaključku so tečajnice priredile razstavo svojih kuharskih dobrot in družabni večer. -ank-
GOSPODARSKA KRONIKA
LANI SMO ZGRADILI
○ V železarni Zenica, ki je naše največje podjetje črne metalurgije, je pričela obratovati lani valjarna okovov za železniške vagone z zmogljivostjo 15.000 ton, žična valjarna z zmogljivostjo 70.000 ton žice in nagibna peč z zmogljivostjo 100.000 ton jekla letno.
○ V železarni Nikšič je začela obratovati lani SM peč z zmogljivostjo 26.500 ton jekla, električna peč z zmogljivostjo 10 tisoč ton letno in groba proga z zmogljivostjo 100 tisoč ton polizdelkov in gotovih izdelkov, prav tako valjarna pločevine z zmogljivostjo 30 tisoč ton in hladna valjarna z zmogljivostjo 12 tisoč ton letno.
○ V jeseniški železarni je začel obratovati nov obrat z zmogljivostjo 17 tisoč ton pločevine letno.
○ V železarni Štore je pričela obratovati aglomeracija rude.
○ V železarni Sisak so začeli obratovati predelovalni obrati za obdelavo surovih cevi z zmogljivostjo 14 tisoč ton, obrat za bitumeniziranje z zmogljivostjo 6 tisoč ton in pocinkalnica z zmogljivostjo 2.500 ton vlečnih in 17.000 ton AP cevi letno.
○ Lani je pričel obratovati prvi agregat HE Vuhred, tretji agregat HE Jajce, dva agregata HE Miljacka. Termoelektrarne: Šoštanj, Kakanj, Kolubara. Vse termoelektrarne imajo po dva agregata.
○ Zmogljivost Rafinerije nafte v Sisku je bila lani povečana od 160 tisoč na 330 tisoč ton letno.
○ Proti koncu preteklega leta so pričeli črpati nafto tudi v Banatu. Zmogljivost tega nahajališča znaša 20 tisoč ton letno.
○ V Šabcu je pričela obratovati elektroliza cinka z zmogljivostjo 6 tisoč ton letno.
○ V Šabcu je pričel obratovati industrijski obrat za proizvajanje žveplene kisline. Letna proizvodnja 50.000 ton. Proizvodnja superfosfata v isti tovarni pa bo znašala 60.000 ton letno.
○ V Ražinah pri Splitu je bila lani dozidana valjarna lahkih kovin »Boris Kidrič« z zmogljivostjo 4.700 ton letno.
○ V Borskem rudniku je pričela obratovati nova flotacija z zmogljivostjo 3.000 ton letno.
○ V Novem Popovcu — Srbija, je pričela obratovati nova cementarna, ki bo proizvedla letno 180 tisoč ton cementa. Istočasno je bilo rekonstruiranih tudi nekaj ostalih cementarn v državi.
○ V Štipu je pričela obratovati nova tkalnica bombaža, ki bo proizvedla letno 19 milijonov površinskih metrov bombažnih tkanin.
○ Lani je pričel s proizvodnjo tudi kombinat svile v Titovem Velesu.
○ V Zagrebu je pričela obratovati velika tovarna, ki proizvaja margarino.
○ Lani so dozidali v Zagrebu veliko klavnico »Sljeme« . Enaka klavnica je bila zgrajena tudi v Skoplju.
Uspešno delovanje SZDL
v Lendavi
(SZDL bodo morali veliko bolj upoštevati — 99% udeležba na volitvah)
Konec decembra so ocenili svoje delo tudi člani SZDL. Tov. Viktor Novosel predsednik MO SZDL, je poročal, da so sprejeli lani v organizacijo nad 50 članov. Za vse člane je bila med letom urejena kartotečna evidenca.
Na štirih članskih sestankih so razpravljali o gospodarskih in političnih vprašanjih. Odbor SZDL je bil dobro povezan s KZ Lendava. Reševal je tudi probleme društev. Med najbolj kritične sodi gasilsko društvo, kateremu primanjkuje aktivnih članov. Mladinska organizacija se še vedno bori za prostore, v katerih bi se njeni člani lahko shajali in izobraževali. Mnoge organizacije in društva, ki so v mestu, so bila tesno povezana s SZDL, vendar pa so se nekatera obračala samo s prošnjami za dodelitev finančnih podpor. V tem pgledu pa je organizacija SZDL imela velike težave, saj vse leto ni bila deležna nobene finančne podpore ObLO.
V poročilu je bilo povedano, da je v nekaterih lendavskih podjetjih in ustanovah domala polovica delavcev izven SZDL. Marsikatere probleme, o katerih bi morala
spregovoriti SZDL, so čestokrat reševali za zaprtimi vrati.
Živahna razprava je pokazala, da so člani SZDL v Lendavi našli svoje mesto in probleme, ki zadevajo njihovo organizacijo. V bodoče bo potrebno posvetiti več pozornosti izobraževanju delavcev v sindikatu in prirediti več predavanj v okviru Ljudske univerze.
Na zboru je spregovorila tudi mladina. V letih izgradnje velikih
gigantov je bila lendavska mladina med prvimi v Prekmurju. Pred njo so bile velike naloge, ki jih je častno izvršila. Zakaj ji potem merodajni ne ustrežejo, da bi dobila primerne prostore. V Lendavi je še prostorov. In marsikdo se vpraša: »Ali je vseeno, kje se bo vzgajala naša mladina?« Govora je bilo tudi o pobegih naše mladine čez mejo. Čestokrat je zelo žalostno, da smo sami krivi, če pride do takih pobegov.
»Prav nič me ni sram, če pred organizacijo, katere član sem izpovem, da sem naredil sramoto svoji domovini, ker sem pobegnil v Avstrijo« je dejal tov. Julij Balaž. Bil sem mladinec; štirikrat sem kot prostovoljec sodeloval v velikih delovnih akcijah. Takrat me je vsakdo poznal. Sedaj pa, ko imam drušino in dva otroka, so me mnogi pozabili, tako sem pod silo razmer zapustil domovino. Mar to ni upravičen očitek krajevni skupnosti? Prav je, da je o tem spregovorila tudi SZDL.
Aktivnost SZDL v Lendavi pa so potrdile tudi volitve, ki so bile 30. decembra, saj se jih je udele-
žilo 99 % članov, poleg tega pa se je vpisalo v organizacijo več novincev. V zvezi z volitvami je vedno omeniti lendavska podjetja, ki kljub razglasitvi niso izobesila zastav.
Mladina
v Gančanih je znana po svoji aktivnosti — zlasti na izobraževalno-prosvetnem področju. Na sliki: Mladinska dramatska skupina ob uprizoritvi Goldonijeve komedije Nenavadni dogodek.
Zakaj ne pokličemo takih ljudi na odgovornost?
Ignac in Ivan sta pred leti izgubila starše. Sedaj sta pri svojem svaku N. F. v Lendavskih goricah št. 447, ki izkorišča tudi del premoženja njunih staršev. Vse bi bilo prav, če bi N. F. vedel ali pa še morda predobro ve, da je v naši domovini izkoriščanje in pretepanje otrok prepovedano.
Nekaj besed iz razgovora z njunim skrbnikom Jožetom Krampačem in dvanajstletnim Ignacem, učencem tretjega razreda osnovne šole v Lendavi. Šestnajstletni Ivan in dvanajstletni Ignac že več kot dve leti spita v kravjem hlevu, kljub temu, da bi
se za nju našlo dovolj prostora v kuhinji, če ga že v sobi ni. Ivan in Ignac morata poleti vstajati že ob štirih, krmiti živino, poleti pa delata na polju in v goricah. Mlajši Ignac si v šoli čestokrat ni upal povedati, da je moral ostati doma, ker je delal na polju in v vinogradu. Za učenje je bilo le malo časa, zato ni čudno, da je v šolo prihajal brez domačih nalog. N. F. je zelo malo skrbel tudi za čistočo, saj si Ignac po dva tedna ni mogel izmenjati perila. Med družino gospodarja in fantoma je tudi razlika v hrani. Malemu Ignacu je videti, da je za svojo starostno dobo podhranjen. Ali si lahko mislite, kako je bilo Ignacu v šoli, ko je učitelj govoril o enakopravnosti državljanov v socialistični domovini? Razumljivo je, da so se v njegovih očeh pri taki razlagi mnogokrat zasvetile solze. Ko so učenci v odmoru južinali, jih je Ignac, ki ni imel ničesar, samo od daleč opazoval.
Kmalu nato je Ignac razumel besedo skupnost in družba. O razmerah, v katerih živi, je njegov tovariš povedal pred vsem razredom. Od tistega dne so ga učenci še
bolj vzljubili. Vsak dan mu prinašajo južino. Še več! Šimonkov Franček mu je prinesel celo hlače in srajco, Pojbičeva Helena pa nove nogavice. Ignac je že dojel, kakšno dolžnost ima vsak posameznik do skupnosti, a nerazumljivo pa mu je še vedno, zakaj njegov svak z njim tako kruto postopa.
Pionirska organizacija na šoli je uspešno opravila svoje. Sedaj pa naj to store še odgovorni činitelji, kajti za vzgojo naše mladine smo odgovorni prav vsi.
-jo
Pomenek s sezonci
V ponedeljek. 7. januarja je bilo v Murski Soboti posvetovanje z sezonskimi delavci. Razpravljali so o izobraževanju, vključevanju v sindikat in bodoči zaposlitvi.
Konferenco je vodil zvezni poslanec tov. Vanek Šiftar. Navzočih je bilo 64 sezonskih delavcev.
Tretji odgovor na javno vprašanje:
DVA KRITERIJA ?
V članku »Odgovor na vprašanje« je bilo omenjeno, da bi mesnica že poslovala, če bi se izselila najemnica iz sobe, ki je združena z lokalom pekarne na Titovi cesti. Omenjeno je tudi, da ni mogoče kar čez noč brisati kolektivov (gostilniških). Niti z besedico pa pisec ne omenja, kam in kako naj se preseli lokal pekarne in kaj bi bilo s kolektivom pekarne. Morda za njih velja druga uredba?
Izgovor, da bivše mesnice nočejo urejevati zaradi tega, ker je hiša privatna last in je zato nemogoče imeti tam mesnico, ne vzdrži, ker je bil ponujen pekarni isti lokal s pripombo, naj jo preuredijo za prodajalno kruha. Res čudno: kar enemu ne odgovarja, naj bo drugemu dobro. Ker pa pekarna za preureditev nima sredstev, se temu seveda upira. Če bi odgovorni ljudje imeli interes, da pekarna še nadalje obstoja, bi ji bilo potrebno dati lokal na Titovi cesti, o nasprotnem primeru je bolje, da se podjetje likvidira ali združi z mestno parno pekarno, kajti s preselitvijo na avtobusno postajo je lokal že vnaprej obsojen na neuspeh.
Kar se pa tiče izselitve prodajalke, ni njena krivda, kot je omenjeno v članku, če ji stanovanjska uprava ni nakazala primernega stanovanja. Prvo prošnjo za stanovanje je vložila 1948. leta, drugo 1950. leta in zato, ker ti dve prošnji nista bili kolkovani (!), je leta 1953 vložila kolkovano prošnjo. Na vse te prošnje pa ni bilo nikdar nobenega odgovora. Maja 1954 je vložila četrto prošnjo in šele potem so ji lani nakazali stanovanje, toda to stanovanje ni ustrezalo njenim zdravstvenim pogojem. Da to ni izmišljeno, je dokaz,
da sta tudi obe naslednji stranki odklonili vselitev.
Toliko o pojasnilo glede izselitve pekarne, da javnost, ne bo mislila, da je prodajalka tisti kamen spotike, ki je zavrl razmah mesta.
ALI STE ŽE ČLAN PREŠERNOVE DRUŽBE?
»NEVIHTA« v M. Soboti
Sredi decembra so se o našem majhnem mestu pojavili plakati: napovedovali so »Nevihto«.
»Nevihta« spada med najboljša dela v ruski dramatiki in pomeni višek dramskega ustvarjanja Aleksandra Nikolajeviča Ostrovskega (1923—1886). Romantično — realistična drama, v kateri se jasno odražajo vsa napredna stremljenja Ostrovskega in njegovega časa, je poleg drugih njegovih del nevsiljivo pripravljala pot družbeni reformi s tem, da kaže svojemu času njegovo zrcalno podobo.
Dejanje drame se razvija v ruskem podeželskem mestecu Kalinovu ob Volgi. V nasprotju s čudovito pokrajino in lepo lego mesta je življenje v njem mučno, da, neznosno. Vlada mu nasilje, ki ga v drami predstavljata skrajno neveden, toda bogat, oblasten in pohlepen trgovec Dikoj ter bogata Kabanovka, licemerska, okrutna in nazadnjaška vdova. Mladi rod se upira temu tiranstvu: Dikojev nečak Boris in Kabanovkin sin Tihon pasivno. Kabanovkina hči Varvara z zaročencem Kudrjašem in snaha Katarina pa aktivno.
Osrednji lik v tej borbi je Katarina, nežna in sanjava, obenem pa odločna žena nesamostojnega Tihona. Njen tragični protest proti brezdušnemu, strašnemu življenju v carstvu Dikoja in Kabanovske je simbolični protest vseh zatiranih zoper izkoriščevalce. Zaostren konflikt med Katarinino dolžnostjo do moža in ljubeznijo do Borisa, ki je postala edini smisel njenega življenja, jo privede do javne samoobtožbe možu in
končno do samomora. Ne neposredno povezan z dejanjem, vendar svetla postava v tej mračni drami je lik Kuligina, preprostega urarja — samouka, ki sanja o perpetuum mobile in o družbeni blaginji. Njegov protest zoper obstoječe razmere je zavesten in utemeljen.
Živahno kramljanje v dvorani je utihnilo, ko se je zavesa dvignila. Igralci so občinstvo sprva nekoliko nespretno, potem pa čedalje zanesljiveje uvedli v moreče vzdušje nevihte, ki se je odražalo tudi v preprosti, a učinkoviti sceni.
Medtem ko so moški zaigrali nekoliko neokretno, so ženske pokazale več spretnosti. Posrečeno je zaigral nadutega trgovca Dikoja osmošolec Zdovc; tudi Roškar v vlogi človekoljuba mehanika. glasnika lepših dni, si je osvojil simpatije občinstva. Ivanič, ki je igral neodločnega Borisa, je bil neokreten in zahtevni vlogi, posebno v monologih, ni bil kos. Kolarš je svojo vlogo Tihona dobro odigral.
Ženski liki so bili bolj dognani. Prepričljivo je igrala Vogrinčeva staro Kabanovko in igra Kučanove v vlogi Varvare je bila prisrčna, preprosta in rahlo koketna. Izredno zahtevno vlogo Katarine s silnimi čustvenimi intervali je srečno odigrala šestošolka Antauerjeva, ki je prvič nastopila v resnem delu. Grozljiv, dasi premalo prepričljiv, je
bil nastop blazne starke — prerokinje, ki jo je igrala Valpatičeva.
Ni slučaj, da so se dijaki soboške gimnazije lotili ravno te drame. Čeprav je njena problematika našemu času in našim razmeram nekoliko odmaknjena in tuja, je vendarle globoko človeška in resnega gledalca prisili, da se zamisli.
Klasična drama Ostrovskega terja za svojo improvizacijo velike igralce. Dijaki so se večkrat znašli v njim neznanih situacijah in jim zaradi svoje mladosti in življenjske neizkušenosti pač niso mogli biti kos. Vendar kdor bi ocenjeval igralsko prizadevanje naših dijakov z nekimi absolutnimi profesionalno-gledališkimi normami, bi jim delal krivico. Toliko poguma, truda in požrtvovalnosti je bilo vloženo v to delo in uspeh ni izostal. Pod vodstvom spretnih režiserjev je »Nevihta« dozorela za uprizoritev. Občinstvo je pozorno spremljalo dogajanje in nagradilo igralce z dolgotrajnim ploskanjem.
Obe dobro obiskani uprizoritvi sta dokazali, da si Sobočani žele več takih gledaliških predstav. To in pa mladi gledališki naraščaj, ki je s tolikšno vztrajnostjo in požrtvovalnostjo pripravljal uprizoritev »Nevihte«, ponovno dokazuje, kako nujno je, da Sobota dobi prepotrebno gledališko dvorano.
Elica Petek
Občni zbor radenske ZB
Organizacija Zveze borcev v Radencih ima že lepo število članov, vendar so še ljudje, ki stoje izven nje; te bo treba letos vključiti .
Na občnem zboru so tudi sklenili, da bodo ustanovili strelsko družino, zbrali zgodovinski material, življenjepise članov in druge dokumente iz NOB. Organizacija bo v bodoče v največji možni meri pomagala otrokom padlih borcev in žrtvam fašističnega terorja. Pri odboru so ustanovili tudi sekcijo, ki bo poleti organizirala izlete na Pohorje v kraje, kjer se je boril Pohorski bataljon. Ob vsakoletnem Dnevu bodo obiskali obmejno karaulo v Petanjcih, pogostili vojake in jim priredili kratek kulturni spored.
DVA JUBILEJA
PRIMARIJ DR. EMAN PERTL
V slikoviti Prlekiji na Kapeli se je rodil pred petdesetimi leti naš jubilant. Šolal se je o Radgoni, Mariboru, kasneje v Pragi in v Beogradu. Leta 1955 je dokončal študij medicine.
Najprej je bil zdravnik o Ljubljani, nato nekaj časa na Dolenjskem. Končno je prišel za dve leti tudi v Mursko Soboto, nato pa o mariborsko bolnišnico. Šele tukaj je našel ose pogoje za razvoj. Posvetil se je dermato-venerologiji. Tukaj mu je bil dober učitelj primarij dr. Hugon Robič. Leto 1941 mu je prekrižalo ose načrte. Izseljen je bil v Srbijo, kjer se je posvetil splošni praksi. Leta 1944 pa je prešel na osvobojeno ozemlje.
Po osvoboditvi se je vrnil v Maribor, kjer je z veliko vnemo in čutom odgovornosti dozidal porušeno bolnišnico. Z delom v bolnišnici, o strokovni in poljudnoznanstveni publicistiki, si je pridobil zavidanja vreden ugled. Za požrtvovalno in vestno delo je bil pred nekaj leti odlikovan z Redom dela II. stopnje. Ob jubileju mu kličemo rojaki: Še na mnoga leta!
ARHITEKT FRANC NOVAK
Pred nekaj dnevi je slavil petdesetletnico — tudi naš domačin — arh. Franc Novak.
Jubilanta ceni kot strokovnjaka ne samo ožji krog sodelavcev in znancev, temveč velik krog slovenskih gradbenikov. Novak sodi med tiste ljudi, ki so pričeli prav pri dnu. Najprej zidarski vajenec, ki si je utrl zaradi darovitosti pot v srednjo tehnično šolo, od tam pa na dunajsko univerzo in v Pariz.
Danes skoraj ni večje stavbe v ožji domovini, ki ne bi nosila pečat njegove ustvarjalnosti. Soboška gimnazija, kino in vrsta drugih stavb ter spomenikov (spomenik heroju Štefanu Kovaču, spomenik prvim prekmurskim piscem itd.)
Jubilantu želimo, da bi bilo tudi njegovo nadaljnje delo uspešno in plodno!
POMURSKI VESTNIK, 10. jan. 1957
3
NAŠA ANKETA — NAŠA ANKETA — NAŠA ANKETA — NAŠA ANKETA — NAŠA ANKETA — NAŠA ANKETA — NAŠA ANKETA — NAŠA ANKETA — NAŠA
MURSKA SOBOTA SE ŠE NI UVELJAVILA
KOT KULTURNO SREDIŠČE POMURJA
ALI JE JAVNO MNENJE V VAŠI OBČINI NAKLONJENO GRADNJI POKRAJINSKEGA GLEDALIŠČA?
KAJ MISLITE O POKRAJINSKEM GLEDALIŠČU VI?
KAKO SE ODRAŽA POSLANSTVO MURSKE SOBOTE KOT KULTURNEGA SREDIŠČA POMURJA V KULTURNEM ŽIVLJENJU V VASI OBČINI?
KAKŠNO AKCIJO PREDLAGATE ZA POSPEŠITEV GRADNJE POKRAJINSKEGA GLEDALIŠČA V MURSKI SOBOTI?
ALI SO POGOJI ZA USPEŠNO AKCIJO TUDI V VAŠI OBČINI?
JOŽE VARGA, PREDSEDNIK Ob O SZDL LENDAVA:
»Več širine !«
V naši občini je javno mnenje le delno naklonjeno gradnji pokrajinskega gledališča — predvsem pri napredno usmerjenih ljudeh. V Lendavi je močna lokalistična usmerjenost v tem smislu »Najprej si moramo sami zgraditi kulturni dom, šele nato mislimo na pokrajinsko gledališče«. V Lendavi res ni primerne dvorane, zato pa je v naselju Nafte lepa in prostorna.
Pokrajinsko gledališče je absolutno potrebno za Pomurje, zato menim, tla se je potrebno lotiti načrtov realistično v okviru lokalnih možnosti. Gradnja sodobnega gledališča je velika zadeva, zato je potrebno to akcijo zastaviti čim širje in jo postopoma reševati. S kampanjskim delom trenutno ne bomo dosegli mnogo.
Poslanstvo Murske Sobote kot kulturnega središča Pomurja se v naši občini zelo skopo odraža. Stalnih stikov med DPD Svoboda obeh mest ni. Le enkrat do dvakrat na leto, če pride do gostovanj soboškega društva v Lendavi, obratno pa le enkrat na leto in še takrat je v Soboti zelo slab obisk. Nujno je. da se kulturnimi stiki, posebno med Soboto in Lendavo, ko slednja dobiva čedalje bolj delavski izraz, utrdijo in da končno razbijemo stari šovinizem, ki prihaja v gotovih primerih do izraza. Zgledna
izjema pa je tovariš Močan, ki nudi že več kot leto dni stalno in zelo dobro pomoč pevskemu zboru DPD Svoboda.
V naši občini bi bilo mogoče zbrati nekaj sredstev za gradnjo pokrajinskega gledališča. Kmetje
bi lahko prispevali pridelke, ki bi jih odkupila kmetijska zadruga in bi denar nakazali akcijskemu odboru gradnje gledališča. Ker v občini ni dosti gozdov, na les ni mogoče računati.
IVAN HORVAT, PREDSEDNIK ObLO BELTINCI:
»Potrebe po gledališču so prišle do izraza le pri intelektualcih«
Ko je občinski odbor SZDL začel od vas sproženo akcijo zbiranja prostovoljnih prispevkov za gradnjo pokrajinskega gledališča, je skoraj pri vseh osnovnih organizacijah naletel na odpor. Povsod so se sklicevali na krajevne potrebe (dograditev zadružnih domov, gradnja gasilskih domov itd.). Sami so takoj predlagali podobne akcije za svoje lokalne potrebe. Ugoden odziv je bil le pri uslužbencih ljudskega odbora, ustanov in prosvetnih delavcih.
Jaz osebno menim, da bi bilo v Soboti potrebno zgraditi primerno zgradbo, ki bi služila tovrstni kulturni dejavnosti in sem prepričan, da bi se z močnejšo propagando dalo dobiti lepo število pristašev za uresničitev tega cilja, vendar pa menim, da bo to težko doseči v teh letih, ko je dejansko skoraj v vsaki vasi nedograjen objekt družbenega standarda, mimo katerega ne bomo mogli iti. Zato bi na to navezal odgovor na četrto vprašanje in
vam predlagal, da bi naj po vseh občinah najprej uredili pereča krajevna vprašanja in da bi šele potem začeli z akcijo. V nasprotnem primeru bomo spet naleteli na iste ovire, ki jih sedaj nismo mogli premostiti. S tem bi morali sicer to akcijo za določeno dobo odložiti, vendar pa smatram, da bi bila ta pot vendarle krajša, kot pot. po kateri smo začeli akcijo izvajati.
Murska Sobota v naši občini izstopa kot kulturno središče Pomurja in zato ne moremo zaenkrat graditi gledališča v nekem drugem centru, kot sta, recimo. Lendava ali Ljutomer. Tega gledališča bi se lahko naši ljudje brez večjih stro-
škov posluževali. Priznati pa moramo, da so potrebe po gledališču prišle do izraza le pri intelektualcih, ne pa tudi pri množici kmečkega življa.
ZLATO PAVLICA,
PREDSEDNIK ObO SZDL RADGONA:
„Sem za gradnjo pokrajinskega gledališča, toda ne v pretirani obliki“
O posebni naklonjenosti javnega mnenja gradnji pokrajinskega gledališča je težko govoriti. Smatram, da stapljanje našega dela prebivalstva z novo politično teritorialno enoto — okrajem, še ni doseglo take stopnje, ki bi odstranila vsa podedovana nasprotja in krepko povezovala ta predel z okrajnim centrom v eno celoto.
Osebno smatram, da je temu predelu naše republike ali ožje: Murski Soboti, potrebno gledališče, s čimer bi omogočili živahnejši razvoj reproduktivne dejavnosti, ki v sedanjih razmerah skoraj ne presega dejavnosti večjih centrov našega okraja. Ker smatram, da je kulturna rast našega človeka v mnogočem odvisna od obojestranskega sodelovanja in vpliva, ki je konkretno, zaradi slabih materialnih možnosti v Murski Soboti ovirano, sem za gradnjo pokrajinskega gledališča, vendar ne v pretirani obliki. Za to stališče jemljem osnovo v sedanji kulturno umetniški dejavnosti, trenutnem in bodočem
številu prebivalcev v sami Murski Soboti, njeni ekonomski rasti itd.
Kulturnega poslanstva Murske Sobote v razvoju kulturnega življenja v naši občini skoraj ni zapaziti. Na naš razvoj reproduktivne dejavnosti sploh ne čutimo nikakega vpliva, še manj vzpodbud. Za primer naj navedem samo enkratno gostovanje orkestra in enkratno gostovanje dramske skupine Svobode v času obstoja novega okraja. Tudi pred tem ni bil zabeležen kak večji rezultat. Tu ne upoštevam vpliva po liniji šolstva (gimnazija, ekonomska srednja šola) in drugih strokovnih in političnih linij.
Smatram, da s splošno agitacijo ne bo dosežen vidnejši uspeh za pospešitev gradnje. Iskati je treba konkretnih oblik za zbiranje gradiva in denarnih sredstev. Mislim, da bi se na primer naša kulturno-prosvetna društva in Svobode kljub težkemu stanju obvezala, prispevati enkratni ali večkratni izkupiček od svojih gledaliških predstav v sklad za gradnjo gledališča, v kolikor bi to postalo sklep, odnosno
moralna obveznost vseh društev v okraju. Zato mislim, da je tu potrebno več konkretnih akcij, ne pa samo splošna agitacija.
Posebnih pogojev za uspešno akcijo v naši občini sicer ni, vendar bi se dalo, kljub gmotno težki situaciji, bodisi društev, gospodarskih organizacij itd., nekaj zbrati. Mislim pa, da bi se varali, če bi poveličevali pričakovanja.
Priprave za gradnjo kulturnega doma v Murski Soboti trajajo že osmo leto. Prav toliko let poteka diskusija o tem, kakšen kulturni dom naj bi bil grajen v Murski Soboti. Zadnji dve leti pa je govora izključno o pokrajinskem gledališču, ki naj bo grajeno v Murski Soboti. Vse te obširne razprave spremljajo akcije zbiranja prispevkov, toda v vsem skupaj doslej ni bilo nič sistematičnega ali vsaj toliko sistematičnega, da bi nas privedlo do nekega resnega zaključka. V Murski Soboti, kjer so se bili najsrditejši boji na to temo, so obstali pred dejstvom, ki jih je razorožilo, da namreč nikjer v Pomurju ni razumevanja za to akcijo in da se je vse skupaj spremenilo v soboško zadevo.
Zaradi vsega tega smo anketirali deset predsednikov (občin in občinskih odborov SZDL) v petih občinah: Ljutomer, Lendava, Radgona, Beltinci in Murska Sobota. Prejeli smo pet odgovorov in sicer le iz Radgone od obeh anketiranih predsednikov, iz Ljutomera nismo prejeli nobenega odgovora, n iz drugih občin po en odgovor. Bistvo mnenj vseh predsednikov, ki so odgovorili na pat zastavljenih vprašanj, je, da Murska Sobota še ni opravičila svojega poslanstva kot kulturno središče Pomurja in zato v glavnem med prebivalstvom ni takšnega razumevanja za gradnjo pokrajinskega gledališča, kot smo pričakovali. Akcija sama je velika, toda zasnovana je bila preozko, o njej se je pisalo in govorilo premalo in kar je bilo storjeno, je bilo storjeno kampanjsko. Zaradi tega v marsikateri vasi še danes ne vedo, za kaj gre, kajti nekaj časa je govora o kulturnem domu, nekaj časa zopet o gledališču, razen tega pa takšnega dela, ki bi opravičevalo zahteve po prispevkih za takšno stomilijonsko zgradbo, prebivalci niso imeli prilike videti v kulturno umetniških skupinah in kulturnih delavcih Murske Sobote, ki še temu mestu niso mogli prispevati večje živahnosti.
BRANKO ZADRAVEC,
PREDSEDNIK ObLO
GORNJA RADGONA:
„Pomembna kulturna pridobitev, toda . . .“
Po mojem mnenju v naši občini še ni prodrla misel o gradnji gledalšča v Murski Soboti, ali bolje rečeno, o pomenu takega gledališča se še ni dovolj govorilo, niti pisalo.
Osebno smatram, da bi bila izgradnja pokrajinskega gledališča zelo pomembna kulturna pridobitev, v pni vrsti za mesto in okolico Murske Sobote, pa tudi za ostale predele okraja.
Zaenkrat ne bi mogli govoriti o tem, da bi se poslanstvo Murske Sobote kot okrajnega kulturnega središči vidno odražalo v kulturnem življenju naše občine.
Mnogi ljudje v naši občini verjetno ne bodo voljni dajati prispevkov za gradnjo tega objekta, nekaj takih bo prav gotovo tudi v središču občine, vsekakor pa je mogoče upati, da bi ob pravilnem tolmačenju nabiralna akcija tudi v naši občini uspela, čeprav morda ne v taki meri kot bo to mogoče doseči v občini Murska Sobota, odnosno drugih bližjih občinah.
JOŽE VELNAR, PREDSEDNIK ObLO MURSKA SOBOTA:
»Prirejati akcije, ki bi prinašate materialna
sredstva . . .«
Javno mnenje naše občine je naklonjeno gradnji pokrajinskega gledališča, saj je o njegovi potrebi prebivalstvo razpravljalo že na raznih sestankih. Posamezni zbori volivcev so sklenili, da prebivalci prispevajo za gradnjo gledališča les, vožnje in drugo, vendar ne moremo računati na visoke milijone, temveč le na stotisoče.
Po mojem mnenju je gledališče v Murski Soboti nujno potrebno. Sobota je dandanes politični, gospodarski in tudi kulturno-prosvetni center Pomurja, zato je javno mnenje v naši občini za gradnjo pokrajinskega gledališča. Če pogledamo druge okrajne centre, kakor Ptuj, Kranj, vidimo, da nobeno mesto ni brez gledališča. Sobota je v tem pogledu nekoliko zaostala, saj je bila do zadnje dobe velika vas. Sobota ima sedaj samo eno gledališko dvorano in to v domu TVD Partizan, a ta dvorana je pravzaprav telovadnica. Gledališče ali gledališka dvorana v Murski Soboti je potrebna, ker se drugače Sobota ne bo mogla uveljaviti kot center napram Ljutomeru, Radgoni in Lendavi. Po mojem mnenju Murska Sobota brez gledališča oziroma gledališke dvorane ne more biti, saj gledališče ni potrebno samo za naše diletante, potrebno je za diletantske skupine iz vsega Pomurja, kakor tudi za gostovanja raznih poklicnih gledališč. Murska Sobota je odda-
ljena od naših osrednjih kulturno-prosvetnih centrov, prebivalci težko pridejo do kvalitetnih gledaliških predstav in tudi za to je potrebno, da je v pomurskem centru gledališče, kjer morejo gostovati ansambli iz Ljubljane, Celja, Kranja, Maribora in Ptuja.
Zaradi zidanja gledališča je bilo v Soboti že več sestankov, a nobeden ni rodil nekih pozitivnih in do-
končnih zaključkov, razen tega, da imamo poseben gradbeni odbor za zidanje gledališča. Izdatki za zidanje gledališča bi po proračunu bili
tako visoki, da jih naša skupnost ne bi zmogla, saj smo razpravljali o cca 200 milijonih din. Prvotno je bilo mišljeno, da bi pretežni del prispevalo prebivalstvo Pomurja, a na naše prošnje smo pri vseh občinah naleteli na gluha ušesa. Devet občin Pomurja ne čuti potrebe za gradnjo gledališča v Murski Soboti, a Sobota sama pa res ni zmožna, da bi nabrala toliko prispevkov, ki bi zadostovali za zidanje potrebnega gledališča. Sobota ima komaj 22 tisoč prebivalcev, a če bi vsak prebivalec od otroka do starca prispeval 10.000 din, bi to komaj bilo 220 milijonov. Takšnih prispevkov prebivalstvo soboške občine z vsemi svojimi podjetji ne more ustvariti in zato bo treba adaptirati bivšo kinodvorano v gradu za gledališko dvorano. Stroški za takšno prezidavo ne bodo tako veliki, a Sobota, 'center Pomurja, pa bo vendarle dobila gledališko dvorano in se bo lahko izživljala na kulturno-prosvetnem področju.
Po mojem mnenju so v naši občini pogoji, ki lahko rodijo uspehe, vendar pa bo za to potrebno mnogo prepričevanja na množičnih sestankih SZDL, na zborih volivcev, po sindikalnih podružnicah itd. Potrebno bi bilo prirejati tudi dobro organizirane tombole ali razredno loterijo, sploh takšne akcije, ki bi prinašale materialna sredstva in to v prvi vrsti denar.
NAŠA ANKETA — NAŠA ANKETA — NAŠA ANKETA — NAŠA ANKETA — NAŠA ANKETA — NAŠA ANKETA — NAŠA ANKETA — NAŠA ANKETA — NAŠA
Mire Pucove dramo »Svet brez sovraštva« je lani oktobra uprizorila tudi dramatska skupina soboške Svobode. Na sliki: Prizor z odra
POMURSKI VESTNIK, 10. jan. 1957
4
PREKMURSKI TISK
SREDI
BUDIMPEŠTE
(Zapisek s poti)
V začetku oktobra 1956, še pred krvavimi madžarskimi dogodki, je bil budimpeštanski Nacionalni muzej, kot po navadi, poln stoterih obiskovalcev. Največ je bilo, kaj pa, študentov, ki se jim je začelo semestralno delo in ki so hiteli proti knjižničnim dvoranam. Treba je namreč vedeti, da v monumentalnem poslopju Nacionalnega muzeju domuje od 1846. leta največja madžarska in ena največjih evropskih znanstvenih knjižnic — Szécsenyijeva deželna knjižnica.
Ko sem se po stranskih muzejskih hodnikih s številnimi arheološkimi eksponati povzpel do izhodiščne dvorane s katalogi in ko sem se po vljudnostnih napotkih dokaj številnega osebja znašel v eni izmed čitalnic, sem se znova prepričal v to, da pravzaprav tu ne gre samo za ogromno knjižnico, temveč tudi za pravcati knjižni muzej. Bedekersko serviranim številkam sem verjel brez pridržkov. Blizu 5 in pol milijona knjig, revij, časopisov, dokumentov in rokopisov je zares veličasten kulturni zaklad, ki bi ga človek venomer občudoval zdaj s te zdaj z one strani. Če me ne bi obkro-
žalo delovno čitalniško ozračje — kot že rečeno, v naj večji meri mladih ljudi, študentov — bi se morda še in še potapljal v razmišljanje o edinstvenem knjižnem bogastvu, tako pa sem se kaj hitro vrnil na realna tla poslovnosti.
Spotoma sem namreč prišel na obisk k prekmurskemu tisku in publikacijam o Prekmurju, na katerih se zdaj bržkone uporno nabira prah, ki pa so jih svojčas svetoštefansko navdahnjeni gospodje tako pogosto jemali v roke in na ta ali drug način hoteli koristiti v velikomadžarske namene.
V tej »milijonski« knjižnici je zbranega mnogo tiska, ki je v neposredni zvezi s slovenskim jezikovnim področjem med Muro in Rabo ali ki zadevajo kulturno in politično zgodovino Prekmurja. Dragocena
redkost v tem pogledu je edini ohranjeni izvod »Abecedariuma Slowenszko« iz leta 1725. Med grmado najrazličnejših knjig najdemo tudi ostala redkejša dela prvih prekmurskih nabožnih in posvetnih piscev.
V časopisnem oddelku, ki šteje blizu 130 tisoč listov in revij, so me posebej zanimali lokalni prekmurski tedniki. Najprej sem se zaustavil na registrskih številkah pomadžarjevalnega organa »Muraszombat és vidéke«, ki je izhajal v letih pred prvo svetovno vojno ob Kuharjevi »Morski krajini« (iz leta 1923). Podrobno pa sem si ogledal dobro ohranjen primerek Augustichevega »Prijatela« »znanost razserjüvajôcse meszecsne novine«, ki so izhajale v Pešti v letih 1876—1879 in ki so v Prekmurju vedele takorekoč samo za »Slovene«, ne pa za kake »Vende«. Izmed nekaterih objavljenih novic iz Prekmurja se mi je vtisnil v spomin značilen razpis učiteljskega mesta v Velikih Dolencih. Učitelju so takrat med drugim ponujali kot plačo za enoletno delo »45 keblov žita, 5 keblov prosa itd.«, moral bi pa vedeti slovenski in madžarski . . . V beležnico bi si mimogrede prav gotovo zapisal še kako zanimivost iz »Prijatela« in drugega tiska, čas pa me je neusmiljeno preganjal iz čitalnice.
Še pod vtisom tega neposrednega srečanja s prekmurskim tiskom sredi zanemarjenega madžarskega velemesta sem izven zidov Nacionalnega muzeja neenkrat pomislil na to, kako bi bilo zanimivo prebirati poseben spisek prekmurian, ki so jih skozi eno stoletje zlagali v Szécsenyijevi biblioteki in v raznih drugih knjižnicah po zapadnih županijskih središčih. To pa, seveda, ni lahko in enostavno uresničljiva želja. Še vsa sreča, da je po nekaterih vesteh ta ogromna knjižnica, v kateri domuje tudi pomemben prekmurski tisk, prebrodila zadnjo vihro, ki je z ognjem in dimom zajela tudi poslopje Nacionalnega muzeja.
F. Šebjanič
Ludvik Vrečič — slikar, tragično preminul v zadnji vojni na Madžarskem. Pokopan je v Budimpešti. Na sliki: Slikar pri delu.
Časopis
„DELO IN VARNOST“
štev. 8 — 9
Izšla je dvojna 8—9 številka strokovne revije »Delo in varnost«, ki jo izdaja Zavod za proučevanje organizacije dela in varnosti pri delu LRS v Ljubljani. Iz vsebine : Franjo Aleš: Oddelki za organizacijo dela v podjetjih; dr. Leon Jerovec: Kritična točka v poslovanju gospodarske organizacije; ing. Franc Debevc: Komunikacije v podjetju; dr. Mirko Pibrovec: Uporaba psihologije dela v industriji; I. B.: Problemi medsebojnih odnosov v gospodarstvu (poročilo z mednarodnega kongresa v Holandiji); ing. B. M.: Zaščitna očala; Franjo Belak: Higiensko-tehnična zaščitna služba v tekstilni industriji; Franc Prelovec: Nesreče pri delu v celjskem okraju; Jože Štusej: Nesreče pri delu s krožnimi žagami; ing. Janko Švajger: Nesreče pri delu v slovenskih železarnah: ing. Boris Gostiša: Prirodni brusi in umetni brusilni koluti.
Knjiga pravljic o Prekmurju
Pri Založbi Obzorja v Mariboru je pred kratkim izšla drobna knjižica pravljic in zgodbic o Prekmurju »Grozdje stare Magdičke«. Avtor knjižice je Ema Robnik,
ki je kot učiteljica več let službovala v dolinskem predelu Prekmurja, ilustrator te prikupne zbirke pa je prekmurski rojak Lajči Pandur. Zbirka je bila nagrajena s tretjo nagrado založbe za slovenske izvirne pravljice.
Čeprav je knjižica izšla v zbirki »Pravljica« in je za to zvrst sprejela tudi nagrado, je med osmimi krajšimi deli samo Det pravljic. Ostale tri (Grozdje stare Magdičke, Zidar in Potres) pa so črtice, ki nekako ne spadajo v celotno zbirko. O njih pozneje.
Med naj lepša dela sodi v zbirki šaljiva pravljica Klimbes in Klimbesica«, ki je prava mala mojstrovina. V »Beli ženi« pripoveduje Robnikova o lepi točajki Sidi, nesrečni nezakonski materi, ki utone v tolmunu, odkoder prihaja vsak večer obiskavat svojega zapuščenega sinčka. Ta nepravljični motiv je pisateljica mojstrsko obdelala, da ji tudi največji moralisti ne bodo mogli ničesar očitati. Po svoje zanimiv je tudi »Tinek«, čeprav motijo nekatere obrabljene pravljične fraze (počil — skočil, lonec — konec), ki k takemu načinu pripovedovanja, kot ga ima Robnikova, nekako ne spadajo. Med dobra dela te zbirke lahko še štejemo po narodnem motivu prirejeno pravljico »Džiler«, ki je pa zelo svojsko obdelana. Tudi basni »Maček in kokoš« na koncu knjige ni kaj očitati, razen tega, da nekako razbija harmonično celoto zbirke.
Manj izrazito svojska je Robnikova v črticah. Zdi se mi. da je hotela biti na vsak način sodobna, pri tem pa je zanemarila celotno zgradbo in zašla ponekod celo v že preživelo frazarjenje. Posebno močno pride to do izraza v zgodbici »Grozdje stare Magdičke«. Mnogo boljša je črtica »Zidar«, čeprav bi se tudi tej dalo marsikaj očitati. Ne morem pa razumeti, kako je mogla avtorica sprejeti v svojo zbirko »Potres«, ki mlademu bralcu ne pove ničesar in se sam sprašujem, kaj je mislila pisateljica s tem delom pravzaprav povedati. Zgodba je samo dobra šolska naloga in nič več.
Za zaključek pa še kratko ugotovitev: Robnikova zna brez dvoma dobro pisati, čeprav v svojem pisanju ni samostojna. Njena dela nekoliko spominjajo na Miška Kranjca, kar pa se ji da pri prvi knjigi še nekako spregledati. Upamo, da bo v svojem nadaljnjem delu bolj samonikla in nam bo v kratkem še napisala kako delo o Prekmurju, o tem »prečudežnem svetu, ki ima dve podobi«, v katerem vidiš čudovite reči, samo »če jih gledaš s srcem«.
Robnikova je na naš svet gledala s srcem in zato smo ji tudi hvaležni.
Palko Dolinec
FRANC ŠRIMPF:
EVROPA - AFRIKA - EVROPA
Franc Šrimpf ni neznano ime v slovenski žurnalistiki in književnosti. Pričel je kot novinar in v njegovih člankih je bilo takoj spočetka čutiti, da so pisani z literarno ambicijo. Od teh, sprva še tipajočih sestavkov, je šel njegov razvoj vse boli v čisto literaturo. Šrimpf je do danes napisal večinoma črtice in novele, ki so jih natisnili Nova obzorja, Borec, Večer in ki so jih predvajale radijske postaje v Ljubljani in Mariboru.
Potopisna povest EVROPA — AFRIKA — EVROPA — je njegov knjižni prvenec. Zdi se, da je avtor sam najbolje opredelil svoj tekst s tem, da mu je dal podnaslov »potopisna povest«. Ni nam toliko do tega, da bi ugotavljali ali je Šrimpfov tekst čisti potopis ali ne in ali je mogoče v razmeroma kratkem času podati sliko obiskanih krajev ali ljudi. V tem pogledu ni mogoče postavljati nobenih zakonov, saj je znano, da nekateri ljudje ne, prinašajo s seboj z dolgih potovanj ničesar razen kart in razglednic, da pa znajo nekateri vsako tudi še tako kratko potovanje izrabiti za obogatitev svojega obzorja. Treba je napisati, da je Šrimpf s tega svojega razmeroma kratkega potovanja prinesel precej zanimivih, izvirnih pa tudi dovoli svežih impresij, ki bralca pritegnejo.
Zdi se, da je avtor iz bojazni pred nezainteresiranostjo bralca, ki se boji presuhoparnih opisov, svojo potopisno povest vokviril z ljubezensko zgodbo, ki celotnemu tekstu ni niti v preveliko korist niti v breme, temveč igra le vlogo poživljajočega nadiha.
Če bi na kratko označili način Šrimpfovega pisanja, bi dejali, da je Evropa — Afrika — Evropa zmes solidnih opisov, reportaže, čistih literarnih prebliskov in nekaterih filozofskih razpravljanj. V tej obliki
motijo morda le filozofski odstavki ki nekako izpadejo iz celotne zasnove teksta. Avtor bi jih lahko mirne duše izpustil, tak tekst bi z njihovo odsotnostjo le pridobil. To in pa nekaj manjših jezikovnih spodrsljajev nikakor ne more vzeti cene knjižnemu prvencu mladega avtorja. Dosedanje število in kvaliteta slovenskih potopisnih tekstov ne more dajati nikomur povoda, da bi zviška ocenjeval Šrimpfov tekst ali ga celo omalovaževal. Upoštevati je treba, da je to njegov prvenec, ki daje slutiti še mnogo neizrabljenih literarnih sil, ki se bodo v kakšni drugi, čisto literarni knjigi še brez dvoma sprostile.
Pohvaliti je treba založbo Obzorja, da je kakor že dostikrat, tudi tokrat nudila domačemu avtorju oso podporo in s tem seveda tudi tako skromno razširjeni potopisni literaturi pri nas.
Dušan Mevlja
Franc Šrimpf
Dve, tri besede o oddelku NOV Pokrajinskega muzeja
v Murski Soboti
Vzporedno s snovanjem Pokrajinskega muzeja, njegovih etnografskih in drugih zbirk, je bilo zbranega precej zgodovinskega materiala iz NOV. Ko je bil Pokrajinski muzej odprt, je bila hkrati urejena tudi zbirka NOV, žal, samo v eni razstavni sobi, zaradi česar ni bilo mogoče razstaviti niti polovice že zbranega gradiva. Sedaj je v glavnem razstavljen dokumentarni in slikovni material, vse ostalo pa je shranjeno v depoju. Material, ki je razstavljen, prikazuje dobo od 8. aprila 1941 do 8. maja 1945, se pravi, celotno obdobje okupacije. Doslej manjkajo predvsem izčrpni grafikoni in dober topografski prikaz dogodkov.
Prihodnje leto bodo zbirko izpolnili z muzealijami, ki so že zbrane, delno pa tudi z lepim reliefom Pomurja in maketo, ki bo prikazovala potek partizanskih bojev v Pomurju.
Murskosoboški muzej — oddelek NOV ima v Ljutomeru tudi lepo urejeno podružnico. Tudi ta je bila že letos poleti dokončno urejena. Obe zbirki, murskosoboška in ljutomerska bosta sčasoma, ko bosta dopolnjeni, res veren prikaz narodno-osvobodilne vojne. Za obe zbirki pa bo potrebnih v prihodnje še nekaj prostorov in sredstev, kajti gradiva je med ljudmi še precej in škoda bi bila. če bi zginile v pozabo zapisane in slikane priče težkih dni zgodovine našega naroda.
ZA 500 DIN BO PREJEL KONCEM LETA 1957 VSAK ČLAN PREŠERNOVE DRUŽBE SPET 7 DRAGOCENIH KNJIG!
Bodo zadružni domovi služili kulturnim namenom?
V beltinski občini so še vedno nedograjeni zadružni domovi, ki zaradi tega ne morejo služiti svojemu namenu. Svet za gospodarstvo pri občinskem ljudskem odboru je priporočal kmetijskim zadrugam, naj najamejo kredite za dokončno dograditev zadružnih domov, vendar doslej ni bilo še ničesar storjeno. Kmetijske zadruge bodo morale tudi o tem zelo resno razmišljati in problem čimprej rešiti na ustrezen način.
Aktualni problemi:
Naš drugi del življenja
VII
Kralj alkohol
V	vseh časopisih beremo: Kaj je s kulturno zabavo pri nas? Zakaj ne sprašujemo: Kaj je z nekulturno zabavo pri nas? V bistvu je to pravzaprav isto vprašanje, toda prvo opozarja na praznino v življenju po delovnem dnevu, drugo pa na alkoholizem. Naš zaključek iz tega: gre za spopad med organizatorji družabnosti v kulturnih krogih in organizatorji »družabnosti« v gospodarskih krogih. Torej med zagovorniki nerentabilne in rentabilne družabnosti. In ker je vse v teh dneh nagnjeno v prid trenutne rentabilnosti nasproti »dolgoročne« rentabilnosti — je odločeno, naj ho organizator zabave alkohol.
Torej gostinstvo pod imuniteto! Gostinstvo je rentabilno. In ker je rentabilno predvsem za občine, naj živijo gostilne, naj živi potrošnja alkohola! Poskusimo utemeljiti: gostinstvo je gospodarska panoga, ki v svojem končnem učinku najde finančno postavko v občinskem proračunu, a občinski proračun — je prazna blagajna (veliko potreb in malo dohodkov v naših pasivnih krajih). Torej je treba pospešiti prodajo alkohola, napraviti gostilne še bolj privlačne, pogojev je dovolj — smo čitali nedavno — samo Sobota se je povečala za enkrat v teh nekaj desetletjih, a gostiln je manj kot nekoč. Torej odprimo še enkrat več gostiln! Saj smo Slovenci znani pivci, a tudi Prekmurci smo Slovenci. No torej — je treba dokazov napredka v popivanju. Tu so! Vina smo popili — vsak posamezni Slovenec: 1953 leta 16 litrov, leto dni pozneje že 28 litrov in še 365 dni pozneje kar 58 litrov. Žganja pa smo popili v teh letih: pet in pol, šest in osem litrov na osebo v vsakem letu.
V	bivšem ljutomerskem okraju so 1955. leta popili za 95 milijonov din alkoholnih pijač, davka pa so v tem letu plačali 170 milijonov din. Kako visok davek terja alkoholizem! Res, zavidanja vredno. In pravimo, da je kulturni davek visok. Saj, toda dovolite protialkoholik: žlahtna dobrina — žlahtni davek. Mi hibride iztrebljamo in sadimo žlahtnino, a v vaši kulturi? Ali ste za tako žlahtnino, ki pri nas ne uspeva ali pa pustite hribride rasti brez skrbi za to kaj se bo iz njih razrastlo. Dopuščate torej samo šmarnico in — šampanjec. Nič vmesnega — nič gostov.
Hvala, tovariš advokat alkohola — to sporočite našim kulturnikom in občinam in okraju. Tozadevnega odloka v Uradnem vestniku nismo zasledili — namreč sklepa, da je na hibride v kulturi navržena taksa in da je določen poseben znesek za potrebam primerne trsnice (razsadnike) iz sklada za pospeševanje kulturne zabave.
Konec. Takšnega sklada sploh ni.
In vendar bi morala biti sredstva za start proti alkoholizmu, za start kulturne zabave v boju proti zlu alkoholizma, v boju zoper malomeščansko dolgočasje. Sicer bomo dali vsako leto znova v Prekmurju za alkoholne pijače čez sto milijonov din kot 1954. leta ali 224 milijonov din letno v Pomurju, kot smo izdali leta 1955 za alkohol, ki smo ga popili. To seveda samo v gostilnah. Koliko alkohola pa smo pridelali doma in ga doma sami in s sosedi tudi zaužili? Da, čudovite številke, potoki in reke alkohola . . .
Toda še več!
Za alkohol porabimo v Jugoslaviji letno 120 milijard din, a za vse socialne dajatve 124 milijard din. Eno tretjino porabijo delavci za alkohol. Štirideset odstotkov ločitev zakonov gre na račun alkohola. En prebivalec popije letno 46 litrov alkohola. V gostinstvu odpade od skupnega prometa na alkohol 54 odstotkov, v Pomurju pa kar 70 odstotkov. številke so zgovorne kot le kaj. Alkohol je socialno zlo, ko ga uživamo čez mero. S prstom kažemo na alkoholike in na njihove razrvane družinske razmere in v isti sapi čujemo vzklike: gostinstvu je treba še pomagati, še ni dovolj gostiln, še nismo dovolj okrepili to gospodarsko panogo s strašno negospodarskim učinkom. Saj je vendar jasno, da alkohol vpliva tudi na delovno storilnost, torej na zmanjšanje proizvodnje in tako na zniževanje življenjskega standarda. Ne iščemo protiuteži alkoholizmu drugače razen z besedami, torej ne želimo, da bi delavec dal, namesto za alkohol, tretjino svoje plače za res kulturno zabavo, ker mu te zabave ne vemo nuditi in včasih naravnost nočemo nuditi.
Kralj alkohol!
VIII
Alkoholizem je bolezen
Za kulturo torej ni denarja. To smo že stokrat ugotovili — v isti sapi kot dejstvo, da je kultura nerentabilna in bo taka tudi ostala. V prid kluba delovnih ljudi (ali Svobode) ni mogoče zapreti gostilne. Za kulturni dom (ne gledališče) ni najti denarja — nič iz proračunov — ne v Pomurju, ne v Sloveniji za Pomurje (v Trbovljah so zgradili kulturni dom za 500 milijonov din) . . .
Kaj storiti? Gremo pač v gostilno na brizganec za pomiritev. Čim več brizgancev, tem več upanja, da pridemo na kartoteko varnostnih organov in na bele bolniške liste. Imeli bomo toliko in toliko izgubljenih delovnih dni, ki bodo na nek način izraženi v proizvodnji . . . Štirje odstotki alkohola v krvi moža, ki mu je stroj odtrgal roko ali pet nepreskrbljenih otrok zidarja, ki je napit padel z visokega odra in si razbil lobanjo. Poti v bolnišnico in umobolnico so široko odprte z znamenjem alkohola kot markacije. Poti v sodne dvorane . . .
Naši kraji dišijo jeseni po žganju in vinu, saj sedemdeset odstotkov pridelka sliv spreminjamo v žganje in ga sami popijemo. Iz dolgočasja? Zaradi zobobola? In če dojenček noče spati, mu damo v usta kruhek, namočen v žganje . . . Res originalna navada! Iz goric hodijo marsikje v šolo otroci po zajtrku iz vina' in kruha. Gostüvanja, praznovanja, imendani, jubileji . . . Potoki in reke vina in žganja v zdravje in pogum.
Veliki milijoni za alkohol pri nas, ki imamo mnogo potreb in ne tudi mnogo sredstev. Dinar je velik, če je porabljen za alkohol — za bolezen. Toda kaj hočemo v pasivnem podeželju, kjer so razmere težke, družabno življenje slabo in kulturna zabava — diskusije o gledališču in gostilne.
Zveza zdravniških društev izjavlja kategorično, da je alkoholizem bolezen, težka bolezen našega časa. Torej so alkoboličarji bolniki, ki jih je treba — kot vse druge — zdraviti. Socialno zavarovanje — tako pravijo zdravniki — bi moralo priznati stroške za njihovo zdravljenje. Toda, če je tako, so potrebne nove ustanove, dispanzerji in stacionarne postaje in zanje primerno zdravstveno osebje za zdravljenje alkoholikov.
Za to pa so potrebna sredstva. Če že osvojimo tezo, da je alkoholizem socialna bolezen kot tuberkuloza, potem morajo ljudski odbori zajamčiti potrebna sredstva. Ko hiša pogori, mora biti denar. Toda zavarovati se pred škodo — najti denar za preventivne mere. usmeriti življenje po delovnem dnevu v drug tok, koristnejši za človeka in skupnost . . . Tedaj nimamo denarja. Za uveljavljanje primernejše zabave nimamo sredstev . . .
Gospodarstveniki menijo, da so potrebne preusmeritve v gospodarstvu v povečanje proizvodnje brezalkoholnih pijač — ki pa so prav tako drage kot alkoholne. Pravniki trdijo, da je najvažnejše, preprečiti možnost tolikega pijančevanja, to pa naj bo doseženo z zakonom o omejitvi proizvodnje in potrošnje alkoholnih pijač. Že, toda najprej je treba za gostilne najti nadomestilo. Tu je na vrsti beseda političnih in drugih organizacij, pomoč ljudskih odborov . . .
Sindikati v podjetjih največ store, toda za njihovo učinkovito delo proti alkoholizmu, ki je tudi sestavni del boja za zvišanje storilnosti dela. so potrebne analize: o upadanju delovne sposobnosti organizma pod vplivom alkohola, o družinskih tragedijah, povzročenih zaradi alkohola, o škodi v gospodarstvu, izgubljenih delovnih dneh. o obratnih nesrečah, o vsem, kar povzroča zlega alkohol, tudi o zločinih, o živčno razkrojenih in v umobolnico prispelih. In še prav posebej o vzrokih, ki naredijo človeka iz dobrega delavca kroničnega alkoholika. Vem za ljudi, ki jim je okus alkohola naravnost zoprn in vendar se opijajo. Takšni si izboljšujejo okus z bomboni in podobnimi sredstvi in hkrati praznijo kozarce vina. Kakšni so vplivi okolja?
Alkoholizem je bolezen. Do sem smo se dokopali. Tudi za posledice te bolezni vemo, toda kakšni so vzroki, s čim se lahko varujemo pred to boleznijo?
POMURSKI VESTNIK, 10. jan. 1957
5
Več kruha
in drugih pridelkov s podeželja
Kakor si vsak razsoden in napreden gospodar ob zatona starega leta napravi načrt za naprej (denimo: kaj bo sejal in kako obdeloval svojo zemljo, da bo žetev bolj bogata, koliko živine bo redil in kako, da mu bo prinesla več dohodkov, kako bo vobče gospodaril), tako je tudi v državi, ki hoče napredovati in zagotoviti svojemu prebivalstvu boljše življenje. Pri nas predvidevamo in določujemo to v družbenih načrtih.
Na zadnji skupni seji Ljudske skupščine FLRJ so sprejeli zvezni družbeni načrt za leto 1957. Poglejmo si zatorej bolj od blizu tiste postavke, ki se nanašajo na kmetijstvo!
Več kruha in drugih kmetijskih pridelkov v novem letu, to je poglavitna gospodarska naloga, ki jo določa zvezni družbeni plan kmetijstvu. Vsaj toliko pridelkov kot jih je bilo v letu 1955, ko je bila pri nas razmeroma dobra letina.
Brez napredka v kmetijstvu prav zares ne moremo pričakovati boljšega življenja za vse naše delovne ljudi, predvsem še za delavce v industriji, pred katerimi je prav tako zelo pomembna naloga: povečati delovno storilnost in tako zagotoviti večjo proizvodnost v podjetjih, kar je tudi edini ključ za povečanje plač in kupne moči našega prebivalstva.
Glejte, kako se organsko povezujejo dolžnosti in pravice našega delavca in kmeta (delavec: večja proizvodnja, boljše plače, več potrebnih sredstev za dostojno življenje — kmet: več pridelati, več dati na trg in dobiti več sredstev za dostojno preživljanje in umno gospodarjenje). Logični zaključek tega je: če bo delavec več zaslužil, bo lahko tudi več kupil — in — če bo kmetovalec več pridelal in dal na trg. se bo lahko gospodarsko in življenjsko veliko bolj okrepil.
Vsako leto izdamo pri nas okrog 100 milijonov dolarjev za uvoženo pšenico. Kaj bi lahko vse kupili za ta denar: stroje, opremo, surovine, več potrebščin za vse, tudi za kmeta . . . Izdelali bi lahko več vagonov za železniški promet, zgradili nove ceste, šole, bolnišnice . . .
Prav daleč ne bomo prišli — ne v industriji, ne v drugih gospodarskih panogah — če kmetijstvo ne bo odločno krenilo naprej.
Število prebivalstva naglo narašča v naši državi. Vedno več je lačnih ust, ki terjajo kruha. In spet ni dovolj, če vsako leto dobi delo toliko ljudi, kolikor se jih narodi; nič se nam namreč ne bo izboljšalo življenje, če bomo ostali pri sedanjem narodnem dohodku na prebivalca. Še poslabšalo se bo, ker bomo potrebovali več živil, to pa pomeni, da bomo morali več uvažati. Narodni dohodek mora zategadelj vedno naraščati, bolj kot narašča število delavcev v industriji. Naraščanje narodnega dohodka v kmetijstvu je še posebej važno, kajti če vas ne bo dajala več pridelkov na trg, bo morala nujno obtičati v revščini.
Za uresničenje teh smotrov, ki so določeni v družbenem planu, bo treba uveljaviti niz ukrepov. Investicije. Že dosedaj smo dajali za kmetijstvo milijarde, odslej pa jih bomo dajali še več — ne samo za večje melioracije (prekop Donava — Tisa — Donava), cenejša gnojila, boljše seme, škropiva, plemensko živino in stroje, marveč tudi za razvoj kmečkega šolstva (samo izobražen kmetovalec bo lahko izkoriščal pridobitve sodobne agrotehnike), raziskovalnih ustanov in predelovalnih obratov, graditev novih tovarn za umetna gnojila itd.
Razpoložljiva sredstva pa bo potrebno tudi pravilno uporabiti in vložiti samo v kmetijstvo. Kaj pomaga, če porečemo: toliko in toliko denarja bomo dali za kmetijstvo, potem pa investicijskih sredstev in namenskih skladov sploh ne uporabimo ali pa jih damo v druge namene! To se je lani dogajalo tudi pri nas.
Z letošnjim družbenim planom je dana solidna materialna podlaga za krepitev našega zadružništva, ki bo moralo veliko bolj dosledno izpolnjevati svoje naloge. Prav kmetijske zadruge lahko odločajo o uspehih, saj povezujejo pridelovalce kruha in drugih dobrin. Od pridelovalcev pa je tudi največ odvisno, zato jim je potrebno zagotoviti pogoje, da bodo lahko čimveč pridelali, ne samo zase in družino, marveč tudi za trg. Pridelovalcem bo treba bolj pomagati z delovnimi sredstvi in strokovnostjo, urediti trg in ga vspodbujati k opravljanju njegovih funkcionalnih nalog. Večji pridelovalni uspehi, obilnejši pridelki in več blaga na trgu — to pa je gmotni temelj kmetijskih zadrug.
Pred našim kmetijstvom so letos velike naloge. Za njihovo izpolnitev smo odgovorni vsi — ne samo kmetijski strokovnjaki, zadružni delavci, načrtovalci in delilci investicijskih sredstev, marveč tudi vsi kmetovalci. Sleherni zadružnik in kmetovalec je častno zadolžen, da neposredno sodeluje v tem pomembnem boju za večji kos kruha in boljše življenje vseh delovnih ljudi pri nas.	-ko
POCENI, ZANESLJIVO IN ZA VEČ LET:
Sadna drevesa zavarovana pred zajcem
Kaj zmore zajec — ta zaščiteni škodljivec v slabo zavarovanih nasadih, navajam nekaj primerov: Leta 1939-40 je uničil odnosno poškodoval okrog pol milijona sadnih dreves; leta 1951-52 pa četrt milijona. Stati stični uradi beležijo, da napravi zajčja divjad povprečno na leto za 100.000.000 din škode.
Nikakor ne moremo razumeti, zakaj je v današnji družbeni ureditvi ta izraziti sadni škodljivec še zmirom zaščiten, saj komaj krije desetino svoje škode z mesom, kožo in dlako vred.
Navedene številke pa tudi jasno pričajo, da mnogi sadjarji uporabljajo slaba obrambna sredstva, poleg tega pomanjkljivo ovijajo stebla, včasih ne o pravem času, opuščajo zaščitne plašče pri starejšem drevju, ki se še ni samo dovolj zavarovalo z odmrlo skorjo in podobno.
Na take pomanjkljivosti sem naletel ob ocenjevanju najboljših sadjarjev za nagrade. Pretežno se poslužujejo sadjarji dokaj starih, varstveno-mazilnih sredstev. Prvi uporabljajo apneni belež, drugi pri-
mešajo apnu goveje blato, tretji še dodajajo ilovico, žolč, kri in odpadke masti.
Nekoč sem prav tako namazal drevesca s takim univerzalnim mazilom in doživel hudo razočaranje: zajčji spak mi je do tal oglodal mlade jablane. Od tedaj odklanjam vsako staro, hvaljeno mažo.
Kakor se iz leta v leto pojavljajo na trgu razni novi, boljši kemični izdelki za varstvo rastlin, upam, da bomo dobili prej ali slej tekoči pripravek, ki bo zanesljivo odvračal zajca in blagodejno vplival na občutljivo mlado lubje. Nekaj takega prav gotovo željno pričakujejo vsi sadjarji, saj ima tekoča tvarina veliko prednost pred raznimi ovoji iz lesa (o žičnih mrežah sploh
ne govorim, ker si jih težko privoščimo), s čimer izgubimo mnogo časa, preden dobro zavarujemo drevo.
Pozneje, v novem nasadu sem pričel uporabljati slamo in nekaj let so slamnati ovoji zadovoljivo od-
vračali zajca. Leta 1942-43, ko je sneg zapadel čez kolena in je več tednov huda predla zajčjim želodcem, sem nekega dne našel pregrizene vrbove gožice, odrinjeno slamo in obglodana drevesa. Tudi vezi iz žice ne držijo dovolj čvrsto
mehke slame, ker jo znajo posebno starejši zajci strgati s šapami. Morda storijo to zaradi zrn, ki so ostala v klasju?
Poleg navedenih sredstev se ponekod poslužujejo koruznice in vej od iglavcev. Nekaj več naj nekdo napiše o teh sredstvih iz svoje prakse!
Najbolj praktični, zanesljivi in poceni so zaščitni plašči iz sončičnih palic, ki jih je pri vsaki hiši dovolj. Z njimi ovijam drevesa že mnogo let in jih imam poleg lesenih in žičnih mrež za najbolj zanesljivo sredstvo proti zajcu.
Ker dolgouhi glodalec ne napada sadnega drevesa samo pozimi, temveč tudi v jeseni in včasih celo poleti, zato nikoli ne odlašam z zavarovanjem in takoj, kakor hitro dozorijo sončnice, izberem in izpulim najbolj ravna in krepka stebelca. Nato jih prirežem na 180 cm v dolžino in vsako koničasto obsekam na korenu. Koničaste palice z lahkoto, brez pomočnika, na gosto podtaknem v rahlo zemljo okrog stebla in končno v zgornji tretjini zategnem plašč z žico. Tako je opravljeno delo za nekaj let.
Prepričal sem se, da sončnice odvračajo zajca 3 do 4 leta, in potem, ko postanejo trhle, jih tudi zgrize in obgloda drevje. To stori le v največji stiski!
Dandanes, ko opravljamo redno zimsko škropljenje, taki ovoji niso več praktični, ker jih moramo vedno pred škropljenjem odvijati in na novo obložiti drevesa. Zato sem si svojčas zamislil bolj porabne »sončične ograjice«, ki imajo vsestransko prednost pred dosedaj imenovanimi zaščitnimi plašči.
Postopek pri ograjevanju je naslednji: Na korenu koničasto obsekane, do 180 cm visoke sončnice zabodem v zrahljano zemljo 10 cm od stebla v krogu druga od druge po 4 cm. Nato v zgornji tretjini z žebljem ali s šilom prebodem vsako palico. Potem narežem 3,5 cm dolge in za mezinec debele čepe od bezgovih vejic. Končno napeljem skozi vbode žico tako, da med vsaki dve palici nanizam na žico skozi mehak stržen bezgov čep. Po izvršeni napeljavi konca žice zategnem, zvijem in delo je končano.
Podobno krožno ograjo lahko naredimo brez čepkov s prepletom dveh žic v zgornji tretjini palic. V tem primeru rabimo več žice in ograjica ni tako čvrsta kakor tista s čepki.
Kakor sem že omenil, imajo navedene ograjice veliko prednost pred drugimi zaščitnimi plašči, ki smo jih dostikrat uporabljali in sicer:
1.	Zadovoljivo zasenčijo mlado drevo, ki smo ga presadili iz drevesnice na osamljen, stalni prostor, kjer pogostoma sončna pripeka povzroči opekline na prisojni strani stebla.
2.	S škropivom lahko povsem operemo drevo.
3.	V taki mreži ni zavetišč za razne škodljivce.
4.	Sadno drevo je obvarovano za vse letne čase.
5.	Z ograjicami lahko visoko zaščitimo tudi srednje-debelna drevesa.
6.	Prihranimo si stroške, čas in delo za več let.
Ludvik Kosi
Tudi od zimskega škropljenja sadnega drevja je odvisen poznejši pridelek. To je važen sadjarski ukrep, ki bi se moral docela uveljaviti tudi pri nas
Tako drevo, kot ga vidite na sliki, pa res ne dela časti naši pokrajini, še manj pa našim sadjarjem
Tobakarji v Radencih
Tudi v Radencih imamo ljudi, ki so se na pobudo Tobačne tovarne Ljubljana odločili za gojenje tobaka. Med njimi je najbolj vestno opravil svoje delo 62-letni upokojenec Dominik Koser.
Na 14 arih posajene zemlje je pridelal 200 kg posušenih listov tobaka sorte »Sagadinska roža«.
Na kmetijski razstavi v G. Radgoni je prejel za razstavljeni pridelek denarno nagrado in pohvalo. Koser je bil leta 1948 odlikovan z zlato značko dela za sodelovanje pri gradnji zadružnega doma.
PROGRAM
predavanj Kmečke univerze Radia Ljubljana
V	soboto. 12. januarja:
Ing. Viktor Repanšek: Žlahtnjenje krompirja pri nas.
V	torek. 15. januarja:
Ing. Jože Rihar: Možnosti in načini odbire pri čebelah.
V	četrtek, 17. januarja:
Dr. Miran Orel: Pospešujmo pridelovanje namiznega grozdja. Predavanja se pričnejo vselej oh 12.30 uri.
OB KONCU
kmetovalčevega leta
Kmetovalčevo delo se ne konča s Silvestrom in ne začne s prvim januarjem, temveč takrat, ko se narava pokrije s sneženo odejo in ko v naslednjem letu padajo prve brazde in v njih prvo seme. Ta čas je sedaj — mati narava je pripomogla, da smo vse srečno poželi, pridelke če že nismo prodali, pa spravili v skladišče. Novi mošt je pretočen in postaja kristalno čisto vino.
Če se ozremo v preteklost kmetovalčevega leta, vidimo v njem razveseljive, zadovoljive dogodke in tudi žalostne.
O večjih katastrofah letos sicer ne moremo govoriti, pridelek žitaric je bil srednji in še tega lahko vnovčuje pridelovalec po. skromni ceni, tako: če zaračunamo obresti vrednosti zemlje, semena, dela, davek itd. se komaj pokaže pičel donos.
Pridelek vina je letos odličen, toda temu primerne so tudi cene. O odkupni in prodajni ceni raje ne govorimo. Pomurci z desne strani pravijo, da imajo iz tega koristi i gostinci i pivci. Letos se da dobro mešati z vodo in tako ne ubija vino telo in duha — temveč je zdrava pijača.
Sadja je bilo letos zadosti. Ker je primanjkovalo potrebnih vagonov, je trpel odkup kmetijskih zadrug. Sicer pa, če je izredna sadna letina v Pomurju, ne vedo, kam s sadjem. Ni čudno torej, če se tu in tam kdo pošali: »Pobirajte raje gobe, sušite dren — imeli boste kruli.« Sadje prinaša bogate dohodke, če ga pravilno vrednotimo. Če svežega ne moremo prodati, ga lahko na več načinov predelamo. Toda kje in kako? V Prekmurju je ogromno sadja in nihče ne pograbi tega vira dohodkov. Obnavljajo tudi stare sadovnjake in vzgajajo strjene komplekse — s pomočjo odseka za sadjarstvo pri OZZ. Celo privatniki dobijo sadike brezplačno.
V preteklem letu smo prejeli procentuelno najboljše dohodke od plemenske živine. O konjereji bolje, da ne govorimo. Prav-
nmogo dobre goveje živine je bilo prodane v Italijo in Nemčijo. Podjetja so si ustvarila precej deviz. Žitorodna pokrajina se spreminja v živinorejsko. Govorimo torej lahko o intenzivni živinoreji.
Napredni kmetovalci celo trdijo, da bo del deviz vrnjen v tiste kraje, kjer so prodali največ in najboljšo živino za izvoz. Šaljivec govori, da bodo podjetja imela še mnogo preglavic pri delitvi deviz kmetom.
V mlekarstvu smo prav dobri, le odkup je preveč skoncentriran. Tudi sanitarna inšpekcija OLO premalo spremlja odkup.
V perutninarstvu ozir. kokošjereji napredujemo. V preteklem letu je bilo odkupljenih 18,730.000 jajc. Morda ne bi bilo napak, če bi ustanovili perutninarsko zadrugo, ki bi pomagala odkupovati perutnino in jajca. Razbremenili bi tako delo in »solidno« poslovanje firm »Bovex«, »Vajda« in »Perutnina« (Koblencer).
Pridelovanje travniških semen ima iz leta v leto večjo in važnejšo vlogo. Uspehi, kakor tudi donosi so zadovoljivi. Veliko vlogo pri popularizaciji našega kmetijstva pa odigravajo silosi za insiliranje zelene krme. Kmetje se zanimajo tudi za insiliranje krompirja za svinjsko krmo.
Če bo torej naše gospodarjenje, računanje in življenjsko gledanje šlo vzporedno z željo po napredku, bomo zadovoljni, v blagostanju in ponosni tudi nad prihodnjo bilanco kmetovalčevega leta.	D. Titan
Obnova vinogradov še ni izgubila na svoji aktualnosti in vse kaže, da še dolgo ne bo. Ko pa je v naših goricah še toliko starih, in izčrpanih vinogradov! Na sliki: Traktor — goseničar pri rigolanju
Drevo na vasi
Slovenska lipa, toliko opevana in poveličevana, je bila že davno izbrana za življenjski simbol, tako da po pravici zaključuje pesem: . . . meni pa je do srca segala globoko. Vaška lipa, kdo bi se ne odkril pred tem stoletnim orjakom, pod katerim so tekla zborovanja in modrovanja naših očakov in ki je preživel rodove in bo še priča poznim potomcem o žalostnih, pa tudi veselih dneh naše zgodovine. Prikovano na mestu črpa drevo iz zemlje moč in po velikosti prekaša vse, kar je živega. Koliko zemeljskih prvin se pretoči in pretvori po čudoviti poti s pomočjo sončnih žarkov v teh listnih tovarnah v živo življenjsko snov! Koristi, ki jih prinaša drevje podeželju in mestu, so vsestranske. Prav ga vedo ceniti le dežele, ki so revne na gozdovih. Zato marsikje posvečajo vsako leto posebne dneve tudi drevesu in njegovemu obnavljanju. Tudi pri nas smo z mladostnim zagonom pogozdili že velike goličave. V tej smeri delujejo gozdne uprave, ki nadzorujejo sečnjo in stanje gozdnega bogastva. Priznati pa moramo, da so istočasno zunaj gozdov padla prenekatera drevesa, krivično obsojena na predčasno smrt.
Da zacelimo rane, ki jih je s tem utrpela domovina, pohitimo in izkoristimo prazne in puste prostore za saditev dreves. Za to smo poklicani na vasi prav vsi, od občine in šole do slehernega gospodarja, saj ima poleg lastnika zemljišča od posajenega drevesa korist tudi skupnost. Koliko je mrtvih prostorov po dvoriščih, ob domovih, v mejah in ob cestah, kjer bi prav s pridom lahko raslo primerno drevo! Prve obresti vloženih investicij bodo vračane že
nam, glavno korist pa bodo imeli potomci. Morda sameva na vasi nov spomenik še vedno neozelenjen, zato denimo v njegovo bližino vsaj eno drevo. Senčno počivališče ob prašni poti bi prijalo utrujenemu popotniku. Mnogo je primernih mest, kjer bi brez škode za okolico lahko lepšala lice pokrajine nova drevesa.
Od same lepote nimamo nič, bo dejal gospodarstvenik. Zato posaja v gozdni zemlji primerne vrste, ki mu dajo čim več dra-
gocenega lesa, v sadovnjak pa dobre sadne vrste. Čeprav sta izven gozda in sadovnjaka predvsem važna skladnost z okolico in namen, bodo tudi tu vrednost lesa in druge koristi soodločale pri izboru dreves za neizkoriščene prostore na vasi. Na deželi se navdušujemo predvsem za sadje, vendar bomo našli prostor, kjer se bomo težko odločili za jablano ali hruško. Kaj koristi, če padajo plodovi v gnojnico in cestno blato ali pa, če zaradi sence in neprimernih pogojev drevo ne rodi. Sem spadajo druga drevesa, primerna namenu in talnim razmeram. Naj naštejem še nekaj koristi, ki jih poleg vrednosti lesa in lepotnega učinka daje drevje.
Primeren drevesni nasad varuje vrt in polje pred vetrom, mrazom in drugimi vremenskimi neugodnostmi. Korenine nekaterih dreves utrjujejo in varujejo vodne stru-
ge in strme bregove pred poškodbami. Domove ščitijo pred cestnim prahom in dajejo zeželeno senco. Z drevjem zakrivamo grda poslopja, podrte ograje, zasenčujemo gnojišče, razmejujemo zemljišča in jih ograjujemo pred ljudmi in živalmi. Neposredno korist dajo še listje za steljo, včasih tudi uporabno cvetje ali plodovi ali pa lep duh.
Kaj bomo torej sadili, da bo uspevalo in bo najprimernejše? Kar poglejmo okoli sebe in kar dobro raste v okolici ob enakih pogojih, gotovo ne bo odpovedalo. Pri dokončni izbiri bo v veliki meri odločal tudi okus posameznika. Odvisno od okolja bo temu ugajal mogočni trmoglavi hrast, drugemu tajinstvena vrba. V drugo okolico sc bo morda lepše podala vitka breza. Eksotično drevje, kot so platana, krilati oreškar in vrba žalujka, lahko krasijo spomenik, zelenico sredi vasi ali druge, po važnosti upravičene prostore, vendar se tudi tja prav tako ali še bolj poda domače drevje, ki po slikovitosti ne zaostaja za njimi, ohranja pa pristnost pokrajine.
Poleg pravega kostanja, našega najstarejšega gojenega drevesa, ki je spremljal človeško naseljevanje in je napol gozdno, napol sadno drevo, in oreha, ki so si ga popolnoma osvojili sadjarji, je uporabno prav vse gozdno drevje. Akacija se zadovolji s prav vsako zemljo in uspeva tudi v strmem, suhem, peščenem, sončnem bregu, kjer drugo drevje odpove. Za svežo, vlažno lego z lažjo zemljo sta priporočljiva jesen in jelša, za težjo zemljo ob vodi tudi vrba. Popolnoma zgrešeno je naziranje, da so topoli, moda bodočnosti zaradi celuloze, ustvarjeni kot nalašč za kislo, za-
močvirjeno zemljo. Saj je res, da prenesejo tudi poplave, vendar stalne moče ne vzdrže. Tudi ta drevesa hočejo svežo zemljo z gibajočo se talno vlago. Izmed množice raznih topolov in jagnjedi vam bo strokovnjak svetoval najboljše za vaše okolje, pač drevje, ki bo obenem imelo čim večji prirast lesa. V lažji ali plitvejši zemlji dobro uspevajo breze in jerebike, v težji pa bukve, gabri, javorji in lipe. Če drevje meji na vrt, njivo ali travnik, je treba izbirati med takimi, katerih korenine ne škodujejo njivi in ne črpajo preveč vlage in hrane. V tem oziru so skromni jerebika, breza in trepetlika.
Napočila je jesen, najprimernejši čas za saditev dreves. Sadimo čim večja drevesca in jih zavarujmo pred živino. Na mestih, kjer ni zemlje, izkopljemo najmanj 70 cm globoko jamo, v premeru poldrugega metra in jih napolnimo s primerno zemljo. Tudi prostor za kompostiranje in gnojišče obsadimo z drevjem. Prav tako zavarujemo dom pred cestnim prahom, na dvorišče pa vsadimo lipo, da bo dajala senco za družinske pogovore po trudapolnem delu, povrhu pa še dober domač čaj.
Vodi naj nas načelo, da bomo za vsakim drevesom, ki ga poderemo — zasadili nekaj novih. Če ob novo speljani cesti ni prirodnega drevja, ji dajmo primerno sadno okolje. Le tako bo pokrajina mikavna, saj so poleg naravne razgibanosti samo drevesne skupine tisto, kar v največji meri povečuje lepoto' slovenske zemlje.
Franc Pirnat: Predavanje v okvi-
ru Kmečke univerze RL.
POMURSKI VESTNIK. 10. jan. 1957
6
Nekaj, kar žuli čebelarje
Naši čebelarji se zadnja leta vedno bolj pritožujejo nad slabimi letinami. Ajda, ki je bila glavna medonosna rastlina Pomurja, več noče in noče mediti. Zlasti se to opaža od leta 1952, ki je bilo za čebelarje naravnost porazno. Če takrat ne bi ljudska oblast čebelarjem s posojilom priskočila na pomoč, bi večina čebeljih družin pomrlo od lakote. Pa kljub temu je umrlo precej družin čebelarjem, ki se niso dovolj pobrigali za svoje čebele. Nič boljši pa nista bili leti 1955 in 1956. To pot je ajda ponovno na celi Črti odpovedala. Čebele so nabrale na ajdi le komaj nekaj malega za sproti, zimsko zalogo pa so morali čebelarji nadoknaditi s sladkorjem.
Čebelarji so zelo zaskrbljeni. Če bo šlo tako naprej, bo čebelarstvo propadlo.
Zlasti kmetje opuščajo čebelarjenje, posebno tisti, ki se ne morejo vživeti v to, da bi čebele v slabih letinah pitali s sladkorjem. Zaradi tega je v naših krajih že precej praznih čebelnjakov, ki nudijo žalostno sliko zamrlega čebelarstva. Upanja na izboljšanje tega položaja pa tudi ni, ker kmetovalci leto za letom opuščajo sejanje ajde. S tem pa je prizadeta tudi naša prehrana. Saj smo takorekoč pozabili na ajdovo kašo in žgance, ki so jih naši ljudje tako cenili. Nekako shajajo le še čebelarji, ki so bolj trdega »kova«, ki se prilagajajo novim pašnim razmeram. Razumljivo je, da pokrmijo velike količine sladkorja. To se je izplačalo, ko so se obnesle vsaj spomladanske paše.
Čebelarsko društvo v M. Soboti, kakor tudi ostala društva našega okraja, si prizadevajo to stanje izboljšati z zamenjavo ajdinega semena. Mnenja smo, da je naša ajda izrojena in zato ne donaša več koristi ne kmetovalcem in ne čebelarjem. Upamo, da nam bo naša ljudska oblast tudi v tem primeru priskočila na pomoč in podprla akcijo, da dobimo ajdino seme iz njene prvotne domovine. Če se nam to posreči, bodo tudi čebelarjem napočili lepši časi.	H. A.
SOBOŠKA KRONIKA
Poroke, rojstva in smrti od 22. decembra 1956 do 12. januarja 1957
Poročili so se: Štefan Novak, mesarski pomočnik iz M. Sobote in Tereziju Lukač, šivilja iz Kroga; Arpad Podlesek in Petronela Rajnar, oba uslužbenca OLO iz M. Sobote in Štefan Zadravec, mizarski pomočnik in Sonja Fridrich, šivilja, oba iz M. Sobote; Danijel Pleterski, zlatar iz Celja in Marija Horvat, reporterka iz Celja.
Rodile so: Julijana Horvat iz Černelavec, deklico; Marija Horvat iz Renkovec, dečka; Štefka Dora iz Motvarjevec, dečka; Marija Prajndl s Plitvičkega vrha, deklico; Ada Grujič iz Radgone, dečka; Slavica Slavič iz Stare nove vasi, dečka; Francka Lehar iz Ljubljane, dečka; Marjeta Bedič iz Hodoša, dečka; Kristina Rajbar iz M. Sobote, deklico; Barica Režonja iz Turnišča, deklico; Marija Utroša iz Hotize, deklico; Ema Fartek iz Kuzme, dečka; Emilija Vučkič s Suhega vrha, dečka; Jožica Kseneman iz M. Sobote, deklico; Anica Kos iz Borejec, deklico; Irma Bernjak iz Bratonec, deklico; Ivanka Mauko iz Radenc, dečka; Irma Vratarič iz Črnelavec, dečka; Magda Bučar iz Ljubljane, deklico; Rozika Dora iz Motvarjevec, dečka; Marija Križanič iz HrastjaMota, dečka; Marija Dominko iz Babinec, dečka; Matilda Novak iz Srednje Bistrice, deklico; Vika Horvat iz Ivanec, deklico; Ana Antolin iz Odranec, dečka; Marija Nežič iz Ivanjec, dečka; Marija Tibaut iz Žižkov, dečka; Marija Ciz iz Tešanovec, dečka; Neža Mikolič iz Radomerščaka, dečka; Ana Marčec iz Pristave, dečka; Marta Čeh iz Nedelice, dečka; Ljubica Peič iz Apač, deklico; Marija Šandor iz Gederovec, deklico; Zlata Temlin iz Puconec, deklico; Marija Pertoci iz Tropovec, deklico in Ana Bedek iz Šulinec, deklico. Rodile so v soboški porodnišnici.
Doma so rodile: Marjeta Srejš iz Bakovec, dečka in Štefka Škraban iz Kroga, dečka.
Umrli so: Ivan Novak iz M. Sobote, star 86 let; Anton Zmazek iz Dragotinec pri Vidmu, star 45 let; Mirko Horvat iz Lemerja star 3 mesece; Janez Kološa iz M. Sobote, star 73 let; Marija Mauko iz Rakičana, stara 72 let.
NESREČE IN NEZGODE
Spodrsnilo je na poledeneli poti 42-letnemu Valentinu Čučeku iz Kutinec pri Vidmu; zlomil si je levo nogo nad kolenom.
Tri prste desne roke je odneslo 29-letnemu Hinku Zajblu iz Lendave, ko je delal pri stroju v strojnem oddelku Nafte.
Z lestvice je padla 72-letna Ana Jaušovec z Zagajskega vrha pri Radgoni in si zlomila levi kolk.
Ko so se otroci igrali s sekiro, si je 6-letni Milan Slivnjak iz Ptuja, sedaj s starši na dopustu v Vaneči, odsekal dva prsta leve roke, tri pa poškodoval.
Pri sankanju si je močno poškodovala levo nogo 12-letna Dragica Recek iz Večeslavec.
Na gladki poti je spodrsnilo 76-letni Kati Kohek iz Srednje Bistrice: padla je in si zlomila desno nogo pod kolenom.
Pri padcu si je zlomil levo nogo v gležnju 56-letni Ivan Štajner iz Beltinec.
Tlačilec za ceste, težak 2 toni je hudo poškodoval prste leve noge 26-letnemu Evgenu Benkoviču, delavcu na avtocesti Videm-Krško, doma iz Bogojine.
Pes je obgrizel 77-letnega Jožefa Gomboša iz Tratnje vasi pri Apačah in mu prizadejal hudo rano.
Konj je brcnil 49-letnega Ludvika Lepošo iz Fokovec in mu zlomil levo nogo pod kolenom.
Na poledeneli cesti je padel 78-letni Jožef Ritlop iz Bistrice in si zlomil levo nogo nad kolenom.
Nogo si je zlomil tudi Aleksander Mikec iz M. Sobote, ko je padel na cesti zaradi poledice.
Na železne vile je padel 12-letni Janez Borovič iz Kroga. Železni klin mu je prebodel nogo, tako da je dobil dve hudi rani.
S kolesa je padel 42-letni Štefan Koren iz Male Polane in si zlomil več prstov na levi nogi.
Pri smučanju si je zlomil desno nogo Franc Gerlec iz Gerlinec pri Cankovi.
Na korenini v gozdu se je spotaknil 46-letni Jakob Hamler iz Ivanjševec pri Radgoni, padel in si hudo poškodoval desni komolec.
V domači sobi je padla 2-letna Olga Županek iz Predanovec pri M. Soboti in si zlomila levo nogo nad kolenom.
SMRT POD VLAKOM
27. decembra je nesla 49 let stara kmetica Alojzija Semenič s Kamenščaka pri Ljutomeru okno V popravilo k mizarju v Ljutomer. Šla je po železniški progi. Tedaj je privozil za njo vlak iz Ormoža; Se-meničeva pa ga ni slišala, ker je bila močno gluha in se tudi ni umaknila s proge. Nesrečo je bila tu. Stroj je nesrečnico podrl in ji razbil glavo. Kolesa so ji pa odrezala obe nogi in še druge poškodbe je dobila. Bila je na mestu mrtva.
Še nevoletne čestitke
Vsem prijateljem, staršem in znancem ter znankam želijo srečno Novo leto vojaki iz Velikega Gradišta: Štefan Majc, Dolič; Ivan Prša, Mala Polana; Franc Pavlinjak, Sodišinci; Ladislav Gor, Kapca; Štefan Kovač, G. Slaveči; Franc Kovačič, Krog in Ladislav Rudaš, Lendava.
Iz Slavonske Požege: Jože Meglič, Bakovci; Ernest Mesič, Dolenci; Jože Lovanjak, Berkovci in Gusti Seršen, Kobilje.
Vojaki V. P. 4041: Franc Režonja, Lipa; Ivan Memon, Apače; Martin Cigan, Sr. Bistrica; Jožef Vincenc, Renkovci; Franc Olaj in Vinko Jerič, Gančani; Alojz Kavaš, Ižakovci; Alojz Beko, Pertoča in Štefan Duh, Melinci.
Boriča pri Beogradu: Vili Benko, Janko Akerman, Jožef Turščak in Boris Kodrič.
. . . IN IZ FRANCIJE . . .
Družinam Karel Sakovič iz Zenkovec, Anton Šadl iz G. Slaveč, Mijo Kezele iz Lendave želi srečno Novo leto
družina Ficko iz Francije
Družinama Forjanič v Večeslavcih in Gomboc v Trdkovi želi vse najboljše v letu 1957
družina Alojza Forjaniča iz Francije
Okrajna zveza TVD „PARTIZAN“
OBVEŠČA:
Da se naši pripadniki, predvsem pa mladina priuči ali izboljša svoje znanje v zimskošportnih panogah, priredi Okrajna zveza Partizan M. Sobota v času od 20. do 26. jan. 1957 4 smučarske tečaje.
Teč. v G. Petrovcih vodijo: Karlek Karba, Janez Ovsenjak in načelnik društva G. Petrovci. Za organizacijo tečaja sta zadolženi društvi M. Sobota in Gor. Petrovci. Tečaj bo za društva: M. Sobota, Rakičan, Beltinci, Bogojina, Puconci, Križevci v Prekmurju in G. Petrovci.
Tečaj na Kapeli bo vodil tov. Stane Keršič, pomočnika si izbere sam. Za organizacijo sta zadolženi društvi G. Radgona in Slatina Radenci. Tečaj bo za društva: Apače, Razkrižje, Radenci, Videm, Ljutomer, Cven-Mota, Križevci pri Ljutomeru, Veržej, Tišina, Bučkovci in Gor. Radgona.
Tečaj v Lendavi vodi tov. Vinko Svetec in 1 član društva Lendava ali M. Sobota, ki pa bo določen naknadno. Za organizacijo tečaja je zadolženo društvo Lendava. Tečaj je za društva: Lendava, Črenšovci in Turnišče.
Propozicije:
Vsa društva, ki še niso poslala obrazcev, ki smo jim jih poslali za letno statistično poročilo, prosimo, naj to takoj store. Isto velja za redna mesečna poročila.
Januarja morajo biti redni občni zbori društev. Vodniški zbor in načelniki ter načelnice naj sestavijo izčrpno poročilo o delu. Poročilo naj bo napisano v dvojniku. En izvod pošljite z zapisnikom obč. zbora na OZ.
Proste vaje za rep. zlet so izšle v zadnjem Vestniku. Društva, ki tega Vestnika nimajo, naj ga naročijo pri Rep. zvezi.
Program dela za leto 1957 vam bomo poslali v kratkem. Vodniški zbor ga naj dobro prouči. Spremembe javite, da sestavimo še pravočasno program za letos, ki ga bomo sprejeli na občnem zboru.
Rep. zveza razpisuje začetniški tečaj za ritmične vaje. Tečaj bo od 24. do 29. januarja v Ljubljani.
V tečaj se lahko priglasijo društvene načelnice, vodnice oddelkov in vrst ter mladinke in članice, ki imajo veselje do ritmičnih vaj in še niso imele prilike, da bi jih spoznale. Starost — vsaj izpolnjeno 16. leto.
Program’ tečaja: ritmične prvine prostih vaj in vaj z orodjem (žoge, obroči, kiji in kolebnice). Tečajnice se bodo naučile tudi krajše sestave, ki jih bodo društva lahko porabila za akademije in nastope.
Za tečajnice plača voznino in priglasnino 300 din društvo, vso ostalo oskrbo na tečaju pa plača zveza. Prijave pošljite najkasneje do 15. jan. na zvezo. — ime in priimek tečajnice, rojstne podatke, društvo in opravilo v društvu. Navodila boste dobili naknadno. Sporočite tudi okrajni zvezi koga boste prijavili v tečaj.
P r o pozicije:
Posamezno društvo pošlje na tečaj največ 4 do 5 tečajnikov. Društva prireditelji tečaja lahko pošljejo več ljudi v tečaj, vendar s pogojem, da si sami plačajo hrano in prenočišče.
Tečaji bodo prirejeni predvsem za starejše pionirke in pionirje (13 do 14 let), mladince in mladinke, člane in članice. Tečajniki morajo obvladati osnovne prijeme v smučanju, morajo imeti smučarsko opremo in dobre smuči.
Prijave je treba poslati na društva najkasneje do 15. I. 1957. V prijavi je treba navesti poleg imena in priimka tudi rojstne podatke in funkcijo v društvu. Stroške tečaja (prehrano in prenočišče) poravna okrajna zveza. Potne stroške plača društvo ali posameznik.
Društva, ki so zadolžena za organizacijo tečaja so dolžna preskrbeti za tečajnike prehrano in prenočišča.
Za zaključek tečaja naj priredijo društva zaključno tekmovanje. Razpis tekmovanja v disciplinah, ki jih določi vodja tečaja naj vključi tečajnike in vse ostale pripadnike — smučarje, ki želijo tekmovati.
Poročilo o tečaju in zapisnike o tekmovanju je treba poslati na okrajno zvezo takoj po končanem tekmovanju.
Po sklepu zbora načelnikov in načelnic namerava načelništvo OZ organizirati seminar v orodni telovadbi v M. Soboti. Na ta seminar naj pošljejo društva tekmovalce, ki obvladajo orodno telovadbo. V programu so vaje v orodnem mnogoboju za II. in III. razred ter splošna vadba na vseh orodjih tako za ženske kot za moške. Seminar bo ločen za moške in ženske. V primeru, da ne bo dovolj prijav bo tečaj skupen. Seminar bo od 27. jan. do 2. febr. Poimenske prijave z rojstnimi podatki pošljite na okrajno zvezo do 20. jan. 1957. Seminar je za mladino in člane ter članice. Stroške seminarja plača okrajna zveza, potne stroške pa plača društvo ali posameznik.
Udeleženci morajo prinesti s seboj telovadno opremo ter beležnico. Seminar bodo vodili rep.fskpzgovfskpgovcskpozvkzpz
Smučarji v Mačkovcih
Po krajšem premoru so Sobočanci ob novem letu zopet izkoristili ugodne snežne razmere in se podali, bodisi na razbremenilnik Ledava Mura, ki imenitno služi našim najmlajšim za osnovne gibe smučarske tehnike, bodisi v Mačkovce, kamor so odšli dvakrat na izlet. Vsakokrat približno 50 udeležencev.
Prvi izlet v Mačkovce je bil izključno zabavnega značaja. Izletniki so si izbrali prostore za smučanje in za improvizirane skakalnice. Istočasno so odšli na izlet v bližnjo okolico, ki je s svojim čarom tako močno vplivala na duševnost mladih izletnikov, da jim bo ostala še dolgo v spominu. Da, mnogo je prirodnih lepot v okolici Mačkovec in še več na Goričkem, zato jih ne kaže puščati vnemar in hoditi mimo njih z zaprtimi očmi, ali pa jih iskati kje drugje in še celo za drag denar.
Drugi izlet pa je bil izpopolnjen še s tekmovanjem v skokih in smuku.
Rezultati v smuku:
Pionirji: 1. Jože Geder IV. c 23,3 sek 2. Marijan Sukič IV. c 24,4 sek in 3. Josip Gajšek II. c 25,9 sek; Mladinci: 1. Jože Močan V. a 24,3 sek, 2. lože Kovač I. ESŠ 24,5 in 3. Janez Kovač I. ESŠ; Člani: 1. Evgen Titan 17,0 sek, Mirko Štubel 21,6 in 3. ing. Skledar 22,6 sek.
In še nekaj rezultatov
Preteklo nedeljo se je zbralo v Mačkovcih precejšnje število smučarjev. Lep dan in dokaj ugodne snežne razmere so omogočile smučarjem, da so se pomerili v plemeniti športni borbi. Tekmovali so v smuku in slalomu.
Tehnični rezultati:
Smuk: Pionirji: 1. Medič 15,1 sek, 2. Drozdek 16,8 sek in 3. Hošteter 18,1 sek; Mladinci: 1. Camplin 19,4 sek, 2. Janez Kovač 21,8 sek in 3. Toplak 24,0 sek; Člani: 1. Titan 17,3 sek.
*
Slalom: Pionirji: 1. Josip Gajšek 21,6 sek, 2. Geder 24,6 sek in 3, Rader 26,5 sek: Mladinci: 1. Camplin 20,0 sek. 2. Toplak 21,4 sek in 3. Močan 21,5 sek; Člani: 1. Titan 19,5 sek.
*
V	košarkarski tekmi sta se pomerili moštvi V. in VI. razreda. Zmagal je VI. razred z boljšo in sigurnejšo igro 48:27 (22:14).
V	nedeljo dopoldne ob 10. uri bo v gimnazijski telovadnici dvoboj s gimnazijo Ptuj v košarki, odbojki in namiznem tenisu. Vstop samo v copatah.
NA KRATKEM VALU
○ Na roditeljskem sestanku v Tišini, ki je bil pred kratkim, se je zbralo precej ljudi. Starši so sklenili, da bodo predvsem sedaj v zimskem času pomagali učencem pri učenju in jih redno pošiljali v šolo.
○ Mladina v Kupšincih pripravlja igro »Metež«, žene in dekleta pa se pripravljajo na gospodinjski tečaj.
○ Gospodinja Amalija Omar iz Vanče vesi je zredila letošnjo zimo svinjo, ki je zaklana tehtala 310 kilogramov.
○ V Rankovcih je obhajal pred kratkim 98-letnico rojstva daleč naokrog najstarejši prebivalec Janez Žilavec. Jubilant je še zdrav in krepak, zato bo dočakal tudi stoto obletnico rojstva, kur mu znanci in prijatelji iskreno želijo.
○ Društvo prijateljev mladine in druge organizacije v Bučkovcih se vprašujejo, zakaj ni prispeval ObLO Ljutomer prav ničesar za obdaritev šolskih otrok ob Novoletni jelki, saj spadajo n. pr. Radoslavci v bučkovski šolski okoliš.
ZDRAVSTVENA DEŽURNA SLUŽBA
Nedelja, 13. januarja: dr. Nikolaj Lanščak, stanuje Lendavska 7.
Od 8. do 12. ure v ambulanti Zavoda za socialno zavarovanje. V nujnih primerih popoldne in ponoči na stanovanju.
Krvodajalci od 22. decembra 1956 do 5. januarja 1957.
Bela Belinger, Anton Režonja, Alojz Celec, Marjeta Zver, Štefan Hujs, Matilda Korošec, Jože Celec, Gizela Gomboši, Ivanka Prešeren, Franc Kološa, Koloman Podlesek in Elemer Lepoša, vsi iz M. Sobote; Alojzija Štefe iz Radenc, Vilibald Smodiš iz Ljutomera, Viljem Bežan iz Tešanovec, Alojz Drvarič iz Brezovec, Irma Vogrinčič iz Vadarec, Franc Lukač iz Kroga, Hedvika Toplak, Marija Zrim, Ivan Vučkič, Vera Balaško, vsi iz M. Sobote; Gizela Flisar, Stefan Sečko, Pavel Poredoš, Gizela Varga, Marija Barbarič, Berta Bukvič, Gizela Horvat, Ludvik Horvat in Koloman Janža, vsi iz Brezovec.
OBJAVA
Bolniški zavarovalni zavod Slovenije v Mariboru, Slomškov trg 6, sedaj bolniški sklad za vzajemno pomoč, sklicuje
I. OBČNI ZBOR svojili članov
Zbor bo 20. jan 1957 v Mariboru ob 8. uri v dvorani na Slomškovem trgu 6 s sledečim
dnevnim redom:
1.	Volitve delovnega predsedstva;
2.	Volitve komisij;
3.	Poročilo o delu;
4.	Razprava o delu sklada;
5.	Volitve upravnega in nadzornega odbora;
6.	Razno.
Uprava sklada
OBVESTILO
Obveščamo, da bo 21. seja Občinskega ljudskega odbora Murska Sobota v sredo, 16. jan. 1957, ob 9. uri zjutraj v sejni dvorani hotela
»Zvezda«.
Predlog dnevnega reda:
1.	Ugotovitev sklepčnosti in otvoritev;
2.	Izvolitev zapisnikarja in 2 overovateljev zapisnika;
3.	Pregled sklepov;
4.	Poročilo predsednika sveta za splošno upravo in notr. zadeve;
5.	Odlok o začasnem finansiranju;
6.	Tromesečni plan proračuna za leto 1957;
7.	Sprememba odloka o sistematizaciji delovnih mest;
8.	Ustanovitev sklada za štipendiranje;
9.	Imenovanje upravnega odbora sklada za štipendiranje;
10.	Upravne zadeve;
11.	Razno.
Preds.: Jože Velnar
Obvestilo
Pozivamo vse člane, da je skrajni rok plačila članarine za leto 1957 12. jan. 1957. Po lem datumu novih članov ne bomo več sprejemali.
Ribiška družina M. Sobota
OBVESTILO
Obveščamo vse cenjene odjemalce naše opeke, da bomo sprejemali naročila za dobavo opeke v letu 1957 v ponedeljek 21. jan. 1957 od 8. do 14. ure v opekarni Puconci. S tem dnem prenehajo veljati vsa dosedanja naročila, prav tako pa ne bomo upoštevali naročil, dospelih po tem datumu.
Uprava opekarne
Komisija za razpis mest direktorjev pri občinskem ljudskem odboru v Murski Soboti razpisuje na podlagi 10. člena Zakona o pristojnosti občinskih in okrajnih ljudskih odborov (Ur. list FLRJ 'št. 34-571/55)
mesto direktorja
mlinskega podjetja v M. Soboti
Pogoji: Visokokvalificiran obrtni delavec (mojster) mlinarske stroke z najmanj 3-letno prakso in 1 letno delovno dobo na vodilnem položaju ali srednješolska izobrazba z nekajletno prakso na vodilnem položaju. Prošnje z opisom dosedanjega službovanja in krajšim življenjepisom je do 15. I. poslati na občinski ljudski odbor v Murski Soboti.
Zanimivo predavanje v Ljutomeru
V petek, 4. I. 1957 je ljutomersko DPM priredilo uspelo vzgojno predavanje s temama: »Ali je današnja mladina drugačna kot je bila nekoč« in »Vzgoja k treznosti«. Prof. Alofonz Kopriva iz Maribora, ki je predaval, je bil z obiskom nadvse zadovoljen, saj je izjavil, da niti v Mariboru niso vzgojna predavanja tako lepo obiskana kot pri nas. Poslušalci so bili pa prav tako zadovoljni in si prof. Koprivo žele še večkrat v svoji sredi.
Tedenski koledar
Nedelja, 13. jan. — Veronika Ponedeljek, 14. jan. — Srečko Torek, 15. jan. — Pavel Sreda, 16. jan. — Tomislav Četrtek, 17. jan. — Anton Petek, 18. jan. — Vera Sobota, 19. jan. — Hranimir
KINO
MURSKA SOBOTA - od 11. do 13. jan. ameriški barvni film »Mogambo«, od 15. do 17. jan. ameriški film »Kapetan
Kery«.
RADGONA — 12. in 13. jan. ameriški film »Tarzan in njegova prijateljica«, 16. jan. italijanski film »Nesmrtne melodije«.
LENDAVA — od 11. do 13. jan. angleški film »Razdvojeno srce«, 15. in 16. jan. jugoslovansko-nemški film »Klisura«.
RADENCI — 17. jan. ameriški film »Protiletalska zaščita«, 19. in 20. jan. jugoslovanski film »Volčja noč«.
KRIŽEVCI PRI LJUTOMERU — 16. jan. angleški film »Kapitanov raj«, 19. in 20. jan. ameriški film »Opičje norčije«.
ČEPINCI — 20. jan. mehiški film »En dan življenja«.
MALI OGLASE
MOTORNO SLAMOREZNICO, nemške znamke »Alfa«, prodam — Jakob Seršen, Banovci, pošta Veržej.
HIŠO Z GOSPODARSKIM POSLOPJEM in 9 ha zemlje v Selišču, prodam — Janez Bencak, Tropovci 30.
HIŠO v središču M. Sobote, prodam — Poizvedbe v upravi lista.
ENODRUŽINSKO HIŠO, takoj vseljivo, takoj prodam — Sukič, mizar, M. Sobota, Ulica Juša Kramarja 8.
KRMA, prvovrstna, na prodaj — Mačkovci štev. 43.
MALO POSESTVO z gospodarskim poslopjem in vinogradom, okrog 1,5 ha, v bližini Radenc, prodam. Poizvedbe — Plesničar, Radenci.
GOLOBE, nagrajene, »gušane« in pismonoše, 20 parov, prodam — Ivo Pavokovič, frizer, Maribor, Koroška cesta 19.
KUPIM stare časopise: predvojne Kleklove »Novine«, »Mursko krajino«, koledarje, »Dober pajdaš«, evangeličanski koledar, Koledarje srca Jezusovega, mesečnik »Mladi Prekmurec«, letne izdaje knjig Mohorjeve družbe, Vodnikove družbe in slične predvojne izdaje. Kupim komplete ali posamezne zvezke. Ponudbe na upravo lista pod »Antikvarno«.
HIŠO, 20 metrov dolga, 5 metrov široka, krita z opeko, v dobrem stanju, prodam — Kančevci 40 p. Križevci v Prekmurju.
Zdravilišče Radenska Slatina v Slatina Radencih razpisuje prvo
JAVNO DRAŽBO
za prodajo poljedelskih strojev, opreme in živega inventarja svoje ekonomije.
Dražbo bo izvedla določena komisija v prostorih uprave zdravilišča na dan 23. jan. 1957. ob 10. uri.
Seznam, izklicne cene in predmeti prodaje so interesentom na vpogled v pisarni ozir. v gospodarskih poslopjih ekonomije vsakega delovnega dne od 7—15. ure.
Prednost pri nakupu imajo interesenti socialističnega sektorja, sicer ob enaki kupni ceni.
Vsak ponudnik mora na dan dražbe od 7—10. ure položiti na blagajni v gotovini varščino, ki znaša 10 % cenilne vrednosti (izklicne cene) predmeta, katerega želi kupiti. Za položeno varščino prejme potrdilo, s katerim se oglasi komisiji.
Položeno varščino bomo dejanskim kupcem šteli v zadnji rok kupnine, vsem drugim ponudnikom pa jo vrnili po končanem dražbenem naroku.
Iz uprave Zdravilišča št. 70-I-Šu.
UGODNO ODDAMO V NAJEM POSESTVO
v izmeri okrog 6 ha zemlje s stanovanjsko hišo in pripadajočim gospodarskim poslopjem v Plitvicah št. 1 p. Apače. Vse v dobrem stanju. Interesenti naj se zglasijo v soboto 19. januarja 1957 ob 10. uri na navedenem kraju. Vse ostale informacije dobite na odseku za zdravstvo in soc. skrbstvo ObLO Gor. Radgona.
VREMENSKA NAPOVED za čas od 11. do 20. januarja
Padavine je pričakovati koncem tega tedna in sredi ali v drugi polovici prihodnjega tedna.
Nastop zimskega mraza je možen že koncem tega tedna, vendar bolj verjetno, da bo mraz nastopil šele koncem prihodnjega tedna.
Pomurski vestnik — Izdaja Časopisno in založniško podjetje »Pomurski tisk« v Murski Soboti — Direktor in odgovorni urednik Dragan Flisar — Uredništvo: M. Sobota, Trubarjev drevored 3/II. — Telefon 1-38. Uprava in oglasni oddelek: Murska Sobota, Kocljeva ulica 7 — Tel. 53 — Naročnina: četrtletna 100, polletna 200, celoletna 400 dinarjev — Tekoči račun pri Narodni banki 641-T-608 v M. Soboti — Tisk Pomurske tiskarne v Murski Soboti.
POMURSKI VESTNIK, 10. jan. 1957
7
Nekaj domačih izumov
1956
Tudi leto, ki je tik za nami, ni ostalo brez »novotarij« in izumov, ki so plod aktivnosti naših strokovnjakov in znanstvenikov.
Pa si oglejmo nekaj izumov!
Neznani izumitelj iz Valjeva je iznašel sredstvo za pogozdovanje z zračnim avtomatskim orožjem. V Zemunu je nekdo izdelal pisalni stroj, ki je tako prirejen, da je moči z njim pisati na karton ali platnice knjig. Domači žični žerjav, ki ima nosilnost 1200 kg in s katerim je olajšano spravljanje lesa v dolino, je delo inž. Aleksandra Kostenapfelna iz Ljubljane. Imenovani strokovnjak je izpopolnil tudi žičnico za potovanje gornikov in smučarjev na planine. Brata Uroš in Miloš Gulič iz Beograda sta izumila posebno napravo za čiščenje plinov v dimniku. Zelo koristen je izum inž. Marinkowica; izdelala je posebno signalno napravo (če se napravi približa železniška lokomotiva, signal avtomatično pokaže, da je tir zaseden). Beograjski inženir Glokovič pa je izdelala električni aparat, s katerim lahko uničujemo bilkam škodljive žuželke.
Posebna lastnost betona je v tem, da postane trd in odporen proti različnim spremembam, če iz njega izsesamo vodo. Zadeva je povzročala mnogo preglavic tudi ing. Marinčeku, ing. Ferjanu in ing. Milojeviču, ko so razmišljali, kako bi se izognili pogostim okvaram na kanalizacijskih ceveh. Naposled so pogruntali. Aktivizirali so opaž (bolje povedano: postavili so ga v podtlak) in ga tako usposobili, da je izsesal vodo iz svežega odlitka betona.
Posebno napravo — centrifugalni ločilnik — je izumil ing. Marinček. Napravo bodo s pridom uporabljali v Trbovljah in povsod tam, kjer bodo hoteli očistiti vodo črnih, umazanih delcev, katerih specifična teža je večja od specifične teže vode. Izumitelj pravi, da je zmogljivost ločilnika različna, pač odvisna od vrste materiala, pa tudi od primesi, ki so v vodi.
Projekcijski globus je izum prof. Toneta Oblaka. S tem globusom lahko pri šolskem pouku ponazarjajo vse možne vrste karto-
grafskih projekcij. Globus je tako izpopolnjen, da pokaže učencem na zelo nazoren način, kako merimo zemeljsko dolžino in širino. Prav tako si s tem učilom pomagajo pri razlagi sončnih poti v različnih letnih časih. Učilo bodo začeli izdelovati v specializiranem podjetju.
Ali pa vas morda zanima, kako izgleda ključavnica brez ključa ali čoln, ki ga lahko prenašamo v roki? Morda pa neobičajen izum dr. Krajnčinoviča iz Zagreba, ki se je dokopal do postopka za proizvodnjo preparata, s katerim lahko pogasimo vsak požar. Strokovnjak je imenoval svoj preparat »mokra voda«. Uporabljamo ga lahko pri gašenju gorečega sena, suhega listja, raznega tekstilnega materiala in ostalih, lahko vnetljivih snovi.
In koliko imen bi še lahko našteli!
Zakaj zaidemo v lemi?
Ste že kdaj zašli v temi? Če ste, potem se prav gotovo niste spomnili na to, da je vaše telo neenakomerno razvito. Desna stran je namreč bolj razvita kot leva, zato je tudi desna noga za malenkost močnejša od leve, kar povzroča podnevi domala neopazno, a stalno zavijanje na desno stran.
Podnevi to nevede popravljamo z vidom, ponoči, v temi, v snežnih metežih in podobnih vremenskih nevšečnostih, ko nimamo nobenega predmeta, po katerem bi se orientirali, pa stalno zavijamo na desno in hodimo v velikem krogu, zaradi česar je že mnogo ljudi nesrečno končalo.
OH, KOLIKO JE MILIJARDA!
Ali res veste, koliko je ena milijarda?
Na primer: če bi vsak dan porabili tisoč dinarjev, koliko časa bi izhajali z eno milijardo? Ne samo vaši sinovi in vnuki, marveč tudi daljni potomci vse tja do leta 4799 bi iz te milijarde lahko potrošili vsak dan po enega tisočaka.
Milijarda minut je čez 19 stoletij. Če bi nekdo začel šteti minute od začetka našega štetja, bi šele v letu 1950 naštel milijardo minut. Če bi hoteli prešteti milijardo sekund, bi zato potrebovali 35 let. Povprečna starost človeka znaša manj kot dve milijardi sekund.
Milijarda ljudi, ki bi jih postavili v vrsto, bi sestavljala kolono, ki bi se vila do lune in še dalje. Knjiga z milijardo strani bi bila debela čez 50 kilometrov.
Zato: nikar se ne stavite s prijatelji, da boste šteli do milijarde! Zato bi potrebovali, če bi šteli vsak dan po osem ur, nič manj kot celih 500 let.
Molznost je moči
umetno povečati
S posebnimi injekcijami hormonov je mogoče povečati molznost krav in ovac. To ni veterinarska utopija, marveč resničen uspeh znanstvenikov. Isto metodo je mogoče uporabiti tudi pri kokoših, da znesejo več jajc — zatrjujejo francoski kmetijski strokovnjaki.
Ljubezenska „kramljanja“ rib
Morda se boste začudili, ko boste brali te skromne vrstice, toda dejstvo je, znanstveno dokazano, da je življenje rib zelo zanimivo, zlasti še v času ljubimkanja in drstenja.
Krapovke odlagajo svoja jajčeca na vodne rastline, da jih semenčice, ki jih izločajo samci, lažje dosežejo. — Mačja somica odlaga jajčeca v prosojnih blazinicah, ki imajo na oglih dolge vitice, da se laže obešajo na vodne rastline. — Lososovka in postrvka si pripravita drsno posteljico na prodišču. Ko začne riba ikriti, se približa samec in urno z nežnim ljubimkanjem za-
lije jajčeca s semenčicami, samica pa jih potem še pokrije. — Sujo si gradi plavajoče gnezdo, katerega dno je pod vodno gladino. Starši so hudi in radi grizejo, če se kdo približa njihovim mladičem. — Fa-
tang si naredi ogromno gnezdo iz trsja. Mati potem skrbno čuva svoje mladiče, dokler ne dorastejo dovolj in se osamosvojijo.
Samček malega kapiča pa si postavlja domek pod školjčno lupino. Pesek izpira proč s prsno in repno plavutjo, večje kamenčke pa odnaša v gobčku. Ko hišico dogradi, začne vabiti neveste; je zelo izbirčen in ni zadovoljen samo z eno. Gorje pa tekmecu, če ga priženo blizu skomine po njegovem domu: nažene ga in tako obdela z zobmi, da mu kakor cunja visijo koža in plavuti, potem pa sc zmagoslavno vrne do-
mov in skuša premotiti najbližjo nevesto. Ozaljšan z živahnimi barvami nežno ljubimka, jo zgovorno dreza z gobčkom in vneto vabi v svojo kamrico. Samica pa se najprej kot kakšno kmečko dekle srame-
žljivo in nerodno ponaša; v gnezdece noče stopiti zlepa in se šele odloči po dolgotrajnem obotavljanju: smukne v hišico, se obrne na hrbet, spusti iz lege eno ali več lepljivih jajčec ter jih pritrdi na steno hišice. Takoj za njo pa še radostno smukne v gnezdece samček in jajčeca oplodi. To se ponavlja še z drugimi samičkami tako dolgo, dokler ni prostorček domala napolnjen z ikrami. Samček pa je tudi dober čuvaj mladega naraščaja; gnezda ne zapusti, dokler se iz njega ne prikaže zadnji mladič, pri tem pa strahovito shujša.
Po svatbenih običajih so zelo zanimive ribe zetje. Kadar samec gradi gnezdo na skrivnem mestu na dnu, je v živem, poročnem oblačilu. Svoje gnezdo si zgradi prav umetniško. Njegovo trdnost preizkusi tako, da ga trese, tlači . . . Potem gre na oglede in pripelje nevesto pred poročno kamrico, se ji prikupno dobrika, ljubkuje z njo in ji dvori; za hip smukne v gnezdo in ga pomete, potem pa prigovarja nevesto, naj vstopi. Včasih jo skuša celo z gobčkom poriniti v gnezdece. Končno se nevesta le omehča. Ko opravi svoje, gre samček na nove oglede . . . Za varnost mladičev se neprestano bojuje. Če mu hočejo uiti iz gnezdeca, jih pobere v gobček in izpljuje nazaj v domek.
Med ribami najdemo tudi skrbne matere. Nekatere se navijejo okrog kupčka jajčec in jih grejejo. Pri nekaterih ribah se ikre razvijejo na telesu roditeljev. Morski konjiček ima na trebuhu vrečko, v katero odloži samica pičlo število jajčec, ki se v njem oplode. Iz vrečke izležejo mladiči šele po poldrugem mesecu. — Ustonoše valijo jajčeca v ustih, v katerih najdejo mladiči varno zatočišče. — Ameriški ustonoši večkrat selijo jajčeca, ko se valijo. — Samica pezdirka pa z leglom odlaga jajčeca v školjke.
Kakor vidimo, se ribe v času svatovanja razvnemajo in ljubezen se jim zelo razplamti. Jegulje okusijo slast ljubezni samo enkrat v življenju, potem pa poginejo. Njihova odpoved je ogromna, saj morajo žrtvovati najdražje za svoj zarod. Nekatere ribe pa tudi zelo dostojno skrbijo za svoj mladež in so zanj pripravljene tvegati celo svoje življenje.
2 in pol metra dolg žitni klas
Kemija ima dandanes veliko vlogo v kmetijstvu, saj brez nje ne bi bilo niti umetnih gnojil in varovalnih sredstev za rastline. Kot vse kaže, pa bo v prihodnosti postala še pomembnejša in bo povzročila pravo revolucijo pri gojenju kulturnih rastlin.
Na zadnjem kongresu biologov v ZDA so zbrani učenjaki videli
med drugim domala dva in pol metra dolg žitni klas, ki so ga pridelali s pomočjo posebnih kemičnih preparatov. Prav tako so lahko občudovali cvet ogromne vrtnice, ki je meril v premeru 45 cm.
Pri vsem tem pa je zanimivo, da se plodovi teh rastlin, ki so jih dobili na ta način, prav nič ne razlikujejo od plodov rastlin navadne velikosti. Žito je sicer nekoliko slabše kakovosti, vendar pa so prepričani, da bodo lahko odpravili tudi to pomanjkljivost.
„Rekordno“ pošiljanje pisma
Angleška pošta je pred. nedavnim zabeležila rekord v počasni dostavi pisem. Neka novoletna čestitka, ki so jo poslali leta 1904, je šele letos prispela do naslovljenca. Zn razdaljo 120 km je potrebovala kar 52 let.
V Graz namesto h Gradu
Še ena poštna z domačega loga. S Koga pri Ljutomeru so poslali brzojavko neki učiteljici pri Gradu (Prekmurje), toda na pošti so brzojavko odposlali v Graz (Avstrija), čeprav je bila plačana za tuzemstvo. Zares »rekordno« poznavanje domačega zemljepisa!
„Zlati glavnik“ za najlepšo plešo
Dr. Francesco Pesante iz San Rena je na lanskem tekmovanju italijanskih plešcev dobil nagrado za najlepšo plešo. Dali so mu odlikovanje, ki ga imenujejo »zlati glavnik«.
Tri z enim »šusom«
Lovec je ustrelil srnjaka, ki se je postavil na noge in nabodel zajca. Lovec je od veselja plosknil z rokami in ubil jerebico, ki mu je bila medtem priletela med roke.
Stavimo, da med našimi »jagri« prav gotovo ni nobenega takega kundeta.
POHITITE Z VPISOM V ČLANSTVO
PREŠERNOVE DRUŽBE!
Dve za dobro voljo
MORSKA BOLEZEN
—	Gospodična, moja ljubezen do vas je kakor viharno vzburkano morje!
—	Oh, zato mi je vedno slabo, kadar vas vidim . . .
PREPROSTA VOJNA
»Končno se nam je posrečilo napraviti bombo, ki uniči ves svet. Tako so zdaj odpadli stroški za prevoz na sovražnikovo ozemlje.«
Šest let v nezavesti
Na angleškem otoku Westerly Rhode je pred kratkim umrla 17-letna Margaret Mackenzie, ki je že malone šest let ležala v popolni nezavesti. Leta 1951 je padla s kolesa in si močno poškodovala lobanjo.
DOMAČI ANEKDOTI
K zdravniku v Ljutomeru je prignal nekdo dečka, ki je požrl petdinarski novec. Zdravnik je pacienta pregledal in ugotovil: »Kajne, tako je. Novčič je požrl in sedaj čakajte, da se bo novčič izločil z blatom. Še boljše pa je, če peljete dečka na občino k šefu finančnega odseka, ki je še doslej stisnil iz človeka sleherni dinar.«
Kako se je stvar končala, ni znano.
V uredništvu Pomurskega vestnika delajo trije brez»ure«dniki, ki pač merijo čas nagonsko — tako, kakor jim je velevano iz možganskih središč.
Že večkrat je bilo dokazano, da njihova možganska središča dobro delujejo, zlasti takrat, ko je treba domov: samo pogledajo skozi okno in ko vidijo, da so tudi številni uslužbenci, ki zapuščajo razne urade v bližini, njihovih misli, vzkliknejo v en glas: »Dve je gremo! Ob treh se vidimo!«
Blizu štirideset let že čaka ta opeka na »pridne« graditelje. Uganite kje?
Marsikaj novega so našli izseljenci v rojstnih krajih. Na sliki: Rojaki iz tujine si ogledujejo šolsko poslopje na Cankovi
Fadil Hadžič:
Budha me je lepo sprejel
17	Potopis slučajnega pomorščaka
DRAGOCENA PAGODA 1000 BUDOV
Zdi se, da je tukaj glavno skladišče, pravim sam sebi in stopim v pagodo z mnogimi terasami in strehami. Preden pa vstopim, sklenem, da bom svečan; napravim resen izraz na obrazu, v mislih se posvetim samo Budi in njegovi filozofiji, da me ne bi spoznali kot brezbožnika in prehitro nagnali ven. Vendar, dragi otroci, vse to sem počenjal zaman, ker je budizem prelepa vera brez velikih neprijetnosti in prav imajo učene knjige, ki ga imenujejo »duševno gimnastiko«.
V glavni pagodi je stal ogromen Buda, ki je segal do stropa in bil širok, da se je dotikal stranskih zidov; pod prekrižanimi nogami (zalitimi v masti) je bralo molitev pet menihov v svetlorumenih kutah. Iz knjig so žebrali kitajske besede in obenem jedli banane z oltarja (ki so bile žrtvovane Budi), pili čaj in bobnali po bobnu. Obstal sem in občudoval ta demokratični ceremonial, tedaj pa me navduši še nekaj drugega. V nekem kotu je v svetišču nekoliko Kitajk pripravljalo na električni pečki kosilo. Pri tem so živahno klepetale in kadile cigarete. Vse to se je dogajalo v istem prostoru v razdalji nekaj metrov. V isti sveti atmosferi hladne in dišeče Budine bližine pod zelenimi platnenimi napisi o »štirih budističnih resnicah«. Ženske so veselo govorile, kovinasti Buda se je porogljivo smehljal (verjetno meni), svečeniki pa so neprisiljeno prelistavali pergamentne knjige.
Neki mali kitajski otrok, debelušen in negoden, je tekal po marmornatem porisanem podu, vriskal in lovil menihe za rumene kute. Na koncu je ta pred kratkim rojeni Kitajec opazil mene in zavpil je, kolikor mu je dalo grlo, da so se celo menihi v zboru zasmejali, mali pa je pritekel med moje noge in mi v kitajščini povedal, da sem mu simpatičen. To sem si prevedel, ko sem opazoval, kako me vleče za hlače, kako me potem objema okrog vratu in naposled, kako ga mati (ki mi sega do ramen) hoče odnesti, otročiček pa je brcal z nogami in trgal novo srajco z mene — da se ne bi ločila.
Bilo je resnično lepo in vsi smo molili k bogu, ki zahteva »neomejeno prijateljstvo« (tako uči Buda iz rodu Sakijev, rojen pod Himalajo pet sto let pred Kristusom). Tako pridiga filozof, za katerega so konkurenčne vere (iz poslovnih razlogov) rekle, da je »velik umetnik s slabo violino«. Vendar so mu priznali, da ni zaman zapeljal pet gozdnih asketov, ker so pozneje oni zapeljali dve tretjini Azije.
Glejte, otroci, o tem prijetnem svetišču, v katerem vrešči otročad in kjer jedo banane in kjer kuhajo riž z elektriko — o tem sem vam hotel pripovedovati. To ni bila verska mistika, ampak razstavljene umetnine, ljudje, ki so se jim klanjali, pa običajne, vsakdanje kitajske ih malajske ženske, ki pri »duševni gimnastiki« (kakor učijo budisti) prežive deset dni, medtem ko menihi berejo molitve za umrlim članom njihove družine. Zvonovi tukaj ne zvonijo. Samo okrog kupol vpijejo
neke nepoznane ptice, na zidovih hodnikov pa napišeš s svinčnikom karkoli in ti nihče ne brani.
Iz te stavbe sem stekel srečen, da mi ni bilo treba igrati puščavniške resnobe in da so me sprejeli tovariško, kakor da sem njihov človek, spotoma pa sem ob dolgem stopnišču trgal banane, ker sem vedel, da me zaradi tega ne bo nihče prijel in odvedel pred ironičnega Budo. Tako sem zapustil budistično svetišče in se vrnil na ladjo, ki se je med mojo odsotnostjo poglobila za polovico v morje, ker so jo bili natovorili s kavčukom. Rekel sem kapitanu, da mi je žal, ker sem brezverec, kar bi se sicer pridružil tej veri. Nadaljeval sem in kapitanu razlagal in pripovedoval o teku časa«, kakor je učil Buda in o majhnem Kitajcu, ki me je z ostrimi zobki ugriznil iz prijateljstva v mišico; kapitanu sem še rekel, da se zelo čudim, da v svetišča niso namestili restavracij in orkestrov, hotelskih sob in vsega, kar je potrebno za zabavo, ker bi to njihovo gibanje še okrepilo in bi vsi pohiteli, da bi molili tega imenitnega boga in uživali bi v budistični družabnosti.
S kapitanom sva potovala, dragi otroci, še v veliko držav, vendar tako prostodušnih svetišč nisva našla. Naj mi milostni Buda pomaga, če me zaradi te pridige obdolžijo, da sem izdal ateizem.
Še dolgo se bom spominjal, kako me je Buda lepo sprejel.
XVI KITAJSKO KOSILO
Na evropska kosila greš nagonsko, pohlepno, da zadovoljiš želodec. Na kitajsko kosilo greš kakor v cerkev. Pričakuješ ceremonije in vonj po kadilu. Pričakuješ zvok gonga in ples gejš.
Vendar gejše ne plešejo; tudi kadila ni; niti gonga ne slišiš. Ceremonije pa so. Tujci hodijo na kitajska kosila, da lahko rečejo — kosil sem s paličicama! Tako se hvalijo, ko se vrnejo domov, a vsi po vrsti lažejo. Zakaj lažejo? Zato, ker . . . toda prav o tem bi rad nekaj povedal.
Poslušajte.
V	singapurskem Cathaj-hotelu siromaki ne jedo. V petih betonskih nadstropjih igrajo, servirajo in razvajajo obiskovalce. S terase ogleduješ singapurske divje otoke, ki kakor grenadirji preže na ladje in skrivajo topove pod oleandri.
V	dvoranah Cathlaj-hotela ne jedo. Stene so rdeče, modre, rumene, zelene. Natakarji so rumeni, drobni in belo unifor-
mirani. Sedel sem v tej barvasti sredini in hrepenel po kitajskem kosilu. Kitajci za mojo mizo so se nasmehovali in govorili o denarju. Potem pa se je zanje pričel varietejski program. Seveda, spet neki tujec, ki hoče kositi — kitajsko kosilo. Oči so bile uprte vame. Jaz sem pa bil lačen, izjemno lačen in goreče sem želel, da bi svojo kitajsko točko odigral brez treme. Zdaj pa naštevam točke programa, v katerih sem nastopal:
—	Najprej mi natakar naliva grenki čaj (tega namesto vode točijo vsakih pet minut).
—	Potem prineso kup mastnih roglic (s paličicama jih poskušam spraviti v usta).
—	Potem prineso kup mastnih kroglic (s paličicama jih lic (spet delam s paličicama, a brez uspeha).
- Potem prineso tretji krožnik kroglic v raznih barvah, s katerih se cedijo omake in začimbe. (Spet veslam po zraku s paličicama in ena kroglica mi pade, ko je bila tik pred usti, Kitajci pa se smehljajo — to se pravi, da je moja točka uspela).
—	Potem (hvala dragemu Budi) prineso juho iz plavuti morskega psa (Kitajci spretno lovijo sočne plavuti, jaz pa. vzdihujem, ker me muči lakota, medtem ko se tako imenovana juha ogreva s paro v posebnih lesenih pokrovih),
—	Potem prineso nove gore kroglic, ki dišijo po piščančjem mesu. kisu in hudi papriki (moji paličici se treseta v drhtečih rokah in uspe mi samo to, da prevrnem na krožniku neko kroglico).
—	Potem prinesejo še deset kupov, kakor pravijo, sladkih in hudih cmokov (Kitajci jedo in jedo, ponujajo še meni in zlobneži mi kažejo — medtem ko se smehljajo —, kako je treba držati paličici).
—	Potem obupano prosim za kruh (kruha pa pri kitajskem kosilu ni, toda jaz sem na pol mrtev od gladu).
—	Potem se napijem čaja (ki ga lahko dobite kolikor hočete).
—	Potem me Kitajci vprašajo, če bom več, ker imajo njihova kosila včasih štirideset osem različnih jedil in trajajo vse popoldne (iz vljudnosti se oblizujem in trdim, da sem sit).
— Potem prinašajo natakarji v loncih mokre brisače in jih s pomočjo pincet podajo nam v roke (obrišem si roke in znojni obraz, kar store tudi vsi ostali).
Mokre brisače pomenijo, da je kosilo pri kraju in Kitajci se. sito in dremaje predevajo na stolih. Jaz tujec, pa se razočarano dvignem od kitajskega kosila in zapišem v beležnico:
—	Laže, kdor trdi, da je s paličicama (prvič) jedel kitajsko kosilo. (Opomba: razen če je tisti tujec varietejski ekvilibrist).
Potem sem odhitel na ladjo, da bi — kosil!
POMURSKI VESTNIK, 10. jan. 1957
8