Mladina in avtoriteta. Vsaka oblast je od Boga. ttt Sv. Pismo. prejšnjih odstavkih smo obdelali otrokorn rojstno hišo in šolo z ozirora na avtoriteto, katero bi morali vcepiti otrokom stariši najprej do samih sebe in na ti podlagi spoštovanje do vzgojiteljev in do katere koli oblasti, cla bodo mogli vstopivši v šolo vspešno napredovati. 15* Dokler so imeli hrabri Rimljani neomejeno zaupanje v senat republike, bili so trdni in nepremagljivi; ko so se zmajala tla senatu, zmajala se je tudi republika, in doba rirnskih imperatorjev se more imenovati z raalimi izjemami doba propadanja velike rimske države. Napadanje državne avtoritete ni nehalo, dokler ni vsled tega država sama oslabela in razpadla. Ako otrok sliši odrasle zaničljivo, preziralno govoriti o učiteljih, duhovnikih, o županih in drugih posvetnih oblastvih, ali mu bo to utrdilo misel o moralni moči teh gosposk, o moči, ki jira je nujneje potrebna kot vojaku meč ? Danes smo v napredku (?) že tako daleč, da mora biti na pol dorasla in nedorasla mladina o vseh javnih zadevah vsaj zadostno poučena, naj se raenijo zreli možje o politiki, o cerkvenih napravah, o državnih premerabah ali o vladnih namerah. Možje se namreč zbero, reko vsak svojo, zabavljajo kakor mora biti, sklenejo morda še kaj koristnega, dosežejo pa le malokedaj kakšno rnrvico. Dostikrat pa nastanejo še iz takih shodov prepiri; nasprotnik zabavlja nasprotniku, prepir zaide med družine, kjer se razpravljajo vse zadeve zopet na dolgo in široko. Otroci — kedo bi jih imel vedno v rnislih! — poslušajo in si mislijo, ker stvari ne uinejo prav, vse po svoje, samo nikoli tako, da bi bilo res v korist avtoriteti dotičnih oblastev. To ni snov za razmišljanje nezreli mladini, ki je nagla v svojih sodbah in sklepih, nagla v vsem, tudi v posnemanju. Cesto smo že slišali željo, da bi dijaki ne uganjali politike: nedorasla mladina naj si z učenjem širi obzorje, z umno uravnanim mišljenjem pa utrjuje saraostojnost v pravih nazorih. Po pravih vzgledih naj siutrjujeznačaj. Toje njena prava politika. Toda žalostne mednarodne razraere so pri nas take, da se mladina raznih narodnosti na srednjih šolah nauči najprej med seboj zaničevati, prezirati in sramotiti, in na ti podlagi (?) šele začno v poznejših letih iskati priložnosti, da bi se med seboj spoštovali. To vemo žalibog iz lastne skušnje. Politika vleče vse za seboj. In to je glavni vzrok nezrelosti v sodbah in sklepih, pretiranosti v načrtih, površnosti v raišljenju in precenjevanje lastnega ,,ego" — preziranje vsakoršnega nasprotnega mnenja in preziranje slednjič vsakoršne avtoritete, zakaj politika iraa zavezane oči. — Ne izobraženost, slabo uravnana vzgoja je kriva, da se majejo tla človeški družbi in vse to še — o, ironija! —- pod geslom svobode! ¦— Najnovejša velesila je v naši dobi, kakor trdijo razumniki, časništvo. Res veliko, nenavadno moč iina. Ž njo se napravlja in uravnuje javno mnenje. — Ne kaže narn tukaj razpravljati nadalje tega prašanja, ker ni v neposredni zvezi s tvarino našega članka, le toliko se ga moramo dotakniti, kolikor ima vpliva glede na spoštovanje avtoritete pri rnladini. Ta vpliv je silno velik! Clovek motreč vpliv časništva na javno življenje mora vstrepetati ob resnici, koliko zla je že preprecilo, a tudi provzročilo na zeralji. Samo pomislimo, kedo je pripravljal javno mnenje za veliko revulucijo na Francoskem. Res, da so se priprave vršile dalj casa, ali mi bi trdili, da so mnogo tega zakrivili encyclopedisti, ki so razširjali v svojih spisih prevratne nauke med narod. Da, časništvo je res velesila, tega dejstva ne more nihče veo utajiti, in kakor vsaka sila v naravi lahko škoduje, če ni prav uravnana, pa neizmerno mnogo koristi, če jo prav rabijo, tako je tudi časništvo. Politični časnik ni za mladino nobene dobe, sploh ni za nerazsodnega človeka. Duševno nesamostojen človek ne čitaj političnih listov, ker rau več škodujejo kot koristijo. Mladini je pa takšen list naravnost novodobni strup, ki ga ponuja zlorabljena svoboda — strup z medom. Torej, kedor si voditelj, kedor si vzgojitelj, ne puščaj otrokom prebirati političnih listov, če so tudi še nedolžnejše barve. Slednjič omeniino še nek vzrok, vsled katerega trpi avtoriteta in sicer posvetna in duhovna. Ta vzrok so različna oblastva sama, ko so si navskriž med seboj, ali pa če ne spoštujejo pravicein resnice. Ce namreč seje med ljudstvo glas, da so si razna oblastva prav tako včasih navskriž kakor skregani sosedje po vaseh, pade moralna moč njihove avtoritete; ako ljudstvo spozna, da uprav oni, katerim je sveta dolžnost braniti in čuvati pravico ter varovati ugled raznih dostojanstvenikov, gazijo vse to brezozirno ter se tudi sami klanjajo le sili, nastane tudi med ljudmi splošna korupcija. To nam kažejo dogodbe najnovejših časov. 0, da bi bilo rnožno — v iraenu prave svobode — obvarovati deco takih novic, koliko bi s tera koristili javni morali! Neizmerno škodujejo tudi razna oblastva sama sebi, če postopajo pristranski, premehko ali preostro, brezozirno ali nestanovitno. Seveda v takih slucajih je dolžnost rediteljem, njihovim namestnikorn in vsem previdnim ljudem skrbeti, da deca ne izve takšnih slabosti. Tukaj je šola prav tako malo kriva popačenosti mladine kot lanski sneg. Naša dolžnost je: v tera svariti stariše in sploh odrasle — če marajo za take nauke. V tem oziru upara, da sera storil svojo dolžnost; namen članka bode pa dosežen šele potem, ko se bo res koga kaj prijelo. Konči povzamemo še vso razpravo v kratkih potezah: 1. prav rabljena moč avtoritete ni nasproti svobodi; 2. mladina se navzame upornosti že v družini; 3. ideja upornosti je toliko stara kot človeški rod; 4. spoštovanje avtoritete se ne doseže s silo; 5. šola sama, ker ni zadosti podpirana, tudi ne more vsega storiti; 6. napadanje učiteljstva in duhovščine v imenu svobode ruši posredno tudi avtoriteto držav in red v človeški družbi, ker 7. vzgojiteljem je potrebna moralna moč; 8. mladina ne izvedi ničesar slabega o svojih vzgojiteljih, ker je 9. neoraejeno zaupanje otrokom potrebno, potrebno pa tudi podložnikom kakoršnih koli oblastev; 10. danes izve po roditeljih in odraslih tudi nedorasla mladina vse grehe oblastev in javnih uprav; 11. politika ni za mladino; 12. politicni easniki niso za neuke ljudi, niso nikakor za mladino. 13. posamezna oblastva bi si ne smela biti nikoli navskriž, ker si s tem rušijo avtoriteto; 14. spoštovati morajo vselej in povsod pravico. Svoboda je po naših mislih prostovoljno izbiranje vseh onih pripomočkov, s katerimi misli kedo, da bode najbolje koristil sebi in splošnemu človestvu. Zgodovina nas pa uči jasno in razločno, da brez avtoritete ni reda, brez reda ni blagostanja, ni sreče v človeški družbi. Ivo Trošt.