149
Narodne pripovedke iz Stajarskega.
Nabral M. Kracmanov. 1.
Oča sina vragu dal. *)
(Iz stare ceste 1 l/t ure od Lotmerka).
Enok je bia en oča, ima je enega sina pa enega psa, pa je psa jako rajši ima kak sina. Vsegdar, da je kan ša, je psovi nekaj prnesa. Enok pa je hoda štibre placivat pa je vse peneze vun da kaj je ima. Jako je žalosten bia, ka ne ima za kaj psovi kaj kupiti. Da tak žalosten ide sreča enega petlara, petlar ga pita: kaj si ti tak žalosten? a on reče: kak ne bi žalosten bia, da sen vse peneze viin da, zaj pa neman zakaj psovi kaj kupiti. Petlar pa mu je reka: jaz ti dan peneze, či mi tisto daš kaj de ti gnes naj prle na proti prišlo da domu prideš. Toti petlar pa je bia vrag. On si zaj premišlava kaj bi naprava; misli si: drugo mi tak ne de proti prišlo kak pes; psa pa sen že večkrat komi da, pa je vsegdar nazaj priša, še de zaj; pa reče da mu da. Dobro; petlar mu da seden rajnški pa odide; on pa gre v krčmo pa si vzeme zajtrk pa te še za psa nekaj pa gre dom. Da že blizi doma pride te pa mu ide sin proti. Zaj je pa oča jako žalosten posta, kajti je zna, da ga je vragi oda, no vsegdar, 'da mu je kruh reza, se je joka. Sin ga je večkrat pita: oča, zakaj se vsegdar jd-čete 'da mi kruh režete, venda zato da ga dosti pojen? on pa ne štea nigdar povedati. Enok sta šla v šumo drv sekat, pa sta en velki pen kalala, ali nikak sta ga ne mogla raz-klati; 'da se je že eno malo poča, reče sin: porinva prste notri pa va ga na razno potegnola. Da pa oča prste notri porine, sin spusti da je vkup stisnola pa reče: zaj mi povejte, zakaj se vsegdar jočete da mi kruh režete. Oča mu reče da ga je vragi oda, sin pa veli: ne bojte se nič, to de že vse dobro; te pa sta šla domii. Da je seden let mi-nolo, pride vrag ob desetih večer. Oča pa je prle da velko večerjo napraviti pa vse mešnike vkup pozvati, ka so za njega molili. Da vrag pride, potrka. V hiži je vse tiho. Potrka drgoč tak da so vrata zbrniie, pa niše nič. Potrka tretjokrat tak da se je ves hran strosa, te rečejo: herajn. On pride notri pa reče: zaj sen si jaz po tisto priša kaj sen pred sedmimi  leti kupa.    Oča pa reče: naj še bo duže.
*) 6 se izgovarja skoraj kakor ou; enok zz: enkrat, nekdaj j naj no k. zz: na enkrat; de zz: bo, bode 5 v a zz bova; gnes zz: danes; ge zz kje; 'da z=z kadar, k«, ker, drugi pa govore: dare; venda zz morebiti; ka — da (ut); tazztjej tan zz: tam; niše zz nikdo; nese ZZ nekdo; vcasi zz: zz: koj, precej; o n e a zz: ona dva.
150
Vrag odgovori: no, naj se bo seden let. Da seden let mine pa da oča velko večerjo napraviti pa mešnike vkup pozvati da so za njega  molili.    Ob desetih   pride  vrag  pa  potrka. Ne reče niše nič.   Potrka drgoč.    Niše nič.    Tretjokrat pa tak potrka ka se je ves hram strosa te rečejo: herajn. On pride notri pa reče:   zaj sen  si ja po tisto priša,   kaj sem pred  štirnajstiini   leti   kupa.   Oča pa prosi:   naj   še bo eno malo duže.   On pa odgovori: nič duže ne   piistin, pa dene sina na   en štrik  te pa sta   letela   po liifti   no  prletela  sta že do glažove gore. Tan pa ga če vrag gor potegnfiti, ali štrik se mu vtrga, te pa je ne ima več moči do njega. Sin zaj ne ve kaj bi začea,   hodi sen pa ta  po glažovoj gori; no na enkrat zapazi   ene skrivne dveri   pa potrka.   Da ni-koga   ne  čuje  pa  ide  notri,   no  nikogar  v hiži   ne  najde samo druge skrivne  dveri pa potrka.    No   da   nič  ne reče niše,  ide notri.    Tu  najde  gor  pokrito   za  dvanajst  ljudi. Zaj še najde ene skrivne dveri, na tote potrka, nese veli: herajn.   Ide notri pa kak se prestraši,   da najde eno velko kačo na mizi zasukano.   Tota kača pa mu reče: ne boj se ti mene nič, samo idi pa si prnesi tri leskove šibice, kere so v enen leti zrasle pa ti mene s tistimi tak dugo bi' dok de skorja od njih šla; jaz bon se okoli tebe sukala,  ali ti se samo nič ne boj.   On odide pa si prnese tri leskove šibice. Trikrat s prvoj vudri, že je skorja od nje šla; vzeme drugo pa začne biti,   no kača je včasi žensko glavo mela. Da je skorja od nje šla, vzeme tretjo. Kača pa se je okoli njega   zasukala   pa  ga je jako  stiskavala.    No  'da je od tretje že  skorja  šla,  te je  kača  ženska postala.    Ona je ujemi jako zahvalna bila ka jo je odreša,   kajti je bila zakleta.   No potli sta se oženila.    Da pa je on jako žalosten bia da je ne zna domu,   ga je pitala ona:   zakaj si ti tak žalosten? ah, reče on, kak ne bia žalosten da me je vrag sen na toto goro odnesa,   zaj pa ne ven nazaj domu,   rad pa še bi enok svoje starše vida. Ona pa reče: jaz pa znan ge si ti doma,   či češ iti domu, jaz ti pokažen naj bližeši pot do doma, ali drugo vse slobodno   poveš,   samo mojega imena ne smeš   povedati.    On se spravi   na pot.    Da domu pride, oča se jako razveseli, no da velko  večerjo napraviti pa dosti gospode vkup pozvati, no vse je poveda, ali imena njenega nikak ni  štea povedati.    Gospoda  pa  bi radi znali pa so ga jako zapojili,   da je  jako pijan bia te so ga pr-triicali da je ime poveda:   »pod  nebon naj lepša, no svetla kak sunce". Kak je on to poveda, te jo je včasi pr dverah vida, pa tudi najnok je preminula. Zaj je jako žalosten bia, ne je zna kaj bi začea, ne je zna  poti nazaj   pa nič.   Ne se je moga zdržati, ša je nje po sveti iskat.   Da je tak en čas ša,  najde tri   brate  ki   so se že tri leta za eno kapo, munteln no črevle bili,  te   pa  so  ga prosili da nje naj on raztala.    On   pa  si je   kapo   na glavo dja,   munteln   si je ogrno pa črevle  si je  obja  te pa je   reka:   zaj nema ne-bcden nič,   zaj  dobro.    Oni  so   rekli:   dobro  je.    Ci  si  je črevle obja,  te je šest viir daleč stopa,   či   si  je munteln ogrno, te ga je niše ni vida,   či si je kapo na glavo   dja, te je   tak   močen   bia  ka je  celi svet lada.    Te  pa je ša dalje pa enok stopi,   bia je včasi na enoj velkoj gori,  tan je najša enega starega vsega v goro zarašenega moža; toti mu čemerno reče: kaj ti tu delaš, kaj ti tu hodiš? On odgovori:   ha siromak pottijen tak po sveti.    On pa reče: ta na driigen bregi je   moj brat,   tisti  je  tak močen   ka  celi svet lada.  On odgovori: z božjoj pomočjoj jaz bon ša, naj bo kak šte.    Enok stopi,   že je bia pr tisten.    Toti mu pa reče:   ta na drugi breg ne hodi,  tan je moj   brat,  tisti je tak močen ka  celi  svet lada.    On pa  se  nič   ne   boji,   on samo ide,   enok stopi,   že je   bia tan.    Toti   ga prav hudo pogledne  pa   mu   reče:   kak   se   ti   podstopiš   tu   hoditi   pa mene znemiravati ?  te pa sta se prjela;  sin deda vrže tak da so   tan   pr  tretjen   brati   kosti   zeškrebetale.    Te   pa  še enok stopi,   pa  že je   bia   na glažovoj gori;  tan pa  se je ona že ravno z enin driigin  ženila.    On   ide   notri,   pa 'da je munteln ima  ga je niše ni vida.    On  si  sede   na  eden
kraj kre nje, pa 'da si je štela žiipe zanesti te pa joj je roko podbja da se vsa polejala. Da se je malo obrisala, si če drgoč žiipe zanesti, on joj pa podbije, no tak tretjokrat. Zaj ona začne premišlavati, kaj bi to moglo biti. prosi da so jo viin pustili, pa ide v zadnjo hižo, on pa9 za njoj. V hiži jo velka žalost obide za prvega moža; ona se začne jokati. Da je on njeno velko žalost vida, on pregovori. Ona ga je včasi po glasi poznala, te pa sta šla v hižo. Tan ona pove da je že oženjena pa da jo je on resa. Te on svoj munteln dol spusti, no vsi so ga vidli. Zaj so pojeli kaj so meli te pa so se razišli, pa jaz tudi; no mož je odiša toti drugi, onea pa sta srečno vkup živela.