NIKO GRAFENAUER: PEDENJPED
Grafenauer jeva zbirka pesmi za otrolce (Niko Grafenauer: Pedenjped, Mlada obzorja 10, Obzorja 1966) je pomembna poživitev slovenske otroške poezije. Morda bi o knjigi morali dati ustrezno sodbo tudi psihologi in pedagogi, praksa pa ji bo priznala nedvomno upravičenost.
Po Pavčkovih pesmih (predvsem mislim na Mačka na dopustu), po Kovičevi Franci izpod klanca je Grafenauerjev Pedenjped po letu 1945 časovno morda tretja pomembnejša knjižica pesmic za otroke, glede kakovosti pa za njima prav nič ne zaostaja. Pristnost in neposrednost novih pesmi temelji na otrokovi igri, čestokrat na njegovem razmišljanju, rojenem iz dolgočasja in osamljenosti, na otrokovem spoznavanju, sebe, okolja, novega vedenja in živalskega sveta. Res pa je tudi, da Grafenauer pri tem ni našel mnogo novih motivov, ampak je marsikdaj uporabil take, kot jih poznamo že iz Najdi-hojce, iz Zupančičeve otroške lirike, tudi iz Utvinih Kraguljčkov in od drugod. Toda to snov je znal Grafenauer povedati na nov način, otroku današnje dobe verjetno bližji.
Pedenjped je osebnost, o tem ni dvoma. Zdi se nam sicer, da je marsikdaj osamljen, ker mu okolje posveča premalo pozornosti; zato se spakuje pred ogledalom, kar preveč tiči med knjigami, ki jih še ne zna brati, preveč hitro plane v trmo in jok in naredi preveč škode po hiši. Pedenjped res ni tisti nežni in pridni Ciciban, ki se morda kdaj ne umije ali pa si morda raztrga hlače; Pedenjped je mnogo bolj bojevito razpoložen. Pri vsem tem pa nam Pedenjped od Cicibana ni manj simpatičen, kajti v svoji neposredni otroškosti je enako ljubek.
Grafenauerjeve verze za otroke odlikuje lepa ritmičnost s prijetnimi in neprisiljenimi rimami. Jezik je živ, današnji. Prijetne so besede, kot »pedenjsrajčka, pe-denjhlače, pedenjbratec, pedenjočka, pedenjura« in podobne. Med najbolj posrečene izraze sodi nedvomno glagol »našlikašlakati«. Pedenjped bratca draži s »slik šlak« in pedenjbratec ga zatoži.
»Pedenjočka pist izproži, naglo sodi, nič ne čaka: ta nagaja, oni toži, kar oba našlikašlaka.«
Ljubka beseda je razvrednotila telesno kazen in ji odvzela zastrašujočo pretnjo, pesmica pa je s tem samo še pridobila na vzgojni vrednosti. Podobnih primerov je mogoče navesti še več. Po drugi strani pa menim, da je Grafenauer ponekod nekoliko nekritično uporabil nekatere besede, ki jih sedemletni otrok (saj so menda njemu v prvi vrsti namenjene te pesmi) verjetno še ne more razumeti: dvom, posvetovati se, postava (= zakon), aretirati, pogodba, študirali, diplomirati, torero, všečno, teorija, svetovljan, srenja, izvedenec in morda še kaj.
131
Nedvomno Grafenauer zna zabavati otroka. Pripoveduje mu o tem, kar otrok sam doživlja in spoznava. Skupaj z otrokom se ponorčuje iz tožarjenja, obrekovanja, nesmiselnih sporov za nič, potepanja, veseljačenja itd. Pri tem zna s plastičnim izrazom ustvariti živahnost in prepričljivost. Tako v Svatbi pripoveduje o govorniku medvedu: »Ploskanje mu jezik zveze I pa zato po jedi seže. I Ko naposled zopet zine, I mu iz ust lete diobline: . . .«
Vendar pa v nekaterih pesmih živali kar preveč pljujejo in psujejo, tako da postane to že neprijetno in se zdi, da hoče pesnik učinkovati na preveč cenen način.
Najboljše pesmi v Grafenauerjevi zbirki so Dvojčka, Junak, Slik šlak, Potuha, Biba leze biba gre. Zadrega, Abeceda, Učenjak, Svatba, Pregled in še katera, ki bodo, prepričan sem, kmalu znane premnogemu našemu pedenjpedu.
Knjigo je opremila in jo obogatila z ilustracijami akademska slikarka Lidija Osterc.
Borut Stražar
132