—¦*»< 165 >»—'                     Iz vročih krajev
iQ) ilo je zvečera. Solnee je vže zatonilo za gorami in tihi mrak se je polagoma JjdSTspuščal na zemljo.   Trudni  ljudje so  dohajali pevajoe vsak na  &voj dom. Bleda luna se je vže prikazala na nebu in zvezdica za zvezdico se jejela nžigavati, da razsvetli temno noč:
                                          

Na klopi zunaj prcd hišo sedi stari Jerko. Odpočiva si trudne kosti, puši iz dolge pipe ter razmišljava o svojej preteklbsti. Zdaj mu je lice zasijalo poluo sreče, zdaj mu se zopet nagrbančilo spominajocemu se prijetnih in neprijetnih dogodkov v njegovem življenji.
Zdajci prilete k njemu njegova radost in sreea. to sta rau vnuček in vnučica, Zorko in Zlatka, ter ga začneta dramiti iz njegove zaraišljenosti. — Oba držita v          
roci visoko v zraku po jedno podobo ter j^dnoglasno zavpijeta:                                      
—¦¦< 166 >¦•—
nDedek dragi, lepo vas prosiva, povejte nama, kake živali soto? Midva vže dobro poznava mnoge zveri, ali takih, kakeršne so naslikane tukaj, nisva videla še nikoli, niti sva slišala kdaj o njih. A vi, dedek naš ljubi, ste ranogo popotovali po daljnern svetu, pa bodete tudi znali nama povedati, kaj nam kažejo te slike."
Dobri starček poljubi otroka na eelo. pogladi ju z rokama po glavi, pogleda v podobi, ter reče otrokoma, da naj pvisedeta k njemu. Potem začne tako-le:
BVže je davno tega, kar sem videl take živali, a še mnogo davneje, odkar nam je znano ime teh sesavcev."
nAli glejte, dedek, to so ribe, pa ne sesavci?" — rekla sta Zorko in Zlatka eudeč se.
„0 ne. ne, to niso ribe, le podobne so jira. To so pravi morski sesavci, ki dihajo s pljuči in imajo gorko, rudečo kri. — Zdaj me poslušajte še dalje. Vže v davnej davnej preteklosti so si ljudje pripovedovali, da žive v morji zale device. Gorenji del telesa teh devic je krasna ženska podoba, spodnji del pa prava prav-cata riba. Te morske prikazni so ljudje v starodavnej dobi imenovali sirene ali raorske device. Navadno so se_ zbirale ob morskih bregovih mej prijetno deh-tečim evetjera. Kadarkoli so zapazile, da se približuje kaka ladija, zapele so čarobno pesen, da bi popotnike izvabile na morsko obalo, kar so nekateri tudi storili — ali žal ¦— na svojo nesrečo, ker so jih te morske deviee vse po vrsti pokončale. Sarao neki Odisej — tako se pripoveduje — otišel je srečno raimo njih s STOjimi popotniki. In kako to ? On je vsem svojim ljudem z voskom zamašil ušesa, da niso slišali divnega petja morskih siren, a sebe je dal čvrsto ob jadrilo privezati, in tako je srečno otel sebi in svojim ljudem življenje."
nYi, dedek, nama vse to kaj lepo pripovedujete, ali na teh podobah, ki je imamo v rokah, ne vidimo nobenih lepih morskih siren, ampak le nekake grdo razmršene živali."
nLe potrpite malo, ne morem vama vsega najedenkrat povedati. Tem se-savcem, ki je imate tu na podobah. pravijo prirodopisci sirene, ali pa tudi raorske krave. Res je malo čudno, da so je tako nazvali — ali v resnici je temu tako. Pnwih morskili krav se ne dobi več v nobenem morji. Pred kakirai 120 leti so zadnjo ubili. Le tem podobne živali še žive na svetu.
,Jn kje žive take živali," vpraša Zlatka.
nNa plitvih krajih ob bregovih ranogih zalivov v vročih zeraljah. Ali te živali ne ostauejo vedno na istem mestu, marveč se selc po dve in dve ali še po vež skupaj na več milj daleč navazen."
nIn ob čem se žive te živali?" vpraša Zorko.
nHrana teh živalij je zelo priprosta. Razne morske biline in trava jim je jedini živež, ki ga dobe in hlastno žro. Drugače so te živali zelo lene, a žive med seboj in z drugimi raorskimi stanovniki v največjem miru. Svoje raladiče neizmerno Ijubijo ter je nosijo v morji pod pažlio ali pa na hrbtu. Prebivalei vročih krajev love morske krave s težkirai železnimi ostvarai, privezauimi na dolgo in raocno vrv, ki jo vržejo z vso močjo v njihov drob. Mrtve odvedo na breg, ter jedo njihovo raeso in mast. Koža je trdna in krepka ter daje prav močne vrvi za morske ladije. Največje vrednosti pa so njihovi beli zobje, ki so ,še lepši in draži od slo-uove kosti. — To je vse, kar vama vem povedati o teh čudnih živalih. — Zdaj
—~< 167 >~—
pa da vidim, sta li me razumela, kar sem varaa povedal, naj mi najprej vse to pove Zorko, potem bode povedala Zlatka."
Otroka sta res znala vse lepo in gladko povedati, kar jima je povedal njiju dobri dedek. — Ded ju pohvali, da sta pridna, ker sta si vse tako dobro zapom-nela. Ta pohvala je bila za Zorka in Zlatko veeje veselje, nego da bi jiraa bil kdo dal srebrn tolar.                                                                                       Po »Smilje