Ni krivično, če rečemo, da so v boju za svoje politične in gospo-darske pravice proti nacionalnemu zatiranju in neenakopravnosti v prvih vrstah delavskega razreda stopali železničarji. Eden naj-svetlejših primerov tega boja je vsekakor generalni štrajk železni-čarjev Jugoslavije v aprilu leta 1920, ko je v vsej državi obslal že-lezniški promet. Dvanajst, ponekod pa tudi osemnajst dni je več kot 50.000 enotnih in močno organiziranih železničarjev stalo proti nasilju in brezpravnosti, ki so ji bili izpostavljeni vsi delovni Ijudje Jugoslavije. 15. aprila 1920 opolnoči je izbruhnila velika slavka v vsej Jugoslaviji, ki so jo solidarno takoj podprli rudarji in kovin-arji, kasneje pa ves delavski razred.
Preselimo se nekoliko v preteklost in si osvetlim« dogodke, ki so v največji meri prispevali k odločitvi o vsesplošni železničarski stavki.
Že po prvi svetovni vojni so bile razmere delavskega razreda v Jugoslaviji obupne. Zlasti na železnid je bilo neznosno, saj so ho-teli uvesti način, kakršen je obstajaljpred vojno v Srbiji, ki pa ni poznal nobcne socialne zakonodaje. Zelezničarji so takoj spoznali, da lahko razmere uredijo le z izredno čvrsto in enotno organizaci-jo: 15. in 16. decembra 1918 je bila ustanovljena splošna železni-čarska organizacija za Jugoslavijo, že 23. in 24. marca naslednjega leta pa je zborovala v Ljubljani .skupna konferenca slovenskih, hrvatskih in srbskih železnic, kjer so razpravljali o zedinjenju de-želnih organizacij v centralno železničarsko organizaeijo Jugosla-vije, kj je združevala 49.000 železničarjev. Prav tako so sklepali tudi o spomenici, ki naj bi jo predložili železniškemu minisirstvu. Sklenjeno je bilu, da vsaka pokrajina predloži posebno spomenico, vendar naj zahteve medsebojno soglašajo. Tako so slovenski že-lezničarji predložili svojo spomenko, ki je vsebovala vse zahteve glede urejanja osemurnega delavnika, zvišanja mezd nekvalifici-ranim in kvalificiranim delavcem ter določitve draginjskih doklad.
Pogajanja med železničarji in vlado so se začela 6. oktobra 1919 in so naprcdovala zelo počasi. Velike težave so bile glede ureditve osemurnega delavuika, ki so si ga bili železničarji satni uvedli. Zveza je sicer morala v marsičem popustiti, vendar so bili njeni
15. APRIL
uspehi tedaj veliki. Sestavljen je bil zapisnik, ki so ga imenovali Protokol sporazuma, vendar tcdanji minister Drašknvič tega spo-razuma ni hotel podpisati. V vladi se je pričel prepir, ki se je končal lako, da je šel Draškovič na daljši dopust v Pariz, njegov začasni namestnik Anton Kristan pa je Protokol sporazuma podpisal. Do izvajanja tega sporazuma kljub temu ni prišlo. minister Draškovič je po povratku izjavil, da je protokol velika nesmiselnost, njegove določbe pa neobvezne. Položaj, kakršen je ustvarila vlada na že-leznici, je bil več kot nevzdržen. Pričele so se stavke po vseh krajih in 5. februarja je po velikih naporih zveze železničarjev in tran-sportnih delavcev Jugoslavije vendarle prišlo do pogajanj med njimi in zastopniki ministrstva. Nov udarec pogajanjem je bil zadan, ko je namesto predlogov ministrslvo izdalo osnutek novega službenega reda, ki je kljub porastu cen znižal celo dutedanje s!u/,-bene prejemke in železničarjem odvzel vse pravice, zajamčene v Protokolu sporazuma. Poleg tega je takrat postal minister eden najvetjih in najokrutnejših reakcionarjev dr. Anton Korošec, kar je stanje še zaostrilo. Glasilu železniških in transportnih delavcev »Železničar« je v uvodnem članku pod naslovom Neizbežni polom povsetn odkrito napovedalo stavko. -ki je nastopila 15. aprila. Da bi reakcija stavko zlomila, je proglasila mobilizacijo železničarjev, Odgovor na ta korak reakcije so biia delavska zborovanja. A nasi-Ije vlade se je še pojačalo in mnogi delavski zaupniki so bili aretira-ni.
Delavstvo se je zbralo v lVf ostah in na Zaloški cesti, da odkoraka v inesto in s tem pokaže svojo solidarnost z železničarji. Reakdja je spoznala, da vsa nasilja razredne zavesti delavcev ne zlomijo. Zato se je odločila za tislo najhujše — za orožje. Žandarji in policaji so zaprti Zaloško cesto. vendar so se demonstranti njihovi zapori deloma izognili in sku.šali priti v mesto čez travnik po cesti za Ljub-Ijanico. Pričelo se je streljanje na mirno mno/ico, ki se je razbežala, nato pa kljub temu po raznih puteh prišla do hotela Slon, kjer je bilo kralko zborovanje. Na Zaloški pa so obležale žrtve reakcije — 14 mrtvih in 75 ranjenih.
Po tem krvavem napadu se je pričelo še hujše preganjanje delav-cev. Zapori niso bili nikoli prazni, zavest pa je rastla iz dneva v dan.
Čeprav je bila stavka zadušena v krvi in je delavstvo doživelo poraz, je bila vendarle važna spodbuda za nadaljnje delavsko giba-nje, saj je v njej prišla do izraza popolna organiziranost in enotnost železničarjev in enotnost ter solidarnost delavskega razreda ce-lotne Jugoslavije. V tem krvavem obračunu pa je vladajoča klika razkrila svoj pravi obraz pred narodi Jugoslavije. Izročilo Zaloške ceste še živi in ni nakljucje, da je prav 15. april dan, ki ga praznujejo vsi jugoslovan.ski železničarji.
I. G