295
Vihar — življenje.
Hu ! to razsaja vam vihar ! . . . Kako grmi in treslca,
Zdaj vdari strela sem, zdaj tja, koprivo le pusti !
Oči se nehote rose zdaj bleska, zdaj spet peska,
Katerega po zraku veter razdivjan drvi.
Orjaški hrast pod strele meč je vpognil vrhe svoje,
A z votlo vrbo tukaj se je poigral vihar,
Ječe ponosna, vitka jelka tam je šla na dvoje,
A mar je burji, če za seboj pušča jok in kvar . ..
Marica II.