F. FEDOROV RELIGIJA IN CERKEV V SOVJETSKI ZVEZI IZDALA PROPAGANDNA KOMISIJA PRI IOOF ŠTEV.?. 1945. F.i.c. .(QH-q F. Fedorov: Religija in cerkev v Sovjetski zvezi Predgovor V referatu, ki ga je imel predsednik Verske komisije pri SNOS-u 18. septembra 1944 na sestanku belokranjske duhovščine in aktivistov OF v Črnomlju, je mogel predsednik o razmerju cerkve do države v Sovjetski Zvezi reči le, da mu je ureditev tega razmerja le slabo znana. Nekaj o tem pa nam pove brošura F. Fedorova: »Religija in cerkev v Sovjetski Zvezi«, ki je izšla v Moskvi leta 1944. in ki jo nudimo slovenski javnosti v dobesednem prevodu: Namen objave tega prevoda je informativen. Cerkev v SZ ni preganjana. Tak je zaključek iz teh poročil. Zaradi posebne povezanosti ruske pravoslavne cerkve s carističnim režimom pred letom 1917. pa je razumljivo, da je bilo razmerje sovjetske države do ruske pravoslavne cerkve po letu 1917. še polno nezaupanja. »Bilo je naravno, da je morala sovjetska vlada podvzeti potrebne mere, da je napravila konec delovanju teh sovražnikov ljudstva in da je kaznovala vse, ki so se posluževali vere, da bi vodili politično protirevolucionarno borbo. V istem času pa je SZ vztrajno nadaljevala svojo linijo v verskih zadevah in se strogo držala načela o svobodi vesti,« tako poroča Fedorov in potrjuje to v bistvu tudi patriarhat. Ni pa dvoma, da se je zlasti v času domovinske vojne, ko se je ruska pravoslavna cerkev postavila iskreno, z vso silo proti Hitlerjevemu razbojniškemu napadu in divjanju, to razmerje znatno zboljšalo. »Po odloku Sveta ljudskih komisarjev Sovjetske Zveze je bil organiziran prav pri samem Svetu ljudskih komisarjev Svet za zadeve pravoslavne ruske cerkve, ki ima namen vzpostaviti bolj ozke zveze med vlado Sovjetske Zveze in patriarhom Moskve in vse Rusije, obravnavati vsa vprašanja ruske cerkve, ki zahtevajo avtorizacijo vlade«, tako poroča F. Fedorov. To dokazuje, da je razmerje med cerkvijo in državo v Sovjetski Zvezi stopilo v novo razdobje, ki ni več tako ostro razmerje ločitve države od cerkve, kakor je bilo do tega časa. Zelo zanimivo in značilno je tudi sledeče poročilo F. Fedorova: »Mnoge verske organizacije so izdajale in še izdajajo svojo periodično in neperiodično versko literaturo. Pravoslavna cerkev izdaja ,Časopis moskovske patriarhije*... Vrsta verskih publikacij se je tiskala tudi v provincialnih in pokrajinskih središčih, tako n. pr. ,Časopis samarske eparhije*, ,Časopis eparhije v Tuli*, .Cerkveni časopis za Ural*.« Dalje poroča Fedorov: »V posebnih skladiščih se prodajajo brokati, cerkveni predmeti in paramenti. Državne organizacije nabavljajo ljudem opresne kruhe, kruhke in druge velikonočne slaščice. Verska združenja dobivajo potrebni material za popravo kultnih poslopij (cerkev, katedral), električno energijo itd. V času verskih kongresov skrbijo za lokale, namenjene delegatom, za živež in za transport državne organizacije in zadruge. \ državnih tiskarnah izhajajo himne in verske revije, zbirke člankov in druge publikacije raznih verskih skupin.« V razgovoru z Amerikancem Wallacom Carrollom je izjavil namestnik patriarha Sergij, da nima cerkev v Sovjetski Zvezi nikakih težav pri vzgoji novih duhovnikov. V kazenskem zakoniku ruske federativne socialistične republike je poseben člen, člen 125., v katerem je rečeno: »Vsako oviranje izvrševanja verskih obredov, ki ne motijo javnega reda ali ne pomenijo protipravnega prisvajanja nekih pravic, se kaznuje s prisilnim delom do 6 mesecev.« Sovjetska vlada strogo pazi, da protiverska propaganda ne žali in ne moti religioznih čustev vernikov. Sovjetska vlada ni nikoli ustvarjala privilegijev za organizacijo brezbožnikov v nasprotju s kakršnim koli cerkvenim organizmom. Zveza brezbožnikov je absolutno svobodna organizacija, ki dobiva svoja sredstva iz prostovoljnih prispekov svojih članov.« Ni pametnega razloga dvomiti o resničnosti teh poročil. Nočemo pa trditi, da imamo po teh poročilih do kraja jasno sliko o položaju vere in cerkve v Sovjetski Zvezi. Za to bi bil potreben študij na kraju samem. Za človeka z dobro voljo pa je tudi že po teh poročilih jasno, kako lažniva, nečista in mračnjaška v celi vrsti bistvenih trditev je propaganda slovenskih klerikalcev in domobrancev. Vsa ta poročila postavljajo na laž tudi besede ljubljanskega škofa dr. Gregorija Rožmana, ko tolmači člen 124. sovjetske ustave, ki jamči svobodo vesti, priznava svobodo opravljanja verskih obredov in svobodo protiverske propagande. Rožman pravi: »Vidite vso zlobnost komunistične zakonodaje! Verska propaganda z besedo in tiskom ni dovoljena, protiverska pa je popolnoma svobodna in uživa vsakršno podporo države.« (Knjižica »Ali, ali« št. 253. stran 28-2.) Prav nič se ne udajamo iluziji, da bo po teh informacijah propaganda slovenskega klerikalizma in domobranstva manj divja in da se bo skušala dvigniti na višjo raven. Vendar pa verujemo v moč resnice. Verujemo, da bo nekaj ljudi, ki bodo brali ta poročila, izpregledalo. Razen tega hočemo storiti vse, da oni, ki vztrajajo v svoji lažnivosti in poniglavem potvarjanju dejstev, ne bodo imeli nobenega izgovora, da niso bili informirani tako po resnici kakor nam je dostopna. Namen objave tega prevoda je, kakor rečeno informativen. Slej ko prej smo si namreč na jasnem, da moramo urejati razmerje države do cerkve tako, kakor to narekuje posebnost slovenskih razmer, iz slovenske kulturne in politične problematike in zgodovinske situacije. Na osvobojenem ozemlju, januarja 1945. Verska komisija pri SMOS .. r-va c.^ V caristični Rusiji ni bilo svobode vesti in vere. Pravoslavna cerkev je bila enostavno kolo v državnem vladnem stroju. Poglavar cerkve je bil car. Škofje in duhovniki so prejemali plače od države in so opravljali državne službe. Njim je bilo n. pr. zaupano registriranje civilnih aktov (rojstev, porok, smrti) in brez krstnega lista, izdanega od duhovščine, ni mogel nihče obiskovati šole ali biti sprejet na delo. V kodeksu ruskega cesarstva je bilo pisano: »V carski Rusiji je prva in prevladujoča vera krščanska, pravoslavna, vesoljnega vzhodnega obreda.« Po členu 253. kazenskega carističnega zakona so bili pristaši sekt tako zvanih pneumatomahov, ikonoklastov, molokistov, judeistov, kakor tudi drugih heretičnih skupin, oropani vseh državljanskih pravic, (političnih, lastninskih in drugih) in prisiljeni, da gredo v pregnanstvo. Na stotine tisočev ljudi, ki niso bili nič krivi, je bilo preganjanih zaradi svojega verskega prepričanja, prisiljenih, da zapustijo svoja bivališča in iščejo varnosti v sibirskih gozdovih ali v inozemstvu. Naslanjajoč se na cerkev, je carizem divje preganjal brezverce in materialistične znanstvenike. Veliki, naturalistično usmerjeni učenjaki svetovnega slovesa, K. Timirjazov, I. Secenov, in drugi so bili preganjani zaradi svojih bogoskrunskih idej«. Zelo znana knjiga Secenova »Refleksi možgan« je bila prepovedana. Isto usodo je doživela v Rusiji Haecklova knjiga »Die Welträtsel« in druge. Boljševiška stranka, voditeljica ljudskega in revolucionarnega gibanja v Rusiji, se je z velikim pogumom dvignila proti divjaškemu carističnemu režimu in proti verskemu preganjanju. Boljševiška stranka se je borila za dosego demokratičnih pravic, med drugimi tudi za svobodo vesti. 2e leta 1903. je pisal V. I. Lenin: »Socialni demokrati zahtevajo, da naj ima vsakdo popolno pravico izpovedati kakršno koli vero. Med vsemi evropskimi državami so samo še v Rusiji in Turčiji ostali v veljavi sramotni zakoni proti osebam druge vere, različne od uradne proti shizmatikom, sektantom in judom. Ti zakoni ali kratkomalo prepovedujejo kako vero, ali zabranjujejo njeno razširjenje, ali pa jemljejo osebam, ki se jih držijo, nekatere pravice. Vsi ti zakoni so krivični, zelo nasilni in zelo sramotni. V svojih časopisih, letakih in pozivih so boljševiki grajali vsakršno omejevanje svobode vesti. Visoko so cenili borbo, ki jo je vodil veliki ruski pisatelj Lev Tolstoj za svobodo vere. Podpirali so poštene duhovnike, ki so protestirali proti despotizmu cerkve. Pomagali so pristašem raznih verskih sekt, da bi mogli na pravi način voditi borbo za versko svobodo v Rusiji. Boljševiki so se vztrajno borili proti mračnjaštvu in za svobodo. Lenin je decembra 1905 v zvezi z vzponom revolucionarnega gibanja v deželi še enkrat podčrtal stališče socialnih demokratov proti veri, zahtevajoč ločitev cerkve od države. '"1 podružnica »Država ne srne imeti nobenega opravka z vero,« je pisal Lenin, »verske službe ne smejo biti v zvezi z državno oblastjo. Vsakomur mora biti popolnoma na voljo dano, da lahko pripada kateri koli veri, ali pa ne priznava nobene, to je, da je ateist, kakor je navadno vsak socialist. Absolutno nedopustno pa je, da bi bila med državljani kakršna koli pravna razlika zaradi verskega prepričanja. Celo vsako omenjanje verske pripadnosti v uradnih dokumentih mora biti brez vsega odpravljeno. Ni dopustno nikako obdarovanje državne cerkve, nikako podpiranje cerkve ali verskih združenj z državnim denarjem, ker morajo biti združenja državljanov iste vere popolnoma svobodna in neodvisna od državne oblasti. Samo popolna ugoditev tem zahtevam lahko napravi konec tej prokleti in sramotni preteklosti, v kateri je bila cerkev v suženjski odvisnosti od države in ruski državljani v suženjski odvisnosti od državne cerkve, ko so bili v veljavi in so se izvajali inkvizitorski srednjeveški zakoni, ki so preganjali zaradi vere ali zaradi ateizma in delali nasilje človekovi vesti... Popolna ločitev cerkve od države,' to je zahteva, ki jo socialistični proletariat stavi današnji državi in današnji cerkvi.« Iste poglede na versko vprašanje je imel Leninov tovariš Stalin. V svoji knjigi »Marksizem in narodno vprašanje«, napisani leta 1913., je Stalin zapisal: »V programu socialne demokracije je paragraf o verski svobodi. Po tem paragrafu ima vsaka skupina ljudi pravico, pripadati kakršni koli veroizpovedi: katoliški, pravoslavni itd. Socialna demokracija se bo borila proti vsakemu verskemu zatiranju, proti preganjanju pravoslavnih, katoličanov in protestantov. Socialna demokracija bo vedno protestirala proti preganjanju katolicizma in protestantizma, vedno bo branila pravice narodov, da smejo pripadati kateri koli veri.« Čeprav je bila boljševiška stranka pristaš ateizma in je propagirala med množicami materialistično znanstveno naziranje, je vendarle od začetka svojega gibanja pa do revolucije 1917, to se pravi ves čas, ko je bila pod carističnim režimom, zahtevala ločitev cerkve od države in svobode vesti ter se je borila proti vsakršnemu verskemu zatiranju. Oktobra leta 1917. je prišla oblast v roke sovjetov delavcev, kmetov in vojakov. Nekoliko pozneje, januarja 1918, je bil objavljen zakon sovjetske vlade o ločitvi cerkve od države. Navedimo v celoti tekst tega odloka: 1. Cerkev je ločena od države. 2. V mejah republike je prepovedano izdati kakršen koli zakon ali krajevno odločbo, ki bi ovirala ali omejevala svobodo vesti ali pa bi določila prednost ali privilegij v zvezi z vero, ki ji državljani pripadajo. 3. Vsak državljan lahko izpoveduje kakršno koli vero ali pa nobeno. Vsako omejevanje pravic, motivirano po kakršni koli veroizpovedi ali po neizpove-dovanju kakšne veroizpovedi, je odpravljeno. Pripomba: v vseh uradnih aktih so ukinjene vse navedbe o pripadnosti ali nepripadnosti h kateri koli veri. 4. Prireditev države ali drugih javnih ustanov, pravnih in socialnih, ne spremlja nikak verski obred. 5. Svobodno izvrševanje verskih funkcij je zagotovljeno vse dotlej, dokler ne moti javnega reda in ni v zvezi z nasilnim prilaščanjem državljanskih pravic sovjetske republike. V takih primerih imajo krajevne oblasti pravico, da podvza-mejo vse mere, ki so potrebne, da se zagotovi varnost in javni red. 6. Nihče se ne more odtegniti svojim državljanskim dolžnostim pod pretvezo svojih verskih nazorov. Dopustne so za vsak primer posebej izjeme na podlagi pravdoreka ljudskega sodišča, ali pa pod pogojem, da se ena državljanska obveznost nadomesti z drugo. 7. Verska prisega je odpravljena. V neobhodnih primerih je zahtevati samo slovesno zaobljubo. 8. Akte o stanju prebivalstva izdajajo izključno civilne oblasti: pfiglaševalni urad in urad za vpisovanje porok. 9. Šola je ločena od cerkve. V vseh javnih in državnih šolah pa tudi v privatnih šolah, kjer se poučujejo predmeti splošne izobrazbe, verski pouk ni dovoljen. Državljani lahko poučujejo in študirajo verska vprašanja samo privatno. 10. Vsa cerkvena in verska združenja so podvržena splošnim predpisom o združenjih in zasebnih društvih. Ne uživajo nikakega privilegija in nobene podpore ne od strani države in ne od njenih .krajevnih in samoupravnih ustanov. 11. Ni dovoljeno nabiranje ali plačevanje obveznih zneskov v prid cerkvenim ali verskim združenjem, kakor tudi niso dovoljene prisilne mere ali kaznovanje od strani teh združenj nasproti njih članom. Dovolj je prebrati ta dokument, ki tvori vse do danes temelj vse zakonodaje o cerkvi, da spoznamo, s kakim širokim duhom zmernosti in svobode je prešinjen od prve do zadnje vrste v vsem, kar zadeva vero in cerkev. Odlok o ločitvi cerkve od države je naredil konec samovoljnosti pravoslavne cerkve, ki je bila v Rusiji na prvem mestu in jo ukazovala. Cerkev je postala združenje vernikov, privatno in prostovoljno, neodvisno od države. Od tega trenutka ni cerkev izvrševala več nobene javne državne funkcije. Duhovščino ne plačuje država, ampak verniki s svojimi prostovoljnimi prispevki. Prvikrat v zgodovini Rusije je tako, da ni nihče v nevarnosti, če je brez vere ali pa veruje v Boga na drugačen način, kakor hoče vesoljna pravoslavna cerkev. Zato so mnogi prenehali s skrivanjem svojih nazorov o verskem vprašanju in so jasno priznali svoje prepričanje. Pošteni duhovniki so z zadovoljstvom sprejeli sovjetski zakon o ločitvi cerkve od države in so priznali pravilnost politike boljševiške stranke z ozirom na versko vprašanje. Vendar so se našli v prvih letih življenja mlade sovjetske države med duhovniki — posebno v visoki hierarhiji — mnogi, katerim ni šlo v račun uničenje carizma in nastop sovjetskega režima. Ti duhovniki so videli v ločitvi cerkve od države preganjanje in so označevali boljševike za antikriste. Bilo je naravno, da je morala sovjetska vlada podvzcti potrebne mere, da je napravila konec delovanju teh sovražnikov ljudstva in da je kaznovala vse, ki so se posluževali vere, da bi vodili politično protirevolucionarno borbo. V istem času pa je SZ vztrajno nadaljevala svojo linijo v verskih zadevah in se je strogo držala načela o svobodi vesti. Po zakonu iz januarja 1918 o ločitvi cerkve od države je sovjetska vlada razglasila vrsto novih zakonov, odredb in navodil, ki so razlagali ta dekret in istočasno podrobneje določevali pravice in dolžnosti verskih združenj in skupin v SZ. Navedimo nekaj odlomkov in odredb. V zakonu z dne 8. aprila 1929 n. pr. lahko beremo sledeče člene: Člen 10., 1. del. »Da zadoste svojim velikim potrebam, morejo dobiti verniki, člani verskega združenja, brezplačno posebno poslopje