MIRKO KOSMAČ (1912-1991) 
Jeseni, 2. novembra 1991, nas je po kratki, 
a hudi bolezni zapustil Mirko Kosmač, mož, 
ki je bil svoj čas med ustanovnimi in najbolj 
prizadevnimi člani Muzejskega društva Žiri. 
Rodil se je 4. marca 1912 pri Koklju na 
Ledinici kot najstarejši sin v trdni kmečki 
družini. Očeta skorajda ni poznal, saj je ta 
umrl za posledicami vojne že januarja 1919, 
ko se je komaj vrnil iz nje. Po ljudski šoli se 
je pri Leopoldu Nagliču na Selu izučil za 
čevljarja in nato delal v delavnici bratov Na 
glic (Brana). Brata Polde in Nace sta imela 
za tiste čase najbolj moderno proizvodnjo, 
nista pa organizirala lastne prodaje in sta 
zato zašla v finančne težave - nauk, ki so ga 
upoštevali konkurenti in nasledniki. Ko se je 
Brana 1934 preosnovala v zadrugo (Produk 
tivna čižmarska zadruga, r. z. z o. z.) je bil 
Mirko med soustanovitelji in delničarji. Čiž 
marska zadruga je slovela sirom po Jugosla-, 
viji po oficirskih škornjih in gojzarjih. V njej 
je delal vse do vojne, ko so jo zasegli Nemci 
in še po njihovem odhodu iz Žirov (23. 10. 
1943), ko je postala partizanska izdelovalnica 
čevljev. Novembra 1943 so ga ob vdoru v Žiri 
zajeli domobranci. Tri mesece so imeli zapr 
tega v Rovtah, nato še tri v Ljubljani, v 
začetku maja pa je bil interniran v delovno 
taborišče Bresslau v Nemčiji in v njem doča 
kal konec vojne. Ko se je vrnil v Žiri, se je 
povrnil tudi k čevljarskemu poklicu in bil v 
upravnem odboru tistih, ki so se združili v 
Alpino. V novi tovarni je bi nabavni referent, 
pozneje pa je iz nje odšel za učitelja praktič 
nega pouka v čevljarsko šolo Žiri in v njej 
poučeval vse do upokojitve (1967). 
Ko so leta 1970 ustanovili žirovsko podruž 
nico Muzejskega društva Škofja Loka in se 
odločili, da najprej postavijo čevljarsko in 
čipkarsko zbirko, je Mirko še enkrat zavzeto 
in koristno uporabil svoje veliko znanje in 
izkušnje v čevljarski stroki. Del orodja in 
drugih razstavnih predmetov je prispeval 
sam, še več pa je nabrala prizadevna trojka 
v postavi Tone Naglic, Janez Sedej in Mirko 
Kosmač. Vzeli so si čas in Mirko, ki je edini 
imel avto, jih je vozil od hiše do hiše v želji, 
da bi sestavili čim popolnejšo zbirko. To jim 
je tudi uspelo in škoda je, da nimajo nasled 
nikov, ki bi jo dopolnjevali. 
Mirko Kosmač je bil tudi dober telovadec 
in telesnokulturni delavec. V letih pred vojno 
je nastopal v prvi žirovski sokolski vrsti, po 
vojni pa je bil predsednik TVD Partizan, ka 
teremu je uspelo pod isto streho še nekaj let 
gojili sokolsko (in orlovsko) telovadno tradici 
jo, čeprav ji čas ni bil naklonjen in je kmalu 
nato povsem zamrla. 
Sicer pa je bil pokojni po naravi miren in 
nevsiljiv človek, zelo načitan in velik domo 
ljub. Najbolj ga je zanimala zgodovina; bil je 
dober poznavalec pravih političnih razmer 
pri nas in v svetu. Rad je imel zemljo; potem, 
ko se je odpovedal nasledstvu na rojstni do 
mačiji, mu je ostal le domači vrt, a tega je 
obdeloval z vso ljubeznijo. Skratka: bil je 
človek, ki ni silil v ospredje; raje si je pošteno 
in delovno prizadeval za napredek v poklicu, 
v kraju in doma, tako na javnem kot na 
zasebnem polju. Zato je prav, da vpišemo teh 
nekaj vrstic v zgodovinski spomin, do kate 
rega je imel vseskozi tako spoštljiv in dejaven 
odnos. 
Miha Naglic 
260