nego morja odbija 60---65 % od Sonca prejete 
svetlobe nozoj v vesoljstvo - nepoledenelo 
morje po bi vsrkalo 90 %, odbilo po samo 10 % 
svetlobe. Trenutni temperaturni položaj tam gori 
je delikaten in blizu ravnotežja, ki bi le malo 
premaknjeno moglo povzročiti hude negativne 
ali po pozitivne posledice. 
če bi se Severno ledeno morje, ki meri okoli 16 
milijonov km
2
, znebilo ledu, bi no leto dobilo 
+ 2,63 X 10
21 
kalorij, kor je 10-krot več kolikor 
bi bilo treba, do se stojo tam gori no severu 
ves led enega leto. Precej zapleteni račun po 
kože, do bi to morje za dalj časa ostalo odprto 
in postalo vzrok, do bi no sedanjih celinah Sev. 
Amerike, Sev. Evrope in Azije začel zarodi večjih 
padavin ponovno nostojoti in se delati celinski 
led. Ko bi v zadostnem obsegu zopet pokril to 
področja, bi temperaturo zopet začelo tudi no 
morju tako podati - do bi začelo tudi morje 
iznovo zmrzovati ... 
In nauk iz tega? Dokler bodo tečaji no sedanjih 
izoliranih področjih, lahko pričakujemo dvoje: 
1. Še vedno izmenjavanje ledenih in medledenih 
stopenj. Sedanjo ledeno dobo (sedaj živimo v 
medledeni stopnji) trojo komaj nekaj milijonov 
let, geologijo po nos uči, do so v davno minulih 
geoloških dobah trajale ledene dobe tudi po več 
deset milijonov let. 
2. do se bo podnebje no zemlji še dolgo časa 
delilo no mrzlo, zmerno-toplo in tropsko pod­
ročja . 
In noše Alpe? Zgrajene so sicer deloma iz pro­
storih kamenin, deloma iz več stotin milijonov 
let starih hribin po tudi nekaj mlajših; po na­
stanku samem po spadajo Alpe v vrsto mlajših 
gorovij, ki so le nekoj desetin milijonov let store. 
Dož;velo so svojo prvo ledeno dobo z več stop­
njami in so z nami, še mnogo mlajšim člove­
štvom, sedaj v topli medledeni dobi. Ledeniki po 
so jih do sedaj tako lepo oblikovali, do vzbujajo 
v nos občudovanje in ljubezen. Zdaj zelo naza­
dujejo. Do kdaj, ne vemo. Izrabimo z vsemi 
s:lomi to njihovo per:odo lepote. Kakšne bodo 
Alpe čez, rec:mo, 10 000-20 000 let, in koko in 
od kod jih bo g ledal človek, po nne pove nobeno 
prot'ko« ... 
MOJ BRAT JOZE 
Pavel Kunaver 
1 Uom ooro,e „ moro okloom <odi ooj• 
trši dren - in po petinosemdesetih letih plod­
nega, koristnega življenja, pomembnega tudi za 
noše planinstvo in raziskovanje nepoznanega 
podzemskega sveto je odšel od nos tudi Jože 
Kunaver, moj brat, moj prvi vodnik po naših 
planinah, moj mentor v planinstvu in mecen v 
mladih letih. Čeprav vdano klonimo glavo pred 
neizprosnimi zakoni narave, je bilo slovo težko. 
Spomin nanj bo ostal do zadnjega svetal. 
Sedem let starejši od mene je bil in postal pravi 
nstorejši brat .. , kakršnega bi privoščil vsem mla­
dim ljudem, ki potrebujejo vodnika k lepemu in 
dobremu. 
Po očetu je podedoval vročo ljubezen do lepe, 
čiste narave, po materi po mehko, dobro srce in 
nežnost do vsakogar, ki jo je potreboval. Lepoto 
narave je začel že zgodaj uživati, ker smo živeli 
tedaj no robu še popolnoma neraziskanega Ko­
deljevega blizu brzic Ljubljanice no Fužinah -
naših Dnjeprovih Porogov - ob razgledu no dalj­
nje snežnike no severu in zahodu. Rudolf Ba­
djuro in Rojko Muloček sto tudi njega privedlo 
v stik z gorami - in vnelo se je v njem gorečo 
željo in ljubezen do njih, ki je ugasnilo šele, ko 
se je že kot starček pred tedni zadnjikrat po­
slovil od njih z Rožnika. 
Poleg njega sem rasel jaz kot otrok in deček. 
V družbi sebi enakih fantov in deklet me je začel 
jemati s seboj najprej doli no širne travnike Ko­
deljevega, no Fužine in v tomošnji, tokrat še 
lepi naravni park pod brzicami. Previdno in po­
časi me je začel voditi no Polhograjske Dolo­
mite, no Krim - vedno obzirno upoštevajoč moje 
moči . Nikoli me ni priganjal k hitrejši hoji, le 
kazal in uči l me je. 
Po je prinesel domov prve Planinske Vestnike in 
mi jih je izročil - in glej, v besedi je vstalo pred 
menoj lepoto slovenske zemlje. Nekoč mi je pri­
nesel tokrat znameniti Dollo Torrejev in Horitn­
gerjev slikani „Atlas der Alpenfloro ... 500 umet­
niških slik gorskih cvetic! Kakšno razodetje! Dru­ gič je nekje kupil letnike Zeitschrift des deutschen 
und Osterreichischen Alpenverreines, v katerem 
271 

je Kugy opisoval svoje vzpone v Vzhodnih in Za­
hodnih Julijskih Alpah. Kakšno branje! 
Vedno je bilo kaj novega. Rad je bil dobro 
opremljen. Kupil je nov kuhalnik, nov nahrbtnik -
storo je tiho poklonil meni. Tako je deloma šlo 
tudi z obleko. Som si je skoval za tiste čase 
res lep in vzoren cepin, nositi in rabiti sem ga 
smel samo jaz. Pa mi je kupil še dolgo planinsko 
palico. 
Pa je prišel veliki don, ko me je v družbi mnogo 
starejših vzel s seboj no pozno pomladansko 
turo čez Stol po snež iščih do cvetnih travnikov 
Golice. Nato je prišel na vrsto Triglav. V naj­
lepšem avgustovskem vremenu sva šlo po To­
minškovi poti. 
Po „Oj Triglav moj dom« iz ust teh mladih fan­
tov! In Jože je imel čudovit glos. Kakšen čas za 
Joie Kunaver, planinec, jama r in fotograf 
272 
mojo mlado dušo! Jože se je pokazal tokrat še 
drugače. V Bohinj še ni vozil vlak. In šli smo dol 
v Voje, Od jezera so se drugi s pošto odpravljali 
v Lesce. Midva po sva šlo peš. Niti namignil mi 
ni, do je zarodi mene porabil več denarja in se 
ni mogel peljati s svojo družbo. Ko sem pešal, 
je z menoj počival, nikdar grajal, samo vodil. 
1910 - novo dobo. Spoznali smo Brinško in dr. 
Cerko. Jože in 2one Tavčar, moj planinski tovoriš 
iz mladih let, sta postalo planinsko fotografa in 
vsa gorelo za novo umetnost. Ob Jožetu sem 
doživljal v temnici porajanje slik in obujanje pre­
lepih doživljajev. V naših rokah so zablesteli novi 
cepini, na nogah so bile pripete smuči. 
Prelomil sem s sezonsko tradicijo - in ostrmel 
nod lepoto zimskih gora. Začeli smo s smučanjem 
no Veliki planini in no Krvavcu - in zaplezali 
v ostenje Kamniških planin. In Jože je bil malone 
povsod. Ob uspehih noše majhne družbice se je 
Brinšku nekoč izvil iz ust vzklik, do smo kakor 
dren. In rodili so se drenovci. Jože je bil gotovo 
eden od najboljših in najtrdnejših. Ozeblin in 
utrujenosti skoraj ni poznal. Poleg smuči in ce­
pina in hrane si je včasih naložil kor po 36 plošč 
za svoj težki 10 X 15 cm fotoaparat. 
Po z gorami ni bilo vse opravljeno. ..Dren.. je 
moral v neznano brezno no Dolenjskem. Jože je 
prinašal iz njih prelepe slike. Nobeno brezno ni 
bilo pregloboko, prenaporno zanj. Z njim je moral 
fotooporot. Znal je čudovito izbirati motive v div­ jem podzemlju. 
Vojna nos je razkropilo. Jože je prišel s svojim 
aparatom prav v Albanijo in v italijansko ujet­
ništvo. No kancu vojne je pre lisiči l straže v ujet­
niškem vlaku in ušel pri Beli peči stražam. Obstre­
ljevali so go, vendar je prišel skozi gozdove pod 
Ponco proti Ratečam in podel tam v objem pri­
jatelju, tokrat stotniku Rudolfu Badjuri. 
Po vojni smo pričeli vsak svoje življenje. Dveh 
močnih vej drena dr. Cerka in Brinška ni bilo 
več. Jožeta sem kmalu potem spremljal na nje­
govem poročnem potovanju, iz Vrat no Triglav 
in nazaj v Bohinj. 
Jože je ostal zvest goram in fotografiji - o sedaj 
drugače. Planinski Vestnik je postal večji - v njem 
so tudi Jožetove slike vabile in vnemale mlado 
in staro za noš gorski svet. Jože je napolnil več 
zabojev s tisočimi ploščami s slikami naših gora. 
Preden so romale v zaboj, so opravile svojo dolž­
nost: Noč za nočjo, leto za letom sta Jože in 
njegova vztrajno žena preživela v fotografski tem­
nici. Som je naredil povečevalne in hitro kopi­
rajoče aparate. Po vsaki noči so se porajale sto­
tine prelepih fotografij iz naših Julijcev, Kam­
niških Alp in Karavank. Morda ni pretirano, če 

rečem, do se je gotovo blizu milijon ploninskih 
razglednic-fotografij rodilo v Jožetovi temnici, po­
tovalo v planinske koče in domove - tam po so 
našle navdušene kupce in pot v svet. Toko je 
Jožetovo delo vabilo no tih, o prepričljiv način 
tisoče in desettisoče ljudi v gorski svet, ki go je 
som tako iskreno ljubil, občudoval in neprestano 
obiskoval. 
Jožetove slike, so vedno bolj krasile Planinski 
Vestnik, po tudi druge revije in knjige. Povečave 
so okrasile planinske koče in razstave. Z njimi 
je bil Jože povsod navzoč, kjer se je častil alpski 
svet. 
Po tudi dren omaga. Jožetovi obiski v gorah so 
se omejili no razgledni Rožnik, po no kotiček in 
klopco med cveticami njegovega vrta v Rožni do­
lini, kjer se je končno tudi to čudoviti, tihi človek 
umiril in našel pokoj tam no severni strani Ljub­
ljane, komor pošiljajo gore od vseh strani po­
zdrave tolikim ljubiteljem njihovih lepot. 
RAZIS~COVANJA 
VISOKOGORSKEGA KRASA 
V SLOVENIJI 
Du šan Novak 
1 o'"''" smčomo rn"oj krnso pogos,,j,, 
kot bi to pričakovali. Apneniške gore spadajo 
med kroške tvorbe in nove kroške teritorije so 
našli v vseh klimatskih pasovih, kjer vodo deluje 
no poseben način. 
Kroške pojave najdemo v slovenskih Alpah povsod 
tam, kjer sto apnenec in dolomit bazični kame­
nini, ki pretežno potekata iz triasa. No površini 
kroških polj je navkljub obilnemu deževju zelo 
malo ali skoraj nič vodnih tokov. Velike množine 
vode hitro izginejo v kroško notranjost in se 
zopet pojavijo no dnu dolin kot številni izviri. 
Zato so torej, razen polj in K o I i še v k e , vsi 
pojavi, ki so značilni zo visokogorski kros, po­ kriti. Posebno predeli okoli bohinjskih goro so 
podobni tistim no Dinarskem teritoriju (Komno, 
Dolino triglavskih jezer). K temu svetu v slo­
venskih Alpah pripadajo še polja no Hribaricah, 
Zo Planjo, Kredarico, Rušje, predel med Triglavom 
in Kotom, Kriški podi, Kaninski podi, in predgorja 
Meioklo, Jelovico in Pokljuko. Tudi v Kamniških 
Alpah štejemo v kros mnoge predele: Velike in 
Mole Pode, Kalce, Veliko planino, predel okoli 
Dedca, Korošico, Moličko in Dleskovško planino, 
območje med Ojstrico in Planjavo, itd. Kroški 
pojavi so še no Menini, Olševi, Raduhi, Peci in 
Uršlji gori in no nekaterih mestih v Korovonkoh. 
Leto 1925 se je Društvo za raziskovanje jam lo­
tilo raziskovanja visokogorskega sveto v okolici 
Bohinjskega jezero. Toko si je skupino planincev, 
ki so se imenovali „drenovci«, nekoč naložilo, do 
razišče nekaj brezen no Kalcah. žal so se poro­
čilo o tem izgubilo. Biološke značilnosti neka­
terih jam je no gorotem območju Bohinja raz­
iskoval E. Pretnar (1955), ki je zo kordeks odkril 
okoli 25 objektov. Približno v istem času so Ita­
lijani raziskovali bohinjske gore no bivši itoli­
jonsko-jugoslovonski meji. Opisi jam, ki so jih 
raziskali, so izšl i v monografiji „Duemillo Grotte ... 
člani Društvo za raziskovanje jam so odkrili še 
nekaj brezen in jam v alpskih predgorjih. 
Po drugi svetovni vojni so začeli sistematično 
raziskovati slovenski visokogorski kros. člani Dru­
štvo za raziskovanje jam so raziskovali kroške 
pojave v Kamniških Alpah. No Molički in Veliki 
planini je mnogo znanih brezen in jam kot npr. 
Zijalka nad planino Ovčorijo na Mokrici, Ojstrici 
itd. Samo nekaj od njih je bilo popolnoma raz­
iskanih glede na kroške pojave, ki jih je opisal 
Kunaver (1953, 1957). L. 1951 sta dve člana dru­
štvo odkrilo okoli 20 brezen no Podih pod Skuto. 
Brezno so bila popolnoma raziskano l. 1954 (Ku­
naver 1955). V zadnjih letih so raziskali in opisali 
nekaj brezen na Kriških podih v Julijskih Alpah. 
Brezno, ki leži v območju Triglava, je eno najbolj 
znanih v slovenskih Alpah. Vhod vonj je no višini 
2400 m nod Jadranskim morjem in 1400 m nad 
dnom doline Vrat. Že v avgustu 1955 je Gams 
skupaj z angleškimi speleologi poskušal prodreti 
v to brezno. Dospeli so do g lobine 75 m. V sep­
tembru 1956 je skupina slovenskih speleologov 
zopet poskusilo srečo, vendar so bile okoliščine 
loko neugodne, do so morali z delom prenehati 
(Odsek položnega vhoda je bil zasnežen). Ko so 
prišli do globine 75 m, se jim je zazdelo nadaljne 
prodiranje nevarno zarodi prevelikih zaledenitev 
in tako se je skupina moralo umakniti (glej 
Gamsovo poročilo 1957). Avgusta l. 1957 sta D. 
Kemp in J. Gantar zopet poskušala premagati 
globino. Prišlo sto do 180 m in v tej globini od­ krilo, do mora biti jama 40 m široko in nekaj sto 
metrov globoko. Navkljub idealnim pogojem dno 
nista mogla doseči, ker je bilo skupina pre-
273