275
Pesmi
Meta Kušar
Pišem jaz?
Kaplja piše.
In znak zemlje.
In znak zraka.
Jaz ne pišem
Srce se ne šali.
Utripa: sem, sem, . . .
Tudi duša se ne šali.
Sprejema in drhti.
ko je daleč.
sama,
ko jo zapeljejo stran,
na poti nevarnih sinov.
Po mnogih pragovih
je vprašanje o najenostavnejši stvari,
pa zmanjka pameti —
DANES
VČASIH
276
Meta Kušar
Razlaganje enostavnih stvari,
je vedno le zatemnitev.
Nemir ostaja v koraku,
dokler porabljeni svet ščemi v očeh.
TO    Včeraj si mi nekaj pošepetal, niso še vsi pospali in glas je nerazločno utihnil. Poslušala sem se: ljubim ljudi,
ki verjamejo svoji pesmi. Kaj če popadamo? Kaj če zaidemo? Kaj če izgledamo polni izgub? Srce mi poje, da ne morem biti izgubljena. In danes vem: prav razločno prišepetuješ, ampak vedno te zaslišim šele v svojem glasu.
GLEDAŠ     Misel pada ob misel, druga za drugo in veš: z ostrimi površnostmi reže mehkobo. Izsesane lupine bodo potrte z zadnjimi koraki. Jalovi letini-
Niti semena se niso vrnila. Kako nahraniti prestradano zaupljivost? Gledaš morje. V prstih imaš vso bližino in vso oddaljenost neba.
ZAJTRK     Nadrobiš se mi v mleko, kar naenkrat, ko jemljem med. Ostane,
goste pika, ki ne vedo. Vstopi! kako ne vem.
Nič ne ješ in te boli. Zakaj že zjutraj?
\