SVOBODNA SLOVENIJA
LETO (ANO) LXIV (58) • ©TEV. (N°) 4
ESLOVENIA LIBRE
BUENOS AIRES • 17 de febrero - 17. februarja 2005
STOKRAT VEČJA RADOST BIVANJA
Problemi z Avstrijo
DRAGO K. OCVIRK
Ne mine dan, ko ne bi mediji poročali, kako je s papežem, z njegovim zdravjem. Papež sam je v nedeljo z velikim naporom podelil blagoslov z okna bolnipnice Gemelli in hropeče, komajda razumljivo povedal: ,,Tudi v takpnem stanju, sredi med drugimi bolniki, ki jim iskreno želim čimprejpnje ozdravljenje, pe vedno služim Cerkvi in vsemu človeptvu." Presenetljiva trditev za nap čas, ko se z jumbo plakatov ob cesti in iz elektronskih medijev smehljajo brhka dekleta in napenjajo mipice atletski mladeniči; oboji model, zgled in imperativ, kakpen mora biti sodoben človek, ženska ali mopki, da bi bil(a) ,,in", ne pa ,,out". V napem svetu takpnih manekensko-atletsko-mladostnipkih splopno in edino veljavnih meril veljajo za zmazke že ljudje, ki so nekoliko prepiroki ali preozki, prenizki ali previsoki. Vsem drugim pa se (nezavedno) odreka kar človepkost sama, kajti starejpi, bolni, invalidni - skratka vsi, ki odstopajo od meril idealnega človeka, se pravi mladostnika - so vse bolj odrinjeni na rob, pahnjeni v anonimnost, zaprti v geta. Bolj kakor za kakpno zlobo ali hudobijo gre v tem početju za nekakpno neartikulirano, razprpeno estetsko občutje, za dober okus, ki želi preprečiti, da ne bi kakpni ,,čudni individuumi" kvarili splopnega vtisa, mladenipkostnega videza napega življenja in energije polne zahodne civilizacije.
Ko se je Woytila v prvem obdobju papeževanja odločno zavzemal za svobodo ljudstev na rdeči strani železne zavese in za socialno pravičnost v nerazvitem svetu, je pogosto ponovil, da je glas tistih, ki so brez glasu. Sedaj ko je sam skoraj brez glasu, je vse njegovo izmučeno telo glasnik bolnih in ostarelih, invalidov in kakor koli trpečih v civilizaciji, ki malikuje mladostn-ost, kot da bi bila vsa človepkost. Takpen, kakrpen je, hoče papež s svojo navzočnostjo v javnosti pričevati za dostojanstvo pe tako krhkega, nemočnega in nebogljenega človeka. To pričevanje je zanj služenje Cerkvi, da ne bi nikoli pozabila, kako se njen Učitelj Jezus Kristus sklanja k vsem, ki jim ljudje odrekajo človepkost; ima pa to pričevanje tudi za služenje človeptvu, ker ga z njim spominja na to, kako se človepkost in človečnost ustvarjata in preverjata prav v skrbi in negi najbolj krhkih, ranjenih ...
Da bi nekoliko predramil zahodno civilizacijo iz kulta mladostniptva in spomnil na vse izključene, je Janez Pavel II. pred trinajstimi leti uvedel svetovni dan bolnikov. Ta se obhaja na 11. februarja, ko Cerkev praznuje god lurpke Matere božje. Lurd, kraj Marijinih prikazovanj, je namreč že dobrih 140 let kraj molitve, moči in upanja za milijone bolnih z vsega sveta. Osrednja proslava Svetovnega dne bolnikov je vsako leto na drugi celini - letos je na vrsti Afrika. Zato posveti papež večji del letopnje poslanice bolnikom z aidsom ter razvejanemu boju proti tej bolezni in njenim človepkim in družbenim posledicam. ,,Vsi ljudje morajo čutiti, da so vključeni v boj zoper aids. Državni voditelji in civilne oblasti morajo glede tega nuditi državljanom jasne in pravilne informacije ter zagotavljati dovolj sredstev za vzgojo mladih in skrb za zdravje. Opogumljam mednarodne
organizme, da na tem področju pospepujejo pobude, ki jih navdihujeta modrost in solidarnost ter da nenehno stremijo k zapčiti človepkega dostojanstva in obrambi nedotakljive pravice do življenja."
Ta dan izkoristi tudi, da opozori, kako je poleg vsakrpne oskrbe bolnikov potrebna tudi duhovna in verska oskrba, a je prav ta marsikje po svetu odrinjena ali zanemarjena. Papež se dvigne proti temu in poudari pomen vere v preizkupnjah, ki jih prinapa bolezen. ,,Ravno med boleznijo se najbolj pereče pokaže potreba po primernih odgovorih na zadnja vprapanja o človekovem življenju - vprapanja o smislu bolečine, trpljenja in celo smrti. Smrt se ne dojema samo kot neznanka, s katero se je težko soočiti, ampak kot skrivnostno dogajanje, v katerem sam Kristus prevzema nase napa življenja in jih odpira v novo in dokončno rojstvo za življenje, ki ne bo nikoli več minilo." Ozkosrčni pogled na bolnega, ostarelega, invalida idr. je povezan z materialistično ideologijo. Ta se politično izraža kot sekularizem ali laici-zem v izločanju duhovnih razsežnosti bivanja iz javnih ustanov, kot so domovi starostnikov in ljudi s posebnimi potrebami, bolnipnice in druge podobne ustanove.
V zvezi s tem je potrebno povedati, da pri nas zaradi totalitarnega režima prej in sedaj zaradi ideologije mladostniptva pe vedno ni v teh ustanovah celostno in zadovoljivo poskrbljeno za oskrbovance, čeprav imajo do tega vso pravico. Do teh ljudi sta bila politika in država doslej hudo mačehovski, kot da jih ne bi imeli za vredne celostne oskrbe. Medtem ko je npr. leva oblast morala skladno s predpisi NATA urediti pastoralo vojakov, je bila ves čas gluha za propnje, naj vendarle pravno-formalno uredi tudi duhovno oskrbo v javnih ustanovah zdravstvenega in socialnega značaja. Zaradi tega je Slovenija daleč od evropskega povprečja na tem področju. V Evropi je en duhovnik ali pastoralni asistent na 150 do 300 bolnikov, pri nas pa na primer v ljubljanskem Kliničnem centru skupaj z Onkolopkim institutom skrbita le dva duhovnika za več kot 2000 bolnikov ... Brez statusa in pravičnega plačila, se razume! Še dobro, da zdravstveno osebje v večini primerov čuti z bolniki in jim na njihovo željo omogoči obisk duhovnika.
Gotovo, država mora storiti svoje za bolnike, starostnike, ljudi s posebnimi potrebami ipd. Toda onstran teh nujnih institucionalnih okvirov ne more nič nadomestiti človečnosti, občutljivosti in pozornosti slehernika. V Prijatelju, verskem listu za ljudi s posebnimi potrebami in njihovih prijateljev, je J. Ahčin zapisala: ,,Zdravnik flavtistke Irene Grafenauer je tudi pianist. Prosil jo je, če bi skupaj igrala bolnikom. Tako je Irena Grafenauer kot bolnica z levkemijo ob spremljavi pianista - zdravnika — v adventnem času dvakrat igrala v bolnipki kapeli v Nemčiji. Prek videa so koncert prenapali bolnikom v zadnjem ptadiju levkemije. Ne samo flavta, flavtistka Irena Grafenauer je tista, ki prinapa bolnikom upanje z besedami: 'Če si bolnik, je radost bivanja stokrat večja. Če pa se kot bolnik in glasbenik razdajap drugim, potem se ti življenje podaljpuje v večnost.'"
Stokrat.
Ni prvič, da se med Avstrijo in Slovenijo pojavijo državnipki zapleti, ki so povezani s slovensko manjpino na Koropkem. Vendar je to pot primer izreden, ker zadeva sam vrh avstrijske vlade. Predsednik avstrijskega parlamenta Andreas Khol je namreč minuli teden po poročanju časnika Delo v pogovoru s skupino slovenskih poslancev dejal, da Avstrijska državna pogodba (ADP) ni pogodba med Avstrijo in Slovenijo in da pogovora o slovenski manjpini ni mogoče voditi na pravni podlagi ADP.
Izjava je naletela na najrazličnejpe odmeve. A ne samo v Sloveniji temveč tudi v Avstriji sami. „Slovenija je pravna naslednica sopodpi-snice Avstrijske državne pogodbe Jugoslavije in ima zato do slovenske manjpine dolžnost, da zahteva izpolnitev manjpinskih pravic, ki jih določa 7. člen," je prepričan Center avstrijskih narodnosti (CAN), združenje vseh priznanih avtohtonih narodnih manjpin v Avstriji. S tem se je združenje odzvalo na po njegovem mnenju ,,neodgovorne" izjave predsednika avstrijskega parlamenta Andreasa Khola za Delo.
Izjave Kohla, da „Slovenija ni partnerica Avstrijske državne pogodbe" in da „ne razpravljamo več na podlagi pogodb, ki so bile sklenjene v času hladne vojne," so po ocenah CAN predvsem v letopnjem jubilejnem letu ADP ,,neodgovorne in nesprejemljive ter kažejo, da Avstrija pe vedno ni pripravljena v celoti izpolniti 7. člena državne pogodbe".
Kot pojasnjuje združenje, predstavlja ADP osnovna načela druge avstrijske republike in je s svojimi določili za zapčito manjpin del mednarodne zapčite človekovih pravic, podobno kot Paripka pogodba za zapčito Južnih Tirolcev. ,,In ta je od Helsinpke sklepne listine ter dokumentov Sveta Evrope, predvsem 1. člena okvirnega sporazuma za zapčito narodnih manjpin, zadeva mednarodne skupnosti," je v sporočilu za javnost zapisal CAN s sedežem na Dunaju.
Predsednik avstrijskega parlamenta Khol je glede Slovencev na Koropkem tudi
menil, da Slovenija lahko ravna kot zapčitnica slovenske manjpine v Avstriji, vendar ne na pravni podlagi ADP. S stalipčem, da bi morala avstrijska zvezna vlada in parlament popraviti zakon o narodnih manjpinah, katerega del je avstrijsko ustavno sodipče razveljavilo, se Kohl ne strinja. Prav tako je zanikal, da bi bilo protiustavno, da na Avstrijskem Koropkem ne stojijo dvojezični napisi, navaja Delo.
Na izjave predsednika avstrijskega parlamenta se je odzval tudi Narodni svet koropkih Slovencev (NSKS). ,,Če predsednik avstrijskega parlamenta meni, da je Avstrijska državna pogodba nepomembna, in to v jubilejnem letu ADP, potem je to skrajno pkandalozno. Prav
tako pkandalozna je njegova trditev, da je razsodba ustavnega sodipča glede dvojezičnih napisov izvrpena. Nenazadnje je tudi hud udarec za vse tiste koropke Slovence in Slovenke, ki jih je nacistični režim preganjal in ki so se borili za osvoboditev izpod nacističnega jarma," je v izjavi poudaril podpredsednik NSKS Rudi Vouk. Ob tem se je vprapal, kako je mogoče ob takih izjavah pričakovati uspepen izid napovedane konference o konsenzu. Od Khola zato pričakuje pojasnilo, ali hoče, da se uresničijo 7. člen ADP in razsodbi ustavnega sodipča. ,,Če tega noče, narodna skupnost ne vidi povoda, zakaj bi na taki konferenci konsenza sploh sodelovala," je poudaril Vouk.
Slab italijanski spomin
V Italiji so 10. februarja prvič obeležili dan spomina na fojbe in eksodus italijanskih optantov iz Istre, z Reke in Zadra. Italijanski parlament je namreč 30. marca lani določil 10. februar, dan podpisa Paripke mirovne pogodbe, za uradni dan, ko se v Italiji spominjajo na poboje na narodnostno mepanih območjih na Primorskem, v Istri, na Reki in v Dalmaciji ob koncu druge svetovne vojne in odhoda ptevilnih optantov, pretežno italijanske narodnosti, s tega območja v letih po drugi svetovni vojni.
Glavna slovesnost je bila, ko so položili vence pri t. i. "fojbi" pri Bazovici pri Trstu, ki je simbol povojnih pobojev, zatem pri obeležjih v spomin na žrtve povojnih pobojev in na padle na griču sv. Justa, na tržapkem Velikem trgu pa je slovesen dvig zastave. V opernem gledalipču Giuseppe Verdi je potekalo svetovno srečanje predstavnikov optantov z vseh petih celin sveta. Še pred prvim dnem spomina na fojbe in eksodus je veliko prahu dvignil sporni italijanski film Srce v breznu, ki Slovence prikazuje kot genocidni narod, Italijane pa kot nedolžne žrtve.
Odziv slovenske javnosti na sporni italijanski film Srce v breznu, ki ga je italijanska televizija prikazala, je izrazil ogorčenje in skrb zaradi "posledic, ki jih bo takpno sprevračanje zgodovinskih dejstev imelo na italijansko razumevanje lastne zgodovine ter posledično na odnose med narodoma", so zapisali v sporočilu za javnost.
Ministrstvo za zunanje zadeve je ob zadnjih dogodkih, ki ob italijanskem dnevu spomina na fojbe in eksodus vznemirjajo slovensko in italijansko javnost, ponovilo, da so odnosi med Slovenijo in Italijo dobri, čeprav je pe vedno veliko možnosti za izboljpave. ,,Neki film ne more biti osnova za razpravo o slovensko-italijanskih odnosih. Osnova je lahko skupna ocena preteklosti, ki so jo v poročilu z naslovom Slovensko-italijanski odnosi 1880-1956 napisali slovenski in italijanski zgodovinarji in drugi avtorji," poudarja ministrstvo, ki je ob tem v sporočilu za javnost pe izrazilo prepričanje, ,,da napega pogleda na zgodovino ne morejo zmotiti ali celo spremeniti posamezni medijski dogodki v sosednji Italiji ali pri nas, pa naj bodo pe tako burni".
Film in spominske proslave so seveda poudarjale prizadetost Italijanov, o fapističnih zločinih nad Slovenci na Primorskem za dobe stare Jugoslavije in o okupaciji leta 1941, ki je končno pripeljala do dogodkov po drugi svetovni vojni, pa ni bila izrečena niti beseda.
Kočevski Rog skozi čas
iz življenja v argentini
Ime samo nas takoj popelje v tragične dni pobojev po revoluciji. A kočevska dežela ima zanimivo zgodovino, ki nam jo vsaj v glavnih orisih prikaže sledeči članek.
Kočevski rog je krapka planota, ki leži med Novomepko kotlino, Kočevskim poljem, Suho Krajino in Belo Krajino. NajviT^i vrh izrazitega grebena na tej planoti, ki leži v dinarski smeri (SZ — JV) je Veliki Rog (1100 m), na njenem obrobju pa jo omejujejo vrhovi Mirna Gora (1048 m), Goče (1029 m) in Debeli vrh (864 m). Planota je nagi-ban, brezvoden krapki svet z množico značilnih krapkih pojavov: doline, vrtače, podzemske jame, jame ledenice, itd. Od Kočevskega polja loči Kočevski Rog območje Kočevske male gore (njem rob je pri grobipču pod Krenom).
Ime so Kočevskemu Rogu dali Kočevski Nemci — Kočevarji, ki so ga delno poselili v 16. stoletju in začasno osnovali 25. vasi. Naselja so nastala tam, kjer je na tej planoti apnena podlaga zamenjana z dolomitom ali laporjem in so naselniki naPi za življenje potrebne vodne izvire. Dolgo časa so ta naselja ležala sredi pragozdov, ki so jih skrčili le v obsegu, ki je omogočal nujno preživetje.
Samote sredi pragozdov so nasel-nikom nudile varnost pred Turki, ki so v tistih časih pogosto pustoPli po Kočevski. Po drugi strani pa si je marsikateri kmečki sin iz prenaseljenih delov kočevske ustvaril kmetijo. Preživetje so si naselniki na Kočevskem Rogu olajpali z izdelavo in pro^
vrste lesenih posod in nečk (= iz velikega kosa mehkega lesa iztesano plitvo korito ovalne oblike, ki je služilo za vejan-je, čipčenje žita, pa tudi za zibko, mesenje kruha, itd.).
Leta 1 796 je na Dvoru ob Krki začela delovati velika železarna, ki jo je postavil lastnik kočevski grof Auersperg. Za taljenje rude in obdelovanje železa so rabili veliko lesnega oglja (100 m3 lesa za tono železa), ki so ga pridobivali na Kočevskem Rogu. Začelo se je torej izkoripčanje pragozdov, ki se je čez 100 let pe stopnjevalo s postavitvijo velike parne žage na samem grebenu. Lastnik gozdov je že zgodaj spoznal, da je treba za delovanje železarne in žage trajno zagotoviti les, kar je pa možno le z načrtnim gospodarjenjem z gozdovi. Med leti 1848 in 1880 je bila zaključena zemljipka odveza in kmetje so postali lastniki svojih posestev. Izvedena je bila razmejitev med posestmi kmetij in veleposestjo, pa tudi rejene pravice kmetov do sekanja gradbenega lesa v grapčinskih gozdovih. Vse to je omogočilo izdelavo gozdnogospodarskih načrtov za gozdove Kočevskega Roga v letu 1892. Pomembno je, da je prvi načrtovalec dr. Hufnagel uvedel v gospodarjenje z gozdovi povsem novo metodo gospodarjenja. Namesto sekanja na golo in sadnje smreke, kot je bilo v tistem času v navadi povsod po Evropi, je izdelal svojo metodo sekanja posameznih dreves — prebivalno gospodarjenje. Ta metoda se je kasneje le dopolnjevala z novimi izsledki gozdarske stroke. Zaradi takega, sona-
dajo suhe robe — predvsem razne ravnega pristopa so se na Kočevskem
Rogu ohranili pe vedno mogočni gozdovi jelke - bukve in v nižjih legah mepani listovci. Pomembna je njihova naravnost, saj je bilo smreke, ki je za Kočevski Rog tuja vrsta, vnepene le malo. Dr Hufnagel je prepovedal sečnjo v takrat pe ohranjenih manjpih delih pragozdov, ki so se ohranili do danes in so zelo zanimiv delček prvobitne narave, kar je v danapnjem času pe posebej pomembno.
Z izgradnjo gozdnih cest in gozdne železnice, ki je s hlodovino oskrbovala parno žago na Rogu, se je začelo izkoripčanje gozdov Ropke planote. Prekinila ga je svetovna gospodarska kriza in kmalu potem druga svetovna vojna. Med vojno je Kočevski Rog zaradi svoje prostranos-ti in lahko obvladljive nepristopnosti postal sredipče revolucije pod krinko osvoboditve izpod okupatorja. Povsod po gozdovih so bile razne baze, skladipča, bolnice, tiskarne, itd. Kočevski Roga pa je pe bolj zaznamoval povojni čas, saj pe danes ne vemo, kje so ,,osvoboditelji" pobijali in metali v brezna Slovence in druge — odkod so jih vozili in koliko je njihovo ptevilo.
Povojni čas, tja do 1950 leta je značilen po velikih sečnjah v gozdovih Kočevskega Roga. Kljub tem prvim nestrokovno izvedenim sečnjam je bilo kasneje pe možno nadaljevati s strokovnim delom in do danes ohraniti naravne gozdove autohtonih drevesnih vrst.
Pričakovati pa je, da bodo ti gozdovi v prihodnje bolj ohranjeni s turizmom, ki je zaenkrat bolj omejen na obisk grobipč in vožnjo preko Kočevskega Roga. Morda so tudi medvedje, volkovi in risi, ki so prisotni v gozdovih, neke vrste čuvarji neokrnjene narave Kočevskega Roga. inž. Anton Prelesnik - Kočevje
TONE MIZERIT
vtisi iz slovenije
Mi se držimo trdno!
Pre pernova rojstna hi pa
(Od na-pega dopisnika v Sloveniji)
Tako je odgovarjal prijatelj Marijan na vprapanje, kdaj se bo oženil. Držal se je res trdno, a končno je popustil.
Tudi sam sem se držal trdno, ko sem gledal, kako zaradi viroz okoli mene ce-pajo prijatelji, znanci, ali člani lastne družine. Si mislite, da so zaprli celjsko bolnipnico, ker je bila nevarnost okužbe v njej tako močna? Ali da so v mariborski porodnipnici očkom odsvetovali obisk lastnih otročičev in njenih mamic, če niso sami povsem zdravi?
Letos je pe posebej zaznati silovit napad prehladov, grip, viroz in drugih podobnih sovražnikov človekovega zdravja. Ne samo po ptevilu, ampak tudi po učinkovitosti napada, ki zmelje v prah — kot Atilo-va vojska — pe tako v okope za^kopane imunske sisteme. Človeka stisne v grlu, v dihalih, in obleži nemočen in brez volje.
Potem se premetavap po postelji in si slabe volje, ker si za tisti konec tedna in pe za državni praznik imel namen smučati, obiskati prijatelje, skočiti v toplice, ali pa le doma urediti svoje
pini, ali
zapiske, pripraviti nekaj učnih ur za naprej, ali karkoli. Tako pa nisi za nobeno rabo, v tem času ni nič iz tebe, nobene pametne ideje (tudi onih drugih ne).
Prehlad se sam pozdravi v sedmih dneh, če grep k zdravniku pa v enem tednu — so včasih pravili. Kar se terminov tiče, to ne drži. Če nisi cela dva tedna v tem neprijetnem položaju, ko nisi za nobeno rabo, se zelo rado zgodi, da te naknadno prime pe pljučnica -pa si ves mesec na bolnipki!
Pri zdravniku se bop srečal z mnogimi sotrp ki bodo smrkali, kaplja v sebe ležeči sključeni čakali, da jih bo preobremenjeni zdravnik končno sprejel, jim na hitro napisal nalog za laboratorij, kjer bodo dognali, če je vsega ^kriva bakterija ali virus. Če je bakterija, bo predpisal (o, čudo!) kak antibiotik, če virus, pa dvakrat P: postelja in paracetamol.
Če si bolnik privopči samozdravljenje, bodo pripli na dan vsemogoči čajčki iz domače trevnipke lekarne. Neverjetno koliko tega znanja je v ljudski tradiciji. Velemestni mepčan se bo nekako pomilovalno spomnil kake done Mar^e v cordobskih planinah in njene peperine. Tu se pa
Rojstno hipo Franceta Preperna v Vrbi bo ministrstvo za kulturo po izteku upravljavske pogodbe z Gornejsavskim muzejem ob koncu lanskega leta v začasno upravljanje zaupalo Gorenjskemu muzeju iz Kranja. Ta bo upravljanje vodil do konca junija.
V tem času naj bi ministrstvo iz pestih prejetih prijav na javni razpis, ki se je iztekel konec decembra, za ptiriletno obdobje izbralo novega zakupnika tako Prepernove rojstne hipe kot tudi rojstne hipe pisatelja Frana Salepkega Finžgarja v Doslovčah. Tudi slednjo bo dotlej vodil Gorenjski muzej, ki je sicer pripravljen prevzeti upravljanje obeh hip tudi za daljpe obdobje in se je zato prijavil na razpis ministrstva.
Bojazni, da bi Prepernova hipa po sporu z žirovnipko občino in Gornjesavskim muzejem iz Jesenic zaradi denarja ostala brez upravljavske in bi bila zato za obiskovalce celo
zaprta, torej ni več. Obe hipi, ki veljata za državni kulturni spomenik, sta po vsakoletnem decembrskem in januarskem počitku od 8. februarja dalje znova odprti.
Prepernova rojstna hipa, ki je nastala že v 16. stoletju, a je danapnjo podobo dobila pele po požaru leta 1856, je muzej od leta 1 939. Zasluge za odkup in preureditev hipe, ki je opremljena s predmeti iz 19. stoletja in med drugim tudi s Prepernovo zibelko, gredo sicer v veliki meri prav Finžgarju. Hipo so v preteklih letih ponovno celovito obnovili, vsako leto pa jo obipče od 20.000 do 25.000 ljudi, med njimi tudi nape RASTi, abiturienti Slovenskega srednjepolskega tečaja Marka Bajuka v Buenos Airesu.
nenehno srečujep s slovensko Micko, ki na vrtu goji ognjič, meto, meliso in pe kaj, in če te povabi na čaj, ti bo postregla z mepanico sedmih, desetih različnih rastlin, ki jih je čez leto sama nabrala po bližnjih travnikih, doma pa posupila. Zvedel bop za kaj je dobra ta rastlina, proti čemu ona druga. Stik z naravo je na vsakem koraku, pa čeprav se v tej mrzli suhi zimi držip toplega za-pečka ali postelje.
Tudi sam sem se držal trdno, pa končno popustil. Kapljam, basiram kot nista ne Nande ne Fifi ne Voda, nisem za nobeno rabo in brez vsake pametne ideje.
Saj vidite.
GB
Dogodki se razvijajo z rastočo naglico. Pozna se, da stopamo v volilno leto. Na vladni strani je jasno, da igra glavno vlogo politični projekt predsednika Kirchnerja. Opozicija pa ne najde ne pravega cilja ne skupnega imenovalca.
Zapleteni dolg. Večkrat smo že omenili, da se vladi mudi v zadevi zunanjega dolga udi, ker hoče ta (domnevni) uspeh uporabiti kot odločilno orožje v volilni propagandi. Zato se tudi v vladi ne govori o kandidatih, dokler ne bo jasno kako je uspela zamenjava bonov dolga. Ta doslej ni ravno blesteča, a kakor kaže tudi ne bo pkandaloz-nega poraza. Saj celo v krogih Wall Streeta smatrajo, da bo sprejem upnikov presegel 60%, kar bi bilo dokaj dobro, čeprav vlada upa pe na boljpo ptevilko. Da upnike prepriča, da boljpe ponudbe ne bo, je pretekli teden parlament zakonsko prepovedal vladi, da v prihodnje izboljpa sedanjo ponudbo zamenjave. Prične se pa tudi že govoriti o dobi ,,po zamenjavi", ali ,,po defaultu". Predvidevajo močan dotok novih kapi-talov in pripravljajo okvirne pogoje, da to ne bi vrglo iz ravnotežja domačega gospodarstva.
Vroča provinca. Medtem ko zvezna vlada pe vedno stoji ob strani volilnih priprav, se v provinci Buenos Aires boj nadaljuje. Spopad med guvernerjem (Felipe Sola) in parlamentom (Duhaldejeva večina) ne najde konca. Medsebojne obtožbe se množijo in postajajo vedno bolj agresivne. V tem vzdupju je težko govoriti o notranjih volitvah in kandidatnih listah. Vendar celotna napetost je v svojstvu tega cilja. Predsednik se navidezno ne vtika v te sprtije, vendar nestrpno čaka na izid, ker velik del njegovega političnega načrta zavisi od rezultata tega spopada. Zadnje dni se je govorilo o namenu zvezne vlade (Kirchnerja), da vsaj polovico kandidatnih mest za državne poslance v provinci zasedejo ljudje iz Kirchnerjevega kroga. A vse je pe v zraku, kakor tudi odločitev, ali bo za senatorko kandidirala predsednikova žena, ali Duhaldejeva.
Trpeča prestolnica. Prav tako se stvari zapletajo v prestolnem mestu. Velikopotezni načrti župana Ibarre (in s tem tudi predsednika Kirchnerja) so pogoreli v plesnem lokalu Republica Cromanon. Težave doživlja tudi referendum, ki ga je zamislil Ibarra. Vrhovno mestno sodipče namreč zahteva, da mora za ta izraz ljudske volje s podpisi zahtevati nad pol milijona volilnih upravičencev. S tem se bo rok izvedbe referenduma precej zavlekel in časovno približal parlamentarnim volitvam. Mnogi sploh dvo-
mijo, da bo uspelo nabrati zadovoljivo ptevilo podpisov. Medtem spomin na grozo požara pada v pozabo, kar tudi koristi županu, katerega napor je bolj usmerjen v lastno politično preživetje kot pa v resno delo za boljpe življenje v prestolnem mestu.
Zanimiv povratnik. Te dni se je znova mudil v državi bivpi predsednik Menem. Mož je odločen, da se vrne v politično areno in ima dolgoročne načrte. Zaenkrat je napovedal, da bo kandidiral za senatorja v zastopstvu rodne province La Rioja. To je tudi korak spretnih političnih manevrov. Dejansko tega ne bi potreboval. Na zadnjih volitvah je bil izvoljen kot nadomestni senator. Le namignil naj bi, in naslovna senatorka bi takoj odstopila in Menem zavzel njeno mesto. A on se hoče pokazati kot ponovno zmagovit politik. Zato tudi zvezna vlada na vse kriplje posega in pritiska v tej provinci, da bi preprečila Menemovo zmago. Povezuje njegove bivpe pristape v opozicijsko fronto, ki naj bi zajezila Menemov povratek v vrh argentinske politike.Menem pa s svoje strani sklepa nove dogovore, predvsem z sanlupkima veljakoma, bratoma Rodriguez Saa, ki se tudi čutita izključena iz danapnjega argentinskega olimpa.
Meglene privatizacije. Polemike tečejo tudi med vlado in podjetji privatizira-nih javnih storitev. Sem sodi v prvi vrsti družba, ki ima na skrbi vodo in sanitarne odvode v prestolnici in velikem Buenos Airesu. Družba Aguas Argentinas zahteva zvipanje tarif, vlada pa ji to zanika in zahteva, naj družba najprej izvede investicije, kot je bilo to predvideno v prvotni pogodbi. Primer je zanimiv, ker kaže v drugi luči, kako je Menemova vlada izvajala, in kako (ne)nadzirala privatizacije. Pisec teh vrstic se pe spomni, da so vsi uporabniki plačevali „dodatek", ki ga je (naj bi ga?) podjetje uporabljalo za izgradnjo novih del. To pomeni, da smo v investicijski fond prispevali vsi, dobiček je pa grobo pobiralo podjetje. Ne moremo se strinjati z vsemi Kirchnerjevimi ukrepi, pe manj z načinom, s katerim vodi pogajanja. A nekaj trdnosti je bilo potrebno na tem kaotičnem odru. Po drugi strani pa imamo primer popte. Potem, ko je vlada odvzela upravo popte privatnemu podjetju,. je že dvakrat z dekretom določila rok za ponovno privatizacijo in tudi dvakrat požrla besedo. Sedaj trdijo, da nove privatizacije zaenkrat ne bo, ker je državna uprava uspepna. Poptni primer je nov korak v nekakpni ofenzivi, ki podržavlja vrsto ključnih področij.
Odpel je prijatelj in varuh
V bolnipnici v kanadskem Montrealu je v sredo, 2. februarja, umrl major Paul Herbert Barre, ki bi 22. februarja letos obhajal svoj 99. rojstni dan. Nekaj besed o njem smo povzeli iz zapisa, ki ga je pripravil Jerry Zupan iz New Yorka. Zupanovi starp so bili namreč med tistimi 6 tisoč Slovenci iz Vetrinjskega taboripča v Avstriji, ki po posredovanju majorja Barreja konec maja 1945 niso bili vrnjeni v Jugoslavijo in so tako uPi gotovi smrti.
Če rečemo, da ima nekdo, ki je rePl eno življenje, enako zasluženje, kot če bi rePl vse človeptvo, kaj bi potem lahko dejali za človeka, ki je preprečil smrt 6 tisoč ljudi? Tak človek je bil major Paul Herbert Barre. Njegovo življenje in smrt bi za nas ostala neopažena, če ne bi bilo treh usodnih tednov leta 1945, ko se je iz zmernega kanadskega vojapkega oficirja preobrazil v zaslužnega heroja, ki bo za vselej imel častno mesto v analih slovenske zgodovine.
Paul Herbert Barre se je rodil 22. februarja 1906 v kanadskem Montrealu. Po končani tehnipki poli je leta 1927 dobil zaposlitev v podjetju Canadian Laundry Machinery, kjer je delal do svoje upokojitve leta 1971. Leta 1923 se je 17-letni Paul pridružil kraljevemu polku v Montrealu kot navaden vojak, ptiri leta kasneje pa je že dobil kapitansko pooblastilo. Ko se je leta 1939 začela druga svetovna vojna, se je javil kot prostovoljec. Poslali so ga v anglepki Aldershot, kjer so ga povipali v majorja.
V zgodnjem maju 1945, ko se je druga svetovna vojna bližala koncu, pa je dobil novo zadolžitev: tokrat v Celovcu, glavnem mestu pokrajine Koropke v južni Avstriji, skupaj 5. korpusom britanske osme armade. V bližnji vasici Vetrinj je major Barre organiziral begunsko taboripče za civilne osebe, večinoma Slovence iz Jugoslavije. Sredi junija je bil poslan na drugo lokacijo, oktobra 1945 pa se je - pri devetintridesetih - vrnil v Montreal.
Major Barre je v času vojne doživel le eno uradno pohvalo: priznanje E.D. - odlikovanje za izurjenost - za odlično delo provincialnega guvernerja AMG v Italiji leta 1943. Za to, da je v maju leta 1945 v času svojega službovanja v Celovcu repil na tisoče civilnih življenj, pa nasprotno ni nikoli prejel nobene uradne pohvale. Major Barre si sam nikoli ni želel nagrade ali pozornosti. Ostal je zmeren človek, kar lahko vidimo tudi v njegovi sam-opredstavitvi, kjer je svoje življenje je opisal v vsega 28 vrsticah. Na dnu strani sta kot sad kasnejpega razmisleka, dodani dve točki: prva omenja nagrado E.D., sledi pa ji tale skromni zaznamek: ,,P.S. V času, ko sem bil v Vetrinju, sem nekoliko pomagal Slovencem, da jih niso proti njihovi volji prisilno vrnili (v Jugoslavijo)." Beležka nikakor ne ustreza dejanskemu zgodovinskemu pomenu tega njegovega pogumnega dejanja in zahteva podrobnejpo obrazložitev.
Kakpna je bila pravzaprav vloga majorja Barreja? Ko so se v začetku maja 1945 nacisti predali, in se je pričela povojna obnova Evrope, je pripel pod njegovo jusrisdikcijo del vetrinjskega begunjskega taboripča, v katerem je bilo nastanjenih 10 tisoč slovenskih civilistov. Ustanovil je odbor taboripča, ki mu je predsedoval zelo ugleden in spoptovan Slovenec, dr. Valentin Merpol. Uredil je, da so taboripčniki dobili pitno vodo, medicinsko in porodnipko oskrbo ter prostore za otroke in matere, mleko za dojenčke, ter neoboroženo taboripčno policijo za vzdrževanje reda in varnost v nevarnem povojnem kaosu. Zgodba kot mnoge druge, ki pa nepričakovano preraste v osebno krizo, ki doseže svoj vrhunec v tretjem majskem tednu, ko se mora major Barre odločiti za ali proti pokorni izpolnitvi neposrednega vojapkega ukaza in udeležbi pri skrivnem povojnem zločinu zoper človečnost.
Zadnji teden v maju so namreč prebivalci civilnega dela taboripča nezaupljivo opazovali, kako se vojapki del taboripča, kjer so prebivali domobranci, ki so se bili predali Angležem, prazni. Ko pa so se pričele piriti govorice, da vlaki s taboripčniki niso bili namenjeni v Italijo in da so bili tisti, ki so jih vrnili v Jugoslavijo, zločinsko umorjeni, je zavladala panika, kajti najavljeno je bilo tudi takojpnje vračanje prebivalcev in praznjenje civilnega dela taboripča. V hudi stiski, ko so spoznali, da jih Angleži ne nameravajo zapčititi, kot so bili upali v času predaje, so se zatekli v kapelico bližnjega cistercijanskega samostana, da bi v miru pričakali neizogibni konec.
Pozno popoldne 31. maja je major Barre res bil poklican v glavni ptab, kjer je prejel ukaz, da mora v treh dneh izprazniti taboripče. Major je bil presunjen, dr. Merpol, ki ga je spremljal, se je tako razburil, da je polkovnik Ames zahteval naj se odstrani. Major Barre pa je izzivalno nasprotoval polkovnikovemu povelju in ukazal dr. Merpolu naj ostane. Navajanje mednarodne zakonodaje o civilnih ujetnikih, govorjenje o humanosti in britanski dvoličnosti, vse to je le večalo polkovnikovo nejevoljo. Prosila sta ga, naj bi odlapal z izvrpitvijo ukaza, dokler se major in zdravnik ne vrneta iz bližnjega Celovca, kamor
Skromno cvetko na grob Uro pa Žitnika
General McCreery (prvi od leve) govori z majorjem Paulom Barrejem (tretji od leve)
sta nameravala, da bi intervenirala pri zaveznipki vojapki vladi AMG. Sedaj tudi že pokojni zdravnik se je spominjal, da je bil major med vožnjo v veliki stiski, dobesedno pokiran od sramu in gnusa. Prepričan je bil, da je major Barre iskren in da ni bil vpleten v zaroto, ki so jo planirali njegovi nadrejeni.
Ob 6h sta prispela na oddelek za razseljene osebe pri AMG. Dr. Merpol je rotil majorja Johnsona naj posreduje za begunce, da bi ti dobili azil in bi bili zapčiteni pred preganjanjem in smrtjo. Major Johnson je prosil zdravnika, naj stopi ven da bi se lahko sam pogovoril z majorjem Barrejem. Zgodovina ne poroča o tem, kaj je major Barre dejansko izjavil v naslednjih nekaj minutah. Zavedal se je, da je njegova vojapka kariere na nitki. Kazni za neizvajanje ukazov so bile stroge. Zavedal se je tudi, da sta njegova čast in osebna integriteta na nitki. S katero besedo bi bilo sploh mogoče ustaviti uradno britansko pro-Titovsko usmerjenost in vse skrivne mahinacije okrog repatriacije nevojapkih oseb. Karkoli je že izrekel, majorja Johnsona je to pognalo k telefonu. Pol ure kasneje, po seriji telefonskih pogovorov, so zdravnika poklicali nazaj v pisarno in zaslipal je odrepujoče besede: „Nobenih prisilnih repatria-cij civilnih oseb."
Štiri dni kasneje je marpal Harold Alexander, najvipja vojapka oseba na območju Sredozemskega morja, prispel na obisk v to majhno, obskurno civilno taboripče slovenskih beguncev. Zgodovina ne navaja, kaj je gnalo visokega vojapkega oficirja, da je hotel osebno govoriti z nekim slovenskim zdravnikom in s kanadskim majorjem AMG. Poroča pa o Alexandrovih ukazih, s katerimi prepoveduje nadaljnje evakuacije iz Vetrinja.
Naj Bog v večnosti povrne velikemu možu vse, kar je v življenju storil tudi za slovenske begunce v najtežjih povojnih dneh.
Zaključek seminarja za izseljenske učiteljice
že sedmič zapored je Center za slovenpčino kot drugi/tuji jezik na ljubljanski Filozofski fakulteti pripravil strokovni seminar za učitelje slovenskega jezika in kulture iz izseljenstva. V zadnji ptevilki smo že objavili prvo poročilo izpod peresa ene udeleženke. Poročilo se bo pozneje pe nadaljevalo.
O seminarju pa so poročali tudi mediji v Sloveniji. STA omenja da se je dvotedenskega seminarja udeležilo 15 učiteljev iz Argentine, Združenih držav Amerike in Avstralije. Navaja tudi, da je ob koncu seminarja državni sekretar v kabinetu predsednika vlade Franc Pukpič, ki vodi Urad za Slovence v zamejstvu in po svetu, na novinarski konferenci zagotovil pe večjo finančno podporo zamejcem, ki se prostovoljno
posvečajo poučevanju slovenskega jezika in kulture. Učitelji so se obljube razveselili in konec seminarja pospremili s slovensko pesmijo.
Pukpič je tudi poudaril, da daje nova vlada izseljenskemu delovanju zelo veliko težo, o čemer priča tudi to, da Urad za Slovence v zamejstvu in po svetu zdaj deluje pod okriljem kabineta predsednika vlade. Pukpič upa, da se bodo pri organizaciji tovrstnih projektov ministrstva čim bolj povezovala in tako tem učiteljem omogočala lažje in kakovostnejpe delo, saj so otroci in mladina „vnetljivi" za slovenski jezik.
Za lažje povezovanje Slovencev po vsem svetu naj bi v kratkem poskrbel spletni portal, na katerem naj bi zainteresirani dobili vse
Hvaležnost in žalost nam narekujeta, da napipe-mo vsaj nekaj besed tudi me kot mojstru — dobrotniku, slikarskemu umetniku Uropu žitniku iz Ljubljane. Rojen e bil 25. oktobra 1925, umrl pa 30. novembra 2004.
Večkrat smo zadnja leta dobile na sejah in sestankih v vpogled njegova dela, po posredovanju sorodnice, sedaj tudi že pokojne od-bornice Martine B. Jeloč-nikove. Poznala je njegovo naklonjenost do nas in predlagala, da ga poprosi za velikonočne in božične osnutke za nape kartice ali slike s slovenskimi motivi za letni srečolov.
Ni se dal prositi; čutile smo njegovo takojpnjo pripravljenost v popiljki za izbiro vsega. Kmalu zatem je s soprogo obiskal svojce in tudi nas pri gospe predsednici Pavlini Dobovpkovi, tako da smo se spoznali v živo.
Velik postaven mož z dobrevoljnim nasmehom, prijeten sogovornik; večkrat pa je napeto prisluhnil... Teharsko trpljenje ga je zaznamovalo za vedno in slupne posledice so ostale najbolj opazne.. Preživel je povojni čas z neuklonljivo voljo in dopovedovanjem: ,,Jaz se ne dam!" Moto ga je repeval zapostavljanja,
pikaniranja, in vseh mogočih ovir. Končal je vseeno ptudije za gradbenega inženirja, ker do likovne akademije ni mogel. A dar slikarstva se je kljub temu množil ob suhoparnih objektih. Mnogo pozneje, že pri petdesetih letih, je končno udejanil talent in izpopolnjeval svoj ustvarjalni čut.
Danes so visoko cenjena njegova olja in gvapi. Tudi po napih domovih krasijo stene pokrajine pirom Slovenije, kamor je pač zaneslo njegovo bistro oko in dupo,tako pravijo njegovi kolegi. Podobe stare Ljubljane pa so edinstvene. Mnoge so prežete s kulturno dedipčino, za kar se je pe povsod posebej potrudil.
Veliko se je že pisalo o njem ob priložnosti razstav, in se bo pe, kajti po odhodu v večnost zaživijo znova vse umetnikove dejavnosti. Zadnjo je namenil prav nam! že močno oslabel je poslal božične in velikonočne osnutke, ki čakajo na ugodno priložnost za izdajo vopčilnic.
Bog je dal Uropu Žitniku zlat čopič v roke!
In tudi zlato srce!
Naj se v Njem spočije!
Hvaležna Zveza slovenskih mater in žena
Umrl je dr. Rado Lenček
V New Yorku je v 84. letu starosti umrl slovenski jezikoslovec, slavist, kulturni zgodovinar in etnolog Rado Lenček. Lenček je leta 1962 na Harvardu doktoriral iz slovanskih jezikov in književnosti, kot docent je najprej predaval slovanske jezike in književnost na Univerzi Illinois v Chicagu, leta 1965 pa je začel predavati na univerzi Columbia v New Yorku, kjer je ostal do upokojitve leta 1995. Za dolgoletno prizadevno delo za prepoznavnost in uveljavljanje slovenskega jezika v tujini je bil leta 2001 odlikovan s častnim znakom svobode Republike Slovenije.
potrebne informacije za poučevanje slovenpčine, geografije, zgodovine in kulture, hkrati pa bi bil takpen forum tudi vir vsakrpnih podatkov o Sloveniji.
Seminar, ki se ga na dve leti izmenično udeležujejo Slovenci s severne ali južne poloble, financira tudi ministrstvo za polstvo in pport. Drža^vna sekretarka Magdalena Šverc je na kratko orisala letopnji izobraževalni program, na katerem so posebej veliko pozornosti namenili motivaciji mlajpih ljudi, ,,da bi ponovno" spregovorili v slovenskem jeziku.
Predsednik Centra za slovenpčino kot drugi/tuji jezik Marko Stabej je opozoril tudi na raznolikosti Slovencev po svetu. Po njegovem mnenju je moč slovenstva prav v različnosti, zato jo je potrebno spoznavati. Ena takpnih priložnosti ,,za živ stik" je prav seminar za učitelje slovenskega jezika iz izseljenstva. O velikem zanimanju za izseljence pričajo tudi diplomske naloge na slovenistiki, ki po Sta-bejevih besedah ne prikazujejo več le ,,črno-bele" slike razlik med matičnimi in iz-
seljenskimi Slovenci.
Seminaristi so nato v verzni obliki podali svoje vtise z dvotedenskega izo-braževalno-družabnega srečanja, ugotovili pa so tudi, da v ,,njihovi" slovenpčini ,,z nečim pričnejo", medtem ko v Sloveniji ,,ptartajo", ali pa da v Sloveniji ,,printajo", ko oni „tiskajo".
Udeležence seminarja je na sam pustni torek sprejel tudi ljubljanski nadpkof in metropolit Alojz Uran. Učiteljice in učitelji so se z nadpkofom pogovarjali o težavah, s katerimi se srečujejo v okolju, kjer poučujejo slovenski jezik. O tem poroča tudi spletna stran slovenske Cerkve, ki pe omenja. Da je ,,v Argentini močno čutiti ekonomsko krizo, vendar si izseljenski učitelji slovenpčine kljub temu prizadevajo, da bi rabo slovenskega jezika ohranili tudi v tretji in četrti generaciji Slovencev. Učitelji v Argentini slovenski jezik poučujejo brezplačno, zato so Slovencem v matični domovini hvaležni za pomoč pri spoznavanju in ohranjanju narodnih korenin."
Izgubljene stvari
Neko dekle je v čakalnici velikega letalinča čakalo na svoj polet. Ker se je čakanje zavleklo, si je kupila knjigo, da bi ji čas hitreje minil. Kupila si je tudi vrečko pinkotov. Usedla se je v čakalnico za goste, da bi lahko v miru brala in se odpočila.
Poleg nje se je usedel mož, ki je odprl revijo in začel brati. Ona je mirno nadaljevala z branjem in si postregla prvi pinkot iz vrečke. Takoj je tudi mož poleg nje vzel enega. Postala je nejevoljna, toda rekla ni ničesar. Pomislila je: ,,Kako je nesramen. Ce bi bila bolj odločna, bi mu prisolila eno, da bi si zapomnil za vedno."
Vsakič, ko je vzela pinkot, je tudi on vzel enega. Bila je tako ogorčena, da sploh ni vedela, kaj storiti. Ko je v vrečki ostal samo ne en pinkot, je pomislila: ,,Kaj bo pa zdaj naredil ta brezobzirnež?" Mož pa je razdelil zadnji pinkot na dva kosa in ji pustil polovico. To pa je bilo že preveč. Začela je pihati od jeze. Zaprla je knjigo, pograbila stvari in odnla v prostor za vkrcanje.
Ko se je v letalu že umirjena udobno namestila v svojem sedežu, je odprla torbo in z začudenjem zagledala ne zaprto vrečko pinkotov^
Bilo jo je ponteno sram, ko je doumela svojo zmoto. Pozabila je, da je pinkote dala v torbo^
Mož pa je z njo delil svoje pinkote, ne da bi postal jezen, živčen, nejevoljen ali vznemirjen, medtem ko je ona bila vsa iz sebe, ker je mislila, da je delila svoje pinkote z njim. Zdaj pa ni bilo več časa za razlage in opravičevanje.
Kolikokrat v življenju jemo pi nkote drugih in se tega ne zavedamo. Preden si ustvarimo mnenje, raje dobro premislimo.
Morda stvari niso čisto take, kot si mi predstavljamo. Ne mislimo o drugih, česar ne vemo.
V življenju so ntiri stvari, ki so za vedno izgubljene:
-	kamen, ki smo ga vrgli;
-	beseda, ki smo jo izrekli;
Razpis Urada za Slovence v zamejstvu in po svetu
Veleposlaništvo Republike Slovenije v Buenos Aire-su obvenča o Razpisu za zbiranje predlogov za sofinanciranje programov in projektov Slovencev po svetu ter sodelovanja z njimi v letu 2005 Urada za Slovence v zamejstu in po svetu, ki je bil 28. januarja 2005 objavljen v Uradnem listu RS. Gre za razpis, ki je namenjen izključno Slovencem po svetu.
Celotno gradivo v zvezi z razpisom (besedilo razpisa in ostala razpisna dokumentacija) bodo zainteresirani lahko nanli na internetu, v kolikor pa posamezniki nimajo dostopa do tega medija, Veleposlaništvo R Slovenije lahko zagotovi natisnjeni izvod razpisne dokumentacije. Predlagatelji predlogov morajo zaprte
-	priložnost, ki smo jo zapravili;
-	čas, ki je potekel.
(Po si.catholik.net)
vloge poslati neposredno na Urad. Rok za oddajo vlog je 28. februar 2005 (velja pontni žig). Prosimo, da predlagatelji ne zamujajo roka določenega za oddajo vlog.
Celotna razpisna dokumentacija bo na voljo tudi na spletnih straneh MZZ (www.gov.si/mzz pod rubriko Slovenci v zamejstvu in po svetu - javni razpisi). Na Uradu bo mogoče dobiti tudi prevode razpisne dokumentacije v anglenki, nemnki, npanski, italijanski in francoski jezik.
V kolikor bodo v zvezi z razpisom nejasnosti oz. se bodo pojavljala dodatna vprananja, vam svetujemo, da se obrnete na Urad (kontaktni osebi sta Zvone Ži-gon, tel: +386 1 430 28 11, in Suzana Martinez, tel: +386 1 430 28 14, faks: +386 1 478 22 96, e-mail: zvone.zigon@gov.si, in pa suzana.martinez@gov.si).
Jana Strgar svetovalka
zena in njen svet - Družinski utripi
(12)
Ce uspenen film doprinese določeno vsoto dolarjev prihodkov, kar hitro posnamejo njegov drugi del. Tako poznamo vrsto naslovov, ki jim sledi nte-vilka 2. Ce rubrika v nanem listu pritegne zadovoljivo ntevilo bralcev, se ji tudi obeta nadaljnje izhajanje. Tako se je zgodilo z Družinskimi utripi. Vstopamo v drugo leto. Kot na filmskem platnu se bodo zvrstili novi in pestri prizori družinskega življenja. Preko njih bomo zaznavali, kako utripljejo srca nanih družin.
Ko v poletnih mesecih prenanamo pasjo vročino, se bomo pomudili pri onih ntirinožcih, ki sčasoma postanejo pravi družinski člani. Vse tiste, ki jim hinni ljubljenčki niso preveč pri srcu, pa prosimo pri branju malo več potrpljenja.
Magdalena Koprivnikar Belec
nam doživeto predstavlja osmega člana: ,,Pred desetimi leti, v hladnem in deževnem jutru meseca maja, so nli otroci v nolo. Med potjo so videli zapunčene kužke v papirnati nkatli. Ko so se vračali domov, so bili ne
tam. Prosili so dovoljenje, če lahko gredo po enega, in tako je bilo. Prinesli so čisto majhnega kužka, ravno rojenega, belega s črnimi madeži. Peljali smo ga k živinozdravniku in nam je dal navodila: piti je moral mleko z beljakom iz otronke stekleničke in morali smo ga imeti na toplem, blizu peči, ker je bil premajhen, da bi živel brez mamice. Vsake
DomaČi „prijatelji"
dve uri smo mu dajali mleko. Vsi so se borili in vrstili za to delo. Tudi prijatelji so sodelovali pri tem.
Začeli smo iskati ime za novega člana, in sicer po filmih, televizijskih programih, a nobeno nam ni bilo vneč. Spomnili smo se na pesem iz slovenske nole: ,,Kužek Pazi z repkom miga^" in soglasno smo vsi zbrali ime: Pazi. Za otroke je bil najlepra, saj niso poznali nobenega s takim imenom. Vsi so sodelovali pri skrbi Pazita, vendar, ko ni nobenega doma ali ob večeru, ko mu je treba skuhati hrano, pade glavna naloga name.
Govorimo mu vse po slovensko in prav lepo razume. Argentinski prijatelji otrok ne morejo verjeti, da razume samo po slovensko, ker njihovih navodil ne uboga, vendar nam se ne zdi nič čudnega, saj vsi doma govorimo po slovensko.
Pazi je zelo priden, čist in ubogljiv. Postal je novi član družine. V hin ima svoj prostor, kjer je in spi, čeprav, če le more, se potuhne v posteljo kaknnega otroka. Zjutraj vstane z nami in gre lepo pridno na vrt. Spozna ropotanje domačega avtomobila, različna ropotanja s ključi ali z zvoncem. Naučil se je tudi odpirati vrata, samo nkoda, da jih ne ne zapira. Zelo težko ga pustimo doma, ko moramo iti kam za cel dan, ne bolj pa, ko gremo na počitnice. Stari mami damo vsa navodila, vendar mu je zelo dolgčas in veliko joka.
Pazi pa ni bil vedno zdrav. Dobil je napade božjasti (epilepsia). Ži-vinozdravnik mu je dal zdravila. Redno vsako noč dobiva eno tableto. Sedaj že nima več napadov. Ker je že star, ga bolijo zadnje tačke in kosti. Zdravimo ga proti artrozi."
Sedaj že udomačena Pristavčanka, Gabrijela Bajda Križ, se vedno rada povrne v rojstno Mendozo. Prisrčno obuja spomine:
,,Ko sem bila majhna, smo imeli psa. Bil je ovčar; ime mu je bilo Volk. Kupil ga je ata meseca junija. Ko ga je pripeljal, je bil tako majhen, da je spal v nkatli za čevlje. Bil je zelo dober čuvaj. Ko smo nli na počitnice, je hodil
stari ata in mu dajal jesti. Nekoč je Volk hodil zraven njega po vsej hira', od vrat do hladilnika. Stari ata se je ustranil, pustil hladilnik odprt in nel. Potem ga je moral stric iti zapret.
Za psa je skrbela mama. Včasih se je jezila, ker smo Volka pustili v h^, ker je bilo mraz ali vroče.
Psa smo imeli osem let in pol. Ko je ata ponkropil grme na vrtu, se je Volk zastrupil in poginil. Bilo je takrat, ko smo bile s sestrami na počitninki koloniji v Cordobi."
Da pa drugi deli ne postanejo dolgočasni, je priporočljiva kaka različica. Tudi mi jo bomo uvedli. Na vsako temo bomo vključili ne pogled profesionalke.
Veterinarka medicine Mirjam Strancar prijazno odgovarja na sledeči vprananji:
-	Ali je družinsko življenje vplivalo pri izbiri tvojega poklica?
„Nedvomno, da je bila izbira poklica pod vplivom življenjskih izkunenj iz otrontva. Rasla sem na kmetiji. Doma smo imeli krave, kokoši, praniče, pse ter celo osla, s katerim sem uživala dolge sprehode po polju. Že kot otrok sem vedela, da bo moje življenje vedno povezano z živalmi. Pri enajstih letih sem odločila, da bom ntudirala za veterinarko. Dosegla sem cilj in že ntirinajst let skrbim za moje zelo drage paciente: pse in mačke."
-	Zakaj je primerno, da je v družini kakvna žival?
,,Imeti maskoto v družinskem krogu je za družino družabna spodbuda. Družinski člani razvijajo različne socialne dejavnosti: igranje z njo, govorjenje o njej, skrb za njene potrebe (hrana, kopanje, obisk pri veterinarju, sprehodi). Vse te aktivnosti so zelo pozitivne, ker ustvarjajo medsebojna čustva varstva in ljubezni."
A drugi deli filmov včasih tudi razočarajo gledalce. Upamo, da se to ne bo pripetilo naram zvestim bralcem in bralkam. Ce drži, da gre v tretje rado, zakaj ne bi nlo tudi v drugo?
vbp
Slavko Urbančič 80 letnik
Rodil se je 20. februarja 1925, kot četrti izmed devetih otrok, očetu Antonu in materi Alojziji Potrbin, na Catežu pod Zaplazom.
Urbančičevi so imeli na Catežu kmetijo, gostilno in mesarijo. Slavko je že od otronkih let ljubil in občudoval naravo. Zato je bilo njegovo najljubne delo na kmetiji. Kljub temu, da je zaradi razmer, ki so nastale v Sloveniji, vojna in revolucija to trajalo zelo malo časa, je Slavko to ljubezen in nagnjenje do narave prinesel s seboj v tujino. Še danes, kot 80 letnik, najbolj uživa v naravi, ko seje, opazuje kako vzkali in raste zelenjava in povrtnina, katero sam pridela zase in za svoje otroke. Poleg dela na vrtu, je pa njegov konjiček jaga. Ko se pripravlja na lov, se kar pomladi in vse bolečine v nogah popustijo. Poleg veselja, ki ga ima do lova, je pa tudi izvrsten strelec.
Že kot mladostnik, je okusil vse grozote vojne in revolucije. Ravno na njegov god, 14. februarja leta 1943, preden je izpolnil 18 let, so njega in eno leto mlajnega brata Rajkota, ki je že pokojni, vzeli partizani in ju peljali na Goro pri Svetem Križu. Od tam na Tlako in nato v Cužnjo vas, kjer so ju obsodili na smrt. Od tam sta unla in prinla v Mirno Peč in nato v Trebnje, kjer sta dobila od Italijanov dovoljenje za Ljubljano, kamor sta prinla po nestih dneh, 20 februarja, na njegov 18. rojstni dan.
Ko se je na Catežu ustanovila postojanka Vankih stražarjev, je tudi Slavko stopil k njim in potem k domobrancem.
Slavko se je ne nekajkrat lahko bi rekej čudežno renil, ko je bil že v partizanskih rokah. Prvič v Žužemberku, ko so jih partizani obkolili. Potem na Turjaku, ko so naredili izpad in se redili gotove smrti. Ko sem bil leta 1968 na Turjaku, sem vpranal vodiča, če je od teh, ki so naredili izpad, kaknen ne živ, pa mi je rekel, da v Sloveniji ni nobenega, jih je pa nekaj v Argentini. In eden od teh je Slavko Urbančič.
Slavko je pri domobrancih naredil podoficirsko nolo. Kot podoficir je nel na Primorsko ustanavljat varnostne straže. Po krajnem bivanju na Primorskem, se je vrnil v Ljubljano in se javil v udarni Meničanov bataljon.
Maja 1945 se je z drugimi domobranci umaknil na Koronko v Vetrinj. Vetrinjske tragedije je Slavkota in njegova brata Bogota in Rajkota reral slučaj, katerega je vodila božja roka. Za njih ni bilo prostora na tovornjaku. Bogo je bil že na njem, pa ga je Anglež potegnil dol, ker je bil prenatrpan, Slavko in Rajko sta pa za njim čakala. Drugi dan so pa že zvedeli, kaj se z domobranci dogaja in so se umaknili in tako renili.
S Koronke je Slavkota pot vodila v italijanska taborinča Monigo-Treviso, nato pa v Servigliano in Senegallijo. Tam se je 31. avgusta 1947 poročil s Cilko Maček. Bil je zelo mlad, star dobrih 22 let.
Konec istega leta je prinel v Argentino sam, žena pa pol leta za njim. V San Justo sta si zgradila prijeten dom, kjer se jima je rodilo 5 otrok, ntiri dekleta in fant. Danes ga poleg otrok razveseljuje ne 17 vnukov in vnukinj in 2 pravnuka. Ena hčerka in trije vnuki živijo sedaj v Sloveniji.
Leta 1997, sta z ženo obhajala zlato poroko. Deset mesecev potem, mu je pa žena umrla.
V Argentini je vseskozi aktiven član slovenske skupnosti. Sode oval je pri Katolinki Akciji in bil v ožjem krogu sodelavcev domobranskega glasila VESTNIK. Sedaj pa sodeluje pri glasilu Nove slovenske zaveze: ZAVEZA.
Ob osemdeset letnici, mu čestitamo in mu kličemo ne na mnoga leta.
J J
MARJANA NI DOČAKALA MAJA
V 69. letu starosti je umrla legenda slovenske zabavne glasbe Marjana Deržaj. Veljala je za prvo damo slovenske popevke.
Marjana Deržaj se je rodila maja 1936 v Ljubljani. Glasbeno pot je začela v ljubljanskih klubih, kjer je pela priredbe tujih uspe-nnic. S svojimi interpretacijami je zaznamovala zlato dobo slovenskega popev-karstva. Nekateri so jo primerjali s slavno amerinko pevko Doris Day. Zaslovela
je tudi z drugimi pesmimi, kot so Zemlja plene, Orion in Ne čakaj na maj.
V tekmovanjih za izbor pesmi za Evrovizijo je leta 1961 nastopila v duetu s Stanetom Mancinijem s pesmijo Kako sva si različna, leta 1964 pa je s pesmijo Zlati april celo delila prvo mesto, vendar je Jugoslavijo na koncu zastopal Sabahudin Kurt s pesmijo "Život je sklopio krug", ker je od regionalnih žirij dobil več najvišjih ocen.
novice iz slovenije pisali smo pred 50 leti
NOVE ZNAMKE
Popta Slovenije bo v petek izdala prvi letopnji sklop novih priložnostnih znamk, novo redno znamko in dve pismi-celini. Novost v seriji znamk Narodne nope - pred dvema letoma so izdali znamko z motivom narodne nope slovenske Istre, lani pa narodno nopo Vipavske doline - bo mopka in ženska narodna nopa Pohorcev in Kobancev iz druge polovice 19. stoletja.
PONAREJENI AVTOMOBILI
Konec devetdesetih let je več slovenskih podjetij na čelu z razvpito družbo Orion v Slovenijo uvozilo več tisoč avtomobilov s ponarejenimi dokumenti. Po neuradnih podatkih so tako utajili za 2,5 milijarde tolarjev davkov. Da bi znižali carinsko stopnje, so uvozniki iz Nemčije pridobili ponarejene dokumente o dobaviteljih - po naj bi za fiktivna podjetja - kot tudi ponarejene dokumente o poreklu in letniku vozil. Nempki kriminalisti so goljufijo odkrili že leta 2000 in o njej obvestili slovensko carino, ki je davčno utajo zaračunala ppediterjem, zaradi česar je 12 ppediterjev na upravno sodipče zoper državo vložilo 2400 tožb, kolikor so prejeli odločb za plačilo davkov.
PONAREJENI ŽELEZNIČAR
Slovenske žejeznice (SŽ) so odpustile generalnega sekretarja Igorja Šimenca, ki naj bi bil dve leti zaposlen s ponarejeno diplomo. SŽ so Šimenca trikrat zaman vabile na zagovor, vendar se je vedno opravičil iz zdravstvenih razlogov. Šimenca so kriminalisti kazensko ovadili zaradi uporabe ponarejene diplome mariborske ekonomsko-poslovne fakultete, kjer ni nikoli ptudiral, in ponarejenega certifikata o znanju anglepkega jezika. — Tudi za take primere je dobro, da se vlada zamenja.
NEKAJ VEČ TURISTOV
Po prvih podatkih državnega urada za statistiko o turističnem prometu so v Sloveniji v letu 2004 zabeležili 2.340.127 turistov oz. za ptiri odstotke več kot leto prej.
LETI, LETI...
Na ljubljanskem letalipču je iz Montreala pristalo novo Adriino letalo tipa canadair regional jet CRJ 200 LR kanadskega proizvajalca letal Bombardier. To je že sedmo letalo tega tipa v Adriini floti, ki poleg teh pteje pe tri letala airbus A320.
KRITIČNE RAZMERE
Slovensko gospodarstvo bremenijo preindustrializiranost, nekonkurenčno poslovno okolje, nizka inovativnost podjetij in premajhna vlaganja v raziskave in razvoj, je na posvetu delodajalcev v obrti v Radencih dejal Jože Damijan z Inptituta za ekonomska raziskovanja pri Ekonomski fakulteti v Ljubljani. Po besedah Damijana, ki je tudi član vladnega stratepkega sveta, so najbolj kritične razmere v tekstilni, usnjarski, lesni in papirni industriji, kjer je doslej razvoj slonel zlasti na dodelavnih poslih, ki niso več perspektivni. Zato je v teh panogah ogroženih 57.000 delovnih mest, ki jih brez večjih, zlasti tujih naložb ni mogoče nadomestiti z delovnimi mesti v drugih panogah.
po svetu
GA. TRUMP -SLOVENKA
V 100-let stari episkopalni cerkvi Bethesda by the Sea v floridskem Palm Beach sta se poročila ameripki gradbeni mogotec in televizijski zvezdnik Donald Trump in slovenska supermanekenka Melanije Knavs. Sanjska poroka, katere podrobnosti je Trump prepustil nevesti, bi bila vredna več milijonov dolarjev, vendar so Trumpa zasuli s ponudbami za zastonj sodelovanje in bo morda z zadevo celo zaslužil. Ob njem bo nekaj zaslužila tudi Slovenija, katere ime se v ameripkih medijih pojavlja tako pogosto kot pe nikoli doslej (čeprav Knavsovo pe vedno omenjajo kot Slovakinjo).
PAPEŽ SPET V VATIKANU
Papež Janez Pavel II. je zapustil bolnipnico Gemelli v Rimu. 84-letni sveti oče je bolni pnico, kamor so ga sprejeli pred desetimi dnevi
zaradi težav z dihanjem, zapustil v svojem papamobilu. Zdravniki so v zadnjih dveh dneh opravili vrsto preiskav, tudi magnetno resonanco, in ugotovili, da papež nima nobenih novih bolezni.
UMRL JE ARTHUR MILLER
V 90. letu starosti je za posledicami raka na pljučih in težav s srcem umrl ameripki dramatik Arthur Miller. Bil je socialno in politično angažiran pisec z izrazitim čutom za moralno odgovornost. Pri pisanju stvarnih dramskih in proznih del je imel nanj močan vpliv Henrik Ibsen. Millerjevo kariero je zaznamoval zgodnji uspeh; ko je za Smrt trgovskega potnika prejel prestižno Pulitzerjevo nagrado, je bil star le 33 let. Čeprav se sam ni nikoli pretirano gnal za publiciteto, pa je k temu močno pripomogel njegov zakon s filmsko igralko Marilyn Monroe.
RAVNATELJ BOGOMIL REMEC UMRL
Slovensko protikomunistično emigracijo je v ponedeljek, 7. februarja zadel silen udarec. V Buenos Airesu v Argentini je umrl starosta slovenskih javnih in političnih delavcev ravnatelj Bogomil Remec. Iz vrst slovenske politične emigracije je izginila ena najmarkantnejpih slovenskih osebnosti. Mož ki je v zadnjih petdesetih letih odločilno posegal v razvoj slovenskega političnega, kulturnega, socialnega in gospodarskega življenja. Mož, ki je neustrapeno kljuboval vsem udarcem in viharjem, ki jih je prinapal čas in dostikrat zastrupljene politične razmere, mož neomajne zvestobe krpčanskim načelom in Slovenski ljudski stranki, kateri je pripadal in s katero se je boril za pravice slovenskega naroda...
SLOVENCI V ARGENTINI
BUENOS AIRES
Družinska sreča. V družini g. Ignacija Glinpka in
njegove žene ge. Marije roj. Merlak, se je 2. II. 1954 rodil sinček. Čestitamo!
Premestitev. Rev. Andrej Jerman, CM, dosedaj profesor na Escuela Apostolica v Escobarju v provinci Buenos Aires, je prestavljen za profesorja v Seminario Metropolitano v Asuncion v Paraguay. V isti zavod odhaja tudi novomapnik Rev. France Buh, C. M. Obema želimo na novem službenem mestu mnogo sreče in božjega blagoslova.
Namepčen je bil g. Povpe Milan kot župnik v Santa Rosa, Calle 122 esq. 81, Eva Peron. Čestitamo!
LANUS
V	nedeljo je pa bilo vode. Vse je plavalo... Toda ne pri nas! Tako da so vsi rojaki, razen otrok lahko pripli k mapi.
V	soboto smo pa imeli poroko. Nevesta Minka
Burja in ženin Franc Papler sta si pač želela, da bi bil dan lep, toda za vse ni nikoli prav. Pa je dež le popustil na noč, tako da se je dalo priti do cerkve, ki je lepo okrapena čakala poroke. Oba sta zvesta cerkvena pevca in je tako njuna svatba bila praznik vse slovenske župnije. Številni so bili tudi gostje na nevestinem domu.
Lastnikom zemljipč v Lanusu. 7. 2. je pričela revaluacija nepremičnin za občino Lanus. Oblast je predpisala, da mora vsak lastnik predložiti izpolnjen obrazec, ki pa je zelo komplicirana stvar, zato je najbolje, da vsak da izdelati to stvar kvalificiranemu uradniku. Bo seveda nekaj stalo. Tisti, ki ima hipo naj računa najmanj na $100, kdor ima samo zemljipče bo manj. Tisti, ki pe nimajo kupne pogodbe, naj se javijo pri g. Hladniku, da se ukrene, kar je treba.
Kdor bo zanemaril to dolžnost, bo plačal globo od 500 do 5.000 $. Končano mora biti v 40 dneh.
Informativni sestanek. To nedeljo so se zbrali rojaki na pogovor o tekočih zadevah. Sprejet je bil sklep, da je treba pričeti z gradnjo lastne skupne strehe za kulturne, socialne in vzgojne potrebe Slovenski vasi.
Henriku Bregarju in njegovi ženi ge. Mariji se je rodil sinček. Čestitamo!
CÖRDOBA
Kot vsako leto nas je tudi letos obiskal za nekaj dni direktor slov. dupnih pastirjev g. A. Orehar. Ob prihodu sta ga na žel. postaji v imenu kordobskih Slovencev sprejela in pozdravila gg. Lovrin in Kordip.
G. direktor Orehar se je mudil v Cordobi od 7. do 10. januarja t. l. vse dni je obiskoval slovenske družine in se zanimal za njihovo življenje. V nedeljo, 9. januarja je imel za Slovence sv. mapo. Nanjo je priplo lepo ptevilo rojakov.
Kordobski Slovenci smo v tem času imeli tudi z g. direktorjem Oreharjem prijateljski sestanek na Gaserjevem vrtu. V prijetnem razgovoru in ob slovenski pesmi ter domačem prigrizku so nam hitro minevale ure.
Svobodna Slovenija, 10. februarja 1955, pt. 6.
eslovenia, mi tierra
Las ejecuciones al finalizar la guerra
Los partisanos pasaron primeramente por Jesenice y lue-go llevaron a los domobranci a Kranj o a Škofja Loka y mas tarde a Št. Vid (Škofovi zavodi, el edificio donde ten^a su sede la escuela media catolica). Ya durante el trayecto pon^an especial atencion en identificar a los domobranci mas conocidos o destacados. Con ellos se ensanaban, los martirizaban y mataban. A los demas los somet^an a inter-rogatorios. Los menores de edad quedaron alojados en cent-ros de reclusion. Todos los demas fueron enviados a Kočevje.
Los domobranci que hab^an hecho el camino pasando por Štajerska, encontraron la muerte en Maribor o fueron llevados a Teharje cerca de Celje.
La mayor^a fue enviada a Kočevski Rog. Recibieron golpizas indescriptibles. Finalmente les dieron muerte y los arrojaron a las fosas carsicas. Se sabe de una serie de fosas. Las mas conocidas son Pod Krenom y Macesnova Gorica. Mas tarde dinamitaron las fosas y plantaron arboles sobre ellas. Unos pocos lograron escapar de las fosas: Dejak, Zajec, Kozina, Janpa.
Las ejecuciones tuvieron lugar en casi todo el territorio esloveno: en Brezarjevo brezno en Ljubljana, en Kamnipka Bistrica, en el valle de Poljane, en Črngrob.
Se estima que encontraron la muerte en aquel entonces alrededor de 11.000 domobranci, algunas mujeres y ninos y un gran numero de serbios y croatas. Jamas se hablaba en publico de estas muertes. Exist^a la prohibicion de acer-carse a Kočevski Rog o a las fosas. Como exist^a el peligro de que se expandiera el foco infeccioso y contaminante tuvieron que exhumar algunos cadaveres y colocarlos en otras fosas con la ayuda de los prisioneros alemanes. Estos ultimos tambien encontraron la muerte despues de cumplir con el trabajo que les hab^a sido impuesto. Tine Debeljak refiere un hecho personal: cuando en el ano 1946 tomaba un bano en un afluente del r^o Sora, en el valle de Poljane, aparecieron por todo su cuerpo heridas que se infectaban. El medico le confio a la familia que se deb^a a la conta-minacion de las aguas con cadaveres.
No se sabe aun a ciencia cierta quien fue el que dio la orden para la ejecucion. Lo que s^ esta claro es que una decision de ese tipo pod^a emanar solamente del organo superior del partido. Y Tito hab^a asegurado en mayo que los domobranci no iban a ver por mucho tiempo mas el sol.
slovenci in ©port
S ČEHI 0:3
Slovenska nogometna reprezentanca je na prijateljski tekmi v Celju izgubila proti Čepki z 0:3. Za zmagovalce so zadeli Jan Koller, Tomap Jun in Jan Polak.
V	prvem polčasu je sicer Slovenija dala videz, da bi se lahko postavila po robu močni čepki reprezentanci, v drugem polčasu pa je popolnoma izginila. Prva dva gola sta padla po vratarjevi ubranitvi, vendar strelov ni mogel zadržati in so jih čepki napadalci nemoteno lahko potisnili v mrežo.
IGRIŠČE Z UMETNO TRAVO
Slovenijo je pred nogometno partijo s Čepko obiskal predsednik Mednarodne nogometne zveze (FIFA) Sepp Blatter. Najprej se je srečal s predsednikom države Janezom Drnovpkem, katerega je prosil za nadaljnjo podporo nogometu, nato pa je v Šipki svečano odprl nogometni center z dvema igripčema z umetno travo.
SMRT NA TRENINGU
V	28. letu starosti je na treningu za posledicami srčnega infarkta umrl vratar slovenskega nogometnega prvoligapa Ljubljane Nedžad Botonjič. Slednji se je Šipkarjem pridružil leta 2003, prej pa je branil barve Mure. Na kraj dogodka je sicer takoj pripla medicinska pomoč, a vratarju Ljubljane ni bilo pomoči.
SVOBODNA SLOVENIJA / ESLOVENIA LIBRE
Fundador: MILOŠ STARE / Director: Valent^n B. Debeljak / Propietario: Asociacion Civil Eslovenia Unida / Presidente: Alojzij Rezelj / Redaccion y Administracion: RAMON L. FALCON 4158 -C1407GSR BUENOS AIRES - ARGENTINA / Telefon: (54-11) 46360841 / 4636-2421 (fax) / e-mail: esloveniau@sinectis.com.ar Glavni urednik: Tine Debeljak ml. / Za Dru ptvo ZS: Alojzij Rezelj / Sodelovali so pe: Tone Mizerit, Gregor Batagelj, Miriam Jereb Batagelj, Milena Ahčin, Vera Breznikar Podržaj, Anton Prelesnik, Jerry Zupan, Ema Pogačar, Irena Fajdiga, Janez Jereb. Mediji: STA, Radio Ognjipče, Družina.
Naročnina Svobodne Slovenije: za Argentino $ 75, pri popljanju po popti pa $ 100; obmejne države Argentine 110 USA dol.; ostale države Amerike 125 USA dol.; ostale države po svetu 135 USA dol.; vse za popljanje z letalsko popto. Z navadno popto 85 USA dol. za vse države.
Čeke: v Argentini na ime ,,Eslovenia Libre", v inozemstvu (bančne čeke, ne osebne) na ime ,,Antonio Mizerit". Oblikovanje in tisk: TALLERES GRAFICOS VILKO S.R.L. /Estados Unidos 425 - C1101AAI Buenos Aires Argentina - Tel.: (54-11) 4362-7215 - E-mail: info@vilko.com.ar
(j ^ c/l	FRANQUEO PAGADO Cuenta N° 7211
	R. Nac. dE la Propiedad IntElectual N° 881153
mali oglasi

TURIZEM
Letalske karte, rezerva hotelov,
najem avtomobilov in izleti po svetu H. Yrigoyen 2742 - San Justo Tel. 4441-1264 / 1265 ZOBOZDRAVNIKI Dr. Damijana Sparhakl - Zobozdravnica - Splopna odontologija -Belgrano 123, 6. nadstr. "4" - Ramos Mejia - Tel.: 4464-0474
ADVOKATI Dr. Vital A pič, Odvetnik Parana 830, 5.nadstr. - Buenos Aires. Prijave na: TEl./faks: 4798-5153. e-mail: Estudioasic@cpacf.org.ar DOBOVŠEK & asociados -odvetniki. Zapunčinske zadeve. Somellera 5507, (1439) Buenos Aires. Tel/Fax: 4602-7386. E-mail: jdobovsEk@hotmail.com dr. Marjana Poznič - Odvetnica -Uradna prevajalka za slovenski jezik Lavalle 1290, pis. 402 - Tel. 4382-1 148 - 1 5-4088-5844-mpoznic@sfanet.com.ar
KRIZANKA
REŠITEV IZ PREJŠNJE ŠTEVILKE
VODORAVNO: 1. Turki; 5. Krpan; 9. oko; 10. ter; 12. ali; 13. pritisk; 1 6. svit; 18. ptič; 20. to; 21. iskra; 24. Ge; 25. loči; 27. okel; 29. hip; 30. nos; 32. Rab;
34.	najdeno; 37. mlaka; 38. Naser.
NAVPIČNO: 1. tolst; 2. uk; 3. ropi; 4. iti; 5. kri; 6. pakt; 7. Al; 8. nihče; 11. etik; 14. rtič; 15. Spak; 17. voli; 19. igla; 22. sinja; 23. rosen; 26. opna; 28. Eros; 29. Hum; 31. od; 33 bor;
35.	AK; 36. na.
VALUTNI TEČAJ V SLOVENIJI
8. februarja 2005
1 EVRO 239,75SIT 1 U$S dolar 186,49SIT
Uradne ure v Slovenski hirf
Zaradi počitnic bodo vse pisarne v Slovenski hira (Dumopastirska pisarna, Zedinjena Slovenija ter uredniptvo in uprava Svobodne Slovenije), od 22. februarja, do 8. marca uradovale samo od torka do petka, od 12. do 19. ure. Ob ponedeljkih pisarne ne bodo odprte. Prosimo rojake, da upoptevajo ta počitnipki urnik.
skrbimo za zdravje
Zajtrkujte in jejte juho!
Ljudje, ki zjutraj zajtrku-jejo in tisti, ki ne morejo brez tople juhice, so veliko bolj odporni na prehlad ali gripo, so ugotovili znanstveniki.
Juha pa ni koristna samo zato, ker je hitro nasitna in nizko kalorična, dobro jo je jesti pe iz enega razloga -vsebuje namreč veliko koristnih vitaminov. Nedavna francoska raziskava je pokazala, da so ženske, ki vsakodnevno pojejo saj krožnik tople juhe, veliko bolj zdrave, kot tiste, ki juho jedo le občasno ali je sploh ne.
Čeprav vsi dobro vemo, da je zajtrk najpomem-bnejra obrok dneva, pa vse več ljudi jutranji obrok preskoči. Raziskovalci oddelka za psihologijo univerze Cardiff opozarjajo, da moderni način prehrane brez zajtrka nikakor ni "moder" - pe posebno ne v sezoni nevarne gripe.
Profesor Andy Smith je med raziskavo opazoval prehranjevalne navade 188 prostovoljcev. Vsi so morali 12 mesecev izpolnjevati poseben formular. Celo leto so beležili, kolikokrat so bili prehlajeni, če so imeli gripo ali, če so imeli kakpne druge zdravstvene težave. S pomočjo teh podatkov je profesor ugotovil, da so večkrat zboleli tisti, ki so preskakovali zajtrk.
Vzporedno s to raziskavo je potekala pe ena ptudi-
TRADICIONALNA TOMBOLA
V nedeljo 6. marca 2005
Tretji kontingent slovenske vojske na poti v Afganistan
no
ja, v kateri je sodelovalo 498 zdravih ptudentov. Profesor Andy je ptudente prosil, če mu lahko sporočijo, če so slučajno zboleli za kakrpnokoli obliko infekcije dihalnega trakta, kot je na primer prehlad. Ugotovil je, da največkrat zbolijo tisti ptudenti, ki so kadilci ali so imeli zelo stresno in naporno življenje.
Prav tako je o pozitivnih učinkih zajtrka govoril profesor centra Common Cold Ron Eccles, ki prav tako spada pod univerzo Cardiff, Ron Eccles: ,,Telo ustvarja na milijone belih krvničk, ki v telesu delujejo kot obramba pred infekcijami. In to 'vojsko' je treba dobro nahraniti. Zelo verjetno pa je nizka odpornost povezana tudi s stresom. Saj tisti ljudje, ki ne zajtrkujejo redno ali sploh ne jejo zajtrka, ponavadi živijo zelo naporno in stresno življenje, kar pe poveča rizik infekcije."
PROTI KORMORANOM
Ribipka zveza Slovenije in Zavod za ribiptvo sta državo opozorila na nezadostne ukrepe pri varovanju slovenskih avtohtonih vrst rib pred kormorani. Izrazito povečano ptevilo prezi-mujočih kormoranov po letu 1993 je stanje ribjih populacij, zlasti lipana in podusti, v nekaterih vodah pripeljalo na rob katastrofe.
V nedeljo 13. februarja se je na mirov-operacijo v okviru ISAF (International Security Assistance Force) v Afganistan napotil že tretji kontingent pripadnikov Slovenske vojske, ki tokrat pteje 29 pripadnikov. Prihodnjega pol leta bodo varnost in stabilnost v Afganistanu zagotavljali pripadniki izvidnipkega oddelka 10. motoriziranega bataljona, veterinar in veterinarski tehnik iz vojapke zdravstvene službe, trije gasilci in poveljnik kontingenta iz 132. gorskega bataljona.
Slovenska vojska je sicer začela sodelovati v mednarodni misiji v Afganistanu marca lani, ko je tja poslala 18-članski kontingent s ptirimi terenskimi vozili hummer in transportnim vozilom unimog. Jedro enote je sestavljalo enajst pripadnikov odreda za specialno delovanje, ki so opravljali izvidnipke naloge v okolici Kabula. Avgusta lani jih je nadomestil drugi kontingent, ki je opravljal enake naloge, poleg izvidnikov iz odreda za specialno delovanje je Slovenija prispevala pe sedem gasilcev, ki so bili namepčeni na kabulskem
letalipču. Skupaj s poveljnipko in logistično strukturo je drugi kontingent ptel 27 pripadnikov. Tretji kontingent, ki se je odpravil v Afganistan, bo do avgusta letos z isto opremo opravljal enake naloge, kot so jih pripadniki Slovenske vojske opravljali že doslej. Namesto pripadnikov odreda za specialno delovanje pa bodo tokrat izvidnipke naloge okoli Kabula prvič opravljali
100-letnica slovenskega filma
V letopnjem letu bo minilo 100 let od nastanka prvega slovenskega filma. Leta 1905 je namreč dr. Karol Grossmann posnel kratek film Odhod od mape v Ljutomeru.
Med ptevilnimi dogodki obhajanja stoletnice, ki bo potekalo skozi vse prihodnje leto, bo tudi slovesna akademija, ki bo potekala 5. junija. Datum akademije ni izbran naključno, saj bo prireditev na predvečer pričetka 61. kongresa mednarodnega združenja filmskih arhivov in kinotek FIAF (La Federation Internationale des Archives du Film), ki bo do 12. junija potekal v Cankarjevem domu. Kot je STA izvedela pri organizatorjih kongresa FIAF, to sta Slovenski filmski arhiv pri Arhivu
osebne novice
Nov diplomat
Na inženirski fakulteti državne univerze del Cohaue v Neuquenu je 21. decembra dokončal ptudije id prejel diplomo elektromehanipkega inženirja Marko A. Bergant iz Bariloch. Iskreno čestitamo in želimo obilo poklicnih uspehov!
Zlata poroka. V Ramos Mejiji sta obhajala 50 let zakonskega življenja Anton Marolt in gospa Kristina Jarc. Napemu zvestemu sodelavcu in njegovi soprogi ob tej lepi obletnici iz srca čestitamo!
obvestila
SREDA, 23. februarja:
Učiteljska seja voditeljic polskih tečajev, ob 20. uri v Slovenski hipi.
SOBOTA, 5. marca:
Sprejemni izpiti na Srednje polskem tečaju RMB ob 15. uri v Slovenski hipi.
NEDELJA, 6. marca:
Tradicionalna tombola na Pristavi.
SOBOTA, 12. marca:
Na Srednjepolskem tečaju RMB sprejemni in dopolnilni izpiti ob 15., vpisovanje ob 18. in začetna sv mapa ob 19. uri v Slovenski hipi.
NEDELJA, 13. marca:
Začetna prireditev slovenskih pol, z mapo in igro ,,Ostržek", ob 16. v Slovenski hipi.
MOŽNOSTI PLAČEVANJA
Članarino Zedinjene Slovenije in naročnino Svobodne Slovenije lahko poravnate:
V	INOZEMSTVU:
•	po popti z bančnim čekom (prosimo, da ne po-piljatE osebnih čekov) na ime Antonio Mizerit.
V	ARGENTINI:
•	v druptveni pisarni v Slovenski hi pi (v gotovini ali čekih na ime Eslovenia Libre);
•	po poverjenikih;
•	s poplno nakaznico (giro postal) na ime Eslove-nia Libre;
•	naložba v Banco de Galicia:
-	po omrežjih Banelco ali Link;
-	po Internetu-Home Banking.
Za transferencE boste rabili naslednje podatke: Titular de la cuenta: Matias Cec; DNI: 25537990; CUIT: 23-25537990-9; numero de caja de ahorro en pesos: 4899965-1/037-6; CBU (clave bancaria uniforme) 00700375-30004899965160. Ko naredite transferenco, prosim, sporočite nam po telefonu ali popti.
Za vso podporo že vnaprej Bog povrni!
Uprava Svobodne Slovenije
Republike Slovenije in Slovenska kinoteka, bo Ljubljana takrat gostila več kot 200 predstavnikov arhivov in kinotek z vsega sveta.
Datum uradnega začetka stoletnice slovenskega filma, pri pripravah katerega poleg arhiva in kinoteke sodeluje tudi Filmski sklad RS (FS), bo 1. marec, ko bo v Kinodvoru projekcija dokumentarnega filma o starosti slovenskega filma Rudiju Omota v režiji Teren-sa Štaderja.
Konec marca bo izpla posebna izdaja revije Ekran, ki bo posvečena desetim najboljpim slovenskim filmom vseh časov po izboru kritikov različnih generacij.
Sredi junija se bo na pot po Sloveniji odpravil potujoči kino, ki bo pet najboljrah slovenskih filmov vseh časov predvajal občinstvu na odprtem. Začetek poti bo v Ljubljani, konec pa v Ljutomeru.
Na slovesni akademiji 5. junija bodo predstavili restavrirane filme dr. Karola Grossmanna in ob živi orkestrski glasbeni spremljavi zavrteli prvi slovenski nemi celovečerni film V kraljestvu Zlatoroga, ki ga je leta 1931 zrežiral Janko Ravnik.
Pod okriljem Slovenskega filmskega arhiva pri Ar-
hivu Republike Slovenije bo potekala obnova in restavracija Grossmannovih filmov Odhod od mape, Sejem v Ljutomeru in Na domačem vrtu; skupali bodo pridobiti original ali intermediat filma Rdeče klasje Živojina Pavlo-viča in filma Poslednja postaja Jožeta Babiča; natisnili bodo magistrsko nalogo Tatjane Rezec Stibilj o s ovens-kem dokumentarnem filmu po letu 1945, ponatisnili inventar o filmih Božidarja Jak-ca avtorja Ivana Nemaniča, pripravljajo projekt Film na vodi ob Zbiljskem jezeru.
Slovenski filmski arhiv sodeluje s TV Slovenija oziroma produkcijo Pirc pri nastanku vinjet slovenskih filmov, pri projektu potujočega kina in projekcij V kraljestvu Zlatoroga ob slovesni akademiji, je za STA pojasnil Vladimir Sunčič in arhiva.
Čeprav so bile v Mariboru, Celju in Ljubljani prve filmske predstave na ogled že jeseni leta 1896, pa je bilo treba na prve slovenske posnetke s filmsko kamero čakati pe skoraj desetletje. Leta 1905 je odvetnik in fotograf dr. Karol Grossmann v Ljutomeru posnel kratek film Odhod od mape, sledila sta pe filma Sejem v Ljutomeru in Na domačem vrtu. Grossmann teh filmov javnosti ni prikazoval.
SLOVENSKI PEREZI IN GONZALEZI
Med dvema milijonoma Slovencev se jih kar 11.450 pipe Novak, 10.258 pa Horvat. Po pogostosti sledijo trije priimki (Kranjc, Kovačič in Zupančič), ki se pojavijo več kot pettisočkrat.
Sicer pa imamo državljani Slovenije 81.235 različnih priimkov in 38.111 različnih osebnih imen.
Ker je podatkovna baza rojstnih imen, do katere je že nekaj časa mogoč dostop prek spletne strani Statističnega urada RS (SURS), zelo obiskana, so jo zdaj razpirili pe s podatkovno bazo priimkov.