Bolezni čebel HIGIENSKO OBNAŠANJE ČEBEL DELAVK V DRUŽINAH, OKUŽENIH S HUDO GNILOBO mag. Naum BANDŽOV Pred štirimi leti sem imel v Zagrebu referat z naslovom: »Uspešno zdravljenje hude gnilobe čebelje zalege v LR panju z metodo prevešanja«. Tedaj sem referat končal s stavkom, da bom nadaljeval z enosmerno selekcijo najodpornejših družin, iz katerih bom vzrejal nove matice, in da bom na enem od naslednjih čebelarskih simpozijev predstavil rezultate. Nekaj teh rezultatov je sedaj že vidnih. Leta 1987 sem kot četrto generacijo vzredil dvajset matic, ki so pokazale dobro higiensko obnašanje. Preden sem te matice testiral s pravim okuženjem s hudo gnilobo čebelje zalege, sem jih izmenično testiral z metodo prebadanja ličinke in bube z injekcijsko iglo 0 0,5 cm, in sicer prek voščenega pokrovčka, ter z metodo vstav- ljanja koščka satja, velikega 3 x 4 cm s predhodno globoko zamrznjenimi ličinkami in bubami. Ti metodi sta uporabljala tudi Newton in Ostarievski 1985. na Apis melli-fera ligustica. Med 20 prašilčki sem jih odbral osem, katerih matice oziroma čebele so glede na ostale kazale boljše higiensko obnašanje. Uporabil sem tudi dve kontrolni matici iz družin, okuženih s hudo gnilobo čebelje zalege, ki je bila že v zadnjem stadiju, se pravi tik pred propadom. Te prašilčke (8 + 2) sem testiral s pravo okužbo s hudo gnilobo, tako da sem vstavil košček satja 3 x 4 cm z različnim številom okuženih celic (tabela 3, stolpec 3). Po treh dneh je bil dodani košček satja očiščen in pripravljen, da matica vanj zaleže jajčeca (stolpec 4). tabela 5 TESTIRANJE LIČINK Z ATL 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 Št. celic Zap. št. Št. oznake z obolelo prašilčkov matice ličinko Št. jajčec v koščku satja 3x4 z ATL Mlade lič. poleg pokr. zalege v koščku satja 3x4 Obolele ličinke Obolele ličinke Obolele lič. (zdravstv. poseg) Obolele ličinke Obolele ličinke Opomba 14.8.'87 pregled opravljen 17.8. '87 pregled opravljen 29.8. '87 pregled opravljen 30.9. '87 pregled opravljen 31.10. '87 pregled opravljen 3.5. '88 pregled opravljen 25.5. '88 pregled opravljen 6.6. '88 pregled opravljen 16.6. '88 pregled opravljen 1 d) 7 96 22 0 0 0 0 0 0 2 d) 8 101 25 5 3 30 53 0 zam. mat. 3 (!> 4 92 20 0 0 0 0 0 0 4 d) 9 98 18 0 0 0 0 0 0 5 d) 8 96 17 3 4 8 0 0 0 6 6 7 97 11 0 0 0 0 0 0 7 d) 4 100 23 8 10 48 86 0 zam. mat. 8 Ö) 10 104 30 0 0 0 0 0 0 9 8 92 22 0 0 0 0 0 0 10 ö) 7 98 19 5 2 12 28 0 zam. mat. Po dvanajstih dneh smo opravili kontrolo in tedaj je bila poleg pokrite tudi odkrita zalega z mladimi ličinkami (stolpec 5). Podroben pregled smo opravili 20. septembra 1987. Prašilčki številka 1, 3, 4, 6, 8 in 9 niso kazali bolezenskih znakov, medtem ko smo v prašilčkih 2, 7 in 10 opazili celice z odmrlimi ličinkami, okuženimi s hudo gnilobo (tabela 3, stolpec 6). Vse te celice smo odstranili s skalpelom. Naslednji pregled je bil 31. oktobra 1987, ko smo čebele tudi zazimili. Položaj je bil enak kot 30. septembra. Družine smo zazimili na sedmih satih, v okuženih panjih pa smo vse celice z odmrlimi ličinkami pustili pri miru. Marca prihodnjega leta smo ugotovili, da so preživele vse družine in tudi vse matice. Podroben pregled pa smo zaradi mrzlega vremena opravili šele 3. maja 1988, ko smo čebele pripravili na akacijevo pašo. V družinah št. 2, 5, 7 in 10, ki so bile razširjene na dvajset satov, smo ugotovili stanje, kot je prikazano v stolpcu 8, medtem ko ostale družine niso kazale znakov obolenj. Uporabili smo metodo, ki sem jo opisal že v Zagrebu leta 1986, tj. prevešanje satja in uporaba zdravil. Ko smo 25. maja 1988 ponovno opravili pregled čebeljih družin, smo v družini številka 5 opazili znake obolenja, pri družinah 2, 7 in 10 pa se je število obolelih celic povečalo v gornjem nastavku, kot je prikazano v stolpcu št. 9. Te sate smo izvlekli in namesto njih vstavili nove. Dodali smo še pogačo z oksitetraciklinom. Pri naslednjem pregledu, 6. junija 1988, nismo opazili okuženih celic. V družinah 2, 7 in 10 pa smo 16. junija zamenjali matice. Ponovna okužba se ni pojavila niti leta 1989 in tudi ne letos. Kljub temu pa s selekcijo matic nadaljujem. Na osnovi teh raziskav lahko sklepam naslednje: 1. Čebelje družine lahko testiramo na higiensko obnašanje oziroma odpornost in občutljivost proti hudi gnilobi čebelje zalege in tudi proti poapneli zalegi. Test opravimo z umetno umorjenimi ličinkami in bubami v celicah satja. 2. Čebelje družine Apis mellifera carnica reagirajo na testiranje higienskega obnaša- nja enako kot Apis mellifera ligustica. 3. Pri obeh metodah simuliranja prisotnosti okužbe s hudo gnilobo obstaja velika podobnost, zato lahko obe metodi, tako vgradnjo koščka satja kot ubijanja ličink z iglo, uporabimo pri selekciji čebel na odpornost proti boleznim zalege. 4. Vedenje prašilčkov in pridobitnih čebel je pri testiranju na higiensko obnašanje pri uporabi ene ali druge metode podobno. 5. Z neposrednim testiranjem z okuženim satjem je bilo v dveletnem obdobju potrjeno, da so družine, ki so se higiensko bolje obnašale, manj dovzetne za bolezen, medtem ko se je huda gniloba v ostalih družinah zadržala in razširila. 6. Čeprav je preteklo le malo časa, je potrjena tudi domneva, da se odpornost proti hudi gnilobi čebelje zalege podeduje, kot so že ugotovili v ZDA za italijansko čebelo. Prevedel: A. Dvoršak HIGIENSKO OBNAŠANJE ČEBEL DELAVK V DRUŽINAH APIS MELLIFERA CARNICA L., OKUŽENIH S HUDO GNILOBO ČEBELJE ZALEGE mag. NAUM BANDŽOV Po objavi v članku z gornjim naslovom dobivam vse več pisem in telefonskih klicev, v katerih me čebelarji iz vse Jugoslavije prosijo za dodatna pojasnila. Ker na vsa postavljena vprašanja ne morem odgovoriti prek telefona in ker bi bilo našim čebelarjem koristno povedati tudi kaj več o dosedanjih raziskavah te bolezni v svetu, sem se odločil napisati nekaj o povzročitelju ameriške gnilobe - Bacillusu larvae, o poteku okužbe in življenjskem okolju, pa tudi o genetskem obnašanju čebelje družine kot socialnega bitja v odnosu do hude gnilobe ter o selekciji čebel, odpornih na to bolezen. Znanost je potrdila, da je za uspešno borbo proti katerikoli bolezni nujno potrebno poznati in razumeti kompleksno interakcijo, tj. odnose med čebelami in povzročiteljem bolezni. Naše čebelarje bi namreč morali čim bolj izobraziti, da bi se vsi skupaj lahko uspešno postavili po robu tej in tudi drugim čebeljim boleznim. Pri tem želim opozoriti, da prevelika uporaba zdravil v čebelarstvu vodi k zmanjšanju odpornosti čebeljih organizmov pred boleznimi, prihaja pa tudi onesnaženja medu. V zadnjem času je naše čebelarje zajela prava »zdravilomanija« in kar naprej spra- šujejo, katera zdravila naj dajejo čebelam kot preventivo. Nekateri naši »ugledni« čebelarji, med katerimi so celo veterinarji in zdravniki, si jemljejo pravico za propagiranje uporabe zdravil v prevenetivne namene, in to v velikih dozah, pri tem pa pozabljajo na koristnost bioloških, genetskih in tehnoloških metod preprečevanja bolezni ter na vzrejo takih čebel, ki se znajo obolenju same postaviti po robu. Naš čebelar, ki o uporabi zdravil ni dovolj poučen, dozo še poveča in tako naredi sebi in okolici »medvedjo uslugo«. Če bom s svojim pisanjem uspel pomagati našim povprečnim čebelarjem (ki so v večini) in če bodo pri svojem delu znali uporabiti vsaj nekaj tega, o čemer berejo, bom zelo zadovoljen. Članki, ki bodo objavljeni v nadaljevanjih, so rezultat dela mnogih raziskovalcev hude gnilobe čebelje zalege. Prizadeval sem si, da iz teh gradiv povzamem bistvene stvari, ki bi bile razumljive tudi našemu povprečnemu čebelarju, ki želi vzgojiti boljše matice zase, za prijatelje ali za prodajo. Koliko mi bo pri tem uspelo, bo pokazala prihodnost. V svetu je splošno znano, da se proti hudi gnilobi lahko uspešno borimo z biološkimi, tehnološkimi in medikamentnimi metodami, pač glede na stopnjo okuženosti. Za to problematiko sem se začel posebej zanimati po tridnevnem čebelarskem seminarju, ki je oktobra 1983 potekal v Vinkov-cih. Organiziral ga je oskrbovalni center zveznega sekretariata za ljudsko obrambo, vodil pa prof. dr. Jovan Kulinčevič, ki je med drugim govoril o odpornosti čebel pred različnimi boleznimi, tudi na hudo gnilobo. Pozneje me je na to problematiko usmeril še prof. dr. Duro Sulimanovič, ki je na posvetovanju čebelarjev decembra 1983 v Zagrebu govoril o metodi zdravljenja hude gnilobe z antibiotiki in kemoterapevtiki. Po tem sem si zastavil dve nalogi: 1. da odkrijem čim več strokovne literature, ki govori o odpornosti čebel pred hudo gnilobo; 2. da s praktičnimi metodami preizkusim te možnosti na Apis mellifera carnica. Ugotovil sem, da je v svetu veliko literature, kjer so opisane večletne raziskave znanstvenikov in študentov. Njihov prispevek je v tem pogledu zelo pomemben. Vse to me je spodbudilo, da sem se leta 1984 vpisal na podiplomski študij čebelarstva na naravoslovno-matematični fakulteti v Beogradu, in sicer pri prof. dr. Miloju Kruniču. Tega leta sem začel tudi s skromnimi praktičnim poskusi. Naslov moje magistrske naloge je enak naslovu tega članka. Na podlagi praktičnih poskusov sem spoznal, da lahko vzgojijo bolj odporne družine pred hudu gnilobo ne le profesionalni, pač pa tudi ljubiteljski čebelarji, če so sposobni vzrediti boljše matice. Do takega zaključka je prišel tudi znani ameriški strokovnjak Taber (leta 1982), ki je na svojem čebelnjaku eksperimentiral z Apis mellifera ligustica. Enakega mnenja je bil tudi čebelar Charles Mraz iz Vermonta, ki je že leta 1982 ugotovil, da je pri določeni čebelji populaciji odpornost na hudo gnilobo močnejša, svoje spoznanje pa je tudi praktično uporabljal. Tako so ravnali tudi drugi čebelarji (Mraz, 1982). Stališče o naravni odpornosti lahko sprejmemo predvsem, če upoštevamo primere množičnega odmiranja čebeljih družin in množične okužbe ter poznejše obnavljanje in povečanje števila panjev na istih mestih. Tako je Eckert (leta 1950) na Havajih naredil velik eksperiment, s katerim je pokazal, da tudi pri veliki epidemiji hude gnilobe, ostane nekaj družin, ki bolezen preživijo. Zanimivo je, da so se preživele družine nato ponovno razmnožile na nekaj sto mladih družin, ki so se naselile v tiste panje, v katerih so bile prej odmrle bolne družine. Nove družine niso kazale nobenih znakov okužbe, čeprav so v teh panjih ostale spore hude gnilobe (Chauvin, 1952). Taki primeri so znani tudi pri nas v Makedoniji, predvsem na območju Bitole. Po pripovedovanju starih čebelarjev, je čebelarstvo na bitolskem območju doživelo dve veliki okužbi hude gnilobe čebelje zalege. Prva je bila leta 1907, ko je bilo ugotovljeno, da čebelje družine hitro propadajo in dobivajo neprijeten zadah. Podatki povedo, da je bitolski veljak takrat imenoval komisijo, v katero je povabil tudi strokovnjake iz Soluna. Le-ta je pregledala 7.000 čebeljih družin in pri 800 družinah ugotovila hudo gnilobo. Do druge velike epidemije je na bitolskem območju prišlo leta 1942. Tedaj so bolgarske oblasti povabile strokovnjake iz Sofije, ki so ugotovili hudo gnilobo. Število čebeljih družin pa se je na tem območju obnovilo in povečalo tako, da je bitolsko območje danes med bolj razvitimi, vsaj glede čebelarstva. PREGLED DOSEDANJIH RAZISKAV V SVETU - Park in sodelavci (1936) so zbrali 25 čebeljih družin iz raznih delov ZDA, za katere so verjeli, da so odporne proti hudi gnilobi. V zalego satov teh družin so vstavljali kose satja, v katerem je bilo vsaj 75 celic propadle zalege zaradi hude gnilobe. Sedem čebeljih družin oziroma 28 odstotkov ni kazalo znakov okužbe. Nato so ustanovili izolirano plemenišče, kjer so z odpornimi družinami vzgajali nove generacije matic in trotov ter tako vsako leto povečevali odstotek neobolelih družin. Tako so po nekaj generacijah s selekcijo dosegli 98 odstotkov družin, odpornih na hudo gnilobo (Rothenbuhler, 1958). - Rothenbuhler (1954) je istočasno vzgajal dve vrsti - eno odporno na hudo gnilobo, ki jo je vzredil z matico čebelarja E.G. Browna iz države Iowa (ZDA) z umetnim osemenjevanjem, drugo pa občutljivo na hudo gnilobo, ki jo je dobil od čebelarja H. Van Scoya iz države New York. Selekcija je potekala skozi več generacij. Doze okužbe je povečeval pri odporni Brown vrsti in zmanjševal pri občutljivi vrsti Van Scoya. Na koncu eksperimenta večina družin odporne vrste ni kazala znakov okužbe, čeprav jih je inokuliral tudi s 1000 okuženimi celicami. Nasprotno pa so družine občutljive Van Scoyeve vrste brezupno zbolele, čeprav so bile okužene le z eno ali dvema okuženima celicama (Rothenbu-hler, 1958). - Thompson (1964) in Mourer (1964) sta opazovala odpornost oziroma higiensko obnašanje čebeljih družin med intenzivno pašo ali med intenzivnim hranjenjem s sladkorno raztopino. Spoznala sta, da oboje stimulativno deluje na čebele, saj bolj aktivno čistijo propadlo zalego. - Gochnauer in L’Arrivee (1969) sta v Otawi opravljala poskuse tako, da sta v čebelnjaku s sporami hude gnilobe umetno okužila npr. vsako drugo družino. Z eksperimentom sta želela ugotoviti, kako se okužba z ene družine prenaša na drugo. Čeprav so bile vse družine redno pregledane, se bolezen ni prenesla na družine, ki na začetku niso bile umetno okužene. To kaže na dejstvo, da za razvoj hude gnilobe ni vedno dovolj le prenašanje spor, do česar pride pri preletavanju čebel iz enega panja v drugi, pač jo prenesemo z uporabo orodja ali druge opreme. - Taber (1982) je z umetno osemenitvijo vzgojil 150 matic, in sicer vsako s spermo enega trota. S testiranjem je nato ugotovil, da je proti hudi gnilobi odpornih le osem družin (pet odstotkov). Z maticami, za katere je predvidel, da so heterozigotne, je vzgojil nove, od katerih je bila homozigotno odpornih pred hudo gnilobo že polovica (50 odstotkov). V istem času, tj. v obeh generacijah, je pri naravnem nekontroliranem opraševanju matic dobil le 25 odstotkov odpornih družin.