SLOVENSKA BCELA.
Odgovorni vrednik: Aut. Jauezlc.
St. 53.	V četvertek 30. decembra 1852.	Sil. leto
Serena žalost.
(Narodna serbska.)
" ti moj Bog blagi! Kje je zdaj moj dragi ? Ali popotuje? Ali vince pije? Ako popotuje, Srečno naj potuje, Ako vince pije, V zdravje naj mu bode! Ako drugo ljubi, Prosto mu od mene, Prosto mu od merie, Od Boga prekleto.
S e I i s 1 a v i n L j u d m i 1 a.
( K o n e c )
Pred ozidjem mesta Kieva se snide Selislav in njegova mala ali pogumna truma s kraljevo vojsko. Sam kralj se jej postavi na čelo. Komej čakajo mladi vojšaki trenutka, da bi svojo hrabrost pred očmi kralja ska-zati zamogli. — Kmalo dojde zaželjen čas. Vojska Kievskih knezov je ludi že siala pripravljena. Z vsih strani jo napade Boleslav. Sprimete se obé vojski, zrak se trese, žvenk orožja in stokanje ranjenih germi in se razlega po celi okolici. Od strašnega prelivanja kervi je skrilo solnce svoje lice v tamne oblake.
Po dolgem vročem boju se začno Poljaci, po številu slabejši, polagoma vmikati. Kar se začuje glas: »Kralj je v nevarnosti.« Komej lo Selislav začuje, vdari s svojimi zvestimi skoz trumo sovražnikov in kralja zares neprijateljem otme. Poljaci, ki so prej že odslopljali, sopet pritisnejo. - Kiev je bil osvojen in s lim tudi vojska dokončana. Bogato obdaruje kralj svojega rešitelja in se hitro nazaj v svoje stolno meslo Krakovo poverne. — Tudi Selislav odide s svojo trumo v svojo domovino.
Tamna, strašna noč je pokrivala zemljo, ko se Selislav pečinam domačega grada približuje. Počasi stopa proti gradu; zakaj radost in tuga mu njegovo serce sprehajata. — Mesec se prikaže izza černih obla-
kov. Selislav pogleda na svoj s kervjo poškropljeni pas in komej še spozna besede: „Zvesta tebi do smert i.« Mesec se spet zakrije in globoka trna spet zagerne njega in njegovo društvo. „Zvesta tebi do srn erti«
ponovi Selislav: „Zares zvest sim ti jaz, lepota vsih lepotic, ali ti__«
Z motnimi, žalostnimi predcutki dojde do mosta. Celi grad se lucic Ieske-če; množtvo nakinčanih služabnikov teka po sobah gori in doli. „Kaj to pomeni?« vpraša sam sebe in stopi na dvorišče gradii. Berš ga eden služabnikov spozna in v razsvitljeno kapelico odpelje. — Tu kleči Ljudmila pred oltarjem na strani bogato opravljenega viteza. Selislav obledi— ali prepozno. Venčanje je že doveršeno. Njegov pogled prestreli Ljudmilo in zakliče: „Nezvestnica !« Ljudmila se zgrudi omedlevši na stopnje oltarja.
„Sin!« povzame Zaviša besedo, „po volji milostljivega kralja je ta vez sklenjena. Njegova volja mi je sveta in mora tudi tebi sveta biti. Dobro mi je znana tvoja tuga ; glasu dolžnosti je darovala pokorna hči svoje čuvslva. Slori tudi li takó in pokaži, da junak ne samo neprija-telje domovine, temuč tudi svoje strasti premagali zamore. Tu stoji pred teboj Svetopolk, knez Mazovie, moj zel. Objami ga kot svojega brata.« —
„Rajši stokrat poginem« zavikne Selislav in zamede rokavico knezu pred noge. „Ako si junak, pridi jutre pred solnčnim vzhodom, da se za živlenje in smert poskusiva.« To reče in odide iz kapele.
Radost in veselje mine, svati se razidejo in glas žalosti se raznese po celem gradu. Selislav se skrije v eno oddaljeno sòbo in pošlje Ljudmili tisti beli s kervjo omočeni pas s timle pismom: „Uzmi te spominek nazaj, ki ine samo moje nesreče opominja. Moja kri ostane na njem; naj te vselej tvoje nezvestobe spominja. Jutre morebiti poginem ; jutre si ti sopruga mojega vmorivca. Ali vmirajoč te hočem ljubili in moja poslednja beseda bo tvoje ime." —
Zgovorjeno jutro nastopi. Svetopolk zaznàde, da ga Selislav na določenem mestu že čaka. Hilro se tjé podä in najde svojega „nasprotnika černo oblečenega z belim pasotn na oklopu. Dvoboj se začne. Zvenk orožja vse stanovnike grada preplaši. Zaviša priteče z mnogimi vitezi in služabniki na bojišče; ali prepozno: v svoji kervi se je že kopal nasprotnik Svetopolka. Snamejo mu oklop in spoznajo o Bože — da je Ljudmila. Začudenje, žalost in osup pretrese vse gledavce. Bila je še živa. Nje na pol vgasnjeno okó išče še Selislava in ga zapazi pred seboj, ko jej smerlilo rano s svojo rulo pokriva. Z oslabelim zamolklim glasom mu še govori: „Selislav jaz vmerjem, ali tebi zvesta do smerti. Po zapovedi kralja in mojega očeta sini bila prisiljena roko knezu Mazovie podati. — Z Bogom ! dragi moj oče. Ko se ti serce v žalosti topi, pomisli, da je bila moja smert potrebna ; drugači bi bila nezvesta ostala. Ti zgubiš hčer,— ali Selislav li sin ostane. Z Bogom tudi ti, dragi moj! in ne zabi, da domovini služiš. Uzmi nazaj ta z mojo kervjo oškropljeni pas; jaz ti nisim nezvesta postala. Z Bogom! Z Bogom! — To reče, zameži in izdahne. —
Od žalosti in tuge tudi Zaviša skorej pogine. Za dediča vsih svojih posestev postavi Selislava, ki sedaj sam v gradu ostane. Njegovemu sercu je bilo odslej vse veselje pluje. Kjer se Dnèster mirno skoz cveteče livade vali, tam postavi Selislav spomenik svoji ljubezni. Verba žalostinka ga je obsenčevala in okoli njega je raslo prijetno cvetje, ktero je on sam zasadil. — Ysako julro in vsak večer je sedel tu na hladnem inra-
uiorju premisijovaje minule srečne case. Zdelo se mu je včasi, kakor da Ljudmilo pred seboj vidi, klera v svellobelem oblačilu njega gleda. V tacih domišl jijah v topljen je sedel tam neko jutro , ko na enkrat prevelika tuga tok njegove kervi ustavi in njega v večni sanj zanese.
(Po il. danici.)
Geramba „romarsko popotovanje^ *)
Sesti list.
V Milani 27. avgusta 1831.
Prekoračil sim Golharda. Nova cesta je res Rimljanov vredna; dolgo sim se zamudil na višini. Gorski verhovi imajo nekaj veličastnega, nekaj svetega, česar popisati ne vem; misli se lukaj dvigujejo k božjim predmetom, in vabijo človeka k premišljevanju in molitvi. Sapa je mocnó pihala in komaj sim mògel svoj plašč obderžati. Nad oblaki stoje sim molil stvarnika sveta; zemlja se mi je zdela stati pred mojima nogama; in zavedil sim se v svojem sercu živega občutja, ki me je peljalo k drugim čudesom; občutje, ki me je prestavilo v božje naročje, po klerem je moja duša hrepenela Nikdar še nisiin bil tako živo, tako močno ginjen.
Dospel sini zvečer prav truden v Airolo, zakaj bil sim se zlo slab. Prihodnji dan sim se hotel v Magadinu pri Velikem jezeru na pa-robrodu odpeljati. Sedemnajst let že redovnik nisim poznal parobrodov ne po lastnem ogledu, ne po dopovedovanji druzih. Ta prevožnja se mi je prav prijetna zdela. Parobrod obstoji iz dvéh oddelkov. Eden, pokrit, je za imenitne osebe; pod krovom je soba za njihovo porabo. Drugi oddelek pa ni pokrit; v izbo na koncu, manj zložno in manj vkrašeno, pridejo samó osebe nižjega slami ali pa laki, kteri hočejo z manj stroški popotovati. Toraj, ali mi boste verjeli? Nič ni bilo enako moji zadregi. Ko so me na glas in pred vsimi vprašali, kje se bom uprostoril? Vstal je tedaj med gospod Baronom od Gerani!), in med Očetom Marija-Jožefom majhen prepir. Baron od Geramb je hotel Očetu spričati, vse tirja gospo-dovavno, da se v pervi oddelek vstanovi. Mnogo in mnogo vzrokov je imel, ga prepričati, narpred spodobnost, potem nevarnost vnetja možganov, kterih ozdravljanje je onomu, ki je obljubo uboštva, storil drago, potem snažnost, ki je lepa čednost, i. i, d. Pater Marija-Jožef je za se govoril; da se je ponižnosti posvetil, in se toraj srečnega čisla, ki je priložnost dobil, spokoriti se za neke majhne pregrehe, ki si jih ima zaslran lega očitali. Z božjo pomočjo je zmagal OčeMarija-Jožef.
Kako lepó, kako rajsko je Veliko jezero, kakove spomine je obudilo v mojem duhu! Jadral sim po njem, star osemnajst let; sanjal sim
*) Slavno znano po cileni katolškem svetu je časi. očeta M. Jožefa Gerarn-lia, redovnika Trapčauskega „ttomarsko popotovanje v Jeruzalem in Ila Smajsko ;oro.' Kmalo homo to imenitno delo tudi v izverstni slov. prestavi brali zainogli. Ako se dosti društveuikov sv. Mohora oglasi, ga bo že 1, .853 izdati zarnoglo. Priobčimo dans Sesti list iz taistega lil v novem letu hočemo tudi še enega v Bčeli uversliti, da bodo bravci vidili, kakó izverslno da je prestavljeno.	Vr.
si lačas od srete, morjé sladkost se je odpiralo moji kipeči domišljii; zakaj takrat me je vse obdajalo, kar zamore človeka ua zemlji srečnega storiti. Prihodnost se je razgernila mojim očem ko čaranska palača, nisiin ugledal opovire, hotel sim vse, menil siin tudi, vse zainorem doseči, karkoli hočem. Zdaj sedim preziran samotno v kotu čolniča; spomnim se dni, ko sim na ravno tem jezeru prekrasno obnebje Italije vidil, kjer sim že tč nebeške zrake sopel, ki takó sladko občutke omamijo. Italija! na tvojem naročju sim skušal čašo slednje radosti sprazniti — sihdob duhoven, spokoren redovnik, se vprašam, ali sim bil tislihmal resnično srečen? Nikakor takrat nisim sreče vžival; trenutek pijanosti in neumnosti je ne podeli- Srečen sim bil v stolpu Vinsenskein (Vin-cennes), bil sini v samostanu la Trappe, v pepelu in rasovniku, zakaj takrat sim Boga zopet najdel- Da bi si svoj zjedljivi glad potolažil, mi je podelil svet en sam prigrizljej, da bi svojo žejougasil, samó strupeno pijačo, ki me je v mojem oserčju žgala; ali v mojem jetništvu, v moji samoti je Bog svojega nevrednega služabnika obiskal; skazal mi je morje ljubezni, vse moje dušne moči so bile omamljene, pozvedil sim, kaj je osrečenost. Zase o moj Bog, si nas vsi varil, naše serce najde le v tebi mir. Kaj je ležeče v lem, ali v okinčanih sobah, ali med smutnimi zidovi tamne ječe bivamo !
Parobrod je brazdal valove s ptičjo hilrosljo ; čarovni bregovi so se mi zdeli leteti; spomnil sim se hitrosti, s klero po zemlji dalje hitimo. Opazi se na bregu jezera, ne daleč od tiecega samostana, velikanski kip sv. Karla Boromeja, spominek, kteri popotnike visocih čednost častitljivega škofa, zvezde cerkvene, in neizmerne keršanske ljubezni spomni, s ktero se je dal v dar blagru svojega ljudstva, ki inu je bilo zročeno.
Kermarji parobroda so grozni ljudje, in sicer takó, da na svojih daljnih polih nič enacega usledili nisim mogel, s k eni bi njih bilje primeril. Zmes so neotesanosti, ki s svojo nošo, s svojimi capami, s svojim hlapenjein, posebno pa s svojim preklinjevanjem strah in trepet obudé. Nisim jih mogel ne vidili, ne slišati brez težavnega občutja, klerega pa natančniši popisati ne morem; nar svetejši imena so jim bile vedno na jeziku, med nar zločestnišimi in najgnjusnišimi govori.
Prišedši v Milano sim hitel narpred Gospoda vsih Gospodov obiskali, mogel sim se z Bogom pomeniti. Podal sim se tedaj v stolnico, skazali mu svojo nar veče češčenje. Tudi velikega svetnika, čigar ime je cerkev prevzela, siin bolel prizvati, ali pozno je bilo, iu ravno so ključi rožljali, da bi se zaverleli v ključavnicah in svetišče zaklenili, pa vender so si po moji prošnji še nekoliko trenutkov odloga odločili.
Kakó lepa je la stolnica, kako veličastna je zidarija, kakó prevzame človeka! kakó mogočno zapové čudovitna tmina pozemeljskim mislim počivati, kako navdahne k zbiranju duha, in navda serce molitvi! — — Moja duša se je povzdignila, inoje serce je bilo ganjeno; čutil sim se presunjenega od pričujočnosli velikega Boga, ki se je po čudesu brezkončne dobrotljivosli tako globoko ponižal, da hoče na naših altarjih bivati, in se na inaki način še bolj s človekom združiti. — Vpreddvoru kleče sim s sveto grozo ponavljal besede očaka Jakoba: „Kako čudovit je ta kraj; hiša je Božja; to so vrata nebes; resnično je Bog tukaj "
Med svojim kratkim zamujenjem v Milani sim bil veči del v stolnici; ni treba pristavili, da je bila ta doba nar srečniša za mé. —
Hočem Vam se eno svojih radost povedati. Nar veče veselje, ki sim ga v žil med svojim bivanjem v Milani, je bilo, ko sim naše vojake skupama v stolnico iti in tukaj Boga vojskitiih trum moliü vidil. Serce mi je tolklo, ko sim te vojake ogledoval, kako so pred Božjim obličjem kleče s tislo gorečo pobožnostjo, ki Božjo milost in njegov blagoslov pridobi, molili in prosili.
Kako prijeten in pobožen vtis naredi v sercu pogled tega moškega ponosa, ki se ne àna, ponižno pred altarjem koleno pripogniti! Ali kako zopem in milovaven je ugled vojaka, ki je proti svojemu kralju in svojim poveljnikom večkrat enako sužneinu ponižen, in se vender upa, v pohištvu kralja vsih kraljev, Gospoda vsih Gospodov, nespodobno se zaderžati ! —
I z I a n d i j a.
Jzlandija je nar daljni otok, ki ga še k Evropi štejejo. Zavolj prevelicega mraza je le na pol obljuden in sicer le okoli morskih bregov. Tudi je zelò gorat, večidel s snegom in ledom pokrit. Toda ravno ta ledeni kraj je posebno v naravskih rečeh toliko znameniten, da malokteri tako.
Tu ne raste skor nobeno žito. Vse, kar ga tamošnji prebivavci potrebujejo, dobe iz Danemarka, ali iz druzih krajev. Navadni živež je gorski ali tako imenovani izlandski mah. Včasih je bil otok rodovitniši; vsacega se je še nekaj pridelalo. Zdaj so pa vse skušnje zastonj, se z žitom vkvarjali. Vzrok te spremembe je led, kterega vsako lelo mesca prosenca cele gore, ploša na ploši, k morskim bregoviin priplava. Strašno bučanje ga naznanuje. Vsi zalivi so ga polni. (Je se dolgo ne staja, vstane hud mraz, ki ljudi in živali mori; če se pa berš lopi, nastane nagloina povodenj, ki neizrečeno škode stori. Cele čede sostradanih konj in ovac, ki nikjer nič piče ne dobé, mraza in lakote počepajo; ali pa je še poprej živina uied sabo do kosli objé in tako konča. Mesca sušca spet te ledene plošnjate gore odplavajo. Strašno groinenje in bučanje jih spremlja. —
Nar čudniši in ostremu mrazu ravno nasproti so ognjobljuvavne gore, v kterih se neprenehama kiiha. Med vsimi je tako imenovani fiekla nar hujši. K sreči le malokterikrat svojo silovito moč pokaže. Da je še grozovilneje, nekoliko poprej med strašnim hrumenjem ledene gore popokajo in razplavajo, ena v drugo zaletaje se. Zrak postane nenavadno merzel, zemlja pa topla.
Po tih prikazkih zahrumi iz Hekle strašno bučanje in pokanje, ki se devet milj deleč razlega. Za tim prišvigajo iz žrela goreči plameni ; čem, gost dim pokrije celo okolico, iz njega švigajo neprenehama ognjene krogle na vse kraje. V plamenu gori večje ali manje kamnje, ki ga potem moč ognja po več ur deleč razperši. Zdaj švigne na kviško reka vroče vode, namešana z obilnim votličem (Bimsstein), ki po več čevijev v okrogu meri.
Potem se vlije lava, t. j. zdrobljeno vroče kamnje, zmešano s prahom in pepelom, da vso okolico zalemni. Ako veliko lake lave pade, se nar-prej zunanja skorja sterdi in zmerzne, med tein ko se še znotrej vse tekoče naprej vali. Tako se polem vpodobijo votline, ktere ondašnji
prebivavri za živinske hleve porabijo. Nar veča je votlina Surtelin, ki je še čez 5000' dolga, 36' visoka in 50' široka. — V starih časih je bil Hekla veliko grozneji. Po 80'globoko morajo kopati, da tlak posutega mesta dosežejo. —
Druga taka ognjena gora je Krabi a. Ima več žrelov, iz kterih se vedno kadi; vender se zatnore, kadar veter dim odžene, v strahovite luknje pogledati.
Katlegia le malokterikrat svojo moč razodeva, ali kolikor redkejši, toliko strašneji je potem. Tako je bilo 1. 1756. Po groznem bu-čanji so se ledene gore razpočile; sila veliko ledu je po morju odplavalo, ostali se po silni soparici raztaja, da je bila nagloma velika povo-denj. Pokanje in hrumenje je bilo tako silno, da so mislili, da se bo otok pogreznil. S tem se zedini grozen potres, ki se je z gromenjem zapore-dama verstil. — Bljuval je posebno točo, obstoječo iz peska in pepela. Velike z razbeljenimi kamni zmešane ognjene krogle so neprenehama iz njega švigale in se med strašnim ropotom v zraku razpočile. Naenkrat je bilo vse nebo razsvitljeno, noč je postala dan. Na verhu hriba je bil zaporedama ognjeni steber raznih boj in podob viditi. Z eno besedo: gromelo in kuhalo je lako, da ni bilo pred in potlej kej tacega več. — Nar znamenitniši v celi Izlandii so pa vroči vodoskoki. Nar veči je tako zvani Gajzer, ne deleč od Skalholta, ki vse umelnije z vodo prekosi. Ta veličanski vodoskok je v sredi 40 manjših, ki so ali bele, rumene ali pa rudeče barve. Cev, po kteri voda leče, je na verhu lijaku podobna (medeničasta) in je 72'globoka, široka pa po posredku It)'. Voda ne vre vedno iz nje, ludi ne o gotovih urah, večkrat pa vender na dan. Prebivavei pa po posebnih znamih vedo, ktere narava sama z podzemeljskim bobnjenjem da. V trenutku pljuskne voda iz cevi, in se v več curkov razdeli, med kterimi nar viši 92' visoko skoči. Kamnje, ako se v cev verže, deleč v zrak švigne. Ni čuda, da so nekdaj pri lako veličanskein naravnem prikazku govorico spletli, da je pri tem viru vhod v peklo. — Neki drugi je pri Langervalru, dva dni hodä od Hekle. Tu je tudi več virov skupej, ki neprenehama vrejo. Pri jasnem vremenu se deleč poprej dim zagleda, ki se potem v zraku zgubi. Zakaj voda teh virov je tako vroča, da so ribe ali mesó v nekoliko minutah že dobre. Jz nar močnejega skoči po 8' debel curk 10 — do 20' isoko. —
(Po Erhardu )
8 e 1 o v a n k u.
Milica.	Minica.
Mil. Draga moja! zakaj vender zmiram tisli jerbasček sabo nosiš? Min. Zmiram ga sabo nosim, kako pa dà; ne dala bi ga pa tudi za
celo čedo ovac ne (to rekši ga na serce pritjsne.) Mil. Zakaj ti je pa, ljuba moja! tako drag? Čem vganiti? Lej jo!
tvoja lica se rudečijo! čem vganiti? Min. Kaj, rudečijo?
Mil. Da, kakor bi ti jih večerna zarja presijala! Min. He, ali hočeš, da ti povem, Minica! Da, koj ti bom. — Mladi Mile, med vsimi nar lepši mi ga je podaril. On sam ga je spletel.
Oh! poglej ga no! kako lično in lepo je zeleno perje z rudeče — modro — belimi cveticami pleteno. Meni je kaj drag! Povsot, kamorkoli grem, ga imam pri sebi. Cvetice iz njega lepši in pri-jetniši disé, in tudi slajši je vsak sad, ki ga v njem hranim. Toda ljuba moja! Kaj ti hočem vse razkladati.
Mil. Povem ti tudi, ljuba moja! da sim ga z lastnimi očmi Mileta plesti vidila. O to mu je delo od rok šlo! Ko bi še ti vedila, kaj je, jerbasček pleté govoril—potlej, potlej! — toda tudi moj ljubcik Cene je lepega obraza in zaderžanja, oj! ko bi ga ti peti slišala! Ceš, da ti pesem, ki jo je včeraj pel, ponovim? Mi dovoliš?
Min. Kaj je pa vender Mile jerbasčiku rekel?
Mil. Moram ti poprej pesmico zapeti.
Min. Oh! ali je dolga?
Mil. Le poslušaj! »Vesel sim, ako me večerna zarja na gričku obsije, toda trikrat bolj še, če jo vidim, da se mi smehlja. Tako vesela še žnjica ni, kadar zadnji snop poveže, kakor sim jaz, kadar jo objamem." Tako, ljuba moja! je pel moj Cene.
Min. Zares, lepa pesmica! toda povej mi, kaj je Mile rekel.
Mil. Smejati se moram. Pod verbo je sedel, in med tem ko je zelene in bele šibice pletel, med tem. — —
Min. Tak ne muči me dalje. Zakaj si omolknila?
Mil. Koj, koj. Med pletenjem je takole govoril. Ti, ljubi jerbasček!>dragi moji le bom dal, .zali Minici, ki se tako nebeško smejä. Včeraj, ko je čedo memo mene gnala, se mi nasmeja, ter reče: Pozdravljen bodi Mile! in se tako prijazno smejä, da mi je serce veselja igralo. »Šibite se lepó šibice, in se nikar ne lomite, böte pa potem na strani berhke Minice-visele. O da bi ji drag bil, o da bi ga vedno pri sebi nosila!" To rekši je jerbasček spletel in veselo na kviško poskočil, da se mu je tako dobro pospešilo.
Min. Oh, Jaz grem. Tamle za unim hribrom žene moj ljubček svojo čedo, mem njega čem iti, ter mu rekla bodem, „lej, serček moj! jerbasček, ki si mi ga podaril, imam pri sebi, in ga varujem kot nar dražjo reč!" —
Cerne očesi.
Lete ob bregu morske ptice, Valovi černi so mirni; Cel svet obhaja veselice, Oko le moje se solzi.
Zakaj ubogo tak žaluje, Zakaj deró z njegà solzé? Da ono joče, da tuguje: Očesi černe ste krivé.
Z m e s.
Slavengke ilroblinre.
* V Novice se piše: 8. dan. t. m. je bil za našo okrajno žalosten dan: nemila smert je pokosila življenje dvéh verlih mladenčev — iskrenih rodoljubov, in vsekala globoke rane slarišem in celi rodovini, prijatlom in znancem, in domovini naši. Umerla sla namreč na pljučni sušici Karl Seifried iz Ormoža, 26 let slar, po doveršenim bogoslovstvu sedaj pravoslovec, ljubeznjivost sama in pribežališče ubozih, in Miha Golob iz Mihalovc blizo Ormoža, 22 let star, bogoslovec 2. leta v Gradcu, včs plameneč za blagor domovine svoje in omiko svojega slovenskega naroda. Görke solze se nam vlrinjajo na gomili preljubih umerlih in milo zdihnemo s pesnikom našim :
--— Kaj znancov je zasula že lopata!
Naj jima je žemljica lahka !
Pregovori in prilike.
Mora hodili okoli njega, kakor okoli votlega jajca. — Se vali, ko oblàk, se vleče ko megla. — Je plešast ko zapert škerjanec. — Gie mesó z njega, ko perje raz starega orla. — Se plazi, ko iesica za plotom. — Je na vsaki kaši. — Je zeTena,'ko volk. — Je ozko ko nožnice. -- Je mehko kot ohlàt. — Govori, ko "deseto dete. — Je modra ko Sembilja. — So lišpane, ko lanene glavice. — Ga je manj škoda ko kerta iz zemlje. — Je vsak dan drugač kot odrivač.—Ima toliko ostanka, ko kremen na produ. — Ze davno z nosom travo podpira —
Vganjka zastavic v 46. listu: 4. 0če je ogenj, sin pa dim; 5. Zvonik, zvon, kembelj.
Zahvala in prosi»j».
Na koncu svojega tretjega tečaja se »slovenska Bčela« vsim svojim podpornikom ponižno zahvali in ob enem tudi svojo prošnjo ponovi, da bi jej slavni domorodci tudi v novem letu potrebne pripomoči ne odrekli. Na vso moč se bo potrudila, vsim svojim prijateljem prav lepo poslreči. Vsim čast. Slavencem veselo novo leto!
Dodatno k povabilu na naročbo »Bčele« se naznani, da se ludi četertletne naročila prejemajo. — Današnjej Bčeli je dodan imenik čast. g.g. naročnikov, zavitek, glavni list in kazalo zaderžaja.
Družtvo »v. Moliora v Celovcu.
Dalej so pristopili sledeči gospodi: 609. g. Mat. Pinter, bogsl. v Celovcu; 610. g. Ed. Jetmar, kapi. na Rudi; 611. g. Jož. Jarc, kapi. v Mernem; 612. g. Jož. Kuntarič, bogsl. v Celovcu; 613. g. Bal. Travnik, prov. na Kostanjah; 614. g. Jak. Hole, podžupn. v Št. Petru; 615. g. Lovre Herg, bogsl. v Gradcu; 616. g. Iv. Trampuš, bogsl. v Gradcu; 617. g. Fr. Šrol, bogsl. v Gradcu; 618. Jož. Fras, bogsl. v Gradcu; 619. g., Luka Jeriša, kapi. v Ribnici; 620. g. Andr. Pra-protnik, učitelj v Škofjiloki; 621. g. Jož. Kanduč, fajm. na Berdu.
Izdatel in tiskar : Ferd. ŽI K le i u maj r v Celorcu,
6 * £: itm S»
J&
Kazalo.
Pesi» e.
Topol . Tužna ura Zmiraj krasna je na
rava . Od železne ceste Milotinke Zvona glas Ajdovska deklica Mojim rojakom Čudno resenje U spomladi Juternica Žalospev Kolaru Lunica • Serbske pesme Hrepenenje^ . Prijazne oči . Traven . Prepozno Milo za pevcorn Danica . Vijolca . Vert
Zvon pride po otroka.
Mladletje
Veselje mladenca
g. Janezu Kumerju
Senica .
Voda .
Svaritev
Frater Kutar .
Spomin .
Suženj .
Od nebeške glorie
Rojenica
Slovenkam
Bolni pevec .
Domuhod
Tukaj .
Smert muhe in ko
marja Tožba . Oda Fr. Plemelnu Boj z drakonam Razjasnjenje , Srečni Štefan ,
Siran.
2
8
9
17
25 33
41, 49, 57 65 73 81 83 89 97 100 105 113 121 125 129 133 137 139 145 153 161 166 169 177 183 185 189 195 201 209 217 219 225 233
236 241 244
249, 257, 265 273 281
Mati na smertni postelji Sonet Materi . Pod lipo Kdo bo venec nosil Popotnik Rodoljubskomu Murdoha kamen Tukaj ni naš dom Nevesta očetu vka
zuje . Hrepenenje Drugi Mesija . Prijateljem za slovó Riba in deklica Dobra misel . Titir
Prijatelju
Kratko premišljenje Darovanje Škandrova Mica Serena žalost . Cerne očesi .
Pove
Žertvovanje na Savi.	3, 12,	17
Hvaležno serce		6
Hrast in lipa .		20
Divji lovec . .		25
Lipa in pokopališče		
v Kropivni		29
Turki v Kokri		33
Vožnja po ledu		35
.-Luna		37
Otroci in cvetlice .	42,	52
Hudičkov gojzd		45
Turci v Rožju		50
Posvečuj praznike .		51
Poletna noe v Pelro-		
gradu		58
Zgubljeni sinek	59,	65
Domohod sina		73
Redka pokoršina		79
Ajdnja .		101
Boj g risom . ,		117
Stran.
289 297 300 305 308 313 316 321 329
337 353 361 369 372 377 385, 396 401 409 417 433 425 431
a ti.
Kervava stena Lipa
Osveta in vsmiljenje. Neznani ptujinec Jaroslav . . . Cerkvica sv. Magda-lene 169, 177, Zakleta deklica na
Gradčenci . Sveta ribica . Kačja kraljica Andrašovski zvon . Trije darovi . Peklenski boter Maščevanje Rozalka .
Izidisepotvojej volji. Zlata tica
Pastir 274, 281, Bratovska ljubezen . Ljubezen je človeku
vrojena Kukavica
Razdelitva dedšine .
324, 330,
Perstan .
Lažnjivca plačilo je
sramota Sv. Peter skusi Bog biti .
Kobilica . . . 369,
Golobica
Povodna vila .
Dete brez kersta
Lesena sablja .
Selislav in Ljudmila.
Selovanka
Stran. 125 134 137, 145 146, 153 161
186, 202
190 206 211
217 225 233 241, 249 254, 258 260 266 289, 297 305
316
317
339, 346 353, 362
355
366 377, 386 394, 40! 409, 419
412
413 417, 425
430
Znanstveni «ostavki.
1. bukve iz Iliade . 14,21,35,4561, 69,
Naroden običaj Kupala . Žganje pusta . Sv. ptice Slavjanov. 'Zadnja vojnaSolimana
89, 97, 105, 113, 121 Se nekaj o gavranu. Slovani popisuNemca.
84, 92, 100 44 75 82 83
129 109 13®
Slavenam
Snubljenje pri štaj.
Slovencih . Nekaj o pag. veri
Slavjanov . R. in L. slav. vokala. Pregled prebivavcev na Kranjskem,Go-rišk. in v Istrii. Opis nekterih staro-
slav. bogov Lov tunov Nekaj iz živalstva . Razpis darila za zgodovino človečan-stva . Znajdbe .
Letopis Belaškega
mesta Rozeansko-in Ogers-ko-slovensko narečje
Obrazi iz Serbie 337, Običaji narodov ruske Azie Slap Niagare . Običaji Rusov Stari Slavjani v . Cernogora in Cer-
nogorci Boj križancov za Jeruzalem Izlandija .
Romarsko popotvanje
Stran.
140, 149 1 64 173
181, 192, 204
196
219, 236, 253 228 237, 245
269 285
292, 300, 308
318, 399 345, 358, 364
356, 366 372 374, 380 381, 388
398, 405
403, 411
428
429
ZiV0t|0]li£i
Adam Mickievič Mickievič o Kollarju. Peter Veliki . Zukovski
Zukovski in Gogol . Celakovsky ^ ^ . 313 Ja.-oša z Roščiševa Mojtamed
Slovstvene ilroktinee.
Zora
Slovnik vseslovansky. Staroslov. sbornik .
10
68 157 191 211
, 325, 331 340, 348 421
7 16 1C
Strali.
Beseda o Zori in Koledarčku . ■	23, '30 Slovanski časniki • 30 Graminatick d. bulg.
Spr ...	46
Drobtince . •	54
Poljski lit. časopisi.	70
Ruske propovedi .	151
Malo berilo .	167
Časopisje . .	174
Slov. šolske knjige .	198
Vilharja nove pesmi.	207
Noveknj. Lj. druživa	213
Sv. povestnica Ko-
ciančiča . .	228
Blagoinir puščavnik.	246
Spisje za slov. mladino . .	262 Povest : Bog nikomur
dolžen ne ostane.	271
Darilo za pridne šo-
larčke . .	278
Ilirska književnost .	310
Slov. berilo za 2.
razred . .	334
Gesänge der Serben-	342
Slavj. narodne pesine- 349, 350 Živinozdravstvo •	375
Slov. Koledarčik -	384
Zemljovid Ilirie .	400
Gofina razlaganje cerkvenega leta .	414 Češki časopisi . 424 Zvun tih obseže le-tašnja Bčela še mnogo druzih slovstvenih novic.
5K m e s.
Povabilo k družtvu
sv. Mohora .	1
Domovina ini je mila.	16
Med in pelin . .	8, 16
Iz štajarske Slovenie.	24, 39
Smešnice 32, 48, 72, 80, 88, 96, 120, 143, 184, 224, 240, 256, 272, 296, 312,
320, 360, 407, 416
Odperto pismice Izreki 40, 184, 216,
Družtveniki sv. Mohora blizo v vsakem listu.
Galicin in Repnin . Pogreb J. Kollara Darila za dijake Družtvo za jugosl.
poveslnico Odgovori pretreso-vavcom »Zore« . Iz slovenskega na
Laškem Menj znane besede 72, 80, 120, 221, 266,
Iz živlenja Petra Velikega OporokaŠmidingerja. Beseda v Gradcu . Povabilo nanaročbo.
104, 200,
Menčikov
Jukič Banjalučanin . Grobni napis Malovca. Slavj. knjigoprodaja. Malica ilirska . Češka igra na Dunaju. Slov. pregovori 152, 182, 255, 264, 272, 295, 312,
320, 360,
Število Čehov Pogovori vrednišlva.
160, 208, O vseslav. časopisu. DopisDr.Radlinskiga. Beseda v Gradcu . Odobrenje vsesl.čas. Pravdonoša ''Dop. g.Vukotinoviča. Družtvene zadeve. 222, 248, 304,
328, 368, Pogreb L. Schulza. Nekaj iz past.lista La-vant. knezoškofa.
Stran.
32
224, 225
47
47
48
55 62 71
303, 400
86 87
95
320, 393 119
127
128 135
142, 279 143
376, 400 159
384, 216 167 - 174 175 194 214 215, 223
392, 408 222
Posvecenje Prešernovima spomenika . - Slovansko družtvo v Terstu Mila prošnja . Poziv
Dopis iz Gradca Beseda v Zagrebu . Dopis iz Koroške • Iz Cernegore . Giinnazialiii programi Pušice .
Pogrebno mesto Mi-
hajlovica . Rotenja . Zastavice
Nekaj od Ljubljane. Nekaj od Beneškega.
Stran			Stran.
		Hvala komur gre .	842
238,	247	Ljubljana lepa, dobra,	
		čudna	343
	239	-Dopis iz Gorice	350
	240	-Razpis darila za slov.	
	248	zgodovino .	365
	262	Sostava berila	375
	264	Dopis v družtvenib	
	279	zadevah	
	288	Povabilo k društvu	
	294	sv. Mohora	407
295,	311	Slovenska šola v Be-	",)ll uni.rfli»
		Iace .	415
	304	Zvun tih se najde v	
320,	352	lelašnjem tečaju še	
320,	360	mnogo druzih sla-	
	327	venskih drobtinc.	
	335