1J
: 'I' i
1 -:
trorazredne ljudske šole
AS * a g š i
koncem šolskega leta
007 o
i v«
Založila šola Mengeška.
Y Ljuiljani. Ti8kal J. R. Hilio.
^Lm£^j h] , V Ikaxlt-U j
Na razvalinah Mengeškega gradu.
jgii|?opotnik, ki gre iz Trzina proti Kamniku, začuden ogleduje kos starega zidovja, ki moli raz zelenega griča nad Mengeškim trgom proti nebu, kakor po-drtina starega gradu. To zidovje sicer ni ostanek gradu, ampak stara kapela je, kateri zdaj pravijo Ogrinovo znamenje; pač pa se je nekdaj precej za to kapelo dvigal stari Mengeški grad, v katerem so stanovali ponosni Mengeški plemiči. Spomin na davno pretekle čase, še bolj pa krasni razgled, ki se vživa s tega holma, vabi ne-le tujce, ampak tudi domačine, da radi prihajajo k „razvalini“. Vsem prijaznim obiskovalcem tega kraja naj podam v nastopnih vrsticah nekoliko črtic, posnetih iz obširnega in z viri podprtega sostavka, katerega spi-sujem o zgodovini Mengeškega gradu. Vspnimo se tedaj na ta lepi, dobrih 100 m visoki grič!
Za grajskim vrtom nas privede steza v kot pod griček. Tu stojimo na starem Rimskem pokopališči. Pričajo nam to mnoge Rimske starine, ki so se izkopale na tem mestu, kakor: roč meča iz kovine, prsteni vrči, napolnjeni s pepelom (pogani so namreč prva tri stoletja po Kr. mrliče še sežigali in pepel shranjevali v posodah), grobne leščerbe iz gline, bakreni Rimski novci, med njimi novec cesarja Antonina Pija (138—161 po Kr.) itd. Nekaj takih rečij so izkopali še pred malo leti, ko so odpeljali mnogo prsti s tega kraja za razširjenje farnega pokopališča. Mnogo več so pa našli 1. 1834., po velikem pogorišči v Mengšu. Odprli so z opeko obokan grob in notri dobili velik pepelnjäk (Urne) iz črne gline, nad 1 črevelj visok, ter v njem še pepel in koščice; mal lonec, v kakeršnega so pogani pokladali mrličem v grob mazil ali pa jedil, in 1 solzno steklo. Te tri reči hrani sedaj muzej Rudolfinum v Ljubljani. Še danes, ako tu nekoliko prebrskaš zemljo, nabereš lehko mnogo ostankov od vrčev, kostij, oglja, opeke in celo stare žlindre. Dobivajo se od tega seveda le pesamezni kosci, ker so vže premnogokrat od tod odvažali zemljo in so deževni nalivi z griča naplavljali novo ter delali cele usade. Ni pa dvomiti, da so Rimski naseljenci, ki so pred več kakor 18 sto leti prebivali na mestu sedanjega Mengša, pokopavali svoje rajne v tem zatišji. Zgodovinar Megiser nam celo naznanja čas,
kdaj da so Rimci prišli v naše kraje, trdeč, da so stari Maentini ali Mengšani*), ki so todi okrog stanovali, udali se Rimskemu cesarju Avgustu, ko je pridrl nad-nje s svojo vojskö. Zelö verjetno je, da je stara Rimska cesta, ki je šla iz Aemone (Ljubljane) v Celejo (Celje), držala memo Mengša, in da je prav tukaj, ali pa bolj gori na Drnovem, kjer so	že izkopali	nekaj spomenikov,	bila Rimska
postaja (Mutatio ad	Quartodecimum),	kakor meni	Hitzinger.
A ne mudimo se dalje pri tej preiskavi. Stopimo naglo po stezi ob rebru na holm, katerega	je pred kratkim	njega lastnik vsega obsadil	z mecesni in
smrečicami. Kmalo	smo na vrhu pri	„razvalini“.	Odpre se nam	v	resnici veli-
časten razgled. V polukrogu obdaja holm beli Mengeški trg. Na severu se začenja z idiličnim Ravb rjevim gradom (zdaj g. Mihaela Stareta); trdo pod holmom zopet lep grad (g. Antona Stareta), in malo više pivovarna s6 svojim dimnikom na južni strani pa možato stoji skoraj 9 m široki zvonik poleg mogočne Mengeške farne cerkve. Okrog trga se razprostira lepa ravnina, pregrajena z zelenimi travniki in rodovitnim poljem. Bila je vsa ta ravnina nekdaj neizmeren prod, čigar zgornji del, na Drnovem, je bil še v začetku tega stoletja obraščen se samim trnjem in posut s kamenjem. Še sedaj ves ta prod pokriva le tenka plast prsti. Neizmerna je morala biti moč vode, ki je prihrula s Kamniških planin in nanesla toliko groblja. V duhu gledamo oni samostan, ležeč med Mengšem in Holmcem, o katerem trdi Valvasor, da ga je porušila voda iz jezera, ki se je bilo odprlo nad Kamnikom pri Nevljah in priplavilo vso Mengeško planjavo. Res lehko so cerkvi, katero so potem zidali na sredi te planjave, dali ime v Grobljah. Uteči se je moralo nekaj Pešate tukaj doli skozi Mengeš, da se je vse to zopet zravnalo. Pa oko nam hiti naprej po okolici. Kakor bela jagnjeta, ležeča na trati, tako nam migljajo mične cerkvice z zelene ravnine in sosednih hribov. Vidi se od tu nad 40 cerkva. Poskusimo jih našteti nekoliko po vrsti. Loka, Trzin, Bezovik, Št. Pavel, Pešata, Goričica, Groblje, Janče, Sv. Trojica, Dob, Krtina, Škocijan, Prapreče, Sv. Gora, Sv. Mohor, Sv. Valentin, Gradišče, Brdo, Radomlje, Rova, Holmec, Vranja peč, Volčji potok, Šmarica, Kamnik se svojimi cerkvami, Sv. Primož, Podgorje, Tujnice, Križ, Viženče, Sv. Urh, Komenda, Mosta, Sp. Zalog, Lahovče, Preddvor, Cerklje itd. Za njimi stoje obraščene gore in proti severu kipe v nebo visoke ledene planine. Tu so: Rašica, Krim, Mokrica, čremšeniške, Kamniške in Kriške planine, Ostrica, Brana, Grintovec, Kočna, Storžič. Da, krasna slika! Dobro mesto so izbrali Mengeški plemiči, ko so si izvolili ta kraj v svoje stanovališče. Branili so se lehko pred sovražnikom in gospodovali so nad obširno Mengeško planjavo.
*) Megiser menda hoče reči, da prihaja ime Mengeš (Mannsburg) od besede Maens. A razlaganje starih krajnih imen je prekočljiva stvar. Tako malo mu moremo za trdno verjeti, kakor onemu, ki bi Mengeš razlagal od staro-nem-škega lastnega imena Meingos, češ, da je nemški plemič s tem imenom sezidal grad „Meingosburg“, ali onemu, ki bi krčil besedo Mengeš iz Michael-angelus (ki je farni patron). Gotovo je le to, da je slovenska oblika Mengeš bolj prvotna, kakor nemška Manns(burg), ker je poslednja nastala še-le v 16. stoletji.
Razvalina, ob kateri stojimo, je svetišče nekdanje kapele sv. Lovrenca, ki je bila tudi od zunaj poslikana in na konci raztegnjena tako, da je tudi od zadej imela podobo znamenja. Spredaj se je pa tega zidovja držala prej ko ne lesena lopa. Ta kapela je bila gotovo pravi kinč Mengšu in nič bi ne bilo napačnega, ko bi se prenovila, da bi zopet mučenik sv. Lovrenc gledal doli na Mengeš, namesto sence črnega možica. Izpolnili bi tako Mengšani neko staro obljubo, o kateri govori spodaj stoječo pismo. To kapelo je dal podreti okrog 1. 1586. Mengeški graščak Nikolaj Bonhomo. Ljubljanski škof Tomaž Hren je znabiti sumil, da so kapelo podrli novoverci ali luterani. Zato je prišel kot reformacijski komisar stvar preiskovat. 27. jan. 1. 1601. je škof Hren sam se smodnikom razdejal luteransko sinagogo na Križu, drugi dan (28. jan.) je pa prišel v Mengeš zarad cerkve sv. Lovrenca na ogled. Škof je tačas o tem tak6-Ie sporočil vojvodi v Gradec: „Brata Matija in Ahac Navžit, stari Matija Rajavec, nek star mož Luka Trdina in Matija Dvornik, dalje zidarja Gregor Strahon in Štefan Koritnik so mi naznanili, da sta zadnja dva moža pred 15. leti podrla cerkev. V altarju, ki je stal v obokanem koru, sta še našla svetinje. Cerkev se je imenovala sv. Lovrenca, in v njej je bila poprej še vedno maša na dan pa-trona te cerkve. Bila je cerkev nekako te velikosti, kakor (tadanja) sv. Krištofa v Ljubljani in zidana na prijetni pečini ravno pod gradom. Za časa Bonhoma se je streha snela, a zid je še trden, da bi se bila lehko napravila druga streha. Srenja bi bila lo rada videla, in je obljubila, da bo vse mogoče storila. Ali, ostala je vender razvalina“. To pismo je v izvirniku shranjeno v škofiji. Razvaline pa do danes ni toliko spremenil časa zob, kolikor iskalci zaklada, ki so jo podkopali.
Blizo te razvaline, na vrhu druzega griča proti severozapadu, je stal na mali ravnici stari Mengeški grad. Pokojni graščak Mihael Stare je dal svet zravnati, da je napravil senožet. Nad starim zidovjem, ki se še lehko izkoplje iz zemlje, in ki kaže okvir nekdanjega gradu, danes bujno poganja trava z grmičjem. Grad je bil zidan na štiri vogle, a ni bil zelo velik. Ljudje pripovedujejo, da je pod gradom proti severu stal celo samostan in večkrat iščejo zasuti vodnjak, iz katerega bi vzdignili grajske zaklade. A, zaman!
Sezidan je bil Mengeški grad v davno minulih časih. Prišteva se najstarejšim v deželi. Kdo in kdaj ga je postavil, nam ni znano. Bilje brž ko ne kak plemič še za časa Frankov, tedaj pred dobrimi 1000 leti. Pridejal si je naslov: „gospod Mengeškega gradü“ (Herr von Maingosburg). Vender v resnici ti ple-menitniki niso bili neodvisni gospodje, temveč so dobivali graščino le nekako v najem, ali fevd, od'cesarjev, od koroških vojvod in od oglejskih pa-trijarhov. Ti so bili njega pravi lastniki. Le z njih privoljenjem in z ozirom na njih pravice so smeli fevdniki grad prodati. Cesarji so ga darovali oglejskim patrijarhom. Že 1. 1028 so postali patrijarhi deželni knezi nad svojim cerkvenim posestvom, in ko jim je bila 11. jun. 107J in 12. maja 1093 podeljena kranjska marka, so postali lastniki mnogih gradov in dolgo časa so se imenovali mejni grofi kranjske. Obiskovali so večkrat svoje gradove. 12. sept.
1. 1250 je prišel patrijarh Bertold na Mengeški grad in je tu izdal listino, s katero je uredil trebežno, lovsko in vodno pravico gornjegrajskega samostana. Še isto leto v septembru je pa sklenil bojno zvezo z Ulrikom vojvodo koroškim, ki je tudi prišel k njemu v Mengeš, ter je obljubil Ulrikovi soprogi Neži, da jej odstopi vse pravice do Mengeškega in Višnjegorskega gradu, ako se jenja lastiti Verneškega, Lihtenberškega in Mirniškega gradu, in ako bo Ulrik postal patri-jarhov vazal v vojski sploh, najprej pa zoper grofa goriškega. Tako je Mengeški grad prišel v last koroškim vojvodam. Ulrik je stal zopet leta 1256 v Mengšu pod gradom, kjer je izdal listino, zadevajočo Vetrinjski samostan. Toda slab vazal patrijar-hom je bil Ulrik, ker ga je vže 22. jun. 1. 1258 na pritožbo patrijarha Gregorija papež izobčil zarad krivične prisvoje patrijarških posestev. Pri razglašenji to papeževe bule je bil nazoč tudi Mengeški župnik Peregrin. Ulrik je na to 30. nov. 1. 1261 vrnil patrijarhu vgrabljena posestva in pri tej priliki je bil za pričo Ortolf Mengeški, Ulrikov ministerialec.
Razni posestniki so se potem jeli vrstiti na Mengeškem gradu, a bili so, vsaj prvi, dokler so patrijarhi imeli še kaj svetne moči, vsi le fevdniki oglejski) ali pa koroškega vojvode. Hertlin pl. Gallenberg, sorodnik Mengšanom, ga je dobil 1. 1322 od vojvode Henrika. Vender ta last ni bila nič kaj stalna zarad vednega pričkanja med vojvodo in patrijarhom. L. 1335 je vdova Jera, druga soproga Friderika, imenovanega Steinerja pl. Mengeškega (prva je bila Šibila pl. Seenuss 1. 1319) s svojima sinovoma Otonom in Filipom prodala Haertleinu Mengeškemu in njegovemu bratu Hainzleinu del Mengeške graščine s hribom in okrožnim zidom in vsem drugim, kar je šlo k temu posestvu, za 27 mark Oglejskih vinarjev. Herman Mengeški	je pa že 20. jan. 1332 od	koroškega
vojvode Henrika za-se in za	svoje dediče v fevd	dobil Loški	dvor	v Ihanski
fari, katerega je prej imela	Ilhajda iz	Ihana.	Od tega časa	je bil	gradič na
Loki sklenjen z Mengeškim	posestvom.	Kmalo	potem so pa	dobili	Mengeški
grad v last gospodje s Pek (Herren von Pekach). L. 1368 je umrl Ivan s Pek, poslednji tega rodu, se svojo soprogo, roj. grofinjo Montfort, in njegova sestra Elizabeta je poleg drugih gradov zapustila avstrijskim vojvodam tudi Mengeški grad. Tako je prišel Mengeš v last deželnemu knezu. Od 1. 1478 do 1. 1495 nahajamo Andreja Gallenberga kot gospodarja na tem gradu. Mnogo let so ga potem imeli Hohenwarti, lastniki na Kolovcu, in nato je prišel v
16.	stoletji v roke Lambergom, ki so bili ob ednem posestniki Črnelske in Brdske graščine. Ob tem času se je stari grad zapustil in je razpadel, posestvo se je pa razdelilo, tako da Lambergi vže niso bili več gospodarji vsega graj-skege posestva. Narodna pravljica nam opisuje žalostni konec Mengeškega gradu. Pridrli so v Mengeš krvoločni Turki. Grajska hči je sama doma na gradu. Ker se ne more drugače rešiti pohotnih Turčinov, gre v klet, kjer leži mnogo smodnika in ga zažge. Vsi zlete v zrak z gradom vred in tako pogine mnogo Turkov.
Proti koncu 16. stoletja (1. 1585), je to posestvo prišlo v last Nikolaju Bonhomo, kranjskemu vicedomu in posestniku graščine v Volčjem potoku, ker je bil vzel v zakon Petronelo, roj. Pirs, s Črnelega. Ta je bila starejša imena in rodii Mengeških dedičev. Nikolaj Bonhomo je okrog 1. 1600 ostavil svojemu
sinu Ivanu grajska posestva, katera je od tega dobil Daniel ter za njim Leopold pl. Raumschüssel. Ta je v letih 1625 —1630 pod starim gradom spodaj ob Pešati sezidal nov grad, ki še sedaj stoji. V poslopje pod hribom je postavil kapelo Matere božje. Po Leopoldovi smrti se je udova Maksimila Raumschüssel omožila in vzela obristlieutenanta Cordona in po njega smrti pa Franca Ignacija Seyfrida. Od poslednjega prišel je grad v last baronu Ivanu Antonu pl. Löwenbergu, ki je todi stanoval 1. 1685. Naglo so se potem vrstili drugi lastniki. Od Wolwiz-ev ga je 1. 1758 kupil Josip Ksaver pl. Lich-tenthurn, dalje 1. 1762 Josip Ernst pl. Scharlichi, 1. 1764 Alojz Adolf grof pl. T u rj a š k i, ki je 1. 1771 vzel v zakon baroneso Frančiško Jožefo pl. Apfalt-rern, 1. 1764 Ivan Bapt. Zittenek, ki je umrl v tem gradu 23. jan. 1791, star 68 let, in pokopan bil v Mengšu. Zapustil je za ustanovljene sv. maše 4250 gl. Pripoveduje se o njem, da so ga po smrti večkrat videli jahati na belem konju od gradu do cerkve. L. 1792 je kupil grad od udove Marije Rozalije pl. Zittenek Ivan Anton pl. Blažič, 1. 1793 Marija Ana bar. pl. Apfaltrern, 1. 1802 Franc Ksaver baron pl. Elsner, 1. 1811 Bernhard pl. Gašperini, in 30. marca 1837 znameniti ekonom Mihael Stare. Ta čislani in krščanski mož je 1. 1840 grad popolnoma prestrojil in ga po smrti 1. 1872 ostavil sinu Antonu, Bedanjemu lastniku.
Drugi grad v Mengšu, kateremu zdaj pravijo Ravbarjevi ali Zgornji grad, je zapustil Mihael Stare svojemu sinu Mihaelu. Ta grad je 1. 1567. zidal Jurij pl. Haller, ki je ondi bival se svojo soprogo Marto. Prej so pa imeli to posestvo, imenovano „Hof Mannsburg“, Lambergi in Hohenwarti, bivajoči na starem gradu. L. 1588 ga je kupil Ivan Jakob pl. Sigersdorf, varuh dedičev Hermana pl. Hohenwarta. Po njegovi smrti ga je dobil 1. 1614 Kozma pl. Hohenwart, čigar žena je bila Ana pl. Raumschüssel, njun sin pa Jurij Seyfrid. Baron Ferdinand Ignacij pl. Haller je vzel v zakon Marijo Rozalijo, hčer Jurija Seyfrida pl. Hohenwarta, in je tako priženil ta grad okrog 1.1680. Naslednji lastniki so mu bili: Ivan Ferdinand b. Haller pl. Hallerstein se soprogo Marijo Elizabeto Suzano, roj. Erberg, v začetku 18. veka, Franc Adam pl. Hallerstein, čigar prva soproga je bila Ivana Kristina pl. Mordax, roj. bar. Jurič, po kateri je podedoval grad Rako, druga pa Antonija Schweiger pl. Lerchenfeldska; Josip baron pl. Janežič; Josip baron pl. Räuber, ki je umrl v tem gradu 2. febr. 1797, star 62 let; Ludovik baron pl. Rauber, in Anton Rudež. Od Rudeža gaje kupil Mihael S ta rž 2. dec. 1839. Sedanji lastnik Mihael je grad in njegovo okolico okusno olepšal.
Ozrimo se še enkrat na stare Mengeške plemiče. Mnogo njihovih imen nam je znanih iz listin, če tudi niso vsi prebivali na starem gradu, naj se jim vender po tej zabeležki postavi mal spomenik s tem, da nekoliko povemo , kdaj so živeli in kaj so bili.
Ditrih ali Teodorik Mengeški (okrog 1. 1154 in 1166). Volfhold (1166). Vilhelm (2. jul. 1177) in njegov brat Magens (2. jul. 1177, 1. 1200 in 1215), ki je bil v spremstvu koroškega vojvode Bernarda in vazal Henrika IV., mejnega grofa isterskega. Ortolf s soprogo Lizo (1. 1260, 1. nov. 1260 nazoč
pri ustanovitvi Bistriškega samostana, 30. nov. 1261, 16. nov. 1268, 6. avg. 1269, 15. maja 1273 in 14. jul. 1275). Hartnid ali Hartvik (1. 1292, 9. okt. 1300, 21. maja 1304 imenovan sč svojo ženo Jero, 13. dec. 1304 in 1. 1307). Ko se je avstrijski vojvoda Friderik bojeval z Ludovikom bavarskim, je več kranjskih plemičev stopilo v vojsko solnograjskega škofa, stoječega na strani Avstrijcev, Izvoljeni so bili potem ti plemenitniki na delopust sv. Mihaela 1. 1322 v viteze. Med njimi je tudi Hartnid Mengeški. Imel je v svojem grbu podobo raka. Ortel, Ortol f ali Ü rt 1 in , sin Ortolfov (14. jan. 1300, 9. okt. 1300, 12. marca 1303, 4. avg. 1303, 20. marca 1304, 22. marca 1304.1. 1307, 21. dec. 1309,1.1314). O njem se povč, daje bil stotnik, in daje oropal posestvo Frizinškega škofa v Prašah pri Mavčičah. Njegov brat je bil Vi s en t (1. 1307). Hertel, Hertlein ali Hertl in, sin Ortolfov, (na kresni dan 1. 1321, 1. 1332, 1. 1335 in 1. marca 1. 1338). Njegova brata sta bila: Henrik (1 1321, 5. nov. 1336 in 1. 1337), ki je bil kuhar goriškega grofa in v Vidmu zaprt zarad nagajanja patrijarhom, in Haintzlein (1. 1335, 21. apr. 1337 in 24. okt. 1342), Hertnid (1. marca 1338). Giselbrecht
17.	jun. 1325, 6. jan. 1332, 1. 1339 in 1. 1354 (?) s sestro Katarino) in njegov brat Herman (6. in 20. jan. 1332) posestnik gradiča na Loki. Friderik (17. jun. 1325). Chuontz (1. 1359). Frizi, čigar brata sta bila Konrad in Vilhelm, njih stric pa Nikolaj Galenberški, proda 1. 1378 grad Jamo (Lueg) in več zemljišč v Hrenoviški fari vojvodama Albertu in Leopoldu. Friderik (1. 1378, 1389, 1402, 1405, 1408) in njegov brat Ivan (1. 1402). Nikolaj se soprogo Karolino (1. 1377, 1378, 1388, 1390, 11 nov. 1399, 1. 1402, 1405, 1408, 1417, 1427, in 27. avg. 1437, ko je prodal hiši nemških vitezov v Ljubljani 6 zemljišč, namreč: 2 v Stobu, 1 v Grobljah, 1 v Loki, 1 pod Holmcem, 1 v Jarišah). Volbenk (1. 1455) je poslednji Mengeški plemič, katerega smo našli zapisanega v starih pismih. Rod Mengeških plemenitnikov je izmrl v moškem kolenu v začetku 16. stoletja.
Da, na svetu vse mine — „Es zerget alles“ — je dal zapisati na Zgornji grad v Mengšu graščak Jurij Haller.
A.. Jčoblar.
Iz šolske kronike.
jlolsko leto 1887/8. pričelo se je dne 16 septembra s sveto mašo.
Imendan presvetlega cesarja, dne 4. oktobra, in isti presvetle cesarice dne 19. novembra praznovala je šolska mladina z udeležitvijo pri sv. maši in iinela ta dneva prosto.
V praznik sv. Alojzija dne 21. junija in na dan sv. Cirila in Metoda 5. julija bila je šolska mladina pri sv. maši.
V seji c. kr. okrajnega šolskega sveta dne 15. decembra bil je tukajšni graščak gosp. Mihael Stare krajnim šolskim nadzornikom v novo izvoljen.
Učiteljstvo zborovalo je med letom osemkrat.
C. kr. okrajni šolski nadzornik g. Andrej Žumer nadzoroval je tukajšno šolo dne 30. marca in 10. julija; krajni šolski nadzornik gosp. Mihael Starö pa 11. julija.
Verouk nadzoroval je častiti gosp. dekan J. Oblak dne 11. junija.
Ranjca Marija	Jalen, rojena na	Dobenem, posestnica v	Ljubljani, volila je ubogim	otrokom tukajšne	šole 42 gld.,	za katero	svoto
je kraj. šol. sveta predsednik gosp. Anton Skok nakupil ubogim otrokom potrebnih šolskih knjig.
Šolski pouk moral je radi osepnične bolezni med letom dvakrat prenehati; prvikrat od 18. januarja do 19. februarja; v drugo z dnem 25. aprila do 11. junija.
Dne 11. junija je	gospod dr. S amec, zdravnik v	Kamniku,	stavil
vsem šolskim dečkom,	dne 18. junija pa	vsem šolskim	deklicam,	koze.
V tem letu so šolski otroci prejeli štirikrat zakrament sv. pokore in sv. Rešnjega Telesa.
Opomniti je še, da je dne 29. julija p. 1. tukajšni krajni šolski svet v navzočnosti šolske komisije jednoglasno sklenil zidati novo šolsko poslopje, za katero potroški naj bi se pokrili s šolskim nakladom v šestletnih obrokih. Šola ima biti dozidana do leta 1893. Na podlagi tega sklepa prepustilo je cerkveno predstojništvo začasno v starem šolskem poslopji, oziroma mežnariji, sobo za III. razred.
Ustanove, katerih obresti je užival nekdanji podučitelj, in kojih prvotna glavnica znaša 1792 gld. 50 kr., narastle so z obresti vred uže blizo na 3000 gld. Ker ta denar že več let mrtev leži, II. in III. učitelj pa za stanovanje ne dobivata nikakoršne stanarine, vložil je kraj. šol. sv&t dne 25. marca t. 1. njuno prošnjo na višjo oblast, da se jima iz tekočih ustanovninskih obresti in glavnice, dovoli primerna podpora za stanarino.
Tukajšna šola dobila je tekom leta več znamenitih učil, šolske uprave in šolskih knjig. Učila nakupil je krajni šolski svčt, šolsko opravo, h katerej je prištevati v prvi vrsti veliko in lepo podobo Matere božje v zlatem okviru, kakor tudi več knjig za šolsko knjižnico podaril je obče znani prijatelj in dobrotnik tukajšne šole, častiti gospod katehet Ant. Koblar.
Šolsko leto se je sklenilo v nedeljo dne 29. julija s slovesno sv. mašo ob 10. uri; pri zjutrajšni sv. maši pa so prejeli otroci prvo sv. obhajilo.
Ker je ta dan slavila šolska mladina, učiteljstvo, krajni šolski svčt in Mengeška občina štiridesetletnico vladanja Njih Veličanstva presvetlega cesarja Franca Josipa I., podali so se ob 3. uri popoldan otroci z zastavo v spremstvu Mengeške godbe na javni prostor k cesarski lipi, vsajenej v spomin srebrne poroke Nju Veličanstev pre-svitlega cesarja in cesarice, leta 1879; kjer so se vršile razne deklamacije in petje. Temu je sledilo obdarovanje odličnejših šolarjev s primernimi knjigami, k sklepu se je tudi vsa šolska mladina dostojno pogostila.
Pregled za šolo ugodnih in šolo obiskujočih otrok.
(M
co
co
00
bo ec 53 ^
S-H C«
öS
00
co
co
co
CD
05
>o
o
05
CO
05
co
GO
C5
GO
CS
O
co
CD
bc
bo
G
a?
S
a>
CO
co
Dobrotniki šole.
Visokorodni gospod baron Lichtenberg, graščak in deželni poslanec; gospod Mihael Starč, graščak; g. F r a n c W o 1 f, zasebnik; gospa Marija Stare, posestnica pivovarne; gospod Ivan Levec, posestnik, župan, predsednik cestnega odbora in ud krajnega šolskega sveta; gospodičina Frančiška Star6; gospod Peter Majdič, posestnik umetnih mlinov; gospod Leopold Mellitzer, posestnik slamniške tovarne; gospod J. Ladstätter, slamniške tovarne oskrbnik; gospod Anton Skok, posestnik in predsednik kraj. šol. sveta; gospa Emilija H e in ri eher, soproga dvornega svetovalca, gospe Muis in Degischer ter č. g. župnik Ivan Zorec. Ti, in še nekaj drugih prijateljev in dobrotnikov šolske mladine pripomoglo je z zdat-nimi doneski, da se je zamogla na dan šolskega sklepa in slavnosti štiridesetletnice Njih Veličanstva presvetlega cesarja šolska mladina dostojno obdarovati in pogostiti. Vsem tem dobrotnikom izreka šolsko vodstvo v imenu šolske mladine najtoplejšo zahvalo.
Osobito izreka se iskrena zahvala tudi neutrudljivemu in pravemu prijatelju šolstva in šolske mladine, častitemu gospodu Antonu K obl ar-ju, tukajšneinu katehetu, ki je za prireditev slavnosti v največjej meri se odlikoval; kakor tudi gospodičini Emil i j i Gr k m an, ki je nabrala doneske za trakova k šolskej zastavi.
Učiteljstvo.
Anton Koblar, katehet, učil je veronauk v vseh treh razredih in v ponavljalnej šoli; v zimskem tečaji 8, v letnem 6 ur na teden; poleg tega pripravljal je tudi šolske otroke za spoved in sv. obhajilo ter oskrboval še verouk na jednorazrednici v Trzinu po 2 uri v tednu.
Emilija Grkman, učiteljica, učila je v II. oddelku I. razreda in v I. oddelku II. razreda razun petja vse predmete; potem ročna dela in v dekliškej ponavljalnej šoli vse predmete; v zimskem tečaji 29, v letnem 27 ur na teden.
Henrik Paternost, učitelj, učil je v I. oddelku I. razreda in v II. oddelku II. razreda vse predmete, v 1. oddelku II. razreda petje in v II. oddelku III. razreda risanje; v deškej ponavljalnej šoli razun številjenja in kmetijstva vse predmete; v zimskem tečaji 28’/ü in v letnem 25 '/„ ur na teden.
Anton Javoršek, nadučitelj in vodja, učil je razun risanja v II. oddelku III. razreda, v obeh oddelkih imenovanega razreda vse predmete; v II. oddelku I. razreda petje, v deškej ponavljalnej šoli računstvo in kmetijstvo; v obeh oddelkih III. razreda pa nemščino kot neobligaten predmet; v zimskem tečaji po 30'/.j, v letnem po 28'/e ur na teden.
Šolsko leto 1888/9. se prične s sv. mašo dne 17. septembra t. 1.
V	Mengši, dne 29. julija 1888.
Anton Javoršek,
nadučitelj in šolala voditelj.
Imenik učencev in učenk.
I. razred.
I.	oddelek. — I. šolsko leto.
Prav dobro so se učili:
Testen Franc str. iz Loke.	Orel Ivana iz Ml. Mengša.
Mazi Edvard iz Kostanjevice. Rihar Antonija iz Ljubljane. Per Jakob iz Ml. Mengša.	Gregorec Ivana iz Pristave.
Ivrušič Jože iz VI. Mengša.	Prne Marjeta iz Loke.
Dobro so se učili:
Dornik Jože iz Pristave.
Kosec Filip iz VI. Mengša.
Skok Anton z Rodice.
Vrhovnik Andrej iz Ml. Mengša. Pavlič Mihael iz VI. Mengša. Podboršek Mihael iz Loke.
Naglič Jakob iz VI. Mengša.
Dimeč Anton iz Ml. Mengša. Tomelj Mihael iz Pristave.
Sršen Ivan iz Loke.
Novak Luka iz Pristave.
Kokalj Franc iz Sr. Jarš.
Stare Vendelin iz Trsta.
Jančigaj Matevž iz VI. Mengša. Hribar Franc iz Ml. Mengša. Funtek Jarnej iz VI. Mengša.
Nezadostno
Mušič Jakob iz Loke.
Žirovnik Alojzij iz VI. Mengša. Žirovnik Jože iz VI. Mengša. Testen Franc ml. iz Loke.
Žnidar Ivan iz VI. Mengša. Vrhovnik Ivan iz Ml. Mengša. Šuštar Jože iz VI. Mengša.
Vez Ivan iz Sr. Jarš.
Žebovec Jarnej iz Topol.
Truglas Jože iz VI. Mengša. Kopitar Matija iz VI. Mengša.
Kurant Frančiška iz VI. Mengša. Friškovec Antonija iz Ml. Mengša. Fleišman Marjeta iz Ml. Mengša. Vrhovnik Frančiška iz Ml. Mengša. Zabred Marija ml. iz Ml. Mengša. Novak Marija iz VI. Mengša. Homec Marjeta iz Ml. Mengša. Kališnik Ivana iz VI. Mengša. Cotman Frančiška z Rodice.
Pirec Marija iz VI. Mengša.
Lavrič Frančiška iz VI. Mengša. Štefančič Marija iz Trsta.
Kosec Marjeta z Dobena.
Bolte Marija iz Loke.
Pibrnik Neža iz Ml. Mengša. Cizrle Pavla iz Zagorja.
so se učili:
Pirec France iz VI. Mengša. Repanšek Mihael iz Loke.
Zabred Peter iz Topol.
Škofec Jože iz Sr. Jarš.
Novak Anton iz Pristave.
Šimenec Ivana iz Pristave. Jankovič Ivana iz VI. Mengša. Zabred Marija str. iz Topol. Tomšič Ivana iz VI. Mengša. Valjavec Frančiška iz Sr. Jarš.
ü. oddelek. — II. šolsko leto.
Prav dobro so se učili:
Škofec Ivan iz VI. Mengša.	Skok Marija iz Pristave.
Truglas Anton iz VI. Mengša.
Dobro so se učili:
Kršič Franc iz VI. Mengša. Arbi Ivan iz VI. Mengša. Hribar Mihael iz VI. Mengša. Škofec Franc iz VI. Mengša. Šarec Jakob iz Pristave. Mušič Franc iz Ml. Mengša. Bokalič Lovro iz VI. Mengša. Cotman Ivan iz Spod. Jarš. Gregorec Ivan iz Loke. Pogačar Alojzij iz Pristave. Zalokar Franc iz Topol. (Dražena Franc iz VI. Mengša. Brojan Mihael iz Loke.
Košak Gregor iz Sr. Jarš. Anžin Ivan z Dobena. Mušič Anton iz Loke. Marolt Ivan iz Ml. Mengša.
Svetlin Ivana iz Sr. Jarš.
Kreč Rozalija iz Topol. Kobald Ivana iz Ml. Mengša. Dečman Marija iz VI. Mengša. Bokalič Katarina iz Topol. Cotman Marija z Rodice. Novak Marija iz Pristave.
Nezadostno so se učili:
Zalokar Mihael iz VI. Mengša. Žebovec Anton iz Topol. Zabred Jakob iz Sr. Jarš. Terdina Štefan iz VI. Mengša. Peterlin Peter iz Topol. Vrhovnik Peter, iz Topol. Šimenec Jakob z Rodice. Pirnat Franc iz Sr. Jarš. Škofec Mihael z Rodice.
Kopitar Valentin iz VI. Mengša. Vez Alojzij iz Sr. Jarš.
Žnidar Mihael iz VI. Mengša.
Košak Marija iz Sr. Jarš.
Skok Katarina iz Loke.
Avšar Ivana iz VI. Mengša. Jeraš Marija iz Sr. Jarš. Mester Evgenija iz Sr. Jarš.
II.	razred.
I.	oddelek. — III. šolsko leto.
Prav dobro so se učili:
Hribar Ivan iz Vel. Mengša.	Koželj Mana iz VI. Mengša.
Grbec Ivan z Rodice.	Kršič Ana iz VI. Mengša.
Kralj Mihael iz Loke.	Jerko Marija z Dobena.
Lap Ivana iz Topol.
Janežič Marijana iz Topol.	Dornik Frančiška iz VI. Mengša.
Sršen Meta iz Loke.	Podboršek Marija iz Loke.
Fleišman Marija iz VI. Mengša.
Kreč Frančiška iz Topol.
Dobro so
Jenčič Franc iz VI. Mengša.
Osolö Franc iz Pristave.
Iodboršek Jože iz Loke.
Škofec Jarnej iz VI. Mengša. Vrhovnik Ignacij iz Ml. Mengša. Dimeč Jožef iz Ml. Mengša.
Urmož Jože iz Loke.
Brojan Valentin iz Loke.
Truglas Mana iz VI. Mengša. Omejec Barbara iz VI. Mengša.
Nezadostno
Belčič Franc iz VI. Mengša.
Črne Franc iz VI. Mengša.
Košak Franc iz Sr. Jarš.
Hauptman Alojzij iz Sr. Jarš. Novak Franc iz VI. Mengša.
Urmož Ivan iz Loke.
Podbevšek Marija z Rodice. Valjavec Neža iz Sr. Jarš.
se učili:
Homec Ivana iz Ml. Mengša. Tomelj Marija iz Pristave. Vrhovnik Frančiška iz Ml. Mengša. Zalokar Marija in VI. Mengša. Feletič Marija iz Loke.
Videinšek Marija iz Loke. Žerovnik Frančiška iz VI. Mengša. Kosec Ana iz VI. Mengša.
Košak Marija iz Sr. Jarš.
Vez Marija iz VI. Mengša. Friškovec Marija iz VI. Mengša.
so se učili:
Skok Franc z Rodice.
Kobald Ana iz VI. Mengša. Svetlin Katarina iz Loke. Vrhovnik Ivana iz Topol. Jež Marija iz Topol.
II.	oddelek. — IV. šolsko leto.
Prav dobro Vranič France iz VI. Mengša.
Rihar Marija iz Ljubljane.
Pevec Jerica iz VI. Mengša.
Dobro
Kos Ivan z Rodice.
Dečman Andrej iz VI. Mengša. Kvas France iz VI. Mengša. Kurant Peter iz VI. Mengša. Cotman Ivan z Rodice.
Friškovec France iz VI. Mengša. Kobal Alojzij iz Pristave.
Zabred Jože iz Ml. Mengša.
Pavlič Ignacij iz Loke.
Naglič Ignacij iz VI. Mengša.
so se učili:
Mazi Amalija iz Semiča. Repanšek Marija iz Loke.
Skok Alojzija iz Ml. Mengša. Kobilca Marijana iz VI. Mengša.
so se učili:
Omejec France iz VI. Mengša. Testen Andrej iz Loke.
Vrhovnik France iz Ml. Mengša. Stopar France iz Loke.
Pirec France iz VI. Mengša.
Pogačar Marija iz Pristave. Belčič Marija iz VI. Mengša. Mušič Cecilija iz Ml. Mengša. Oražem Frančiška iz VI. Mengša.
Povše Alojzija iz Ljubljane. Zalokar Jerica iz Sr. Jarš.
Zalokar Marija iz Topol.
Vrhovnik Ivana iz Ml. Mengša. Zupan Frančiška iz VI. Mengša.
Nezadostno
Kobald Jože iz Rudolfovega. Zabred Ivan iz Topol.
Kreč Lovro iz Topol.
Šešek Peter iz Ml. Mengša.
Zabred France z Rodice.
Pavlin Mihael iz Loke.
Žirovnik Marjeta iz VI. Mengša. Pavlič Marija iz Loke.
Škofec Ivana iz Sr. Jarš.
Lavrič Frančiška iz VI. Mengša. Zabred Frančiška iz Topol.
so se učili:
Eder Ana iz Loke.
Kralj Marija iz Radomlja.
Naglič Marija iz VI. Mengša. Jeras Jožefa iz Sr. Jarš.
Petrlin Marija iz Topol.
Tomšič Frančiška iz VI Mengša. Blejec Marijana iz VI. Mengša.
ITI. ra/red.
I.	oddelek. — V. šolsko leto.
Prav dobro so se učili:
Grbec Fran z Rodice.
Degischer Bernard iz Ml. Mengša. Jenčič Milan iz VI. Mengša.
Jagodee Franja iz Loke.
Dobro
Završnik Alojzij iz Ml. Mengša. Žerovnik Anton iz VI. Mengša. Šuster Franc iz VI. Mengša. Funtek Vincencij iz VI. Mengša. Koželj Andrej iz VI. Mengša.
Arbi Franc iz VI. Mengša.
Kosec Franc iz VI. Mengša. Jankovič Josip iz Loke.
Lap Anton iz Topol.
Naglič Filip iz VI. Mengša.
Dornik Marija iz Pristave. Javoršek Olga iz Ml. Mengša. Kralj Marija iz Loke. Žerovnik Ivana iz VI. Mengša.
so se učili:
Šoren Franc z Dobena.
Šimenc Gregor iz Pristave.
Podboršek Marijana iz Loke. Cotman Ivana iz Spod. Jarš. Šimenc Neža iz Pristave. Plevel Marija iz Sr. Jarš. Keber Marija iz VI. Mengša. Testen Frančiška iz Loke. Pirnat Frančiška iz Sr. Jarš.
Nezadostno so se učili:
Kopitar Ivan iz VI. Mengša.	Sirnik Franc iz Loke.
Repanšek Jakob iz Loke.	Podboršek Mihael iz Loke.
II.	oddelek. — VI. šolsko leto.
Prav dobro so se učili:
Hribar Franc iz VI. Mengša. Tonielj Anton iz Pristave, Podboršek Ivan iz Loke. Vebovec Valentin iz VI. Mengša. Kosec Ivan iz VI. Mengša.
Jerko Franc z Dobena.
Funtek Franc iz VI. Mengša.
Dobro
Per Ivan iz Ml. Mengša. Osredkar Alojzij iz VI. Mengša. Hribar Matej iz VI. Mengša. Kosec Josip iz VI. Mengša. Kopitar Franc iz VI. Mengša Javornik Franc z Rodice. Bokalič Franc iz VI. Mengša.
Šarec Frančiška z Rodice. Kecelj Terezija z Dobena. Zemljan Frančiška iz Sr. Jarš. Kder Marija iz Loke.
Škofec Rozalija iz Loke.
Pezdir Antonija iz Ml. Mengša. Keršič Ivana iz VI. Mengša.
so se učili:
Testen Jera iz Loke.
Koncilija Ivana iz Topol. Črnilec Terezija iz Topol. Tomelj Marija iz Pristave. Šešek Frančiška iz Ml. Mengša. Žargej Marija iz Gor. Jarš.
•'•'-'..Vi vt'