Zidajmo na skalo, ne pa na pesek!
Gotovo je djanje velikodušno in velike hvale vredno, kadar se kdo sam v smrt poda, zato, da druge reši. Nič manjše hvale vredni pa so domorodni možje, ki se nam v prvi vrsti za vero, domovino in vladarja borijo, Ze modri Anokarses je učil, da največega spoštovanja so vredni možaki, ki ^se trudijo za domovino in jo ja-čijo se svojo roko. Ce vsak narod ceni take domoljube, kako da bi jih mi Slovenci ne? in kdo nam more očitati, ako nas srce boli, kadar slišimo kake rojake, kako radi na citre prečudnega današnjega liberalizma godejo, če tudi ta godba ni nikomur po volji, ali ko vidimo , da jim je najbolj bodeče trnje v petah konkordat, najbolj „sveto" djanje šolo ločiti od cerkve, najbolj grenak pelin slovenski jezik, najslajši med nemških bčelic! Možje tacih misli navdani ne pomislijo, kako nevarna je taka bolezen, ako se širi med ljudstvo po mestih in kmetih, ker naposled prava kuga postane, ktera marsikteremu glavo tako zmeša, da mu nič spoštljivo , nič sveto ni, in bi poslednjič še morebiti celo to verjel, da hudiča ni druzega kakor le — namala-nega ! Saj nič novega ne pravim, ako rečem, da se je varovati treba pretiranih naukov kakor strupenega pajka, ker vsacemu je znan prigovor stari, da ena grintava ovca more okužiti deset zdravih, kajti ni vsak želodec tako močen, da bi mogel prekuhati vsako jedilo!
Res! prav nepotrebno je bilo to dandanes, da namesti druzih potrebnih reči se ljudje begajo z rečmi, ki presegajo navadno prosto pamet. Naj takim liberalcem prav odkritosrčno rečem to: Pametni zida svojo hišo na skalo, nespametni na pesek; kadar voda pridere, mu hišo podere. Torej skrbite pred vsem za stanovitno podlago, in pomislite, kaj je bolj pravo, in predno kaj storite, kakošen konec bode to imelo. Vedite, da dneva ne gre pred večerom hvaliti. Ne bodite taki, kakor je bil oni Ribničan, ki je krave iskal, pa je djal: še v to dolino naj grem pogledat, saj vem, da je ni notri. Vrnite se od svoje polzke poti, na kteri ni blagra in blagostanja za ljudstvo, ampak gotova nesreča. Vtrdite rajši lepe ravne steze, to je, da bode pred vsem ravno-pravnost vresničena vsem narodom, — da bodo preveliki griči  davkov  ponižani  in  predrugačeni,   in  vsaka
dolina naj bode v vsem se pravico napolnjena, pa videli bote, da potem bode bolje na svetu. Dokler solnce narodne ravnopravnosti ne posije tudi pred tla slovenskega naroda, je vse drugo delovanje Vaše le zidanje na — pesek. Tak liberalizem se glasi pri nas po pravem imenu dozdaj še zmiraj nemškutarija; tej pa ne verjamemo, daje nam resnična prijatlica, ker nam ne privošči, kar je naše.                                 M. Ilovar*
395