KRONIKA ČASOPIS Z A SLOVENSKO K R A J f! V N O 7 C O I) O V I N O PREGLED BAROČNE ARHITEKlXfRE V SLOVENIJI .\'ACE SUMI Ko poskušam v najkrajših in zato tudi zelo uepopoliiili črtali orisati razvoj in dosežke baročnega stavbarstva na Slovenskem, mo- ram takoj pripomniti, da ni bilo mogoče za- jeti vse etnografske Slovenije; opustiti je bilo treba pregled arhitekture obeh baročnih sto- letij, XVn. in XVIIL. za Koroško, za katero manjkajo potrebni dokumenti. Podobno velja za Benečijo, ki je v tem pogledu neraziskana. Da pa niso bile tudi nekatero druge pokra- jine na Slovenskem upoštevane v večji meri, - povsem je zanemarjeno gradivo iz Po- uiurja, v nmjhni meri je zajeta Dolenjska —, ima svoje vzroke drugod. Za razvoj baročne arhitekture namreč niso bile vse pokrajine enako pomembne. Geografski položaj, tra- dicija in razločki v ambiciji posameznih sre- dišč so izoblikovali tudi stavbni značaj posa- meznih vodilnih oziroma po izrazu samostoj- nih slovenskih pokrajin in središč: Štajerske, Primorske in osrednje Slovenije z Ljubljano. V tem mozaiku Slovenije so posamezni pre- deli v različnih dobah in različni meri stopili v ospredje ter soodločali o značaju sinteze, ki jo je izvedla osrednja Slovenija; to se je zgodilo bodisi z latentnim vplivom obrobnih pokrajin na središče, toda tudi središče samo je zajelo spričo svoje ambicije v širši krog zgledov zunaj slovenskega etničnega ozemlja. Kot pokrajini, ki sta vidneje prispevali k značaju osrednjeslovenskega, »ljubljanskega« l>aroka, bi mogli navesti zlasti Primorsko in Štajersko. A tudi delež teh dveh je popol- Nova Štifta pri llibnici, 1641—16"!, zmuiujščina noma različen; primorski pomeni pri for- miranju lastne šole v osrednji Sloveniji zlasti zaviralen moment, štajerski pa se je poka- zal kot dovajalec novih pobud. Primorski »vpliv« je utrjeval in ohranjal zlasti medi- teranske, torej južnjaške elemente, štajerski pa je prispeval k prodoru srednjeevropskih tokov. Iz povedanega je tudi razumljivo, za- kaj je osrednjeslovenska sinteza, ki združuje tradicionalne »italijanske« značilnosti in srednjeevropsko, zlasti avstrijsko in južno- Sotcslia, grajski pa\iljüu iz ok. 16bU, primer izjemuili za- snov, ki zajemajo iz izročila italijanskega manierizma nemško komponento, posebej zanimiva; saj pomeni ključ za razumevanje tudi obrobne arhitekture, kjer so stilne pobude mnogo bolj enostranske. Ključ za razumevanje baročne arhitekture v tem smislu, kolikor nas zani- ma široki značaj ljubljanske šole kot zna- menje formiranja slovenstva v likovni umet- nosti; zakaj primerjava med podobnimi lastnostmi te osrednjeslovenske arhitekture v gotski dobi, v baroku in moderni razločno kaže na rast osrednjega vpliva, ki v mo- derni dobi zajame vse slovensko ozemlje. Da pa bi se izognili nesporazumom, je treba pojasniti še tole: poudarjanja kljnč- 166 ČASOPIS Z '\ S I, O V E X S K O KRAJEVNO Z c; O D O V I N O KRONIKA Ljubljana, stolnica, kupola in prezbiteiij, 1-00—1706 (kupola z upoštevanjem prvotnega načrta izvedena sredi XIX. sfol.) nega položaja ljubljanske šole ne smemo razumeti kot degradacijo arhitekture v ob- robnih pokrajinah, zlasti ne na Štajerskem. Saj prav stavbarstvo te dežele ne pomeni le po kvaliteti enakovrednega, marveč pogosto celo močnejšega vrstnika. Gre zgolj za dolo- čitev in oznako tistih pokrajinskih »kon- stant«, ki sta jih rodili zemlja in zgodovina. V baročni dobi so te konstante prostora še pomembnejše kot v srednjem veku, saj so ponekod pospeševale stilni razvoj, drugod pa so ga na določeni stopnji dobesedno za- vrle. Z drugimi besedami povedano, neka- terim pokrajinam je barok »ležal«, drugim- je bil v svojih razvitih, tipičnih oblikah a priori tuj. Ta ugotovitev velja posebej za dobo »pravega baroka«, kakor je že Stele označil umetnost XVIII, stoletja pri nas, za dobo, ko moremo govoriti o formiranju raz- vitih domačih stavbnih »šol«, za čas torej, ki pomeni dotlej najvišji vzpon in aktivni delež našega človeka v umetnosti sploh. Baročno dobo smemo po povedanem deliti na dve veliki obdobji, na XVII. stoletje, ki pomeni ustalitev importiranih baročnih se- stavin v naše okolje, dokončno odmiranje sicer v baročno smer razvijajoče se gotske formalne tradicije in hkrati široko uveljavi- tev stavbnih tipov po posameznih pokraji- nah — in na XVIII. stoletje, ko se v vsej, širini zbudi stvariteljska moč domačije, ko predre ozke tipološke okvire udomačenih arhitektur in v polnem ritmu vsebinsko —, čeprav formalno pogosto konservativno ter v značilnih preskokih — sledi razvoju pred- stavnega sveta Srednje Evrope. Težišče, ki je bilo v XVII. stoletjvi najprej na Primor- skem, se premakne v obalpskc pokrajine. Baročna doba nam je zapustila nenavadno veliko spomenikov. Doslej je v evidenci brez »etnografskega« gradiva blizu 2000 objektov, cerkva, gradov, dvorcev in meščanskih hiš, ki izkazujejo vsaj minimalno kvaliteto. K temu moramo prišteti še množico kmečkih domačij, ki so ohranile vsaj posamezne se- stavine iz te dobe. Čeprav torej naša dežela v zadnjem času naglo zamenjuje stare prvi- ne, saj samo v osrednji Sloveniji lahko ugo- tovimo vsako leto nekaj sto prezidav kmeč- kih hiš, je število ohranjenih spomenikov vendarle še zmerom izredno visoko. To samo po sebi dokazuje, da moramo v baročni dobi računati z razmeroma visokim življenjskim standardom. Po drugi strani pa je znano, da je posebej za višje družbene plasti v tej dobi graditeljska vnema prav tipičen pojav. Samo od tod lahko razumemo pogosto na račun ne le tveganih ampak prav katastro- I.jiibljana, fasada ursulinske cerkve, 1718—1726 16? KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO T.imbarska gora nad Moravčami, prezbiterij romarske cerkve, okoli 17^^ falnih finančnih posledic priborjeno repre- zentančnost siavb. Za razloček od Srednje Evrope, ki v XVII. stoletju ni kdo ve kaj gradila, je bil pri nas gradbeni tempo tudi v tem času precej hiter, število gradenj ob- sežno; začela oziroma nadaljevala se je mo- dernizacija mest in gradov. Pozabiti pri tem ne smemo, da smo Slovenci doživeli sicer katastrofo turških vpadov in kmečkih upo- rov ter reprezentančno, stavbarstvo zaniku- jočo reformacijo; tridesetletna vojska, ki je opustošila Nemčijo, pa je šla mimo nas, mogli bi celo reči, da so se naši kraji z njo okoristili. Marsikaj, kar je bilo postavljenega v tem prvem baročnem stoletju, je doživelo v naslednjem, v dobi »pravega« baroka, po- novno prezidavo ali razširitev. Zato je število arhitektur iz prvega baročnega stoletja raz- meroma majhno. Šele po 1. 1700 so se nam- reč do kraja uveljavili baročni ideali, govori- ti bi smeli o estetski revoluciji, ki jo je XVII. stoletje šele pripravljalo. Razmeroma visoka blaginja vseh družbenih razredov je ob do- končnem prenehanju turške nevarnosti in ob liberalizaciji protireformacijskih okvirov povzročila vzpon domačih ustvarjalcev v širokem obsegu iu po vsej deželi. Ce bi hoteli na kratko označiti stavbarsko umetnost XVII. stoletja, potem bi morali reči, da se v njej kaže po eni strani proces dezorientacije domačega, na gotski formalni repertorij naslonjenega izročila, po drugi strani pa proces počasnega udomačevanja importiranih form. Naše ozemlje, ki je že renesanso doživelo v gotskih formalnih se- stavinah, je skušalo uveljaviti tudi barok v istem oblikovnem svetu. Toda ker je bil no- silec tega gibanja v bistvu naš kmet, le v majhni meri tudi na severno umetnost, ki jo je uveljavila reformacija, orientirani plemič in meščan, se razumljivo v daljši perspektivi ta smer ni mogla uveljaviti. Prej konstruk- tivne sheme so se do konca stoletja umaknile v čisto dekoracijo, prostorske zasnove itali- janskega baroka pa so pridobivale od deset- letja do desetletja na veljavi. Nosilci novih arhitektonskih idej so bili zlasti voditelji protireformacije, v prvi vrsti protireforma- cijski redovi, v drugi vrsti šele plemstvo, ki so ga z zamudo posnemali meščani in kmetje. Bilo pa bi napak, če bi dobili vtis, da je bila protireformacijska ost v stavbarstvu posebno vidna. Vso prvo polovico stoletja so nove samostanske in druge cerkve dvoranskega tipa, ki ga je cerkev propagirala zlasti preko jezuitov in pomeni zaveden odklon renesanč- nih centralnih ali centraliziranih zasnov, ostale soTazmerno osamljeine. Odmeve teh prizadevanj, ki so jih vodili večidel narav- nost iz Rima, zaznamo šele v drugi polovici Koper, palača Gravisi iz začetka XVIII. stol. 168 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA stoletja. Nemalo je k zmagi novih idealov gotovo pripomoglo tudi dejstvo, da so bile iz naših krajev izgnane reformaciji zveste plemiške rodbine, na ta način jc severno iz- ročilo vsaj v tej plasti izgubilo oporo. Nov dotok plemstva je v tej dobi znan od italijan- ske strani. V prvih desetletjih XVII. stoletja je, kakor rečeno, ta dvojni tir posebno jasno viden. Po- javijo se prve cerkve dvoranskega (baročne- ga) tipa, ki naj po geslu katoliške verske obnove pomenijo ponoven naslon na pred- renesančno (starokrščansko) izročilo, kakrš- nega se je cerkev zmerom oklepala pri svojih reformatorskih akcijah. Kajpak zato ni bil uspeh renesančnih prizadevanj, ki so uvelja- vila na humanistični ideal oprto centralno prostorsko idejo, dosledno črtan s programa: prav v glavnem vzoru vseh zgodnjebaročnih zasnov, v Vignolini cerkvi II Gesü v Rimu, se tendenca enosmerno od vhoda proti prez- biteriju zasnovanega prostora križa z rene- sančnim centralnim prostorom kot dominan- to. Velika večina cerkva te dobe pa je tudi v Italiji, ne le pri nas brez tega centralnega elementa; to pa ni morda le znamenje pre- malo utrjene renesanse, marveč tudi zname- nje provincializma, naslonitve na lastno predbaročno tradicijo. Pri nas so tudi vodil- ni samostani uveljavili tak skrajšan tip ba- ročne dvorane s stranskimi kapelami, kjer pomanjkanje kupolnega prostora nadomešča , Ljubljana, stopnišče na Novem trgu 5 iz ok. 1720 Ljubljana, Ciril-Metodova 21 iz leta 1742 I višina celotne stavbe. Dežela pa ob vseh teh j novih sestavinah gradi po starem. Okrog srede stoletja se pridružijo dvoran-1 skim stavbam tudi centralne in odtlej se im- \ portirana arhitektura polagoma začne udo- i mačevati. Po posameznih tujih vzorih so se' v naših pokrajinah zgledovali do take mere, da so nekateri stavbni tipi postali za do- ločena ozemlja kar tipični. Temeljna stavbna naloga, kjer lahko ugo- tavljamo razvoj arhitekture, je v tem času cerkev. Druge naloge, zlasti plemiški dvorci in meščanske hiše v primeru s cerkvenim prostorom močno zaostajajo, tradicija je tu še močnejša kakor tam. Prav polagoma se večajo reprezentančni prostorski elementi (veže, stopnišča), toda vse do XVIII. stoletja nikjer ni opaziti kakih pomembnejših dosež- kov. Renesančna tradicija arkadnih hodni- kov, ogelnih stolpov in členov se le polagoma umika oziroma napreduje v baročno prostor- sko razgibanost in izdelavo pogledov. Kolikor imamo zlasti v detajlu naprednejših zasnov, so po vrsti delo tujcev, zlasti Italijanov, ki pa so v veliko primerih v naših krajih ali soseščini že udomačeni. Koliko lahko govorimo o razvoju prostor- skih zasnov v XVII. stoletju? V eni sami dimenziji je razvoj otipljiv: v višini. V štiridesetih do šestdesetih letih zrastejo prostori visoko nad mero svojih osnovnic. se potem do konca stoletja polago- 169 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO K R A J K V \ O ZGODOVINO Ljubljana, Koslerjeva hiša iz srede XVIII. stol. ma nižajo in dosežejo okrog 1700—1710 pri- ; bližno razmerje 1:1, ki potem le neznatno i variira. To velja za vse stavbne tipe. Za vrsto j posnemovalk še manieristično zasnovane cer- ' kve v Novi Štifti pri Ribnici, ki so raztrc- ; Maribor, detajl Vetrinjskega dvorca, prva polovica XVIII. stol. sene po Notranjskem in Dolenjskem vse do hrvaške meje; za vrsto primorskih dvoran- skih cerkva, tektonsko zasnovanih (s sestav- ljenimi polami), ki so vodilni tip v tej deželi; za štajerske cerkve, ki so jim kakor po pra- vilu (v zvezi z bratovščinami) prizidavali bočne kapele; končno za .skupino gorenjskih ali bolje osrednjeslovenskih cerkva s tlorisom potegnjenega osmerokotnika, ki v tej pokra- jini prevladujejo (sklenjeno skupino dvoran- skih stavb pozna le loško ozemlje) ter tudi tipološko predstavljajo sintezo na sloven- skem ozemlju (obenem so centralni in vzdolž- ni prostor). Vrsta teh novih stavbnih tipov je okrog 1700 dokončno izpodrinila tradicijo, ki že dolgo ni nikjer več struktivno odločil- na, marveč se je omejevala na posamezne člene, zlasti na degenerirano mrežo rebrovja. Nakazani razvoj višine prostorov sam po sebi dobro govori o spremembah ideala: he- roični, aristokratski visoki prostor se posto- poma umika poljudnemu, intimnemu v isti meri, kakor se ekskluzivnost prvih importi- ranih arhitektur pomika iz samostanov na deželo. Poslej se uveljavlja ne več toliko oblikovanje višine in njenih ritmov, marveč oblikovanje horizontalnih pogledov, prostori se širijo na strani in z novimi sestavinami bogate. Dobra paralela takemu razvoju je seveda tudi oprema. Vendar je treba priznati, da naši zlati oltarji posebej okrog 1690 arhi- tekturo prebite. V tej dobi je namreč oltar razmeroma samostojen kos, ki se v okvirnih merah sicer arhitekturi prilagodi, ki pa ba- ročne »teatrske« sestavine in prostorsko raz- gibanost lahko samostojno uveljavi. V XVIII. stoletju tako samostojnost izgubi, v dobi raz- cveta je samo eden od elementov celotne umetnine. Novo, odločilno stopnjo v razvoju sloven- ske baročne arhitekture moramo računati od Planina pri Rakeku, razvalina najpomembnejšega baročnega i dvorca v zahodni Sloveniji, ki jo je še mogoče rešiti (iz ^, dvajsetih let XVFII. stol.) . , . i 170 ČASOPIS ZA S I. O V K N S K O K R A ] K V jN O ZGODOVINO KRONIKA Doriuiva, najmogočnejša baročiia graščina v Slo\eniji, nd okoli 1700 do srede XVIII. stol. Časa, ko arhitektura premaga tradicionalno tipsko strogost, enostranski, kar manieristični patos, ko domači ustvarjalci izoblikujejo svo- je nazore o prostoru. To se je zgodilo v za- četku oziroma v prvi polovici XVIII. stoletja. In sicer najprej v Ljubljani. Ljubljana je edino mesto na Slovenskem, ki je v tem času doživela nov močan vdor italijanske arhitekture. Priklicala jo je am- bicija deželnega glavmega mesta, oprtega na krog operozov, ki so nam zapustili tudi jasno literarno pričevanje o svojih estetskih na- zorih. Prvi rezultat teh prizadevanj, stolnica, je tipsko tradicionalna, zaključuje pa vrsto dvoranskih prostorov s kupolo nad križi- ščem, v oblikovanju prostora s slikarsko ilu- zijo pozzovsko patetična. Naslednje cerkve kažejo izrazit palladijevski ideal (iiršulinke, Križanke, Sv. Peter). Ob tej akciji se je zbu- dila ambicija podeželja. Tej pa seveda ni bilo več mogoče zadostiti s tujimi, italijanskimi mojstri. Trenutek je bil pripravljen za razvoj domače šole, ki jo v prvi fazi predstavlja Mačkovo delo. Nekdaj so njegove arhitekture označevali za skrajšave in poljudne predelave italijan- skih zgledov v Ljubljani. Res je mogoče go- voriti o takih vzorih, o čemer priča poraba skoraj vseh tipov ljubljanskih cerkva in vrsta nadrobnosti, čeprav je njegov jezik vselej zelo preprost. Vendar je mojster mimo tega obvladal in porabil tudi dediščino na- šega XVII. stoletja ter uvedel velike forme avstrijskega in južnonemškega baroka. Ne samo forme, tudi kompozicijska načela so sorodna srednjeevropskemu baroku. Po raz- bitju tipskih okvirov, po opustitvi kompo- zicij v višino je razvil repertoar arhitektur, ki so nakazovala ves nadaljnji razvoj šole: prešel je na motive horizontalnih prepletov in scenskih zasnov (Šmartin pri Kranju, Limbarska gora), s čimer je kljub svojemu odklanjanju stolniške iluzionistične slikarske prvine in v soglasju s palladijevskimi Ijub- Brežice, poslikana viteška dvorana = Ijanskimi arhitekturami ter tradicijo pro- stora s čistimi mejami pritiral do stopnje, ko je mogla domača iluzionistična smer v enako j usmerjeni arhitekturi najti svoje organsko i mesto. Na pragu četrtega desetletja v tem i procesu, ki kaže seveda svoje analogije tudi \ v profani vrsti (ljubljanska stopnišča) je i dozorel čas za ostvaritev celostne umetnine, j kjer si scenska arhitektura podredi slikarsko j in plastično opremo v enovit organizem. Nemajhen delež za ta razcvet je prispe- vala štajerska arhitektura. Eno je sicer go- Maribor, grajsko stopnišče iz sredo XVIII. stol. nil KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO K. R A J K V N O /. G O D O V I N O Groblje pri Domžalali. stavila ok. 1741, freske in oprema do 1761 tovo: tako zgodaj, kakor v Ljubljani, tam ni opaziti formiranja samostojnih šol, tradicija je tu še bolj trdoživa. Toda Štajerska je z redko doslednostjo navezala na tip, ki smo ga že omenili, na motiv labilne centralizacije prostora. V tridesetih letih je v Ponikvi na- stala moderna oblika tega tipa, prostor, ki se na obeh pogledih v osi odpira z mogočnimi optičnimi slavoloki, središče pa se »napihuje« v kapele. K temu so pripomogli gotovo tudi zunanji pobudniki. Tudi szunanjščine teh cerkva, ki dosežejo svojo klasično zrelost v sladkogorski skupini, so valovite, raz- gibane, prostori sproščeni, lahkotni, opre- ma pojoče razgibana. Celo iprofana stavba, kjer je komaj mogoče najti priložnost za take motive, izjemno vzvalovii (mariborsko grajsko stopnišče). Kjer so ploskve ravne, na njih poigravajo štukaturni moitivi v graciozni melodiji. Domači mojstri so spre- jeli le pobude, ki so takemu razpoloženju ustrezale, medtem ko je na primer vrsta Attemsovih arhitektur doživela le slučajen odmev. Pač pa so Attemsi pomembni kot posredo- valci štajerske, zlasti tudi graške in dunaj- ske arhitekture v ljubljanskem območju, o čemer govori adaptacija Goričan in zaposli- tev Perskega v Gornjem gradu. Ta mojster, naslednik Mačkov v Ljubljani, ni nikoli do-^ segel sproščenosti štajerskega Fuchsa, a je v Ljubljano v vrsti adaptiranih palač pri- nesel več elementov avstrijskega baroka, zlasti v drobnih formah. Zaključil je v tej smeri razvoj ljubljanske šole med 1740 in 1760, ko so se fasade razživele od prvotno trdih, do zmerom lahkotnejših shem »nežne- ga« sloga. Primerjava med štajerskimi in ljubljanskimi palačami vendarle razločno kaže, da se osrednja Slovenija kljub prilivu novih lahkotnejših form ni nikoli odpovedala neki strogosti, shematičnosti, ki je igriva štu- katura nikoli ni mogla zatreti. Prav isto po- kaže primerjava prostorskih zasnov. Ne v Grobljah, kjer je ljubljanska šola ustvarila najpopolnejšo celostno iimetnino svojega ob- močja, ne v Naklem, ki ni razumljiv brez Sladke gore in Gornjega gradu, nikjer ni bila dosežena tista lahkotna, pogosto kontrapost- na igra optičnih in prostorskih vrednot, ni- kjer se ni fasada razgibala kakor na Štajer- skem; osrednjeslo venski prostor v arhitek- turi se nikjer ne napihuje, povsod ga s členi- tvijo trdno oklepajo v enotno mejo: v tem se kaže že v srednjem veku jasno izpričano razpoloženje ljubljanskega območja, ki se nikoli ne more odpovedati neki jasnosti, preglednosti in shematični irdnosti. Po tej dobi razcveta, ki ga doživita v polni meri le Štajerska in osrednja Slovenija ter Sladka gora, zunanjščina romarske cerkve, sreda XVIU. stol. 172 C A s ü 1' I s /. A S I, O A E N S K O K R A J E V N O 7. C. O I) O \' 1 X O KRONIKA S skupnim vplivom pripomoreta k zakasne- lemu sprejemu novih form na Dolenjskem, se arhitektura poenostavlja, oglaša se odpor proti scenskim kompozicijam, preračunanim na optično vizijo in prostorske vrednote hkrati: ta odpor je viden najprej v Ljubljani, na deželi se vzdrži tradicija dobe razcveta tudi do konca stoletja in še čez. Odtlej se pogosto arhitekti naslanjajo na dela prve polovice stoletja, dokler v zadnjih desetletjih po razkroju vseh prvin ne doživimo po sijaj- nem intermezzu »Gruberjevega« kitastega sloga slabotnega klasicizma zlasti dunajske Tunjicc nad Kamnikom, pogled proti prezl>iteriju smeri. Na tej poti k poenostavljanju še po letu 1760 nastajajo kvalitetne domače arhi- tekture (Tunjice, Cerklje, Postojna, Aloj- zi jeva cerkev v Mariboru), na Kranjskem brez slehernih slikarskih dodatkov na lupini (slika se omeji na oltarno sliko, ki pa pogosto izpodrine oltarno arhitekturo: Ve- lesovo), na Štajerskem pa je iluzionizem zakrnel do dekoracije (Lerhinger) in se v tej obliki še nekaj časa vzdrži. Doslej nismo omenili Primorske. V tem času ni nikoli odločilno posegla v razvoj; po formiranju domačih delavnic (zlasti v ob- morskih mestih) v XVII. stoletju ni v jedru prav nič bistveno preoblikovala svojih za- Cerklje pri Kranju, župnijska cerkev iz 177? do 1819 snov. Še naprej je svoje prostore gradila, oblikovala jih je kot jasno razvidne plastične mase ter se po sredi XVIII. stoletja v tradi- cionalnih tipih skušala orientirati na scenske kompozicije, kar se je moglo zgoditi le prav v omejenem obsegu. Tudi oblikovanje lupin Ljubljana, vrh stopnišča v Gruberjevi palači, sedemdeseta j leta i 173 KRONIKA C A S O P I S Z A S L (J V E X S K O K II A J E V .\ O Z C; O I) O V I N O kaže le skromne razločke v večji porabi de- korativnih motivov, ki pa zdaleč ne dosegajo bogastva štajerskega ali ljubljanskega ba- roka. Le prav ob razkroju gibanja je spet prišla Primorska do besede, ko je mogla prvine beneškega »klasicizma« posredovati ljubljanskemu obrobju. Slovenija je barok doživela sicer v celoti, vendar posamezne pokrajine v zelo različni meri in na različen način. Kot dva protipola si stojita nasproti »konstantni« viziji pri- morskega, mediteranskega in štajerskega ar- hitekta. Prvi oblikuje arhitekturo trdnih se- stavov in jasnih, preprostih prostorov, drugi jih sproščeno razgiblje in mehko valovi. Osrednja Slovenija z Ljubljano pa pomeni sintezo obeh polov; sicer sprejema štajerske pobude, a jih umirja. Prav s takim značajem pa dobro označuje zlato sredino v umetnost- uogeografsko tako raznolikem mozaiku Slo-; venije. Da tu ne smemo računati zgolj s po-1 sebnim položajem slovenskih dežel v baroku, | marveč z globljimi konstantami, ki presegajo \ razpon baročnih stoletij, saj jih lahko ugo-; tavljamo od prvih udomačenj umetnosti v' romaniki in gotiki, je razumljivo. Pojasnitev j teh »konstant« še naprej ostaja ena najbolj ' zanimivih nalog slovenske umetnostne zgodo- vine; odgovor na to vprašanje ne bo brez deleža pri prihodnji »polifonski« zgradbi slo- venske splošne umetnostne ali kulturne zgo- dovine, ki pa bo vrh tega morala razvozljati tudi specifične prispevke v nekaterih umet- nostnih vrstah sicer manj aktivnili ozemelj. OPOMBA Sestavek je skrajšano }>redavanje. ki ga je imel avior pred časom v ok\irii Unielnostnozgocifn iiiskega društva. j l?4