Pavlinka Korošec Kocmur, Vrnitev slovenskih izseljencev v Slovenijo, Izseljensko društvo Slovenija v svetu, Ljubljana 2020, 272 strani V letu 2021, ko praznuje slovenska država 30-letnico samostojnosti in neodvisnosti, obeležuje 30 let tudi zamisel in pobuda o nastanku Izseljenskega društva Slovenija v svetu (SVS). Takratna slovenska pomlad je zavela med številnimi slovenskimi skupnostmi in posamezniki v zamejstvu in po svetu, ki so se aktivno vključili v prizadevanja za dosego samostojnosti, neodvisnosti in priznanja mlade države. Društvo SVS je bilo ustanovljeno že leto po nastanku slovenske države in ima v statutu zapisano, da je »prostovoljno združenje Slovencev iz domovine in sveta, katerega poglavitna naloga je povezovanje vseh Slovencev z matično domovino, preučevanje izseljenske problematike in reševanje vsestranskih potreb, zlasti na področju šolstva, kulture, kulturne dediščine, športa in urejanja dokumentov«.1 1 Pravila Izseljenskega društva Slovenija v svetu, http://www.drustvo-svs. si/arhiv/dokumenti/Statut.pdf, 13. 4. 2021. Na podlagi 9. in 33. člena Zakona od društvih, Ur. l. RS, št. 60/95 je občni zbor Izseljenskega društva Slovenija v svetu dne 27. 1. 1996 sprejel spremembe in dopolnitve Pravil Izseljenskega društva Slovenija v svetu. 220 dileme – recenzije Monografija Pavlinke Korošec Kocmur govori o glavnih mejnikih razvoja društva SVS, ki je ob nastanku, leta 1992, vstopilo v prazen prostor, saj do njegove ustanovitve ni bilo sogovornika, ki bi odgovarjal na potrebe izseljencev, ki so se želeli vrniti v matično domovino. Naniza paleto izvedenih pri- reditev, športnih in kulturnih dogodkov, gostovanj, povezovanj z mladimi Slovenci z vsega sveta ter opredeli vizijo izmenjave kulturnega in domovinskega bogastva slovenskih izseljencev z rojaki v Sloveniji. Odprto spregovori o nerešenih vprašanjih slovenskih izseljencev, njihovih problemih ob vračanju v ma- tično domovino, nerazumno dolgih birokratskih postopkih in ovirah pri procesu vključevanja v novo družbeno okolje ter o prispevku in bogastvu, ki ga »povratniki« prinašajo v slovenski kulturni prostor.2 Društvo je nastalo na pobudo v tujini rojenih potomcev slovenskih izseljencev, ki so se po osamosvojitvi Slovenije pre- selili v matično domovino, ter drugih Slovencev iz domovine in izseljenstva kot nujna potreba izseljencev po ustreznem sogovorniku v domovini. Trajna skrb društva je namenjena živi povezavi med izseljenci in matično domovino, ohranja- nju slovenstva zunaj meja slovenskega matičnega ozemlja in prizadevanju k vračanju slovenskih izseljencev v matično do- movino. Društvo pomaga Slovencem in njihovim potomcem ob vrnitvi v Slovenijo, pri njihovi nastanitvi, iskanju stanovanj, potrjevanju javnih listin in ne nazadnje pri vživljanju v novo okolje. Njegovo delovanje je v javnem interesu, saj ohranja ter utrjuje narodno, jezikovno in kulturno identiteto Slovencev po svetu. Nove generacije imajo nove in drugačne potrebe, ki jim skuša društvo čim bolj zvesto slediti in nanje odgovarjati. 2 Izraz »povratniki« oziroma »vrnjeni izseljenci« se uporablja za Slovence iz sveta, rojene v Sloveniji ali v svetu, in za ožje člane njihovih družin, ki so se nastanili v Sloveniji. 221marta keršič Kot je zapisano v predstavljeni monografiji, je področje delovanja društva izredno široko in konkretno ter zajema skrb za povezovanje organiziranih društev Slovencev po svetu, gostovanja izseljencev v domovini in skupin iz Slovenije v tujini. Veliko prostora namenja mlajši generaciji in njihovim potrebam. Ohranja zgodovinski spomin na čase in kraje, na katere so vezani izseljenci in njihovi potomci. Od leta 2015 je predsednik izseljenskega društva mag. Uroš Zorn, rojen v Franciji, ki se je s starši preselil v Slovenijo kmalu po slovenski osamosvojitvi. V uvodni misli v monografiji je izpostavil burne čase nastajanja samostojne države, ki so pred Slovence doma in po svetu prinesli popolnoma nove izzive in pričakovanja. Izrazil je skrb za prihodnost in se vprašal, ali bomo znali Slovenci v globaliziranem svetu ohranjati narodno identite- to ter prihodnjim rodovom predajati narodne, kulturne in verske vrednote, ki se še bolj kot med Slovenci po svetu izgubljajo v matični domovini. Predsednik SVS med letoma 2014 in 2015 je bil dr. Andrej Vovko, ki je v monografiji razmišljal o slovenski samostojnosti in državnosti skozi čas in se vprašal, kaj se je zgo- dilo s samostojno Slovenijo, za katero so se borili tudi rojaki po svetu, sedaj pa je na slepem tiru. Pred njim je društvo štiri leta vodil dr. Branko Zorn, ki je razčlenil različne vidike izseljevanja iz Slovenije od konca druge svetovne vojne dalje in se zahvalil Uradu za Slovence po svetu, ki je društvu vedno stal ob strani. Od ustanovitve društva SVS leta 1992 do leta 2011 je bil pred- sednik društva Boštjan Kocmur, rojen v Argentini, ki se je po osamosvojitvi Slovenije prav tako preselil v Slovenijo. V mono- grafiji je objavljen njegov daljši prispevek, v katerem predstavi različne vzroke, ki so povzročili množično izseljevanje Sloven- cev v 20. stoletju. Ti so bili predvsem gospodarske, nacionalne in politične narave, v sodobnem času pa se jim pridružuje še izseljevanje mladih izobražencev zaradi večjih zaposlitvenih možnosti in boljših razvojnih pogojev v tujini. Slovencem v 222 dileme – recenzije Argentini so bila vedno skupna prizadevanja utrjevanja slo- venske identitete. V vsej polnosti so zaživela v času priprav na slovensko osamosvojitev, ki je bila, kot pravi Kocmur, »obliž na rano in zelo pričakovan dogodek« (str. 16). Ves trud povojnih priseljencev je deloval v to smer, z ustanavljanjem številnih organizacij na političnem, izobraževalnem, verskem in kultur- nem področju. Preko večdesetletnega neumornega delovanja slovenskih društev je argentinska javnost in z njo argentinska država prepoznala vsa prizadevanja za osamosvojitev Slovenije ter jo tudi med prvimi priznala.3 Osamosvojitveni val je bil prav tako močan v Kanadi, kjer so tamkajšnji Slovenci z demonstra- cijami, pismi in denarnimi sredstvi prispevali k osamosvojitvi in priznanju Slovenije. Velika je bila angažiranost Slovencev v Združenih državah Amerike. V Evropi je bilo posebej živahno na Švedskem, kjer so Slovenci ročno šivali nove slovenske za- stave in organizirali manifestacije, ki so prispevale k pospešitvi uradnega priznanja Slovenije s strani Švedske.4 Osebna izkušnja Boštjana Kocmurja ob preselitvi v Slovenijo in izkušnje še nekaterih, ki so ob prihodu v Slovenijo naleteli na ovire, je bila jasna spodbuda k misli o ustanovitvi organizacije, ki bo skrbela za reševanje nastalih težav priseljencev. Prva skupina »prišlekov« se je hitro odločila, da ustanovi društvo, v katerem bodo Slovenci po svetu našli ustreznega sogovornika, ki ga do takrat v Sloveniji niso imeli. Obstajala je sicer Sloven- ska izseljenska matica (SIM), ki pa ni odgovarjala na nastale probleme. Boštjan Kocmur je pri pripravi dokumentacije, potrebne za ustanovitev društva, naletel na toge birokratske ovire, zaradi katerih je že skoraj obupal in opustil misel na formalno potr- ditev društva. Po pogovoru s takratnim ministrom za notranje 3 Prve prekomorske države, ki so priznale Slovenijo, so bile Kanada 15. januarja 1992 ter Argentina, Avstralija, Čile, Nova Zelandija in Urugvaj 16. januarja 1992. 4 Švedska je priznala Slovenijo 16. januarja 1992. 223marta keršič zadeve Igorjem Bavčarjem pa so se zadeve uredile in je bil statut potrjen. Društvo je neformalno delovalo že pred uradno potrditvijo, še toliko bolj pa po opravljenih uradnih zahtevah za ustanovitev. V prvih petih letih je delo društva temeljilo na entuziazmu, prostovoljstvu in lastnih stroških. Od nastajanja društva dalje so se odnosi slovenske države do Slovencev po svetu izboljševali in bogatili. Prelomno obdobje, ki je spodbudilo vračanje Slovencev po svetu v domovino svojih staršev, je bilo vezano na demokra- tizacijo in osamosvajanje slovenske države, v obdobju med letoma 1988 in 1992. Demokratične spremembe v slovenski družbi so bile dobrodošle tudi za mlajšo generacijo, ki jim je bil s štipendiranjem omogočen študij v Sloveniji. Čeprav so bila vračanja v večini neorganizirana in posamična, pa so se začeli izseljenci kmalu srečevati na nekaj stalnih lokacijah. Nanje so se v zelo praktičnih vprašanjih, kot so pridobivanje štipendije, ureditev slovenskega vozniškega dovoljenja, iskanje zaposlitve, nastanitev in nostrifikacija diplome, obračali rojaki iz Argentine, ZDA in Kanade. Tako se je iz prijateljskih srečanj rojevala organizacija, ki je vse bolj dobivala status in obliko uradnega društva. Januarja 1992 so se v župniji Fužine v Ljubljani sestali dele- gati slovenskih skupnosti po svetu iz ZDA, Kanade, Avstralije, Argentine, Nemčije, Belgije in Slovenije ter sklenili, da ustano- vijo društvo, ki bo z lastnimi in bogatimi izkušnjami zapolnilo polstoletno vrzel povezovanja povojnih slovenskih izseljencev z matično domovino. Osmega aprila 1992 je na Poljanski cesti 2 v Ljubljani potekal ustanovni občni zbor društva, ki je dobilo ime Slovenija v svetu.5 Tega dne pa društvo še ni bilo registrirano. Mesto predsednika novoustanovljenega društva 5 Izseljensko društvo je dobilo ime po naslovu izseljenske himne, ki jo je napisal dr. Marko Kremžar iz Argentine in uglasbil Jože Osana iz Kanade. Logotip društva je oblikoval Marko Jerman, povratnik iz Argentine. 224 dileme – recenzije je prevzel Boštjan Kocmur. Poleg njega je imel glavni odbor še sedem članov, tri člane nadzornega odbora in tri člane častnega razsodišča. Statut društva je določal naloge in cilje, ki so vključevali potrebe Slovencev iz sveta v povezovanju z matično domovino. Odločba o registraciji društva je bila po napornih in dolgotrajnih upravnih postopkih in ovirah končno izdana 12. avgusta 1992. Prva leta se je glavni odbor sestajal tedensko, saj je bilo potreb izseljencev veliko in jih je bilo treba čim bolj ažurno reševati. Kljub velikim birokratskim oviram in nerazumevanju mnogih uradnikov so bili deležni podpore nekaterih pravnikov in strokovnjakov, pri čemer sta jim bila v veliko pomoč tedanji ustavni sodnik dr. Lovro Šturm in pred- sednik Združenja lastnikov razlaščenega premoženja Slovenije Martin Jaklič. Takoj po ustanovnem občnem zboru se je društvo SVS pisno predstavilo vsem slovenskim skupnostim po svetu in jim ponu- dilo pomoč. Številne skupnosti so pozdravile nastanek društva. Društvo je sodelovalo pri pošiljanju učbenikov za izseljenske otroke in postavilo zametke seminarja za učitelje izseljencev, ki je kasneje prerasel v redni program ministrstva za šolstvo oziroma Urada za Slovence po svetu. Aktivnosti so se razši- rile na športno in kulturno udejstvovanje, predavanja, tečaje, organizacijo koncertov ter druge dejavnosti, ki so privabljale mlajše generacije. Vse delo je bilo opravljeno prostovoljno, brezplačno, iz velikega entuziazma in navdušenja ter ljubezni do svojega naroda. Šele leta 1997 je država Slovenija prepoznala pomembnost delovanja društva SVS in omogočila financi- ranje enega delovnega mesta. Leta 1994 je društvo povabilo predstavnike večjih slovenskih skupnosti po svetu, da so javno predstavili svoje videnje delovanja in povezovanja z matično državo. Srečanje se je poimenovalo v prvi Tabor Slovencev po svetu, ki je dobil tradicionalni značaj. Tabori so postali prostor za javno diskusijo, priložnost za medsebojno druženje, kul- 225marta keršič turni dogodek in promocijo nacionalne identitete Slovencev v matični domovini in po svetu. Od prvega tabora dalje je bilo na njih mogoče spremljati vsebinsko bogate referate, predavatelje z vseh celin, kjer prebivajo Slovenci, ter predloge in pobude, ki so še vedno aktualne. Društvo SVS je prispevke s taborov redno objavljalo v letni tiskani in digitalni reviji. V monografiji so objavljeni zapisi iz dnevnikov prvega predsednika društva SVS Boštjana Kocmurja in članice glav- nega odbora Katice Arnšek, poročene Rustja. Iz dnevnikov so odbrani tisti zapisi, ki prikazujejo dogodke v povezavi s povratniki in priprave na ustanavljanje društva. Prvi datum Kocmurjevega dnevnika je ponedeljek, 1. julija 1991, ko sta z ženo Pavlinko (avtorico monografije) z mednarodnega leta- lišča Ezeize v Buenos Airesu z letalom poletela proti Evropi. Najprej sta se za nekaj mesecev nastanila v Celovcu, po treh mesecih pa sta se preselila v Ljubljano in začela delati pri časopisu Slovenec. V tem obdobju sta na več področjih čutila velike kulturne razlike in hkrati pospešeno delovala za čim- prejšnjo ustanovitev društva za priseljene Slovence. Dnevniški zapisi Katice Arnšek se začnejo z nedeljo, 6. oktobra 1991, ko je enako kot zakonca Kocmur z letališča Ezeiza poletela najprej v Kanado in od tam v Slovenijo. Bila je ena prvih študentk, ki je dobila uradno štipendijo samostojne Slovenije, namenjeno potomcem slovenskih izseljencev. Arnškova je v dnevniku za 8. marec 1991 za novo društvo v nastajanju prvič uporabila besedno zvezo Slovenija v svetu. Mesec dni kasneje je zapisala: »8. 4., sivi dnevi v Ljubljani. Ob 20. uri na občni zbor društva Slovenija v svetu. So prisotni med drugimi tudi g. Vovko, Veliko- nja, Štrbenk, Toni Burja, Pavle Novak.« (str. 31). Monografija prinaša bogato fotografsko dokumentacijo, vezano na prve prihode slovenskih izseljencev v Slovenijo, druženja, praznovanja, obletnice ter srečevanja z vodilnimi po- litičnimi in cerkvenimi predstavniki. Dodani so tudi časopisni 226 dileme – recenzije članki, pogovori in intervjuji slovenskih priseljencev, ki so bili objavljeni v različnih slovenskih časopisih. Avtorica monografije Pavlinka Korošec Kocmur izpostavlja premajhno vključenost in angažiranost države Slovenije pri repatriaciji oziroma vračanju izseljenih Slovencev v domovino. Poudarja, da je država Slovenija sočutna in odprta do stisk mnogih migrantov in beguncev s širnega sveta, še vedno pa k vrnitvi v domovino ni povabila slovenskih izseljencev. Toliko bolj je to vabilo pričakovati v časih, ko bo morala Slovenija, zaradi staranja prebivalstva, »uvoziti« večje število delovno aktivnega prebivalstva, ki bo skrbelo za pokojnine in druge socialne potrebe starajoče populacije. Slovenski izseljenci pri- hajajo iz slovensko govorečih okolij, s primerljivo izobrazbeno strukturo in nimajo težav z vključevanjem v novo okolje oziro- ma so te dokaj hitro rešljive. Ohranjajo slovenski jezik, kulturo, vero in običaje. Kardinal dr. Franc Rode je o tej problematiki zapisal: »Če greste v Buenos Aires in vidite to mladino, s kakšnim žarom govori o Sloveniji, deklamira in poje slovenske pesmi, koliko nostalgije je v njih in v njihovih starših, potem razumete, da je ena naših glavnih dolžnosti, da vsem, ki se hočejo in želijo vrniti, vrnitev tudi omogočimo.« (str. 58) Kljub številnim prizadevanjem društva SVS in preostalih deležnikov, ki so se s predlogi in pobudami obračali na raz- lična ministrstva in državne organe v Sloveniji, do napredka pri vračanju ni prišlo. Vrnitve so bile prepuščene iznajdljivosti posameznikov in njihovih družin, ki jim je SVS pomagala z nasveti pri iskanju služb, stanovanj, izobraževanju, zdravstvu in vključevanju v novo družbeno okolje. Pomoč sta jim nudili Rafaelova družba in Karitas, nekateri duhovniki, prijatelji in sorodniki, ni pa jim pomagal nihče od uradnih predstavnikov slovenske države. Vračanje izseljencev je trajna problematika, ki jo je treba obravnavati sistematično in trajnostno, ne glede na to, kdo je trenutno na oblasti, kdo vodi Urad za Slovence 227marta keršič po svetu in kakšno je politično ozračje v matični domovini ali v državah, od koder se Slovenci vračajo. Treba je oblikovati nacionalno politiko preseljevanja, ki bo priseljencem na dolgi rok zagotovila varnost in možnost stalne naselitve v Sloveniji. Zakon o Slovencih po svetu je prehodil dolgo pot, saj je od prvih pobud iz leta 1997 do uveljavitve zakona leta 2020 prete- klo skoraj četrt stoletja. Temu je botrovalo predvsem premalo politične volje, in kot je navedel msgr. Janez Rihar, »neki 'pra- strah', da bi se v Slovenijo vrnilo preveč Slovencev iz diaspore« (str. 67). Skoraj neverjetno je tudi dejstvo, da predstavniki Slo- vencev po svetu še v letu 2021 nimajo zagotovljenega stalnega predstavnika v slovenskem parlamentu. Številne zahvale, priznanja in pohvale društvu SVS in njenim posameznim članom skozi tri desetletja delovanja kažejo na to, da je društvo v tem obdobju odigralo veliko vlogo in še vedno deluje kot nepogrešljiv vezni člen med Slovenci po svetu in matično domovino. Monografija je nastajala več let in želi biti skromen dar ob slovenskem državnem jubileju ter praznovanju 30. obletnice slovenske samostojnosti. Predstavlja dragocen prispevek k vpogledu v življenje in vračanje slovenskih izseljencev. Aktu- alnost tega vprašanja presega delo posameznikov, društev ter nevladnih organizacij in stopa na nacionalno raven, zato re- ševanje odprtih vprašanj zahteva aktivno vključitev slovenske države in njenih organov. Marta Keršič