Vojna. UČITELJI-VOJAKI. Mnogo slovenskih učiteljev po vseh slovenskih pokrajinah se je nemudoma odzvalo cesarjevemu klicu in je odhitelo — pustivši domove in rodovine — pod orožje. Pod prapori avstrijske vojske zbrani naši tovariši sedaj dejanjsko izpričujejo svoj patriotizem, katerega prve iskre so užigali v tisočih domovini in cesarju zvestih src, ki danes bijejo pod vojaško suknjo! To splošno navdušenje, ki sedaj valovi po vsej naši širni očetnjavi, je produkt patriotičnega požrtvovalnega delovanja slovenskega učiteljstva! Tako se tiho, a smotreno delo slovenskega učiteljstva kaže v teh težkih časih v plamenečem domoljubju in v neomajni vdanosti do cesarja, da lahko s ponosom vzklikamo: »Slovensko učitelistvo, tvoje vzgojno delovanje po slovenskih šolah ni bilo zaman!« — Zmaga, ki jo pribori orožje avstrijske vojske, je v veliki meri zasluga slovenskega učiteljstva, ki ni in ne bo zamudilo nobene prilike, da se srca slovenske mladine ne navzamejo iskrene domovinske ljubezni, ki je pripravljena za dom in vladarja žrtvovati iraetje in življenje! Tovariši-vojaki! Spremlja naj vas v bojnem viharju sreča junaška! V polni meri boste izvršili svojo patriotično dolžnost, pripravljeni, za domovino in cesarja žrtvovati najdražje, kar imate — svoje življenje! Ko se vrnete zmagovalci, poprimete zopet tam, kjer je bilo vaše delovanje prekinjeno — vzgajali boste naš slovenski rod v smislu besed: »Hrib se omaja in hrast, zvestoba Slovencev ne .ane!« Učitelji, ki niso zaradi starosti ali bolezni pozvani na vojaško službovanje, izVršujejo doma svojo patriotično dolžnost: tolažijo, navdušujejo, pomagajo, poučujejo Uudstvo, kolikor ga ni pod orožjem. V teh resnih časih je iznova dokazana resnica: Slovensko učiteljstvo ie državno misel goječ, pospešuioč in vzdržuK>č eleraent! PROŠNJA DO DEŽELNEGA ODBORA KRANJSKEGA. »Slovenski Narod« z dne 4. t. m., štev. 179,, piše iz učiteljskih krogov; Mnogo kranjskih učiteljev je šlo pod zastave. Vzeli so s seboj pogum, srčnost in vdanost, zvestobo in ljubezen do prestola — pa prazne žepe. Teh sirotnikov nihče ne pozna razen šolski voditelji, ki so jim v skrajni sili posodili par petakov (veliko sami ne utrpe). Vsak kmetiški sin je na boljšem, kakor so naši učitelji-vojaki, ki so poklicani pod zastave. Sleherni oče in mati stisne odhajajočemu sinu v roke petak ali desetak, naši učitelji so šli na počitnice z zavestjo, da jim šolsko vodstvo pošlje dne 1. avgusta plačo. Res smo jim prvega poslali denar, toda naj sliši svet in naj strmi nad tem, da je voditelj enemu vojaku poslal 5 kron, drugemu, očetu dveh otrokj je pa vodstvo poslalo njegovi soprogi 41 K. Mnogi učitelji, ki so poklicani k vojakom, imajo za pouk v obrt. na~ daljevalni šoli zasluženih po 240 do 400 K. V teh žalostnih in resnih časih bi bilo pač lepo in vse hvale vredno, da bi veleslavni deželni odbor blagovolil doposlati takoj letno podporo obrtnim nadaljevalnim šolam; gospoda nadzornika Š u b i c in V es e 1 naj pa to izposlujeta pri c. kr. ministrstvu za javna dela. Bis dat, qui cito dat! V tem času mora učiteljstvo točno izvrševati svoje plačilne obveznosti, zakaj vsakdo hiti in skrbi, da dobi inventirani denar. NAŠ CESAR. V ospredju javnosti vse Evrope stoji vzvišena oseba našega cesarja. Povsod zro nanj s častjo, njegovi narodi pa se ga oklepajo v sinovski vdanosti. Kadarkoli se je te dni prikazal na Dunaju ali v Išlu, ga je množica navdušeno sprejela. V četrtek preteklega tedna je prispel cesar na Dunaj. Pred kolodvorom ga je pričakoval ves mestni svet dunajski in po potu do Schonbruna je stala nepregledna množica, ki je z viharnim navdušenjem pozdravljala priljubljenega vladarja. V Schonbrunu je pozdravil cesarja dunajski župan dr. Weiskirchner v navzočnosti najraznovrstnejših društev. Cesarjeva vožnja do Schonbruna je bila prava triumfalna pot. Dr. Weiskirchner je pozdravil cesarja s patriotičnim nagovorom, v katerem je izrazil vdanost prebivalstva in mu zaklical: »Dobro došel v sredi zvestih Dunajčanov!« Tudi na poti iz Išla na Dunaj je na vseh kolodvorih prebivalstvo navdušeno pozdravljalo cesarja. V Lincu se je zbrala ob progi cela garnizija, in skozi ta trdni špalir svojega vojaštva se je pripeljal vladar na kolodvor, kjer ga je čakal ves častniški zbor, na čelu mu nadvojvoda Josip Ferdinand. Napravilo je nepopisen učinek, ko se je cesar obrnil k častnikom z besedami:. »Veselilo me je, da Vas, gospode, vidim tukaj zbrane. V tej resni uri Vam pravim k slovesu le to, da zaupam v dobrega duha, v vztrajnost in pogumnost svoje armade.« Častniki iso potegnili sablje, in zaorilo je: »Živio naš cesar! Kri in življenje za Nj. Veličanstvo!« Iz cesarjeve okolice se je zvedelo, da je vladar na ppti izjavil: »Zanašam se na svoje narode, na svojo armado. Jaz sera botel mir.« m ZVEZNA POGODBA Z NEMClJO. »Vossische Zeitung« piše o zvezni pogodbi med Avstro-Ogrsko in Nemčijo: Nemško-avstrijska zvezna pogodba je bila sklenjena dne 7. oktobra 1879., objavljena pa dne 3. februarja 1. 1888. V uvodu izjavljata oba vladarja, da hočeta pod vsakim pogojem skrbeti za varnost svojih držav in za mir svojih državljanov in da sta v to svrho sklenila »zvezo miru in vzajemne obrambe«. Člen prvi te pogodbe se glasi: »Ako bi proti pričakovanju in proti odkriti želji obeh visokih pogodnikov eno izmed obeh držav Rusija napadla, sta visoka pogodnika zavezana, si protistransko pomagati z vsemi svojimi vojnimi silami in sklepati mir samo v skupnem sporazumljenju.« Potemtakem mora Nemčija Avstriji pomagati, čim bo le-to napadla Rusija. Člen II. se nanaša na slučaj, ako bi se Nemčija ali Avstro - Ogrska zapletla v vojno s kako drugo državo kakor z Rusijo. V tej točki so iiksirane določbe samo za slučaj, ako je eden izmed zaveznikov napaden, ne pa za slučaj, ako sam napade. Ako zaveznika napade kak,a tretja država, ne sme drugi zaveznik napadalcu pomagati, marveč mora proti svojemu pogodniku varovati »najmanj blagohotno nevtralnost.« Na to se naglaša v členu II. f »Ako pa v takem slučaju napadajočo državo podpira Rusija, bodisi v obliki aktivne korporacije, bodisi z vojaškimi odredbami, ki ugrožajo napadeno državo, stopijo v veljavo določbe člena I., to se pravi, zaveznika se rnorata protistransko podpirati z vsemi svojimi vojnimi silami in skleniti mir le v protistranskem skupnem sporazumljenju.« » PAZITE NA PREKUCUŠKE ELEMENTE! Dunaj 2. (Kor.) Po zanesljivih poročilih se potika v naši monarhiji veliko število prekucuških elementov, ki ogrožajo v največji meri javno in državno varstvo. Zaradi tega se pozivlja vse, da naj gredo uradnim organom po svojih patriotičnih čuvstvih dolžnosti v vsakem oziru na roko, da se ti splošno nevarni elementi iztrebijo in napravijo neškcKlljivi. Z živo pazljivostjo in pozornostjo v vsakem oziru pripomore lahko vsak k uspehom in dobremu izidu državne akcije. Seriozna poročila v imenovani smeri se lahko naslavljajo na v vojnem ministrstvu uradujoči vojni nadzorovalni urad (Kriegsiiber- wachungsamt). #: oklic ministra za uk na akadamišk:o mladež. Dunaj 29. (Kor.) Minister za uk je izdal na akademiško mladež ta-le oklic: Akademiška mladež! Vojna ie napovedana! Hud in nespravljiv sovražnik monarhije že leta in leta ruje, zaničevaje pravico ter ne zmenč se za zapoved glede nravnosti in kulture ter se na vse pretvege trudi, da bi nam odtrgal nekaj naše teritorialne posesti, dasi nam je to sam že davno internacionalno pripoznal. V dosego njegovega cilja naj bi mu služib zavajanje neizkušene mladine, lopovstvo in nasilje ter cela vrsta politiških atentatov. Njegovi morilni krogli je zapadla oseba nadvojvode prestolonaslednika. V goreči iznenadi nad razkrinkanimi lopovščinami in potrto sveto pravico je zgrabila monarhija za orožje. Ona vihti meč v pravičnem boju, da si osigura za vso prihodnjost nedotakljivo posest, pridobljeno s kulturnim delom skozi desetletja in desetletja. Akademiška mladež! Del vas je slušal klicu vrhovnega poglavarja, se bojuje y yrstah vojske našega cesarja in bo go- tovo uplel marsikatero vejico v svoj lovorjev venec. Naj bi tudi oni, ki niso pod zastavo, pa bi se lahko aktivno udeležili vojnih operacij, ne zaostali za svojimi sobojevniki v patriotičnem navdušenju. Tudi istim, ki niso šli v boj, ie dosti priložnonosti dane, delati za domovino, bodisi da posveti svoje moči prostovoljni strežnji bolnikov, bodisi da se stavi na razpolago javni upravi ter pomaga zamašiti votline ki so nastale poodhodu bojevnikovkarmadi, bodisi da pomaga pri kakem drugem socialnem pomožnem delu. Kar je v katerega moči, to naj stori za boga, cesarja in domovino. Vsak naj bo darežljiv, trden, zvest in pripraven za delo na svojem mestu, zakaj gre tudi za njegov in njegove bodočnosti blagor, in železne vojne kocke padajo zanj in proti njemu. Akademiška mladež! Spominjaj se v usodetežki uri vzvišene velikosti preteklosti, dolžnosti in dela, sreče in blagoslova prihodnjosti. Po tem se ravnaj! Potem je mir zopet pridobljen in zagotovljen ter čast in slava domovine tudi tvoje delo. Dunaj, dne 28. julija 1914. Hussarek m. p. * AVSTRIJSKO DRUŠTVO RDEČEGA KRIZA. Pomagajte našim vojakotm! Kocka je padla! Potrpljivost Avstro - Ogrske, ki jo je občudovala vsa Evropa, je bila brez vspeha, brezuspešno je bilo upanje, da se Srbija mirnim potom spametuje. Cesar je poklical naše sinove pod zastave. Pogumno, navdušeno se bodo borili, žrtvovali bodo — ako zahteva božja previdnost — življenje in zdravje za avstrijske narode, za nas! Zato je naša sveta dolžnost, da se v teh dneh spominjamo svoje slavne armade, ki gre na vojno, da z božjo pomočjo zmaga! Vsak deželan brez razlike narodnosti, vere ali stranke naj pomaga lajšati trpljenje onih hrabrih, ki bodo v boju za doraovino ranjeni ali kl bodo zboleli. V Avstriji so moški in ženske vedno s plemenito požrtvovalnostjo izpolnjevali to sveto dolžnost. Zato kličemo vsem, ki so dobrega srca:t Pomagajte našim vo}akom!  Pošiljajte denar, obvezila, žhrila, krepčila! Da pa to delo usmiljenja, h kateremu naj vsakdo pripomore, doseže svoj namen, je treba enotne in velike akcije. Zakaj vsako cepljenje moči slabi kakor v vojni, tako tudi pri delih usmiljenja. Da se organizira in varuje ta edinost in skupnost pomoči vojski, se je svoje dni na podlagi genfske pogodbe ustanovilo pod pokroviteljstvom našega presvetlega cesarja avstrijsko društvo Rdečega križa. Dolžnost avstrijskega Rdečega križa ]e torej pokazati svojo delavnost. Da pa izpolni to svoio težko misijo, se obrača na vse družbe, korporacije, društva in posameznike, ki hočejo v dejanju pokazati svoj patriotični čut, v sledečo prošnjo: Darila v denarju in tudi vse druge darove blagovolite pošiljati najbližnjemu društvu ali podružnici avstrijskega društva Rdečega križa. Le tem potom je mogoče doseči blagi namen darovalcev. Težka je naloga Avstrijskega Rdečega križa. Le tedaj jo je mogoče izpolniti, če pomaga vsakdo po svojih močeh — in če hitro pomaga. Iz vojne setve naj vzcvete človekoIjubje! To hočemo gojiti po geslu našega pfeUubega vladarja: Z združenimi rhočmi! Od zvezinega vodstva Avstrijskega društva Rdečega križa. IVAN KELC: B Moji poizkusi povzdige šolskega ebiska na šoli v Novi Štifti. Znano nam je vsem žalostno dejstvo, da figurira naš okraj še vedno med istimi na Štajerskem, ki izkazujejo najvišje odstotke analfabetov. Gotovo je tudi, da mora vsakega, za blagor in vsestranski napredek naroda globoko sočutje imajočega, boleti v dno srca to neugodno, a — žal! — resnično dejstvo. Vsak tak si bo na vso moč prizadeval ob vsaki priliki, kolikor najhitreje in najbolj mogoče zacefiti to grdo rakrano na bednem telesu slovenskega naroda, posebno še našega okraja. Delal bo z vso požrtvovalnostjo in neuklonjeno vztrajnostjo na to, da prežene duševno temo od našega naroda ter ga dovede do vedno svetlejše luči — ne samo gmotne, nego še posebno do duševne samostalnosti. Zopet smo v tem oziru na to trudapolno delavnost poklicani mi učitelji, pionirji narodove prosvete. Hočemo pa doseči kaj povoljnega, nam je treba poiskati najprej vzroke tej, vsega obžalovanja vredne prikazni. Ko smo jih po natanenem, vsestranskem preiskovanju zasledili, bode naša dolžnost, da jih kolikor mogoče popolnoma iztrebimo, in sicer z veliko previdnostjo, nikoli in nikogar ža1-eč, a temeljito in ako res ni drugače mogoče, z vso odločnostjo in strogostjo, ali vedno le v zakonito določenih mejah. Samo ob sebi je umevno, da ne bo naobraženec s prostim ljudstvom nikoli postopal sirovo. S sirovostjo se še ni doseglo nikoli nič zadovoljivega in istinito popolnega, polovičarstvo in s silo uklonjen tilnik pa ne moreta nikoli dosegati in doseči pravih smotrov. Neuspešnemu delovanju v šoli je najčešče vzrok nenaobraženost in nevednost prostega ljudstva. Ker se samo ni učilo ničesar in hoče zaradi tega vedno vse delati po starem kopitu, mu nikakor ne gre v glavo, čemu je neki šola: za nič drugega ne, nego da mnogo stane, otroci tratijo čas, se ne uče delati itd. Tako duševno zaostalo ljudstvo je treba ob vsaki priliki poučevati, kako potrebni so razni nauki — ne samo krščanski nauk — za vsakdanje življenje vsakemu človeku, tudi najnižjemu. Pripovedovati in dokazovati se mora na zgledih vsakdanjega življenja, kakšen siromak je, kdor ne zna nič čitati, pisati in vsaj za silo računati; za vsako malenkost se mora zatekati za pomoč k drugim, gubiti čas in denar ter nepoklicancem mnogokrat zaupati svoje lastne skrivnosti in intimne tajnosti. Srečnim se lahko šteje, kdor pri tem naleti na poštenjaka. Koliko zla mu lahko provzroči hudoben hinavec. S takim in enakira poučevanjem si učitelj pridobiva med ljudstvom, akoravno počasno, a vsaj vedno močneja in sigurneja tla za ugodnejšo sodbo o šoli in njenih prekoristnih vrlinah. Dandanašnji lahko učitelju mnogo pripomorejo k temu tisti, ki služijo ali so služili pri vojakih, ki morajo s trebuhom za kruhom v oddaljene kraje, češ, koliko laglje in bolje žive oni, ki so se kaj naučili v šoli. Imam več takšnih, ki samo zaradi tega radi pošiljajo otroke v šolo, akoravno je njim samim nekdaj jako mrzela; izkušnja je tudi dobra učiteljica Ijudem, a mnogokrat pridejo prepozno do pravega spoznanja. Prostemu ljudstvu ni popolnem zameriti, da mu še mrzi šola, da jo smatra za neko nepotrebno zlo in še ne pojmuje vzvišene naloge, ki jo mora šola dosezati s svojim poučevanjem in vzgajanjem mladine. Znano je namreč nam vsem, kako po mačehovsko se je posebno med nami Slovenci postopalo glede ljudskih in tudi višjih šol. Zgodovina — za naš narod tožne preteklosti, nas uči, da so si vsi gotovi sloji z vso silo vedno prizadevali in si še prizadevajo obdržati prosto ljudstvo v kolikor najbolj mogoče duševni temi, brez zavednosti in dolžnosti do samega sebe, da so ga tem lažje izkoriščali v svoje sebične namene lahkoživosti, udobnosti in razkošja. In akoravno pravijo, da smo pred Bogom vsi enaki, bi moralo po mnenju takšnih izkoriščevalcev in lahkoživcev ostati prosto ljudstvo hlapčevsko in po pasje vdano takšnim sebičnežem. Proti takim slojem zlobnih izkoriščevalcev brezobzirno z vsemi zakonitimi sredstvi v neizprosen boj! Kaj pomagajo vsi lepi zakoni bodisi z 81etnim ali 61etnim šolskim obiskovanjem, čemu je izvleček šolskih zakonov na zadnii strani šolskih naznanil, kako bi naj ugodno vplivala na prosto ljudstvo več ali manj občutna kaznovanja glede šolskih zamud, ako Ijudstvo nima še nikakršnega pravega pojma o vzvišeni nalogi šole, po kateri se ima doseči vsestranski blagor vseh in vsakega?! In ko so se jete ustanavljati šole za prosto ljudstvo, se je našlo le preveč vplivnih moči, ki so ovirale naravni razvoj šolstva posebno med Slovenci, in sicer s tem, da so v šoli preveč potujčevali ter nalašč pošiljali med slovenski narod njegovega jezika nevešče učitelje, protežirali potujčevalce itd. Ni mogoče misliti, da bi se na takšnih šolah moglo doseči kaj za narodov napredek koristnega. S tožnim srcem sem večkrat poslušal, kako mi je pravil moj pokojni oče, da za njegovega ljudskošolskega pohajanja niso smeli celo v postem času med seboj govoriti otroci drugače nego nemški. In ker tudi takrat, kakor dandanes še ni manjkalo ovaduhov, je bil zasačenec po takratni navadi ostro kaznovan in vrhutega so mu obesili na prsi tablico z napisom »Esel« in ga postavili na sramotni oder pred ves razred. Tožna nam majka! Niti pri Culukafrih se ne pripeti kaj enakega. — Ako še pomislimo, da takrat še ni bila urejena obveznost šolskega obiska ter da so mladino poučevali nezmožni in neomikani ljudje, časih kak korporal, črevljar, krojač itd., se ne moremo čuditi, da je naše ljudstvo tako zaostalo v naobrazbi ža drugimi, v tem oziru mnogo srečnejšiml narodi. Ako se je ubogim Slovencem v tem oziru godilo slabo na odprtih krajih, nahajajočih se blizu večjih ali manjših prometnih sredin, kako se ie šele godilo ljudem v goratih, zakotnih, skritih, skoraj od vseh pozabljenih krajih! Takšni so bili popolnoma prepuščeni samim sebi, in najslabše se je godilo zopet Slovencem. V naši deželi je prav dobro v tem oziru preskrbljeno še celo v bolj. goratih in oddaljenih krajih Gornjega Štajerja, čemur je dokaz, da se nikjer med temi ne nahaja toliko analfabetov, kakor ravno med nami Slovenci. A ne zavidajmo Nemcev, nego storimo vsak po svoji moči svojo dolžnost in kmalu bodo naši prosti ljudje kot mnogo bolje nadarjeni prekosili nemške v vsakem oziru, in šola bo pridobila mnogo na ugledu, učiteljstvo na spoštovanju. V tem oziru nam bo še neizmerno mnogo storiti, posebno še za to, ker Slovenci nimajo nikogar, na katerega bi se mogli obrniti za pomoč v tem oziru, nego so prepuščeni samim sebi, morajo skrbeti sami iz sebe za višjo naobraženost ljudstva in kar so dosegli v kulturnem oziru, so dosegli edino le s svojo lastno močjo, vztrajnostjo in požrtvovalnostjo, boreč se poleg tega. le premnogokrat proti največjim oviram in zaprekam. Poleg vseh navedenih neugodnosti, ki so vzrok nizkemu stanju naobrazbe med našim ljudstvom, ne smemo vendar nikdar obupati glede dosege povoljnega uspeha. Ravno mi učitelji-vzgojevalci narodove bodočnosti smo y prvi vrsti in najveliavnejši vrsti poklicani ne glede niti na levo niti na desno, da zacelimo vsaj sčasoma skelečo rano, po krutih sebičnežih in izkoriščevalcih našemu ljudstvu zadano. Mi, ki smo izšli iz naroda in nam je usoda odločila živeti med narodom, imamo najsvetejšo dolžnost z vsemi močmi delovati za ta narod v prvi vrsti, da ga dvignemo iz moreče duševne teme do samostalnega mišljenja in delovanja ter kolikor najhitreje mogoče očistimo ga grde, črne pege — najštevilnejšega analfabetizma. Celimo rane, kjer so bratu zadane, to je nas vseh, to je vsakega naobraženca najsvetejša dolžnost! Po vsem navedenem in opiraje se na to, naj navedem, kako sem dovedel naše planinsko, od pamtiveka duševno zapiiščeno, a sicer nadarjeno ljudstvo do ugodnih uspehov šolskega obiska. Prišedši 1.  1886. na enorazredno šolo s poldnevnim poukom v Novo Štifto, sem našel šolske razmere v žalostnem, skoraj obupnem stanju. Šolska soba temna, nizka, mokrotna, stanovanje pod streho, v poletju prevroče, pozimi premrzlo. Šola ni imela lastnega sveta, kamor bi mače položilo svojo tačico^ nastanjena je bila v cerkovnikovi hiši. Šolski obisk je bil, da se Bogu usmili! Izmed 109—130 šoloobveznih otrok je pohajalo v najugodnejšem času v šolo dopoldne in popoldne največ do 45. Izvedel sem, da je mnogo takšnih, ki se potepljejo, delajo medtem drugim škodo, spomladi jemljejo ptičke iz gnezd, jih trpinčijo, razdirajo gnezda in bogsigavedi kaj še. Ljudstvo je bilo celo poučeno, da tistim, ki so oddaljeni od šole pol ure, ni treba otrok pošiljati v šolo, kar se je od gotove strani trdilo še pred kratkim časom z namenom, da bi me ljudstvo črtilo, a se ni več posrečilo. — V takšnih razmerah odstranjevati analfabetizem je zelo težavno, a rekel sem si odločno, da mora iti. V dosego tega sem začel stopati vedno bolj v dotiko najprej z veljavnejšemi možmi, četudi v gostilnici. Jel sem z lepa poučevati in poudarjati slabe posledice, ki čakajo njihove otroke in njih sarne, ako ne bodo pošiljali otrok v šolo. Sami jih doma ne morejo poučevati zaradi pomanjkanja časa in k temu potrebne naobrazbe. Opozarjal sem jih, da imajo s tem, da ne pošiljajo otrok v šolo, najmanj dvojno, da, celo trojno škodo, ker morajo plačevati za šolske potrebščine, otroci se ničesar ne nauče, neumnost pa je najdražje zlo na svetu, a povrhu še znajo biti kaznovani. Opominjal sem jih pri vsaki priliki, da je šolski zakon ravno tako potrjen od presvetlega cesarja in smo mu ravno tako dolžni pokorščine, kakor glede pobiranja davkov, nabiranja novincev za vojsko itd. Oporekalo se mi je, ako se bodo vsi učili, kdo bo delal, kmet mora delati, ako je učen, ne dela nič, gre po svetu itd., doma pa primanjkuje delavcev. Odgovarjal sem jim, da ravno takšni, ki dobi v šoli veselje do učenja, bo imel tudi poznej veselje do dela, in kdor je učeneji, bo tudi spretneji pri delu, znal bo dobro preračuniti, kako se ga mora Iotiti pravilno, da bo na lažji, a obenem sigurneji in povoljneji način dosegel povoljen uspeh, sicer pa je vsak svoje sreče kovač. Ako je kdo res prisiIjen — kar še tukaj hvala Bogu ravno ni — da mora s trebuhom za kruhom, bo naobraženeji tudi med tujimi ljudmi in v tujih razmerah izhajal v vsakem oziru lažje nego neomikanec, in ga ne bo vsak neugoden slučaj spravil v nadloge ali celo obup, vedel si bo pomagati tudi v še tako neugodnih nezgodah. Ljudstvo se je začelo zanimati po takih pogovorih in dokazovanjih ter jelo vedno boljinbolj pošiljati otroke v šolo. V šoli sem pa vedno gledal, da sem bil tudi kolikortoliko mož na svojem mestu. Poučeval sem intenzivno, zanimivo, prepričevalno in razumljivo, delal otrokom na vsakojak način veselje do učenja, jim delal veselje s prijaznim vedenjem do njih, pustil v odmorih porajati in jih sam navajal k temu. Otroci so dobivali vedno večje veselje do šole, se niso več potepali, ne delali škode in grozovitosti nad nedolžnimi živalcami, doma so kazali staršem in pripovedovali, kaj so se naučili v šoli, in tako je nastajala vez med učenci, starši in menoj vedno odkritosrčnejša, prijaznejša, ljubeznivejša. Ugled je pridobivala šola, spoštovanje moja malenkost. Zanikrnežev je bilo vedno man], a najbolj zanikrne in nepokorne šolskim zakonom, sem pustil kaznovati, in sicer neko leto v začetku svojega službovanja 45 strank. Te so zaradi tega izprevidele, da znam postati tudi odločen, ako ne • gre drugače, in vdale so se. Kakor povsod, so bili tudi pri nas trmoglavi nezadovoljneži, ki niso hoteli uvideti dobrote, ki jo daje šola, in me celo mrzeli, da, črtili in se hudovali nad menoj. Oplašiti se jim nisem dal, nego sem gledal, da tudi te ysekakor dobim na svojo stran. Z otroki takšnih staršev sem bil še prijazneji in dobrotljiveji, poučeval jih tem intenzivneje ter vzgajal k lepemu, človekoljubnemu vedenju tem odločneje, in na ta način so postali ti otroci zlat most, po katerem se je priselila v srca sfaršev ljubezen in spoštovanje ne samo do šole, nego tudi do mene samega. Da si ljudstvo in po njem otroke še bolj navežem na šolo, nisem bil prestrog glede zamud, kadar so starši otroke brez škode za njihovo zdravje potrebovali doma pri delu, samo naznaniti so mi morali to. Šel sem vedno tudi izven šolskega posla ljudem radevolje na roko in jim pomagal, kjer sem le znal in mogel. S takim in enakim ravnanjem sem si pridobil srca vseh domačinov in smelo rečem, da nimam med vsemi domačimi župljani niti enega nasprotnika in še manj sovražnika— v šolskih zadevah, akoravno sem s potrpežljivostjo, vztrajnostjo in tudi požrtvovalnostjo dosegel, da je sedaj v Novi Štifti lepo, moderno šolsko poslopje, pri- rejeno za trirazrednico in dva vrta, kar je za ta sicer sktit, a krasen kraj velika pri- dobitev. Črti me pa morebiti kateri zaradi politiškega naziranja, za to se ne zmenim, v tem oziru je odprta vsakemu svobodna pot. — Samo — značajnost nad vse! Iz naie organizadie. Štajersko. Zborovanje na tiumu dne 16. julija \. I. Ormoškega učiteljskega društva. »Ti, kaj pa pomeni ogenj? Meni se je vso noč o ognju sanjalo!« vprašam, v postelji ležeč, svojo soprogo, ki me je z ropotanjem kavnih skodelic zbudila. »Če si videl samo ogenj,« pravi moja Pitija, »pomeni to veselje, če pa si videl samo dim, pa pomeni to nesrečo ali žalost.« »Pravzaprav nisem videl ne ognja ne dima, ampak samo ognjeni sij ali žar na nebu.« — »Tega pa ne vem!« — »Pa jaz vem! Danes ne bo na Humu nič, ne veselja, ne žalosti, ne zborovanja, ampak slabo vreme!« To svojo modrost sem čital prejšnji dan na vremeniku, ki je rapidno padal. »Bedak je vsak, ki gre danes z doma!« sem rekel, ko sem se ozrl proti Pohorju, Kozjaku, Donatiju in proti njegovi pajdašici Ivančici; vse je bilo v megli. Postal sem slabe volje, menda zato, ker ni hotel nobeden reči: »Ostanimo doma!« Jaz pa tudi nisem hotel! Obadi so se srdito vame zaganjali, jaz pa sem ravno tako jezno klatil po njih; marsikateri je zletel mrtev v travo. Mrcine! 2e čez dvajset minut nas je začelo škropiti. Pri prvi koči je naša gdč. učiteljica sedla na hlod, da bi si preobula lakaste šoljnčke. To mi je malo potolažilo mojo jezo; ne da bi ji ravno privoščil, pa vendar. Čakati nisem hotel. Trmasto sem rogovilil naprej po rožju. Za nami pa je votlo grmelo. Z vedno daljšimi koraki smo jo pobirali proti Humu. Nevihta pa za nami! Težko srno sopli v breg! Nos je bil premalo; morali smo odpreti usta. K zadnjemu smo pa pihali že na vse luknjice. Tu pa ¦— ravno sem zavil okolo ogla kumske šole — je udarila strela. Porekarjevega mačka je vrgel meter kvišku, jaz bi skoro telebnil ob zid, sosedu Praprotniku pa je strela ubila dve goveii živini in eno žrebico. Bogme, to je gola istina! Naše dame pa so kar na mestu odrevenele. No, in potem smo zborovali! I. Predsednik tov. Rajšp je najprej iz111 svojo jezo nad vremenom. kakor je malo poprej ono nad njim svojo mokroto. Sklepčnost smo si ustvarili takole: najprej smo odšteli vse člane, ki so na dopustu ali pa so bolni ali pa imajo zaprto šolo; potem smo polovičili. Za tem se spominiaJ tov. predsednik pokojftega prestolonaslednika nadvojvode Franca Ferdinanda, ki mu stoječi poslušalci zakličejo trikratni »Slava!« Podpredsednik tov. Porekar pozdravi društvo v imenu humskega učiteljstva, za kar se mu tovariš predsednik zahvali, kakor tudi za Iepo dekoracijo. Poročilo tajnika se preloži na prihodnje zborovanje. II. Pri dopisih omeni tov. Najžar, da je tvrdka Peteršič v Ptuju založila Zahlungsliste v slovenskem jeziku. Dokler ne dobimo od šol. oblasti slovenskih, si jih moramo sami kupovati, kakor prej pobotnice. Zapisnik uradne konference — tudi glava — se bo odslej pisal slovensko, in le tisto, kar bo g. predsednik govoril nemško, se bo zapisalo v tem jeziku. O zapisnikarju za letošnjo uradno konferenco se domenimo na poti v Ptuj. Natančneje o dopisih se bo referiraloi na prihodnjem zborovanju. III. Tov. predsednik pojasnjuje vse stransko osnutek za regulacijo učiteljskih plač. Zborovalci se mu presrčno zahvalijo za temeljito in jasno podavanje. IV. Tov. Zolnir pravi, da bo on kot referent na uradni konferenci opozarjal  rta vrline in hibe Widrove in Krulčeve Začetnice, a konferenca sama se naj na podlagi tega odloči za eno izmed obeh. V. Delegatom Zaveze se izvoli tov.  Najžar, namestnikom pa tov. Rosina. De- legatu se plača voznina in osem kron dnevno. VI. Slučajnosti odpadejo. Sklep zborovanja ob sedmi uri zve- čer. * Komaj smo bili zunaj šole in nas je zagledala nebeška artilerija, že je iznova _ačela paliti svoje topove ter streljati iz oblaka v oblak, da je bučalo po nebeškem svodu. Mi smo bili te slave malo veseli, zakaj: dve uri hoda, je sama voda ... Tov. predsednik se je pogumno bojeval z vetrom za svoj havelok. Mi za njim! Sve;st si svoje dolžnosti, je hitro spustil par gueev na nas hrabre, pogumne in nepogubljene, sem si mislil jaz, zakaj vedno huje se je bliskalo in je treskalo. Koj za njim se je vzdignil tajnik tov. Rosina, ki se je spominjal s solzami v očeh — kakor narn je sam zatrjeval — da je letos minilo dvajset let, odkar hodi na Hum k tov. Porekarju po njegove očetovsko-tovariške nauke, in na njegove slastne in neprecenljive koline. »Pa na lov sva tudi hodila,« mu je hitel zatrjevati tov. Porekar z drhtečim glasom v svoji zahvali, »in da ne boš živel sam, naj živi še tvoja...« Bilo je divno! — V tem pa je tov. Rajšp odšel in z njim drugi; šli so v svojo lastno pogubo, kakor mi je pozneje pisal tov. predsednik, zakaj pogubljeni so bili notri do kože. Lilo pa je, lilo in lilo, da so se napolnili vsi jarki in klanci, in je yoda odmah preplavila ceste in travnike. Kaj čuda, če se je napolnila do vrha tudi moja čaša bridkosti, ki sem jo moral danes izprazniti do dna ter na Humu — prenočiti... Gen. rep.