V UWl I k ti ■ I
uhaja ni »»IJa » Mari-
I. ..rn liri" poiiljanja na
II. .111 1.1 v.i* Uto Mgl. _ k, j:. pol Utn ..*„-.. M •■Irt Uta . g .. in ..
pošti
».* Uto 10 (1. — k,
M Uta .    „   -■ „
• fitt |«ta t ,. 00 „
st. 115.
v Mariboru 31. deoembra Ijsojs.
<)/Tini:tln:
/t t if l ln. Ivtttopn
ml 1 ur plavaj« ■ kr., h «0 MM Ikrat. :. ki. H «,> ti<k4 -.'krat. 4 kr. 4« M tinka Skiai • M c pt im .Miko v placu j»jo po proHtom.
TeoaJ 1.
Na starega leta dan.
Mnogo jo revo in mnogo nesrečo na svetu, vsak ima svoje gorje Kako bi torej čudo bilo, ko bi tudi časnikar ne imel svojih nadlog, ktero posebno čuti, keđar na koncu ene dobe razgleduje svojo delo in primerja svojo dobro voljo, svoj trud, svoje upanje do vspoha in poboljška in pa — sad svojega truda. Saj ima nalogo, da kakor grški pevec Tirteus navdu šujo zveste vojake za blagost domovine boreče se. nalogo,, da je vedno ' prvi vrsti borilcev in rnzpostavlja svoje čete in ostri, svoje-pušiee tik pred čelom nevarnega osebnega sovražnika, strah in grozo širečega g. državnega pravnika, nalogo, da kesne in mudne priganja z vso ostroatjo svojega orožja in brezobzirno črno kri svojega tintnika preliva.
In vse to niso lehkosti Žalostni hipi pridejo čezenj. Ako namreč vidi, da se njegovi soboritelji obnašajo tako. da se pravična stvar bolj pogubi kakor k zmagi tira, ako vidi, da je ta in ta. ki mu je narod zaupal, grd sebičen izdajalec na reči drage domovine, ako vidi, da je zopet in zopet njegov iz globočine prepričanja in rodoljubne duše izvirajoč glas — le glas samotnega preroka v odljiidui puščavi : žuga mu nevarnost neupanja. ln ubogi črv smrti si zastonj želi, da bi kakor Orfeua kamenje, omečil in vnel zaspana in neobčutna srca mnogih rojakov.
Pa, da „Slov. Narod", kteremu se vroča kri očita, ne postane še sentimentalen, ne bomo enacib otožnih premišljevanj gojili, temuč hočemo s hladno krvjo ozreti se nazaj, kakor popotnik,- ki je na vrh onega hriba prišel ter vesel in resen gleda vijočo se stezo, ktero je prehodil. In kakor tak potnik radostno vidi, da je nekaj pota za seboj pustil ter bliže do svojega namena prišel, tako menda ni preveč rečeno, če tudi Slovenci pravimo, da smo v nekterili stvareb v tem letu napredovali, da si zopet ne moremo tajiti , da je nekaj obteževajočega in nezdravega na nas in naši reči. „Samo liunpje so pohlevni" — pravi Gothe, in menda ni greh, če tudi „S1. Nar." na koncu svojega prvega leta pokonci glavo vzdigne in z dobro vestjo pravi: Kar sem mogel, sem storil.
Kako je bilo politično stanje Slovencev, to je znano. Z našimi državnimi poslanci, kteri so se dali pre- preziiačajiieinu dr. Klunu pregovoriti in so javno pobegnili v dualistični tabor, z njimi ni šla po ogromni večini niti slov. inteligencija niti narod slovenski, kteremu so isti gospodje poslanci nekoliko dni prej pridigovali nasprotno. Prišlo je bilo tako daleč, da je gospod Svetec, kteri je že mislil, da vse Slovence in njih politiko lehko iz levega žepa v desnoga preklada, kakor so mu zljubi, svoje prejšnje federalistično načelo zasmehoval in cekine obetal tistemu, ki federalističen program naredi, da se mu ljudje (kteriV) ne bodo smijali." Koje „Slov. Narod." vkljub njegovemu obetanju cekina, zvest ostal preverjenju Slovencev, da nam je prihodnosti le upati, ako se držimo politike, kakoršno imajo Slovanje, ko so ni ustrašil vseli groženj velemodrega gospoda, žugalo so mu je spodko-panje tal. In da si je gospod Svetec trdil v neki ljubljanski družbi, da vsi sodelavci pri „Slov. Narodu" niso pol moža vredni (menda, ker se za ustavo ne navdušujejo), upamo vendar da bode tudi on k spoznanju prišel, da imajo k narodnemu življenju vzbujeni Slovenci toliko svoliodouinja v sebi, da. se tudi potem ene in isle politike drže. če eden izmed njih. nnigari da je državni poslanec, pobegne v neslovenski tabor. — Mi nismo hoteli Svetčovega cekina zaslužiti, ter nismo delali federalističnega programa, nikakor morda za to ne, ker bi nas bilo strah smijanja Svetčevih novih prijateljev, temuč ker vemo, da se mora z novim zdanjini stanjem račiuiiti, čeravno ne mislimo tacih koncesij in tacega vdanja v božjo voljo, kakor oni. Princip federalizma in politične veljavnosti slovansko-avstrijskib narodov pak smo zvesto varovali, ln kakor je že oni gospod s „političninii otročaji" okolo sebe metal, doseženo je vendar to, da bodo državni poslanci ter Svetec s svojim ustavoljubjoni po Sloveniji zastonj večine iskali za sebe. Doseženo je kolikor toliko, da smo Slovenci po inod v politični diskusiji ostali, česar naši poslanci, ki sede* v državnem zboru, kakor da bi naš narod dotad na cveticah spal, gotovo niso krivi. No sme se vgnezditi navada, povdarjati osebne zasluge, kakor se pri nas prerado godi. Zasluge za pregnanje vsakega opatije do narodnega delovanja in vzbujo za širjenje napredka pripisujemo celoti naših dopisnikov in bralcev, našemu narodu, ter želimo, da bi se likoreninila misel, da le v zvezi s celini narodom, v brezobzirnosti na posanino osebnost in vodnim pre (ločevanjem naše bodočnosti in ohranitve naše v veliko nevarnost stavljeio narodnosti nas more rešiti, ako smo zraven delavni in ne zahajamo na ^Ota, kterih se samo naši sovražniki vesele.
Važne dogodbe, za vzbujenjc narodne zavesti in razšiijoijo političnih teženj našega naroda, so bili trije veliki slov. tabori v Ljutomeru. ŽaVcu in Šempasu. Zalibog. tla zreli politiki v čisto slovenski ifranjski ni80 nobenega koraka storili za napravo taborov. Upamo, da ti trije tabori niso bili zadnji. Razvil se se je tu slovenski program . oglasila se javno naprvo točka o zedinjenji Slovencev, ktero je med vsemi dozdanjimi listi, naš vedno z vso odločnostjo zastopal in povdarjal, da se ima med narod razširiti. da bomo stali kot en mož za njo.
In baš to je bilo „SIov. Narodu" glavno vodilo v vsem njegovem delovanji. Vemo in izvemo že od tu in tam. da nekteri tirjajo razgovarjanje cerkvenih vprašanj, kteregn v našem listu ni bilo,   Vemo, da nekteri Slo-
venci, ki zraven tega pravijo, da ljubijo svojo .lamovino. delajo proti listu m namesti, da bi naročnikov pridobili, da bi m. ustanovil dnevnik in dostojen brambovec narodnih pravic družim dnevnikom nasprot . odgovarjaj.« nam naročnike. Mi mislimo, da to niso pravi domoljubi. Mi mislimo, daje naša narodnost v veliko veči nevarnosti, kakor katoličanstvo. (''-■ je izveličar svojo cerkev na skalo zidal, prote* naši narodnosti od nemškega severa in luškega sapado-joga smrtne nevarnosti, ktero nas ne bo resila nobena božja obljuba, ako so sami ne pripravimo, ako s,. ,,o vzbudimo. Tu nas čaka Ogromno delo, in kdor le s pogoji dela, ni pravi rodoljub. Reiimo, Icar je v prvič v nemirnosti, delajmo x;i ljudsku omiko m narodno zavest. Druga vprašanja so med našim vernim ljudstvom v drugi vrsti,
Vsi vidimo m slišmo (celo c. k. Kromer o poslednjem nemškem možu govereopove), da Avstriji nevarnosti žugajo. Dasi trdno upamo, da vso nevarnosti premaga, moramo vendar oči obračati na to, kaj bo z nami, ako bi jih ne V Rekli smo že enkrat, da ie otrok misli, kako bo živel, kedar mu roditelji odmre. , in nihče mu očitati ne more, da bi želel njih smrt. — Za tega delj nas tudi ta premislek sile priganja k enotnemu delu zoper germanizacijo in italijanstvo. In za tega delj ostanejo druga vprašanja matije važnosti, ker imamo za-nje še časa. Ne more se nam očitati, da bi bili kedaj v dogmatiko iu v krščanstvo drezali. Tistim Slovoncein pak, ki zahtevajo v listu člankov o verskih postavah in družili enacib rečeh, damo še na pomislek, ali bo * raztrganje nas v dva tabora (ktero ni iiemogočo) naši narodni reči v d.-iiašnjein položaji koristilo? Vse za Slovenijo, najprvo 1 To je naše geslo, in zato nismo prijatelji Costo-NVimiibradovili fuzjj, ktere nam bodo v narodnem napredovanji le težke cokle, ne pa leiikonogi čevlji. Tisi. mož v pravljivioi, ki je tri zajce lovil ni vjel nobonoga!
Mnogo dobrih nasvetov, kako naj se ravnamo, da bomo naroden*1" predele pospešili, prineslo je že naše časopisje in tudi „Slov. Nar." prccv'U0 število z najboljim namenom. In če smo od začetka rekli, da ima č>«»kar-stvo tudi svojo neveselo osodo, nanašfl 16 ta trditev na to, da se »"siktera dobra misel razleti brez vspeha po deželi, da zrna nihče prvi iW'obcro in v rodovitno zemljo položi, kjer bi kalilo in sad rodilo. Vendar" OSodft rodoljuba ne sme ostrašiti. Kaplja zdolbe kamen, ako v o č k v$ l,at^c' besede bo resnica postala, ako je večkrat izrečena. Prizadevali si /'"no *uc'' v P1'" bodnjem letu z delom k delu buditi ter upamo, d.i nas I vsak, komur je obstanek in napredek Slovenije mari, podpiral in da bo* vspeb v tej misli edinega slovenskega naroda denes čez leto in dan l0Ć' >n veseleji. kakor letos.
V JJftuiboru , 30. decembra.
Ko bi hoteli tli preiskavati, zakaj se bito preteklo leto slovensko ime in razgovori o slovenskih težnjah in «*merah skoraj popolnoma pogubili i/, javnosti, dregnili bi vsaj pri nel',l'm morebiti v osje gnjezdo in si nakopali očitanje, da kalimo domačo s' fO. Torej no bomo tolikanj sezali v lii-koliko žalostno, nekoliko sramotno preteklost, tem manj, ker nam slovenskega preziranja nihče tajiti ne m< '" m i,ll(>1 *° t()lil"> »zrokov molčati o razlogih tega preziranja. /,,,!r" dolgo je že, kar je pisal „Nar. Po-krok": „() zagotovljenji lepši bodočnosti Slovencev se ne posvetujejo njegovi zastopniki v parlamentu ampak njegovi narodnjaki v časnikih. Iz njih nam je znano, da narod    renski      naj počnć njegovi poslanci (drž.) kar
jim drugo _      ostane zve- federalistični zastavi iu uzajemnosti slovanski , da
ste ta in ona skali, n- ktorib si hočejo Slovenci zidati svojo prihodnjost". Potom pa je potihnil ■ l'° časopisji >< Slovencih v obče. kakor da bi bili svoj program zapustili 1 '(' S('"' P1 t:"" s0 I'1" i1' c,t; privoščila kaka oponibica. Ni bilo tu razloči* nied federalističnimi iu dualističnimi časniki, vsi vkup so imeli za nas h' molčanje. Memla nam ni treba dostavljati, da so nam pred očmi le času*'* ki zastopajo kak program ali kako stranko, nikakor pa ne oni, ki le td škandala žive in le škandal kultivirajo.
če le ko sta bila naša poslanca Herman in Vošnjak v štirskem zboru zopet 'Ovzdignila federalistično zastavo, še le ko je slovenski narod v svojih tabo-1'1 tako enoglasno potrdil gori navedeni stavek „Nar. Pokroka" ; še le Up se je od enega kraja razkosane Slovenije do druzega jel razlegati nav-.ušeni klic: „Zedinimo se. složimo Bel" povzdignilo seje tudi v javnosti slovensko ime zopet na površje. Kako Be mu je godilo v dualističnih časnikih, ni mu treba praviti, komur je količkaj znana hudobnost teli „nositeljev javnega mnenja". Zadnji čas se je izmed federalističnih časnikov posebno „Vaterland" pečal s Slovenci in njih zadevami. „Vatri." v mnogih obzirih nas Slovence slabo ali krivo pozna, To mu često moti njegovo razsodbo. Će pa dobro pregledamo članka, ktera je napisal o naših zadevah, moramo priznati — in to radi storimo — da kaže drugi velik napredek memo prvega, priznati . da si „Vatri." prizadeva naše razmere bolj in bolj spoznati in da se je na podlagi tega spoznanja že precej nam na korist predrugačila njegova sodba o zedinjeni Slovencev. Ta prvi napredek nam daje upanje, da pri boljem spoznanji naših potreb tudi „Vatri." še pride na stališče, kjer morebiti še ne bomo „eno sne in ena misel'1, kjer pa se bo dalo ž njim p o g a j a t i.
(dede povzdige in razvoja slovenskega jezika in slov. običajev postavlja se v obeh člankih na prijazno stališče, samo da ima v prvem še
mnogo pogojev in pridržkov, kterc je v drugem od vrgel. Tako piše v prvem članku: .,Pa se povzdigne prati narodni običaj in jezik v slovenskem kakor tudi v nemškem oddelku (Stirije\ tudi mi želimo in z najiskrenejšimi Slovenci se bomo 1 tej zadevi potegovali, da obveljajo njih opravičene lir-jatve; ali imamo tudi oči odprte za vse, kar je tii se na poti, in kar se bo dalo še le odpraviti s slovenskim jezikom samim, kedar se povzdigne". V drugem članku pa so popolnoma izostali tisti ..\\vnn" in ,.aber\ kterib se dozdaj nobeden Nemec ni mogel otresti, kedar je O Slovencih'govoril. Tu že beremo: ,.Kar se tiče našega stališča glede Slovencev, ne moremo biti po naših političnih in narodnih nazorih drugačni kakor prijazni. Mi se ne moremo poklicane čutiti boriti se proti opravičenim slovenskim željam; ravno nasprotno: mi nočemo niti preiskavati, v koliko je njih jezik olikan, njih narodno življenje razvito, njih politična taktika bolje ali slabije premišljena. Mi jim moramo in hočemo priznavati pravice, da zadube temu jeziku ViO veljavo, da bolj in bolj razvijajo svojo narodnost, da postavno razglašajo svoje želje na di/avopravnem polji, kolikor hočejo odločeno". Tc stavke jemljemo do znanja; čepa misli „Vatri.", da nam je ž njimi veselje napravil, jako se moti. Ko bi si bolel vzeti toliko časa, da bi pogledal v zgodovino slovenskega trpljenja, našel bo , da se nam vse to „v principu'- že leta in leta od najhujib nasprotnikov priznava . da ga ni nemškutarja v nobenem deželnem /.boru. ki bi tem stavkom ne prikimaval v ..principu", da smo vse to slišali že v centralističnem in dualističneni državnem zboru, da se namje vse to priznavalo v neštetih okrožnicah, zankazih. predpisih in kakor se glase te emanacije birokratične bistroumnosti, našel bi celo, da se je vse to vzelo v decembersko ustavo, in daje na ta ..princip" priseglo vse, kar se diči s pristavkom: „C. kr." - daje pa vse ostalo prazna pena. lOOkrat dana a   nikdar izpolnjena  obljuba iu verjel nam bo. da za vse to nimamo
dražega kakor dober kos nezaupnosti.
Če bi nas pa to ponavljanje starega stavka že pri nasprotnikih hladnokrvne pustilo, ne vemo kaj bi rekli, če nam — menda kot federalistom eden federalističnih organov s pravo filisteisko auhoparnostjo pripoveduje, da hoče in mora „priznavati" cilj, ki je s sredstvi v njegovo dosego potrebnimi, alta in ornega našega političnega katekizma, pogoj življenja, edina rešitev večne narodne pogube. Federalističen organ „priznava" federalističnim 81ovencem njih politični program! Slovencev politični program je za zdaj izrečen v besedi ..Slovenija". To mora tudi splošni federalistični program med svoje točke vzeti, ako hoče federalizem in naša zveza ž njim za nas Sploh kaj pomena imeti. Posamezni oddelki federalistične opozicije bodo pri sestavljanji splošnega programa itak morali marsikaj sploš-nosti in zvezi na ljubo žrtovati in opustiti iz svojega specijnl.iega programa. Ti-žrtve bodo gotovo vsi federalisti radi prinesli, dobro vede. da jim federalistična zveza daje novo moč. ker tu se bodo za potrjeni program vsi borili in delali kakor Za svojega, ker bode njih vseh geslo: Kden za vse, vsi za enega! Federalističen princip, ki bi imel samo mejusobno „priznavati" rasne pravici; posameznih federalističnih oddelkov, bi niti lega lepega, imena ne zaslužil in bi bil res prav malo boljega kakor strašilo za centralistične, duali-stične ali velikonoinške otroke. Mi pa dozdaj federalizmu še vse zaupamo iu se nadejamo, da nas pripelje do zedinjene Slovenije. Kedar pn enkrat Slovenijo imamo, ni naša skrb. da nam bi se ludi ne ..priznala".
O /edinjeni Slovencev Batnem je „Vaterl." sicer svojo sodbo v zadnjem članku popolnoma prevrgel, iu tako piše: ,.in ako segajo slovenske želje tako daleč, da se jim neglede na historični ustroj posame/nih krono-vin potrebno zdi, /.odbijen,e vseh Slovencev v 01)0 skupino lirjati, češ da le ta skupina daje dovolj poroštva narodnemu ra/.vitku; dasiravuo nikakor ne verujemo, da bi so brez tega poroitvn ne dalo ustreči opravičenim željam: dalo bi se morebiti tudi v loj zadevi pomagati, samo da bi se moralo pri tem spodobno obzir jemali na vse postavne faktorje, in le ako bi bili vsi ti složni, naj bi se sklepalo ; nikakor pa no bi smel svojevoljen izrek liberalnega eontralparlameiita po načelu „de nobis sine nobis" odločevali. Da so ne smemo navdušiti za željo po zedinjeni Sloveniji, ktera je do /daj le še enostransko izrečena, tega naj bi nam slovenski voditelji ne šteli v zlo".
Ako hoče „Vatorl." verovati, da so more slovenskim pravičnim željam ustreči tudi brez zedinjene Slovenijo, ne moremo mu tovore branili; nas uoi dobro prepričanje in dolgoletna žalostna skušnja, da nam brez zedinjenja neogihljivo žuga narodna smrt. Da 86 bo lp težko kteri neslovenski federalist navdušil /a slovensko politiko, je sicer žalostna , a nmljiva prikazen; dokler bodo naši legalni zastopniki v drž. zboru in delegaciji lam zidali, kjer federalisti podirajo, in tam podirali, kjer federalisti zidajo, toliko časa slovenska politika ni navdušenja, ampak le pomilovanja vredna. Navdušenja torej ne tirjamo ; kar pa smemo tirjati, to je, da federalisti ne bodo. dokler nas sploh še med federalist«! štejejo, razsojcvali „de nobis sine nobis", da nam ne bodo podtikali poželjenja po tistem oentralneni parlamentu in njegovih dobrotah, pred kterim smo svoje poslance toliko svarili; tirjati konečno smemo, ali vsaj želeti bi bilo, da bi federalistična solidornost toliko napredovala, da ne bi federalisti sami nekako zaničljivo govorili 0 „ono-stianskih" željah drugih federolistov, ampak da bi se federalist vselej smel z dobro vestjo zanašati, da vsaka njegova opravičena želja najde krepkih, zanesljivih in stalnih podpornikov in braniteljev pri vseh drugih fede-ralistih.
SSrambmska postava.
(Konec).
48. Deželna hramba je podložna: V mirnih časih v administrativnih zadevah ministru za deželno hrambo, v vojaških zadevah višemu'/.apoveljniku deželne hrambe; natančneje določuje 0 tem postava za deželno hrambo; v vojski je podložna v administrativnih zadevah tudi ministru za deželno hrambo, v vojaškem obziru pa vojvodu, kterega je cesar v to namenil.
Državni vojni minister mora biti vedno podučen o obornženji. o raz-postavljenji. o vojaški izurjenosti in rednosti deželne hrambe; o vsem tem mu mera poročati minister za deželno hrambo, oziroma zapoljnik deželne lirambe, zadnji potem ministra za deželno hrambo.
§, I9<   Deželno-bramboveke častnike vseh stopinj imenuje cesar.
Znamenja odlike in vseh stopinj, oboroženje in orožje, potem služ-binski in predpisi o vajah so v deželni hrambi ravno isti, kakor v stoječi vojski.
ji. 50. Vsnk častnik, kije v tej lastnosti najmanj eno leto dejansko služil, in za kterega nima veljave i;. 19., more se v mirnih časih na lastno prošnjo prestaviti v reservo, ali ko bi bil le še deželno-brambovski dolžnosti podvržen, prestaviti v deželno hrambo; pri tem izgubi svojo plačo, ki mu sio, p stalno gre.
,i. 51, Vsak častnik, proti kteremu no teče niti kazenska, niti častno-sodnijska preiskava, more se svoji časti (šarži) prostovoljno odpovedati, vendar ga t" ne odveze dužbinske in brambovske dolžnosti, kar mu je še po postavi pripada, kakor tudi ne odveze častnika, kteremu se je potem kazenske ali časi ne sodnije njegova čast, (šaržai vzela.
§. 62. Izven časa dejanskega službovanja veljajo za vojake na dalj časa odpuščeno a rodovni službi podvržene, potem za vojake reserviste in deželne brambovce, ako so že prestopili tretji letni razred, potem za častnike v rešeni in deželni hrambi, kakor tudi za častnike in uradnike, ki so se pokojnino ni svojo vojaško častjo v pokoj doli, potem za patentalne invalide, ako ne bivajo v hišah /a invalide, veljajo glede ženitovanja splošne postave in predpisi, vendar tako, da veljavna ostane službinska dolžnost v stoječi (pomorski) vojski in v deželni hrambi.
S- 68. Odpustniki za čas svojega odpusta, kakor tudi častniki iu vojaki v reservi in deželni hrambi, ki ne opravljajo dejanske službe, podložni so v vseh svojih meščanskih razmerah . kakor tudi v vseh kazenskih in policijskih zadevali civilnim Bodllijam in uradnijam, in jih zadevajo le one dolžnosti, ki izvirajo i/, to postave in ki so potrebne, da jo vse vojaštvo v rednem razvidu. Vsi, ki dejansko službo opravljajo v stoječi ali pomorski vojski in deželni hrambi, so podložni kazenskim in strabovalnim postavam; kar se pa tiče njih državljanskih razmer, ki niso v nobeni zvezi z vojaško službo, pripadajo vendar državljanskim postavam in oblastni jam.
O tej stvari bo posebna postava določila , kar je potrebuo,
\si častniki in vojaki v reservi in deželni hrainbi, ki v tujih deželah bivajo, imajo dolžnost nemudoma domii se vrniti in se v porabo prepustiti, iu posebnega klicanja ne čakati, brž. ko so potem javnosti morali izvedeti, da vojska žuga državi, in da se je sklicala reserva in dež. hramba.
š;. 54. Vojaka, ki je podvržen redovni ali službi v reservi, a so hoče popolnoma iz države izseliti, more iz vojaščine izpustiti državno vojno ministerstvo, deželnega bramliovca pa dolični minister za deželno hrambo; oni pa, ki ima še opravljali rodovno službo, se sme le izpustiti, ako se hočeta njegov oče in mati, aii pa tisti izmed njih, kije še živ. tudi izseliti.
Ko bi potem izseljenje izostalo, ima dotični se doslužiti službo, kolikor je je bil zamudil zarad svojega izpuščen ja. Med vojsko se ile snu; nobeni osebi, ki jo v zvezi s stoječo (pomorsko) vojsko ali deželno hrambo, dali dovoljenje, da bi se na tuje izselila.
S. 55. Oni branibovski dolžnosti podvrženi, ki se niso mogli vzeti v službo v stoječi (pomorski) vojski ali v deželni hrambi, imajo odšteli primerno vojaško davščino na korist preskrbljevanju vojaških invalidov.
Kolika bo ta davščina iu kako se bo pobirala, določevala bo posebna
postava.
D o p i s i.
Iz Ljutomera J. 2!). doc. [Izv. dop.] (Dva c. k., ki sta tudi
na ustavo prisegla.) Tisočkrat smo že kazali po tistem §. 19, ki tudi v ustavi figurira, na kterega so torej tudi uradniki prisegli, na kterega sta prisegla gg. Vanino,c. k. okrajni sodnik v Ormužu iu S uppantschitsch c. k. voditelj urada v Radgoni. Da to povdarjaino tu vnovičin novic, zgodi so zalo, da dokažemo, da ni resnica, kar se od više strani trdi, da so nam c. k. vladni ljudje; pravični v narodnem obziru, da torej nimamo vzroka delati za ločitev in zodinjenjo z druzimi Slovenci. ('. k. namestnik je izrekoma obetal in trdil v svojem odgovoru na znano slov. interpelacijo, da bodo in so c. k. uradniki našim zahtevam pravični, da se slovenske vloge rešujejo slovenski. In graški deželni odbor v svojem znanem ,,poduku" in agi-tiranji zoper naše težnje tudi pravi, da se slovenske vloge rešujejo slovenski. Na take zatrditve potem prisezajo naši nasprotniki in tisti, kterim našo razmere niso na oči poznane; tako se krivo misli in sodi o nas, misli se, da mi vpijemo brez vzroka. Iu baš to me priganja, da tudi jaz prinesem nekaj dokaza , da trditev o. k. namestnika in deželnega odbora ni resnična. Dve slovenski vlogi sem te din videl, in obe ste nemški rešeni. Reševalca sem že gori imenoval. Dokler bodo c. k. organi, ki so na ustavo prisegli in torej na tj. li), kterega menda poznajo, tako obnašali se narodu nasproti in ustavi nasproti, tako dolgo so pač te ravnopravnosti, tc svobode in te ustavo ne bomo veselili in no navduševali za nje.
Omenjeni ravnopravno rešeni tožbi ste: iz Ormuža od g. Vanina od 11. decembra v stvari Magdaleno Koter proti Jurju Čurinu, in iz gornje Pudgonc od g. Suppantschitsch-a 2(i. nov. 18G8 — v stvari Fr. Pecla proti M. Peteriču.
Iz Vranjskega 24. doc. [Izv. dop.j Kakor jo bilo že v Vašem listu omenjeno, izročili smo bili že davno c. kr. namestniji pravila nove čitalnico, kterb si hoiemo na Vranjskcm napraviti. Pravila smo skrbno izdelali po dotični postavi in smo višega rešenja tem teže pričakovali, ker nam bi nekoliko nikdar ne bilo na um prišlo, da bi se nam brez vsega ugovora pravila nc potrdila in čitalnica ne dovolila, nekoliko pa tudi, ker smo mislili '2 7. t. m. sklicali veliki zbor in napraviti prvo veselico, za ktero so se nam
luli že obljubili pcvri celjske čitalnice in se napovedalo tudi drugih gostov naši novi čitalnici k botrinji. A nii smo obračali, c. kr. namestnija pa je obrnila in izpustila naše nado po reki, ki teče skoz mesto njenega bivanja. Z odlokom lf>. decembra 1868 nam je c. kr. namestnija vrnila naša pravila s pristankom, da jim imamo vsled g. 4, postave 15. nov. 18G7 še pristaviti določbo o razsodbi prepirov, ki bi se utegnili vneti med posameznimi udi o društvenih zadevah, proti temu bi ne črbnili niti besedice, dasiravno mislimo da 4. in 5. naše osnove pravil popolnoma' zadostujeta postavnim zahtevam, Da se nam je pa odlok na našo slovensko vlogo poslal v nemškem jeziku, to nas je naravnost rečeno razkačilo. Ako so dozdaj niže Uradnije prezirale zaprisežene in nam postavno odločene pravice, tolažili smo se s tem, da se v viših krogih o takem protipostavnim postopanji nič ne ve. zdaj pa smo se prepričali, da vsi niži in viši pod eno odejo igrajo, in da niži tem raje greše proti §. 19. tem. postav, ker se od zgoraj ravno tako dela. A z nemškim odlokom ni bil kelih našega trpljenja še pri kraji, kajti zaukazalo se nam je: „die ergiinztcn und durch Bcibringung einer deu-tsclien Uebersetzung vervollstiindigten (to še tudi) Statuten sind vviedcr vor-zulegen". Torej slovenski jezik je še vedno tista stara dekla, ki mora za ošabno nemščino pometati. Radovedni smo, na kteri ij. , ktero postave, kterega dne in števila je slavna c. kr. namestnija v Gradcu ta svoj izrek postavila. Če je §. 4 postave 15. nov. 1867 navajala, zakaj nas pusti tii po temnem tavati, ali bi jej bila krona raz glavo padla, ko bi bila navedla tudi tu svoje paragrafove oklepe V
Vendar je c. kr. namestnija skrbela ne le za naš žolč, ampak tudi za kratek čas. Primerila se jej je namreč jako smešna, drugi sicer trdijo obžalovanja vredna pomota, ktera jasno dovolj kaže, kolike morajo biti slavne e. kr. namestnije vednosti o Slovencih in njih deželi itd., če niti najviša politična oblastnija v deželi ne ve, pod ktero okrajno glavarstvo naš vranjski trg spada. Uvod namestnijskega odloka se namreč glasi: vvird der k. k. Hezirksliauptmannschaft Marburg (sic!) mit dem Aut'trage zugeferti-got etc.
če v Gradcu še niso imeli časa ali dalje preučiti novo organizacijo o kteri sc nam je toliko obetalo, ali če pri svojem učenji niso prišli še do slovenskega oddelka, naj jim tii — da se drugič ne osmešijo — pevemo, da spada Vranjski trg pod c. kr. okrajno glavarstvo v Celje, a nikakor ne v Maribor. Maribor smo si za vso kaj boljega izvolili, kar kaže sklep, kterega je storilo naše okrajno zastopništvo v svoji glavni skupščini 21. t. m. Po odborovem nasvetu se je namreč sklenilo: Naj se v Mariboru ustanovi z a j u ž 11 o S t i r 8 ko pooblaščena politična urednija druge stopinje. V ravno isti seji seje sklenilo; Naj sc znani poduk deželnega odbora štirskega, poslan slov ens ki m ob č inam , s protestom nazaj pošlje deželnemu odboru v Gradec.
V seji jo poročal o prvi zadevi g. Šcntak, o drugi pa g. Sventner. Borba je bila res velika in so veliki posestniki z vsemi štirimi okolo sebe tepli, da bi sklepe ubranili, kar jim pa vse nič ni pomagalo: večina glasov se je izrekla za sklepa, kakor sem ju gori navedel.
Iz Gorice, 25. dec. [Izv. Dop.| 20. t. m. V nedeljo je naznanila Solkanska čitalnica sijajno besedo Preširnu v spomin. Datističcva dvorana ni bila morda nikdar poprej tako napolnjena, kakor ta večer; sešlo sc je blizo 500 oseh, večidel i/. Solkanske županije; nekoliko gostov je prišlo iz Kanala, Pivačinc, Vertojbe in menda troje goriških čitalničerjev. Počastila sta besedo s svojo nazočnostjo okr. glavar baron 1'ino in adjuiikt g. Kavčič.
Vrli Solkanski župan in čitalnični predsednik začne besedo s primernim nagovorom. Omenja, da čitalnica ne napreduje tako, kakor bi bilo želeti, in sta temu dva poglavitna razloga. Prva ovira da je 011 sam, ker ga premnogi njegov posel kot župan in posestnik zaderžuje. da ne more za čitalnico tako vspešno delati, kakor bi trebalo: druga ovira, pa da so nasprotniki, ktero ima čitalnica v Solkanu in v okolici. Ti nasprotniki da se štejejo za svobodnjake, in da se povsodi in pri vsaki priliki s svojim liberalizmom ponašajo; pri vsem tem pa da ne poznajo še prvega načela prave svobode, kterega nas uči sam evangelij ! ..Kar no želiš da se tebi ne godi, tudi ti drugemu ne stori." Kar sami sobi žele in za kar sc vedno potegujejo
— tega nam nikdar ne privoščijo; tem bolj nas psujejn in zadržujejo, kedar-koli zahtevamo svoj narodni razvoj, naše prirojene narodne pravice. So li to pravi svobodnjaciV vprašuje govornik. Pri vseh teh ovirah pa, iu dasiravno počasi pa le vendar napreduje naša čitalnica, in kolikor je soditi iz naših aedanjill razmer, gotovo je da ne bo tudi v prihodnje zastajala, Še menj pa prenehala, temuč obstala bo in mora obstati kot neomagljiva terdnjava na južni slovenski meji.
Predno nadalje popišem besede, naj pojasnim nekoliko ovire, kterc je naštel gosp. predsednik napredku Solkanske čitalnice.
Kar zadeva prvo oviro , ne rečem druzega ko : Dog daj veliko tacili ovir vsem Slovenskim čitalnicam! Dokler bo imela Solkanska čitalnica iskrenega rodoljuba Matija Poljaka za predsednika, sejej ni bati za obstanek; slonela bo na trdni skali in vsi viharji je ne pretresejo. — Drugo oviro, nasprotnike
— tudi ne cenim jako škodljivo in nevarno. Opozicija mora biti, kajti ona Se pospešuje napredek 1 Kaj menite, je razlilo tako slavni svit okoli tabora Šempaskega? Zarad kake prednosti sc jc o njem več govorilo in pisarilo po avstrijskih in tujih časnikih, ko o vsakem drugem taboru V Kaj je pripoma-galo k temu, da je ideja „zedinjene Slovenije" šo le po Šempaskem taboru postala tako važno vprašanje, da se sedaj pretresuje ne le po vsem slovenskem, ampak da so ga tudi skoraj vsi veči nemški in drugi tuji časniki vzeli vsak na svoje rešeto V — Vsakevrstne ovire in zapreke, ki so se taboru stavile; nasprotniki, ki so ga kleli že v prvem začetku zatreti, z eno besedo „mučeništvo" ga je tako visoko oslavilo in mu tako važnost pridobilo.
Zatorej ne vstrašite se Solkanci nasprotnikov, temuč delajte pogumno in stanovitno za našo reč, ktero vam nasprotniki s sovražljivim in surovim obnašanjem gotovo bolj pospešujejo nego zadržujejo.
Po govoru so se vrstile v lepem redu deklamacije in petje. Izvrstno I ta beseda sc rabi pogostoma pri enacib popisih, vselej ni na pravem mestu; tu vas pa zagotovljam. da ni prenapeta) je deklaniovnla mlada gospodičina Mozetičcva. Vilharjevo Ljudmilo. Deklamatorka šteje k večem 18 let in nikdo je ni vadil v deklamaciji ; vendar vam ne le dosti pravilno agira in besede povdarja, ampak deklamuje tako, da mora vsakdo videti, da kar ona izreka, to občuti tudi globoko v mladem srci . in kakor sama ginljivo pripoveduje gane tudi gotovo vsacega poslušalca. Gospod iu kmet, olikan in neolikan, vse jc navdušeno ploskalo in „dobro" klicalo nježni deklamatorki. Mi si jo pa želimo videti na odru goriške čitalniCP, (]a n, našjin nicstnim krasoticam dokazala, kako milo doni sprelep naš slovenski jezik iz nježnih ust dekliških.
Deklamovala sta še prav šaljivo mladi gosp. D . . . in zalo kmečko dekle Vilharjevi „ Vprašanje" in „Odgovor" tako zloženi, da so sc kitice pri -merno vjemale. Za občno veselost: ki jo je obudilo to deklamacija, žela sta obilo zaslužene polivale.
Peli so pri denašnji besedi goriški gimn. dijaki. Obnesli so sc ko po navadi, iu jaz vam ne morem prebvaliti pevovodja g. K..., ki se toliko trudi za slovensko petje med svojimi součenci, kterc zna tudi v malem času tako dobro izuriti, da ga ni boljšega petja na Goriškem. So ve da, so tudi fantje za to!
Sklenila se je veselica z šaloigra ,,Zupan." Tudi tu so se Solkanski fantje in ono kmečko dekle, ki se je že poprej deklamacije vdeželilo, prav dobro obnašali. Zupan vam je tako izirno laškutaril, da je še marsikterega naših pravih podeštatov prekosil.
In po vsem tem si bo dovolil še enkrat gospod predsenik javno izreči: da Solkanska čitalnica napreduje počasi.'' Ste li kdaj slišali poprej, da bi bili kmečki fantje javno na oder stopili in tako nevstrašeno predstavljali, dramatične igre V Vam je kdaj na misel prišlo v prejšnjih časih, da bi se zamoglo vaše kmečke lepotice v deklamacijah poskusiti V In koliko časa je trebalo, da ste vse to doživeli." (iospod predsednik, vi ste šaljivec! kajti v Solkanski čitalnici je šlo vse — po telegrafu.
Po besedi je bila tombola; vibležilo se jih jc toliko, da je listkov zmanjkalo.
Iz Londona. 26. dec. [Izv. dop.] — A merry Christmas and a happy Ne\v-ycar! veseli Požič iu srečno novo leto! to jc zdaj obči glas, ki se po celi Angliji razlega, posebno donos, ko jc pri vas Štefanovo je tukaj srečen ali nesrečen Bo.ving Day, berušni iu darušni dan, kakor pri vas Novo leto. Kako ugodno je čestitanje na novo leto, tako prijetno jo na Anglež-kiBozing Day, jaz za svojo osebe, bi želi! takšne dni le enkrat v stoletni pratiki. Pa vse posebne ugodnosti darušnih in berušnib dni opustivši, je vendar zdaj 110 celi Britaniji boži. ..i mir iu sprava ter dobra volja med ljudmi, ki imajo božičnega purana in plum-pudding na mizi. Več o Božiču na Atlgležkem omeni vam đtćarijkar v svojih črčarijah iz Londona.*) I'o-litiške burje domače so vse rahlo prenehale , praznujejo politiški burniki in demagogi kakoi šolski hudourniki in pajdogogi. Neveni, kaj bi se moglo zdaj v političen rog trobiti, da bi ne bilo vzhodnega ali grško-turškega vprašanja. A kaj o tem angleška praša? Trobi staio muziko : pravilo kdor je močnejši ima prav, jc nepremakljivo iu veljalo bode dokler bo svet stal; angleška preša je za časa avstrijansko-pmskoga boja z vso močjo z Avstrijo stranila bila je bolj avstrijska nego Avslrijani sami; pa komaj so telegrami odločno fatalno vest o Sadovi prinesli že se je vse pablicistično mnenje mahoma krenilo kakor petelin na strehi po drugem vetru; vso kar je poprej Prosijo denunciralo . ji je potem ko so jo močnejša pokazala kakor se je poprej mislilo, hvalisavno rokopleskalo, Zdaj je auglcžka preša počenši od „Times" do zadnjega zakotnega lista na ravno istem stališči glede grško-turškega vprašanja: vse kriči proti Grkom, da so ti abotni, nepremišljeni trmoglavi, napuhujem b.uikrupiii dizneži, krivičneži proti Turkom iu proti varovalnim velikim vladam.
Tako tedaj angleško mnenje zdaj s Turki vleče, ker sc mu ti močnejši zde, tako glede brodovja in armade na suhem. Angležem je tudi ne-naroden ponos, da je turški admiral llobai l-paša Anglež, ki je kot kapitan iz angleške vojne morske službe v turško prestopil iu zdaj tam tako odločno mesto dobil, kakor svoje dni naš Hrvat. Omar paša. s kterim ne vem ali se Hrvati ponašajo ali ne. Se ve da se zdaj pripoveduje, da llobart-paša na morji in Omar paša na suhem bosta brž brž drško v prah strla in kmalo naroden ponos ki se je neprilično razžalil, popolnoma ohladila. Na barbarski dokaz da se imajo i/. Turške vsi nasoljeni državljani (irski izgnati, v odločenem obroku izseliti, tudi ni nobene protibesede, temuč še hvalisujc se ta odloka, češ da s tim vlada turška Bvojo resiiobo pokazuje in priča, da še ni celo obnemogla, da še v pravem času more energična biti. Korespondenti londonske preše donašajo vedno pomilovalne vesti , kako Grki na prijazne modre in dobro jim namenjene nasvete se s Turki brez boja pomiriti no slišijo in ne ubogajo. Dayly Telegraphov korespondont na Dunaji jc poslal že dva spisa o vzbodnjem vprašanji in v zadnjem je bil tako sentimentalen in partikularen kakor kakšna dobrodušna Btara babica , da bi prevzvišeni sultan njegove spise bral, poslal bi mu na blage prsi brilijanten red Osmanlijev in poklical bi ga v svoj harem za posebnega leibkorespondenta. V Londonu jc veliko bogatih trgovcev Grkov, ki menda imajo več premoženja in bogatstva kakor ga je v (irski; pa v obče ti 'oki na tujem kakor niso na posebno dobrem glasu, gracca fides si vedno brani staro stavo ko jc vsa druga slava minola. Govori se, da Grki na tujem najbolj k boji hujskajo, pa da bi materijalno pomagali kolikor bi jim lebko bilo, tega nikakor ne storijo. Dobri patrijoti so bojda le po besedah in praznem viku, nikakor pa vdjanji. V obče je malo simpatije za stvar iu zadeve helenske, ker Heleni do sedaj niso ničesar izpolnili, kar sc je od njih po pravici pričakovati smelo. Iz Angleške nimajo več upati druzega Byrona; a kaj bi, — zdaj Angleži tudi druzega Byrona nimajo — a zato Hobort - pašo. Kaj 110 da tako vendar le bode nekoliko slave angležke v grško turški vojski. — Strah, da bi so po grško-turški vojski tudi kakšen evropski boj vnel, je celo potihnil, ker v
obče se v ta razpor ne bodo nobena velika vlast djansko vtikala: (Jr.ška in Turska pričnete vojsko obe i/ lastnega irojeg« nagiba, naj jo tedaj tudi po svojeni končate, 'zmaga kdor zmaga, vsakdo naj si bode tVOJS SreC« kovač.   Po takem a happy New v car, srečno novo leto'
Politirni razgled.
Državni zakonik razglaša 90. dec. prvi izvršilni predpis k postavi 20. junija t. 1. o u n if ikacij i državnega dolga.
„Wien. Zoitg.'1 pripoveduje, da preide viša g o s p o d a r s k a u č i 1-n i c :t v ogerskem Starem-gradu po ustanovi 1. januarja 1869 pod upraviteljstvo ogerske vlade, da pa po storjenih dogovorih ostane vredjena, kakor je bila do zdaj. Na dalje oklicuje ta uradni list. da ni res, da bi bil poslanec, P r o k c s c li - 0 s 1o n iz Carigrada poklican.
Dunajski listi pripovedujejo, da je g. II 6 r h s t mahoma postal strašansko liberalen , da hoče poratne sodbo zopet iz prahu gosposke zbornice izkopati, omilostiti vse obsojene časnikarje itd. Škodovalo bi ravno ne . ko bi ravno g. minister Herbst dal kaj več o svojem liberalnem delovanji slišati.
Diplomati niso še nehali svojih političnih gumb šteti, da izvedo ali bo mir ali vojska, ali bo konferencija ali je ne bo. Vsak dan prinaša novih domnev, a od vsacega kraja drugačnih. Iz enih krajev so poroča , da se snide konferencija 2. januarja v Parizu, in da je tudi Turčija privolila. Po pariških časnikih bi imela konferencija pretresovati turški ultimatum. Konferenciji bi bilo vodilo , da sc Turčija nerazkosana, na Kan-diji pa vse ohrani, kakor jo zdaj. Dovoljeno je pri tem vprašanje, ali bo Rusija in Prusija s tem zadovoljna, posebno ali se bo Grčija hotela podvreči takim sklepom. Res sc je prevčerajšujeni še trdilo, da se je vsa konferencija zopet preložila, zdaj pa je neki celo gotovo , da se konferencija vendar le sestane, in da je tudi Turčija privolila na podlagi svojega ultimatuma posvetovati se. O Prusiji in Rusiji si v Parizu in na Dunaji obetajo , da morati skoraj te pogoje sprejeti, ako sami nočete, da se pogubi njih lastni nasvet. Kot namen konferencije se imenuje, toliko pritiskati — se ve da diplomatično pritiskati — Grčijo, da bo brez posebne sramote lahko h križu lezla.   Ali bo to diplomaciji obveljalo, to je še drugo vprašanje.
V Zagrebu pričakujejo cesarja in cesarico, ki imata tje priti k instalaciji barona Uauclia kot bana hrvaškega. V Zagrebu gre tudi govorica, da postane hrvaški član ogerske gosposke zbornice lnkey governar in predsednik Celebrini vicegovernar na Roki.
Ogerski državni zbor se bo sešel aprila meseca, da bo volil svoje ude v delegacijo, potem pa se bo zopet razpustil do oktobra meseca.
„Pest. LI,'1 naznanja, da sta Beust in And rasi najbolja prijatelja, bog ju živi gospoda grofa !
Iz Novega Sada prinaša srbski časnik „Napredak" krepak članek generala Stratimiroviča, v kterem govori srbski vladi in Srbom na srce, naj kolikor mogoče izdatno podpirajo Grčijo v njenem boji proti Turčiji.
Iz Belegagrada se brzojavlja: Ustavni odbor je sklenil, naj izvoli knjez ude gosposke zbornice in „sovjeta" za nekoliko skupčinskih dob.
„Nord. Ali. Ztg.'1 sc obrača v uvodnem članku proti onim organom med nemškim, magjarskim, ruskim, poljskim in francoskem časopisjem , kterim se na licu bere, da služijo politiki grota Beusta in pravi, da ti Beu-stovi časniki širijo goljufivo glasove, da Prusija dela na razpad Avstrije in oslabljenje Ogerske; da se Prusija peča z osvojajočo politiko in da sc je z Rusijo združila v rešenja vzhodnega vprašanja v protifrancoskem smislu Pruski list vse to zazrača in zopet levite bere g. Beustu.
Iz Bukarešte naznanja telegraf: Bratiano je tirjal v ljudskem zboru, naj se zarad nevarnosti, ki iz Avstrije prote, brž ko brž ljudstvo oboroži.
V „Corr. Itak" se piše iz Aten. da je kralj (ieorgius grški pisal cesarju Francu Jožefu lastnoročno zaupno pismo, v kterem se cesarju prav živo razklada, da je sedanji razdvoj med Turčijo in Grčijo le nasledek protislovja , v kterem sta si turška in krščanska vera, da je torej dolžnost vsacega krščanskega vladarja podpirati Grčijo v njenem boji proti porti , ali pa vsaj držati se popolne neutralnosti.
Turška glavna vojaška moč je zdaj v Larisi. Kakor se piše „Tagespošti", je sestavljen štab večidel iz francoskih in poljskih častnikov.
Brzojav naznanja, da so grški bankirji v Londonu, na Dunaji iu v Odesi kralju Georgu na ponudo stavili mnogo denarjev.
Italijanski kralj je odgovoril na častitanje turinskega mestnega zastopništva, da budi časi Italije še niso pri koncu, dasiravno jc dopuščeno upanje, da bo Italija nove krize, ki hi jo utegnile doleteti, premagala neranjena, pa gotovo tudi popolnoma zedinjena.
Razne stvari.
* (Glasnika) izide prvi list okolo 16. januarja. Kakor slišimo, do zdaj jako malo naročnikov prihaja. Obžalovati bi bilo, ko bi premlačno udeleževanje slovenskega občinstva že od kraja ponovljenemu beletrističnem listu duške zapiralo in že dražemu vredniku veselje do dela kratilo. Zdi se nam, da slov. čitalnice, ki imajo po naših mislih tudi nalogo slovenščino, ne samo tombole širiti, med svojimi udi prav malo store tega, kar bi imele storiti, ako so mikalnice in ne samo plesalnice.
* (Matica ilirska) bode od novega lista izdajala lepoznansk časopis „Vienac", kteremu bo vrednik znani G j. Deželic. List bode izhajal vsak teden in je posebno namenjen ženskemu svetu in se zbero najbolje li-
terarne moči okolo njega. Udom „Matice" sp bo Ihri dajal fafttoej, za neude velja 7 gold. na leto. — Ne moremo si kaj, da bi temu res jake-hvale in posnemanja vrednemu početju ilirske matice nekoliko ne primerjali iu stavili ravnanje naše slovenske matice, (iovorjeno je bilo že v listu, kolike važnost ijc beletristika v vsaki literaturi in kako živo jo je nam Slovencem treba. Zakaj se celo v slovenskih družinah in družbah šopiri tuji jezik iu nas naroden tako redko čuje.'' Zakaj se/ajo naše gospe iu gOtpiec po nemških knjigah V Zato ker skupno nič ne storimo, da bi jim mogli kaj berila v roke dati. Vse kar sc je v tej stroki storilo, je delo nekterih posameznih. Mnogo slovenskih beletristov pak je že to polje popustilo, ravno ker niso imeli nobene vzbuje. Kakšne kuhinjske bukve se še priporočajo, kak »olikan Slovenec1, se izda. Za pripomoček, kako bi sc naš jezik bolj v družbo spravil, za le-poznanstvo naša društva malo malo store. Upajmo, da hode previden, za slovensko literaturo in razvoj našega jezika jako vnet odbor „slovenske Matice" posnemal Hrvate in kar si bodi storil tudi za slov. lepoznanstvo.
* (Velika veselica narodne čitalnice ljubljanske) na sv. Silvestra večer. Program: 1. Kralj Vondra, šaljiva opera v 3 djanjili od Josipa Illncra. 2. Loterija. 3. Gdje stanak moj V Cveterospev Lisinskega. 4. Pohod, zbor Blodnika. 5. Brcncelj. ti. Godba. 7. Radostno potovanje. Zbor. S. Konečua deklamacija. Začetek ob 7. uri zvečer, konec ob polnoči. Vabijo se v to zabavo častiti udje ljubljanski in vnanji narodne čitalnice, dramatičnega društva in pa Sokola, ki pa naj sc tudi vsi oskrbijo z vstopnico , kajti brez nje ne bo pripuščen vbod nikomur. Kdor ni ud gori imenovanih društev , ne sine k tej veselici. Vstopnice se dobivajo 2!)., 30. in 31. dne t. m. dopoldne od 10. do 12. ure v ekspediciji „Triglava" pa od 2. do 4. ure v čitalnici.
* (Tabor na S eni p asu.) Tc lepe brošurice si je naročila novomeška čitalnica na Kranjskem 120 iztisov, da jo o novem letu razdeli med svoje ude. Radovedni smo, ali se še ktera druga čitalnica ali društvo zdrami V
* (Kuhinja za ubogo ljudstvo). Zopet moramo enkrat zaznamovati korak, za kterega je prekosilo konstitucijonnlno društvo v Ljubljani tako imenovano „Slovenijo". — Po nasvetu konst. društva se jo osnoval tam
seveda izmed neinškutaijev — začasen odbor, ki ima pretresovati, kako bi se dala v Ljubljani napraviti kuhinja, ktera bi ubogim stanovom brez lastnega dobička po najniži ceni jesti dajala. Začasni odbor iina v kratkem svoje nasvete prinesti pred javnost, in je odposlal enega svojih udov v Gradec, kjer se ravno napravi ja tak dobrodejeu zavod, da bi ondotne napravo pregledal, in da bi se te potem kolikor mogoče porabile za ljubljanske razmere. Moramo reči, in sicer žalostno izreči, da jo s tem koiistitucijonalno društvo seglo v pravo ljudsko potrebo, in da je prekosilo narodno »Slovenijo" zopet za nekoliko sežnjev. „Slovenija" tako prepušča slovenska tla bolj iu bolj ljudstvu, kteremu ni pri svojih dobrodejnib ustanovah toliko za izboljšanje nižim stanovom, nego za dosego svojih političnih namenov, kar te bo \ nasledkih morebiti bolj kakor v razlogih neljubo dovolj kazalo že pri prihodnjih volitvah za srenjski zbor. Mi nečemo nikogar razžaliti, torej tudi novega katoliškega društva ne, vendar se spominjamo izveličarja, ki je rekel, da vse, kar se ubogim stori, njemu toliko velja, kakor da bi se bilo njemu samemu storilo, da je pa sam očitno grajal one, ki so okolo oglov molili in se po prsih tolkli, iu da je sani priporočal, naj se moli v skrivni sobici, pa na prazičeu dan sam vlekel osla iz vodnjaka.
* (Kmetijski nemški list) kterega hoče kmetijsko*" društvo v Gradci po sklepu zadnjega deželnega zbora tudi v slovenski prestavi pošiljati med svet , imel bi izhajati v slov. prestavi po novem letu v Mariboru. Kakor slišimo, se je bila prestava in vse oskrbovanje slov. lista ponudila g. dež. poslancu dr. PrelogU, ki pa ponudbe ni prevzel. Ako je res. kar se pripoveduje, daje dež. odbor že sklenil s tiskarjem Janžičem pogodbo zarad tiskanja, znal bi priti odbor z izdavanjem v zadrego. G. Prelog, ki je menda posebno zarad bolehnosti delo odrinil, imel je gotovo še drugih tehtnih razlogov, zarad kterih se je zahvalil za odborovo ponudbo, razlogov, ki so, kakor mi mariborske Slovence poznamo, gotovo ravno tako veljavni vsem slovenskim rodoljubom kakor g. dr. Prelogu. Ne bojimo se, da bi nas prihodu jost na laž postavila, če izrekamo misel , da list v Mariboru ne bo našel prestavljalca, dasiravno se ponuja 400 gl. za prestavo. Radovedni smo ali bodo graškim Slovencem bolj veljavni razlogi mariborskih rodoljubov, ali dobra plača deželnega odbora. To pa že zdaj vemo, da bo prestavIjalec z ono plačo za vselej plačan — narod mu ne bo vedel hvale.
* (Osservatorc Tricstino) razglaša v listu 24. t. m. povelje c. k. više sodnije tržaške vsim policijskim uradom in vsim žandarskim postajam , naj se polaste Karola Favetti-ja bišvege tajnika mestnega zastopa Goriškega , koderkoli ga zasačijo in naj ga priženejo viši sodniji v Trst v preiskovalni zapor zarad kalenja javnega miru.
To zarad govorov, ktere je imel v Pahni na dan Šempaskega tabora. Preiskava zastran te reči trpi že nekoliko tednov; prišla je v ta nam posebna komisija iz Trsta v Gorico iu zaslišala veliko število ne le deležnikov, Palmskega shoda, ampak tudi drugih Goričanov. Pravijo da je italijanska vlada sama Goriške italijanissime zatožila, in da je tudi Palmskega sindika ali mestnega načelnika zarad tega službe odstavila, ker je Goričane slovesno sprejel. To je naše Lahone popolnoma oparilo, ker vidijo da se jih še vlada iz prelepe Italije, po kteri stegujejo hrepeneče roke, nevoljno otresa.
Fanetti jo je pobegnil v Videm, kjer bo najbrže nove amnestije pričakoval.
Duuajskii borza od 30. decembra.
5% mrtalike  58 fl. S'< kr. jML metalikez obresti v maji in nov. &•/„ narod, posojilo   04 (1. — kr. ' I8G0 d/ž. posojilo   'Ji H. 40 kr. Akc^|e narod, banko H09 II. — kr.
Kroditno akcij« 248 (1. 10 kr. 59 fl.60 London   119 fl. 49 kr. Srebro  117 ti. 6.1 kr. Cekini  5 fl. 09 kr.
Jzilntclj m odgovorni vrednik Anton Tomsi«
Lastniki: Dr. Jote VoAiijak in dnini
Tiskar ftduard .Inn/ir.