Zvonček, *)
Ji M-o zagledam tvoje lice belo, zvonček, zemlje pervi sinek mladij Bije v persih serce mi veselo , Izbujene slišim glas spomladi.
Merzlo ti postlano je ležiše, Ker sovražni sever še razsaja, Malokdaj te sončice obiše , Ker te zavidljivi germ obdaja.
Ni ti dano hladne rose pivo, Tud ne duh vijolice dišeče, Pa oblačilo tvoje sramožljivo Sramoti vertnice cvet rudečc.
Ne poslušaš samček med sestricam' Tičjih pesmic v drevja gost' tamnoti. Sam, zvonček! rojen si med cvetlicam', Sam razcvetaš v zgodnji svoj' lepoti.
Peržvenkljaš čez hribe, čez doline, V cvetje vabiš sledno stvar narave, Angeljc snežni! tihe 'maš stopine, Pa jih slišjo gore in dobrave.
Tak nam skoz ledeno zemlje krilo Zdej nedolžnost tvoja profc percveta 5 Tak pokoja unkraj oljko milo Stanovitni duši grob obeta. —
Torej tebe hočem le slaviti,
Ki po logih, gričih zdaj kraljuješ,
In ponižno glavco znaš kloniti,
Če tud pervi med cvetlicam sluj.es.
Drag o tiri Dež man 11.
*) -Zvonček, beli zvonček, tudi tičica, truterica imenovan, po nemško das Schn eegl ock ch en , po latinsko Galanthus ni val is, je perva spomladanjska cvetlica; v Ljubljani na gradu smo jo že konec Svečana pod ger-movjem našli, kjer je sneg skopnel.