Škofjeloški
PROSVETNI LIST
LETO I.
ŠTEV. 7
SEZONA 1952-53

J. S. £ukaš * €d. (Jngriš:
TAM NA GORAH
Uvemieva julija 1953

J. S. LUKAŠ — ED. INGRIŠ
TAM NA GORAH
Opereta v treh dejanjih
Režiser: Lojae Rešek	Petje naštudiral: dr. Milko Gornik
Inscenator: Franc Finžgar	Dirigent: kap. Ljubomir Miočevič
Barbara [Pšeničnik, najemn. »Gorrke rože»
Majda, njena hči.............................. ,
Ing. Milan Pameš, 1 Estri k »Gorske rože« Prof. IPoilildior Algebra, znanstvenik . Leopold Skrivam, profesor v pokoju . Alena, (njegova hči Erhard Weiser, ravnatelj graščine
Tončie Kozlič, natakar..........................
Francka, služkinja..............................
Bartol omej Naglušnik, župan Jecljailnik, [policaj ......................
Zvezdana Za.:in! kova Francka Finžgarjeva Vinko (Primožič Janez Bogataj Oto Burdych Poldka Štigličeva Lojze Rešek Jože Audič Desana Dcljakova Jek» Janežič Janko Trdina
Dogaja se v gcirsiki vasi pred zadnjo vojno
Tehnični vodja: Jože Audič — Odirski mojster: Pavle Žakelj — Razsvetljava: flanko Trdina — Plese naštudirala Mima Balderma-nova, izvajiajo člani Partizaina — šepetalka: Anica Trdinova ■— Kostume je izdelalo podjetje »Kroj« v Škofji Loki
Igra orkester JLA garnizije Škofja Loka
Premiera julija 1953
*
Vsem podjetjem, ustanovam in posameznikom, ki so kakorkoli prispevali k nprizoiitvi operete, se na tem mestu najlepše zahvaljujemo
Lojze Rešek:
Par besed o operefi
Tam na gorah., tam na, gorali -je lepo, slšiš vrisk. iln. smeh, ki doni v nebo.
Tam na 'gorah, tam na gorah je lepo, vedno raidcEtno je oko.
Ko zjafdlenei te nesreča.,
, zapnsti te tvoja sreča samo tam na gorah, tam na gorah je lepo, nikdar žalostno ni oko.
Tako poje uvodna, pesem naše operete in nas povedle pred gostilno pri »Gorski rožil«. V odsotnosti lastnika AO lana Daneša upravlja gostilno najemnica Barbara s isvojo hčerko Majdo, kt pa je zaradi dolgov prišla v popolno odvisnost od bližnje graščine in njenega upravitelja.
Milam Danes, ki je medtem postal inženir, se vrne domov, kajti
sreče ni drugod, najdeš je težko, a kadar Imajdeš jo, nevarna tebi je zelo.
Domači krov samo srečo le ti da, vrne mdr (srca.
Vendar piu .sireča nil naklonjena. Majdo, s katero se ljubita, zasnubi ravnatelji graščine, ki je za čemo poroke pripravljen brisati vse dolgove. Ker Majdla ijulbi svojo maitieir Barbaro in. jo hoče rešiti gospodarskega poloma, stel s težkim srcem odloči za poroko z ravnateljem. Ko Barbara vidi to veDilko žrtev, pove Majdi, da ona ni njena pravi mati,, temveč samo redniica.
Vse je že pripravljeno za poroko, ko pride od soct šča sporočilo, da so odprli oporoko zadnjega lastnika graščine, ki je vse svoje imetje zapustil Majdi, svoji pravi hčerki. Zopet’je posijalo sonce v življenje (Milana din Majde, ki se sedaj lahko poročita, saj
je poroka dar najlepši kar nam prvtet je dlai,
■ kadar nam, v srca vdihnil je IjiUbav.
Je poroka vez majlepša vsak si jo želi, saj s poroko le srečo dožhfc.
To bi D ’i v glavnem /ctorikii zgodlbe, okrog katero je avtor n",nizal še celo vrsto oseb- Tako je vedno veselemu in dovti-pncmu natakarju Tončku namenil vlogo iraizkrinkati im prekrižati načrte ravnatelja
graščine. Pri tem pa se inietsirefeo zaplete v Ijubezeasiro razmerje z navihano služkinjo Francko, na katero zaman misli tudi policaj Jecljalmik.
Mladi in nenoidrii profesor Polidor Algebra pride razaskovat obmejne gore in običaje. Pri tem mu pomaga Alena, hčerka profesorja Skrivalna. Rezultat teh raziskovanj je nežna, nekoliko pesniško zasanjana ljubezen obeh milaclh srci ki jo le deloma lin za kratek čas zasenči nevcija Alenimeiga očeta nad bodočim zetom.
Nikakor pa seveda v tem kompleksu različnih tipov ne moremo pogrešiti vaškega župana, dobrodušnega '-n gluhega Bartolo-meja, ki — kakor sam pravi — ne sliši, če ne pije.
Ko smo se nekako pred tremi meseci odločili, da za zaključek letošnje sezone postavimo na oder to opereto, si skoraj nismo predstavljali vseh težav, ki so se pozneje porajale druga za drugo. Vtemdar pa smo fe požrtovanjem in s sodelovanjem našemu odru najbolj predanih ljudi vsaj delno, če ne že popolnoma uspeli.
Brmho B-čč:
Oto Burdych se poslavlja
Igralec Oto Burdych se poslavlja od gledališkega odra.. .
Ta vest, čeprav smo jo z bojaznijo pričakovali že vso zadnjo sezono, je vse škofjeloške gledališke sodelavce, kljub nekakšni polpripravljenosti, zadela iznenada in tekžo. Magister Burdych se je tako tesno in globoko vrasel v našo amatersko družino, da si preprosto sploh ne moremo predstavljati, kako je mogoča ločitev odrskega (delavca, (kateremu je bilo to delo vedno del njega samega, od gledaliških desk, od njegovih starejših in mlajših sodelavcev, ki jim je bil vedno dober tovariš in izkušen svetovalec, in od številnih gledalcev, katerim se je priljubil s tolikimi uspelimi kreacijami najrazličnejših in številnih vlog. Burdychov odhod z odra pa je prav slučajno povezan z nekim njegovim življenjskim jubilejem. Letos teče 50. leto, odkar je prvič stopil pred kulise in se, kot pravimo, »zastrupil« z gledališko šminko, letos pa se dopolnjuje tudi 30-letnica njegovega nepretrganega odrskega dela, ki šteje okrog 200 nastopov.
Oto Burdych spada pned ljudi preteklega stoletja. Rojen je bil 1. 1895 v Metliki na Belokranjskem, toda 'že po nekaj mesecih je prišel s starši v Loko in se je vedno priznaval za trdnega Ločana. Oče je v Loki kupil lekarno in mladi Oto je ju obiskoval prve šolske razrede, dokler ni odšel v Ljubljano na realko, šolanje mu je prekinila prva svetovna vojna, ki mu je vzela štiri leta mladosti in ga preizkušala po italijanskih in. ruskih frontah. Po vojni je diplomiral na farmaciji v Zagrebu. Nekaj mesecev je služboval v Kamniku, kjer je spoznal tudi svojo življensko družico, nato pa je prijel za delo v očetovi lekarni v Loki in jo kljub starosti vod: še (danes.
Vrvenje škofjeloškega prosvetnega dela ga je že v zgodnji mladosti potegnilo v svoj vrtinec, že oče je bil agilen član, loške Narodne čitalnice in njegov sin mu je Verno sledil že v 3. razredu ljudske šole, ko je 1. 1903 na starem odru na Spodnjem trgu prvič stopil pred publiko kot Balček v Govekarjevem »Desetem bratu«. Gimnazijska leta so ga sicer začasno ločila
Prizor iz 1. dejanja letošnje uprizoritve Golarjeve »Vdove Rošlinke«.
Od leve proti desmi: Tinče (Rafko Kovač), Rošlinka (Rozi Čarmanova) in Balantač (Janko Trdina). (Foto Jože Oblak)
od (domačega prosvetnega dela, toda že kot šesto in sedmošolec je pričel s ponovnim aktivnim delom v čitalnici, (še danes se spominja igre »Morilec«, pri kateri sta s kolegom Maževcem poskrbela za tisti /čas nenavadne scenske efekte. Vojna in visokošolski (študij £ta )ga spet ločila od doma. iToda tudi v Zagrebu mu igralska strast ni dala miru, da ne bi nastopil v akademski igralski družini in z njo med drugim gostoval jtudi V Brežicah.
Pravi amaterski igralski krst pa je Burdych doživel v času nekajmesečnega službovanja v Kamniku. Tu so, kot pravi »kaj hitro zavohali, da ima igralsko žilico v sebi« in nastopil je prvič kot Vičentije Petrovič v Nuši-čevem »Navadnem človeku«. Kamničani so ga (porabili še večkrat (Pri Hrastovih, Veronika Deseniška, Divji lovec itd.) in tako je pričel tolmačiti gledalcem razne karakterne vloge, ki mu so vedno najbolj ležale. Menda je enkrat samkrat nastopil v drugačni vlogi in to kot ljubimec, pa ga je kapitalno polomil. »Zdelo se mi de preneumno««, pravi sam ob spominu na to. Po vrnitvi v Loko se je iakoj vključil v delo na sokolskem odru. Delal je kot režiser, v glavnem pa kot eden pajagilnejših igralcev. Dne 28. marca 1932 je slavil ’svoj 50. nastop v svoji najbolj priljubljeni vlogi izpred vojne kot župan Ciril Van Belle v Maelterlinckovem »Stilmondskem županu«. Petdeset nastopov pa je takrat pomenilo prav toliko različnih naštudiranih vlog, saj so vsako delo normalno igrali samo enkrat. In tako je teklo delo iz sezone v sezono do druge vojne.
Po vojni (pa je kljub svojim petdesetim letom ponovno krepko stopil v sredino amaterskega odrskega dela in bil prva leta med vodilnimi loškimi prosvetnimi delavci. Nastopal je v mnogih igrah. Naj navedem samo nekatere: Deseti brat, Snubač, Na dnu, Svet brez sovraštva, Novi dom; Visoška
kronika, Planinska roža, življenje je lepo in druge. Med odigranimi vlogami mu /je najbolj pri srcu Dolef iz »Desetega jbrata«, za svojo najboljšo predstavo ipa jsmatra »Visoško kroniko«, kjer je odigral vlogo Polikarpa Khal-lana. Precej prostih ur in 'fruda je posvetil tudi vzgoji mladega kadra, ko je predaval na dramatskem tečaju Ina gimnaziji ter bil vedno rad v pomoč mladim režiserjem in igralcem. Toda za vse ure in noči, ki jih je prebil na odru, in !za ves Hrud in znoj ob včasih prav garaškem delu mu ni bilo nikdar žal. Sam pravi, da je vedno z veseljem ptopal na odrske deske, na katere ga vežejo najlepši spomini. V zadoščenje mu je bilo, če je uprizoritev (uspela, hkrati pa mu je bila najljubša amaterska zabava.
Takšna, je bila življenjska pot Burdycha koft gledališkega delavca. Mnogo bi hilo treba napisalti še ostalem njegovem društvenoorganizacij-skem delu v Loki, toda omenim naj samo to, )da je bil prvi ustanovni član škofjeloškega Muzejskega društva. Kot gledališki delavec pa naj bo vsem tistim, ki (so /kdajkoli delali z njim in ob (njem, vsem starejšim in mlajšim, predvsem pa vsem onim, '|ki bodo prihajali na gledališke deske, svetel vzor amaterskega (delavca. Požrtvovalnost, nesebičnost in tovarištvo so glavne zahteve za vsakega prosvetnega delavca, — so lepe vrline Burdychovega dela.
Ob njegovih -jubilejih magistru Burdychu vsi Ločani iz srca čestitamo k njegovi 'uspešni življenjski poti in k doseženim uspehom. Ob slovesu iz naše igralske sredine pa se mu za vse, kar storil dobrega za razvoj loškega prosvetnega dela, toplo zahvaljujemo, želimo, da nas ne bi še popolnoma ■zapustil in da nam bi ob težavah, ki se bodo pojavljale, še vedno pomagal s svojimi bogatimi izkušnjami. Zaltorej še enkrat: Hvala za vse ter zdravja in sreče vnaprej!
Janko Krek.
Ob koncu sezone
Stara loška resnica je takale: napraviti bi se dalo marsikaj, toda vedno ostane le eden delavec, ki vleče pretežko breme po klancu, da ga z muko ves zbit privleče do vrha, ali pa celo obtiči. Prav tako drži, da smo Ločani včasih zelo leni, »komot<- po domače, po (drugi stari pa čistihlepni in da radi mečemo drug drugemu polena pod noge. In včasih imaš celo občutek, da so SKUD, Partizan in (gimnazija — republike zase. Mogoče boste dejali, ta trditev je preostra. Res je, da je formalni izgled: idealno sodelovanje, — vendar pa Se tukaj marsikdaj kaj zatakne. Toda držimo se načela: glejmo napake skozi mikroskop in ne od daleč tako jih bomo laže spoznali in odpravili.
Predvsem bi se morali zavedati, da en garač ne more prigarati uspeha drugim Jn da komodnost in častihlepnost nista lastnosti amaterjev. Kar poglejmo n. pr. naš odrski jezik. Ce izvzamem »Inšpektorja na obisku«, je bil pri vseh predstavah zelo slab. Pri tem pa se spomnimo, kakšen užitek je bilo samo poslušanje »Kroga s kredo« pred tedni. Takrat je gotovo marsikdo pomislil na veliko vlogo odrske izreke pri celotni izvedbi neke predstave. Mislim, da so igralci prav potrebni kratkega tečaja iz pravo-rečja, ogleda »Pygmaliona« v Ljubljani in neizprosne roke režiserja.
Ni še dolgo tega, ko mi je mlad inštalater potožil: »Z nekaterimi tovariši sem nameraval preurediti električno napeljavo na odru, pa so stari raje ostali pri starem.« Prav tako je bilo nekaj omahovanja okrog operete,
menda »osebnosti«. Glasbena sekcija pa je prav zaradi osebnih konfliktov zaspala, čas bi že bil, da bi opustili stare manire in vnašanje osebnih nesporazumov v razne sekcije, če bi vsi z veseljem, brez misli na osebne koristi in brez drugih predsodkov, iz čistega idealizma vsak po svojih močeh sodelovali v kulturnem življenju, bi lahko pripravili ne samo to, kar smo videli, ampak še marsikaj več.
Vsi živimo svoje individualno notranje življenje, vendar pa -smo poleg tega vezani tudi 'na okolje svoje družbe. Od te pa marsikaj zavisi naše razpoloženje in v veliki meri naša intimna doživetja. Kje pa se razvija loško družabno življenje? — V gostilni. Kdor pa ne mora v gostilno, čepi (doma kot kura Sna gnezdu. Potem pa islišiš od vsepovsod: »V Loki je pa res dolgočasno.« Da ne bi bilo tako, bi (morali družabno življenje prenesti v prostore kulturnega društva, kjer bi se vsakdo lahko izživljal v glasbi, slikarstvu itd., kolikor bi se hotel. »To je tudi sedaj«, boste rekli. Je in ni, kajti vse življenje se razviza v strogih formalnih odnosih (dejal bi skoraj birokratskih), brez (stika med posameznimi sekcijami, v nekakšnem klasifi-ciranem gledanju na druge.
Kljub vsemu pa je bila sezona, ki jo ^zaključujemo, ena najbolj bogatih in delavnih, če že ne najbolj razgibana! Vsako nedeljo so nas vabili lepaki v Kulturni dom. če ne na lastne prireditve, pa vsaj (na gostovanja. Toda dvorana je bila mnogokrat prazna in naj večja pridobitev letošnje sezone »Prosvetni list«, se je brez koristi kopičil v omari 'pri blagajni. Različna mnenja o okusu publike so povzročila, daj je bil (repertoar zelo pester.
Prizor iz 2. dejanja »Vdove Rošlinke« z igralci: Franc Kovač (Rožmanov Janez). Ivanka Oblakova (Marica), Janko Trdina (Balantač). Rozi Čarmanova (Rošlinka) in Borica Lundrova (Tončka). (Foto Jože Oblak)
Pokazalo pa se je eno, jposebno ob zadnjem gostovanju: kvaliteta dela in izvedbe zagotavlja polno dvorano ( — mislim, da bo za par let še kar stara dobra!).	boljšo scensko in režijsko izvedbo del |pa je nujna
preureditev odra, posebno pa vnašanje modernih elementov v inscenacijo (zavese, projekcije, osvetljeni in neosvetljeni prostor). Dvig odrskega stropa vsaj za jen meter in pol, odstranitev sufit in ramp ter namestitev reflektorjev in stikal na odru, ureditev stikalne plošče itd. — to bi morale biti prve naloge gledališčnikov in misel vseh Ločanov, ki ljubijo oder. (S tem bi odpravili tudi tolikokrat obgodrnjane odmore, ki primerjave s filmom res pe prenesejo.)
še par vrstic o letošnjih uprizoritvah. »Inšpektor na obisku« je bila idejno in po izvedbi najboljša 'letošnja premiera. Pri tehnično težki »Mariši« si imel občutek razbitosti. Posemezni igralci so izstopali iz celotnega ansambla, sicer pa je tudi zgodba že precej izrabljena in ni pritegnila, »življenje je lepo« -— problematična moderna francoska drama z nam odmaknjeno, mnogim nerazumljivo vsebino in tipično francosko konverzacijo — kljub dobri zasedbi vlog ni pritegnilo. Večji uspeh je žela »Vdova Rošlinka«, — (kljub temu pa se je pokazalo, da z oživljanjem starega nekvalitetnega programa niti blagajni ne bomo. preveč koristili. Na našem odru pogrešamo predvsem klasikov, svetovnih in domačih, ki bi bili z modernimi dramami prijetna poživitev programa in sprememba za publiko.
Uspešnega dela pa ni pokazala samo dramske, ampak tudi slikarska pa tudi glasbena sekcija (do februarja). Koncert je pokazal, da se da tudi v ILoki organizirati orkester, — h žal se je razšel. Folklora, :ki bi lahko pritegnila največ mladine, je menda zaspala.
še ena stvar mi leži na fsrcu. Drugod je problem: kulturno življenje je domena inteligence. Pri nas tega ni. V kulturnoprosvetnem življenju sodelujejo ljudje vseh različnih slojev, toda prosvetni delavci pa samo tu in tam pokukajo V Kulturni dom (razen častnih izjem!), študenti, ki so včasih pripravili »najboljše predstave, s/toje ob strani. V ozki krog pa so zaprti tudi vajenci in gimnazijci. Tako pade teža dela na starejše, ko bi vendar mladina jmorala vnašati vsaj sodobne »poglede v naše kulturno delo.
Za prihodnje leito naj bo naša naloga: poglobimo in utrdimo to, kar smo dosegli, pritegnimo vse, da bo Kulturni dom središče našega delovanja po vsakdanjem poklicnem idelu, hkrati pa središče vsega družbenega življenja in ne gostilne.
Polde Palenc:
Ljudsko gledališče XVIII. in XIX. sf-olefja
(Doneski k gledališki zgodovini škofje Loke.)
Sled ljudskih komikov, ki imajo morda svoje prednike v hudičih ali pa v poglavitnih grehih iz pasijonskih iger, se vleče v škofjeloške okoliške in oddaljene vasi. To bi se dalo sklepati po aktu iz 1. 1775 z fine 16. oktobra, ki ga omenja Pokorn v (svojem članku o Loki ter je naveden tudi v Kosovih zapiskih. To je akt o prepovedi in izgonu postopačev ki so se klatili po loškem gospostvu in uganjali čarovnije. Zelo verjetno 'je. da so bili ti neke vrste glumači (Hans Wurst) in da je prepoved V Zvezi s Sonnenfelso-vim dekretom iz 1. 1770. Seveda pa ti komedijanti niso dalali časti igralskemu stanu (primerjaj pregovor: »Gospodinje poberite perilo, komedijanti gredo!«). Josip Mal omenja v svoji zgodovini prav v tem času hudega Kljukca, ki se je baje potikal nekje okoli Kranja in za katerega so ljudje
mislili, posebno gospoda., da je v zvezi s hudičem. Bil je krčmar, lekarnar, cigan in nazadnje zopet ranocelnik z velikim slovesom. Torej kaj lahko, da je bil tudi komedijant.
Neposreden odmev na burno dobo reformacije pa je gotovo v ljudski folklori ohranjeni ples »kapucinska«. Ples je danes že skoraj izginil, dočim se je pred zadnjo vojno še pogosto plesal na večjih kmečkih svatbah. In predpustnih balih. To je pol pantonima, pol ples. Plesali so ga navadno samo takrat, jko so bili že precej okrogli in to samo znani plesalci in komiki. največkrat godci. (Pravili so. da kdor je plesal »kapucinsko«, ni dobil pri spovedi odveze.) Plesalca, videl sem staro Kisovko in Kisovca, sta bila. ko je pričel godec gosti čudne disonance, vsak na svojem koncu sobe. ženska je imela na glavi zavit predpasnik, kar je predstavljalo nuno, vedla se je zelo sramežljivo in pobožno, moški pa je plesal okoli nje in ijo vabil k plesu. Vendar se je tudi on od časa do časa zavedal svojega stanu, zakaj predstavljal je redovnika. Ko pa je godec zaigral polko, sta se plesalca združila in divje zaplesala. Ko je godec zopet zaigral dosonance, sita šla vsaksebi in fee, zavedajoč se greha. Skesala in objokovala svojo strast. Vendar pa sta Is e pri polki ponovno našla. Ples je končal s polko v _ divjem diru ali pa z ločitvijo, kar je bilo odvisno pač od plesalcev in od njune iznajdljivosti. Stara Kisovka mi je pripovedvoala. da sta »kapucinsko« izredno dobro plesala stari Ajzner in Polenka. Pantonima tega plesa ima svoj izvor v ljudskem kolu. to se pravi v iskanju pioškega in ženske, motiv nune in redovnika pa prav gotovo izvira iz reformacijske dobe. Seveda pa je duhovitost izvedbe odvisna od plesalcev.
Med leti 1774 in 1787 je bil loški glavar' grof Ivan Nepomuk Edling, znani mecen prvega slovenskega dramatika Antona Tomaža Linharta (29. decembra 1789 je bila prva slovenska predstava »županove Micke« v Ljubljani). Značilni za dobo koncem 18. in v začelju 19. stoletja Bta narodni pesmi, ki ju priobčuje Pokorn v že omenjenem članku o Loki: »Pesem od sedanjih novih cajtov« in »Pesem wi tega razsvetljenega Sveta«. Za primer navajam par kitic:
Pesem od sedanjih novih cajt-ov
Ta velke šole ino seminarje
v večji mestah tudi v Gradcu
boljši je jet za 'denarje koze past
kakor študirat v seminarje za ena prazna čast.
Kateri /terpi dokler študira
bukve za 'mašo prebere
kade je jemu Segne vzet za mašo brat
mu zna (gosposka mušketo v roke dat.
Le taga je uržoh Jožef cesar ta Bog daj, da bi skoraj en drugi da bi papež več v Rimu ne spal ampak svoje zapovde ven dajal.
Greki 'so Zdaj staroverei Nemci bodo novoverci na (papeža nič ne drže sami po svojih glavah uče.
Meni bo treba nehati od jte reči dopovdvati nobene 'nisem falil, kdo se bo zato čezme jezil.
Ke bi želel kedo, da bi otel zvedet tega, kter je pisal leto jest rečem temu: tinta inu pero, kaj je meni mar zato.
Prepisano tratji dan aprila 1800.
Pesem od tega razsvetljenega sveta
čudni modrijani so prišli na svet od vsih krajev zbrani, kdo jih oče štet lete taierjo grunte, boršte noj pole to je kar stri punte, rane te bole.
Joh. joh ta kraljuje, gorje tebi svet mernik zapovduje. vse na Iklaftre štet Joh, joh vsak fvpije, purgar, kmet, gospod joh, joh ta nas bije, johstri tavžent sort. še vselej premalu je Iblo barouk de se blo 'jemalu srebro z naših rok
Martin Savnik (Tomažin), Kozi Čarmanova (Rošlinka) in Jože Pehar (Blažon) v 3. dejanju komedije »Vdova Rošlinka«. (Foto Jože Oblak)
sa se perslepili te Ajnemarije petsto so služili ti rabinarij.
Napisano 17. junija 1791.
Obe pesmici sta znak našega prosveti j enstva, ki je bil pač težko umljiv preprostim ljudem.
S prvim prihodom Francozov leta [1797 in podržavi j en jem škofove posesti 1. 1803. izginejo podatki o škofjeloškem teatru. V samostanu, kjer so 1. 1782 uršulinke zamenjale klarise, je gospodovala nemščina. Med zadnjo svetovno vojno se je izgubila dragocena samostanska kronika, tako da o internih šolskih predstavah nisem mogel izvedeti nič določnejšega. V samostanu se je šolala pozneje tudi gospa Marija Vera, največja slovenska gledališka igralka. Gledališče pa se je umaknilo v ljudsko tvornost. Kot odraz etičnosti so ljudem živeli v spominu razni hudi Kljukci in Dimeži, katerih se je gospoda bala, ljudstvo pa jih je skrivalo. (O tem govori Pokorn ki navaja, da sta bila zaradi skrivačev odstavljena dva župana.) V kmečkih svatbah pa je dalje živelo folklorno gledališče, ki je vedno privabljalo dovolj gledalcev. Napeta pogajanja starešin za nevesto pred zaprtimi vrati njenega doma, našemljena prva nevesta (preoblečen moški), odkup neveste od fantov domače vasii ob »šrangi«, itd. To so bile zabave večjih kmetov. Bajtarji pa so se v prvi vrsti veselili pusta. Marsikatera prevzetna grun-tarska hči je dobila na papelnično bredo na strehi slamnatega moža, da se ji je smejala vsa vas, in Jpred mnogoterimi vežnimi vrati so zadnje pustne šeme na jezoi domačih in v zabavo sosedov »tolkle ploh«. Na pustni torek zvečer pa po na bališčih plesali »za debelo korenje«, ki je najbrže v moralni zvezi s »kapucinsko«.
Revolucionarno leto 1848 ne beleži nobenih gledaliških dogodkov, čeprav tudi v Loki na šlo brez razburjenja. Mal piše jv svoji zgodovini, da je zdravnik Grbec nagovoril Staroločane, naj napravijo pohod na Loko. Toda za ta revolucionarni načrt je zvedel župnik, ki je Staroločane z veliko težavo pomiril dogodek pa je dvignil precej prahu. Leta 1862 pa je bila med prvimi na Gorenjskem Ustanovljena loška čitalnica. S tem se začne novo obdobje škofjeloške meščanske gledališke dejavnosti.
Olaie (Lei&
Slikarji so razstavili . . .
V likovni sekciji zbrani loški umetniki-amaterji te vrste, so izpolnili svojo obljubo, štirinajst junijskih dni je imelo loško občinstvo priložnost ogledovali si rezultate prizadevanja nekaterih posameznikov in uspehe tečaja za mlade slikarje začetnike, obenem pa tudi efekte šolskega risarskega pouka.
škofjeloški okraj je daroval razvoju slovenske upodabljajoče u-metnosti oboje, kar ji je možno dati. Svojo čudovito slikovito pokrajino in celo vrsto umetnikov -slikarjev. Spomnimo se samo mojstra 16. stoletja Jerneja iz Loke, odličnega slikarja realista Ivana Franketa, pa genialne družine Šubicev od podobarjev Pavleta, Štefana in Janeza preko vrhov slovenskega slikarstva bratov Janeza in Jurija do v sedanjosti snujočega Iveta, priznanega umetniškega pedagoga Antona Ažbeta, poeta slovenske zemlje Ivana Groharja ter slikarjev žmitka, Birolle, Koširja in Miheličev. Bili so in bodo ponos svojemu domačemu okraju in vzor vsem, ki bodo skušali stopiti na pot umetniškega ustvarjanja. Poleg njih pa nam je domača ' zemlja dala vrsto ljudskih samo-rastlih talentov od slikarjev na steklo do razstavljalcev, o katerih gre beseda.
Razstava, ki je našla prostore v gimnaziji, je bila razdeljena v tri skupine. Vsak v svojem prostoru sta razvrstila svoje slike oba najboljša loška slikarja Pavle Bozo-vičar in Karel Plestenjak, v skupnem prostoru so razstavili udeleženci slikarskega tečaja, ki ga je preko leta vodil tov. Bozovičar, tretjo skupino pa so predstavljale
najboljše risbe gimnazijskih dijakov. O teh zadnjih ne bi govoril, pač pa o ostalih (žal, samo kot laik).
Pavle Bozovičar je razstavil vrsto slik v .olju in pastelu ter zbirko skic in študij s svinčnikom. Vsebinsko obsegajo tihožitja, pokrajinske motive in porttret. Njegova roka izkazuje poteze slikarja, čigar čopič je šel skozi poklicno šolo in si iskal vzore predvsem v klasični umetnosti realistov. Poglej katerokoli sliko, vse ,je resnično. človek bi kar vgriznil ona jabolka s tihožitja, ki se vsa polna ponujajo! In spomnimo se njegovih češenj! Prav taki sc* tudi pokrajinski motivi. Mirni, (tihi, dostojanstveni, — realni, kot je realen svet, ki ga zremo pred seboj. Bozovičar odlično obvlada snov svojih {motivov, ki mu toplo leži pri srcu. Toda prav zato, ker je ves njen, jo oblikuje s prizadevnostjo, ki izraža skrb, (mogoče celo trpljenje), da njegovo oboževanje ne bi oskrunilo niti najmanjšega delca naravne lepote. Spretna roka je izvedla detajle s spokojno vodo, vsepovsod pa čuti oko oni topli odnos ljubezni, pa naj bodo to zamolkli večerni ali .prebujajoči se jutranji motivi. Dovršen do [zadnje natančnosti pa je poduhovljeni portret, ki zgovorno priča o mojstrovi sposobnosti.
Popolnoma, da, skoraj popolnoma drugačen je Karel Plestenjak. Tudi on je razstavil pastele in olja, tihožitja, pokrajino in portret. Toda kakšna razlika od njegovega kolege! Tu vse živi, vse se giblje, kipi. To ni ona mirna dostojanstvenost, ki se ji človek boji približati. človekovo razpoloženje in hoitenje je seglo v sredino motiva
in ®e z njim poigralo, ga prepojilo s svojimi čustvi, — toda preko neke meje pravilnega slikarjevega odnosa do predmeta njegovega obdelovanja ni seglo. To je impresionizem, ki mu je pridejanega tu in tam že nekaj ekspresionizma. Ob njem se je Plestenjak samoniklo umetniško šolal, rasel in zorel, od njega je dobil osnovni ton svojega upodabljanja: liriko (Grohar) in včasih skoraj predrzno barvno in kompozicijsko razgibanost (Jakopič). Posamezni detajli kar silijo nekam ven iz lesenega okvira in — saj pri nfemu še tihožitje ni tiho! Portret pa ni njegovo delovno polje.
Oba, Plestenjak in Bozovičar, sta bila deležna že ocene strokovnjaka. Lani ob razstavi na kranjskem festivalu je umetnostni zgodovinar dr. S. Mikuž zapisal o njima tole: ». . . Mem £kofjeločani bi omenil dva slikarja: Plestenjaka in Bo-zovičarja. Plestenjak je v svetu pastelnega slikarstva naš^l smisel za mero in težo, kar je pravzaprav za ljubitelja velika sposobnost. Manjka mu trdna zgradba podob in ona skrajna doslednost slikarja: zakaj sem naslikal nebo tako, njive tako, gozd itd. Lirika in pesništvo sta pri takem poslu slaba zaveznika. Bozovičar je krepak realist. Njegova tihožitja niso kar tako. Je to trdna oblika, solidno slikarsko znanje, kar recimo, da je bil na delu dober slikar. . .« (LdP 7. jun. 1952.)
še nekaj kratkega o tečajnikih. Kaže, da delo ni bilo zastonjsko in da so učitelji kot učenci lahko z rezultatom tečaja zadovoljni. Ni bila sicer odkrita Amerika, toda eno je bilo dokazano. V ljudeh, v mladini bedi čut za zdravo lepoto, ki se ob pravilnem in skrbnem negovanju lahko razvije v dišeči cvet. Najdalje je prišel na svoji ama-
terski poti Katič s svojimi svinčniki, Logonder se bo še razvil, ker ima voljo in pravilen prijem (razstavil je celo kipe), Benedik je marljiv začetnik, ki kaže čut za iskanje pravih oblik, Janezu Plestenjaku pa so dobre poteze v rodu. Poleg njih so pokazali rezultate ^svojega truda še nekateri drugi tečajniki, ki so večinoma mladi gimnazijci.
Rečem samo še to: najnežnejša veja loškega kulturnoprosvetnega dela je na svoje delo in uspehe lahko ponosna.
B.
*
Več pozornosti knjižnici!'
Stara navada je, da se o najboljšem delavcu najmanj govori. Na prosvetnem polju je tako 3 knjižnicami. Vsakdo sicer priznava, da so osnovne celice izvenšol-skega ljudskega samoizobraževanja in da žanjejo na tem področju izmed vseh panog kulturnoprosvetnega dela najboljše rezultate, toda — o knjižnicah se na splošno malo govori. Nekaj več besed okrog knjižničarske problematike je padlo zadnji čas v debati o zakonu za ljudske knjižnice. Zato je prav, da tudi o loški knjižnici rečemo par besed.
Vprašajte knjižničarja, kako se razvija njegovo delo, pa bo skoraj vedno odgovoril: »Nič posebnega. Vse je normalno.« — že prav, toda človeka zanima, kakšno je to »normalno« stanje, — saj pomeni »normalno« tudi lahko slabo, zanič. Poglejmo zato redna statistična poročila in se prepričajmo.
Pregled poslovanja loške knjižnice nam za leto 1952 kaže takole sliko. Inventarizirani knjižni fond.
je ob koncu leta dosegel 4.582 različnih knjig, od tega tekom leta 561 novonabavljenih. število vpisanih članov se je povečalo za 187 in doseglo številko 1.144. Z drugimi besedami povedano, se je knjižni fond vsak mesec povečal za 46 knjig (nekaj z nakupom, osftalo pa z darovi) in da je vsak peti prebivalec loške mestne občine vpisan v imenik izposojevalcev. Knjižnico je obiskalo 6.625 ljudi in če postavimo, da je od skupnega števila vpisanih članov okoli 400 rednih bralcev, si je vsakdo izmed njih šestnajstkrat menjal knjige. Zanimiv je pogled v socialni sestav obiskovalcev: delavcev 2.340, kmetov 140, nameščencev 1.420, šolske mladine 2.688 in ostalih 37. Po staros/ti za malenkost odrasli odtehtajo mladino (3.486 proti 3.139), po spolu pa je več žensk kot moških (3.802 proti 2.823). Toda resnično število vseh bralcev je še dosti višje, saj preberejo knjige, ki si jih nekdo izposodi, vsaj še trije nevpisani družinski člani ali znanci. Po takem računu je bralo knjige ,iz loške ljudske knjižnice okrog 20.000 ljudi.
V letu 1952 so (Si obiskovalci Izposodili 16.918 del in sicer: 130 političnih, 463 poučnih, 11.879 leposlovnih, 3.812 mladinskih in 634 nemških in srbohrvaških, številke nam pokažejo, da je bila celotna knjižna zaloga izposojena 3.7-krat. če pa upoštevamo realni faktor 3, je bilo (prebranih okrog 50.000 del ali 10-krat ves knjižni fond. Najbolj množični obisk izkazujejo zimski meseci (dec., jan., febr., marec) in je bil največji dnevni povprečni obisk dosežen februarja s 37 obiskovalci. Najmanjši obisk pa je bil zabeležen takoj v sledečih pomladanskih mesecih (maj, junij, julij) z najnižjim dnevnim
povprečjem 33 ljudi, če vzamemo povprečje za vse leto, obišče knjižnico dnevno 35 izposojevalcev. Zelo zadovoljiv pa je končni rezultat, ki ga lahko potegnemo iz vseh navedenih statističnih podatkov: vsakega prebivalca MOL.O Škofja Loka postreže knjižnica 3,2-krat na leto, ki prečita v tem času 8,2 knjig!
Tako je »normalno« stanje loške knjižnice, ki dokazuje njen ne-zadržan napredek iz lefa v leto. Takšnega dela in uspehov je lahko vsakdo od srca vesel. Temu »dobremu normalnemu« stanju pa je treba dodati še nevsahljivo »n<5r-malno« požrtvovalnost knjižničarja Matije Trepšeta in njegovih sodelavcev Staneta široka, Janka Bernika in drugih, ki se vzpenja vzporedno z rastjo knjižnice.
Poleg gornjega pa obstoja še neka »slaba normalnost«. To je večni in grozeči materialni problem. Ni finančnih sredstev niti za normalni nakup novih knjig, kaj ,šele za njihovo popravilo. Tisto malo, kolikor vrže izposojevalnina, je komaj dovolj za upravne in admini-strativne stroške, medtem ko je dopolnjevanje knjižnega fonda že nezadostno,, niti pomisliti pa ni mogoče na vsaj skromen honorar požrtvovalnim knjižničarjem, saj opravljajo v svojem prostem času delo, ki po svojem obsegu zahteva že popolnega človeka. Znesek, ki ga je doslej občina odobrila knjižnici, je sicer zelo dobrodošel, toda premajhen. Skrajna nujnost je, da se z zakonom uredi tudi ta del knjižničarske problematike, saj knjižnice s svojim delom jasno dokazujejo, da jim mora ljudska oblast posvetiti večjo pozornost. Niso dovolj samo prazne lepe besede, čas je, da tudi tukaj že enkrat pridemo do dejanj!
B.
Delovni kolekHv lesnega industrijskega podjefja
želi SKUD-u „Tone Šifrer"
v Škofji Loki
čim več uspeha pri njegovem kulturnem delu
ir
Obiščite
MESTNO aOSTINSTVO
Restavracija in gostilne:
jjKrona4'1
„Pepelnjak“
„Prajerca“
„Pri kolodvoru44 „Pri lovcu44 „Pri Tonetu44
Priporočamo izvrstna vina in dobro domačo kuhinjo
Potrošnikom priporoča svoje izdelke
MESTNO PODJETJE
»TESTENINE44
Prepričajte se o kvaliteti naših izdelkov in postanite naš stalni odjemalec!
Izdelujemo prešite odeje iz svilenega brokate, aHasa, serža in klote vseh barv, Sprejemamo naročila po meri za vse velikosti od otroških do dvojnih odej. Prevzemamo fudi usluž-nostea dela iz naročnikovega blaga
Državno gospodarsko podjetje
v
Prepričajte se o kvaliteti naših izdelkov in postanite naš stalni odiemalec!
Cene konkurenčne!
Bogata izbira!	,
Izdaja SKUD Tone šifrer v Škofji Loki. — Urednik: Branko Berčič. Tiska Gorenjska tiskarna v Kranju G 4064 53