Kenda, ilustriral pa Adrijano Janežič (Rokus, 2001). V antologijo je uvrščenih 20 zelo znanih pesmi, 60 pesmi, ki so sicer dostopne, niso pa uveljavljene, 20 pesmi pa so novi prevodi pri nas neznanih, a v njihovih nacionalnih literaturah zelo cenjenih pesnikov. To so pesmi za mlade in pesmi, ki niso bile namenjene predvsem mladim, so pa mladim lahko zelo blizu. Pesnikov, ki bi pisali za mladostnike je namreč zelo malo, poleg tega pa v tem obdobju bralci prehajajo od otroške k literaturi za odrasle. Naslov zbirke je »prispeval« Boris A. Novak:
Pet je letnih časov: pomlad in poletje in starost in smrt in večno petje.
Z zbirko Peti letni čas, ki deloma prinaša tudi pesmi tujih avtorjev, smo prišli do prevedene poezije. Bera le-te je zelo skromna, predstavlja 9,3 % vse pesniške produkcije. Podroben pregled nam pokaže, da gre za prevod nekaj rimanih vrstic v štirih slikanicah Dicka Brune (prev. Dušanka Zabukovec; Mladinska knjiga, 1999) in dveh slikanic, ki jih je ustvaril Maurice Pledger (prev. Marija Javoršek; DZS, 1998) ter za izvirno slovenske rimane vrstice v treh igralnih knjigah Svjetlana Junakoviča v zbirki Gugalnica (Educy, 2001); izšle so naslednje igralne knjige: Barbara Gregorič,
Mame, očki in otročki-, Andrej Rozman, Rdeča žaba, zlat labod; Peter Svetina, Kaj kdo je in česa ne.
Potem je med njimi še slikanica, ki prinaša zgodbo v verzih z naslovom Joli v mačji šoli avtorice Ingrid Uebe (prev. Andreje Sabati Šuster; Kres, 2000).
Izjemno knjižno dejanje je slikanica Pravljica o zlatem petelinčku Aleksandra S. Puškina v prevodi Mileta Klopčiča, ki jo je zasnoval, ilustriral in oblikoval Dušan Muc (samozaložba, 1997).
Preostane samo še pet oz. šest prevodov. Za otroke do 9. leta starosti (C starostna stopnja) so to slikanice: K. D. Plum, Poleti domov, ptiček (prev. Boris A. Novak; Co Libri, 1995), Michio Mado (pesnik je leta 1994 dobil Andersenovo nagrado) Čudežni žep (prev. Peter Svetina; Mladinska knjiga, 2000) in Ernst Jandl, Strahopetko (prev. Svetlana Maka-rovič; Mladinska knjiga, 1999); leta 1999 je bila to prvonagrajena slikanica na sejmu otroških knjig v Bologni.
Mladim bralcem nad 10 let so namenjene Odvratne rime Roalda Dahla (prev. Milan Dekleva; Mladinska knjiga, 1995), La Fontainove Basni (prev. Niko Košir; Mladika, 1999) in dvojezična zbirka pesmi Ismeta Bekriča Cipele starijeg brata = Čevlji starejšega brata (prev. Milan Dekleva; Društvo bosansko-hercegovskcga in slovenskega prijateljstva Ljiljan, 2000).
Tilka Jamnik
LEKSIKON SLOVENSKIH LITERARNIH JUNAKOV
Klemen Lah, Andreja Inkret: Slovenski literarni junaki. Ljubljana: Mladinska knjiga 2002 (zbirka Mali leksikon)
Obsežna publikacija (475 str. gesel) nas na tem mestu zanima s posebnega vidika: ali leksikon upošteva (tudi) slo-
vensko mladinsko književnost in na kakšen način.
Ob naslovu Slovenski literarni junaki nam namreč nemudoma stopijo v zavest (tudi) nekateri izraziti literarni liki iz slovenske mladinske poezije, proze in dramatike: Ciciban, Pedenjped in Juri
72
Muri kot pesniški junaki, pa Miškolin, Kekec, muca Copatarica, medved Piki Jakob, maček Muri, mojstrska detektiva Naočnik in Očalnik, Sapramiška, koso-virski prikazni Glal in Glili, če na hitro naštejemo samo nekatere izmed proznih literarnih junakov, ki so že docela vraščeni v zavest otroškega (in odraslega) bralnega občinstva na Slovenskem; kar zadeva mladinsko dramatiko, se prvi hip zagotovo spomnimo vsaj na zvezdico Za-spanko!
Vse zgoraj nanizane pesemske, prozne in dramske like iz slovenske mladinske književnosti v leksikonu zares tudi najdemo: vsi imajo samostojna gesla; ob njih pa so upoštevani še drugi literarni junaki.
Še več: kar leksikon po svojem temeljnem konceptu ob glavnih (naslovnih) literarnih junakih vključuje tudi stranske like, imajo npr. poleg zvezdice Zaspanke samostojna gesla tudi stranski akterji iz iste igre F. Milčinskega-Ježka, to pa so boter Mesec, komet Repatec in razbojnik Ceferin. Podobno imajo ob Kekcu samostojna gesla tudi stranski literarni liki iz Vandotovih pripovedi o neustrašnem gorenjskem fantiču: upoštevani so Mojca, Rožle, Pehta, Bedanec in Kosobrin.
Še več: leksikon opozarja tudi na dejstvo, da se nekateri znani literarni liki »selijo« iz teksta v tekst: bodisi, da isti lik(i) nastopa(jo) v različnih besedilih istega avtorja bodisi, da vstopa(jo) v tekste drugih piscev.
Zgledi za prvo možnost so npr. isti literarni liki, ki jih J. Vandot suvereno vodi skozi svoje pripovedi o Kekcu; prav tako leksikon ne spregleda dejstva, da Preglovi literarni junaki iz Odprave Zelenega zmaja (Bob, Pipi, Miha) nastopajo tudi v pisateljevi pripovedi Geniji v dolgih hlačah; geslo Sapramiška predstavi ta literarni lik najprej kot glavno junakinjo sodobne živalske pravljice S. Makarovič, zatem pa opozori še na Sapramiškino stransko vlogo v Korenčkovem palčku iste pisateljice.
Tipičen zgled za drugo možnost, se pravi za »selitev« literarnega lika iz prvotnega besedila v tekst drugega pisca, prinaša npr. geslo muca Copatarica: ta literarni lik je predstavljen najprej kot glavni (naslovni) lik kratke sodobne pravljice E. Peroci, zatem pa kot stranski literarni lik v fantastični pripovedi K. Brenkove Deklica Delfina in lisica Zvitorepka.
Ob opozorilih na nastope znanega literarnega lika v različnih mladinskih tekstih upošteva leksikon tudi možnost, da med seboj povsem različni literarni liki iz različnih literarnih besedil nosijo isto ime; geslo Mihec predstavi npr. dva med seboj povsem različna otroška literarna lika, ki nastopata v dveh povsem različnih pripovedih: prvi je Mihec iz mladinske povesti Tajno društvo PGC A. Ingoliča, drugi Mihec, kije predstavljen v istem geslu, pa je glavni (naslovni) junak Zidarjeve pripovedi Kukavičji Mihec, geslo Tonček obravnava tri med seboj povsem različne literarne like: to so Bevkov Tonček (iz povesti Tonček), Seliškarjev Tonček (iz spominske pripovedi Deček z velike ceste) in Tonček iz Ptičkov brez gnezda F. Milčinskega.
Podobnih primerov je kar nekaj in vsi po vrsti občutno širijo ter pestrijo informacije o mladinskih literarnih junakih, seveda le o tistih, ki jih je leksikon vključil v svoj izbor.
V istem smislu funkcionalna oz. informativna je v zvezi z mladinskimi literarnimi junaki tudi uvedba (pomožnega) zbirnega gesla kolektivni junak, saj je ena izmed značilnih posebnosti mladinske književnosti tudi ta, da je glavni literarni junak proznega besedila pogosto skupina otrok/mladostnikov: zato kaže pozdraviti gesla, ki ob glavnih/ stranskih likih opozarjajo še na skupinski literarni lik, se pravi na dejstvo, da glavni in stranski literarni liki delujejo v pripovedi povezano, enotno, skratka kot kolektivni junak. Takšna so gesla pastirci,
73
Grivarjevi otroci, Črni bratje, ptički brez gnezda, geniji v dolgih hlačah. Vsa ta
gesla smiselno dopolnjujejo gesla, ki obravnavajo posamezne literarne like iz istih mladinskih pripovedi; tako npr. literarne junake iz Bevkove povesti Pa-stirci predstavijo gesla Blaže, Lenart, Ferjanč pa tudi geslo pastirci; literarne junake iz Bevkove povesti Grivarjevi otroci obravnavajo gesla Blaže, Tinče, Mretka in še geslo Grivarjevi otroci; literarne junake iz Bevkove pripovedi Črni bratje opisujejo gesla Filip, Jerko, Nejček, Pavlek, Tonino in geslo Črni bratje; glavnim junakom Preglovih Genijev v dolgih hlačah so namenjena gesla Bob, Miha, Pipi pa tudi geslo geniji v dolgih hlačah, ki opozarja, da gre v pisateljevi pripovedi pravzaprav za skupinski glavni literarni lik, čeprav so posamezniki izrazite osebnosti.
Žal pa je zbirno geslo kolektivni junak, ki naj bi uporabniku pomagalo poiskati dela s skupinskim literarnim likom, vsaj kar zadeva mladinsko književnost, sestavljeno površno: prvič, zato, ker izpušča celo gesla, ki jih leksikon sam uvaja, tako npr. manjkata gesli ptički brez gnezda in geniji v dolgih hlačah; in, drugič, zato, ker bi lahko opozorilo še na vrsto mladinskih del s skupinskim glavnim likom, saj so v leksikonovem izboru takšna dela še Andrejev ni nikoli preveč P. Kovač, Bratovščina Sinjega galeba T. Seliškarja, Odprava Zelenega zmaja S. Pregla, Drejček in trije Marsovčki V. Pečjaka, Tajno društvo PGC A. Ingoliča, Uhač in njegova druščina B. Jurca; pri vseh navedenih delih že naslovi opozarjajo na skupinski glavni literarni lik.
Ob (pomožnem) zbirnem geslu kolektivni junak so za področje mladinskih literarnih likov uporabniku leksikona v pomoč še nekatera druga (pomožna) zbirna gesla, mdr. gesla otrok, mladostnik/mladostnica, gimnazijec/gimnazijka.
Doslej se je izkazalo, da leksikon upošteva literarne like iz mladinskega
pesništva, pripovedništva in dramatike. In kako jih izbira?
Predstavitev slovenskih otroških pe-semskih junakov bi bila tako rekoč popolna, ko bi ob Zupančičevem Cicibanu, Grafenauerjevem Pedenjpedu in Juriju Muriju T. Pavčka bila v leksikon vključena še Levstikov Najdihojca in Mižek Figa L. Prunk-Utve/J. Menarta.
Mladinski prozni junaki so v leksikonu kajpak številnejši. To je razumljivo, saj je pripovedna proza tudi najobsežnejši ter motivno/tematsko in oblikovno/ žanrsko najbolj razplasteni del slovenske mladinske književnosti. Pri skoraj tretjini vseh v publikacijo uvrščenih prozaistov najdemo (tudi oz. samo) mladinska dela. Želeli bi si kajpak močnejšo zastopanost mladinskih proznih literarnih junakov.
Izbor le-teh poteka v glavnem po vrhovih slovenske mladinske proze: od najizrazitejšega poudarka nestorju F. Bevku, prek T. Seliškarja, B. Magajne, P. Voranca do A. Ingoliča, I. Zormana, B. Jurca; ne umanjkajo E. Peroci, K. Brenkova, L. Kovačič, K. Kovic, J. Snoj, V. Pečjak, P. Zidar, L. Suhodolčan; zastopani so S. Makarovič, P. Kovač, S. Pregl, V. Mal, do najnovejših avtorjev (D. Muck).
Od najodličnejših starejših piscev zelo pogrešamo V. Zupana oz. njegove pol-nokrvne literarne junake iz fantastičnih pripovedi Potovanje v tisočera mesta (fantek Tek, Zlomek, Usodovec idr.) in Trije konji (deček Mak idr.); iz novejše iracionalne mladinske proze so spregledani vsaj tile izraziti literarni liki: fantek Puhek iz sodobnih pravljic M. Mihelič, krojaček Hlaček L. Suhodolčana, deklica Bučka M. Dekleve (Totalka odštekan dan, Bučka na Broadwayu) in še zlasti Majh-nica N. Grafenauerja, ki jo pisec vodi od zgodnjega otroštva do vstopa v odraslost (Majhnica in Katrca Skrateljca, Majhnica, Mahajana in druge pravljice o Majhnici).
Izmed pravljičnih likov S. Makarovič bi kokokoško Emilijo reprezentativneje
74
zamenjal kakšen imenitnejši mačji lik iz številnih mačjih zgodb (ki so pisateljičin zaščitni znak) ali denimo pohabljeni veveriček iz živalske pravljice Veveriček posebne sorte, saj gre za literarnega junaka v pravem pomenu te besede.
Med pisci iracionalne in realistične mladinske proze bi ob D. Muck oz. njenih literarnih likih zaslužila uvrstitev v leksikon še vrsta literarnih likov, ki so jih v zadnjem desetletju ustvarili M. Tomšič, B. Stampe Zmavc, J. Vidmar, F. Lain-šček, D. Zupan idr. V primerjavi z literaturo za odrasle je bera iz najnovejše mladinske literature pičla.
Kaj pa dramski junaki? Like, ki jih leksikon izbira iz slovenske mladinske dramatike, so njihovi avtorji ustvarili pred II. svet. vojno (P. Golia, J. Ribičič, F. Milčinski), med II. svet. vojno (M. Kunčič) in po njej (F. Milčinski-Ježek. K Brenkova, Z. Petan, L. Suhodolčan. IS A. Novak, A. Goljevšček).
Tej razvojni liniji oz. rdeči niti izbora avtorjev/del ni kaj očitati: zastopana je gledališka, lutkovna in radijska igra za otroke; vendar slednja prešibko glede na to, da se je med letoma 1960 in 1980 radijska igra za otroke žanrsko izjemno razcvetela in dosegla tako visoko (tekstovno in izvedbeno) raven, da je z deli F. Puntarja in številnih drugih piscev žela velike uspehe v tedanjem jugoslovanskem in širšem evropskem radijskem prostoru. Znano je tudi, da so se nekateri dramski teksti, prvotno napisani za radio, šele po uspelih radijskih krstnih izvedbah »selili« (po ustreznih dramaturških posegih) na lutkovni/gledališki oder: tako je npr. Zvezdica Zaspanka doživela krst na radiu (1949), prav tako sta bili prvotno za radio napisani igri Modra vrtnica za princesko K. Brenkove in V ozvezdju postelje B. A. Novaka, če se omejimo na nekatere mladinske igre, ki jih leksikon uvršča v svoj izbor.
Spekter gesel, ki obravnavajo literarne junake iz slovenske mladinske
književnosti na svoj način dopolnjujejo/ razširjajo gesla iz območja slovenskega ljudskega pravljičnega izročila. Ali povedano drugače: v neposredno bližino literarnih likov iz mladinske književnosti smemo (z vidika otroškega uporabnika leksikona) uvrstiti literarne like iz slovenskega ljudskega slovstva, saj je znano, da so ljudske pravljice in pripovedke danes predvsem branje otrok in ne odraslih. Tako sta npr. junaka iz slovenskega proznega izročila Mojca Pokrajculja in Peter Klepec, ki imata v leksikonu upravičeno samostojni gesli, dandanes vpeta že v literarno izkušnjo najmlajših in predvsem v njihov bralni interes. Tako bodo predvsem mladega bralca zanimala gesla, kijih leksikon namenja pravljičnim likom iz ljudskega proznega izročila: to so gesla trije bratje, mačeha, pastorka, povodni mož, vile, škrat, bela kača, lisica zvitorepka idr.
Mlade uporabnike leksikona bo utegnil zanimati tudi sprehod med junaki iz literarnih del, ki prvotno niso bila namenjena otroški ciljni skupini, pa so sčasoma postala (tudi) mladinsko branje: taki junaki so Martin Krpan, Jurij Ko-zjak, Krjavelj idr; brskanje med gesli o literarnih likih iz romanov, ki so bili prvotno namenjeni odraslim bralcem (npr. Pod svobodnim soncem, Bobri idr.) bo mladim bralcem utiralo bližnjico do geselskih informacij o literarnih likih iz bralno zahtevnejših del iz literature za odrasle in jih na ta način spodbujalo, naj si ta dela sčasoma tudi sami pobliže ogledajo.
Geselske predstavitve literarnih junakov iz slovenske mladinske književnosti so korektne.
Manj uspele so nekatere terminološke rešitve, predvsem v območju pripovedne proze; tako so npr. zgledi prozne oblike, za katero je že dolgo v veljavi mednarodno dogovorjena literarnovedna oznaka fantastična pripoved, v leksikonu poimenovani s terminom mladinska po-
75
vest: tako so napačno poimenovane fantastične pripovedi Deklica Delfina in lisica Zvitorepka K. Brenkove, Avtomoto mravlje J. Snoja, Kosovirja na leteči žlici S. Makarovič, Drejček in trije Marsovčki V. Pečjaka. Terminološko negotovost bi sestavljalca nemara najbolje reševala, ko bi se odločila za najširše enotno poimenovanje: pri proznih delih za termin mladinska proza, pri dramskih delih za termin mladinska igra.
Površnost opazimo tudi pri navajanju avtorjev, literarnih del, literarnih junakov: povest Ko/a je napisal Ivan Ribič in ne Ivan Ribičič; živalska pravljica S. Makarovič ima naslov Kokokoška Emilija in ne Kokoška Emilija; enemu izmed treh Pečjakovih Marsovčkov je ime Šaš in ne Saš.
Zal so napake tudi v kazalu avtorjev. Ker sta Kazalo naslovov (z avtorji) in Kazalo avtorjev (z deli in junaki) bistveni pomagali pri uporabi leksikona, so napake toliko bolj moteče: v Kazalu avtorjev sta v razdelek Poezija po nemarnem uvrščeni prozni deli Kdo je napravil Vidku
srajčico F. Levstika in Avtomoto mravlje J. Snoja; v razdelku Proza ti dve deli manjkata, tekst P. Kovač Andrejev ni nikoli preveč je naslovljen samo z Andreji, Kokokoška Emilija je spet samo Kokoška Emilija, avtor Kale je Ivan Ribičič namesto Ivan Ribič.
Če navedene površnosti prezremo, smemo priznati, da nas veseli, ker sestavljalca in urednik leksikona niso prezrli mladinskih literarnih junakov. Kljub želji, da bi bil njihov delež v publikaciji večji, smemo ugotoviti, da smo še kar zadovoljni s podobo, ki jo v leksikonu odseva izbor literarnih likov iz slovenskega mladinskega pesništva, pripovedništva in dramatike. Če bo kdaj prišlo do podobnega leksikalnega projekta, ki bo zaobjel izključno samo slovensko mladinsko književnost oz. njene literarne junake, bo pričujoči leksikon s svojimi odlikami in spodrsljaji sestav-Ijalcem zagotovo v pomenljivo strokovno oporo.
Marjana Kobe
NOVI GLASBENI PRAVLJICI JANEZA BITENCA
Janez Bitcnc: Kovačka, ki kujeta čas. Ilustr. Marko Zorovič. Ljubljana: Debora 2001.
Janez Bitenc: Medvedka Meta, medved Jaka in čarodejno ogledalo. Ilustr. Alenka Koderman. Ljubljana: Debora 2001.
Pravljice Janeza Bitenca, pisatelja, skladatelja in glasbenega pedagoga, so si v pravljičarskem repertoarju na Slovenskem upravičeno zagotovile posebno mesto: avtorjevo poetološko izhodišče je povsem samosvoje, saj pisatelj v ustvarjalnem procesu povezuje literarne težnje z glasbenovzgojnimi postopki.
Prepoznaven je Bitenčev pravljični vzorec namreč tudi po tem, da je v prozno besedilo vpletena pesmica z na-pevom (notnim zapisom). To verzno besedilo se kot konstitutivno vezivo dogajanja med pravljičnim zapletom in razpletom večkrat ponovi: s ponovitvami pa se pesemsko besedilo in njegov napev postopoma vraščata v zavest otroškega sprejemnika; ta ju tako rekoč mimogrede osvoji in zmore ob sklepu pravljične pripovedi pesmico tudi zapeti. Naučiti otroka zapeti novo pesmico, ki je nekakšen »vodilni motiv« teksta, pa je eden od namenov Bitenčevih pravljic.
76