PROF. JOS. VERBIČ VZREJAJMO) /Jr NAJBOLJŠE ČE Ep LE r v Svm V \ i V A V — - «*•— —-. -— * JOSIP VERBIČ VZREJAJMO NAJBOLJŠE ČEBELE OSNOVNA ŠOLA DUPLEK 2 h -n- LJUBLJANA 1947 C E B E LA R S K A KNJIŽNI C A 1 U rednik prof. Slavko Raič / 'c k/lOoO Izdala in založila Čebelarska zadruga za Slovenijo Natisnila Partizanska tiskarna v Ljubljani Predgovor Ko objavljam to delo, izpolnjujem obljubo, ki sem jo dajal v preteklem desetletju obiskovalcem tečajev za vzrejo in oplemenitev čebel n ih matic. V tistih tridnevnih tečajih pa sem poslušalce komaj seznanil z ročnim delom, ki ga imamo pri tem poslu. Ni bilo časa. da bi se pogovorili, kakšne morajo po dosedanjih dognanjih biti čebele, ki jih hočemo razmno¬ ževati in Kako ohranimo njihova dobra svojstva ter odstra¬ njujemo slaba. Zidali smo stavbo brez temelja. S tem svojim delom, ki ni strogo znanstvenega značaja, podajam našim čebelarjem, sicer v skromnem obsegu, vse, kar je potrebno, da vedo o uspešni vzreji čebel. Potrudil sem se, da sem sno\ obdelal na najpreprostejši in najlaže razumljiv način in jo v ta namen pojasnil z neka¬ terimi po lastni zamisli zasnovanimi risbami. Popisal sem tudi več priprav, ki se jih jaz poslužujem pri vzreji in so bolj uporabne kot priprave naših sosedov. Gradivo sem začel zbirati že ob prirejanju tečajev, pa sem delo prekinil, ko se je v naše, samo za stvar navdušene in delujoče v rste, zanesel strankarski boj. Pisanja sem se zopet lotil med vojno. Ta čas pa je bil za delo malo primeren, ker mi ni dal prilike in prostosti, da bi si naše in tuje čebele na¬ tančneje ogledal. Nedosegljiva mi je bila skoraj vsa tuja literatura. Pogrešal sem poročila o novejših skušnjah ruskih raziskovalcev, ki so. kakor na vseh področjih človeškega udej¬ stvovanja, tudi v čebelarstvu prišli do čudovitih izsledkov, i ežave sem imel tudi z besednimi izrazi, ki so jih zahtevali predmeti in pojmi novodobne vzreje. Jz navedenih vzrokov ne bom presenečen, če se bodo po¬ kazale netočnosti. Rad bom prepustil popravo in odločilno be¬ sedo čebelarskemu znanstvenemu zavodu, katerega ustanovi¬ tev je za Slovenijo nujno potrebna. Moj spis naj varuje naše čebelarje tudi zablode, v katero so zašli kratko pred drugo svetovno vojno naši najbližji južni bratje, ki so z najvišje stolice znanosti hvalili in priporočali bastarde domačih in ino¬ zemskih čebel. Knjižica bo kljub mogočim pomanjkljivostim dobro slu¬ žila ocenjevalcem čebel, voditeljem plemenilnih postaj in ko¬ lektivnih čebelnjakov, trgovinam s čebelami, bolj ali manj pa vsem čebelarjem. Saj njih ogromna večina nima pojma in toč¬ nih predstav o dobrih čebelah in jim niso znana načela novo¬ dobne vzreje čebel. Tega pa ne smatram kot malomarnost in brezbrižnost naših čebelarjev; premalo so imeli zadevnih navodil, pa še ta so bila nepopolna in razmetana po strokov ¬ nem časopisju ali pa niso bila prikrojena za naše razmere. Vesel bom, če jim moje delce pripomore, da se jim zboljša blagostanje in če se še bolj ntrcli slava naše čebele. V Ljubljani, I. septembra 1946: Jos. Verbič 4 1. Katere čebele so najboljše I. Pregled čebelnih pasem Če nameravamo vzrejati dobre čebele, moramo najprej vedeli, katere zaslužijo ta pridevek. Kupcem in rejcem drugih, /lasti manjših živali, daje najkrajši in najtočnejši odgovor na tako vprašanje ime pasme, kateri žival pripada. Z imenom pasme nam takoj stopi pred o<‘i vsa zunanjost, dobre in slabe lastnosti ter življenjski pogoji omenjene skupine živalskega plemena. Pogoj pa je, da pasmo poznamo. Prav tako je pri čebelah; tudi pri njih razlikujemo več pasem. Vsak čebelar mora poznati poleg domače pasme še tiste, ki imajo zanj kak večji pomen, ki lahko kvarno in dobrodejno vplivajo na ka¬ kovost domače ali na novo vpeljane pasme. Slovencem ni treba mnogo povpraševati po dobrih čebel- nih pasmah in jih izbirati; saj je splošno znano, da i m a naša dežela čebele, ki smo na nje la lik o po¬ nosni. ker ima ves čebelarski svet o njih najboljše mnenje. Naše čebele tvorijo zaradi svojih posebnih svoj štev. ki jih prenašajo tudi na potomce, svojo pasmo, ki se imenuje kranj¬ ska čebela«. Na potomce prehajajo zunanja in notranja svoj- stva. Prve spoznamo na telesnem ustroju čebel, imenujemo jili znake, druge pa na njihovih življenjskih pojavih, imenu¬ jemo jih lastnosti. Naši sosedje in drugi narodi imajo svoje čebelne pasme. Ker so te vplivale in še vplivajo na kakovost kranjske če¬ bele ali so tudi drugače zanimive, je treba tudi o tujih pasmah nekaj povedati. Vsa srednja in severna Evropa ima temno nemško čebelo, Nemci še posebej svojo vresno čebelo. Ta ima svoje ime po liineburškem jesenskem vresju v severni Nemčiji. V Italiji je doma svetlejša, preko zadka rumeno progasta italijanska čebela. Se bolj temna kot nemška čebela sta egiptovska in afriška čebela, bolj rumeni kot italijanska pa sta po svoji hudi naravi znana ciprska in še sirijska ali palestinska čebela. Naši čebeli je po mnogih znakih in lastnostih najbolj podobna kavkaška čebela. Posebni čebelni plemeni sta v Indiji živeči orjaška čebela in pritlikava čebela. Delavke orjaške čebele so tako velike kot naše matice, delavke pritlikavih čebel pa so za četrtino manjše od naših čebel. Zelo všeč bi nam bile orjaške čebele, ker bi več zmogle. Evropa pa jim nudi premalo življenjskih pogojev, da bi mogle pri nas obstati; tudi se ne plemenijo z našimi čebelami. 2. Čebelni znaki a) Potre b a, da jih pozna m o Slovenci imamo, kakor že povedano, odlično čebel no pa¬ smo, toda naše čebele niso vse enako dobre. Sčasoma so pri nekaterih vzniknile ali se vtihotapile spremebe, ki lahko nji¬ hovo vrednost zmanjšajo ali pa povečajo. Če hočemo vzrejati v vsakem pogledu dobre čebele, moramo poznati njihove redne in izredne značilne znake in lastnosti. O telesnih čebelnih znakih smo do sedaj bore malo ve¬ deli. Znano nam je le. da so sive-: pogostemu čitamo in slišimo, da se imenujejo sivke. Na katero sivino pa se to ime nanaša, tega ne ve niti deset odstotkov naših čebelarjev. Po telesnih znakih zanesljivo in v najkrajšem času spoznamo, kateri pa¬ smi pripadajo čebele, in razlikujemo naše od tujega. Dr. Goetze je v' zadnjih letih svojim rojakom popisal znake raznih pa¬ sem, med temi tudi naše. Ker ti popisi lahko imajo velik vpliv na kupčijo s čebelami, je potrebno, da se tudi mi seznanimo vsaj s tistimi, ki se tičejo naše čebele. Tudi bi bilo sramotno za vsakega naprednega čebelarja, če bi pasme svoje zemlje ne poznal in je ne razlikoval od drugih. K naj od loči I nejšiin čebel ni m znakom štejemo barvo telesnega oklepa, kakovost dlačic, dolžino rilčka, posebnost krilnega žil ja in velikost čebel. b) B a r v a telesnega o k I e p a Barvo telesnega oklepa nam nehote kažejo temne, na prvi pogled črne čebele, ki so izgubile dlačice ob napornem delu. v starosti ali v borbi za lastno ali tuje blago, Te dlačice so pokrivale njihovo telo in zakrivale barvo oklepa. Temne barve b je vse njihovo golo telo: glava, oprsje in zadek. Barve vsega zadkovega oklepa pa ne moremo presoditi, ako si ogledujemo čebelo, ki sedi ali leze, ker v taki legi ne vidimo vsega nje¬ nega površja. Površje njenega zadka sestoji namreč iz obroč¬ kov, ki so vtaknjeni drug v drugega približno tako kot deli starejših daljnogledov, i. s. zato. da se zadek pri dihanju lahko O Sl. 1- (Po dr. Zandru.) Deli čebulnega telesa: g = glava, o oprsje, z zadek, 1—7 hrbtni in trebušni obročki, šč = ščiteč. daljša in krči. Iz enakega vzroka sestoji vsak obroček iz gor¬ njega hrbtnega in spodnjega trebušnega dela. Zgornji deli so večji in segajo preko čebel n ih bokov nekoliko čez trebušne. Zadkove obročke začepjamo šteti pri oprsju. (Sl. I.) Če si hočemo zadkove obročke v celoti ogledati, moramo zadek raztegniti. To dosežemo, če primemo čebelo s prsti za Sl. 2 a. Navadna pinceta. glavo in oprsje, zadnji njen obroček pa s posebno pripravo, ki jo imenujejo pinceto, in oba konca razmaknemo. (Sl. 2a.) Vsak obroček posebej si še natančneje ogledamo, če zadkov ■Sl. 21). Pinceta za prije¬ manje čebel. oklep raztrgamo. Za prijemanje ži¬ vili čebel, kar je pri presojanju njihovih svojstev včasih potrebno, uporabljamo pincete, ki imajo na konceh prožne žične loke. (Sl. 2b.) Barva gole glave, oprsja in zgornjega zadkovega dela ni pri vseh pasmah enaka. Lahko je pri čebelah vobče enakomerno črna, zelo temnorjava, temnorjava, rjava, svetlorjava in zelo svetlorjava. Razlika barv je večkrat tako majhna, da jo zanes¬ ljivo spozna le za sprejem barv občutljivo in izvežbano oko. I emnorjave barve oklepa ločimo od črnih, ako jih primerjamo s koscem lesa ali kakega drugega predmeta, ki je pobarvan s tušem ali drugo popolnoma črno barvo. Pri severnih čebelah prevladuje črna in zelo temnorjava, pri južnih svetlorjava barva. Naše čebele imajo v nekate¬ rih krajih zelo temno- rjav, večinoma pa tem- norjav telesni oklep. Skrajni konci hrbtnih polobročkov, ki segajo čez trebušne, so za spo¬ znanje svetlejši kot ostali deli. Velike razlike v bar¬ vi oklepa nahajamo pri maticah. Imajo lahko vse odtenke čebelnih barv, od rumenih do črnih. Pri vseh so spred¬ nji robovi hrbtnih obročkov' svetlejši od ostalega dela. Naše matice so svetlorjave in temnorjave. Odbor Slovenskega če¬ belarskega društva je leta 1939. sklenil, da dajemo prednost maticam kostanjeve barve. Mišljena je barva plodov pravega in ne div jega kostanja, ki jo mnogo svetlejša. Naloga znanstvenikov je, da izsledijo, od katerih družin izvirajo in kašne potomce imajo svetlorjave matice. Še eno zelo vidno barvno razliko imajo čebelne pasme na zgornjem delu oklepa. Italijanske čebele, zlasti v srednjih in Sl- 3. Rumene proge oh sprednjem (zgornjem) robu 2. in 3. zadkovega obročka. S južnih krajih Italije, imajo ob prednjem robu drugega in tret¬ jega obročka in na prvem obročku bolj ali manj široko, ru¬ meno progo. (Sl. 3.) Namesto treh rumenih prog imajo neka¬ tere čebele v gornji Italiji le po eno progo ali ob skrajnih koncih obročkov le rumene lise ali začetke prog. (Slika 4.) Tudi v naših čebelnjakih vidimo, da imajo čebele v ne¬ katerih panjih po eno ali celo po dve rumeni progi ali nji¬ hove začetke. Število takih čebel je vobče majhno, vendar različno. V mnogih čebelnjakih ne najdemo nobene, v drugih le v posameznih panjih po nekoliko, v tretjih polovico in v Sl. 4. Zadek čebel: a brez barv. prog, b z začetkom proge, e z eno. č z dvema (tremi) barv. progama. nekaterih celo večino rumeno progastih čebel. O tem, kako so nastale in še nastajajo pri nas take čebele, bomo pozneje govorili. Največ čistih čebelnih družin, t. j. s čebelami brez ru¬ menih lis in prog. nahajamo pri nas po preiskavah dr. Goet- zeja na Dolenjskem, z rumenimi risbami pa na ozemljih, kjer bivata naša in italijanska čebela druga poleg druge. Dr. Goetze je našel, kakor je razvidno iz njegove zemljepisne karte, ki je bila objavljena v začetku druge svetovne vojne in je ponatisnjena, ker je zelo poučna, tudi v tem spisu (slika 5.). mnogo čebelnih družin z eno rumeno progo p r e k o d r n g e g a hrbtnega obročka na Gorenjskem, in da so po severni Italiji splošno razširjene. Če si zamislimo, da je bilo takih čebel v pretekli dobi iz katerega koli vzroka na Gorenjskem še več, potem bi bilo vsaj deloma razumljivo, zakaj Janša piše, da imajo čebele prvi zadkov obroček rdečerumen. Težko si pa razložimo, zakaj pripisuje Janša rumeno barvo prvemu zadkovemu obročku in ne drugemu, kjer se običajno 9 .C O ^ c. & .o nahaja. Prvi zadkov obroček je zelo ozek in tvori le obmejno zadkovo površje, ki je obrnjeno proti oprsju in se težko vidi. /ato sklepam, cla je Janša prvi obroček prezrl in smatral drugega za prvega. Po ugotovitvah prej imenovanega raziskovalca si tudi lahko razložimo, zakaj je zaslovela kranjska čebela brez ru¬ menih prog in zakaj le njej ves čebelarski svet priznava pristnost. Prve kranjske čebele in pozneje še tisoči in tisoči panjev' so šli v svet iz Dolenjskega, iz okolice Višnje gore. Podjetni tujec B. Rothscluitz je prvi opisal sicer samo njihove gospodarske v red note, opis svoje barvne ka¬ kovosti pa so razširile in utemeljile mnogo¬ številne razposlane če¬ bele same. Glavna- barva tro¬ tov je od zgoraj taka kakor pri čebelah. Trotje imajo pri vseh evropskih pasmah ob zadnjem robu hrbtnih obročkov bolj ali manj rumeno kovinsko se svetlečo progo. Pri naših trotih so te proge medeno rumene, pri nemških pa bolj črnikaste in včasih komaj vidljive. Te rumene proge pa nas ne smejo speljati na misel, da so italijanskega izvora. Italijanski troti imajo poleg omenjenih ozkih rumenih prog ob zadnjem robu obročkov še po sredini obročkov rumene risbe. (Sl. 6.) Sedaj smo se pečali z barvo telesnega oklepa, in sicer le njegovega hrbtnega dela. Trebušna stran čebel in trotov je sicer tudi temnorjave ali svetlorjave barve, vendar vedno nekoliko svetlejša od hrbtne. Barva trebušnih obročkov ni tako enotna kakor na zgornji strani oklepa. Zadkov i trebušni obročki so na zadnjih robovih pri čebelah in trotih svet¬ lejši kakor na sprednjih. Pri vseh vidimo, da imajo trebušni obročki po dve veliki temnejši lisi, ki se pri naši in nemški čebeli v sredini stikata. Pri italijanski čebeli so te lise bolj zabrisane ter na drugem in tretjem obročku ločene. (Sl. 7.) Barv na razlika pasem je na zadkovi trebušni strani večja in jasnejša kot drugje, zato gledamo pri določevanju barve telesnega oklepa v' prvi vrsti na barvenost spodnjega tega dela. Najbolj zanesljivo jiam pove, kateri pasmi pripadajo Sl. 6. Trotov hrbtni obroček. Spodnja pro¬ ga kovin, rumena, zgornja rjava ali črna. srednja rjava, pri italijanskih rumena. čebele, trebušna barva trotov. \ zroke za to bom pozneje na¬ vedel. Ker je barvna razlika med našo in nemško čebelo majhna, jih po barvi oklepa težko ločimo, laže pa od itali¬ janskih. Fred vojno so bile na prodaj povečane barvane slike čebelnih trebušnih strani. Bile so dober pripomoček za dolo¬ čevanje čebelnih pasem. c) Kako v o s t č e b e I n i h d 1 a č i c Dlačice imajo pri opredeljevanju čebel večji pomen kot barva oklepa. Vsaka čebela je po vsem telesu pokrita z dlačicami, ki se razlikujejo po dolžini, barvi, obliki iu legi. Cebelne pasme imajo glede dlačic svoje posebnosti. Dlačice delimo v dolge, pokonci stoječe, in kratke, le¬ žeče. Prve so na glavi, na oprsju, na prvem in petem zad- koveni obročku. Med pokonci stoječimi dlačicami so na ščitcu, 12 Sl. 8. Dolge dlačice na 5. zad- koveni obročku nemških čebel. to je podkovasti vzboklini oprsja, in na petem zadkovem obročku skupine takih dlačic, ki po svoji dolžini prekašajo vse ostale. Te dlačne skupine pa niso vse enako dolge. Nemci porabljajo to dolžinsko razliko za razčlembo svoje čebelne pasme, zato jo merijo. Dlačne šopke ocenjujejo s povečalnim steklom in primerjajo njihovo dolžino z dolžino drugega člena čebelnega stopalca zadnje noge. (Sl. 8.) Naše in italijanske čebele nimajo na petem zadkovem obročku daljših dlačic, z majh¬ no izjemo, ki jo je zasledil dr. Goetze v Karavankah. Le pri trotih vidimo že s prostim oče¬ som na tem mestu venec dolgih dlačic. (Sl. 9.) Dolgini dlačicam kranjic je svojstvena siva, nemk temno- rjava ali črna, itaiijnnk pa sve- tlorjava ali rumena barva. Bar¬ vo čebelnih in trotovih dlačic najlaže določimo na trebušni strani oprsja. V presojo pridejo le mlajše čebele, ki že lete na pašo. Pri najmlajših barva še ni ustaljena, pri ostarelih pa je obledela. Večji pomen ko te dolge dla¬ čice imajo za določevanje pasem kratke, ležeče dlačice. Te rastejo po vsem telesu. Največ jih je in najgostejše so na zadku. Njihova barva se deloma ujema z barvo oklepa. Čebele imajo na zadku tudi še druge kratke in ležeče dlačice, katerih barva se razlikuje od njihove podlage. Na hrbtni strani tretjega, četrtega in petega zadkovega obročka vidimo pri čebelah vseh evropskih pasem po en pas sivih dlačic, Ti trije sivi pasovi se imenujejo s tujko »tomenti . Barvni odtenki, širok ost in jasnost tomentov so bili najprej upoštevani znaki evropskih čebel. Sl. 9. Dolge dlačice na 5. zadko¬ vem obročku trotov. Barva dlačic je pri tomentih vedno belkasto siva, a to- menti sami kažejo več odtenkov sivine. Ti nastanejo zaradi tega, ker nimajo vsi tomenti enakega števila dlačic. Skozi redkejše dlačice se bolj svetlika barva oklepa in slabi jakost sivine. Poleg tega so dlačice, ki sestavljajo tomente, daljše ali krajše pernate. Čim daljši so odrastki pernatih dlačic, tem bolj zakrivajo temno oklepno barvo. Širina tomentov ni na vseh obročkih enaka. Širina dru¬ gega navadno prekaša širino ostalih dveh in odločuje pri pre¬ sojanju tega znaka. Merimo jo tako. da jo primerjamo s ši¬ rino temne proge, ki je za to me n toni na istem obročku. Toment je lahko manj. enako ali bolj širok kot o- menjena obrobna proga in po tem so¬ dimo, ali je toment ozek. srednji ali ši¬ rok. (Sl. 10.) Pri kranjski če¬ beli so tomenti ze¬ lo široki in obstoje iz gostih dolgopernatih dlačic, zato so naše čebele izredno sive. Njihovi tomenti imajo tudi zelo ostre meje. Pri italijankah tomenti niso tako ostro omejeni in tudi ne tako široki kot pri kranjicah. so pa tudi svetlosivi, ker sestoje iz gostih dlačic. Pri nemkah so sivi pasovi iz redkejših dlačic, so torej manj sivi, pa tudi ožji in njihove meje niso tako jasne kakor pri prvih dveh pasmah. Če gledamo tomente, vidimo, da je med italijansko in našo čebelo manjša razlika kakor med našo in nemko. Zato zadnjo laže ločimo od domačink kot prvo. Naše čebele imajo pa še neko posebnost, po kateri jih že na površen pogled ločimo od severnih čebel. Na drugem zad- kovem obročku nosijo tomentu nekoliko podoben pas iz krat¬ kih dlak nejasne, bolj ali manj medlorjave barve, ki se loči Sl. t(). Tomenti in rjavi pasovi: na levi pri kranjskih, na desni pri nemških čebelah. — 1—6 = obročki, t tomenti. r = rjav pas. 14 ga od barve oklepa. Ce je svetlorjav ali medlo rumenkast, moremo zamenjati z rumeno oklepno progo italijank. So pri nasdružine, katerih čebele imajo na drugem zad- kovem obročku namesto rjavega belkastosiv tomentom podo¬ ben pas in zdi se nam, da imajo 4 tomente. To so po mojem mnenju prave sivke. Po opisih novejših nemških raziskovalcev severne čebele vobče nimajo na drugem obročku rjavega ali kako drugače barvanega pasu. Največ jih je brez njega, druge pa imajo le slabe sledove. Vendar vidimo mnogo slik nemških čebel s šti¬ rimi pasovi. Njihov četrti pas je lahko dediščina naših uvo¬ ženih čebel. č) Dolžina r i 1 č k a Najvažnejši znak, ki bi ga morali pred ( sako v zrejo čebel na plemenjakih ugotoviti, je dolžina rilčka. Dolžina rilčka omogoča in olajšuje ali pa ovira nabiranje medečine iz cevastih cvetov. Sem spadajo zlasti detelje in med temi najbolj razširjena in gojena travniška detelja. V suhih letih so njeni cveti manjši, njene cvetne čašice krajše in če¬ lade lahko dosežejo medovnike. Ob vremenu, ki je detelji ugodno, pa se njeni cveti tako razvijejo, da čebele s kratkimi rilčki ne morejo do medenih virov. Dolžina rilčka je pri raznih pasmah različna in se giblje med 5.96 in 6.92 mm. Ruska raziskovalca Alpatov V. V. in Mihailov A. S. sta preiskavala dolžine rilčkov raznih pasem in o tem tudi pisala. S proučevanjem naših in drugih čebel se je bavil dr. Goetze ter našel in objavil za naše čebele ime¬ nitne, za nas zelo razveseljive izsledke. Nemške čebele je preiskaval na šestih različnih nemških področjih in dobil čebele z največjo dolžino rilčka 6.2682 do 6.4771 mm. Kranjske čebele je preiskaval tudi na šestih področjih in našel na Koroškem čebele ... s 6.6325 mm, na Gorenjskem . . ... . s 6.6816 mm, v Ljubljani.s.6.7231 mm, v Kočevski Reki .... s 6.7994 mm, v Kočevski Reki .... s 6.7355 mm, v Kočevju pa.s 6.8727 mm dolgimi rilčki. Na sedmih preiskanih čebelnih okoliših v Italiji je zna¬ šala dolžina rilčkov največ 6.5897 do 6.7969 mm. fz teh podatkov sklepamo, da imajo naše čebele najdaljše rilčke. Italijanske se približujejo našim, a jih le deloma do¬ segajo, nikakor pa ne prekašajo. Nemške čebele imajo naj¬ krajše rilčke in so najmanj sposobne, da izkoriščajo cevaste metulj niče. Našo če¬ belo prekašajo samo kavkaške čebele. Rilčke merimo pod mikroskopom, a tudi najkrajši rilček je ta¬ ko dolg, da sega preko vidnega polja mikro¬ skopa. Zato je treba meriti njegove dele in dobljene zneske sešteti. Deli rilčka so pod¬ bradek, obradek in je¬ ziček. Jeziček obda¬ jata ob korenu dva prijezičnika in dve pi- 81. tl. (Po dr. Goetzeju.) Čebelni rilček. palki, od katerih ima p podbradek, o = obradek, j : jezi- vsaka štiri člene. Prvi, ček. r rilček. pi pipalka, 1 = prvi. ki se drži jezička, je 2 drugi člen. 3 - tretji in četrti člen razmeroma ze lo dolg, drugi je krajši, tretji in četrti sta zelo kratka. (Sl. II.) I)a ugotovimo dolžino rilčka, bi morali meriti vsaj tri njegove dele. Merjenje posameznih delov pod mikroskopom je zamudno in omogoča, da se vri¬ vajo napake. Skušnje so pokazale, da je mogoče tako mer¬ jenje obiti. Alpatov je na zadostnih primerih ugotovil, da dolžina rilčka soglaša in raste z dolžino vsakega njegovega dela in obdajajočih pipalk. Cim daljši je rilček, tem daljši je tudi pripadajoči podbradek in drugi deli. Iz dolžine enega rilčkovega dela sklepamo na celotno dolžino rilčka. Za tako mer¬ jenje in preračunavanje je najprimernejši drugi člen pipalk. Ako meri ta člen 0.52, 0.54, 0.56. 0.58, 0.60, 0.62. 0.64, 0.66. 0.68 mm, potem meri rilček 5.96, 6.08, 6.20. 6.32. 6.44. 6.56, 6.68. 6.80. 6.92 mm. 16 Namesto da si zapomnimo vso razpredelnico, zadostuje, da si zapomnimo samo eno dolžinsko razmerje med imenovanim členom pipalke in jezička, n. pr. prv o. t. j. 0.52 in 5.96. Za vsako nadaljnjo stotinko daljšega dela pipalke se poveča dolžina rilčka za 0.06 mm. Če doženemo n. pr., da je drugi člen pipalke dolg 0.60 mm. t. j. 0.08 mm več kakor 0.52 mm. potem je pri¬ padajoči dolžini rilčka 5.96 mm prišteti osemkrat 0.06 mm, kar da 0.48 mm. Rilček je potem dolg 5.96 + 0.48 6.44 mm. Merjenje z mikroskopom ni lahka stvar. Zato so ljudje, ki so se za to zadevo zanimali, izdelali laže uporabljive naprave, ki naj nadomestijo mikroskop. Najpreprostejši rilčkomer je podoben škatlici za vžigalice: je iz pločevine in je 10 cm dolg. Zunanji del ima na zgornji strani večje število luknjic, ki merijo po 5 mm v premeru. V notranjem, 10 mm visokem delu škatlice je preko vse dolžine kovinski trak. razdeljen na 100 mm in pritrjen na eni strani na spodnji rob. na drugi pa na zgornji rob. (Sl. 12.) Če rilčkomer napolnimo z medeno raztopino in ga posta¬ vimo v panj, pobirajo čebele z rilčki skozi gornje odprtine iz notranjega dela raztopino in njena gladina pada. Ker je no¬ tranji del le 10 mm visok, se zniža gladina pri v sakem mm na merilnem traku za eno desetino mm. Skupno število mm, za katere pade raztopina, ko ga prečitamo na merilnem traku, nam pove, koliko desetin mm meri rilčkova dolžina. Pripravo je treba polniti /. vedno enako medeno raztopino (1 : I) in jo v vseli primerih postavljati na popolnoma vodo¬ ravno podlago. 1 RlllLluu£ Priprava je malo natančna in se težko uporablja. Pri drugih rilčkotnerih segajo čebele, ki jih preiskujemo, z rilčki v posodice, navadno cevke, napolnjene z vabljivo hrano, ki se zaradi srkanja vedno bolj odmika. Končno dose¬ žena globina, preko katere čebele ne morejo do hrane, kaže dolžino sesalnega organa. Nemci imajo svoje rilčkomere. Njihovo čebelarsko udruženje pri¬ poroča upodobljeno pripravo. Na pod¬ stavek pritrdijo posebno matičnico s sesalno odprtino, na katero nasta¬ vijo votlo cevko. V njej se premika kovinski batič v obliki palčice, ki ga je na spodnjem koncu treba na¬ mazati s tekočim medom. Batič je zvezan zgoraj s kolesjem in z dve¬ ma kazalcema, ki kažeta min in nji¬ hove desetinke in stotinke. (Sl. 13.) Pred merjenjem naravnamo ba¬ tič tako, da kaže štiri do pet mm. Potem spustimo v matičnico dve če¬ beli nabiralki, ne mladici, in jih pu¬ stimo 5 minut brez hrane. Nato pri¬ bližamo batič sesalni odprtini toliko, da začneta čebeli lizati z medom na¬ mazani batič. Sedaj batič počasi od¬ mikamo. in sicer toliko časa, da če¬ bele več ne morejo doseči medu. Stanje batiča, pri katerem so čebele še dosegle njegov vabljivi konec, nam kaže dolžino, oziroma doseglji¬ vost rilčka. Poizkus se večkrat po¬ novi z novim parom čebel. Ako ne dosežejo vse čebele batiča enako globoko, izračunamo in upoštevamo povprečno dolžino njihovih rilčkov. Svoj rilčkomer je izumil hrvat- ski rojak dr. Kern, ki je bil več let načelnik veterinarske bakteriološke postaje v Ljubljani. Z njegovo pri- lL Sl. 13. Nemški rilčkomer. 18 pravo ugotovimo s povečalnim steklom, kako globoko segajo preiskovane čebele v drobne cevke, napolnjene z medom. Glede dolžine rilčka je še omembe vredna trditev dr. Goet- zeja, ki piše, opiraje se na svoje vzrejne poskuse z našo čebelo, da se mu zdi zelo verjetno, da dolžina rilčka raste s krilnim indeksom, o katerem bomo govorili v sledečem se¬ stavku. Čim večji je krilni indeks, tem daljši je tudi rilček. Če bodo nadaljnje preiskave in preizkušnje dognale pravil¬ nost znanstvenikove domneve, bo čebelarjem mogoče brez po¬ sebnih priprav vsaj približno določiti kakovost rilčka. ko bodo istočasno določili kakovost krilnega žil ja. d) Posebnosti krilu e g a žil j a Naše čebele se razlikujejo od drugih po žil ju kril. Zilje namreč ni pri vseh pasmah enako izobličeno in razvrščeno. Razlik je več; ogledati si hočemo le dve najbolj značilni. Na vseh prednjih krilih vidimo proti njihovemu koncu veliko, raztegnjenemu pakrogu (elipsi) podobno, omejeno plo¬ skev, t. j. stanico, ki se je na spodnji, oziroma zadnji strani drže tri manjše, precej enako velike stanice, tako zvane kobi¬ la] ne stanice. Od čebelnega oprsja najbolj oddaljena kubi- talna stanica ima v stran obrnjeno oporno žilo. Steno kubitalne stanice od korena oporne žile do stikališča druge kubitalne stanice deli povprečna stena pod njo stoječe stanice v dva, navadno različno dolga kosa. ki sta v sliki 14. imenovana z a in b. Velikost teh kosov tvori temelj značilnega znaka kril. Krajši kos lahko meri V 2 , Vs, J /4 itd. od daljšega, ali krajši je lahko v daljšem dvakrat, trikrat, štirikrat itd. zapopaden. Če razpravljamo o znaku, ki se opira na dolžino omenjenih dveh stenskih kosov tretje kubitalne stanice. ne navajamo zanje dolžine in števila merskih enot. temveč sa¬ mo količnik, ki pove, kolikšen del daljšega ko¬ sa je krajši kos ali pa kolikokrat je moči daljši Sl. 14. Zilje sprednjega krila presojamo po de- kos od večjega belo prevlečenih delih a in b. 2* 19 odšteti. Količnik je v obeh primerih enak. I/. količnika, če je potrebno, si lahko brez težave predstavljamo in izraču¬ namo dolžino kosov. Da bo zadeva razumljiva, jo hočem pojasnili na poseb¬ nih primerih. Recimo, da meri stena tretje knbitalne slanice (a + b) 12 merskih enot (okrajšano m. e.), in meri krajši kos se imenujejo s Dobljeni količniki 1. I V 2 . 2, 2 1 2 . 3 itd. tujko indeksi in ker se nanašajo na kubitalno stanico, ku- bitalni indeksi. Če pregledamo prejšnje navedbe, vidimo, da je kubitalni indeks tem večji, čim večja je razlika med obema kosoma. (Sl. 15.) Pri kranjski čebeli je kubital li indeks velik, pri itali- 1 -1-1 4- Sl. 15. Ponazoritev kubitalnih indeksov. janski je manjši, pri nemkah naj¬ manjši. Nimajo pa v se čebele ene pas¬ me. niti enega nje¬ nih rodov, niti ene družine enakega kubitalnega in¬ deksa. Pri kranjski čebel i se giblje od 2.5 do 4.0. pri ita¬ lijanski čebeli od 1 .5 do 2.0, pri nem¬ kah od 2.0 do 2.5. Po velikosti kubi¬ talnega indeksa lahko ločimo naše čebele od nemških, teže od italijan¬ skih. Pri iskanju 20 ku bila I nega indeksa zme¬ rimo oba kosa z merilno mrežico pod mikroskopom in mersko število večjega kosa delimo z merskim šte¬ vilom manjšega. (SI. 16.) Tudi na zadnjih krilih imajo naše čebele svoje po¬ sebnosti. Pod zgornjim ro¬ bom krila opazimo rombo- idu podobno (/_/) stanieo, od katere gresta dva od¬ rastka. dve žili. ki se stanj¬ ša jeta in prehajata v krilno kožico. (Sl. 17.) Ena drži v stran, druga pa pose v no na¬ vzdol. Stena romboidne sta¬ nite med tema ži¬ lama je pri naši če¬ beli malenkostno in gladko zaslpčena. (Sl. 18.) Pri nemški čebel i ima omenjeni del sta nične stene v bližini stranskega odrastka majhno koleno ali celo ostanek palč¬ ku podobnega odrastka tretje oporne žile. Neka- tere izvenevropske čebele (indijska) imajo na tem me¬ stu popolnoma razv ito kraj¬ šo oporno žilo. Obe krilni posebnosti lahko za silo ugotovimo s prostim očesom, če smo va¬ jeni. Čebelo primemo za gla¬ vo in oprsje in opazujemo njena ločena krila. tako. da jih držimo proti svetlobi, jasneje jih vidimo, ako č;e- Si. t6. (Po dr. Goetzeju.) Fotogra- fični posnetek sprednjega krila, na katerem lahko premerimo podatki' indeksa; zgoraj za kranjsko, spo¬ daj za nemško čebelo. na zadnjem krilu. Sl. 18. (Po dr. Goetzeju.) Zgoraj za¬ sloveli kos krilnega žilja kranjske, spodaj kolenčast kos žilja nemške čebele. 21 beli odstrižemo krila, jih položimo med dve stekleni ploščici in jih ogledujemo pod navadnim povečalnim steklom. Zasločeni del krilnega žilja je znak naše čebele; imajo ga pa tudi mnoge nemške čebele. e) Velikost čebel Velikost igra pri reji domačih živali veliko vlogo, čebe¬ larji ji pa ne posvečajo posebne pozornosti. Vendar je ne smemo podcenjevati. Čebelne pasme se razlikujejo po velikosti. Čebelo zahte¬ vajo svoji velikosti primerne satnice. Večje čebele imajo večje nabiralne organe in več zmorejo kot manjše in če je razlika še tako majhna, pri več desettisočih čebel, še bolj pa v obširnem obratu, vendar nekaj zaleže. Od merjenja velikosti nas odvrača nestalnost tega svoj- stva. Vsakemu čebelarju je znano, da so čebele s polnimi že¬ lodčki in s črevesjem, preobloženim z neprebavnimi snovmi, obsežnejše kot neobremenjene. Vsak starejši čebelar je tudi že opazil, da so čebele spomladi manjše kot poleti. Slično raz¬ merje je pri čebelah, ki so se razvile v dobri ali slabi paši. v zelo starem ali novem satju. Zelo očitne so velikostne raz¬ like trotov in matic. Na te pojave se opira sodba naših pre¬ prostih čebelarjev, da imamo dve vrsti čebel, večje in manjše. Kljub tem razlikam ta čebelni znak lahko merimo. Naj¬ preprostejše bi bilo merjenje čebelne dolžine. Merjenje čebel bi morali vršiti v vseh panjih v istem letnem času, ob enaki paši in upoštevati velikost celic, n katerih so se rodile. Toda pri vseh takih previdnostnih ukrepih ne bi dobili zanesljivih podatkov. Dolžino vendar merimo, pa le na oko, pri maticah. Ako so daljše koi 20 mm. jih uvrščamo med velike, krajše pa med manjše. Zanesljivo je merjenje posameznih čebelnih telesnih delov. Ruski znanstvenik Alpatov meri širino (ne dolžino) zadkovih obročkov. Po njegovem merjenju znaša širina drugega zad- kovega obročka v Srednji Rusiji povprečno 2.453 mm, v Kav- kaziji 2.391 mm, v Italiji 2.306 mm. Dr. Goetze. ki meri širino oprsja med obema nastavkoma kril in rabi v ta namen pose¬ ben, zelo občutljiv tipalni aparat, poroča o enakih opažanjih. Našel je, da znaša oprsna širina čebel v Nemčiji povprečno 4 . 087 . v Sloveniji ' 4 . 019 . v Rimu 4.002 mm. Oba raziskovalca \ 09 sta ugotovila, da so čebele tem manjše, iz čim južnejših krajev izvirajo. Naše čebele imajo približno srednjo velikost med nemško in italijansko čebelo. Oba prej imenovana načina merjenja sta zamudna in le za poklicne raziskovalce primerna. Čebelarji se poslužujejo za določevanje čebelne velikosti zelo enostavnih priprav. Ena izmed njih je majhna škatlica, zaprta z rešetko, katere od¬ prtine. se dajo po desetinkah milimetra širiti. (Sl. 19.) Vanjo ogrebemo z brade ali okenca It do 20 čebel. Če z gibljivim dnom silimo čebele proti lestvici podobni mreži in če je toplo, poskušajo iz merilne priprave uiti. Na pripravi razširjamo odprtine rešetke postopoma za 1 desetino milimetra. Čebele uhajajo po velikosti, najprej najmanjše, potem vedno večje. Odprtina pri kateri uide največ čebel, nam kaže povprečno velikost čebel. Poskus, ki traja približno 10 minut, moramo v ečkrat ponoviti. Čebelno velikost nam kaže tudi obsežnost celic, v katerih se čebele rode. pa le na satju, ki so ga čebele same zgradile. Na satju, postavljenem na temelju satnic, tega svojstva ne moremo ocenjevati, ker imajo satnice velikost celic že odmer¬ jeno. Pa so tudi izjeme. Pred leti se mi je pripetilo, da neka družina ni bila zadovoljna z velikostjo čebelnih celic, ki bi 23 jih moralr zgraditi na osnovah novih, nepoškodovanih in pra¬ vilno vdelanih satnic. Izdelala pa je na njih več vrst večjih a ne trot j i h celic, ki jih je matica pravilno zalegla. S satnicami moremo povečati velikost čebel. Tuji če¬ belarji jih poskušajo zboljšati s tem, da jim dajejo postopoma za gradnjo in poznejše zaleganje satnice z večjimi nastavki celic. Čebele, rojene v satju, ki je zgrajeno na takili satnicah. postanejo večje, a do sedaj se še ni posrečilo, da bi jim ostalo pridobljeno svojstvo trajno. Na satovju, ki ga take čebele v celoti zopet same zgrade, dobe potomke prvotno velikost. tj P r i p r a v I j a n j e č e b e I za ugotovit e v z n a k o v Da si olajšamo in v nekaterih primerih sploh omogočimo preiskavo čebelnih znakov, je treba čebele pripraviti. Preisku¬ jemo žive, omamljene in mrtve čebele. Najmanj dela imamo s pripravljanjem živih čebel, to je, kadar določujemo pri¬ bližno velikost čebel in doseg njihovih rilčkov, ko se poslu¬ žujemo za to določenih priprav. Znake nam pokažejo žive če¬ bele same, ki jih sproti jemljemo družinam. Kdor nima časa ali priprav, da bi sam preiskava! čebele glede omenjenih in še drugih znakov, jih pošlje pristojnemu ocenjevalcu. O potrebi takega ocenjevalca in njegovem udej¬ stvovanju pišem na drugem mestu. Žive čebele in trote pošiljamo v primerno velikih škatli¬ cah. ki imajo slične odprtine kakor razpošiljalne matičnim'. Na pot gredo brez matice in hrane. Če jih pustimo, da se prej nasrkajo medu. dospejo v treh dneh še žive do sprejemnika. Če hočemo, da bodo na poslanih čebelah ugotov ljeni vsi znaki, je potrebnih vsaj 20 čebel in prav toliko trotov. Na živili čebelah dobimo tudi uajzaneslivejšo sliko čebel¬ nih dlačic na ščiteu in na petem zadkovem obročku in kako¬ vosti tomentov. Ogledujemo si jih pa laže in brez težav , če čebele omamimo. Za omamljanje rabimo lahko kilogramski kozarec za med. V kozarec nasujemo čebel z medene zaloge nad zalego ter ga pokrijemo z dobro se prilegajočo leseno deščico. Na njeno spodnjo stran smo prej pritrdili krpico iz tanke bombaževim'. To smo namočili v vodi. nasičeni s kali¬ jevim solitrom, jo posušili in prižgali. Primerno raztopino do¬ bimo. če raztopimo približno 25 gramov solitra v 100 gramih vode. Plini, ki nastanejo pri gorenjo, omamijo čebele, ne da bi jim škodovali: zato čebele pozneje vrnemo njihovim dru¬ žinam. Omamljene čebele je treba takoj začeti preiskavah ker se po preteku 10 minut na njih zopet pojavijo živ¬ ljenjski znaki. Ce hočemo na čebelah ugotavljati poleg kakovosti dlačic se krilno žil j c in pod mikroskopom meriti rilčke in še vse druge znake, moramo čebele usmrtiti. Najprimernejše sred¬ stvo za to ji' žvepleni eter. Kozarec, ki smo v njega, kakor pri omamitvi, nametli čebele, pokrijemo z deščico, na katero smo pritrdili košček bombaževim' in na njo vlili mrvico žve¬ plenega etra. Z etrom pokončane čebele ne oži ve več. budi s preiskavo mrtvih čebel ne smemo odlašati dalj časa, recimo teden dni, ker se začenjajo v posodi, nakopičene druga vrli druge, razkrajati in plesniti. Razkrajanje prepre¬ čimo, ako čebele posušimo. Prebodemo jih posamezne skozi oprsje z iglo in jih pritrdimo na navpično stoječo podlago iz pinte ali vezane plošče. Dolžine dlačic pri posušenih čebe¬ lah ne moremo meriti, ker se pri sušenju poležejo. Barvo oklepa, barvne risbe na njem in vse znake najtrajneje ohra¬ nimo, če čebele branimo v alkoholu. V ta namen čebele, ki so določene za preiskavo, najprej polijemo z vrelo vodo, ki smo jo nekaj minut prej odstranili od ognja, čebele nekoliko premešamo v njej in potem, ko smo odlili vodo, čebele raz- prostremo za 5- 12 minut na kos pivnika. Nato jih prede¬ nemo po dvajset v r ozke, na enem koncu zalite cevke ali v stekleničioe za razpošiljanji' medenih vzorcev, nalijemo na¬ nje denaturiranega špirita in posodico zapremo. >. Gospodarske lastnosti čebel a) I 3 r i d n o s t Vsaka čebelna pasma ima razen svojih značilnih telesnih znakov tudi posebne lastnosti. Najbolj cenjena gospodarska lastnost čebel je njihova zmogljivost glede donosa medu in proizvajanje voska, kar pripisujemo pridnosti čebel. Čebele zbirajo tudi zadelavino. Različna množina in uporaba zadelavine kaže na posebno lastnost čebel, kot gospodarsko in kupčijsko blago pa ima le majhen pomen: zato množine te tvarine pri oceni pridnosti ne upoštevamo. Pač pa bi mogli čebelam v dobro šteti delo, ki ga opravljajo pri opraševanju cvetja, ker s tem največ prispevajo h količini rastlinskih plodov. Ni pa še preiskano, katere čebele so bolj pripravne za ta posel. Ugotavljanje čebelne pridnosti je zelo težavno, ker mno¬ žina medu, ki ga prinašajo čebele, in množina voska, ki ga dobimo od njih v določeni dobi, ni samo na čebelni pasmi, temveč tudi na kakovosti paše, na vremenu, na načinu, kako oskrbujemo čebele in kako jih pripravljamo za pašo. Čebele raznih pasem imajo neenake nabiralne sposobnosti, ki so osnovane na njihovem posebnem telesnem ustroju ali so tesno povezane z drugimi, za pasme značilnimi svojstvi. K posebnostim telesa štejemo poleg dolžine rilčka, o čegar vred¬ nosti smo že govorili, še jakost in vztrajnost letalnih mišic, potem kakovost vida in vonja, s katerim laže ali teže najdejo medeče cvetje in ga ločijo od že obranega, ter dobrota spo¬ mina za izsledene medene vire. Omembe je še vredna vnema, s katero lete čebele na pašo in ki je pri posameznih pasmah različna. Brez dvoma je, da tudi druge lastnosti čebel, zlasti rodovitnost in rojivost, vplivajo na zmogljivost raznih pasem. Ako hočemo ugotoviti pridnost kake pasme, jo moremo primerjati z drugo pasmo. V tem primeru moramo nuditi obe¬ ma enake pogoje za udejstvovanje in ju opazovati drugo poleg druge. Na tak način so od leta 1857. naprej preizkušali našo čebelo Nemci in pozneje tudi drugi narodi. Vse njihove ocene naše čebele po merodajnih listih so bile odlične glede zmogljivosti in tudi glede drugih lastnosti. List »Dunajski čebelar« (Wiener Bienenvater) n. pr. je pisal leta 1905. v 12. štev., da je imel neki vodja čebelne opazovalne postaje 9 pa¬ njev z nemškimi in 8 panjev s kranjskimi čebelami. Dnevno so mu največ prinesle kranjice, in sicer od 3.10 do 3.80 kg. nemke pa komaj 2.10 do 2.18 kg. Od kranjie je dobil povprečno po 37 kg, od nemk pa po 30 kg. Dolga leta so se ponavljala podobna poročila in slavospevi naši čebeli v strokovnem časopisju in zahtev po naših čebelah je kar deževalo. Nešteta pohvalna in zahvalna pisma so pre¬ jeli naši izvozniki od svojih odjemalcev, mnogobrojna visoka odlikovanja so odnesli z razstav. Daleč znani M. Ambrožič iz Mojstrane je dobil sam, kakor je razvidno iz njegovih ce¬ nikov iz 1. 1902., 114 odlikovanj. (Sl. 20.) Pridnost so na razsta¬ vah ocenjevali po vnemi, s katero so letele čebele na pašo. in 26 po množini novega satja, ki so ga čebele izdelale in napolnile pred razstavo. Če bi vse ocene zbrali, bi jih bilo za lepo knjigo. V zadnjih desetletjih so se začeli naši severni sosedje po¬ stavljati na stališče, da je uvoz naših čebel nepotreben, češ da se da vsako domače pleme, ki je že prilagodeno podnebju in rastlinju, zboljšati brez tuje pomoči. Soglašam s tem na- Sl. 20. izvoznik M. Ambrožič pri enem svojih desetih pomožnih čebelnjakov. čelom zlasti za ozemlje, kjer je bila domača pasma že po- žlahtnjena z armadami uvoženih naših dobrih čebel. V kakšni meri so Nemci in drugi narodi uvažali našo če¬ belo iti ž njo zboljševali svojo in kako se je med njimi izka¬ zala pridnost kranjic, nam priča izmed mnogih drugih poročilo nemškega čebelarskega društva za Češko, Moravsko in Šle- zijo v strokovnem listu Nemški čebelar iz Češke (Deutscher Itnker aus Bohmen) v letu 1913. Društvo je imelo v pred¬ hodnem letu 36 opazovalnih postaj. Na teh so opazovali dve družini s čistimi kranjicami, 29 družin s potomkami kranjic in nemk, štiri s čistimi netilkami in eno družino s potomkami itemk in italijank. Poročilo je znamenito, ker izkazuje veliko število, to je 82 odtsotkov družin, ki so imele vsaj polovico svojstev uvoženih kranjic in ker se je med vsemi opazovan 1 kanti najbolj izkazala družina s čisto kratijico. Nemci so se že nekaj let. preden so se začeli zanimati za kranjice, zanimali za italijansko čebelo, jo uvažali in preiz¬ kušali. Uvoz italijank pa nikdar ni dosegel niti približne višine uvoza kranjic. Nemci so že zdavnaj naredili nad itali- jankanii in drugimi uvoženimi čebelami velik križ, med tern ko naše še vedno naročajo in dobivajo, če drugače ne gre. po tihotapskih potih. Iz teh i n ni n o g o š t e v i 1 n i h d r u g i h d e j s t e \ l* a z v i d i m o d o v o 1 j j a s n o. d a je k r a n j s k a e e- b e 1 a i z r e d n o pridna in da Iti. zelo grešili, č e bi poskušali rediti kako d r u g o č e b e I it o p a s m o ali n a š o z h p 1 j š t' v a ti s t u j k o. b) R o d o v i t n o s t O živalih govorimo, da so rodovitne, če redno rode pasmi odgovarjajoče število neposrednih potomcev. V nasprotnem primeru se izjavljamo, da so manj rodovitne. Imamo tudi zelo rodovitne in nerodovitne živali. Rodovitnost koristnih živali ni nikdar prevelika, če ne krati drugih ugodnosti, ki jih ima¬ mo od njih. Pri čebelah je tudi tako. Po voljna rodovitnost čebel ima za čebelarja veliko vred¬ nost, ker je med najvažnejšimi činitelji, od katerih je od¬ visen uspeh čebelne pridnosti. Zelo rodovitne čebele so spomladi v kratkem času zelo razmnože ter tako lahko v polni meri izkoriščajo prvo spo¬ mladansko pašo. Velja pa sploh za vsako pašo, da čebelar s svojo živaljo najbolje opravi, če ima tedaj polne panje pridnih čebel in če se ne pripravljajo k rojenju. Rodovitne čebele hitro prebole težke izgube, ki jim jih je prizadala huda zima, spomladanski mrazovi, nenadne vre¬ menske spremembe in bolezni, ter se hitro zopet pomnože in popravijo. Če želimo čebelnjak napolniti s čebel ni mi druži¬ nami ali če hočemo izenačiti različno močne družine, za kar pri dobri vzreji ni potrebe, dosežemo to najhitreje, če imamo 28 zelo rodovitne čebele. Kdor prodaja čebele, ima največ dohod¬ kov' od blaga omenjene vrste. Upoštevanja vredno je tudi to, da rodovitne čebele ob kratkotrajnem presledku paše ne prenehajo zalegati, temveč zalegajo zmerno naprej. Zaradi tega pridejo razmeroma močne v naslednjo pašo in z mladicami pomnožene v zimo. Rodovitnost ni pri vseh pasmah enaka. Temne nemške čebele se počasi množe. Sami nemški pisatelji v najbolj ble¬ steči dobi evropskega čebelarstva trdijo, da jih kranjice v lem pogledu zelo prekašajo. O naši čebeli so pisali med drugimi slavni dr. Dzierzon. Dathe, F. VV. Rothe in župnik Avg. Ludvvig, da se zelo raz¬ množujejo. Znameniti Gerstung piše, da je prejel 16. maja golo kranjsko družino, ki se je v šestih tednih tako razvila, da je gosto zasedala deset satov (40X25 cm), ki so imeli velike ploskve strnjene zalege. 27. junija je družina rojila in mu dala 5 kg težkega vnuka, ki je imel po njegovi cenitvi 35—-40.000 čebel. Po številu rojevih. na paši se mudečih in v panju ostalih čebel in zalege je izračunal, da mu je matica zalegla v zadnjih treh tednih dnevno po 4000 čebel, lo je vsekakor lepo izpričevalo o rodovitnosti naših čebel. Italijanke se razlikujejo od naših po tem, da le v začetku spomladi zelo obilno zalegajo. pozneje pa močno popuste. So čebelarji, ki imajo o obilnem zaleganju slabo mnenje, češ da čebele v glavnih pašah premalo naberejo, ker se mo¬ rajo med pašo preveč ukvarjati z negovanjem zalege. Mnenje je zmotno. Saj še mi. ki imamo zelo rodovitno čebelo, pospe¬ šujemo zaleganje s tem, da čebele pitamo, da jim prestavljamo sate z zalego v medišče in jim dajemo prostor, da še nadalje neovirano vrše svojo nalogo. Nekateri čebelarji drugih na¬ rodnosti združujejo pred pašo po dve družini, da si ustvarijo zadosti močno armado delavk za iskanje medečine. Preobilno zaleganje more imeti v nekaterih primerih tudi nevšečne posledice, o čemer bomo še govorili. Lahko ga pa v primeru potrebe tudi zav iramo, če čebelam vtesnimo prostor za zaleganje, če ne prestavljamo zalege v medišče in če čebele silimo, da izdelujejo satuice. Prerodov itne čebele nam spo¬ mladi niso po volji v krajih, kjer ni zgodnje paše, in če med pašo preveč zalegajo v škodo zmogljivosti. Rodovitnost je lastnost, ki jo je treba c- e- n i t i in ki jo i m a n a š a č e h e 1 a v veliki m e r i. 29 c) R o j i v o s 1 Rojstvo matic je za čebele redek a najpomembnejši do¬ godek. Matice se rode ob rojenju ali nekaj dni prej ali po¬ zneje. Tedaj stopajo mlade matice na mesto svojih roditeljic ali pa ustanavljajo po bučnem rajanju svojih jalovih tova¬ rišic nove družine. Cebelne družine obnove svoje pešajoče matice tudi, ne da bi rojile. Zgodi pa se zelo pogosto, da ostanejo družine, ki ne roje, brez matic in propadejo. Nove družine pa nastajajo po čebelnih naravnih zakonih le z rojenjem. Če ni rojev ali jih je trajno premalo, ne dobimo zadosti mladih matic in novih družin. Nerojivost spravlja preprostega čebelarja v nemajhno zadrego, ker se mu število družin stalno manjša. Rojenje je navezano na določen čas, na eno ali več dob. Število rojev je odvisno od pasme, od paše in od velikosti stanovanja ter ga lahko čebelar, pa le do neke meje, omejuje ali pospešuje. Lahko pa delamo tudi umetne roje. Naše po¬ seganje v ta življenjski pojav čebel pa nima nobenega vpliva na spremembo rojivosti. Po povprečnem številu letnih rojev razlikujemo slabo, zmerno in pretirano rojive čebele. Slabe rojivke so nemške in italijanske čebele, ki sploh ne roje ali dado le v dobi od srede maja do konca julija po eden. redkokdaj dva roja. Nemške slabe rojivke tudi ne sodelujejo tako rade pri umetni vzreji matic kakor boljše rojivke. Kranjice imajo večji nagon za razmnoževanje kot nemke. Vendar so le zmerno rojive. Dajejo v spomladanski dobi \ svojih prvotnih majhnih stanovanjih po tri do štiri roje. Same skrbe, da se čebelne družine pomnožujejo in če jih ne zadene bolezen, lakota ali kaka druga nadloga, ne propadejo zlahka. Tudi izvoznikom čebel dobavljajo dovolj dobrega blaga. Rojivost naših čebel v velikih AŽ-panjih pri mnogih dru¬ žinah začasno popusti. Če jih pa čez leta preselimo zopet v kranjiče, postanejo stare rojivke. Toda če nemke premestimo v majhne panje, se nikakor ne poboljšajo, ker jim rojivost ni prirojena. Tako je bilo vsaj pred nekaj desetletji. Mogoče je, da so v tem pogledu vplivale nanje uvožene čebele in da so tako svojo rojivost povečale. Naše zmerno rojive čebele brez posebnega odpora spreje¬ majo celo tujo zalego za vzrejo plemenskih živali. 30 Kranjico glede rojivosti zelo prekaša nemška vresna če¬ bela. Ta ima kar tri rojilne dobe. Pisatelj G. Kleine, domačin iz vresne pokrajine, piše, da ondotni plemenjaki od srede maja do konca junija dajo po enega prvca in enega do šest po- prvcev. Če vreme in paša dopuščata, da vsak teh rojev od začetka julija dalje zopet tri poprvce. Proti koncu julija se začne še tretja rojil na doba in tedaj se iz izrojencev zopet začno usipati prvci in drujci. Rojivost sedanjim čebelarjem, ki čebelarijo na med, ni posebno všeč, ker pri današnjih pašnih razmerah roji in izro¬ jenci glede zmogljivosti ne dosezajo jalovcev. Imamo pa več sredstev in načinov, da rojenje preprečujemo. Pri pretirano rojivi vresni čebeli je pa to nemogoče. Iz takih čebel izsiliti nekaj sladkega pridelka, je prava umetnost. Znani in vplivni nemški pisatelj, baron Berlepsch, je imel to čebelo za naj- slabšo. Nemci so jo tako slabo ocenjevali, da je niso hoteli uporabljati niti za to, da bi z njo zboljševali rojivost druge svoje čebelne pasme. Iz navedeni h p o d a t k o v sledi, da glede po¬ ve 1 j n e rojivosti ni boljše čebele od naš e. č) Dolgoživost (Prirejenost za dolgo življenje) Čebele evropskih pasem se ne razlikujejo med seboj glede trajanja svoje povprečne življenjske dobe in nobeni pasmi ne moremo priznati svojstva, da njene čebele dalj časa žive kot druge. Pač pa nahajamo v tem oziru razlike med čebe¬ lami posameznih družin. Pojavljajo se družine, v katerih ve¬ lika večina čebel prekaša povprečno starost. Pa tudi prav nasprotno je mogoče. V nekaterih panjih odmre največ čebel, preden dosežejo običajno starostno dobo. Prvi se odlikujejo z dolgoživimi čebelami, drugi nam predstavljajo kratkoživke. Večina naših čebel ima srednjo povprečno starost. Dolgoživost zasledimo pri spomladanskem pregledovanju. Tedaj opazimo včasih, da ima kak panj vsako leto malo mrtvic in da po prvih izletih ne izgubi večjega števila čebel iz prejš¬ njega leta. Za družino ima večje število takih ostalih čebel dobre posledice. Čim več jih ostane, tem več zalege lahko ogrevajo in s tem prispevajo, da se mladina hitro razvija. Pri nekaterih drugih, sicer zdravih, enako oskrbovanih in zazimljenih pa najdemo, da je leto za letom dno njihovih panjev pokrito z velikim številom odmrlih čebel. Poleg tega se število ostalih kratkoživk ob čebelnem vstajenju in po prvih izletih v prosto naravo znatno skrči. Pri takih razmerah se mladice zaradi pomanjkanja valilne toplote h' počasi množe. Poglejmo sedaj še, kakšen je nadaljnji razvoj in-zmoglji¬ vost dolgo živečih čebel. Njihovi panji se hitro polnijo in osta¬ jajo močni, četudi njihova matica ni posebno rodovitna. Manj obsežna zalega porablja manj hrane in čebele pri primerni oskrbi ne pridejo hitro v zadrego in še pri slabi paši vedno lahko nekaj prihranijo za slabe čase, za brezpašno dobo. Ob času bogatih medenih vi rov pa največkrat prekašajo vse. ostale. Imamo jih za najboljše medarice. Prav nasprotno je pri kratkoživkah. Ker hitro odmirajo, morajo biti zelo rodovitne, da napolnijo panje in jih obdržijo čez poletje na višini. Obilna zalega zahteva mnogo hrane, zato te čebele ob paši velik del nabrane medečim' sproti pre¬ snavljajo \ krmilni sok. Njihova storitev ni nikdar tako ve¬ lika kakor pri drugih z drugačnimi pogoji nastalih, enako močnih družinah. Če družinam s kratkoživimi čebebami manjka rodovitnost, sploh nimajo nikake vrednosti. Take slabiče so čebelarjem bolj v škodo kakor v korist. Svojstvo, ki dvoljuje čebelam nadpovprečno dolgo živ¬ ljenje. je za čebelarja velikega pomena. Ni pa. kakor je bilo že povedano, last kake pasme, temveč le posameznih družin, tudi kranjic. Naloga naši h v z r e j e v a I c e v j e. d a t e d r u ž i n e tak o r a z m n o ž e. d a b o dolgoživost p o - stal a s p I ošn o s v o j s t v o n a š e č e b e I u. d) R a z d r a ž 1 j i v o s t Nekatere čebele so proti čebelarju tako sovražno razpo¬ ložene' kot divje živali. Naravno je, da se razburjajo, če raz¬ diramo njihovo gnezdo, če jim jemljemo medeno zalogo ali če jim pridemo tako blizu, da so v nevarnosti, da jih zmeč¬ kamo. Čudimo pa se. da se nekatere kljub temu, da že veke bivajo v bližini človeka, vznemirjajo, če le odpremo njihovo bivališče, ali celo. če se le približamo čebelnjaku ali če gre človek ali žival v oddaljenosti več metrov mimo čebelnjaka. Neprijetno nam je, če se po svojem, le trenutek trajajočem razburjenju, takoj zakade v dozdevnega sovražnika in upo¬ rabijo svoje zelo učinkovito napadalno orožje. Če človeka napade posamezna čebela, ni še nikaka nesreča. Če pa navali nanj njih več hkrati ali že kar roj, lahko napravijo znatno škodo. Čebele niso vse enako razburljive. Tiste, ki rade pikajo, imenujemo hude, posebno napadljive pa zelo hude. Tistim, ki mirno puste, da jim pregledujemo zalego, odvzemamo zalogo ali ogrebamo njihove roje, pravimo, da so pohlevne. Nemške čebele so znane kot zelo hude. O italijankah so sodbe različne. Naši čebelarji pravijo, da so naše, rumeno progastim italijanskim čebelam podobne ali sorodne čebele hujše od drugih kranjic. Soglasna sodba inozemstva o naši čebeli je, da je izredno pohlevna. Neki ameriški raziskovalec jo imenuje čebelo za dame, ker je tako pohlevna, da jo celo boječe ženske lahko opravljajo. Ljudje so iznašli in izdelali razne priprave in sredstva, da se zavarujejo zoper čebel n e pike. Pri nas uporabljamo kveč¬ jemu nekaj dima in čebele se vedejo kot ovčice. Seveda so tudi glede te lastnosti kakor glede drugih svojstev izjeme; o tem bomo pozneje govorili. Nekatere čebele tudi na drug, milejši način, torej ne z želom, kažejo svojo razdražljivost. Če vlečemo sate iz panja, začnejo trumoma tekati po satovju in po stenah panjev proti odprtemu okencu. Če postavimo sate na kozico, se nabirajo v kepah na njihovih vogalih in na kozici. Zapuščanje satov škoduje zlasti zalegi, ker izgublja potrebno toplotno odejo, ki jim jo nudijo mirno sedeče čebele. Odkrita zalega je poleg tega vsaj za nekaj časa ob svoje hraniteljice, ki se razgub- ljajo po panju in ne najdejo več nazaj. Zapuščanje satov čebelarjem tudi zato ni všeč, ker na kupe zbrane čebele pa¬ dajo s satov na tla in ker je vstavljanje takih satov zamudno in se pri tem pokonča več čebel. Tekanje po satju in s satov je napaka zlasti čebel nemške pasme, vendar jo najdemo tudi pri čebelah drugih pasem. Na¬ loga rejcev je, da jo čim prej iztrebijo. e) O dpornost proti podnebnim in bolezenski m n e p r i 1 i k a m Nobena zemeljska celina nima na vseh svojih večjih in tudi manjših delih enakega števila sončnih in oblačnih dni, iste zračne topline, nima "vetrov istih smeri in iste jakosti. enake množine in enakega časa padavin, nima enakega tra¬ janja letnih časov ali, kakor kratko rečemo, nima enakega podnebja. Kakovost podnebja je odvisna v bistvu od zemlje¬ pisne lege, od oblike zemeljske površine in oddaljenosti od morja. \ višjih legah in ozkih dolinah, kakršnih je pri nas mnogo, je vreme navadno bolj muhasto kot na obsežnih ravninah, /lasti spomladi, ko se največ rastlin odeva v svatovsko obleko, se vreme kaj rado in hipoma spreminja. Zdaj je mirno, toplo in sončno, v najkrajšem času potem vetrovno, hladno, de¬ ževno ali celo snežno. V takih razmerah propade mnogo čebel in družine zelo oslabe. Kakor druge živali, se tudi čebele v vekovih privadijo podnebja svoje okolice, pa najsi bo bolj ali manj ugodno, in uravnavajo po njem začetek in konec zaleganja, polet, na pašo, rojenje in vse drugo delovanje. Čebele se prilagode vremenskim in drugim neprilikam ostrejšega podnebja, se jim izogibljejo in postanejo zanje manj občutljive. Kar se ne more prilagoditi, odmre; ostane samo tisto, kar lahko neugodnostim kljubuje. Take čebele v svojem domačem okrožju dobro uspe¬ vajo. Če pa jim nudimo boljše življenjske pogoje, njim in čebelarjem ni v škodo. Nasprotno pa je, če preselimo čebele iz dobrih razmer v slabše. Tu spet poseže narava med njihove vrste in izloči, kar je premehkužnega. kar bi pa v prejšnjih razmerah uspevalo. Podnebje v naši domovini je ostrejše in spremenljivejše kakor v mnogih krajih Evrope. Zato so naše čebele odpornejše proti činiteljem manj ugodnega podnebja kakor čebele dru¬ god. Nemke iz mnogih pokrajin bi pri nas slabše prebile zimo kot domačinke. Čebele iz toplejše Italije pa bi se pri nas še slabše obnesle kot nemke. Prehitro bi sklenile dobo zimskega počitka in še pred običajnim časom, ki ga dovoljuje naše pod¬ nebje, začele zalegati. Porabile bi mnogo zimske zaloge, po¬ stale nemirne in silile v prosto naravo že tedaj, ko jih tam čaka le neizbežen pogin. Z ozirom na odpornost naših čebe 1 ni m a m o n i k a k e g a vzroka, da bi uvažali tuje pasme. Pač pa mnogi drugi narodi z našo čebelo lahko več dosežejo kot z domačo. In to je velika prednost naše čebelne pasme. Opisanemu pasemskemu svojstvu je podobna odpornost čebel proti nalezljivim boleznim. Imamo čebelne družine, ki jim bolezni ne napravijo škode ali vsaj ne take kakor morda njihovim najbližnjim sosedom, četudi so bile vse v enaki ne¬ varnosti, da se okužijo ali zbole. Pri nosemavosti n. pr. osta¬ nejo v istem čebelnjaku nekatere družine zdrave, druge pa popolnoma propadejo, dasiravno imajo vse enako hrano, enaka napajališča in enake vse druge življenjske pogoje. Je pač pri čebelah tako, kakor je pri drugih živalih, pri človeku in celo pri rastlinah. Bitja enega plemena ne nudijo povzročiteljem bolezni vse v enaki meri pogojev za razvoj in razmnožitev. V svoji krvi in drugih telesnih sokovih in organih proizva¬ jajo v zadostni ali nezadostni množini strupe, ki preprečujejo razvoj bolezenskih kali. budi čebele imajo lahko popolno, delno ali premajhno odpornost proti posameznim boleznim. Od različne odpornosti je odvisna tudi višina škode, ki nam jo povzročajo bolezni. Bolezenska odpornost pa ni znak kake čebelne pasme, ampak je svojstvo posameznih družin vseh pasem. Vsi uvidevni čebelarji jo morejo pri razmnoževanju in obnavljanju roditeljev upoštevati. V oceno pridejo le tiste družine, od katerih je v sa znana vrsta! prednikov ostala zdrava v neposredni bližini sosed, ki so pogosto obolevale. f) Gospo d a r nosi (Pri roj e n ost za dobro gospodarstvo) Čebele gospodarijo s svojo lastnino bol je ali slabše. L o njihovo sposobnost spoznamo ob raznih prilikah in jo preso¬ jamo zlasti po tem, 1. kdaj začenjajo po zimskem pokoju zalegati, 2. v kakem redu nameščajo živila, v. v kakem obsegu gradijo trotovsko satje. 4. kako branijo svojo zalogo in 5. kako skrbijo za snago in udobnost v svojem bivališču. Naše in tudi nemške čebele, ki dobro gospodarijo, zače¬ njajo zalegati v pravem času, to je v drugi polovici januarja. 1'edaj zaležene čebele dobivajo v naslednjih mesecih že lepe dneve, da se spraše in otrebijo. Prej izvaljenim čebelam bi bilo to potrebno opravilo teže mogoče. Družine s takimi če¬ belami postajajo nemirne, zbole za grižo in silijo pri vsakem vremenu iz panjev, sebi v pogubo. Italijanske čebele, ki za¬ čenjajo zalegati že meseca decembra, bi v našem podnebju slabo uspevale. Baje začenjajo tudi čebele, ki se sprevržejo po italijankah. zalegati bolj zgodaj kot naše sivke. 33 3* Čebele morajo odlagati cvetni prali in med v neposredni bližini zalege, da pride po najkrajši poti do nje; ne smejo jih raztresati po vsem satu, ker bi to prisililo matico, da bi delala pri zaleganju presledke. Zelo presledkasta zalega pre¬ prečuje, da bi se vsa toplota, ki jo proizvajajo negovalke za¬ lege, dobro izkoristila, ker taka zalega potrebuje več prostora kot strnjena. Čebele, ki jih imamo za dobre gospodinje, na¬ našajo in odlagajo hrano za zalego tako, da na satih zgoraj obdaja strnjeno zalego. Tako je lačni mladini najbliže cvetni prah in nad tem med. Na pravem mestu je tudi na obeh skraj¬ nih satih nasproti zalegi. Cim bolj se širi zalega, tem bolj se odmika hrana kvišku in končno se začne pomikati med v me- dišče, kjer si ga čebelar z najmanjšim trudom osvoji. Imamo čebele, ki ob slabejši paši ne gredo rade skozi re¬ šetko. S svojo bero polnijo prazne sate v plodišču ali pa iz¬ praznjene celice med zalego. Tako odlaganje medu nam ni všeč, ker preprečuje in ovira matico pri zaleganju, čebelarju pa otežkočuje točenje. S prestavljanjem zalege zmanjšamo njihov odpor proti boji preko nenaravne ovire. Poleti, ko doseže zalega robove satov in navadna zračna toplota ne škoduje zalegi, nanašajo čebele cvetni prah v skrajna sata, ki odevata zalego. Ce nudi narava mnogo cvet¬ nega prahu, kakor v kostanjevi ali ajdovi paši, natrpajo ž njim čebele cele satove, tudi po več njih. To ni napaka, ker cvetni prah v sledeči brezpašni dobi dobro porabijo. Poleg popisanega nameščanja živil nam ugaja, če čebele ob končavanju zadn je paše, ko se začne krčiti množina zalege, odlagajo zimsko zalogo v plodišče, ker s tem prihranijo čebe¬ larju važno in potrebno delo. Gradnja trotovskega satja je potrebna predhodna stopnja pri obnovi matic. V tem satju se rodijo in doraščajo trotje. Ker je le en trot potreben za oplemenitev več let živeče ma¬ tice, je njihovo število lahko zelo omejeno. Večja množina takega satja čebelarju znatno zmanjšuje dohodke. Čebele porabljajo za gradnjo satja mnogo hrane, še več pa za vzrejo preštevilnih trotov, in končno čebele v določenih dobah tudi manj rade nanašajo med v take celice. Čebele, ki zmerno grade trotovimi, ne da bi jo čebelar omejeval, imamo za dobre gospodinje. Če spolnijo z njo v panju naše mere eno polovico satnika, jih ne obsojamo. Če¬ belam, ki poleg tega na vseli mogočih mestih poškodovanega 36 in pomanjkljivega satja gradijo trotovino, ali ki izpolnijo po¬ lovico panja, v katerem svobodno določajo kakovost svojega voščenega izdelka, n. pr. v kranjičih, z nepotrebnim satjem, ne moremo dati dobre ocene. V starejših spisih eitamo, da so nekatere čebelne pasme bolj trotov željne kot druge in da pripravljajo zanje več zi¬ belk kot druge. Prvim na čelu so vresne čebele, tem slede v daljšem presledku Italijanke, potem kranjiee, vrsto pa zaklju¬ čujejo nemke. Pri naših čebelah se v tem pogledu ne moremo pritoževati. Razdrl sem že mnogo kranjičev in se prepričal, da naše čebele za gradnjo trotovine ne kažejo posebne vneme. Dobimo tudi izjeme, a te so razmeroma redke. Trotovsko satje gradijo zmerno in le pred rojenjem. Izrojenci in poprvci s takim de¬ lom ne izgubljajo časa in gradbene snovi. Prevelike vneme čebel za gradnjo trotovine se nam pri sodobnem čebelarjenju tudi ni treba bati, ker čebele navadno rade sledijo smernicam, ki jim jih dajemo s satnicami. O razmerju med zaleganjem in nabiranjem smo že govo¬ rili pri dolgoživosti. Pripomnili bi le še, da imajo nekatere tudi ne dolgo živeče čebele posebno močan nagon za zaleganje, manjšega pa za zbiranje zaloge. Tedaj porabljajo za zalego ves donos iz skromne predhodne bere. Če pozneje glavna paša odreče, pride čebelar v veliko zadrego. Ljubše so nam bolj pridne a nekoliko manj rodovitne čebele. Pri teh vedno nekaj ostane za slabe čase in za čebe¬ larje. Najbolj pa smo zadovoljni z zelo pridnimi in zelo ro¬ dovitnimi čebelami, posebno če še prva lastnost presega drugo. čebele branijo svojo sladko imovino pred človekom in pred živalmi. Med zadnjimi jim napravijo največ škode lastne tovarišice, ki kot prave roparice nasilno vdirajo v tuje panje. Največkrat povzročijo ropanje neprevidni čebelarji, slabo zgrajeni in pokvarjeni panji, šibke in brezmatične družine in prodirljiv vonj nekaterega medu. Prav lahko se prepričamo, da navadno ropajo ene in iste družine in da svoj, nam neljub posel, ponavljajo ob vsaki priliki in tudi ves čas svojega obstoja. Iz tega sklepamo, da imajo poseben nagon za ropanje. Posestniki roparic ne morejo biti veseli svojih živali, ker oropano blago ni čisti dobiček. Tudi roparice utrpe izgube in lahko tudi popolnoma propadejo. 37 Napadenke se z, večjim ali manjšim uspehom upirajo so¬ vražnikom. Najbolj se navadno branijo močne družine. Zgodi se pa. da se tudi takt' družine brez vidnih vzrokov vdajajo sovražnikom. Večkrat pa imamo tudi priliko opazovati, da šib¬ kejše družine z veliko odločnostjo in vztrajnostjo odbijajo sovražnika. Opravičen je sklep, da obrambni nagon ni pri vseh čebelah v enaki meri razvit. Če sta napadalni in obramb¬ ni nagon med seboj ali z drugimi svojstvi z zvezi, ni znano. ?f ■ Roparice iz nagona in slabe branilke nimajo prihodnosti in ne moremo reči o njih. da so dobre čebele. Čebelarji hvalimo čebele, ki spomladi takoj po prvem trebežu in pozneje sproti odnašajo iz panja svoje mrtvice, drobce razgrizenih celičnih pokrovcev. ki služijo zalegi vo¬ ščene vešče za hrano. Odstranjujejo tudi kosce voska, ki so pacl 1 i na dno. v panj zašle živali itd. Večje živali, kot miši. rovke, smrtoglavce obglodajo do kosii oziroma do roženim'. Sl. 21. Okence panja, obloženo z zadelavino. dii gnijoče snovi ne kužijo in kvarijo zraka. I o delo oprav¬ ljajo večinoma vse naše čebele. Imamo pa tudi manj cenjene družine, ki se. četudi so močne, ne brigajo posebno za snago svojega bivališča, le nam manj ugajajo, ker vemo, kakšne, posledice zapuščajo po¬ ginule živali in drobir po panjih. Še neki posel moram omeniti, ki je bil \ pradavnih časih, ko so čebele same opremljale svoje panje, neobhodno potre¬ ben, pa so ga nekatere naše čebele opustile. l'o je zadelavanje špranj in drugih odprtin, ki so povzročile, da je nastal zlasti zalegi škodljivi prepih in omogočil škodljivcem, da so vdirali v panje. Slovenci so že v davnih časih spoznali škodljivost večje množine odprtin pri panjih in jih z najpreprostejšimi sredstvi zadelavali. Postavljali so pa tudi panje tako tesno drugega po¬ leg drugega, da se čebelam ni bilo bati prepiha in zahrbtnih obiskovalcev. Tudi naši današnji čebelarji nudijo svojim go¬ jenkam taka bivališča, da jih čebelam ni treba popravljati. Zato imamo mnogo talcih družin, ki sploh ne nabirajo zade- lavine. Čebele drugih pasem lepljenja niso opustile. Tudi pri nas imamo čebele, ki še lepi jo. Največkrat opazimo, da zama¬ žejo vrzeli med stenami panja in okenci, nekatere pa zama¬ žejo vse odprtine žičnih mrež na okencih. (Sl. 21.) Tega jim ne štejemo v dobro, ker moramo pred prevažanjem čebel \ pašo okenca očistiti. Ves opis čebelne gospodarnosti nam kaže, da so naše č e b e I e g 1 e d e t e h lastnosti v s p 1 o š n e m z. e I o d o h r (' i n d a s m o ž n j i m i p r a v z a d o v o I j n i. 4. Najnovejša ocena naše čebele O svojstvih naše čebele je pohvalnic nebroj, posebno iz časov, ko narodna mržnja in zavist še nista posegli na gospo¬ darsko torišče. Od tedaj so inozemci začeli navajati dve na¬ paki, da bi zmanjšali dobri glas in uvoz naših čebel: velika ro- jivosl in bolezni. Pa niso uspeli, ker je splošno znano, da je naša čebela le zmerno rojiva in da so druge čebele še vse bol j boleznim podvržene kot.jiaše. Le s strogimi zakonskimi določ¬ bami so znatno omejili naš izvoz. Razpredelnica E. Rotterja o lastnostih naše, nemške in italijanske čebele 40 Prav veseli nas, da sta dva ugledna nemška raziskovalca kljub širjenju netočnih in škodoželjnih vesti odkazala naši živali med drugimi čebelami tisto mesto, ki ga zasluži. To sta že večkrat imenovani dr. Goetze in E. Rotter. Zadnji, ki je po izjavi svojih rojakov v Nemčiji med najboljšimi pozna¬ valci čebelnih pasem, je sestavil posebno razpredelnico o ne¬ katerih svojstvih evropskih čebel. Objavljena je bila leta 1940. fz nje sem povzel le podatke o svojstvih. ki se tičejo naše. italijanske in nemške čebele. Iz razpredelnice razvidimo, da je naša čebela glede vseh svojstev vsaj enakovredna tujkam, če jih že ne nadkriljuje. Pri treh svojstvih vidimo, da je izjava pri naši čebeli pogojna, nejasna in nedoločena. Sklepamo pa, da je vsaj dobra, ker drugače splošna ocena ne bi bila prav dobra. To priznanje nas navdaja z velikim zadovoljstvom. Nemška čebela je prav tako ocenjena. Da bi nas pa pre¬ pričal o kakovostni enakosti in vrednosti obeh pasem, bi moral E. Rotter navesti, od koga je prejel čebele v presojo: ali od preprostega kmečkega čebelarja, ki se s kako plemensko od- biro ni pečal, ali od gojitelja čebel, ki odbira čebele za pleme in sicer iz rodov, ki so jih že prej požlahtnile uvožene tuje čebele. Vemo, da izvirajo naše v presojo poslane čebele posredno od kmečkih čebelarjev, ker se drugačne čebele do sedaj sploh niso izvažale. Dopustna je domneva, da so se redovale nemške čebele, ki so bile izbrane iz najboljšega rodu. Prav dobra ocena velja torej za vse naše čebele v obče a le za del nemških. In to je tudi pohvala naše čebele. 5. Domovina naše (kranjske) čebele Nemci imenujejo kranjsko čebelo tudi noriško čebelo. Drugo ime naj nam kaže, da je domovina naše čebele pokra¬ jina Noricum, ki se je za časa Rimljanov začela severno od Karavank in je segala do Donave. Ime noriška čebela ni točno, ker izključuje tisti del zemlje, ki je dal čebeli svoje ime in iz katerega se je razširila njena slava. Dr. Goetze trdi celo, da je kranjska čebela še bolj razširjena. Odkazuje ji vzhodne Alpe, Češko, pokrajine, ki jih oklepajo Karpati, in še severno ozemlje Balkana. 41 Imenovani znanstvenik se je bavil pretežno z zunanjimi znaki čebel in po teh odkazal raznim pasmam nahajališča. Iz tega stališča ima mogoče prav. Če bi pa primerjal gospodar¬ ska svojstva naših čebel z lastnostmi čebel naših sosedov, bi bila njegova sodba drugačna. Domovina kranjske čebele se sklada samo z domovino Slovencev. Slovenci imamo vse naravne pogoje za to. da je pri nas nastala pasma, ki se razlikuje od sosednjih. Osrednji del naše zemlje s svojimi gorami, hribi in hribčki, dolinicami in ravninicami, potočki in rečicami, s posebnim podnebjem in mnogoštevilnim in mnogovrstnim medečim rast¬ linjem tvori celoto, ki nima enake v svoji bližini in je kakor ustvarjen, cla si' na njem razvije posebna čebelna pasma. Največ so k temu pripomogli Slovenci sami, ki so imeli posebno veselje do čebel, jih negovali in si ustvarili pravila, kako se jim najbolje streže. Zato so naši čebelarji že pred stoletji s svojim znanjem in s posebnim načinom čebelarjenja prednjačili svojim sosedom. Saj je naš Janša že pred več kot poldrugim stoletjem ne samo zaradi svoje bistroumnosti, tem¬ več tudi na podlagi znanja in izkušenj, ki jih je prejel od svojih starejših rojakov, postal prvi strokovni učitelj čebe¬ larstva na nemškem Dunaju in svetovno znan pisatelj. Naši predniki so zasnovali in uvedli svojevrsten način čebelarjenja in se ga dolgo dobo tudi držali. Ta način čebe¬ larjenja je bil tisto gonilo, ki je dajalo najkrepkejšo oporo, ob kateri se je mogla razvijati in nastajati naša pasma. Raz¬ ložil ga bom zaradi lažjega razumevanja pozneje. Iz razlage bo razvidno, da so naši predniki podobno postopali pri vzreji čebel kot rejci drugih živali, ko so ustvarjali svoje pasme. Iz naših dežel se je že pred več kot sto leti izvažal med. zlasti na Bavarsko, Poljsko in Prusko, kljub temu, da so bile te dežele zaradi pomanjkanja modernih prometnih sredstev od nas težko dosegljive. O izvozu medu iz drugih dežel, ki naj bi imele po dr. Goetzeju kranjsko pasmo, nam ni nič zna¬ nega. Torej smo le mi imeli nad vse pridno čebelo. Iz naših dežel so prišla prva poročila o kranjski čebeli in samo iz teh je bilo izvoženih zadnja štiri desetletja preteklega stoletja nešteto čebelnih družin. Iz ohranjenih poštnih potrdil vidimo, da so se pošiljale po vsem svetu, zlasti \ Nemčijo. Šlo jih je pa mnogo tudi na Češko. Moravsko, v Šlezijo. na 42 Ogrsko, Sedmograško in še v druge dežele. Torej tudi v de¬ žele. kjer j 1 ti j bi živela kranjska čebela. Če bi imele te dežele čebele s svojstvi kranjic. uvoz' ne bi bil mogoč. Tudi v teli deželah so živeli navdušeni čebelarji, ki bi gotovo spoznali, da je nespametno naročati tuje blago, ko imajo enakovredno doma. Gotovo bi se našel med njimi izvoznik, ki bi se lotil kupčije s čebelami. Pa ga ni bilo. Le Banatčani so v časti, ko je naša čebelna kupčija najbolj slovela, razglasili, da imajo svojo čebelno pasmo, a do kakega le malo pomembnega izvoza njihovih čebel ni prišlo. Iz v s e h t e h n a v e d b s p o z n a m o. d a j e k t a n j- s k a če b e I a p o s v o jih not ra njih s v o j st vih. ki j i h č e bela r j i n a j b o I j e e n i j o. n a stala i n b i v a lev naši do m o v i n i. N e naročajte to r e j č e b e i iz tujine! Nabavite si jih d o m a i n o d č e b e 1 a r - j a. ki zn a p r a v i 1 n o v z r e jati č e b e I e i n d o s e g' a z nji m i lepe u s p e h e ! T o j e na lestvici p r v i k I i n d o n a j boljši h e e b e I. / II. Kak« prehajajo eebelna svojstva na potomstvo I. Izvor svojstev Čebelo dobijo vsa svoja značilna zunanja in notranja svojstva od svojih staršev. Sprejmejo jih še pred porodom, ob svojem spočetju. Sprejeta svojstva lahko imamo za de¬ diščino, ki je za obstoj plemena in pasme neobhodno potrebna. Vsako svojstvo je sestavina ali delec dediščine. Čebele podedujejo svojstva od matice, ki jih je rodila in od trota, ki jo je oplemenil. Mogoče bo kdo podvomil o ver¬ jetnosti te trditve, češ, ne matice in ne trotje nimajo sposob¬ nosti, da bi nabirali medečino, gradili satje in vršili druge posle navadnih čebel in zato ne morejo prenašati svojstev za take sposobnosti na delovne čebele. Te dvome nam razpršijo rejci drugih, zlasti domačih ži¬ vali. Dokazati nam morejo, da samci n. pr. pri kokoših vplivajo na liesnost jajc ali pri govedu na mlečnost, dasiravno sami niso ustvarjeni za tako izkoriščanje. Prav slični so vplivi trotov in matic, ki tudi ne oprav¬ ljajo čebelnih del. Trotje so samci, matice pa spolno razvite samice. Njihove matere so dale vsem zarodkom za spolno ne¬ razvite in spolno razvite čebele enaka svojstva. To sklepamo iz dejstva, da iz vsakega čebel nega ženskega zarodka lahko nastane ali navadna čebela ali matica. Razliko povzročajo le zunanji vplivi, na prvem mestu različna prehrana čebelnih ličink. Ta ima za posledico, da se pri nekaterih zarodkih raz¬ vijejo spolni organi in da zaostanejo nabiralni organi. Iz njih nastanejo matice. Iz drugih zarodkov z drugačno hrano se razvijejo navadne delovne čebele. Osnove svojstev ostanejo v obeh. Razlika med njimi je le ta, da jih spolno razvite matice morejo, navadne čebele z nepopolnimi spolnimi organi ne morejo prenesti na potomce. 45 Imamo pa tudi neposredne stvarne dokaze, da čebele po¬ dedujejo svojstva od obeh staršev. Kavkaške čebele n. pr. na. poseben način predelujejo medeči no. Med, ki nastane iz nje, je drugačnega okusa kot med naših čebel, četudi izvira od naših rastlin. Ce naši čebelni družini dodamo kavkaško matico, oplemenjeno z našim trotom, njene hčerke predelu¬ jejo medečino na precej podoben način kakor kavkaške če- belne družine. Vendar njihov proizvod ni popolnoma tak kot pri kavkaških čebelah, temveč je podoben mešanici našega in kavkaškega medu, kar nam kaže. da medečimi ni bila vsa na enak način predelana. Svojstven, t. j. poseben način kav¬ kaške predelave medečine so čebele podedovale po svoji kav- kaški matici. Ker pa med vendar ne siiči povsem kavkaškemu. je to vpliv dediščine, ki so jo delavke sprejele po očetu trotu. Isto bi opazili, če bi našo čebelno matico oplemenil trot kav¬ kaške pasme. Do enakih izsledkov pridemo, če plemenimo med seboj čebele z dolgimi in kratkimi rilčki. Matice in trotje. torej oba roditelja, prenašata svojstva svojega plemena in svoje pasme na potomce. Čebele ne prevzemajo svojstev od starejših tovarišic, tako da bi jih enostavno posnemale, temveč svojstva so jim prirojena. Vsako svojstvo izvira od posebne osnove ali prirejenosti. Tudi kri nima nikakega vpliva na prenos svojstev. 2. Svojstva prehajajo po klicnih stanicah na potomce Staniče so večinoma zelo majhni telesni delci vsakega ži¬ vega bitja in so do neke meje samostojne žive tvorbe različne oblike. Sprejemajo hrano, rastejo- in se množe. Vsaka stanica sestoji v glavnem iz gosto tekoče snovi, ki se imenuje plazma, in iz še nekoliko gostejšega jedra v tej tekočini. Oba dela navadno obdaja in varuje od zunaj stanična mrenica. Staniče, iz katerih sestoji čebelno telo. so telesne stanice. Poleg telesnih stanic imamo klicne stanice: iz njih se raz¬ vijejo nove čebele. Klicne stanice nastajajo v spolnih žlezah matic in trotov . Klicne stanice matic imenujemo jajčne stanice, kličtie sta¬ nice trotov pa semenske stanice, semenske nitke ali kratko: seme. Ti dve vrsti stanic se po svoji obliki in velikosti med seboj zelo razlikujeta. — Če se združi ena jajčna stanica z eno semensko stanico ali drugače povedano, če se jajčna stanica 4-h oplodi s semensko slanico, pri čemer se obe združita v novo enotno slanico, nastane zametek za novo, mlado čebelo. Oplo¬ jevanje vrši matica sama ob z a 1 e g a n j n, ko jajčnim stanicam samovoljno privaja semenske nitke, ki jih je enkrat v življenju, ob plemenitvi, prejela od trota in ki jih hrani v semenskem mošnjičku. Ker nastane vsaka čebela, delavka ali matica, iz dveh kličnih stanic, morejo svojatva le po teh stanicah preiti na čebele. Trot, ki nastane iz neoplojenega jajčeca, pa dobi svoja svojstva samo od svoje matere. Klicne stanice pa nimajo barve, nabiralne vneme in drugih svojstev odraslih čebel, torej morejo imeti le osnove ali pr ir o j en osti za svojstva. Vsako svojstvo izvira od posebne osnove. Prehajanje svojstev, oziroma njihovih osnov od staršev na potomce imenujemo dedovanje, in to se vrši po določenih za¬ konih. 3. Hromozomi so sedeži svojstev Če hočemo dedovanje svojstev razumeti, si moramo dele stanice in njihov pomen vsaj v bistvu še nekoliko natančneje ogledati. Vse, kar ni neobhodno potrebno za razumevanje, bom v besedilu in slikah izpustil. Pod mikroskopom opazimo, da v določenem času razpadi' stanično jedro v manjše, navadno palčicam ali zamotanim nitim podobne delce, ki se imenujejo hromozomi. Ti so nosilci osnov ali prirojenosti za razna dedna svojstva. Menimo, da ima vsak hromozom ali pravilneje, vsaka njihova dvojica prirojenost za svojo posebno vrsto svojstva. Eni hromozomovi dvojici n. pr. se pripisuje barva čebelnega oklepa, drugi rodo¬ vitnost in tako dalje. Vsaka klicna, staniva (jajčna stanica ali semenska nitka) ima pri čebelah po 16 hromozomov. Pri oploditvi se združita jajčna in semenska stanica s svojimi hromozomi v eno novo stanico. Po dva, istemu namenu služeča hromozoma se torej združita v hromozomovo dvojico. Vsaka oplojena stanica, t. j. zarodek nove čebele ali matice, ima redno po 16 hromozo- niovih dvojic, torej skupaj 32 hromozomov. Neoplojene sta¬ nice, iz katerih nastanejo troti, pa nimajo hromozomovih dvojic, temveč le 16 enostavnih hromozomov. 47 4. Kako se stanice razmnožujejo ^ ^ J Telo čebele in trota je sestavljeno iz mnogih stanic. Prvotna, iz jajčne in se¬ menske stanice nastala stanica se mora to¬ rej razmnožiti. Zato se stanica s hromozomi vred, oziroma z njihovimi dvojicami tako razdeli, da ostane v vsakem delu polovica vsakega hromozoma. Med obema polovi¬ cama stanice nastane nova mrenica. Razpo¬ lovljeni hromozomi se v vsaki polovici združijo v novo jedro in tako dobimo dve stanici, ki rasteta, se tudi spreminjata, do- rasteta in se zopet delita. Pri taki delitvi dobi vsaka nova čebelna stanica po 16 hro- mozomovih dvojic ali 32 hromozomov. V čebelnem telesu nahajamo skoraj brez iz¬ jeme vedno in povsod v stanici. in sicer vse njeno življenje, omenjeno število hromozo¬ mov, v trot jem pa le po 16. Značilno je, da ima vsako živalsko pleme v svojih telesnih stanicah določeno število teh delcev stanič- nega jedra. Najmanj jih imajo nekateri črvi, t. j. le po dva. Nekateri raki jih imajo nad sto. vrtni polž 24, divja mačka 36. V človeški stanici jih je po 40. Rast telesa nam ponazoril je slika 22. V tej sem zaradi preglednosti včrtal le po 6 hromozomov in jim dal z ozirom na različno prirojenost različno obliko. Da se čebele razmnožujejo, nastajajo v spolnih žlezah zalegajoče matice nove jajčne stanice tudi po delitvi. Delitev pa Sl. 22. a) Zunanji krog predstavlja stanično mre- nico, notranji jedro, kolobar med obema plazmo: b) jedro razpade v hromozome; cj hromozomi se razvrstijo v ravnino; č) vsak hromozom se raz¬ deli po dolžini v dve polovici; d) polovici se razmakneta v nasprotni smeri; e) vsaka sku¬ pina hromozomovih polovic tvori novo jedro. Med njima nastane mrenica, ki razdeli prvotni) stanico v dve novi stanici. 48 se iu vrši drugače kakor pri razvoju telesa, t. j.pri rasti, pri tvorbi mišičja, okončin itd. Deli se plazma, ne razdeli se pa noben hromozom na dva dela, temveč se hromo- zomove dvojice le ločijo — cepijo — tako da ostane v vsakem delu stanice od dvojice po en cel hromozom, torej v vsaki jajčni stanici le. po 16 hromozomov. Zanimivo je, da je ena izmed dveh na¬ stalih jajčnih stanic redno manjša ter se razkroji in propade. Tako pretvarjanje prvotnih stanic v jajčne stanice imenu¬ jemo zorenje. Po drugem zorenju, ki pa za razumevanje postanka novih bitij ni važno, postanejo jajčne stanice sposobne, da se oplode. Pri trotu, ki nastane iz neoplojenega jajčeca, ni hrompzpmovih dvojic ne v ustro¬ ju telesa in ne v spolnih žlezah. Njihove telesne in semenske stanice se tvorijo eno¬ stavno z delitvijo, tako kakor pri rastoči čebelni ličinki. Torej imajo semenske sta¬ nice tudi le po 16 h romozomov. Pri zdru¬ žitvi jajčne in semenske stanice dobi nova čebelna stanica vedno 32 hromozomov. Če bi obdržala jajčna stanica 32 hromozomov, ka¬ kor jih imajo druge stanice, in bilse te zdru¬ žile s 16 semenskimi hromozomi, tedaj bi imela nova mlada čebela ali matica v svojih stanicah 32 + 16 = 48 hro¬ mozomov. v sledečem pokol en ju pa 48 + 16 = 64 h romozomov itd. Njihovo število bi rastlo v neskončnost. Število teh jedrčnih delcev mora ostati stalno. te Sl. 23. a) V prvotni klicni stanici razpade jedro v hromozome; b) po dva istemu namenu služeča hromozoma se zložita v dvojico; c) dvo¬ jice se razvrstijo v ravnino; č) dvojice se ločijo (cepijo) in ivorijo dve skupini, od katerih ima vsaka le polovico hromozomov od prvotne stanice; d) iz vsake skupine nastane nova stanica, ena do¬ seže velikost prvotne stanice in je za oplojenje sposobna, druga ostane majhna in propade. -i 49 5. Čista plemenitev Če plemenimo matico s trotom iste. pasme, t. j. skupine čebel, ki imajo vobče vsa svojstva. podedovana po svojih ne¬ posrednih in posrednih prednikih, enaka, pridejo vse priro- jenosti matice in trotov po hromozomih neizpremenjene na po¬ tomce in potomke. Pri tem se hromozomi jajčnih stanic zdru¬ žijo z enakimi hromozomi semenskih stanic v dvojice z enako prirejenostjo. Vsi potomci takih staršev so enaki med seboj in enaki svojim roditeljem. Popisano plemenitev imenujemo čisto plemenitev. Le pri tej preidejo vsa svojstva staršev neizpremenjena na vse potomce. Matica je čista, če izvira od staršev iste pasme, in čisto se je oplemenila, če se je združila s trotom enake pasme. Jajčne in semenske stanice so vedno čiste, ker imajo le po eno prirojenost. h. Križna plemenitev Drugače je pri plemeuitvi živali, ki pripadajo dvema pa¬ smama, kar imenujemo križanje. Živali vsake pasme imajo nekaj hromozomov, oziroma njihovih prirojenostnih dvojic, ki so ji lastne in ki se razlikujejo od hromozomovih dvojic živali druge pasme. Pri tvorbi jajčnih stanic se hromozomove dvojice cepijo in po oplojenju združijo z moškimi semenskimi stanicami z drugačno prirejenostjo, četudi iste usmerjenosti. Zaradi tega dobijo take na novo nastale hromozomove dvo¬ jice dve različni prirejenosti, ki potem vsaka po svoje učin¬ kuje pri razvoju in delovanju potomstva. Poglejmo si poseben primer. Vzemimo, da se kranjica oplemeni z nemškim trotom. Ena hromozomova dvojica ne¬ oplojene kranjske matice ima prirojenost za dolgi rilček, nemški trot pa hromozom za kratkega. Če se parita, dobijo potomci prirojenost od matice in od trota. Prirojenost vsebu¬ joča hromozoma sta v ženskih neposrednih potomcih združena v dvojice, katerih učinek spoznamo na novorojenkah. Njihovi rilčki so krajši kot rilčki čebel matične družine, a daljši od rilčka čebel, ki pripadajo trotovi družini. Take so vse po¬ tomke prvega pokolenja. Vse se razlikujejo od staršev. 50 Bastardi Čebele, ki so neposreden plod dveh živali različnih pasem, imenujemo bastarde, križanke, mešanke ali hibride. Bastardi so prvo pokolenje živali, ki smo jih pri plemenitvi križali. Bastardi se ne razlikujejo od svojih staršev samo po barvi oklepa, kakor nekateri čebelarji mislijo, temveč tudi po ka¬ kovosti dlačic in tomentov, po začetku zaleganja in po vseh drugih svojstvih, po katerih se pasmi med seboj razlikujeta. Svojstva ženskih bastardov niso enaka ne svojstvom matice in ne svojstvom očeta, temveč zavzemajo neko sredino med obema. Vzroke tega pojava smo pojasnili, ko smo govorili o križanju. Kar smo tam povedali o dolžini rilčka, velja za vsa druga svojstva. Bastarde imamo tudi pri čebelah iste pasme, ki ji pripa¬ data dve ali več skupin, izmed katerih ima vsaka po eno. istemu nameu služeče toda razlikujoče se dedno svojstvo. Take skupine čebelnih družin iste pasme, ki se v posameznih prirojenostih trajno razlikujejo med seboj, tvorijo pasmi nc i n rodove. Pasmine so nastale in se obdržale iz neznanih vzrokov na omejenih, manjših ozemljih. Kot rodove pa smatramo sku¬ pine čebelnih družin, ki jih je človek razmnožil iz ene družine, ki je imela kako prednost pred drugimi, pri čemer je upo¬ rabljal čisto plemenitev. Naše čebele so še premalo preiskane, da bi mogli pisati o kaki čebelni pasmini ali rodu. Vemo pa. da so v kočevskem okraju čebele, ki se odlikujejo od drugih glede dolžine rilčka. Znano je tudi. da so v nekaterih gorenjskih krajih čebele bolj sive kot drugje in da so nekatere bolj rojive kot druge, da imamo matice s svetlorjavo in teinnorjavo barvo in da imamo v Karavankah čebele, ki so glede dolžine dlačic na petem zadkovem obročku enake nemškim. Te skupine čebel bi mogli združiti v pasmine in jim določiti posebne predele naše zemlje, če bi imeli od tega kako korist. Ce ločitev ni priporočljiva, je naša najnujnejša naloga, da razliko odstra¬ nimo. Na vsak način pa moramo zatreti roditeljice takih čebel, pri katerih se je kako svojstvo nenadoma poslabšalo in je ta hiba postala dedno trajna. Tudi take čebele lahko tvorijo z dobrimi čebelami bastarde in jih poslabšajo. Trot je imajo za vsako svojstvo samo po en hromozom, zato 4 * 5 \ ne morejo biti bastardi. To nam kaže njihov nastanek. Kakor v jajčnih stanieah za čebele, tako se tudi v jajčnih stanicah za trote cepijo hromozomove dvojice v posamezne hromo- zoine. Ker teh stanic njihova matica pred zaleganjem ne združi s semenskimi stanicami, obdržijo neoplojena jajčeca neizpre- menjeno število hromozomov. Trotje imajo vedno svojstva svoje matere, ker očetov sploh nimajo. Matica čiste kranjske pasme ali katerega koli njenega čistega rodu rodi vedno le trote njene pasme ali njenega rodu. bodisi da se oplemeni s kranjskim ali italijanskim ali kakim drugim trotom. 8. Potomci bastardov Pri drugih živalih, kjer nastajajo moški potomci tako kot ženski, t. j. iz jajčnih in semenskih stanic, imajo tudi samci po dvoje prirojen osti in so tudi bastardi. Ako plemenimo bastarde med seboj (pri čebelah to id mogoče, ker ni moških bastardov) dobimo v sledečem, t. j. drugem pokolenju po križanju po dednem pravilu prvega znamenitega raziskovalca meniha Jurija Mendela, da je ena četrtina potomcev enaka svoji stari materi, ena četrtina svo¬ jemu staremu očetu, ena polovica pa je zopet bastardov. Pri čebelah se že iz navedenega vzroka dedovanje vrši v drugačnem številčnem razmerju. Pri čebelah rodi bastardna matica (torej v drugem pokolenju po križanju) polovico ba¬ stardov in polovico drugih ženskih potomcev, ki so enaki ali stari materi ali staremu očetu. Komu so potomci tega drugega pokolenja po križanju enaki, je odvisno od tega, s kakšnim trotom se bastardna matica oplemeni. Od trotov bastardne matice pa je v vsakem primeru po prirejenosti polovica enaka stari materi, polovica pa staremu očetu. 9. Ponazoritev čiste in križne pleinenitve Najprvo moram opomniti tole: Dednostim pravila, o ka¬ terih smo sedaj govorili, veljajo samo za vsako posamezno prirojeno svojstvo zase. Kranjiee in čebele s prirojenostjo. ki nam je po volji, imenujemo zaradi krajšega izražanja do¬ bre, tujke in čebele s prirojenostjo, ki nam ne ugaja, pa slabe. Za označevanje spola ne rabim običajnih znakov $ in & ali slik matic in trotov, ker so premalo pregledne. V slikah 52 (D # I o Sl. 24. Ponazoritev: m = matic (čebel), t = tro¬ tov, a in č = kranjske pasme ali z dobro pri- rojenostjo, c in d tuje pasme ali s slabo prirojenostjo, b bastardov ali čebel z dobro in slabo prirojenostjo. za jajčne in semenske stanice hočem zaznamovati matice in delavke glede na njihovo zelo podolgovato truplo s stisnjeno krožnico (elipso), i. s. bom kranjice in tiste z dobro prirojenostjo označil i belo, tujke in s slabo prirojenostjo pa s črno stisnjeno krožnico. Trote po¬ nazarjam, ozira- ___™__'_ .je se na njihovo zavaljeno telo, s pravilno krož¬ nico, in sicer kranjice in tiste z dobro priroje¬ nostjo z belo. tujke in s slabo prirojenostjo pa s črno krožnico. Slično rabim majhne bele in črne kroge. Za bastarde in za matice in delavke z dvojno prirojenostjo za isto s voj st vo rabim elipso, razdeljeno v belo za dobro in v črno polovico za slabo prirojenost. (Glej sl. 24.) Sl. 25a nam predstavlja čisto plemenitev čebel s samo dobrimi prirejenostmi, ki jih imata matica in trot. Velja pa za vsako vrsto prirojenostnih dvojic. Vsi neposredni potomci, ki tvorijo prvo pokolenje, so med seboj in starši enaki. Ako te potomce plemenimo med seboj in se poslužujemo čiste ple- menitve, ne kažejo naslednja pokolenja nikake spremembe, dokler kak tuj činitelj ne poseže vmes. Isto velja za plemenitev čebel s slabo prirojenostjo. Slabo svojstvo ostane pri vseh potomcih slabo. S čisto plemenitvijo ne moremo poslabšati dobrih prirejenosti in tudi ne slabih zbolj¬ šati. — Sl. 25b nam kaže križno plemenitev. Matica ima za kako svojstvo dvojico dobrih prirojenost i in proizvaja le dobre jajčne stanice, trot pa ima za isto svojstvo le slabo prireje¬ nost. Vse jajčne stanice se združijo s slabimi trotovimi hro- inozomi, zaradi tega dobijo vsi ženski potomci v prvem poko- lenju po dve različni prirejenosti za isto svojstvo. Vsi so ba- stardi. Manj so vredni kot njihove matere, a več kot njihovi očetje. T rotje pa so vedno enaki le svoji materi, v tem pri¬ meru imajo dobro prirojenost. Iz tega vidimo, da rodi dobra matica le dobre moške potomce, četudi se oplemeni s sla¬ bim trotom. Sl. 25c nam kaže potomce drugega pokolenja, ki nasta¬ nejo, če plemenimo matico iz prvega pokolenja po križanju, t. j. bastardno matico, s trotom istega pokolenja. torej z do¬ brim trotom. Iz te slike je razvidno, da je in zakaj je polovica tega drugega ženskega pokolenja bastardna. druga polovica Starši: Starši: matico tcraiojico (dobra) trot is¬ te (oasme (dober) O da sem. stara. S W bor, ke.: •matica Kraojica (ciooro, trot 1u ! je, pasme (slab) da jajc.. da sem. sto r. , j sta o. , hcir, ke' SI. 25a- Cista plemenitev. Sl. 25b. Križna plemenitem. 54 pa enaka stari materi. Od trotov ima ena polovica prirojenost po stari materi, druga polovica prirojenost po očetu. Sl. 25č nam predstavlja podoben primer kakor sl. 25c. Razlika med obema je, da so tukaj roditelji bastardna matica in slab trot. V njihovem potomstvu, torej v drugem pokolenju po križanju, je tudi tukaj polovica ženskih bastardov in po- Starši: Starši: moti ca ' bo star d do jajČ-. •damice !© a o, bot na se postne. (dober ) O do sem. bor, stotnice tre: ,_ O O O moheo babtbr-d. da |0|0. stanice. trot to¬ le pasme (slab) O d lie: do sem. stotnice 4— O *- ffl SIWOUM O Sl. 25c. Plemenitev bastardne matice z dobrim trotom. Sl. 25č. Plemenitev bastardne matice s slabim trotom. lovica .slabih hčerk. Irotje pa so po kakovosti in številu taki kakor na sl. 25c. Kakšna so nadaljnja pokolenja staršev, ki pripadajo dvema pasmama, lahko vsakdo sam dožene. Iz sl. 25c in 25č, ki predstavljata drugo pokolenje, je razvidno, da je možna plemenitev: a) dobre matice z dobrim trotom, b) dobre matice s slabim trotom. e) slabe matice z dobrim trotom. č) slabe matice s slabim trotom, d) bastardne matice z dobrim trotom. e) bastardne matice s slabim trotom. Kakovost potomcev v tretjem pokolenju je pri točki: a) taka kakor na sl. 25a, pri točki b) kakor kaže sl. 25b, pri točki c) kakor kaže sl. 25b, samo zmenjati moramo v tem in na¬ slednjem primeru barve krogov in pakrogov, pri točki č) kakor na sl. 25a, pri točki d) kakor na sl. 25c in pri točki e) kakor na sl. 25č. Mogli bi torej v drugem pokolenju (po sl. 25c) pleme¬ niti dobre matice z dobrimi troti istega pokolenja ali v tretjem pokolenju slabe matice istega pokolenja s slabimi troti. To bi bila čista plemenitev. Vsi prvi in vsi nadaljnji p o t o m c i teh staršev ostanejo z enakimi po¬ goji čisti in ne kažejo nikakega znaka, da izvirajo po¬ sredno od nečiste plemenitve. Istotako bi mogli dobre matice iz drugega pokolenja (sl. 25c) plemeniti s slabim trotom ali pri tretjem pokolenju (sl. 25č) slabe matice z dobrim trotom. Tudi pri tem križanju bi nastali samo bastardi. ki bi bili med seboj enaki, ti različni od staršev. Otroci teh bastardov pa bi rodili zopet polovico čistih in polovico bastardiranih čebel. Zakaj se v drugem pokolenju po križanju pojavlja glede kakovosti med ženskimi potomci številčno razmerje ena po¬ lovica proti eni polovici (1 : 1) ali zakaj imamo dve vrsti hčera, nam najzgovorneje povesta sl. 25c in 25č. Ni pa to številčno razmerje vselej popolnoma točno, je samo približno, ker se izločanje dobrih in slabih jajčnih stauic ne vrši v tako lepem vzporedju, kakor ga kaže slika, in ker pri tvorbi jajčnih stanic vedno polovica teh propade in se propadanje 56 dobrih ali slabih stanic ne vrši v določenem redu, temveč kakor slučaj nanese. Cim večje pa je število potomcev, tem točneje se pokaže številčno razmerje glede njihove kakovosti. Na podlagi sl. 25c in 25č lahko dokažemo, da velja tudi za čebele prav isto znamenito Mendelovo pravilo dednosti, kakor velja za druge živali, ki imajo za starše bastarde mo¬ škega in ženskega spola: bastardi imajo med svojimi nepo¬ srednimi potomci zopet polovico bastardov, ena četrtina jih je podobna stari materi, druga četrtina staremu očetu. Da dokažemo zgornje pravilo, vzamemo dve pokolenji. ki imata za mater bastardirano matico. Namesto dveh ba- stardiranih samcev, očetov, si pomagamo z dvema trotoma, od katerih ima eden dobre, drugi slabe prirejenosti (sl. 25c in 25č). Obe družini rodita prilično enako število potomcev in obe družini dasta toliko potomcev, kakor dve družini bastar- diranih roditeljev. Na naši sl. 25c in 25č jih imata le po štiri. Od vseh osmih potomcev sta dva enaka stari materi, štirje so bastardi, dva enaka staremu očetu. Torej je razmerje med potomci glede čistosti 2 :4 : 2 ali 1 : 2 : 1 ali ena četrtina proti eni polovici in proti eni četrtini, torej isto, kakor pri živalih z obojespolno dvojno prirejenostjo za isto svojstvo. 10. Posledice plemenilnih načinov Od plemenilnega načina je odvisna stalnost ali spremen¬ ljivost čebelnih dednih svoj štev z vsemi posledicami. Cebelne družine ostanejo dobre ali slabe, lahko pa tudi propadajo ali se zboljšujejo. Poglejmo si n. pr. nabiralno vnemo čebel pri raznih nači¬ nih plemenitve. Pri čisti vzreji pridnih čebel (po sl. 25a) se rode le čebele z veliko zmogljivostjo. Na sl. 25a imamo štiri ženske potomce. Ocenimo njihovo skupno delo z 8. Pri čisti plemnitvi slabih čebel dobimo samo slabe čebele, katerih zmogljivost moramo oceniti z 0. Pri križanju dobre matice s slabim trotom (sl. 25b) do¬ bimo samo bastarde. Vzemimo tudi le štiri. Od teh doseže vsak le polovico od tega, kar bi dosegli potomci samo dobrih staršev, torej zaslužijo oceno 4. Ce' se bastardna matica tudi neugodno oplemeni (sl. 25č) dobimo polovico slabih čebel (na naši risbi dve), katerih zmog¬ ljivost je enaka 0, polovica je bastardov (po naši risbi zopet 57 dve), katerih zmogljivost je za polovico manjša od zmoglji¬ vosti čebel, to je 2. in njihova skupna zmogljivost ostane samo dve. Ce zamenjamo na sl. 25a bele kroge in pakroge s črnimi, nam že bežen pogled nanje pove. da morejo nastati od čiste slabe matice in slabega trota pra\ takšni potomci in da je njihova zmogljivost enaka 0. Zmogljivost, če se nanaša samo na nabiralno vnemo, pade od 8 vrednostnih enot na 4, potem na 2 in naposled na 0. Iz tega se razvidi, da lahko najboljši čebelni rod v slabih oskrbo¬ valnih razmerah, kamor štejemo zlasti neugodno križanje, začne pešati ali celo popolnoma propade. In to se tudi dogaja v naših čebelarstvih, če imamo med dobrimi čebelnimi dru¬ žinami tudi slabe živali. Nasprotno se lahko čebelne družine tudi zboljšujejo, če se plemene slabe matice z dobrimi troti in se taka plemenitem pri bastardih in nadaljnjih potomcih v omenjenem smislu ponavlja. Ce na naših sl. 25a do 25č zamenjamo črno barvo z, belo in obratno, dobimo slike, iz katerih je razvidno, da se lahko čebelno pleme po istih stopinjah zboljšajo, kakor se je v prejšnjih primerih slabšalo. Moglo bi se pripetiti, da bi si- slučajno zboljšalo čebe¬ larstvo s samimi slabimi čebelami, ki same skrbe, da se raz- plojajo. Možnost, da bi postale te čebele najboljše, pa bi bila tako redka, kakor da zadene med stotisoč srečkami naša glavni dobitek. Pameten čebelar ne bo čakal, da se mu čebele po kakem srečnem naključju same od sebe izboljšajo. Pa tudi name¬ noma ne bo izboljša val najslabše ali sploh slabe čebele, ker je ta pot za dosego cilja zelo težavna in dolgotrajna. Veliko enostavneje in laže je, če si nabavimo dobre če- b e 1 e in da skrbi m o, da tak e o s t a a e j o. 11. Prevladujoča in prikrita svojstva Po notranjih svojstvih in telesnih znakih sklepamo pri čebelah, kakšni so bili njihovi starši. Da spoznamo notranja svojstva, nam je treba skoraj pri vseh precej časa; telesni znaki pa se pokažejo navadno takoj, ko se živali popolnoma razvijejo, zato po znakih najprej dosežemo svoj namen. Če imajo v čebelni družini vse čebele in vsi trotje enaka 38 svojstva, vemo, da je bila njihova mati čista in da je bila čisto oplemenjena. Če so vse čebele enake, a ne take, kakor bi jih pričakovali, trotje pa vsi taki, kakor si jih želimo, ali vsi taki, ki nam niso dobrodošli, sklepamo, da se je \ prvem primeru dobra čista matica oplemenila ali s slabim trotom ali v drugem primeru, da se je slaba čista matica ople¬ menila z dobrim trotom. V primeru, da je polovica čebel čistih (dobrih ali slabih), polovica pa bastardov, med troti pa vedno polovica dobrih, polovica slabih, vemo, da njihova mati ni bila čista temveč bastardna ter se je oplemenila z dobrim ali s slabim trotom. Vendar telesni znaki niso vselej zanesljivi vodniki, da spoznamo njihove starše. Preden bomo o takih primerih go¬ vorili, se moramo seznaniti zaradi krajšega izraženja še /. izrazoma: enaka in neenaka dvojičnost. Čebele, ki imajo za isto svojstvo dve enaki prirojenosti, ki sta vkoreninjeni v hrdmozomni dvojici, imenujemo enako dvojičaste. Če dobijo naše čebele n. pr. za dobro rodovitnost eno prirojenost od dobre matere, drugo pa od dobrega očeta, so torej glede rodo¬ vitnosti enako dvojičaste. Čebele, ki imajo za isto svojstvo n. pr. za dolžino rilčka. eno prirojenost za dolg in drugo za kratek rilček, so raz¬ lično ali neenako dvojičaste. Različna dvojičnost nastane s kri¬ žanjem dveh pasem ali rodov. Prvo pokolenje križancev, to so bastardi, so različne dvojičnosti, i. s. samo za ista svojstva. po katerih se starša razlikujeta. V tem svojstvu se bastardi tudi razlikujejo od očeta in matere. Imamo pa bastarde, torej različno dvojičaste čebele, ki se ne razlikujejo od svojih staršev in so podobni, le enemu izmed njih. Vzemimo, da se oplemeni matica, ki ima priro¬ jenost za rjavo barvo roženega telesnega oklepa (ne dlačic), s trotom s črno prirojenost j o. Pričakovali bi. da bodo križanci teh dveh pasem imeli kako srednjo, mešano barvo telesnega oklepa ali obe barvi porazdeljeni po telesu. Pa bi se motili! Barva telesnega oklepa teh barstardov je črna. Iz tega bi skle¬ pali, da ti potomci niso različno dvojičasti, da niso bastardi. Vendar so. To nam pokažejo šele neposredni potomci teh bastardov. Polovica jih ima rjavo, polovica pa črno barvo telesnega oklepa. Bastardna matica in njene sestrice nimajo na videz dvojne prirojenosti za barvo oklepa, ker je črna barva močnejša od rjave ali ker črna barva nadvladuje rjavo. 59 dominira nad. n jo. Črna barva je nadvladujoča ali dominantna, rjava pa prikrita, podložna ali recesivna. Ko pa bastardna matica s podležno rjavo barvo proizvaja jajčne Staniče, se v njih cepita hromozoma z razno prirojenostjo in se pri otrocih uveljavljata. Ce se n. pr. oplemeni naša matica z nemškim trotom, imajo čebele prvega pokol en j a črn telesni oklep, ker črna barva nadvlada rjavo naših čebel. Če ne bi poznali staršev teh potomk, bi po črni barvi sklepali, da imamo čiste nemške čebele' in ne bastardov. Ko pa, pogledamo njihove bratce, trote, vidimo, da imajo vsi rjav telesni oklep, da torej izvirajo od kranjske čebele. Če se taka matica iz prvega pokolenja, ki se ji ne pozna izvor, oplemeni s kakršnim koli trotom, rodi čebele, izmed katerih ima polovica črne, ostale pa rjav oklep. Torej šele v drugem pokol en ju nam čebele pokažejo, katere pasme je bila njihova stara mati in mati. Ugotovljeno je. da črna obrabljenost hrbtnih obročko\ nadvladuje rumeno barvo, rumena barva ščitca — črno, črna barvenost oklepa - rjavo. Enak vpliv pa obdrže: dolgojezičnost in kratkojezičnost, siva barvenost dlačic in rjava. Nadvladovanje oziroma podleganje svojstev dela rejcem težave, kadar ugotavljajo čistost čebel ne družine, oziroma njihove matice, po znakih, ki lahko nadvladujejo. Na njenih hčerkah v takih primerih ne moremo spoznati čistosti matice, pač pa na njenih sinovih, trotih, ker ti nimajo nikdar dvoji- častih prirojenosti. Za ugotavljanje porekla staršev so ne¬ kateri znaki, ki jih kažejo njihove hčerke, neporabni, med¬ tem ko so isti znaki pri trotih popolnoma zanesljivi. Tz tega vidimo, da moramo dati v takih primerih trotom prednost. 12. Potomci bastardov z dvema ali večjim številom neenako dvojičastih prirojenosti Ko smo razpravljali o tem, kako prenašajo čebele svoja svojstva na potomce, smo mislili le na enakodvojičaste, to je čiste živali in na bastarde z eno neenako dvojičnostjo. Pri vseh potomcih teh živali, pa naj so čisti ali bastardirani. ostanejo 60 vsa njihova svojstva v v s e h n a d a J j nji h p o k o 1 e n j i h pri medsebojni ali enaki plemenih i enaka. Sedaj hočemo pogledati, kakšne potomce imajo bastardne matice, ki se v dveh ali v večjem številu prirejenosti razli¬ kujejo med seboj, ki imajo torej dvakratno ali večkratno neenako dvojičnost. Da nam bo prehajanje svojstev teh ba- stardov na neposredno potomstvo razumljivo in lahko pre¬ gledno, uporabljam za ponazoritev raznih svojstev posebne, lahko pojmljive in pomljive znake, ki jih lahko uporabljamo kot kratice za označevanje čebel. Večjo rodovitnost nam prestavlja več čebel skupaj. 00000 manjšo — manj čebel.0-0-0 večjo rojivost — več čebelnih grozdov . . . 88888 manjšo roji vost — manj čebelnih grozdov . . 8-8-8 večjo medno zmogljivost — več mednih posodic uuuuu manjšo — manj mednih posodic.u-u-u večjo razdražljivost — več žel. >>>>> manjšo razdražljivost — malo žel. >->-> večjo odpornost - manj križev (smrti)) . . t-f-f manjšo odpornost — več križev.tfttf črno barvo telesnega oklepa — debela črta . . ___ sivo barvo manj vidni dve tanki črti . . . _— rumeno barvo — najmanj vidna tanka črta . -- Čisto, t. j. samo enako dvojičasto matico, če vzamemo iz¬ med vseh le tri svojstva, ponazorimo na sledeči način: dvojice 1. 2. h. 1. 2. 3. f 00000 uuuuu > > > > > \ . / 0-0-0 u-u-u > > > > > j \ 00000 uuuuu > > > »> 0-00 u-u-u >>>>> Bastardno matico z eno neenako dvojičnostjo nam pred¬ stavljajo sledeče podobe: 00000 uuuuu > > > > > \ .. 00000 uuuuu > > > > > \ 0-0-0 uuuuu > > > > > ' 00000 u-u-u > > > > > Poglejmo si sedaj bastarde z dvojno neenako dvojičnostjo, n. pr. bastarde, ki izvirajo od zelo rodovitne in zelo pridne matice in trota s slabo rodovitnostjo in slabo nabiralno vnemo. Taka bastardna matica ima po materi: po očetu: 00000 0 - 0-0 uuuuu u-u-u 61 Ima pa še druge, toda enako dvojiea.sk; prirejenosti, ki jih ne upoštevamo, ker se neizpremenjene podedu jejo in jih nismo tukaj ponazorili, niti jih ne bomo v naslednjih slikah. Pri tvorbi klicnih stanic se dvojice cepijo in matica za¬ lega neoplojena jajčeca s temile prirojenostmi: 1. / \ 2. /-\ I 00000 uuuuu ) I 0-0 0 o-u-u I Ker se pa dvojice ne cepijo tako, da bi prirejenosti, ki so na naši sliki (*) zgoraj in one, ki so spodaj, ostale zopet skupaj, temveč se vsaka dvojica popolnoma samostojno cepi, ne glede na drugo, zato zalega matica neoplojena jajčeca v tejle sestavi: ( 00000 v-v-u j 4 ' ( 0-0-0 uutAA, ) Bastardna matica, ki ima dve neenako dvojičasti priroje- nosti, zalega štiri vrste neoplojenih jajčec, iz katerih nasta¬ nejo trotje. Leže pa tudi prav toliko vrst oplojenih jajčec, iz katerih so razvijejo delavke in matice. Če bi se plemenile vse štiri vrste trotov z vsemi na enak način nastalimi mati¬ cami, bi dali že v drugem pokolenju po križanju 8 vrst po¬ tomcev, ki bi se razlikovali med seboj glede razvrstitve in porazdelitve prirojenosti. Še več različkov dobimo od bastardov, ki se razlikujejo po večjem številu svojstev. Bastardna matica, ki ima tri raz¬ lične prirojenostne dvojice, n. pr. p° oč ‘ etu: , __ tfttt >7777 , po materi: \ . t-t-t >->-> jih razcepi in leže tele vrste neoplojenih jajčec ozir. trotov: ( . ttftt >>>>> J ( ___ >>>>>) 2. t \ 6 . ( .. >->-> ) ( -- -H-l-1-1 >->-> ) 4. ( “ \ a \ . + > >»> > ) Bastardna matica s štirimi neenakimi dvojičastimi priro- jenostmi rodi po 16 in s petimi % zvrsti trotov. Neposredni potomci dveh ali več različno dvojičastih bastardov torej niso po svoji prirojenosti enaki, temveč se razlikujejo med seboj. ( ===== ttt+t > - > - > ) ( ===== ttttt > » > > > ) 62 Čim več neenakih prirojenostnih dvojic imajo starši bastar- clov, tem več vrst različnih potomcev dobimo. Razume se, da preide tako cepljenje in porazdeljevanje prirojenosti tudi na nadaljnje potomstvo. Starši, ki imajo dve ali več dvojic neenakih prirojenosti, ne morejo vseh svojih svojstev prenesti v enaki razporedbi na vse potomce. Nekateri dobe več dobrih in manj slabih, drugi manj dobrih in več slabih prirojenosti. Otroci bastardov, o katerih smo govorili, so glede svojstev zelo pisane živali. Zelo težko dobimo med njimi matico in trota z vsemi enakimi svojstvi in ki bi vse nadaljnje potomce rodili samo enako dvojičaste. 13. Nenadne spremembe svojstev (mutacije) Pri rastlinah in živalih se včasih zgodi, da se pri posamez¬ nicah pojavi novo svoj st vo ali se kako že obstoječe ojači ali oslabi in ta sprememba tudi preide takoj neposredno na nji¬ hove potomce in postane njihova trajna dediščina. Ta pojav se imenuje mutacija. Po mutaciji so nastale in še nastajajo nove zvrsti (ali sorte), rodovi in po večkratnih mutacijah pasme. O naravnih vzrokih mutacij ne vemo ničesar. Činitelji. ki jih povzročajo, lahko vplivajo na eno ali na obe klicni stanici, iz katerih nastane novo bitje in po katerih prehajajo nosilci dedljivih prirojenosti na potomce. Raziskovalci so poskušali z umetnimi sredstvi, n. pr. z zvišanjem topline, s povečanjem zračnega tlaka in vlage, z rentgenovimi žarki itd. vplivati na moške klične stanice ali na lahko dostopne jajčne stanice. Le v redkih primerih se jim je posrečilo, da so dobili bitja z novimi, spremenjenimi svojstvi, ki so postala dedljiva. Vpliv se je pokazal le na telesnih znakih, kakor na barvi in velikosti bitij. Mutacije pa niso nastopile pri vseh bitjih, katerih klične stanice so bile istočasno izpostavljene enakemu vplivu, temveč le pri nekaterih. Mutacije tudi niso bile enake, četudi so vplivala nanje enaka sredstva. Mutacija je zelo važen pojav. Z njo lahko žival ali rast¬ lina pridobi ali zgubi na vrednosti za človeka. Naj navedem le znan primer farmarja Seth Wrighta, ki se mu je nepriča¬ kovano rodila ovca z nizkimi, jazbečarskimi nogami. Ker so njegove ovce preskakovale ograjo in uhajale, mu je bila ovca z novim svojstvom všeč in posrečilo se mu je. da je vzredil posebno ovčjo pasmo z nizkimi nogami. V kakšnem številu nastopajo mutacije, ni dognano. Neka¬ teri trdijo, da so zelo redke in da znašajo le nekaj deset tiso¬ čink novo nastajajočih bitij. V tem primeru bi prišlo pri če¬ belah na vsak panj 4—5 mutacij. Drugi zopet trdijo, da so razmeroma pogoste, a da jih ljudje zaradi njihove neznatnosti ne opazijo. Raziskovalci — znanstveniki menijo, da zadnja . trditev velja tudi za čebele. Prepričan sem, da so rumene proge, ki se pojavljajo na naših čebelah, vsaj v nekaterih primerih mutacije. Svoje mnenje opiram na dejstvo, da se rumene proge nenadoma pojavijo in pri popolnoma čistih družinah. Za mutacijo go¬ vori tudi majhno število progastih čebel. V družini, ki šteje okoli 50.000 čebel, najdemo večkrat le posamezne progaste čebele. Moremo pa nastanek teh prog razložiti še na drug način. Včasih dobimo družino, v kateri ima približno polovica članov nevšečne nam barvne znake. To ne morejo biti ba- stardi naše in italijanske čebele, če se tak primer pojavi v krajih, ki so celo nad 100 km oddaljeni od čebel tuje pasme. Biti morejo le potomci matice, nastale iz jajčeca, ki ji je neznana sila dala prirojenost za rumeno barvo, in pristnega kranjskega trota, ali pa čiste matice in trota, ki je po muta¬ ciji spremenil svojo prirojenost za svojstveno, enotno barvo oklepa. Zgodi se lahko, da se porodi v takem panju, ki ima polo¬ vico rumeno progastih čebel, tej polovici čebel pripadajoča matica. Tudi ta se lahko oplemeni s sebi enakim trotom; potem dobimo družino, ki ima vse čebele progaste. Mutacija se lahko pojavi tudi pri drugih svojstvih. Zato se lahko nenadoma pojavijo čebelne družine z veliko nabi¬ ralno vnemo in zopet druge, ki so popolnoma opešale. Pra\ na sličen način nastajajo odličnjaki in oslabljenci glede vseh drugih prirojenih zunanjih in notranjih svojstev. 14. Menjavost Na drugem mestu sem navedel, da znaša povprečna dol¬ žina čebelnih rilčkov v ljubljanskem okolišu 6.7291 mm. Ne odlikujejo se vse. čebele tega okoliša s tako dolžino. Dolžina 64 nekaterih dosega 6.7322 mm, dolžina drugih le 6.7140 mm. li dve številki sta skrajni meji. med katerima se giblje dolžina. Dolžina rilčka se menjuje ali s tujko: variira. Merski števili za obe skrajni točki dolžin tvorita men javni ali variacijski obseg za dolžino čebelnih rilčkov čebel v ljubljanskem okolišu. V kočevskem okolišu je mersko število povprečne dolžine rilčkov in mersko število za najdaljše in najkrajše rilčke nekoliko višje kot v ljubljanskem. Gorenjske čebele imajo pa krajše rilčke. Njihov variacijski obseg je izražen z manj¬ šimi številkami kot pri obeh imenovanih skupinah, merska števila njihovega menjavnega obsega so manjša. Iz dobljenih podatkov bi mogli izračunati povprečno dolžino vseh treh skupin. Če bi bile naše čebele že vse preiskane, bi lahko izra¬ čunali povprečno dolžino rilčkov za vso pasmo. Razlika med zadnjo povprečno dolžino in dolžino posameznih skupin bi bila zelo majhna. Zaradi takih razlik ne cepimo pasme v pod¬ oddelke. Večje razlike v tem ali katerem koli svojstvu pa bi kazale, da obstoje pasmine in da moremo ustanoviti poseben rod. Slično kot dolžina rilčka se menjava kakovost vseh če¬ belnih svojstev. Menjavost pa se pojavlja pri svojstvih vseh živali in tudi pri rastlinah. Kako so nastale zvrsti, rodovi ali pasmine in v kakšnem razmerju so njihovi menjavni obsegi, najlaže pojasnimo na večjih delih živih bitij, kakor so čebelni rilčki. Primeren predmet za tako raziskovanje je n. pr. fižol. Vzemimo za primer, da je fižolova rastlina rodila v prvih dobah svojega nastanka seme, katerega dolžina je znašala 6. 7, 8, 9, 10, 11 in 12 mm. Spačkov seveda ne štejemo. Dolžina zrn se je gibala med 6 in 12 mm in ti dve števili sta tvorili menjavni obseg za dolžino zrn te fižolove zvrsti. Dolžine 6, 7, 8 mm lahko imenujemo slabši, dolžine 10, 11 in 12 mm pa boljši del menjavnega obsega. Kmetovalec, ki bi katerekoli izmed teh zrn. pa naj bi bilo najmanjše ali največje, vsadil in poizkus večkrat ponovil, bi vedno dobil rastline, ki bi mn dale vse vrste zrn variacijskega obsega materne rastline. Važno je omeniti, da se pri pregledovanju zrn vedno po¬ kaže, da ima največ zrn srednja dolžina, v tem primeru 9 mm. najmanj pa dolžine 6 in 12 mm. Števila ostalih zrn padajo stop¬ it jema proli obema končnima dolžinama. Dandanes imamo fižolove zvrsti, ki imajo tudi 20 mm dolga zrna. Domnevamo, da so nastale nove zvrsti na ta način, da so se rastline prilagodile novi spremenjeni okolici, ali pa po mutaciji. Recimo, da je dobilo fižolovo zrno, oziroma nje¬ gova klicna stanica. po mutaciji osnovo za večjo dolžino zrna. kakor ga je prvotno imelo. Postalo je večje in svojo zbolj¬ šano pri roj eno« t preneslo na potomce. Posledice so bile ver¬ jetno tem bolj ugodne, na čim boljšem delu prvotnega varia¬ cij skega obsega je nastala mutacija. Potomci novo nastalega semena zopet niso bili vsi enako dolgi. Bili pa so v splošnem daljši kot prvotni in njihov varia- cijski obseg se je pomaknil preko dobrega dela prvotnega obsega. Vzemimo primer, da je zrno. ki je imelo II ali 12 mm dolžine, mutiralo. Rastline, ki so izvirale iz tega semena, so rodile zrna, ki so bila od JO- Ib mm dolga. Njihov variacijski obseg je vseboval nekaj dolžin prvotne zv rsti, to je 10—12 mm in nekaj nove izboljšane zvrsti, t. j. od 15 16 mm. Variacijski obseg nove zboljšane zvrsti ji' postal stalen, nespremenljiv za vse potomstvo. Spremeniti ga je mogla le nova mutacija. Če gojimo obe zvrsti rastlin skupaj in pobiramo njihovo seme. ne da bi pazili na zvrst, nas enostaven poizkus prepriča, da ima nabrano seme tako širok obseg, kakor obe zvrsti sku¬ paj. t. j. od 6 — 16 mm. Isti izid se nam pokaže, ako posadimo seme, ki ima 10—12 mm dolga zrna. Temu se ne čudimo, ker vemo, da omenjena zrna pripadajo obema variacijskima obse¬ goma. Če pa od mešanih zrn odberemo in posadimo le Iv do 16 mm dolga zrna. dobimo novo. čisto izboljšano zvrst z ob¬ segom H) 16 mm. Variacijski obseg fižola: Prvotni variacijski obseg slabši del boljši del 10. II, 12. slabši del Iv. 14, 15. 16 boljši del Številke 6 do zboljšani variacijski obseg 16 kažejo dolžino fižolovih zrn mm v nun. Namesto dveh lahko vzamemo za rastlin z dvema menjavnima obsegoma, take poizkuse tudi semena, ki vsebu jejo 66 osnove za obe zvrsti, t. j. njihove bastarde. Potomci bastardov imajo tudi širok variacijski obseg - , iz katerega se da odbrati seme za boljšo zvrst. Na isti način, kakor pri zboljšavanju fižolovega zrna, more po mutaciji nastati iz prvotne zvrsti slabša ali iz zboljšane prvotna zvrst. Kar velja za dolžino fižolovega zrna, velja za vsa druga svojstva le rastline in sploh vseh rastlin in živali, tudi čebel. Izide navedenih poizkusov upoštevamo, kadar iščemo naj¬ boljše živali za plemenitev in razmnoževanje. Go vorili smo že o rumenih progah ob čebelnih zadkovih obročkih in jih pripisali mutacijam. Na tem mestu jih moramo pa še presoditi z ozirom na barvno menjavost. Iz dolgoletne skušnje trdim, da imamo čebel n e družine, pri katerih tudi desetletja ne opazimo nobene čebele z rumeno progo ali z njenim večjim začetkom na drugem zadkovem obročku. Pa se zgodi, da se pri najčistejši, dolga leta opazovani družini na našo nevoljo pojavijo posameznice z nezaželenim znakom. Opazimo jih navadno, ko se čebele najbolj razmnožujejo. Zelo se pa čudimo naslednje leto, ko ne moremo najti v isti dru¬ žini, če tudi ni izmenjala matice, nobene nezaželeno barvane čebele. Ni pa vedno tako. So družine, v katerih redno, leto za letom zasledimo nekaj pisanih čebel. Nismo jih veseli. Še bolj neprijeten občutek pa imamo, ko zapazimo, da se je polovica ali še več čebel kake družine izpridila. Da razložim neredno in redno nastopajočo različno bar- venost čebel nega oklepa, sem si sestavil variacij sko lestvico in jo pridejal besedilu. Popolno verjetnost bo dobila, ko se bo izkazalo, da izvirata splošna barvenosi telesnega oklepa in rumene proge preko zadkovega obročka od iste priro jenosti. Izključno dobra mesta v tej lestvici zavzemajo čebelne družine, ki pri čisti plemenitvi nikdar ne kažejo rumenih znakov. Njihov obseg je zaznamovan s črko A. Ce pa se pojavijo v njih kako leto dve, tri, štiri rumeno barvane čebele, v naslednjem letu pa v družini ni o njih nikakega sledu, mo¬ ramo imeti te maloštevilne čebele za mutantke. Neugodna mu¬ tacija pa lahko zadene tudi zarodek za novo matico, zaradi če¬ sar se premakne variacijski obseg njenih hčera čez slabejši del prvotnega obsega. Novi variacijski obseg te družine kaže črka B. Prirojenost matice se je v tem primeru poslabšala. \ 67 njeni družini se rode leto za letom med čistimi tudi nevšečne čebele, dokler ne zamenja njeno matico boljša namestnica. Cini bolj se odmakne novi variacijski obseg od starega, tem več¬ je v družini progastih čebel in tein bolj so progaste. Številki' v obeh menjalnih obsegih nam kažejo, koliko čebel soraz¬ merno lahko odpade na vsako stopnjo obsega. Pri poslabšanem variacijskem obsegu B. ki je v razvidnici, odpade od celol- nega števila, t. j. 64 čebel, le ena rumeno progasta, t. j. 1.5 %. Če se pa obseg B premakne še za eno stopnjo niže, pride na skupno število čebel 7 barvanih, t. j. tl %. Dozdevni men javni obsegi za barvenost telesnega oklepa: [6 „ .... s sklenjeno rumeno progo \ 1 „ „ - „ s sklenjeno širšo rumeno progo 15. Vzrejne metode a) Čista vzreja Vzreja je prizadevanje in skrb za nastanek novih živali ter negovanje in oskrbovanje novorojenca dotlej, da postane delavni član med svojimi vrstniki. Napačno je, če rabimo v tem primeru besedo »vzgoja«, ki jo pogostoma naletimo \ čebelarskih spisih. Vzgajali bi živali, če bi tako vplivali nanje, da bi mogle po svoji volji uravnavati udejstvovanje svojih nagonov, kar je pri živalih nemogoče. Čebel torej ne moremo vzgajati, temveč samo vzrejati. Imamo različna pota, po katerih pri vzreji hodimo. Če si vzrejamo potomce iz iste pasme in istega rodu, imenujemo vzrejo čisto. Čista vzreja je najkrajša pot, da dosežemo in 68 ohranimo čebelne družine, ki zanesljivo prenašajo svojstva na potomstvo. Star pregovor pravi, da jabolko ne pade daleč od jablane, ali: kakršni starši, taki so otroci. Toda ta prego¬ vora veljata le v primeru, če obstoji podobnost med obema roditeljema. Čim bolj so starši med seboj podobni, toliko bolj zanesljivo preidejo njihova svojstva na večino potomstva. Zelo so med seboj podobni člani iste pasme in istega rodu. Zaradi mutacij, cepljenj in družitev hromozomov, ponavlja¬ jočih se dolge veke. se lahko vrednostne stopnje posameznih prirojenosti tudi pri članih iste pasme in rodu bolj ali manj razlikujejo. Zato potomstvo tudi pri čisti vzreji ni povsem enotno. Najbolj so podobne med seboj čebele iz jajčec čiste in čisto oplemenjene matice, ki so bila oplojena s semenom trotov', izvirajočih od prav iste matice. Torej hčerke bratov in sester ali tudi vnukov, stricev in drugih potomcev iz naj¬ bližjega sorodstva. Ker pa nimamo nobenega jamstva, da je bil trot, ki je oplemenil prvotno matico, po svojih priroje- uostih njej popolnoma enak, zato se tudi med njihovimi potomci lahko pojavijo razlike. Da tudi te zbrišemo, se pri sledečih pokolenjih večkrat zaporedoma poslužujemo plemenitve v najbližjem sorodstvu. Sele potem smemo pričakovati, da bodo sčasoma imeli potomci za vsa svojstva enake prirojenosti. Vzrejo v najbližjem sorodstvu izvajamo, če hočemo raz¬ množiti kako posebno dobro čebelno družino, ki je nastala po mutaciji ali če bi hoteli ustanoviti kak odličen čebelni rod, ki še ni povsem zanesljiv, opredeljen in izenačen v vseh svo¬ jih prirojenostih. Vzreja v najbližjem sorodstvu ima tudi slabe posledice, zlasti poslabšanje rodovitnosti in zmajšanje odpornosti proti boleznim. Izkazalo se je, da te posledice pri čebelah ne na¬ stopajo tako pogosto kakor pri drugih živalih. Saj je znano, da so se razvila iz posameznih panjev, prenesenih na osam¬ ljene kmetije, kjer je bila plemenitev le v naj bližjem sorod¬ stvu mogoča, lepa čebelarstva z zdravimi in pridnimi čebelami. V Švici vzdržujejo na plemeniščih po več let isto ocetno družino. Čebelarji prinašajo tja matice iz najboljših družin, naslednje leto hčerke teh družin in naslednje vnukinje in pravnukinje, kar je tudi vzreja v najbližjem sorodstvu. Ven¬ dar škode do sedaj niso spoznali. Pristaviti pa moramo, da je treba vzrejni material skrbno odbirati in vse. kar kaže slabe posledice, brezpogojno"izločiti. 69 Napredni narodi združujejo čisto vzrejo.z linijsko vzrejo. Od čebelne družine, ki jo imajo za vredno, da se razmnoži, si vzrede po več, recimo 10 matic, in skrbno opazujejo in be¬ ležijo vsa svojstva, zlasti zmogljivost vsake njihove družine. Za nadaljnjo vzrejo si odberejo od teh družin dve, ki sta se glede donosa in glede drugih svojstev najbolj odlikovali. Od vsake teh dveh družin vzrede zopet po 10 matic: od teh oce¬ nijo vsako družino na isti način kakor prvih 10 družin. Vsaka skupina teh 10 družin tvori eno linijo. Pri nadaljnji vzreji vza¬ mejo potomstvo tiste linije, ki se je povprečno v vsakem oziru najbolj izkazala, zlasti z najboljšo povprečno zmogljivostjo. Zopet sta dve družini dobaviteljici rej nega materiala. Pri od- beri ne gledajo toliko na najboljšo družino, kakor na naj¬ boljši povprečni izkaz vse linije in le od te linije vzamejo naj¬ boljše za nadaljnjo vzrejo. Od izbranih linij vzrejajo navadno po več kot 10 matic in čebelnih družin, ki jih oskrbuje in pre¬ izkuša več čebelarjev. Z linijsko odbero hočejo naši sosedje ustaliti in utrditi natančno določene znake in lastnosti svoje pasme in njenih rodov. Ponazoritev linijske vzreje. 1 n zadostuje, da vzamemo za vsako skupino šest družin. Od prvotne družine izvirajoča 1- 2- v- 4. 5. 6. družina je dala.0 12 - 8 5 10 kg t. linija 2. linija je dala . povprečni l. 2. 3. 4. 5. . 6 r 12 8 4 donos: 42 kg : 6. družina 1. 2. 3. 4. 5. 6. družina () 11 7 8 7 9 kg |48 kg : 6 8 kg 1. linija 2. lini ja 1.2.3.4.5.6. 1.2.3.4.5.6. družina družina b) križ n a v z r e j a Pri križni vzreji se poslužujemo križne plenienitve. Na¬ vadno s tako plemenitvijo le pričnemo in ko premagamo ne¬ majhne težkoče, preidemo v čisto vzrejo. Križno vzrejo bi megli uporabljati pri zboljšavanju pasme s kako drugo pasmo. 7 « 7 . njo se morejo baviti le posebni zavodi, ki razpolagajo z znatnimi gmotnimi sredstvi in s praktično in teoretično sku- šenimi čebelarji in le v določenih, osamljenih krajih. Pri nas ni nikake potrebe, da bi križali našo pasmo. Ne manjka ji nobenega svojstva. Potrebovali bi križanje mogoče le za izboljšanje kakega našega rodu ali družine z odličnimi svojstvi. ki pa v enem zaostaja za kakovostjo drugih, izvrstnih kranjskih čebel. V zadnjem, primeru težkoče ne bi bile še preveč zamo¬ tane. samo dolgotrajne so. Ce plemenimo čebele dveh družin, razlikujočih se le v enem svoj st vu, dobimo, kakor že vemo. bastardke, ki so vse enake. Polovica neposrednih potomk od teh bastardk je zopet bastardirana, druge pa so čiste, od¬ lične živali. Ako druge ločimo od prvih in jih plemenimo z enakovrednimi troti, dosežemo zboljšanje družine. Pa vsa ta dela so nepotrebna in se ne izplačajo. Družine ali rodu, ki mu manjka samo eno dobro svojstvo. ni treba zboljšavati s troti drugega povsem odličnega rodu, ker ta sam lahko služi kot izhodišče za vzrejo najboljših čebel. Pojasniti hočem opisano zboljšavanje s križno vzrejo še na posebnem primeru. Čebelar ima prav dobre čebele, ki imajo le eno slabo prirojenost: ko potegne kateri koli sat iz panja, začnejo čebele na njem vedno bežati proti satniku, kjer s*' nabirajo v večje kepe. Hoče svoje čebele zboljšati in zato pusti, da se mlade matice njegovih čebel oplemene s troti iz druge prav dobre in povsem neoporečne družine. Neposredni potomci oplemenjenih matic so bastardi, ki le deloma sledijo slabi prirojenosti svoje matere. Iz zalege bastardk si vzredi nove roditeljice in pusti, da se tako oplemene kakor njihove matere. Te nove matice rode čebel ne družine, ki so še manj razdražljive kakor prve bastardke. Vsaka družina je namreč zmes čebel s samo pra\ dobrimi svojstvi in novih bastardk. V sledečem času da maticam, ki so nastale iz matičnikov nje¬ govih družin, priliko, da se tako oplemene kakor matice \ prejšnjih primerih. Od teh dobi družine, kakršne si je želel, in družine z zmanjšano razdražljivostjo. Njihova ločitev ne dela nobenih težav. Tak način zboljšanja bi čebelar težko izvršil \ dobi. ki je krajša od treh let. Veliko prej bi prišel do cilja, ko bi si tedaj, ko je sklenil odstraniti napako svojih čebel, nabavil le nekaj zalege iz odlične družine in se posl užil čiste vzreje. Neprimerno težje je zboljševanje pasme z drugo, ki se raz¬ likuje od prve v dveh ali v treh svojstvih, ker bastardi že ' prvem in tudi v nadaljnjih pokolenjih iz že pojasnjenih raz¬ logov niso vsi enaki. Odbira med njimi zahteva mnogo truda, ves postopek je dolgotrajen in težaven, dober uspeh pa od¬ visen od srečnega naključja. To velja tudi za zboljšavanje čebelne zmogljivosti, ker to svojstvo ni odvisno samo od ene prirojenosti. Še bolj kakor v prvem primeru, je tukaj edino čista vzreja na mestu. Naši pasmi ne bomo nikdar pomagali s tujo, pač pa bi mogli z našo čebelo zboljšati druge pasme. Nemci so z množinskim uvozom naših čebel, zlasti v deset¬ letjih pred nastopom sedanjega stoletja in po njem, vzrejali bastarde, ki so daleč prekosili njihove domače čebele. Pa kljub velikanskemu uvozu naših čebel si svojih čebel splošno niso zboljšali, ker sta bila tedanje znanje in uporaba vzrej n ih dednostnih pravil še zelo pomanjkljiva. Dopuščali so, da so prevladovali domači trotje in brisali z breznačrtnim križa¬ njem pridobljena svojstva. Sledovi naših čebel pa v Nemčiji še niso izginili. Ondotni veščaki pripoznajo le take, ki jih imajo za neugodne, n. pr. veliko rojivost, o dobrih pa molče. Dr. Zander imenuje roji¬ vost, ki so jo dobile njihove čebele od kranjic. kajnovo zna¬ menje, ki ga je treba zatreti. Kakor so obdržale mnoge nemške čebelne družine rojivost, tako so obdržale tudi druge priro¬ jenosti naše čebele, zlasti pridnost. Nemci iščejo med svojimi čebelami najpridnejše, da jih razmnožujejo. Med tistimi, ki so jih našli, so in bodo gotovo še tudi take, ki so zaradi nek¬ danjega križanja ter cepljenja in srečnega združevanja hro- inozomov dobile in ohranile pridnost od naših čebel. 72 III. Odbiranje čebel za plemenitev (. Plemensko odbiranje je potrebno Popis svojstev nam kaže, da se naše čebele odlikujejo z veliko pridnostjo. Vsak čebelar pa ve, da imamo med zelo pridnimi čebelnimi družinami tudi vsaj nekaj takih, ki zaosta¬ jajo za prejšnjimi ali celo take, s katerimi nikakor nismo zadovoljni. Samo od sebe se razume, da imajo pridne čebele večjo vrednost kot slabe, da imamo od prvih večje koristi kakor od drugih in da si moramo prizadevati, da bomo imeli samo čebele, ki nam bodo zlasti v tem pogledu ugajale. Prav slične razmere, kakor jih imamo pri pridnosti čebel, se pojavljajo pri vseh drugih lastnostih in tudi znakih. Vsa¬ kemu čebelarju je znano, da imamo poleg splošno razširjenih krotkih čebel tudi zelo hude in da se pojavljajo poleg čistih sivk tudi rumeno progaste čebele, ki jih kupci odklanjajo. Pri popisu čebelnih dlačic je bilo povedano, da imajo neka¬ tere naše čebele tudi na petem zadkovem obročku znatno daljše dlačice kot drugod. Iz Rotterjeve razpredelnice razvidimo, da je dobil raziskovalec pri naših čebelah tri svojstva, ki jih ni mogoče enotno oceniti. Goetzejeva zemljepisna karta kaže. da imamo na našem ozemlju tudi čebele, ki so po barvenosti slične severnoitalijanskim čebelam. Nesoglasja v pasemskih svojstvih škodujejo ugledu in vabljivosti naših čebel, zato jih je treba iz gospodarskega sta¬ lišča odstraniti ali pa pomembnim rodovom odkazati ločene deželne predele. Veliko zlo je, da večina napak nastaja po mutacijah in da so te napake dedljive; ne smemo pričakovati, da bi prešle same od sebe. Mutacija pa ustvarja tudi izredno odlične, idealne živali: za takimi stremijo vsi napredni rejci. Izboljšanje in enakost naših čebel lahko dosežemo le z odbiranjem najboljših živali za pleme. Odbirnaje mora biti 75 1 rajno združeno z ostalim čebelarjenjem. Vršiti se mora tudi. če imamo samo najboljše živali in se poslužujemo čiste vzreje. Da je plemensko odbiranje čebel potrebno in zelo dobič- kanosno. zlasti z ozirom na zmogljivost, so nam posebno točno dokazali čebelarji iz Švice, ki so mnoga leta primerjali do¬ sežke enako oskrbovanih, odbranih in neodbranih čebel. Od¬ biranje je drugi klin na lestvici do najbolj¬ ših čebel. Za nas Slovence ni odbiranje nič novega. Naši predniki so odbirali čebele za plemenitev že stoletja z najboljšim uspe¬ hom. Vrline naše čebelne pasme so bistven proizvod odbiranja. 2 . Prvotno odbiranje Že v prvih časih, ko so začeli Slovenci podirati panje, da so dobili prostor za prihodnje roje, gotovo tega niso delali brez prevdarka. Odbirali in izročali so smrti tiste panje, ki so bili najbolj medeni, ki so jim torej nudili največ neposrednih koristi. To odbiranje ni imelo za zboljšavanje čebel nobenega vpliva. Odbiranje je prišlo do veljave šele, ko so čebelarji po lastnih opazovanjih ali upoštevaje skušnje rejcev domačih živali spoznali, da se svojstva podedujejo. Tedaj so šele začeli ceniti čebele z najboljšimi lastnostmi in jih porabljati za raz¬ množevanje. Prvotno je odbiral vsak čebelar po svoje. Sčasoma pa so st- razvila posebna pravila, ki so se jih čebelarji oprijeli in se po njih ravnali do najnovejšega časa. C) nekdanjem, prvot¬ nem odbiranju imamo več popisov. Iz njih izvajam sledeče: Naši čebelarski predniki so za pleme obdržali le poprvce in izrojence, ki so imeli dovolj novega satja in mlade, istoletne matice. Odbrani panji so morali tehtati po sedanjih težah 12 — 15 kg. Orl te teže je odpadlo na čebele 2 kg, na medeno zalogo 7 —9 kg, ostalo na panj. Dolgoletne skušnje so čebe¬ larjem pokazale, da so se tako odbrane družine naslednje leto najbolj obnesle. Bile so rojive, saj so bili vsi njihovi pred¬ niki proizvod naravnega rojenja. Imele so mlade matice in so bile dovolj rodovitne, ker so se \ kratki dobi po rojenju zelo razmnožile. Bile so tudi zelo pridne, ker so si same zgra¬ dile opremo svojega bivališča in si preskrbele še lepo zimsko zalogo. 74 Vse panje, ki so bili lažji kot 12 kg- in ki so imeli nad 15 kg, so zažveplali. Družine, ki s panjem vred niso dosegle 12 kg. so bile ali prepozno vsajene ali so bile premalo rodo¬ vitne in pridne. V prvem primeru je šlo sicer več dobrih matic v nič. v drugem pa je bila izključena od razmnoževanja le nesposobna in malovredna žival. Podobno je bilo pri panjih, ki so tehtali nad 15 kg. Med temi so bili prvci in jalovci s starejšimi maticami. Tudi tukaj je zapadla smrti kaka družina, ki bi še leto dni dobro služila, za večino pa ni bilo škoda. Med obsojenci so bili tudi izro¬ jenci, ki so imeli več starega in slabega satja ali ki so imeli zaradi premajhne rodovitnosti ali zaradi prevelike rojivosti premalo čebel, ki hi se mogle udejstvovati kot nabiralke. Naši predniki niso pri vsakoletnem podiranju panjev upo¬ števali samo zmogljivosti čebel, temveč so se ozirali tudi na druga svojstva, zlasti na rojivost. Omogočila jim je. da so sledili iz davnih časov prevzetemu načelu: čim več družin, tem večji dobiček. Mi jih v tem pogledu ne posnemamo. Nek¬ danje dobro ocenjevanje rojivosti pa je imelo za zboljšanje pasme veliko vrednost, ker je rojivost povzročila večkratno in redno odbiranje. Vendar so stari čebelarji mutacije, vodeče k pretirani rojivosti. kot škodljive odklanjali. Že od nekdaj so imeli čebelarji v velikih čislih rodovit¬ nost. ker je v najtesnejši zvezi z rojivostjo. Nihče ne bo dvomil tudi o tem, da našim prednikom hude čebele niso k srcu prirastle in da jim pri mnogem izbirnem materialu niso prizanašali. Da so si laže zapomnili svojstvo čebel, njihove potrebe in določeno jim usodo, so delali na končnice panjev razna znamenja in v zadnjih dveh stoletjih tudi barvane živalske, šaljive, nabožne, zgodovinske in druge slike. Naši predniki so odbirali prav temeljito. Odbira se je raztezala in veljala za obe vrsti plemenskih živali. Iz naj¬ boljših družin, ki so jili obdržali čez zimo. so se razvili na¬ slednje leto večinoma prav taki potomci, in sicer moškega in ženskega spola. Prerešetavanje čebel se je ponavljalo vsako jesen leto za letom. Pri tej priliki je čebelar, ne da bi se za¬ vedal. zajel tudi dobre mutantke. ki so slučajno nastale med najboljšimi čebelami, in jih uvrstil med svoje plemenske iz¬ voljenke. Plod takega čebelarjenja so bile rojive, zelo rodo¬ vitne. zelo pridne in malo razdražljive čebele. Zaradi rednega, vsako leto se ponavljajočega in dolge dobe trajajočega odbiranja je število čebelnih družin z od¬ ličnimi lastnostmi vedno bolj naraščalo in omenjena dedljiva svojstva so postala splošna last naših čebel, naše čebel ne pasme. 3. Zanemarjanje odbiranja Kdaj se je pri nas odbiranje pričelo, ne vemo. Znano pa nam je. da so ga začeli opuščati in ga v zadnjem desetletju preteklega stoletja tudi popolnoma opustili in da se tudi danes ne odbira. To je povzročil dobri glas naše čebele in novi na¬ čin čebelarjenja. Odkar so se tujci začeli zanimati za našo čebelo, so čebelarji spoznali, da imajo večji dobiček od pro¬ danih čebel kakor od razpečanega medu in voska. Naglo so se preusmerili in začeli prodajati čebele. Na prodaj pa niso postavljali samo tistih, ki so bile v prčjšnjih časih zapisane smrti, temveč vse vprek. Prodajali so jih izvoznikom, ki so se pojavili v naši domovini. Zaradi slabih takratnih gospodar¬ skih razmer so bili čebelarji prisiljeni oddajati čebele z zelo neugodnimi pogoji. Najtežji je bil, da so izvozniki jemali le družine, ki so jih sami izbrali. Med temi so bili po barvi naj¬ čistejši. najbolj živalmi, torej najrodovitnejši ter najkrotkejši panji s primerno zalogo hrane. Domačim čebelarjem je ostal za nadaljnjo vzrejo le manj vreden izbirek. Redki so bili če¬ belarji, ki so se mogli upirati škodljivemu trgovskemu obi¬ čaju. Popustili so pa vendar toliko, da so prepuščali odjemal¬ cem le določeno stran skladovnice panjev. Zato jim je ostalo za pleme vsaj nekaj boljših družin. Odbiranje pa je tudi tukaj odpadlo, kjer slabejših niso smeli odstranjevati, da se jim število družin ni preveč zmanjšalo. Drugi razlog, da je prvotni način odbiranja prenehal, so dali panji velike mere, ki so jih začeli bolj splošno rabiti v drugem desetletju tega stoletja. Novo vpeljani panji, ki so naše čebelarjenje postavili na popolnoma nov temelj, so dali čebelarjem najboljši nadomestek za škodo, ki se je začela pojavljati zaradi pešanja kupčije s čebelami. Čebelarji so dobivali vsa navodila, kako morajo opravljati družine v novih bivališčih, toda nobenega o odbiranju plemenjakov in ga zato seveda tudi niso izvajali. Ker pa so postale čebele v velikih panjih manj roji ve, je bilo težko obdržati stalno število čebeinih družin in št' teže 76 pomnožiti njih število. Pomagali so si na različne pačine, naj¬ večkrat tako, da so vso skrb posvečali slabotnim družinam, iz katerih niso mogli iztisniti nobenega dobička; te so s svo¬ jimi slabimi svojstvi le kvarno vplivale na sosedstvo. Sredstvo, ki je pomagalo pokopavati stari način odbiranja, je krmilni sladkor. Ž njim so se čebelarji trajno, a zaman trudili, da bi izenačili manj rodovitne in manj pridne čebele z dobrimi in to poizkušajo nekateri še dandanes. Sladkor je za prehranjevanje čebel zelo dober, ne mo¬ remo pa z njim zboljšati čebelnih svojstev. Sladkor je torej tudi kriv, da smo prenehali z odbiranjem in začeli neposredno podpirati nastanek, razvoj in obstoj slabih čebel. Kakor so se dobra svojstva pri prvotnem odbiranju kre¬ pila, tako so pri zanemarjanju odbiranja slabela in propadala. Če zanemarimo odbiranje ali celo oviramo naravo, da bi iz¬ ločila to, kar je nesposobno za boj za obstanek, dobimo če- belne družine, ki imajo zelo neenaka svojstva. Zato najdemo v premnogih čebelnjakih čebele, ki se v mnogih svojstvih raz¬ likujejo med seboj. 4. Novodobno odbiranje Glavno načelo novodobne odbire je isto, kakor so ga naši predniki že v davnih časih postavili in se po njem ravnali. Za plemenjenje in razmnoževanje rabimo le tiste družine, ki kažejo samo dobra svojstva v najpopolnejši meri in ki so svojstva podedovale od daljše, sklenjene vrste enakovrednih prednikov. Vendar se razlikuje nekdanja odbira od današnje. Odbira nekdaj ni bila težka. Odbirali so slabo blago in ga odstranjevali. Kar je ostalo, je bilo dobro. Vse čebele so imele le dobre prednike. Sedaj pa odbiramo dobre živali, pa poleg njih obdržimo še slabe. Slabih družin, zlasti z zdravimi mla¬ dimi čebelami, ne pokončamo, ker bi nam bilo to v gospo¬ darsko škodo. Vendar moramo vse ukreniti, da nam pri ple- menjenju ne delajo zmede. V sodbi se ne smemo prenagliti. Čebelnih družin, ki se malo razlikujejo med seboj, n. pr. v zmogljivosti, ne moremo \ enem letu zanesljivo ločiti. V ne¬ katerih panjih se šele pozneje pojavijo ali poizgube neka¬ tera svojstva, n. pr. rumene proge preko zadka, prezgodnje zaleganje in drugo. 77 Za telesne znake se naši predniki niso zanimali, ker tega čas ni zahteval. Danes pa, če hočemo mi in naše čebele na svetu nekaj vel jati, moramo 'skrbeti, da bodo svojstva čebel enotna. Od čebel zahtevamo, da imajo vse enako zunanjost. Stari čebelarji so gledali le na rodovitnost, rojivost in na prid¬ nost čebel, mi pa upoštevamo vse značilne znake in zlasti vse lastnosti, ki vsaka izmed njih po svoje prispeva k zmogljivosti. Kot smernice za odbiranje nam služijo popisi znakov in lastnosti, ki so navedeni v prvem poglavju. Da olajšam odbiranje, hočem iz obširnega popisa na tem mestu kratko in pregledno navesti kakovost vseh svojstev. ki so za našo pasmo obvezna, pri nekaterih pa dodati še navo¬ dila. kako svojstva ugotavljamo. Ker niso nikdar vsi potomci zaradi menjavosti do pičice enaki svojim staršem, so majhni in maloštevilni odmiki v svojstvih dovoljeni. Večji in mnogoštevilni odmiki kažejo vpliv drugih rodov ali pasem. Barva telesnega oklepa, to je golega telesa čebel in trotov, brez dlačic, je temnorjava, ima pa lahko nekoliko svetlejši ali temnejši odtenek. Presojamo jo na trebušni strani zadka, kjer jo skozi redkejše in krajše dlačice, ki rasto na tem mestu, najlaže presodimo. Osrednji temni lisi na trebušnih zadkovih obročkih se morata stikati. Vsako drugo barvno znamenje na čebelnem oklepu, pa najsi bo proga ali njen začetek ali majhna lisa. izključuje družino, da bi jo razmnoževali. Trotje imajo na drugem, tretjem in četrtem zadkovem obročku ob zadnjem robu ozko, rumeno, kovinsko svetlečo se progo. Nemci, ki so si z breznačrtniin množinskim uvozom čebel raznih pasem svojo čebelo zelo skazili, dovoljujejo progastih čebel 2 %, t. j. na vsakih 50 čebel v plemenjaku eno. Nam tega ni treba. Imamo dovolj boljših živali na razpolago. Nekaj nm- lantk. ki se slučajno samo v prvem, drugem letu pojavijo, ni posebno huda napaka; boljše pa je, če tudi teh ni. Čebele smejo imeti dolge in goste dlačice samo na glavi, na oprsju in na prvem zadkovem obročku, nikdar pa na petem obročku. Na tem mestu imajo samo trotje venec dobro vidnih, izredno dolgih dlačic. Barva dolgih dlačic naših čebel je siva: najenakomernejša je na trebušni strani oprsja. Na drugih mestih se barva dlačic strinja z barvo oklepa. Le na tretjem, četrtem in petem obročku imajo čebele iz gostih, belkasto- sivih, kratkih, ležečih dlačic sestoječe pase, tomente. lomenti morajo biti široki in točno omejeni. Na drugem obročku imajo naše čebele tomentu nekoliko podoben zamolklorjav dlakav pas. Barva tega pasu ima lahko več odtenkov; lahko je svet¬ lejša ali celo belkastosiva. Poizvedbe in preiskave bodo šele dognale, katera barva tega pasu je najbolj razširjena in naj¬ bolj priporočljiva. Ne smemo pa tega pasu zamenjavati z rumeno progo telesnega oklepa, ki jo imajo italijanske čebele. Akc rjave dlačice tega pasu oddrgnemo, se pokaže pod njimi pri naših čebelah temnorjava barva telesnega oklepa, pri ita- lijankah pa rumena. Barvni pas na drugem zadkovem obročku nam bo dal mogoče povod, da bomo ustanovili poseben če¬ bel ni rod. Krilni indeks na prednjih krilih mora biti večji kot dve. Sl. 15 nam predočuje nedopustne in dopustne indekse. Na zadnjih krilih mora biti določeni kos žilja romboidne stanice 'nalahno zasločen in ne sme imeti kolenca, vozla ali odrastka. Širino čebelnega oprsja merimo z merilno pripravo. K be¬ ležkam o tem svojstvu je treba pristaviti, v kako starem satju so se čebele valile, oziroma na kakšnih satnicah je bilo zgrajeno satje. Za pleme vzamemo tisto družino, pri kateri je povprečje oprsne širine največje. Če se pa ta širina začne stalno dvigati nad povprečjem, za katero je kakovost satnic preračunana, izmenjamo satnice s primerno večjimi nastavki celic. Najodličnejši znak naše čebel ne pasme je dolžina rilčka: nikakor ne smemo dopustiti, da bi se poslabšal. Ne more ga pa vsak čebelar meriti pod mikroskopom. Lahko ga vsak meri s pripravo, o kateri smo že govorili. Ni potreba, da jo ima vsak čebelar, zadostuje, da si jo nabavi vsaka čebelarska družina. Preiskovanje čebelnih znakov je lahko delo in se izvrši v razmeroma kratkem času; težavnejše in dolgotrajneše je ugotavljanje nekaterih čebelnih lastnosti. Najhitreje in naj¬ laže ocenimo razdražljivost čebel. Čebel, ki nas s svojo bes¬ nostjo ovirajo pri opravljanju in ki pri pregledovanju zu- puščajo zalego in begajo po satju, po panjskih stenah, ne smemo razmnožiti, pa če bi bile drugače še tako dobre. Ohra¬ niti moramo svetovno znano svojstvo naših čebel, to je po¬ hlevnost. Če se ena ali dve čebeli, ki sta mogoče mutantki. zaletita med pregledovanjem v nas, ne sinemo zaradi tega slabo presojali vso družino. Vendar hočemo, da se krepko bra¬ nijo proti roparicam. Želimo si nadalje le rodovitne čebele; spoznamo jih po jakosti družin in množini zalege. Pri presoji in odbiri moramo upoštevati starost malic, vremenske neprilike, letni čas in kakovost paše. Prebogata paša, ko čebele napolnijo sproti vse razpoložljive celice z medom, omejuje zaleganje. Ne bo od¬ več, če tukaj še ponovimo, da niso tiste čebele najboljše, ki vso brano porabijo za zalego. Več so vredni panji, ki so na¬ polnjeni s čebelami, četudi ne negujejo toliko zalege kol drugi. Tako razmerje najdemo pri dolgo živečih čebelah, tem dajemo pri odbiri prednost. Zalega mora biti strnjena in preskrbljena s pravilno na¬ meščenim cvetnim prahom in medom. Ne obsojamo čebel, pri katerih najdemo na satih Je tu in tam kako prazno celico, ki je bila ob času zaleganja napolnjena s cvetnim prahom, in tistih, ki imajo le na nekaterih satih bolj presledkasto zalego. Odklanjamo čebele, ki imajo redno na vseh satih raztreseno zalego. Upoštevati pa moramo, da je ta pojav lahko posledica matične ostarelosti. Mlada zalega dobrih čebel ne leži v suhih slanicah, temveč plava v krmilnem soku; le tako se razvija polnovreden naraščaj. Odbiralci se morajo zanimati, kdaj začenjajo čebele za¬ legah. Prezgodnje zaleganje ima slabe posledice. Ne razdi¬ rajmo pa gnezd v prvih dveh letnih mesecih! Izvlecimo le¬ penko, ki smo jo že jeseni potisnili pod satje, in iščimo na njej mlade odmrle čebelice. Tudi toplota, ki jo začutimo za okencem, nam pove, kako je z zaleganjem. Naše čebele morajo ostati zmerno rojive. Četudi v AŽ- panju ne roje rade, vendar spoznamo to njihovo svojstvo po trotovskem satju, ki ga začenjajo čebele graditi ob koncu prvega Starostnega leta matic. Izključiti moramo iz vzreje čebele, ki roje, ko še niso napolniTe plodišča, ali celo iz napol zasedenega panja. Čebele morajo zmerno graditi trotovsko satje. Razen tega mora biti vse satje pravilno izdelano. Izločiti moramo družine, ki po svoji prirojenosti kvarijo, nepravilno izdelujejo in potem še lepijo brezhibne in v pravi razdalji vstavljene satnice. Upoštevati pa moramo pri tem kakovost paše. Veliko vrednost imajo čebele, odporne proti vremenskim neprilikam. Poznamo jih po tem. da ob hladnih jutrih in pri 80 razmeroma grdeni vremenu letijo in ostanejo kljub temu močne, med tem ko druge ne lete ali pa lete in slabe. Čebele, ki se slabo branijo in ki so občutljive za vre¬ menske in bolezenske neprilike, se same izključujejo iz vzreje, ker redko dosežejo to, kar čebele z nasprotnimi lastnostmi. Najtežavnejše in najzamudnejše, toda najvažnejše je pra¬ vično ocenjevanje zmogljivosti. Težave imamo, ker množina nabrane medečine in izdelanega voska ni odvisna od zunanjih činiteljev, ki splošno vplivajo na dosežke, niso namreč redki primeri, da se nabiralni uspeh posameznih družin poveča ali zmanjša, ne da bi se njihova zmogljivost spremenila. Našteti jih hočem le nekaj. Pred nevihto ali ob njenem nastopu se mnogo otovorjenih čebel zateče v naj bližje tuje panje, ki potem izkazujejo večji dosežek, kakor jim gre po njihovi prirojeni zmogljivosti. K napačni oceni nas lahko zavedejo družine, ki so svojo zalogo neopaženo pomnožile na škodo drugih, ali tiste, ki so se jim ob priliki rojev pridružile tuje delovne moči. — Ob izredno dobri paši, ko čebelam primanjkuje praznih celic, je pravilna ocena tudi negotova. Družine s starimi maticami, katerih rodovitnost ponehava, ne zmorejo tega, kar družine z mladimi maticami. Nekateri teh primerov povzroče, da nepričakovano zablesti čebelna družina kot izredno pridna, ki pa naslednje leto ne pokaže nič posebnega, četudi ni izmenjala matice. Iz nave¬ denih razlogov moramo čebele, ki jih odbiramo, trajno nad¬ zorovati in pospešujoče ali zavirajoče okoliščine pri končni oceni primerno upoštevati. Važna podlaga za pravilno oceno je, da vse družine v vsa¬ kem pogledu enako negujemo. Vse panje, ki morajo biti po obliki, prostornosti in notranji opremi enaki in ki so tako pobarvani, da jih prebivalke lahko spoznajo in najdejo, po¬ stavimo, če je le mogoče, v eno vrsto, vedno pa obrnemo vse proti isti nebesni strani. Izkušen čebelar približno presoja pridnost čebel, ko jih opazuje na bradah, zlasti po živahnosti, s katero odletavajo in priletavajo in po začetku in trajanju izletov. Za točno do¬ ločitev zmogljivosti pa je neobhodno potrebna tehtnica. Dobro bi bilo, če bi vse preiskuševane družine dnevno tehtali, da bi tako spoznali, katere družine so zunanji čini- telji ovirali ali podpirali v pridnosti. Da bi več čebelnih dru¬ žin vsak dan z lahkoio stehtali, bi morala biti notranjost 81 \ r čebelnjaka na poseben način urejena. Za preureditev čebel¬ njakov bomo pa čebelarje težko pridobili. Pač pa naj ima vsak odbiralec vsaj eno družino na tehtnici in naj jo dnevno opazuje. Imamo posebne čebelarske deci¬ malne tehtnice, ki zavzemajo malo prostrora in jih lahko uporabljamo tudi za druge namene. Sl. 26. Premakljiv opuzovalni panj. P panj. T tehtnica, p = podlaga panja, v = valj, st = stena čebelnjaka. Neprilično je, da mora panj na tehtnici stati prosto; za¬ radi tega nastane med njim in steno čebelnjaka vrzel, skozi katero prihajajo v čebelnjak čebele in druge majhne živali, pa tudi hladen in vlažen zrak. Jaz se temu nedostatku izognem tako, da panj ob vsakem tehtanju narahlo odmaknem od stene in po tehtanju zopet potisnem k steni, ne da bi čebele sploh 82 čutile premikanje. \ ta namen sem v steni čebelnjaka izrezal odprtino, ki je manjša kot sprednja stena panja, vendar tako velika, da prideta obe bradi vanjo. Odprtina mora biti tako visoko nad podlogo panja, da je njen spodnji rob za približno 4 cm višji od tehtnice, ki jo postavim pred odprtino. Na teht¬ nico položim dva valja, odrezana od metlišča, in na valja še desko, veliko kakor dno panja; segati mora 1 cm nad spodnji Sl. 27. Tehtnica na tirnicah, t = tehtnica, ti tirnici, n = nosilna ploskev, v = vzvod, s = stebrič, tr = nosilni tramiči. rob stenske odprtine. Na to desko pride panj. Ce so brade preširoke, jih je treba zožiti. Da panje ne more nihče od zunaj poriniti v čebelnjak, zataknem za zadnji valj zagoz- dasto deščico. (Sl. 26.) Ker stoji panj tudi pozimi na tehtnici, ga je treba obdati spodaj in zgoraj in na obeh straneh z lesenimi oblazinjenimi stenami, ali ga pa postavimo v nekoliko večji zaboj, ki nima sprednje in zadnje stene, ter v prostor med opaženi in ste- <»* 83 nami panja natlačimo sena, slame ali kak clrug slab prevodnik toplote in vrzeli ob konceh še z letvami zapremo. Čebelarski učni in preizkuševalni zavodi tehtajo vsak dan vse družine, ki jih odbirajo, kakor sem videl leta 1938. na vzornem Slovaškem čebelarskem zavodu v Kralovi, 28 km od Bratislave. Tam je stalo v eni vrsti 10 panjev, ki so bili raz¬ maknjeni po 2 cm vsaksebi in so sloneli s sprednjimi in z zadnjimi konci na dveh tramičih. Pod temi je bil prazen, pri¬ bližno 6 dni visok predel, na čegar dnu sta bili pritrjeni dve tirnici; po njih se je premikala tehtnica na desno ali levo. Na tehtnici je bil pritrjen vzvod z nosilno ploskvijo na krajši rami. ki je segala med tramiča pod panji. Druga rama vzvoda je bila prosta, pa se je dala pritrditi, da je lahko ostala v legi, ki je ustrezala. Ako smo daljšo ramo pritisnili navzdol, se je dvignila krajša rama z nosilno ploskvijo in dvignila tudi panj nad njo. (Sl. 27.) Naprodaj so še drugačna dvigala, kakor je opisano. Med. ki nam ga dajejo čebele, stehtamo ob koncu vsake paše, oziroma po vsakem točenju, in sicer za vsak panj pose¬ bej. Iz medišča panja potegnemo vse sate, ometemo z njili čebele, jih postavimo na kozico in s to vred na tehtnico ter jih stehtamo. Če niso vsi sati enako težki, točilo zelo opleta. Tedaj k lažjim satom v točilu postavimo še iztočene prazne sate, da napravimo ravnotežje; potem teče točilo enakomerneje. Po točenju izpraznjene sate zopet stehtamo in postavimo nazaj v panj. Razlika obeh tež nam kaže množino pridelka. Ako nam panj roji, štejemo donos izrojenca in roja skupaj v dobro izrojencu. Množino voska nam pove število izdelanih satnic in teža izrezanega trotovškega satja, medenih pokrovcev in medzidkov. Čebelno zimsko zalogo ocenimo po velikosti pokritega satja. Vsak kvadratni dm obojestransko zadelanega sata tehta 0.3 kg, torej približno eno tretjino kg. Odkrit med v satju ima veliko manjšo težo. En kvadratni dm odkritega medu v satu telita v jeseni po moji sodbi komaj eno desetino do ene dvajsetine kg. Če ne moremo z očesom presoditi razsežnost medu, si napravimo iz lesa ali lepenke ploščico v velikosti enega kvadratnega dm, ji naredimo v sredini majhen ročaj ter jo polagamo po satu. Pri oceni zmogljivosti moramo upoštevati, da \ čebel ni družini z mlado matico vsaj v začetku ni njenih potomk, da ni niti potrebno, da so čebele v sorodu z novo matico in da mlade matice v prvem letu ne zaležejo toliko čebel kot ma¬ lice iz prejšnjega leta, ki že od prvega spomladanskega izleta vrše svoj posel. Zato presojamo zmogljivost vsake družine vsaj dve, še bolje tri leta. Ocena družine velja pa le toliko časa, kolikor časa ima isto matico. Ko se matica izmenja, se ocena družine znova začne. Za pleme odberemo tisto družino, ki doseže največji pov¬ prečni donos v vsej opazovalni dobi. Končno bomo pri vsaki družini še ugotovili, koliko zade- lavine prinaša i ji kako jo uporablja. Po mojem mnenju ne smemo razmnoževati čebele, ki so popolnoma opustile ta svoj naravni posel, ker z zadelavino oblagajo tudi stene panjev in jih tako varujejo, da ne vpijajo vlage in ne t rohne. Sicer bo pa o tej zadevi sklepal naš prihodnji znanstveni zavod. Čebele odbiramo na podlagi beležk o svojstvih., ki smo jih zbirali v letih, ter oziraje se na kakovost prednikov. Od¬ biramo jih pred vsako vzrejo plemenskih živali, četudi imamo najboljše čebele in se poslužujemo dosledno čiste vzreje. Za¬ kaj tudi v teh primerih? Mutacije, dobre in slabe, bodo tudi v prihodnje neizbežne. Slabe mutacije so nam v polovici sto¬ letja, odkar smo opustili odbiranje, znižale vrednost marsi¬ katere družine. Nekaterih s v oj ste v pa do sedaj sploh še nismo ocenjevali in izboljševali. Neodbrane čebelne družine so se po mili volji plemenile med seboj in nam rodile potomce, ki imajo tako mnogovrstno sestavljene prirojenostne dvojice kakor potomci čebel dveh pasem. Navedene napake čebelnih družin bodo leta in leta preprečevale dober izid čiste vzreje. Le z vztr a j n i m o d b i r a n j e m se bo m o vedno bol j p ribliževali c i 1 j n č e b e I a r j e v. ki j e : n a j- boljše č e b e I e. 85 # IV. Kako se vzreja vrši 1. Posebno in neogibno potrebno opravilo vsakega sodobnega čebelarja Naši čebelarji se premalo brigajo za naraščaj mladih matic. V prejšnjih dobah v tem pogledu niso imeli skrbi. Če- belne družine so vse vprek rojile in proizvajale več matic, kot so jih same potrebovale. Dandanes ni več tako. Da bi pri¬ delali več medu, uporabljamo trikrat večje, panje, kot so bili kranjiči. Iz enakega vzroka prestavljamo zalego v medišče in porabljamo do robov s satnicami izpolnjene satnike. S temi ukrepi oviramo in, ne da bi se zavedali slabih posledic, pre¬ prečujemo rojenje in naravno obnovo matic. Cebelne družine, oziroma njihove stare matice, tudi brez rojenja vzrede sebi naslednice, toda le preveč je takih, ki ne prelezejo. Ostarele matice so manj rodovitne, začenjajo zalegati neoplojena jaj¬ čeca, zato družine slabe. Mnogokrat umro tudi ob času, ko si osirotele čebele zaradi pomanjkanja zalege in trotov ne morejo vzrediti sposobnih namestnic. Propad tudi najboljših plemenjakov je tako neizbežen. Pomagati more taki družini le čebelar. Prav mnogokrat pa se zgodi, da pride čebelar v veliko zadrego in zaskrbljen išče podpore pri previdnejših tovariših, a največkrat zaman. Povpraševanje po maticah je po prvih izletnih dneh, še pred pomlad jo in tudi v drugih letnih časih tako pogosto, da se moramo le čuditi, da še nimamo čebelarjev, ki bi se pečali z vzrejo matic za prodajo. Povpraševanje po tem blagu, zlasti iz inozemstva, se bo pa še stopnjevalo, ko bo naši čebelni kupčiji na vse strani odprta prosta pot. Tako bo zopet oživel stari vir dohodkov naših čebelarjev. Čebelarju je le v prid, ako zamenja matice,.ki v drugem letu ne zadoščajo njegovim zahtevam. Potreba in poraba mla¬ dih matic je večja, kakor jih dobimo pri rojenju, posebno še. ker jih zahtevamo samo od ene. odbrane družine. Posebno 87 in n e o h h o d n o potrebno opravil o v s a k e g a sodobnega čebelarja je, d a si r e dno i n p o lastnem p r e v d a r k n vzreja toliko matic, ko¬ likor jih potrebuje. Vzreja matic se nam tudi izplača, ker si ž njo skrajšamo prekinitev zaleganja v družinah, ki so zamene potrebne. Če panju odstranimo slabo matico, da si vzredi novo, ali če ma¬ tica iz katerega koli vzroka nenadoma odmrje, prestane za- leganje v najboljšem primeru 21 dni. Če mu pa dodamo po¬ sebej vzrejeno in oplemenjeno matico, traja prekinitev za¬ leganja v najslabšem primeru 10 dni. Še en razlog priporoča posebno vzrejo matic. Kdor hoče lahko in naglo pomnožiti čebelne družine, ima za novo dru- žino že pripravljen njen najvažnejši člen, to je oplemenjeno matico. Da dobimo njene pomočnice, nam ne dela nikakili težav. Vzreja spolnih živali, zlasti matic, ni tako enostavna kakor vzreja navadnih čebel in zahteva občutno poseganje v živ¬ ljenje čebelnih družin. Da vmešavanje v delo čebel pri vzreji po možnosti omilimo, se moramo posluževati preizkušenih, naravnemu poteku najbolj prilagodenih vzrejnih načinov, ki so v začetku tega spisa prikrojeni za manj spretne, proti koncu pa za bolj izurjene čebelarje. 2. Zboljšanje starih načinov vzreje a) D o b i v a nje matic iz r o j e v Dobivanje matic- iz rojev je najstarejši način njihove vzreje, je najpriprostejši in zahteva najmanj truda, žal pa. da nam pri starem načinu izrabljanja rojev da najmanj šte¬ vilen pridelek. Dobavitelji matic so bili in so še sedaj družci. Na grozdih teh rojev opazimo večkrat, da lezejo po njih in se potapljajo vanje po dve ali tudi več matic. Neredko se tudi zgodi, da se družeč razdeli v manjše rojičke, od katerih ima vsak svojo matico. Neposredno potem, ko je rojil družeč, tudi hite včasih iz panjev mlade neopleinenjene matice in begajo po končnicah panjev. Nekdanji kranjičarji so majhne rojičke, tudi tretjevce. vsajali v panjičke različnih velikosti in oblik, tudi v majhne ■88 kranjiče, in jih pastili, da so se matice v njih kar doma oplemenile. Družinice, ki delajo matici v prvi d o hi njenega življenja dražbo in s k r b e zanjo ob njeni o p 1 e m e n i t v i, i m e n n j e m o p 1 e m e - n i 1 č k e, njihova bivališča, majhne p a n j i c k e, pa p I e m e n i 1 n i k e. Opisani način pridobivanja matic je čebelarjem, ki so čebelarili na roje, popolnoma zadostoval glede števila in ka¬ kovosti naraščaja, posebno še zato, ker so bili vsi roji samo iz dobrih panjev. Pa jih tudi mnogo niso potrebovali. Kakor je znano, so vsako leto v jeseni izročali smrti vse čebelne dru¬ žine s starimi maticami. Zaradi tega so redko prišli v zadrego, če so matice odmrle. Mnogi čebelarji z AŽ-panji še dandanes pridobivajo ma¬ tice iz rojev in na prav tisti način kakor naši predniki. To ni prav; v škodo jim je! Iz velikih panjev dobivamo malo rojev ali pa nobenih. AŽ-panji so tudi veliko predragi, da bi jih rabili za namen, za katerega bi zadostoval vsak boljši zaboj. Velike panje gradimo, da pridelamo več medu. Ce jih rabimo za rojenje, se nam pridelek znatno zmanjša. Veliko škodo imamo, če po starih pravilih želimo in dovoljujemo, da se rojilni nagon izživlja v mnogih ali celo v vseh panjih. Sprejemanje rojev iz katerega koli panja je poleg tega velika napaka proti načelom novodobne vzreje. Vendar lahko tudi AŽ-panje izkoriščamo za rojenje in iz njihovih rojev pridobivamo več matic, ne da bi imeli znatno škodo. Prvi pogoj je, da ne porabljamo za rojenje več panjev, kakor je neobhodno potrebno. Da obnovimo matice desetim družinam, zadostuje vsako tretje leto le eden. Drugi pogoj je, da ne sprejemamo rojev iz poljubnega panja, temveč samo iz enega, in sicer tistega, ki smo ga za to določili sami po večletnem opazovanju. Družino z odličnimi s v o j s t v i. od katere dobi v a m o matice ali tudi le ličinke za m a- t i c e, i m e n u j e m o m a t i č n o druži n o a 1 i mati- č a rja. Od dobrih panjev pa največkrat zastonj pričakujemo rojev. Z nekaterimi ukrepi se dajo izvabiti, da rajši in prej ustrežejo naši želji. V prvi vrsti moramo skrbeti, da imajo tesno in gorko stanovanje. Zato matičarjem ne smemo odpi- rati medišča ali celo prestavljati zalege. Nasprotno! Zožimo jim plodišče s tem, da jim v zgodnji pomladi zamenjamo en stranski sat z lesenim (slepim) satom, to je z desko v točni velikosti satnika AŽ-panja. Tudi jim ne smemo odstraniti slamnatih blazin ali drugačnih toplotnih opažev, ker toplota pospešuje zaleganje in razvoj čebel. Matičar mora dobivati dovolj hrane, to je medečine in cvetnega prahu. Kdaj nedostaje hrane, pove neizkušenemu čebelarju tehtnica z opazovalnim panjem. Če ostaja njeno stanje neizpremenjeno ali če začne teža padati, je treba za¬ četi redno, to je dnevno, po malem pitati, četudi zaloga sta¬ rega medu v panju še ni izčrpana. Obroke za pitanje sem odmeril po svoji izkušnji: Tehtnica z naseljenim AŽ-panjem more pri prvem pomladanskem za- leganju, ko še ni nikake paše v naravi, pasti mesečno za 3 kg. Če hočemo ta primanjkljaj nadomestiti, moramo dati čebelam dnevno približno 10 dkg medu. Ker ga razredčimo z vodo a utežnem razmerju 1 : 1, jim moramo postreči dnevno z okroglo 1 V 2 del raztopine. Če tehtnica stoji, kar nam kaže, da čebele toliko prinesejo, kolikor porabijo, tedaj že ne zalegajo s tako vnemo, kakor si želimo. Zato v tem primeru krmljenja ne smemo opustiti, pač pa obroke zmanjšamo ali jih dajemo vsak drugi dan. Navadni sladkor ni med in ga le v sili nadomestil je. Hrano podajamo toplo, in sicer zvečer, ko nehajo čebele leteti. Pi¬ tati jih začnemo sredi aprila. Cvetnega prahu je ob tem času v naravi navadno že dovolj. Če ga ne bi bilo n. pr. pri čebelah sredi obširnega polja, jim vstavimo poleg zalege sat z nepokvarjenim cvetnim prahom, če smo ga prihranili od ajdove paše. Kot nadomestek te dušičnate hrane priporočajo nekateri čebelarji gorko mleko, v katerem raztopijo precej medu ali pa medeno vodo, v kateri raztepejo surovo kurje jajce. Vsa druga sredstva, ki jim pripisujejo dober učinek, med temi ržena in sojina moka, so neprebavljiva in nič ne zaležejo. Pripomniti moramo tudi, da čebele pred rojitvijo stavijo satje in gojijo trote. Dajmo jim torej priliko, da se v tej smeri udejstvujejo. Če skrajšamo en sat do polovice ali damo čebelam satnik, ki ima v eni stranski polovici vdelano sat- nico, v drugi pa le ozek voščen trak, in ga pristavimo k skrajnemu zaleženemu satu. damo čebelam dovolj prostora. 90 / tiče, ki jih rocle matice s številkami 2, 4. 5 itd., ne dobe Številk, če jih ne uporabimo za nadaljnje razmnoževanje. Trotje ni¬ majo svojih posebnih številk. Zanje in za vse njihove brate + + O, o s Z-^-— Sl. 83. Rodovnik odbrane čebelne matice. velja številka njihove matere. Ako iz katerega pokolenja vzrejamo dva odcepka (liniji), pridenemo .številkam matic drugega odcepka kak znak. n. pr. črko a, 1). c, č, d. Kako po¬ razdelimo matična imena, nam ponazoruje rodovnik. (Sl. 85.) 166 Matica dobi svojo številko takoj, ko se oplemeni. Vpi¬ šemo jo v vzrejne listine in nosi jo tudi lahko s seboj, ako ji jo nalepimo s koscem staniola na hrbet. Isto števliko kakor matica ima tudi družina, v kateri matica živi. oziroma dru¬ žina, ki od nje izvira. Obe jo obdržita toliko časa, dokler matice ne izločimo ali dokler ne od m rje. Svojo številko, ki ni enaka številki matice, mora imeti tudi vsak panj in vsak plemenilnik. Biti mora trajna in ne¬ izbrisljiva. Naredimo jo z oljnato barvo na vratca panja, na obe okenci in na steno panja na notranji strani ob okencu. b) Matič n a izkaz n i c a Listina, v kateri najprej uporabimo številko matice, je matična izkaznica. Ta spremlja matico vse življenje. Kaže nam jo obrazec A. Mislim, da ne potrebuje posebne razlage. Števila in besede v oklepajih kažejo, kako se izkaznica iz¬ polni. Razpredelka pri točki 3 zgoraj in 4 spodaj ne izpolnimo, dokler nimamo dognanega rodu. Obrazec A. M a i i čna i z k a z nic a (Na sprednji strani) 1. Številka matice (28). 2. Izvira od matice št. (18). 3. Je iz rodu (kočevaric), 4. Je po prvi odbranki (3.) pokolenja. 3. Je rojena (15. maja 1945). 6. Je zaznamovana (z rdečo piko). Za točnost teh podatkov jamči vzrejevalec. 1. Matica je bila opiemenjena (25. maja 1945). 2. Na plemenilni postaji v (Kamniški Bistrici). 3. Po trotu od matice štev. (3). 4. Iz rodu (kočevaric). 5. Je začela zalegati (28. maja). Za točnost teh podatkov jamči vodja plemenilne postaje. 163 (Na zadnji strani) Matica je živela od (10. 6. 1945) v panju štev. (12) od „ „ od „ „ ,, Matica s takim izpričevalom ima in bo imela doma in v tujini veliko večjo ceno kot matice brez njega. Posebno važno bo to v primeru, če njena izkaznica priča o večjem številu enakovrednih prednikov. Z ozirom na to. da se veda o pravilni vzreji vedno bolj širi, moremo pričakovati, da bodo kupci s časom zahtevali le 'matice z matičnimi izkaznicami. Če jih ne bodo dobili pri nas, jih bodo dobili pri podjetnih tujcih. Saj imajo naši trgovci s čebelami že dovolj tekmecev v ino¬ zemstvu. Daleč po svetu znani avstrijski čebelar Sklenar vzreja potomke uvoženih kranjic in dela z njimi izborne kupčije. c) B e I e ž n i c a o z m o g' I j i v osti Kako zapisujemo svojstva čebelnih družin od vzrejenih matic, nam kažejo drugi zapiski. Med temi je zelo važna be¬ ležnica o zmogljivosti. Podatke zanjo nabiramo večkrat na leto in več let zaporedoma. Zapisujemo jih v zvezke, katerih listi imajo več razpredelkov in v njih začetne vodilne besede. Vsaka družina ima svojo stran. Beležnico kaže obrazec B. Na. čelo vsake strani prepišemo besedilo matične izkaz¬ nice. Zapisovanje v ostale oddelke nam ne dela težav. Kako določimo za vsak panj težo odvzetega in za zimo nabranega medu, smo že govorili na drugem mestu. Vrednost izdelanih satnic izenačimo z vrednostjo medu tako, da računamo za vsako satnico 'A kg medu, za vsak popolnoma prosto zgrajen sat pa še enkrat toliko. Prizidke in medzidke ocenimo po teži in po razmerju med ceno voska in medu. Povprečen donos iz¬ računamo, če težo medu vseh panjev seštejemo in dobljeno vsoto s številom opazovanih družin delimo. Družini določimo zasluženo mesto ocene, ako izpišemo zmogljivost vseh preizkuševanih družin in jih primerjamo med seboj. Družina z največjo zmogljivostjo dobi prvo mesto, druge pa se razvrstijo po njihovi padajoči vrednosti. Obrazec B. Beležnica o z m o g 1 j i v osi i * i (Im 2 obojestransko pokritega medenega sata tehta povprečno 550 gr. ** Za eno satnieo porabi pol kg medu. 169 Če imamo pet družin, od katerih je dala prva 12, druga 15, tretja 8, četrta 17, peta 10 kg. potem zavzema prvo mesto dru¬ žina s 17, drugo s 15 kg itd. Taka priznanja mest se pri manjših razlikah zmogljivosti lahko tudi spremenijo, kadar moramo upoštevati zunanje činitelje, ki vplivajo le na nekatere družine. Nekaj činiteljev, zaradi katerih moramo oceno zmogljivosti znižati ali zvišati, je bilo navedenih na drugem mestu. Sodba je v takih primerih prepuščena čebelarjevemu osebnemu čutu. č) V z r e j n a beležnica Poleg zmogljivosti zapisujejo čebelarji drugih narodov, ki se pečajo s čisto vzrejo, bodisi da prodajajo čebele ali jih 'dobavljajo za plemenilne postaje, še vsa druga svojstva, in sicer v vzrejno beležnico. Iz te moremo vsak čas razvideti svojstva vzrejenih in vzrejevanih matic in trotov in moremo iz njih dokazati, da so jih matice zvesto dedovale od poko- lenja do pokolenja. . Vzrejua beležnica vsebuje liste s tiskanimi razpredelki, ki jih je treba izpolniti. (Obrazec C.) Začenjamo s podatki iz ma¬ tične izkaznice, ki jim dostavimo še navedbo o velikosti in barvi matic. V ostalem delu opisujemo svojstva njihovih družin. Za popis svojstev imamo tri oddelke. "V prvega pridejo telesni znaki, v drugega lastnosti, v tretjega še posebej zmog¬ ljivost. Za naše razmere, ko vzrejamo le eno po veliki večini ne bastardirano pasmo, zadostuje, če beležimo le odmike od svojstev naših čebel. Točne omejitve svojstvenih stopinj za kranjsko čebelo in njene rodove bo določilo vrhovno vzrejno vodstvo ali znanstveni zavod. Ker se odmiki ne pojavljajo vselej v prvem letu, preis¬ kujemo in zapisujemo svojstva toliko časa kakor zmogljivost. Če ne najdemo odmikov, pišemo v beležnico, da svojstva so¬ glašajo s predpisi. V nasprotnih primerih vpišemo odgovarja¬ joče opazke, n. pr.: Rjav' pas nerazločen: tomenti ozki: dolge dlačice izredno sive; zalega ni strnjena: preveč lepi: zelo raz¬ dražljiv itd. Če kakega svojstva nismo preiskali, n. pr. dolžino rilčka. moramo navesti. Podatke o zmogljivosti prenesemo iz izkaz¬ nice o zmogljivosti. Navedemo pa le. katero mesto zavzema Obrazec C. V z r e j ji a tu O^T-O -2 tuO - -S O o~ a a v 2 •— o _2 o a m V -t-> bajbcj Biigffj C var?[d '}soy o -3 "C 03 a fl I 00 "O := c C -Q O xš ;S0>|[|3A BII3fjy| vfupdds !}g3oibz BP2B2 On On OJ >-i BJOJJ -A3|^ vou}siq 'iuvji T°P>l u i l >s itn On OO BUBAOUIBUZB/ vqi(i VDdpi BU3foy nfu3jo5jod zj npo j zj oidvadooy 9I9JBUI 0O3fa ’A3Jg •A9JS nfaBd \ 991}BUI 'A9)tJ oo oo 171 družina med drugimi družinami. Obrazec C nam kaže liste za vzrej no beležnico. Pisana besedila (v oklepajih) nam tudi tukaj povedo, kako jo je izpolniti. \zrejno beležnico moramo izpolnjevati leto za letom, do¬ kler se pečamo z vzrejo. Pravi pomen dobi šele, ko moremo po njej sestaviti rodovnik za več pokolenj. Iz številke, ki jo ima katera koli matica, lahko zasledujemo številke vseh nje¬ nih prednikov moškega in ženskega spola in po njih svojstva vsakega izmed njih in doslednost, s katero dedujejo svojstva. Vzrejno beležnico morajo voditi vsi čebelarji, ki se pe¬ čajo s čisto vzrejo in ki se poslužujejo plemenilnih postaj. Vodstva postaj imajo za trotovsko družino svojo beležnico. Iz te prenašajo potrebne podatke v matične izkaznice od ma¬ tic, ki pridejo na plemenilno postajo. d) V z r e j n i kol e d a r Pri vzreji imamo dela. ki. se raztezajo na daljšo dobo in se morajo vršiti v natančno določenih časovnih presledkih, kako so dela porazdeljena, imamo popisano v večjem številu sestavkov, ki skupaj tvorijo vzrej na navodila. Da ne izgub¬ ljamo časa s tem, da iščemo po navodilih vzrejne termine, si pomagamo z vzrejnim koledarjem. To je tiskana tabela, ki ima štiri navpične razpredelke. \ 2. razpredelku so zapore¬ doma tiskana vrstna števila delovnih dni, ki tečejo v vzrejni dobi. Poleg vsakega števila je v 3. razpredelku kratko ozna¬ čeno delo, ki se v tistem dnevu mora izvršiti. Koledar nam torej kaže. kaj moramo delati prvi, drugi, tretji in vse na¬ slednje dni vzreje. Vzrejni koledar je uporaben, ko ga čebelar spopolni. Iz navadnega koledarja pripiše k prvemu dnevu našega kole¬ darja v I. razpredelek datum (dan in mesec), ko namerava z vzrejo pričeti. Pod datumom zapiše zaporedoma vse druge sledeče datume. Ce smo zapisali k prvemu številu vzrejnega koledarja 14-. maj, potem stoji pri 15. številu delovnega dneva 2ši. maj. Vzrejni koledar nam pove. kaj moramo (a dan izvršiti. Pako spopolnjeni vzrejni koledar služi le za enkratno vzrejo matic. Ce od matice vzrejamo potomce dvakrat v istem letu, potrebujemo dva koledarja ali pa prvi razpredelek raz¬ delimo na dva dela, ki ju zaporedoma izpolnimo z datumi. Lahko pa trajno uporabljamo isti vzrejni koledar. V tem 172 primeru prepišemo vse njegove delovne dneve in dela k da¬ tumu navadnega koledarja. V četrti navpični koledarjev razpredel ek zapisujemo okol- uosti, ki vplivajo na potek vzreje, zlasti kakovost vremena in paše. Popisane koledarje hranimo, ker tvorijo dopolnilo k vzrej ni beležnici. Vzrej nega koledarja se poslužujemo le, če vzrejamo ma¬ tice v zalezenih izrezanih čebclnih celicah ali če presajamo. Pri drugih starejših vzrej n ih načinih ni poraben, ker se pri njih matice porajajo iz različno starih ličink. Obrazec C. \ z r e j n i kol e d a r za vzrejo prvega pokolenja potomcev od matice št. 174 V. Dostavki I. Pregled strokovnih izrazov Bastardi neposredni potomci, nastali s križanjem živali dveh pasem. Čista matica matica, ki izvira od staršev iste pasme. Čista plemenitev medsebojna plemenitev dveh živali iste pasme. Hramček panjiček, ki varuje dva polsatarja ob plemenenju matic. Hromozomi delci staničnega jedrca in nosilci prirojenosti. Izpoclredek pri čebelarjih ime za nepreizkušene neposredne potomce preizkušenih staršev. Križna plemenitev medsebojna plemenitev dveh različnih pa¬ sem ali pasinin. Ločenec clcl čebel, ki ga s sat¬ jem vred vzamemo čebelni dru¬ žini. da si naredimo novo dru¬ žino. Matica rojeva matica, ki se ro¬ di nekaj dni pred rojenjem ali po njem iz celice, ki so jo v ce¬ loti zgradile čebele. Matica prisilna matica, ki je nastala iz čebelne ličinke v ma. tičniku, zgrajenem na čebelni celici ali na umetno narejenem temelju. Matičar ali matična družina družina, od katere "dobimo vzre j no snov za matice. Matičnica kletka za matice. Matičnica za barvanje; ž njo po¬ krijemo matico, kadar delamo na njej barvni znak. Matičnica za dodajanje; vanjo de- vamo matico in jo z njo vred postavljamo v družino z name¬ nom, da bi matico sprejela. Matičnica lovilna; z njo zaja¬ memo matico na satu ali roju. Matičnica razpošiljalna; v njej pošiljamo matice v oddaljene kraje. Matičnica valilna; v njo pritr¬ dimo zoreč matičnik. da ga če¬ bele ogrevajo in varujejo uni¬ čenja. Matičnik celica, ki se v njej razvija matica. Matičnik odprt in zaležen; v njem vidimo jajčece ali ličinko matice. Matičnik prisilen; čebele gazgra- de nad zalezeno čebelno celico ali na osnovi, ki jo jc naredil čebelar. Matičnik rojev = m., ki ga čebele v celoti same zgrade ob času rojenja. Matičnik umeten = in., ki mu če¬ belar naredi začetek /, obliko- valom. Matičnik zrel — m., ki ima že god¬ no matico in so mu čebele na spodnjem koncu oglodale vso voščeno plast, da ga na tem mestu pokriva le še goli za¬ predek. 175 Matičnjak panj, razdeljen v več oddelkov, ki nam služijo kot plemenilniki. Mutacije — nenadne spremembe, ki jih opazujemo na živih bit¬ jih in ki so takoj dedljive. Oplojevanje — združevanje jajč¬ nih stanic s semenskimi, da na¬ stane zametek nove čebele. Te klicne stanite pa združuje ma¬ tica sama ves čas, dokler za¬ lega čebelna jajčeca. Trot ne oplodi matice, temveč samo oplemeni. Pasma skupina živali istega plemena, ki ima vsa svojstva enaka in jih neizpremenjena prenaša na potomce. Pasmina = odcepek pasme, ki se le po posameznem svojstvu raz¬ likuje od nje. Nastala je in ob¬ stala zaradi neznanih sil na man jšem, omejenem ozemlju. Plemenjenje spolno združeva¬ nje živali, da rode mladiče. Plemenilček = družinica, v kateri živi matica ob plemenitvi in kratek čas prej in pozneje. Plemenilnik panjiček. v kate¬ rem biva plemenilček. Plemenjak odbrana čebelna družina, ki jo upoštevamo pri vzreji spolnih živali in čebel sploh. Polsatar plemenilnik. ki ima samo en sat s polovico velikosti sata AŽ-panja. Poprvci roji, ki slede prveu. Prašiti se = star glagol, ki ga ra¬ bimo, da označimo več zelo raz¬ likujočih se pojavov v življe¬ nju čebel. Čebele se n. pr. praše, kratko povedano, ko se na bra¬ dah panjev, krepeleč s krili in z dvignjenimi zadki prav po¬ časi bližajo žrelu. O čebelah tudi pravimo, da se praše. ko si v zraku na poseben način ogledujejo svoje bivališče in njegovo okolico. Za oba pojava imamo samo en jezikovni izraz, ki ga do se¬ daj ne moremo zamenjati z nobenim drugim glagolom. Čc hočemo povedati, na katero omenjenih dejanj mislimo, mo¬ ramo »prašenje« pojasniti vsaj z enim posebnim stavkom. Ta glagol je torej že preobreme¬ njen. Kljub temu mu nekateri čebelarji naprtujejo še nekaj drugih čebelnih delovanj, zlasti spolno združevanje matic s troti. Podedovana je zadnja uporaba glagola »prašenje« od naših prednikov iz davnih ča¬ sov. Stari čebelarji so domne¬ vali, da dobi nuitica sposobnost za pravilno zaleganje, ko si ogleduje pri prvem izletu svoj panj, torej, ko se »praši«. Dol¬ go pa že vemo, da dobi matica omenjeno sposobnost po »pra¬ šen j u« visoko v zraku. Zato bomo rabili za to dejanje stari, vsakemu, tudi nerejcu, razum¬ ljivi glagol, ki ga rabijo tudi drugi Slovani, t. j. pleme¬ niti se. Presajanje prenašanje čebel¬ nih ličink iz naravnih čebelnih celic v umetne. Reja pridobivanje, razmnože¬ vanje, nega. oskrba in izkori¬ ščanje živali. Rejec = človek, ki se peča z rejo. Rod = skupno ime za vse če- belne družine ene pasme, na¬ stale po čisti vzreji iz ene družine, ki smo jo iz katerega koli vzroka vzeli za njihovo iz¬ hodišče. Satnik lesen okvir, v katerem /.grade čebele sat. Satnik gradilni — s., ki ga vsta¬ vimo v okence plodišču, da opazujemo razvrščanje čebel¬ nih nagonov ali da čebele v n jem izdelujejo trotovsko satje. Satnik vzrejni; služi nam samo za vzrejo matic; v ujem stoji skrajšan sat s čebelnimi ličin¬ kami ali nalepljamo vanj za¬ lezene, odprte matičnike ali postavljamo vanj valilne ma- iičnice z zaprtimi matičniki. Satnica voščena osrednja stena sata, na kateri grade čebele celice. Testo medeno — gnetna zmes, ki jo dobimo iz enega dela gorkega medu in štirih delov zelo drobno zmlete sladkorne moke. Testo sladkorno - gnetna snov. ki jo dobimo, če štiri dele sladkorja raztopimo v enem delu vrele vode in raztopino še toliko časa kuhamo in na poseben način ohlajamo, da dobi svoje značilno svojstvo. Trisatar plemenilnik s tremi sati. Trotar ali ocetna družina od¬ brana čebelna družina, ki nam dobavlja trote za oplemenitev matic. Trotovec = družina, ki more vzre¬ jati le trote. Valilnica priprava, v kateri hrati zaradi vzdrževanja pri¬ kladne topline in vlage zori večje število pokritih matični- kov, da izležejo iz njih matice. Variiranje, menjavanje = majh¬ no odmikanje svoj štev od po¬ vprečne kakovosti. Vzgoja beseda, ki se večkrat napačno rabi mesto besede vzreja. Človek vzgaja mladino, da ta slabe nagone v sebi za¬ tira, dobre pa neguje in krepi. To je pri živalih nemogoče, za¬ to čebel ne moremo vzgajati, temveč le vzrejati. Vzreja nega in oskrba živali od njihovega spočetja do po¬ polnega razvoja. Vzrejna snov = jajčeca ali li¬ činke čebel, iz katerih vzreja¬ mo matice. Vzrejna letvica = letvica, ki jo po dolgem vstavljamo z vzrej¬ ni satnik, da nanjo nalepljamo matičnike ali v njene luknje vtikamo čepke z matičniki. 17 ? \ 2 . Pe3ioMe B 3T0H KHHJKKe lipHBOAHTCH IipHHUHIIM II yKa3aHHfl KOTOpMK Mbl ;ioji3khh ripHaepjKHBaTbca npH pa3BenennM uboji, pojim xothm aoChtch b 3arjiaBHH BMCKanamioro TpečoBaiibji. CymnocTi> cTaTbH b cJienyiomeM: npn pasBenemin crmhx xopouuix uboji nano iipunepjKHBaTbCH Jiiimb naineii KpaHbcKoii noponH. 9 to nponyKT nameft 3eMJiH h ca- Mo6biTHoro iiBejioBOflCTBa, naniHx npenKOB. »KpanbHUbi« (KpaiibCKHe riBejibi) HMOiOT Bce TaKiio ocofieiinocTH, KaKne mbi ot iiaeji oacnnaoM. Mnorne h3 iix KaBecTB iipoBOcxonaT KaBecTBa apyrnx naeji, octrjib- iibie ate hx nocTiiraioT. Hx opraHH, ocofioiiiio hx xo6otkh oneiib xopomo npHcnoooCjieiibi ^jih na6npanHJi iieKTapa. Kpam.HUbi paajiiiBaioTCfl ot naeji naninx coceneft trkjko npyriiMH npii3iiaKaMH, KOTopuc mm floji- JKIIbl 3HaTb, T3K KRK 110 HHM, CCJIM H IIP B UPJIOM T0 BBCTHIHO Mbl CMO- MeM y3iiaTi> nonJinnnocTb nauinx iiaeji n npeniioe BJinsnine ByKiix. Hama nocToamiaji saCoTa jiojiaciia oocTOJiTb b tom, btoObi bth kuro- crBa nopenaBajmcb noimieHeiinbiMu iiotomkrm. Ho 8T0My mm hojmchi.i y.3iiaTb no Kpafmeft Mepe ociioBiibie upaBiiJia o iiapjieflCTBennocTH. Bes aiiamin stoto nnejioBoa mojkot 3a6pp«ni na trk h e nyTH, kotophp ero noBenyT no pa30RapoBaiinfl. Krk y Bcex ikhbotiihx nopon ii3-3a eme HeoC , BJiCHeiiiiMX bjihhiihh trkjko h y iiamnx iibcji B03iniKai0T oT^ejibiibie ceMbii, KOTopnie imorna npoBocxou>iT Boe ocTajibiibie, no name Bcero iiH3Konpo6iiH n neMcnane- cnocoOiibi. Bo BTopoii iiojiobiiho upomjioro ctojiptbsi Korna fiojiee Bcero uponiieTaji MaccoBMii bi>ibo 3 namnx naeji, bhcjio nocJienm« otrjio y iiac pacTii. Tan krk BbiB03HJinob no OoJibineft brcth caMue jiyBmne nnejibi, b neKOTopMX MecTax octrjich Jinmb HecTofiKnft o'r6poc. H3-3a oojibinoro cnpoca na Hamnx iiaeji b KopoTKiiii cpoK lipeKpaTiuicn iie- Korna (imbiiihh ejKeroniiHii o r r6op n yiiiiBT0Hceiine iijioxhx naeji, bto hmojio fljin KanecTBa Harnefi lioponni caMMe xopomne pe3yjibTaTM. Ot6op ne ojkhji ČOJibme n Torna, Korna ToproBJi« iiaejiaMii ctrjir rjioxnyTb. Torna mm naBajin BBonnTb yjn.n 6oJibmnx pa3MepoB c ko- TOpiJMII IIBOJIOBOnCTBO B KOpiie H3MOHHJIOCB. fljlfl TOTO BTOČH liaM HMGTb CHOBR TOJIbKO JiyBIBHX nBCJI, MM nOJlJKHM OHOBa IiaBRTb P OTČO- POM njI6MeHHMX IIBCJI. C OTČopoM npoBonuMMM Korna-To 6 mjio h TOCHoii cbhsh pa3BP- noHHe iiJiPMeniibix mrtok, KOTopoe npoHoxonnjio oBoin, jiorao, 6es oco- m CeiiHbix 3aTpyAJieiiHH n 6e;s 3a6oT o tom, uaK ohh 6yayT oimoflOTuop- HTbCfl. CoBpeMemroe ate pa3Boaoime TpeOyeT Oojibine BpeMenn, 6o;ibnie pa3HHx npHcnoeoCjicnuii h pa3Hbix Mep oco<5eimo bto itacaeTCH npa- BHJibHoro onjioflOTBopeiiHH, no oho jiaeT dojiee MiiororacJioHiibift h paB- noMopiibifl npnnnofl, 3ammnaeT ho KpaftiiocTH caMyio jiyqmyio ceMbio H jlBJMOTOH Iipil COBpOMOHHOM CIIOCOCo 11'ieJlOBOACTBa eflHHCTBeHIlO B03- MOKHbiM. lip h pa3BeflOHHH iuiao Bcerna AepacaTbCH coBpeMeHiu>ix npa- bhji, ecJin m bi xothm nojiyHHTb HaftjiynniHx nneji. CcbiJiancb na npHBeflenubie (JiaitTbi h npmmunbi 9Ta KunacKa /laer cBojienne naojioBOfla.M b cjicjohoiiihk rnaBax: CnopBa o BnemiiHX n BiiyTpeHHHx npH3iiaKax namen riaejibi, hotom o naneaciioft h Heiiafleatnon nacjio^cTBoimocTH KaneoTB meji h ^ajibine cobotm icaK naflo BbičnpaTb iiaeji flJia njieMeim. CaMbie ato oCmiipiibie yKa3aimji .nanu b aeTBepTOfi niaBo o pa3B0- JjeilHH MaTOK, TpyTI!CH H HX OnJIOflOTBOpeilHH. Onncaiiu caMbie pa3Jin i iiibie ciiocoObi pa3BefleiiHH ot caMbix npo- CTbIX ^o caMbix ycOBCpiIieHCTBOBaiIllblX. Pa3B0xieHHe xoponmx, a TeM ČOJiee caMbix ji^mmni iiotomkob 6a3ii- pyo'rcH na npofloji3KHT0Jibiibix 3aKjnoaoini5ix n na HeycHiiHHX h nenpe- pbiBiibix na6jno,neiiHJix h oiibirax KOTopue mu floJiatnu coxpaiiHTb. J], jih MToro naM cJiyjKHT nocKO.TibKo TaC.ami. Kaicne, us mix caMbie nyaaibie n kbk mu hmh iiojib3yoMcsi oiiiicaiio b eneunajibHOfi rjiaBe. H kohiio npuBojiHTCJi eme riepeneiib caMux ofibiKitOBenm« npn paanefleHHH yii0Tpe6Jieinibix TexnH'iecKnx BbipaateiibiH. VI* 179 5. Imensko in stvarno kazalo Alpatov, V. V.15, 16, 22 Ambrožič Mihael .... 26 Banaška čebela.93 Barvila za matice, priprava 152 Bastardirani troti, kako jih nadomestimo.57 Berlepsch A. B.51 Cvetni prah. nadomestilo zanj.90 Čebele ločimo od trotov brez sita.159 Čebelnjak na plemenišču, ureditev.. . . 110 Cebelno sito.140 Cista plemenitev, ponazori¬ tev .54 Cistorejci .160 Čistost matice spoznamo na potomcih.59 Dathe G. 29 Dodajanje matic, najhitreje 152 Drobir na dnu matičnic . . 130 Dunajski čebelar (Wiener Bienenvater) o pridnosti naših čebel.26 Dierzon I. dr.29 Goetze dr. 6. 9, 13, 16, 21. 22. 41, 67 Gerstung Edg. 29 Hramček, popis.111 Izpodredek trotarja • . . 147 Izrezavanje celic .... 125 Janša Anton.9, 42 Kavkaška čebela . . . 6. 16. 46 Kern dr. 18 Kleine G.31 Kozica razložljiva .... 119 Krajšanje celic.126 Kranjiči s premakljivim do¬ lom .162 Krmilni sok, kje ga dobimo 125 Kubitalni indeks ..... 20 Lepljenje celic na klinaste ploščice .122 Linijska vzreja ..... 70 Lovilne matičnice, kakšne morajo biti.135 Ludvig Aug.29 Matice mlade, ki jih izloču¬ jemo .130 Matičnice valilne, njihova vrednost . ..144 Matične ličinke, starost . • 96 Matične ličinke, kako jih prenašamo.126 Matičniki umetni, kako jih delamo.124 Matičniki za obnovo matic v drugih družinah ... 98 Medeno testo, kako ga na¬ pravimo .136 Mendel Jurij.52 Mihajlov A. S.15. 107 Musalevsky.107 Mutacije, njihove posledice, 64 Nemški čebelar iz Češko (Deutscher lmker aus Boh- men) o pridnosti naših čebel . Noriška čebela.41 Nosilce za plemenilnike . . 145 Oblikovanje umetnih matič- nikov.124 Obzidavanje matičnikov . . 122 Odbiranje čebel, nekdanje navodilo.74 Odkladanje hrane .... 36 IS« Odmiki od ustanovljenih svojstev.78 Omamljenje čebel .... 24 Oplojevanje .47 Orjaške čebele. 6 Padanje čebelne zmoglji¬ vosti .57 Pitalnik za trisatarje in ma- tičnjake.93 Plemenilčki, združevanje . 94 Plemenilne postaje, oddalje¬ nost od bližnjih čebel ■ ■ 107 Plemenilne postaje v krajih ' s čebelami.108 Plemenilnik, kako ga odpi¬ ramo .141 Plemenilnik naseljen, v tem¬ nem prostoru.143 Plemenilnik, njegovo ležišče pri naseljevanju .... 142 Plemenitev, čista brez ple¬ menilne postaje .... 106 Plemenitev v najbližjem so¬ rodstvu .69 Polsatarji, njihova preseli¬ tev v trisatarje .... 154 Ponazoritev matic, trotov in bastardov.55 Pošiljanje jajčec .... 127 Potomci bastardov, čisti . . 56 Povečanje čebel s satnicaini 24 Prašenje, glagol, rabljen na pravem mestu . • • 153, 154 Premakljiv opazovalni panj 82 Prenašanje matičnikov . • 101 Prenašanje medu v matič- nice.100 Prenašanje plemenilčkov na plemenilno postajo . . • 145 Prenašanje trotarja na ple¬ menilno postajo .... 154 Preskušanje pridnosti naše čebele '.26 Pretikanje matičnikov na čepkih.129 Priprava plemenilnih po'Staj za sprejem plemenilčkov 146 Pritrjevanje satnikov v ple- menilnike.134 Prodaja čebel, posledice . . 76 Različna barvna znamenja na maticah.132 Rednik, kakšen mora biti . 114 Rejna okrožja začenjamo z neoplemenjenimi maticami 164 Rjav pas preko zadka ... 14 Rodovnik, čebelni .... 166 Rojivost je dedljiva ... 30 Rothe F. W. 29 Rothschiitz E. B. tl Rotter E. 41 Rumene proge preko zadka, mutacije. 8 Sat s primerno zalego za vzrejo matic.116 Satje, kako ga razrezujemo 120 Satje trotovsko, kje naj bo 90 Satnik vzrejni .... 103, 117 Sladkorno testo, kako ga de¬ lamo .136 Sledovi svojstev naših čebel v Nemčiji.72 Stojkovičev sipalnik, poraba 138, 141, 144 Striženje kril.133 Škodljivci na plemeniščih . 148 Tomenti, sivi pasovi . . 13, 79 Toplina v panjih.121 Trotar pozimi.149 Trotar, kako preprečujemo v njem rojenje .... 147 Usmrtitev čebel.25 Valilne matičnice .... 128 Variiranje barve telesnega oklepa.67 Vrhovnega rej nega vodstva naloge ..159 Zaleganje, začetek .... 35 Zadelavina, njena vrednost 25, 39 Zander dr. Enoch ... 7, 72 Zboljševanje pasme s križno vzrejo . 71 Zenačevanje vonja čebel 115 Zimska zaloga, precenjeva¬ nje .84 Znak na zadnjih krilih . . 21 Združevanje plemenilčkov . 94 181 Vsebina Predgovor . 5 I. Katere čebele so najboljše. 1. Pregled čebelnih pasem. 5 2. Cebelni znaki.f> a) Potreba, da jih poznamo.6 b) Barva telesnega oklepa.6 c) Kakovost čebelnih dlačic.12 č) Dolžina rilčka .15 d) Posebnosti krilnega žilja ..19 e) Velikost čebel < . .22 f) Pripravljanje čebel za ugotovitev znakov.24 5. Gospodarske lastnosti čebel.25 a) Pridnost.25 b) Rodovitnost.28 c) Rojivost.50 č) Dolgoživost. (Prirejenost zu dolgo življenje).51 d) Razdražljivost.52 e) Odpornost proti podnebnim in bolezenskim neprilikam 55 f) Gospodarnost. (Prirejenost za dobro gospodarstvo) . ■ 55 4. Najnovejša ocena naše čebele.59 5. Domovina nase (kranjske) čebele.41 II. Kako prehajajo čebelna svojstva na potomstvo. 1. Izvor svojstev. - ... 45 2. Svojstva prehajajo po klicnih stanicah na potomce ... 46 5- Hromozomi so sedeži svojstev.4" 4. Kako se Staniče razmnožujejo.48 5. Cista plemenitev.50 6. Križna plemenitev-. 50 7. Bastardi.51 8. Potomci basturdov.52 9. Ponazoritev čiste in križne plemenitve.52 10. Posledice plemenilnih načinov. 57 11. Prevladujoča in prikrita svojstva.5s 12. Potomci bastardov z dvema ali večjim številom neenako dvojičastih prirejenosti.60 13. Nenadne spremembe svojstev (mutacije).63 14. Menjavost .64 15. Vzrejne metode.68 a) Cista vzreja . .... 68 b) Križna vzreja.70 III. Odbiranje čebel za plemenitev. 1. Plemensko odbiranje je potrebno.~3 2. Prvotno odbiranje.74 3. Zanemarjanje odbiranja .76 4. Novodobno odbiranje .77 IV. Kako se vzreja vrši. 1. Posebno in neogibno potrebno opravilo vsakega sodob¬ nega čebelarja. 87 2. Zboljšanje starih načinov vzreje.88 a) Dobivanje matic iz rojev.88 b) Dobivanje matic iz divjih prisilnih matičnikov ... 96 e) Vsak rojev in prisilni matičnik nam lahko da matico 98 č) Vzreja trotov .105 5. Novodobna vzreja plemenskih živali .107 a) Plemenilne postaje .107 b) Redniki.113 c) Za vzrejo matic vzamemo najboljšemu panju le en sat 116 (j Za vzrejo matic potrebujemo le nekaj založenih celic iz matičarja.117 d) Presajanje.123 e) Priprave za rojstvo matic.127 Ij Zaznamovanje matic.130 g) Priprava matic za plemenitev.134 h) Plemenitev maiic.145 4. Kako uporabljamo oplemenjene matice.149 a) Izmena matic.149 b) Rezerviranje matic.153 c) Razpošiljanje matic.155 5. Kako porabimo osirotele družinice iz polsatarjev . . . 157 6. Organizacija eebelne vzreje.159 7. Rejna okrožja .161 8. Vzrej no knjigovodstvo.165 a) Imena matic. 165 bRMatična izkaznica.167 (•('"'Beležnica o zmogljivosti.168 č) Vzrej na beležnica.170 d) Vzrejni koledar.172 V. Dostavki. 1. Pregled strokovnih izrazov.175 2. Pregled snovi v ruščini.178 3. Imensko in stvarno kazalo . . 180 C0B1SS «042X00 NARODNA IN UNIVERZITETNA KNJIŽNICA #• J t i t l