OTROK Mira Voglar 'IN GLASBA Metodika predšolske glasbene vzgoje Dopolnjena in popravljena izdaja Državna založba Slovenije Ljubljana 1989 401876 a f 1*9 CIP - katalogizacija v knjigi Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 373.23/.24.036:78(035) 78:373.23/.24.036(035) VOGLAR, Mira Otrok in glasba : metodika predšolske glasbene vzgoje / Mira Voglar. - Dopolnjena in popravljena izd. — Ljubljana : Državna založba Slovenije, 1987 0007972096 Vsebina UVOD 5 POMEN GLASBENE VZGOJE. NAČELA PREDŠOLSKE GLASBENE VZGOJE . . ✓ SMOTRI IN NALOGE PREDŠOLSKE GLASBENE VZGOJE. SISTEM PREDŠOLSKE GLASBENE VZGOJE . . 7 8 12 13 METODE PREDŠOLSKE GLASBENE VZGOJE .... 14 PETJE . 22 Ustvarjalno petje. Ustvarjalne pevske zmožnosti predšolskega otroka. Oblikovne značilnosti ustvar¬ jalnega petja. Ustvarjalno petje v oddelkih 3- do 4-letnih otrok. Ustvarjalno petje v oddelkih 4- do 7-letnih otrok. Poustvarjalno petje. Vsebina, besedilo, melodija, ri¬ tem, tempo, oblika, tempo in dinamika pesmi. Izbira pesmi. Posredovanje nove pesmi. Usvajanje pesmi. Petje že usvojene pesmi. Instrumentalna spremljava pesmi. Kako preprečujemo, da bi otroci peli zanje neprimerne pesmi. Kaj želimo doseči pri petju. POSLUŠANJE GLASBE. 71 Poslušanje vokalne glasbe. Poslušanje instrumen¬ talne glasbe. Priprava otrok na poslušanje. Ali in¬ strumentalna glasbena dela vsebinsko razlagamo. Ali je reševanje glasbenih ugank pravo poslušanje. Kakšna naj bo interpretacija glasbenih del. Upo¬ raba tehničnih pripomočkov. Ustvarjalna igra kon¬ cert. Poslušanje glasbe povezujemo z drugimi dejav¬ nostmi. Priložnostno poslušanje glasbe. Kaj želimo doseči pri poslušanju glasbe. IGRANJE NA MALE INSTRUMENTE. 98 Lastni instrumenti. Mali instrumenti. Izbira instru¬ menta. Poimenovanje. Seznanjanje z instrumentom. Neusmerjeno ustvarjanje. Usmerjeno ustvarjanje. Reproduktivno igranje. Instrumentalne spremljave. Spremljava govorjenega besedila. Spremljava pete pesmi. Spremljava instrumentalne skladbe. Sprem¬ ljava dramatizacije. Otroci igrajo na velike instru¬ mente. Otroke usmerjamo k iskanju in oblikovanju novih instrumentov. Kaj želimo doseči pri igranju na instrumente. IZVAJANJE GLASBENIH DIDAKTIČNIH IGER ... 157 Označitev glasbenih didaktičnih iger. Kaj z glasbe¬ nimi didaktičnimi igrami razvijamo. Oblikovne zna¬ čilnosti. Kdaj igre izvajamo. Razvrstitev. Kaj želimo doseči pri izvajanju iger. Igre, pri katerih otroci spoznavajo lastnosti zvokov 167 Igre, pri katerih otroci ugotavljajo smer zvokov . . 181 Igre, pri katerih otroci spoznavajo različno hitrost 184 Igre, s katerimi otrokom razvijamo čut za ritem . . 187 Igre, s katerimi otrokom razvijamo posluh za me¬ lodijo .195 Igre, s katerimi otrokom oblikujemo pevske zmož¬ nosti .201 Igre, ki otroke uvajajo v skupinsko muziciranje, razvijajo posluh za obliko in posluh za večglasje . . 206 IZVAJANJE GLASBENIH DEJAVNOSTI.213 Vsakodnevne glasbene dejavnosti.213 Usmerjena glasbena zaposlitev.215 Seznam glasbenih didaktičnih iger.217 Seznam kratic glasbenih virov.219 Uvod Ljuba, draga OIG, kaj naj povem bralcem o tebi? Naj naštejem tisto, kar je novega v tebi? To bodo, upam, sami odkrili. Naj povem, da si postala bolj modra, ker si pač starejša. In ker si bolj modra, poskušaš stvari povedati še bolj pre¬ prosto. Ker si bolj modra, iščeš tiste najbolj naravne poti; poti, ki jih pravzaprav sploh ne bi bilo treba iskati, ker so v nas, a ker ne utegnemo gledati vase, jih ne vidimo. Naj povem, da si prav nič ne umišljaš, da kaj rešuješ, celo strah te je, da bi tisto, kar jim pripoveduješ, vzeli preveč zares in začeli malikovati. Kajti ti, ki si modra, veš, da nič ni samo tako, kot se kaže, da ima vse v sebi tudi svoje nasprotje. Rada bi bila neopazen vodnik, ki se zna nesebično umak¬ niti, ko svoje poslanstvo opravi, ko poveže tiste, ki jih želi povezati: otroka in glasbo in vzgojitelja. Imejte se radi. In če se boste imeli zares radi, vas ne bo strah ustvarjati. V Ljubljani, novembra 1986 Mira Voglar 5 Pomen glasbene vzgoje Glasba nam je lahko luč, glasba nam je lahko kruh, glasba nam je lahko življenje! Ne bi mogli prešteti, koliko življenj je že krenilo na pravo pot ali koliko življenj se je ohranilo ali koliko življenj je zadobilo nove svetlobe zaradi nje — glasbe. Glasba zvesto spremlja človeka na njegovi življenjski poti. To kaže ljudska pesem. Nastale so pesmi za vse po¬ membne dogodke od rojstva do smrti, od jutra do noči, za vsa dejanja, vsa hotenja in vsa razpoloženja. »Glasba človeka oblikuje in plemeniti, osrečuje, razvija ljubezen ne samo do lepega, temveč tudi do skupnosti!« (Beethoven) Glasba lajša bolečine: »Umetnost me je rešila.« (Beet¬ hoven) »Glasba je izmed vseh umetnosti najbolj poetična, naj¬ močnejša in najbolj živa.« (Berlioz) Otrok kaže do glasbe spontano notranje nagnjenje. Glasba vnaša v življenje otrok veselje, radost, sprošče¬ nost ... srečo. Glasba otroka pomirja. Glasba otroke združuje, povezuje jih med seboj in tistim, ki jim glasbo daje. Glasba otroka čustveno bogati. Glasba otroka oblikuje. Vse to zmore le prava glasba. »Sejte pravo seme, a ne plevel! Naj otroci že v zibelki gledajo Michelangela in Ra¬ faela, naj poslušajo Mozarta in Beethovna!« (Alain) A tudi prava glasba tega sama od sebe ne zmore, zmore, če ima ob sebi predanega, iznajdljivega in ustvarjalnega po¬ srednika, ki je vešč strokovnjak in ljubitelj glasbe. 7 Načela predšolske glasbene vzgoje Načelo interesa Pri vseh estetsko vzgojnih dejavnostih upoštevamo v prvi vrsti nače lo inter esa in načelo doživljanja. Interes je potreben za sleherno estetsko dejavnost. Predšolski otrok je čustveno občutljiv in dovzeten, zato ga glasba priteguje in zanima, v njem zapušča močan vtis. Vendar moramo skrbeti, da to zanimanje ne usahne. če hočemo, da bo naše delo na področju glasbene vzgoje uspešno, bomo morali vseskozi upoštevati načelo interesa. V otroku lahko zbudimo neposreden in posreden interes. Zahteva po neposrednem interesu se veže na vse estetsko vzgojne dejavnosti, lahko pa neposredni interes izzovemo ali obogatimo s posrednim. Npr.: ponovili bomo nekaj pesmi, ki jih pripravljamo za prireditev. Prireditev je nekaj zanimi¬ vega, tako otroke animiramo s posrednim interesom, vendar ta ne zadošča. Vzgojitelj mora samo ponavljanje pesmi tako zanimivo in čustveno privlačno oblikovati, da se otrokom zbudi neposredni interes do te dejavnosti in do glasbene vsebine. Kako zbudimo interes za. glasbene dejavnosti? Možnosti je veliko. Interes lahko zbudimo z različnimi sredstvi: s sli¬ kami, z lutko , z ugankami, z zgodbico, z razgovorom, z obu¬ ditvijo spominov na neko doživetje, z domiselno napovedjo, z gramofonom, z magnetofonom ali radijskim aparatom, z novo razporeditvijo opreme v prostoru, s prehodom v drug prostor itd. Pri zbujanju interesa se uveljavi vzgojiteljeva iznajdljivost, če zna izkoristiti vse drobne možnosti, ki se mu ponujajo. Na otrokov interes za določene dejavnosti vpliva v ve¬ liki meri tudi njegova izkušnja. Če imajo otroci glasbene zaposlitve v prijetnem spominu, če vedo, da je pri teh de¬ javnostih prijetno, veselo, zanimivo, lepo, potem se bodo teh dejavnosti že v naprej veselili in si jih sami želeli. Največja nevarnost, da zanimanje upade, je razno utrje¬ vanje: utrjevanje pesmi ali instrumentalne spremljave. Tega se mora vzgojitelj zavedati. Utrjevanje mora oblikovati tako, da bo ob pravem času vnesel vanj nekaj novega, kar bo interes ohranjalo ali celo povečalo. Utrjevanje mora znati tudi smiselno časovno omejiti. 8 — Vsem otrokom skušamo zagotoviti aktivno sodelo¬ vanje. To je velikokrat težko uresničljivo, saj nekatere glas¬ bene dejavnosti omogočajo glasbeno dejavnost le manjšemu številu otrok, npr.: nekatere glasbene didaktične igre, izva¬ janje nekaterih instrumentalnih spremljav, igranje na melo¬ dične instrumente itd. Zato moramo že pri načrtovanju takih dejavnosti predvideti bodisi dodatne aktivnosti ali pa te de¬ javnosti predvideti za čas, ko je prisotnih le malo otrok. — Otrokom omogočimo čimbolj raznolike glasbene aktiv¬ nosti. Razen reproduktivnih glasbenih dejavnosti jim bomo omogočali tudi produktivne glasbene dejavnosti. Pri glasbeni vzgoji upoštevamo to načelo predvsem pri seznanjanju otrok z malimi instrumenti. Vzgojitelj otrokom nazorno prikaže vsak posamezen instrument in način upo¬ rabe. Tudi pri seznanjanju z različnimi lastnostmi zvokov je prav, da to načelo upoštevamo. Pri oblikovanju otrokove interpretacije pesmi lahko pretirano upoštevanje tega načela pripelje do nezaželenih rezultatov: otroci posnemajo vzgo¬ jiteljevo interpretacijo. Prizadevamo si v otroku izzvati čim¬ bolj naravno interpretacijo, ki naj jo oblikuje spontano, na podlagi svojega doživljanja vsebine pesmi in svojega lastnega čustvovanja. Negujmo otrokovo samoniklost, ne pa posne¬ manje vzgleda! Pri glasbeni vzgoji ponavljanja nimamo za pomožno sred¬ stvo, temveč za temeljno obliko dela. Ponavljamo pesmi, posamične motive, ponavljamo instrumentalne spremljave, ponavljamo skladbice, ki jih otroci poslušajo, in takšne, ki jih otroci izvajajo; ponavljamo glasbene didaktične igre... Brez ponavljanja ne bi mogli glasbe niti prav slišati niti prav doživljati. Glasbeno delo čustveno najčisteje dojemamo in prav ocenjujemo šele takrat, ko smo ga že tolikokrat slišali, da pri poslušanju v sebi soustvarjamo in v določenem hipu ne slišimo samo zvokov, ki takrat zares zvenijo, temveč tudi zvoke, ki so že izzveneli, in zvoke, ki bodo sledili, šele pri takšnem poslušanju doživimo skladbo kot celoto — kot glas¬ beni lik. Pri prvem poslušanju nekega dela je čisto estetsko čustvo lahko moteno z različnimi presenečenji. Vsako ponavljanje mora biti tako oblikovano, da otroke priteguje s svojo raznolikostjo. Otroci morajo uživati ob vsakem ponavljanju: — takrat ko le pripevajo k vzgojitelje¬ vemu petju, ker sami pesmi še ne znajo, — takrat ko utrju¬ jejo droben del besedila v obliki brzice, ali takrat ko pesem zares že znajo in jo pojejo ob vzgojiteljevi ali lastni intru- mentalni spremljavi. S ponavljanjem ne smemo pretiravati! Tudi domiselno, v različne inačice zavito ponavljanje, se ne sme raztezati v nedogled. Vsako ponavljanje moramo smiselno časovno ome¬ jiti. Ponavljanje moramo tudi časovno smiselno razporediti: ponavljati moramo začeti prej, preden začno otroci pozab- Načelo aktivnosti Načelo nazornosti Načelo ponavljanja 9 Načelo postopnosti Načelo individualizacije Načelo umetniške vrednosti ljati, ponavljanje bo pogostejše tedaj, ko otroci določenega glasbenega dela še niso usvojili, vendar ne prepogosto, kajti delo se mora nekako uležati. Načelo postopnosti upoštevamo pri vsem glasbeno vzgoj¬ nem delu: pri postavljanju postopnih smotrov, pri iskanju vsebin za doseganje teh smotrov, pri odbiranju metod za posredovanje izbranih vsebin. Postopno večamo otrokov gla¬ sovni obseg, postopno seznanjamo otroka z vse zahtevnejšimi glasbenimi deli, postopno uvajamo instrumente, ki zahtevajo vse zahtevnejšo izvajalsko tehniko, postopno rešujejo otroci v glasbenih didaktičnih igrah vse težje naloge. Načelo postopnosti lahko upoštevamo le tedaj, če po¬ znamo predšolskega otroka: njegove posebnosti, zmožnosti in interese; da bo najprej na vrsti tisto, kar bo otroku lažje in bližje, in ne tisto, kar se nam zdi enostavnejše. Npr.: pri začetnem seznanjanju s pesmijo bo za predšolskega otroka, ki doživlja celostno, teže izvajati en sam element — melodijo ali besedilo kot pa izvajati vse hkrati. Ločeno lahko izvaja posamezne elemente šele takrat, ko je pesem delno že osvojil. Če se nam zdi predšolski otrok preveč nebogljen in zanj izbiramo samo najlažja in naj preprostejša dela, potem lahko otroka ta dela odbijejo prav zato, ker so tako lahka in pre¬ prosta, da so že kar dolgočasna. Otrok se tako tudi ne razvija — zastaja v glasbenem razvoju. Glasbena rast otroka je v ve¬ liki meri odvisna od smiselnega glasbenega usmerjanja, ki mora v zahtevnosti primerno rasti. Sodobna glasbena pedagogika skuša doseči, da bi bili vsi otroci deležni glasbene vzgoje, da v vsakem otroku razvi¬ jemo dispozicijo za glasbo do skrajne meje. To lahko do¬ sežemo samo z upoštevanjem načela individualizacije, če ho¬ čemo individualno ravnati, potem moramo spoznati sposob¬ nost vseh otrok pa tudi njihove razlike v osebnostnih poseb¬ nostih. Samo tako bomo lahko občutljivejše, nezaupljivejše, plahe in samokritične otroke večkrat pohvalili in spodbujali kot tiste, ki so bolj samozavestni in egocentrični. Pri skupnih glasbenih dejavnostih dodelujemo otrokom take naloge, ki jih zmorejo opraviti. Npr.: pri petju imajo posamezni vloge solistov, drugi vlogo zbora, pri igranju na male instrumente izvajajo različni otroci z različnimi instru¬ menti ritme, ki so različno zahtevni, itd. Pri vseh estetskih dejavnostih, kjer otrokom posredu¬ jemo umetnostne stvaritve, upoštevamo načelo umetniške vrednosti. Samo kvalitetna dela, dela z umetniško vrednostjo lahko estetsko vzgojno učinkujejo. V predšolskem obdobju polagamo temelje estetski vzgoji, zato moramo paziti, da bodo trdni. Pri predšolski glasbeni vzgoji upoštevamo načelo umet¬ niške vrednosti pri izbiri pesmi in skladbic, pri lastnih im¬ provizacijah in pri posredovanju izbranih del. 10 Umetniška vrednost nekega dela se kaže v njegovi celo¬ vitosti — v harmonični povezanosti vsebine in oblike. Umet¬ niško vrednost ugotavljamo po eni strani z razčlenjevanjem in vrednotenjem posameznih glasbenih elementov in z ugo¬ tavljanjem medsebojne povezanosti le-teh, po drugi strani pa po vtisu ter doživetju, ki ga v nas zapusti delo ob prvem stiku in ob ponovnih stikih. Želimo, da bi se otroci predajali poslušanju glasbe, petju in lastnemu igranju; želimo zbuditi podoživljanje, doživljanje, doživljaje in doživetja. Da pa bomo to dosegli, moramo: — Zbuditi v otrocih pripravljenost za dojemanje, jih spraviti v potrebno stanje čustvene pripravljenosti. — Vzgojitelj sam mora doživljati glasbo. Pri tem pa je pomembno, da je njegovo doživljanje pristno. Pristnost je sploh eden glavnih pogojev za doživljanje, vse nepristno od¬ bija in bolj škodi kot koristi. Če npr. vzgojitelj v sebi čuti, da se tisti dan ne bo mogel pristno vživeti v določeno glas¬ beno vsebino — glasbeno delo —, je bolje, da to dejavnost preloži. — Ne smemo zanemariti že zbujenega stanja čustvene pripravljenosti za dojemanje — doživljanje — glasbe. Pogosto izzovejo priložnostne glasbene dejavnosti, ki so nastale zaradi določenega dogodka, nenadnega srečanja ali spomina ..., zelo globoka doživetja. V predšolskem obdobju je dosti laže uresničiti zahteve načela doživljanja kot kasneje, saj je predšolski otrok čust¬ veno zelo občutljiv in dovzeten. Načelo doživljanja 11 Smotri in naloge predšolske glasbene vzgoje — Otrokom zbujamo, razvijamo, poglabljamo in obli¬ kujemo veselje in _ nagnjenje do glasbe. Otroci naj glasbo vzljubijo, si glasbe želijo in se je veselijo. Razvijamo željo po poslušanju glasbe, željo po petju in željo po lastnem muzi¬ ciranju na male instrumente. — Otrokom moramo omogočiti vsestransko glasbeno aktivnost. — Otrokom moramo omogočati doživljanje glasbe, zato z ustreznimi glasbenimi deli vplivamo na otrokovo čustvo¬ vanje, na nfegovo čustveno sprejemanje glasbe in na nje¬ govo doživljanje glasbe ob aktivnem sodelovanju. — Pozorno moramo negovati, spodbujati in razvijati otrokovo vsestransko glasbeno ustvarjalnost. — Otroke skušamo neprisiljeno sistematično usposab¬ ljati za vse glasbene dejavnosti, zato razvijamo pazljivo po¬ slušanje, ostrimo slušno občutljivost, razvijamo sposobnost glasbenega pomnjenja, razvijamo čut za ritem in melodični posluh, otroke navajamo na razlikovanje zvokov po barvi, jakosti, višini in trajanju, navajamo na ugotavljanje, odkod prihajajo zvoki in na razlikovanje njihove hitrosti. — Vplivamo na oblikovanje elementarnega glasbenega okusa, zato otrokom preprečujemo stik z umetniško manj¬ vrednimi glasbenimi deli. — Z glasbo vnašamo veselje in sproščenost v življenje otrok. — Z glasbo vplivamo na oblikovanje otrokovega značaja. — Z glasbenimi dejavnostmi pospešujemo otrokov um¬ ski in telesni razvoj. — Z izvajanjem ustreznih ljudskih pesmi in z izdelova¬ njem nekaterih ljudskih instrumentov vplivamo na ohranitev ljudskega izročila. 12 Sistem predšolske glasbene vzgoje Predšolska glasbena vzgoja želi biti vsestrana — celovita. Sistem predšolske glasbene vzgoje to njeno celovitost izraža. Sistem predšolske glasbene vzgoje ni samo okvir za glas¬ beno načrtovanje, je vsakodnevni usmerjevalec glasbenega dela. Sistem izraža enakopravnost glasbenih dejavnosti in uravnoveša ustvarjalno in poustvarjalno glasbeno delo. Vzgo¬ jitelja opozarja, da ne bi na kaj pozabil, otroku zagotavlja, da bo dobil vse, kar mu gre. 1. 11 | r t 1 | J> A.JitJ' J’ =ji Rin - ga - rin - ga - ra - ja - mo smeh ve-sel pro - da - ja - mo j’ J' I J— vkro-gu se vr — ti — mo 3 ^ in se ve—se — li — mo. Popolna enodelna mala pesemska oblika vsebuje enojno periodo z dvema stavkoma. Enodelno obliko ima veliko otroških ljudskih in umetnih otroških pesmi. Med otroškimi pesmimi so pogoste pesmi z dvodelno 2. Dvodelne Pasemsko obliko. 4 * 51 Popolna dvodelna mala pesemska oblika vsebuje dvoj¬ no periodo, ki jo sestavljata prednja in zadnja perioda, vsaka od njih pa dva stavka. Velikokrat se pri pesmih z dvodelno obliko v drugem delu spremeni tudi metrum (mera), npr. pri pesmi Ježek in medved M. Voglar je prvi del v tridelni meri, drugi del pa v dvodelni meri. Ritmična motivika pesmi je v drugem delu tudi pogosto drugačna kot v prvem delu, npr. v pesmi Mali zvonček M. Voglar. Vse dvodelne pesmi niso sestavljene iz dvojne periode, večkrat je v prvem delu namesto enojne periode le en stavek, ki se ponovi; ali pa je prvi del enojna perioda, v drugem delu pa je namesto periode le en stavek, ki se ponovi. 3. Tridelne Manj kot pesmi z eno- ali dvodelno obliko je pesmi s tridelno obliko. Popolna tridelna mala pesemska oblika je sestavljena iz trojne periode. Največkrat sta obe krajni periodi — prva in tretja — enaki ali zelo podobni (ABA). Velikokrat tridelne otroške pesmi ne vsebujejo prave tridelne periode, večkrat je A ali B del le stavek ali pa so celo vsi trije deli le stavki. Zato so tridelne pesmi po dolžini lahko zelo različne, ene so daljše, druge krajše. Primer zelo kratke otroške pesmi s tridelno obliko je pesem H. Druzoviča Še sem živ: 1. Čiv, čiv, čiv, še sem živ! 2. Čiv, čiv, čiv, še sem živ! 3. Čiv, čiv, čiv, še sem živ! 1. del (A) Ni mevže-la dol-gazi — ma, ki zapti —ce hra-neni — ma, Ma-čkazvi-ta ni .me sne-la, zan-ka zvi-ta ne u- je — la. Zdajsesu-šec to-pli sme-je> son - ce suk-nji - co mi gre —je. 2. del (B) 3. del (A) 52 Pravo trojno periodo vsebuje pesem Uspavanka M. Vo¬ glar. Vsako periodo sestavljata dva štiritaktna stavka, zato vsebuje melodija pesmi 24 taktov. Krajna stavka sta v dru¬ gačni meri kot srednji. A dela sta v dvodelni meri, B del pa v tridelni. Srednji del se od obeh krajnih delov razlikuje tudi po tempu, saj je bolj živahen — hitrejši — kot A-del. (Glej MSB št. 141.) Ko izbiramo pesem za otroka, smo pozorni na obliko pesmi, hote izbiramo pesmi z raznolikimi oblikami. Za otroke mlajše skupine izbiramo zlasti pesmi z eno¬ delno obliko in tudi kakšno kratko dvodelno pesem. Za otroke srednje skupine izbiramo pesmi z eno- ali dvo¬ delno obliko in krajše tridelne pesmi. Za otroke starejše skupine izbiramo pesmi z eno-, dvo- in tridelno obliko. Tempo in dinamika V zapisih otroških pesmi tempo in dinamika po navadi nista zapisana. Predšolski otrok ne more peti niti v zelo hitrem niti v zelo počasnem tempu. S tem seveda ni mišljeno, da zmore predšolski otrok peti vse pesmi zgolj v zmernem tempu. 2e tri- do štiriletni otrok zmore peti zmerno hitro, nekoliko hitreje in nekoliko počasneje, če poje skupaj z vzgojiteljem. (Ce pojejo hkrati z vzgojiteljem vsi malčki v skupini, potem se pogosto zgodi, da začno posamezni otroci zaostajati, ker niso zmožni med petjem prisluhniti še petju drugih, in zato tudi ne morejo prilagoditi tempa svojega petja tempu drugih. Zato se pri takšnem skupnem petju malčkov z vzgojiteljem dogaja, da posamezni malčki do konca pesmi vztrajajo pri svojem in končajo šele nekaj časa za drugimi. Zgodi se tudi, da tak malček vmes preneha peti, prisluhne drugim in na¬ daljuje tam, kjer pojejo drugi. Nato se še nekaj časa obdrži v skupnem tempu, potem pa spet prične zaostajati.) Po četrtem letu zmorejo predšolski otroci že nekoliko večje razlike v tempu, če seveda pesem, zlasti še besedilo Pesmi res dobro obvladajo. Za te otroke lahko izbiramo Pesmi z različnim tempom: pesmi v zmernem tempu, pesmi z malo hitrejšim tempom in pesmi z nekoliko počasnejšim tempom. Pet- do sedemletni otrok zmore še nekoliko večje razlike v tempu, vendar peti v zelo hitrem ali zelo počasnem tempu le ni sposoben. Za otroke so privlačne pesmi, v katerih se tempo spre¬ dnja, bodisi da gre za spremembe tempa v posameznih ki¬ ticah ali v posameznih delih, bodisi da gre za enakomerno Pohitevanje ali za enakomerno zadrževanje tempa. Drobne notranje spremembe v tempu, ki izhajajo iz vse¬ bine, značaja in oblike pesmi, dajejo pesmi njen življenjski ntrip in hkrati dokazujejo, da pesmi ne pojemo zgolj meha¬ nično. Tempo v otroških pesmih 53 Dinamika v otroški pesmi Dinamika — določena glasnost petja — izhaja iz vsebine, značaja in delno tudi iz oblike pesmi. Dinamika oživlja pesem, brez nje bi bile pesmi medle in neznačajne. Oblikovanje dinamike je pomembna pa hkrati tudi zahtevna naloga vzgojitelja. Dinamike, ki jo pesem zah¬ teva, naj otroci ne bi samo mehanično povzeli, ampak naj bi z njo izrazili tudi svoje doživljanje pesmi. Spremembe v dinamiki v otroških pesmih navadno niso zaznamovane, zato jih mora vzgojitelj kar sam začutiti. Pri kritičnih pesmih lahko posamezne kitice pojemo z različno dinamiko. Različno dinamiko pogosto uporabljamo tudi v posamez¬ nih delih pesmi ali pri pesmih, v katerih se ponavljajo po¬ samezni deli. Tak del zapojemo pri ponovitvi čisto tiho — kot odmev. Že otroke mlajše skupine navajamo na to, da ne pojejo vseh pesmi enako glasno. Pri malčkih neke precizne dina¬ mike še ne moremo doseči. Poskušajmo pa že zapreti uspa¬ vanko tiho, da bi punčke ob njej res lahko zaspale, pesem o žogici pa bolj glasno in veselo. Otroci srednje skupine lahko v ustreznih pesmih spre¬ minjajo dinamiko v posameznih delih pesmi (razlike v dina¬ miki moramo utemeljiti z vsebino, hkrati pa za to ustvariti ustrezno vzdušje). Otroci starejše skupine predšolskih otrok zmorejo spre¬ membe v dinamiki izvesti že nekoliko precizneje kot manjši predšolski otroci. Vendar tudi tu še ne gre za stalno pre¬ cizno določeno dinamiko, ki bi jo otroci zmogli pri sleher¬ nem petju enako izvesti. Tudi otrokom starejše skupine di¬ namične razlike utemeljujemo z vsebino (in izzovemo z ust¬ reznim vzdušjem). Z 4- do 7-letnimi otroki se o interpretaciji pesmi tudi po¬ govarjamo. Pred petjem že usvojene pesmi se poskušamo spomniti, kako smo jo prejšnjič peli, in zakaj smo jo tako peli... zakaj smo na začetku peli drugače ... itd. Pri tem lahko tudi ugotovimo, da je lepše, če pesem tako in tako za¬ pojemo, da je tudi pesmi sami tako bolj všeč. Več o interpretaciji otroške pesmi glej v Majhna sem bila, sestavek: Nekaj splošnih smernic za oblikovanje inter¬ pretacije. 54 Splošni vidiki izbire pesmi Pesem najprej ocenimo kot celoto. — Ugotavljamo, ali pesem ustreza estetskim kriterijem. — Ugotavljamo, ali pesem ustreza otrokovim interesom in željam, ali izhaja iz otrokovega sveta, ali mu bo všeč. — Ugotavljamo, ali pesem ustreza otrokovim zmožno¬ stim in ali bo vplivala kot pobuda za nadaljnje razvijanje in izboljševanje njegovih zmožnosti. V ta namen pesem razčle¬ nimo in ločeno ocenjujemo vsak sestavni del — vsak element pesmi posebej (vsebino, besedilo, melodijo, ritem, tempo, obliko in dinamiko). — Ugotavljamo, ali prinaša pesem nekaj novega ali ne, ali se pesem ali kateri od njenih elementov razlikuje od vseh že prepetih pesmi. — Morda prinaša novo melodično moti¬ viko, ali izhaja iz doslej še nepoznanega melodičnega ob¬ močja, ali melodika ni durova, temveč molova ali pentato- nična, ali pa je nova ritmika bodisi po svoji motiviki ali po metrumu ali po ritmični usmeritvi, morda pa je pesem nova po svoji obliki, ni enodelna, temveč dvo- ali tridelna, tudi tempo in dinamika pesmi lahko učinkujeta kot nekaj novega, raznolikost v primerjavi z že prepetimi pesmimi lahko vnaša tudi vsebina ali značaj pesmi. Zakaj tolikšen poudarek na raznolikosti? Primeri se nam, da otroci premišljeno izbrano in ustrezno posredovano pesem sprejmejo zelo medlo, zdi se < kot da pojejo bolj iz vljudnosti kot iz želje po petju ali iz navdušenja nad novo pesmijo. Kaj je temu krivo? Težko bi našteli vse razloge za takšen neuspeh, lahko pa je med drugimi razlogi za tako medel sprejem tudi razlog v sami Pesmi. Rekli smo: Pesem smo premišljeno izbrali, presodili smo jo po vsebini kot po vseh njenih glasbenih elementih in ugotovili, da za otroke tega starostnega obdobja ni pre¬ zahtevna, lahko bi sklenili, da je pesem kot nalašč za »majč¬ kenega otročička«. In prav v tem je lahko razlog, da so se otroci pesmi uprli, saj so takih in podobnih pesmi vendar že toliko prepeli. Pritegnila pa bi jih verjetno pesem, ki bi vsebovala nekaj drugega, nekaj novega, nekaj težjega. Takšne Pesmi bi se verjetno želeli naučiti, čeprav bi to zahtevalo precej več truda in napora. Seveda tudi druga skrajnost pri izbiranju pesmi ni priporočljiva, preveliko hlastanje po no- vem bi onemogočilo, da bi se vse to novo uležalo, da bi °troci vse to dodobra usvojili. — Po vsebini izbiramo pesmi glede na letni čas, z njimi spremljamo družbena dogajanja in dogajanja v našem naj- °žjem okolju. 55 — Ne izbirajmo pesmi, katerih besedilo otroci poznajo že v drugačni uglasbitvi! Ža predšolskega otroka je besedilo in melodija celota. — Pesem mora biti všeč tudi vzgojitelju, le tako jo bo mogoče dovolj emotivno, dovolj prepričljivo in iskreno po¬ sredovati otrokom in otroke zanjo navdušiti. (Kaj pa, če so vzgojitelju všeč popevke in zabavne viže? Ce je vzgojitelj, potem že ve, da hodi v vrtec zato, da bi otrokom dajal, ne pa sam sebe zabaval.) 56 Seznanjanje z novo pesmijo Pesem se od pesmi razlikuje, vsako moramo posredovati tako, da bo njena narava prišla kar najbolj do veljave. Z novo pesmijo lahko otroke seznanimo načrtno ali pri¬ ložnostno. Pri priložnostnem seznanjanju je vzbujeni interes pod¬ laga za izbiro pesmi, npr.: na sprehodu vidimo veverico, na¬ stalo zanimanje izkoristimo in otrokom zapojemo pesem o veverici. Drugače je, če smo pesem načrtno izbrali in jo posre¬ dujemo pri glasbeni zaposlitvi, tedaj moramo zanjo v otrocih zbuditi interes z ustrezno uvajalno vsebino. — Uvajanje pesmi z zgodbo. Z zgodbo uvedemo pesem le takrat, če z njo lahko pripravimo primerno vzdušje za pesem ali če je potrebna ustrezna razlaga pesmi. V zgodbo lahko neprisiljeno vključimo malo zahtevnejše izraze ali be¬ sedne zveze iz besedila pesmi. Nikakor ne sme postati tako uvajanje pesmi pravilo. Zavedati se moramo, da je zgodba le pomožno sredstvo za vzbuditev interesa. Napačno je, če ji posvetimo preveč pozornosti. Tedaj se nam lahko zgodi, da bodo otroci animi¬ rani za zgodbo, namesto za pesem. V središču mora biti pe¬ sem, zgodba je le most k njej. Neprimerno je, če se odločimo za uvajanje pesmi z zgod¬ bo takrat, ko nam sestavljanje le-te ne gre od rok. Takšne, za lase privlečene zgodbe prav nič ne hasnejo pesmi, otrokom P a z njimi kvarimo okus in literaturo. — Uvajanje pesmi z razgovoriti. Za to vrsto zbujanja in¬ teresa velja: razgovor naj bo čim krajši in čimbolj jedrnat, ^es čas se moramo zavedati, kaj hočemo z razgovorom do¬ seči — animirati otroke za pesem. V razgovoru lahko tudi °bujamo spomine na kakšen doživljaj, npr.: »Ali se še spom- nite ptičkov, kako so se stiskali na veji vsi prezebli od sa- me ga mraza?« pred pesmijo Vrabčkova zimska pesem. ■— Uvajanje pesmi z uganko. Z uganko uvedemo pesem zelo na kratko in jedrnato. Najpogosteje rabimo zato be¬ sedne uganke, pogosto pa uporabljamo tudi slušne, opisne, zv °čne, gibalne in slikovne uganke. -— Uvajanje pesmi z raznimi rekviziti in ponazorili. Za to uporabljamo lutko, sliko, flanelograf, peskovnik, diapo¬ zitiv itd. Uvajalne vsebine Zgodba Razgovor Uganka Ponazorila 57 Pesem Igra Napoved Pevska vaja Pri otrocih mlajše skupine je lutka zelo priljubljena, zato jo za uvajanje nove pesmi pogosto uporabljamo. Po krajšem uvodu lutka otrokom zapoje pesem. Razne rekvizite in ponazorila uporabljamo za uvajanje nove pesmi predvsem v mlajši in srednji skupini. — Uvajanje pesmi s petjem že znane pesmi. Zato izbe¬ remo že dobro usvojeno pesem, ki ima podobno vsebino kot pesem, ki jo želimo uvesti. — Uvajanje pesmi z glasbenimi dialektičnimi igrami. Naj¬ pogosteje izberemo tako igro, ki ima podobno vsebino kot pesem, ki jo. želimo otrokom posredovati, npr.: Pesmico o čričku lahko uvedemo z igro črički iz lukenj. — Interes za pesem zbudimo s preprosto napovedjo. Pe¬ sem lahko uvedemo tako, da jo napovemo, npr.: Zapela vam bom pesem, ki je ne poznate; ali: ..., ki je zelo lepa,..., ki sem jo danes slišala v radiu,..., ki mi jo je zapela moja ba¬ bica, itd. — Novo pesem ali petje na sploh lahko uvedemo s pre¬ prosto tehnično pripravo na petje. Z otroki se pogovorimo o tem, kaj vse moramo znati, da lahko pojemo. Znamo pravilno dihati? Znamo dihati tako, da ne dvig¬ nemo ramen? Znamo globoko vdihniti in se napolniti z zra¬ kom kot balon? Znamo hitro vdihniti in počasi izdihniti? Znamo tako izdihovati, da pri tem izgovarjamo »f, f, f, f«? Tako vozimo prav poseben vlak, in vozimo ga pravzaprav s trebuhom. Preverimo, če je to res, tako da roko položimo na trebuh! Ali se prepona kaj premika? Kaj moramo še znati? Pravilno odpirati usta, ko izgovar¬ jamo besedilo ... če pravilno odpiramo usta, se brada po¬ mika gor in dol. Preverimo! Šepetaje izgovarjamo: »Moja brada skače, ja, ja, ja, ja, ja.« Iztegnjeno roko držimo malo pod brado! če se brada pri izgovorjavi samoglasnikov a in o dotakne roke, potem prav izgovarjamo. Še nekaj rabimo pri petju. Zelo gibčen jeziček. Posku¬ simo konico jezika hitro premikati ob zgornji ustnici. Naj¬ prej poskusimo jeziček premikati ven in noter. — To je težko. Zdaj pa še sem in tja! — To je laže. Kdor zna hitreje? Na vrsti so še ustnice. Te bodo najbolje telovadile, če bomo prižgali motor. (Ko oponašamo brnenje motorja, se ustnici dotikata in stresata.) Mrmrajmo še kot zadovoljni medvedi (ustnici se čisto rahlo dotikata)! Zdaj se bomo »šli« Tarzane, kličemo se v gozdu. Usta le nekoliko razpremo; kot bi se nam čisto malo zehalo. Desna roka je čisto blizu ustnic, z dlanjo hitro zapiramo in odpiramo usta, pri tem proizva¬ jamo precej nizek ton. S takimi ali podobnimi pripravljalnimi vajami neposredno uvajamo predvsem razne vesele ali šaljive pesmi, ne pa pesmi, ki naj jih otroci čustveno globlje doživljajo. 58 Dobro bi bilo imeti vsak dan »pevsko vajo«. Najrimer- nejši čas zanjo je čas jutranjega razgibavanja. Po razgiba¬ vanju sledijo dihalne vaje za umiritev, ki jih delamo leže in stoje, potem pa še raznolike, zanimive pevske vaje, ki vse¬ bujejo tudi glasovne in intonančne vaje. Vse to pa sklenemo s petjem za prijazen začetek dneva. — Neposredni interes za novo pesem zbudimo s tem, da otrokom pesem čimbolj lepo zapojemo. 1. Otroci morajo pesem slišati kgtjzelotai Ko otrokom pesefii prvič posredujemo, nikakor ne smemo besedila in melodije izvajati ločeno. 2. Otroci morajo pesem doživ eti. Pesem moramo posredovati njeni vsebini primerno: spro¬ ščeno in doživeto. Pomembno je, da otrokom pesem brezhibno zapojemo. Pesem moramo zapeti v tisti višin, v kateri jo bodo peli nato otroci. Otroke navajamo na to, da naj takrat, ko jim pesem Prvič zapojemo, samo pazljivo poslušajo in naj ne pripevajo. Če bo pesem otroke pri prvem poslušanju čustveno dovolj močno vzburila in pritegnila, potem niti ne bodo želeli sami sodelovati niti pripevati, marveč jo bodo želeli le nemoteno Poslušati. Da pa jih pesem sploh lahko čustveno pritegne, jo morajo pozorno poslušati. Pozorno poslušanje petja pesmi je Pogoj tudi za kasnejše sprejetje pesmi. Pri posredovanju pesmi skušamo odstraniti vse tisto, kar bi otroke utegnilo motiti in odvračati od pazljivega posluša¬ la- Zato jim pesem najprej zapojemo brez instrumentalne spremljave, saj bi sam instrument zbudil preveliko pozor¬ nost, otroci bi bolj pozorno sledili naši igri na instrument kot P a P a zljivo poslušali petje pesmi. Odgovor na to moramo iskati za vsako pesem posebej, Pravzaprav celo za vsako situacijo posebej. To, kar naj sledi, kda j naj sledi in kako naj sledi, dokončno določimo šele pri sa mi izvedbi, ko že lahko precenimo, kaj bi bilo. najustrez¬ nejše. Pri mm odločanju nas zamišljeni metodični postopek la hko usmerja, nikakor nas pa ne sme omejevati ali v nekaj siliti. Če bo pesem otroke čustveno zelo prevzela in bo njihova za vzetost za pesem močna, potem se bomo morda takoj po Prvem posredovanju pesmi odločili za nekaj hipov tišine. Tako bomo otrokom dali možnost, da bodo pesem v sebi do kraja doživeli. Pesem lahko otrokom še enkrat zapojemo, ne da bi jih o tem, ali to želijo ali ne, še kaj posebej spraševali. Lahko pa le sedemo nekoliko bliže k otrokom, tako da smo čisto tesno skupaj in nevsiljeno pripomnimo, da je to e P a pesmica. Lahko tudi počakamo, da otroci prvi sprego- Kako otrokom novo pesem zapojemo? Doseči želimo, da bodo otroci pozorno in predano sledili našemu petju Kaj sledi neposredno za prvim posredovanjem nove pesmi? 59 vorijo in povedo, kaj želijo: ali pesem še enkrat slišati ali se pesem naučiti. Drugače bomo ukrepali pri bolj veselih, ša¬ ljivih ali junaških pesmih. Pri teh niso potrebni premori po prvem poslušanju. Naše veselo razpoloženje in navdušenje mora preiti na otroke in v njih izzivati željo po lastnem usva- janju pesmi. 60 Usvajanje pesmi Ko otrokom pesem ponovno zapojemo, prično otroci kar spontano pripevati. Ker pesmi seveda še ne znajo, se ogla¬ šajo — pripevajo — le na najlažjih mestih. Osnovna in začetna pot ustvarjanja naj bo celotno usva¬ janje! Pri mlajšem, 3- do 4-letnem predšolskem otroku, kjer je celostno dojemanje še toliko bolj poudarjeno, je celostno usvajanje edina primerna pot in bi kakršnokoli posamično usvajanje bilo nesmiselno, saj si malček peto besedilo hitreje zapomni kot govorjeno. Pri 5- do 6-letniIj otrocih pa ni nujno, da je usvajanje pesmi omejeno zgolj na celostno usvajanje, saj je že zmožen razčlenjevanja in deljenega usvajanja. Z njim lahko zahtev¬ nejši element ali zahtevnejši del pesmi utrjujemo posebej. Vendar mora biti tudi v srednji ali starejši skupini začetno usvajanje vedno celostno. Sele potem, ko po nekajkratnem petju ugotovimo, da dela otrokom del pesmi posebne težave, preusmerimo otroke na utrjevanje tega dela pesmi. Velikokrat določene težave predvidevamo. V tem pri¬ meru otroke nanje že prej pripravimo in takšno težje mesto obravnavamo v obliki igre ali kako drugače. Ce ugotovimo, da otroci določeni del melodije stalno po¬ jejo po svoje, v tem primeru ta del melodije utrjujemo lo¬ čeno bodisi z besedilom ali na nevtralni zlog z igro Ptičke imajo pevske vaje. Otrokom lahko dela težave tudi del besedila, ki ga mo¬ rajo v pesmi hitreje izgovarjati. Tako besedilo lahko utrju¬ jemo ločeno, v obliki brzice. Vsakršno deljeno utrjevanje je smiselno le tedaj, kadar le-to pripomore k boljši in hitrejši usvojitvi celote. Otrokom obrazložimo, zakaj ponavljamo samo ta del pesmi. Zato, ker ga ne znamo, pesem pa ni lepa, če jo pojemo napačno. Usvajanje posameznih delov ali posameznih elementov lahko deluje tudi kot osvežitev — kot nekaj novega in pri¬ vlačnega — kar popestri celotno ponavljanje pesmi. Med usvajanjem pesmi ohranjamo vzdušje, ki ga pesem zahteva. Najprej s tem, da pesem pojemo enako prizadeto kot prvič. Agogiko, dinamiko in fraziranje oblikujemo sproti. Zato ni prav, če vzgojitelj pri usvajanju pesmi poje bolj glasno, s pogostejšimi poudarki, bolj počasi — brez pra¬ vega značaja, vse to iz vneme, da bi otroke pesem prej na¬ učil. S takšnim ravnanjem dela nepopravljivo škodo. Otroci Kdaj celostno in kdaj deljeno usvajanje ! Otroci naj dotiveto pojejo 61 Ohranjamo interes do petja Različne metode Pravi čas in ne predolgo Lutka ipd. si pesem usvoje nepravilno, to ni živa pesem, temveč mrtva lajna. Te škode ne bo moč nikoli več popolnoma popraviti, nepravilno usvojeno pesem zelo težko spet oživimo. Tudi če utrjujemo posamezni del pesmi, mora le-ta ohraniti svojo pravo naravo. Pri usvajanju pesmi lahko delno odstopamo od prave interpretacije samo pri veselih, živahnih pesmih, ki zahte¬ vajo hiter tempo. Te lahko utrjujemo najprej z bolj počas¬ nim tempom, vendar otroke opozorimo, da je ta tempo prepo¬ časen in da pojemo tako samo zato, ker pesmi še ne znamo dovolj dobro. Vzdušje ohranjamo tudi s tem, da otroke ponovno spom¬ nimo na to, o čem pojejo. Če ugotovimo, da pri petju ne doživljajo vsebino pesmi, jih ponovno spomnimo na zgod¬ bo, razgovor ali uvajalno napoved. Med usvajanjem pesmi ohranjamo interes. Ves proces usvajanja — učenje pesmi — mora prevevati nadušenje in vnema za delo. Otroci morajo biti tega, da bodo pesem kmalu znali sami zapeti, veseli. K delovni vnemi prispeva najprej pesem sama, zlasti pa mi s svojim ravnanjem: — Interes ohranjamo s smiselno izbiro in menjavo me¬ tod usvajanja pesmi. Ko otroci pesem delno že znajo peti, lahko pojemo na različne načine. Enkrat poje cela skupina, nato kateri sam, pa manjša skupina otrok, ali pa petje pove¬ žemo z ritmičnim gibanjem otrok (ena skupina poje, druga pa se giblje, ali se vsi gibljejo in hkrati pojejo), po potrebi lahko v usvajanju pesmi vključimo tudi usvajanje posamez¬ nih delov pesmi ali izvajanje ritma pesmi, izvajanje melodije pesmi, ali pa usvajanje poprestrimo z instrumentalno sprem¬ ljavo (ki jo izvaja vzgojitelj) itd. (Primerjaj z vsebino v po¬ glavju Metode predšolske glasbene vzgoje!) — Če hočemo ohraniti interes, potem moramo znati usva¬ janje primerno razporediti in omejiti. Otroke preusmerimo na naslednjo dejavnost, še preden začne interes za petje upadati. Usvajanje pesmi nikakor ne omejimo na en dan ali na eno samo glasbeno zaposlitev. Dokler si otroci pesmi ne usvo¬ jijo, naj si ponavljanja sledijo tako pogosto, da otroci ne pozabijo že usvojenega. Vendar moramo za vsako ponavlja¬ nje poiskati ugodno priložnost. Pesem se mora uležati, pred- no jo zares usvojimo. Navadno otroci pesem usvojijo v enem tednu, če je lahka, pa tudi že prej. — Med usvajanjem pesmi lahko ohranimo interes z raz¬ ličnimi pomožnimi sredstvi. Malčki bodo radi peli z lutko. Za hitrejšo zapomnitev besedila nam lahko služi fla- nelograf, različne slike, peskovnik in druga ponazorila. Tako 62 bomo npr. ponazorila izdelali za pesem Mucina pesem. Pe¬ sem ima dve kitici, v vsaki sta opisani po dve mucini zna¬ čilnosti: »Jaz sem mucka dolgocepka, jaz sem mucka sladko- snedka, jaz sem mačka črnodlačka, jaz sem mačka mehko- tačka.« Pravo zaporedje opisov si bodo otroci laže zapomnili, če bo le-to prikazano s podobami. Pri ustvarjanju pesmi lahko uporabljamo magnetofon ali kasetofon. Snemamo posamezne otroke, ki pojejo, ali vso skupino. Pri usvajanju pesmi skrbimo za zdravo petje. Prostor, v katerem pojemo, naj ne bo niti prevroč niti premrzel! Zrak ne sme biti niti presuh niti prevlažen. Po možnosti prostor pred vsakim petjem prezračimo. Otroci naj pri petju sedijo sproščeno. Vmes naj večkrat vstanejo — stoje namreč laže in tudi lepše pojejo. Otroci naj ne pojejo glasno. Nikoli ne smejo pri petju kričati. Kričavo petje, pri katerem se otroci napenjajo, lahko zelo kvarno vpliva na razvoj njihovega glasu. Otroci naj ne pojejo takoj zatem, ko so od nekod pri¬ tekli in so še vsi upehani. Med petjem naj se otroci ne gib¬ ljejo preveč, pri intenzivnem gibanju se bodo upehali. Otroci naj ne pojejo dolgo časa nepretrgoma. Otroci pojejo samo v njim ustrezni glasovni legi. Skrbimo za zdravo petje 63 Petje že usvojene pesmi Uporabljamo različne metode petja Petje in ugibanje Petje že usvojene pesmi je tisto, čemur pravimo petje. Že usvojene pesmi pojemo priložnostno in načrtno. Prav je, da ponavljamo pesmi tako pogosto, da jih otroci lahko ohranijo v spominu. _ Kdaj imamo pesem za Usvojeno? — Ko jo znajo otroci samostojno, tekoče, ritmično in melodično toliko precizno, kolikor otroci pač zmorejo, in vsebini pesmi ustrezno zapeti. Že usvojeno pesem pojemo bodisi vsi skupaj bodisi po¬ samezno, ob melodični spremljavi ali brez nje. Pojemo lahko tudi tako, da so otroci pevski zbor, vzgojitelj pa dirigent. Posamezne pesmi pa lahko interpretiramo tudi tako, da po¬ jeta solist in zbor izmenično. Nekatere otroške pesmi so celo komponirane za takšno izvedbo. Tako lahko interpretiramo tudi druge pesmi, predvsem še tiste, ki so sestavljene iz več različnih delov, ali pesmi, v katerih je besedilo izraženo v dvogovorih, ipd. Nekatere pesmi lahko otroci spremljajo bodisi z lastnimi instrumenti bodisi z malimi instrumenti. (Podrobneje o tem glej v poglavju Igranje na instrumente!) Petje pesmi pestrimo z glasbenimi ugankami. Pesem lahko otroci prepoznajo zgolj po melodiji ali zgolj po ritmu. Po melodiji prepoznavajo pesem že tri- do štiriletni otro¬ ci, če jim melodijo interpretira vzgojitelj. Otroci srednje in starejše skupine pa lahko po melodiji prepoznajo pesem tudi, če jo izvaja kateri izmed otrok. (Vsi otroci seveda ne zmo¬ rejo melodije interpretirati tako precizno.) V ta namen pred¬ hodno pojemo nekatere pesmi na ustrezni nevtralni zlog. PflL£itm,u lahko otroci pesem prepoznajo v srednji, pred¬ vsem pa v starejši skupini. Seveda morajo otroci izvajati ri¬ tem pesmi že kdaj prej pred tem. Najprej tako, da pesem pojemo šepetaje, ritem pesmi pa izvajamo na glas (ploskamo, udarjamo ali izvajamo z instrumenti), nato pa pesem pojemo le še v sebi, slišno pa izvajamo le ritem pesmi. Ritem lahko ločimo pri vseh veselih, koračniških, rajalnih, nagajivih in smešnih pesmih, ni pa primerno odvajati ritma pri tistih pesmih, kjer je melodija tesno povezana z besedilom, pri pesmih z zelo bogato agogiko in pri bolj liričnih, čustvenih pesmih. Pri zastavljanju tovrstnih ugank (ko skušajo otroci pesem prepoznati po njenem ritmu) moramo otrokom ome¬ jiti izbor, otroci ugibajo ali gre za to ali ono pesem. 64 Petje pesmi povezujemo z različnimi dejavnostmi. Za petje imamo mnogo priložnosti pri individualnih za¬ poslitvah, otroci naj svoje igre pestrijo in bogatijo s pesmijo. V tem času otroci radi segajo po slikanicah, takšno ogledo¬ vanje slikanic lahko čisto spontano povežemo s petjem, zlasti še v mlajši skupini. Če otroci gledajo živalsko slikanico, za¬ pojejo o vsaki živali ustrezno pesem. Malčki radi opazujejo vzgojitelja, ko gnete iz gline ali plastelina, pri tem ugibajo, kaj bo nastalo. In ko na primer ugotovijo, da je nastala račka, ji zapojejo. V srednji in starejši skupini imamo podobno priložnost ob likovnem ustvarjanju, npr.: otrok je narisal ali naslikal vlak, vzgojitelj pokaže sliko še drugim in pri tem prične peti pesem o vlaku. Otroci ji bodo prav gotovo pritegnili. Nato bodo verjetno hoteli še drugi narisati ali naslikati kaj takega, o čemer bi se dalo kaj zapeti. Zelo pogosto se otroci igrajo s punčkami, jih hranijo, oblačijo, vodijo na prehod... Punčke morajo tudi spati, da bodo laže zaspale, jim zapojemo uspavanko. Iz stolov in miz je kaj hitro narejen vlak, avtobus ali trolejbus, v njem je prav kmalu vse polno potnikov. Potova¬ nje bo prijetnejše, če si med vožnjo kaj zapojemo. Pojemo lahko tudi v vmesnem času, npr.: ko čakamo na kosilo ali malico, pri opodanskem počitku, preden otroci za¬ spijo, preden odidejo domov itd. Pojemo tudi na sprehodu. V gozdu ali na travniku se nam kar samo od sebe poje. Pojemo o tem, kar srečamo, kar vidimo ali slišimo. Pojemo zato, ker nam je lepo, ali zato, ker smo veseli sonca. Pojemo tudi pri različnih usmerjenih zaposlitvah. Pripovedovanje in obnavljanje pravljic ali zgodb lahko pogosto obogatimo s petjem pesmi, bodisi da poje vzgojitelj ali otrok in nekatere vadbene ure. S petjem se tesno povezujejo gibalno ritmične zapo¬ slitve. Tudi dramatizacije pravljic in zgodb so dosti bolj ži¬ vahne in pestre, če jih prepleta pesem. V dramatizacijo lahko vključimo pesmi, ki jih pojejo otroci — otroci, ki v prav¬ ljici nastopajo, ali pa pesmi, ki jih pojejo gledalci. S petjem lahko povežemo tudi mnoge razgovore in opa¬ zovanja. Kadar otrokom prinesemo v vrtec kakšno žival, je to zanje praznik. Ob tem, ko muco, zajca ali piščanca nežno gladijo, naj še zapojejo. Lahko se dolčeno pesem naučimo v ta namen. Včasih lahko pojemo tudi med likovno zaposlitvijo. Skratka: Pesem naj preveva otrokov dan! Skrbeti za pravilno intonacijo je ena izmed najpomemb¬ nejših nalog vzgojitelja pri petju pesmi. Vemo, kako škodljivo je, če otroci pojejo v legah, ki so zanje prenizke. Priložnostno petje Pred vsakim petjem pesem intoniramo 5 Otrok in glasba 65 Petje brez predhodne intonacije je napaka, na katero kaj pogosto naletimo. Včasih celo vzgojitelj pesem namenoma intonira nekoliko niže, ker to bolj ustreza njegovi glasovni legi, pri tem pa se ne zaveda, kakšno škodo s tem povzroča. Pred vsakim petjem moramo pesem intonirati. Zato mora imeti vsak vzgojitelj v svoji igralnici uglašen melodični in¬ strument. (Za to lahko rabimo blokflavto, instrumente s plo¬ ščicami, orglice, melodiko itd.) Otroci bodo laže začeli peti v pravi višini, če jim je vzgo¬ jitelj tudi zapel začetni ton. Otrokom starejše skupine in morda tudi otrokom srednje skupine obrazložimo, zakaj ne pričnemo peti kar tako, temveč vedno prej ugotavljamo, kako visoko bomo začeli. Otroke starejše skupine celo že navajamo, da skušajo sami po posluhu zadeti začetek v pravi višini. Takšno iskanje — intoniranje po posluhu — lahko čisto namerno organizi¬ ramo, otroci lahko v tem med seboj tekmujejo. Posamezni otrok dobi nalogo, naj skuša v pravi višini začeti določeno pesem. Z melodičnim instrumentom preverjamo, komu je to uspelo. Zanimivo je spremljati otrokovo napredovanje na tem področju. Če pred vsakim petjem zares dosledno intoniramo zače¬ tek, se otroci na to tako navadijo, da nas sami opozarjajo, če na to slučajno pozabimo. Peti začnemo Otroke navajamo na to, da vsi obenem začno peti; ven- brez »tri-štiri« dar se pri tem izogibamo otrokom povsem nerazumljivemu štetju dob pred samim začetkom. Znak za začetek jim nakažemo z vzmahom roke in z gi¬ bom glave, pa seveda s tem, da sami začnemo peti. 66 Instrumentalna spremljava otroške pesmi Če otrokovo petje spremljamo z ustreznim instrumen¬ tom, je to lahko prijetna popestritev, poživitev in obogati¬ tev. Otrokom je všeč, da jih vzgojitelj spremlja. Instru¬ mentalna spremljava je lahko koristna melodična opora petju. Petje spremljamo zlasti 'takrat, ko otroci pesem že po¬ jejo, včasih pa tudi med usvajanjem. Spremljamo vso skupino otrok, ki poje, ali posamez¬ nega pevca ali manjšo skupino pevcev. Malčke spremljamo predvsem takrat, ko jim pri petju še kdo pomaga, npr. ne¬ kaj dobrih pevcev iz starejše skupine ali varuh. Za spremljavo nam lahko služi samo uglašen melodični instrument. Prav gotovo sta med vsemi instrumenti na prvem mestu klavir in kitara. Lahko priučljivi so različni instrumenti s ploščicami: ksilofon, metafori in zvončki. Njihova zvočna barva se lepo prilega otroškim glasovom. Med lahko priučljive instrumente lahko uvrstimo tudi blokflavto. Ta instrument je lahko prenosljiv, zato je nepo¬ grešljiv na sprehodih, v otroških kolonijah in sploh pri vsa¬ kodnevnem petju. Igra nanjo otroke pomirja. Lepo se prilegajo otroškim glasovom strunska glasbila: citre, otroške citre. Otroške citre, ki so zelo tihe, ustrezajo bolj kot za spremljavo cele skupine, ki poje, spremljavi po¬ sameznega pevca. Harmonika je precej glasen instrument. Ima prodoren in nekoliko hreščav zvok. Bolj kot za notranje prostore ust¬ reza za spremljavo petja na prostem. Zaradi svoje zvočne barve ustreza le za spremljavo veselih, poskočnih in korač- niških pesmi. Nevešče in preglasno igranje na harmoniko v majhnih prostorih lahko otroke razburja, hkrati pa jih na- Va ja k preglasnemu petju. Podoben zvok kot harmonika imajo orglice, le da zve¬ nijo dosti bolj tiho. Ker vsak posamezni instrument igra le v enem samem duru, je priporočljivo kupiti D-dur orglice, saj je večina otroških pesmi pisana prav v tem duru. Tudi melodika je po zvoku nekoliko podobna harmoniki, vendar bolj pojoča, ker jo napajamo z lastno sapo. Električni harmoniji so zelo različne kvalitete, zato mo- ra mo biti pri uporabi previdni. Ha izbiro posameznega instrumenta vplivata vsebina in Značaj pesmi. Izbira instrumenta 5 * 67 Kratko zveneči zvoki ksilofona, ki so lahko ostri, pro¬ dorni in šklepetajoči, če uporabljamo lesena tolkalca; ali malo mehkejši, malo bolj polni in manj prodorni pri uporabi klobučevinastih tolkalc, ustrezajo predvsem pesmim, ki pri¬ povedujejo o nečem bolj poskočnem, hitro se gibljivem ali kopitljajočem. S ksilofonom spremljamo pesmi o konjičih, zajcih, vevericah, osličih, ježih, kobilicah, škratih, pajacih, o žogah itd. Metalofon ustreza počasnim in spevnim melodijam. S svo¬ jim žametnim, polnim in dolgo zvenečim zvenom ustreza uspavankam, zelo spevnim pesmim, pesmim o muckah, lisi¬ cah, pesmim o zvonovih in podobnem. Malo svetlejši in ostrejši zveni sopranskih in altovskih zvončkov ustrezajo pesmi o malih živalih: o pikapolonici, o metulju, o čebelici in o drugih; pa pesmim o zvončkih, vijoli¬ cah, o drobnih snežinkah, o dežju, o urah, o soncu itd. Blokflavta se prilega pesmim o kukavicah, sinicah, kosih, prepelicah, pesmim o gozdu, o pomladi, o potoku ali vetru ipd. Zelo nežni zvok otroških citer bi se prilegal pesmi o paj¬ ku, čričku, mravljah ipd. S klavirjem lahko spremljamo vse pesmi, saj zmore drobno in visoko žgoleti v pesmih o ptičih in metuljih, ali nizko brundati v spremljavi pesmi o medvedu, zmore biti živahen kot potoček, pa nežen, mehak in speven v uspavan¬ kah in kratko odrezav v spremljavah k pesmim o škratih. Tudi s kitaro lahko spremljamo večino pesmi. Če imamo v ustanovi tudi harmoniko, jo bomo izbrali za spremljavo k veselim pustnim pesmim, pa za koračnice in vesele poskočnice, zlasti še takrat, kadar bomo te pesmi peli zunaj. Seveda pa s tem ni mišljeno, da nas vsebina in karakter pesmi omejujeta pri izbiri instrumentov, npr.: s ksilofo¬ nom je moč spremljati tudi pesmi s spevno melodiko ali z zvončki poskočne pesmi, z melodiko celo uspavanko ipd. Na izbiro posameznega instrumenta lahko vpliva število pevcev. Drugačna bo izbira instrumenta, če želimo spremljati po¬ sameznega otroka, manjšo skupino pevcev, ali vse otroke od¬ delka. 68 Kako preprečujemo, da bi otroci peli zanje neprimerne pesmi Če bomo otroka, ki poje popevko ali narodno-zabavno vižo, odobravajoče poslušali, ker pač celo popevka iz otroš¬ kega grla prijetno zveni, potem tega ne bomo nikoli zavrli. Najprimerneje je, da pevca čimbolj neopazno preusmerimo h kakšni drugi ustreznejši pesmi ali sploh h kakšni drugi pri¬ vlačni dejavnosti. če se otroci starejše skupine želijo namerno uveljaviti s popevanjem popevk, potem jim obrazložimo, da za otroka ni vse tisto, kar je za odrasle. Kot ne more otrok za vrtec obuti očetovih ali maminih čevljev, tako tudi ne more peti istih pesmi kot odrasli. Mislim, da mi tega ni treba poudarjati, da v ustanovi popevk nikoli ne poslušamo. Posredno lahko izpodrivamo popevko na dva načina: Prvič otrokom posredujemo čimveč privlačnih pesmi — ne enoličnih, ampak ritmično razgibanih, s privlačnimi besedili. Če namreč otrok pozna in zna dovolj takih pesmi, ga popevke kljub ritmični privlačnosti ne bodo pritegnile. Druga posredna pot prepričevanja vodi preko osvešča¬ nja staršev. Staršem obrazložimo, kaj na otrokov glasbeni razvoj ugodno in kaj neugodno vpliva. Iz lastnih izkušenj vem, da so starši za pošteno in utemeljeno svetovanje ne samo dovzetni, ampak celo hvaležni. S tem ni rečeno, da starši ali vzgojitelji ne bi smeli gojiti simpatij do te zvrsti glasbe ali da bi morali preprečiti otroku sleherni stik z glasbo. Pri osveščanju staršev si lahko pomagamo tudi s sestav¬ kom: Je res, da otrok lahko posluša Mozarta, v priročniku Rad imam glasbo; in s priročnikom: kako približamo otro¬ kom glasbo. 69 : - Kaj želimo doseči pri petju Radi bi ohranili naravno ravnovesje med ustvarjalnim in poustvarjalnim petjem; da se to v otroku prisotno ravno¬ vesje ne bi zaradi nas prevesilo k poustvarjalnemu petju. Da bi otrokom dali vsaj vse pogoje za ustvarjalno petje in da bi začutili, koliko veselja naredijo vzgojitelju s tem, če mu sami od sebe zapojejo izmišljarijo. Pri poustvarjalnem petju si predvsem želimo, da bi otroci doživeto peli, da ne bi nikoli kričali ali lajnali, ampak peli s srcem, peli takrat, ko je v njih želja po petju in bližina do stvari, ki jo pesem opeva. Radi bi, da bi intoniranje pred vsakim petjem pojtala vkoreninjena navada. Tudi to, da v vrtcu ne pojemo zabavnih viž in popevk, naj bi postala sama po sebi delujoča navada, o kateri spre¬ govorimo tudi s starši, katerim razložimo njen globlji pomen. Radi bi, da bi petje pritegnilo vse otroke; da tistim s slabše razvitim melodičnim posluhom ne bi nihče jemal ve¬ selja do petja s tem, da bi jih osveščal o njihovem primanjk¬ ljaju, kajti njim je petje še bolj potrebno kot drugim. Želimo si, da bi otroci zares peli, da ne bi kar naprej samo usvajali in usvajali cele grmade pesmi s preveč bese¬ dami, pri tem pa sploh ne bi prišli do petja, ker ne bi uteg¬ nili nobene pesmi do kraja usvojiti in utrditi. Otroka veseli pravo petje, tako, ki je brez spominskih lukenj. Radi bi iz otrok naredili zanesene pevce, ki jim niso odveč uvajalne dihalne, glasovne in intonacijske vaje, saj si želijo, da bi čim lepše peli, da bi vsi obenem začeli, da ne bi sekali besed in glasbene misli... da bi peli kot eden. 70 Poslušanje glasbe Kakšno glasbo posluša predšolski otrok: — vokalno — instrumentalno. Izbira vokalne glasbe Poslušanje vokalne glasbe je za otroke navadno prvi stik z glasbo. Za poslušanje vokalne glasbe izbiramo dve vrsti pesmi: Pesmi, ki jih otroci že poznajo.in jih sami pojejo. Otroci radi poslušajo tisto, kar jim je znano. Tako kot radi v nedo¬ gled poslušajo poznane pravljice in zgodbe, tako tudi radi prisluhnejo vzgojitelju, če jim zapoje pesem, ki jo znajo sicer tudi sami peti. Včasih je lepše poslušati kot peti. ® Pesmi, ki so otrokom neznane. Segamo po tistih pe¬ smih, ki so za otroke pevsko prezahtevne — to so pesmi, ki imajo prevelik melodični razpon ali prezahtevno melodiko (razpeti, široki intervali, kromatika, modulacija) ali pa so predloge in imajo prekomplicirano formo — po vsebini in po besedilu pa ustrezajo otrokovim zmogljivostim. Med ljud¬ skimi in umetnimi otroškimi pesmimi najdemo veliko takih. Poleg pesmi, ki so za otroke pevsko prezahtevne, izbi¬ ramo neznane pesmi za poslušanje tudi med tistimi, ki bi jih otroci sicer zmogli peti, pa jih za to leto nismo načr¬ tovali. — Določeno pesem za poslušanje lahko izberemo zaradi njene umetniške vrednosti; — ali zato, ker zbuja v otroku močna čustvena doživetja; — ali pa pesem izberemo zato, ker iz izkušenj vemo, da bo otrokom všeč; — velikokrat izberemo določeno pesem zato, ker nam nudi priložnost povezovanja s kakšno drugo dejavnostjo; — ali zato, ker z njo uresničujemo določeni smoter. Za priložnostno poslušanje izbiramo pesmi, ki ustrezajo določeni priliki. 3. Izmišljanje. Otrokom pojemo pesmi, ki si jih sproti izmišljamo. V oddelkih 2—3 in 3—4-letnih otrok lahko večino tistega, kar želimo otrokom povedati, povemo pojoče. Izbira 71 Izbira instrumentalne glasbe V živi izvedbi posredujemo otroku dve vrsti instrumen¬ talne glasbe: 1. instrumentalne izvedbe otroških pesmi, 2. instrumentalne skladbe. 1. Instrumentalne izvedbe otroških pesmi Prehod od poslušanja petja k poslušanju instrumentalne glasbe so instrumentalne izvedbe otroških pesmi. Izvajamo predvsem melodije otrokom poznanih pesmi. V dolčenih pri¬ merih lahko igramo tudi melodije neznanih pesmi, npr.: za pustni maškeradni ples igramo melodije veselih ljudskih pe¬ smi, za uspavanje zaigramo lahko melodije neznanih uspa¬ vank ipd. Melodije pesmi lahko izvajamo na več različnih načinov: Enoglasna Z melodičnim instrumentom izvajamo nespremenjeno izvedba melodijo pesmi. Kljub temu da otroci instrumentalne izvedbe pesmi samo poslušajo, je prav, da ohranimo isti tonovski način, v kate¬ rem sicer pesem pojemo. Otrokom lahko izvajamo melodije znanih pesmi tudi tako, da jih namenoma malo spremenimo — okrasimo. Delno lahko spremenimo ritem in melodijo, vendar le do take mere, da ostane melodija še spoznavna. Npr. z blokflavto lahko zaigramo melodijo pesmi Pleši, pleši črni kos takole preoblikovano — okrašeno s trilčki (tr) in predložki: Večglasna Kadar otrokom izvajamo instrumentalne skladbe in me- izvedba lodije znanih pesmi na klavirju ali na instrumentih s plošči¬ cami, potem navadno ne izvajamo melodije samo enoglasno, temveč v obliki dvo- ali večglasne skladbe. Pri tem moramo paziti, da drugi glas ne prekrije melo¬ dije pesmi. 72 2. Instrumentalne skladbe Kakšne instrumentalne skladbice ustrezajo predšolskemu otroku? Pri izbiri instrumentalnih skladb za predšolskega otroka smo precej omejeni, saj vemo, da predšolski otrok ne more biti dolgo osredotočeno pozoren; to pa zahteva vsako pravo poslušanje glasbe. Zato moramo biti pri izbiri skladb najprej pozorni na dolžino skladbe. Skladba ne sme biti dolga! To zahtevo je težko natančno opredeliti in določno izraziti z ust¬ rezno mersko enoto. Najprimerneje je dolžino izraziti s časovnimi merami. — Skladbe za otroke mlajše skupine naj ne trajajo dalj kot 30, največ 40 sekund. — Skladbe za otroke srednje skupine trajajo 30—40 se¬ kund, do ene minute. Skladbe za otroke starejše skupine trajajo 35, 45 sekund pa tudi minuto in pol do dveh minut. Kot vidimo, so te navedbe o trajanju in dolžini izražene v zelo širokih mejah. Bolj natančno se dolžine skladb ne da določiti, ker niso za poslušalca vse enako zahtevne, otrok ne¬ katerim skladbam laže sledi kot drugim. To je odvisno od njihove vsebine, kompozicijske tehnike, od njihove oblike in tudi od tega, čemu so namenjene: samo poslušanju ali mor¬ da poslušanju in hkratnemu gibanju. Poleg tega, da skladbe ustrezajo otroku po svoji dolžini, morajo biti tudi ustrezno oblikovane. Otroku namenjene skladbe naj imajo poudarjeno melodiko ali poudarjeno rit¬ miko. Izmed elementov, ki skupno sestavljajo glasbeni lik — skladbo, otrok najprej dojame ritem ter melodijo, zato je na to tudi najbolj pozoren, teže sledi harmoniji in harmonske¬ mu razpletanju. Otrok tudi ni sposben slediti večjim samo¬ stojnim melodijam in njih prepletanju. Skladbe naj imajo izrazit značaj, kar bo otroku poma¬ galo pri zapomnitvi. Glasbeno delo ima svojo lastno glasbeno vsebino, to iz¬ raža z obliko in s svojimi specifičnimi izraznimi sredstvi absolutna glasba ali pa izraža še konkretno izvenglasbeno vsebino, to so programske skladbe. Izvenglasbena vsebina je lahko omejena zgolj na izražanje osnovnega razpoloženja, na¬ kazanega v naslovu, imamo pa tudi programske skladbe, kjer glasbeni tok natančno sledi nakazanemu programu. Med skladbicami za predšolskega otroka najdemo veliko drobnih programskih skladbic. Med njimi so takšne, ki imajo v naslovu nakazano le osnovno razpoloženje, in take, pri ka¬ terih pride izvenglasbena vsebina bolj konkretno do izraza. Predšolskim otrokom izvajamo absolutna in programska glasbena dela. Dolžina instrumentalne skladbe Pomembna sta ritem in melodija Absolutna in programska glasba 73 Največ ustreznih skladbic najdemo v tehle zbirkah: — Kresnice in metulji, zbirka lahkih klavirskih skladb avtorjev raznih narodnosti, zbrala in uredila M. Nograšek, DZS 1978. — Otroške skladbice za klavir, M. Bonsack-Kalan. To so sorazmerno lahke skladbice, pa vendar domiselne in žive. Pozna se jim, da jih je napisala pedagoginja, ki dobro pozna otroka — njegov svet, in ve, kaj mu ustreza. — Trinajst otroških, E. Ulaga. Ustrezajo predvsem kraj¬ še skladbice v začetnem delu zbirke. — Škratje stopicajo, K. Jeraj. Skladbe so primernejše za spremljavo h gibanju kot pa poslušanje. — Prvi koraki (zvezek 1 a). To je zbirka nezahtevnih otroških skladb različnih avtorjev. — Pogumno naprej, 1. zvezek. V primerjavi z zbirko Prvi koraki so skladbe malo zahtevnejše. Med skladbami je kar precej takšnih, ki ustrezajo poslušalcu, predšolskemu otroku. — Male skladbe mojstrov 17. do 19. stoletja. Tudi v tej zbirki je nekaj skladb, ki jih lahko izvajamo predšolskemu otroku. — Slovenske klavirske skladbe za mladino, I. album A. — Mini Maxi, J. Štuhec. — Vesele note, Tomšič. — Začetne klavirske šole, Kršič, Dekleva, Ruska klavir¬ ska šola... — Skladbe za. male in velike instrumente, M. Voglar. Otrokom izvajamo tudi skladbe, ki jih sami ustvarimo. Ustvarimo lahko skladbe za blokflauto, za zvončke, za ksilo¬ fon ali za klavir, kitaro ipd.; ustvarimo pa lahko tudi skladbe za različne male instrumente, npr. skladbo za tri različno uglašene žeblje ali cevi, skladbo za večstrunsko brenkalo, skladbo za paličice, za velik glavnik ipd. 74 Instrumentalna glasba na ploščah in na kasetah S plošč, magnetofonskega traku ali kasete otroku pred¬ vajamo glasbo v različnih sestavih: solistično, “komorno, orkestralno. Izbiramo: glasbena dela, namenjena otrokom, glasbena dela različnih glasbenih stilnih razdobij, name¬ njena odraslemu poslušalcu. Plošč z instrumentalnimi glabenimi deli, namenjenimi otrokom, ni prav veliko; in ker izbiramo med ploščami do¬ mače in tuje produkcije, je stanje tudi zelo spremenljivo. Zato bi bilo prav, da se vzgojitelj sam večkrat nameni v pro¬ dajalne plošč, tako bo še najbolj gotovo odkril kakšno dobro in otrokom ustrezno ploščo ter z njo obogatil diskoteko v VVO, ki morda že vsebuje tele plošče: Klavirske skladbe za. mladino Na tej plošči je 12 mladinskih skladb za klavir dveh slo¬ venskih skladateljev: M. Lipovška in P. Šivica. Pleši pajacek, pleši (M. Voglar) Na plošči sta poleg otroških pesmi tudi dve instrumen¬ talni suiti, od katerih obsega vsaka po 8 kratkih instrumen¬ talnih skladb v izvedbah različnih manjših instrumentalnih sestavov. Čudežna pesmica (slikanica s plošče) Na plošči je 12 skladbic, v katerih kot solistični instru¬ menti nastopajo violina, klarinet, harfa, flavta, klavir, kon¬ trabas, rog, bobni in trobenta. Peter in volk (glasbena pravljica S. Prokofjeva) Plošče s klavirskimi skladbami za otroke, na njih se naj¬ pogosteje pojavljajo tale dela: B. Bartok: Klavirske skladbe za otroke; C. Debussy: Otroški kotiček; R. Schumann: Otroški prizori, Album za mladino. Plošče z instrumentalnimi skladbami za otroke sklada¬ telja C. Orffa: Plesna suita, Pomladni plesi, Živalski plesi in druge skladbe. Glasbena dela, namenjena otrokom 75 Glasbena dela, namenjena odraslim poslušalcem Med dobrimi glasbenimi deli je veliko takih, ki jih lahko bodisi v celoti, po posameznih stavkih ali v obliki zaokro¬ ženih odlomkov predvajamo predšolskemu otroku, npr.: 0. Messiaen: Eksotične ptice; B. Bartok: Plesna suita, Glasba za godala, tolkala in če- lesto; P. Hindemith: Simfonične metamorfoze na temo C. M. von Webra; B. Britten: Preprosta simfonija; 1. Stravinski: Petruška, Žar ptica; O. Respighi: Ptice (suita); M. Musorgski: Slike z razstave; E. Grieg: Per Gynt; C. Saint Saens: Živalski karneval; G. Bizet: Otroške igre (suita), Suita k Arležanki; P. I. Čajkovski: Hrestač (baletna suita); A. Dvorak: 8. simfonija in 9.; B. Smetana: Vltava; R. Schumann: Otroški prizori; L. van Beethoven: Pastoralna simfonija; W. A. Mozart: Baletna glasba k pantomimi Les petits Riens, Mala nočna glasba. Nemški plesi, Variacije na otroško pesem »AU VOUS DIRAI-JE MAMAN«; J. Haydn: Otroška simfonija; J. S. Bach: Orkestralne suite (3), predvsem v h-molu, Brandenburški koncerti (6); D. in A. Scarlatti: Skladbe za čembalo (sonate); F. Couperin: Skladbe za clavecin; A. Vivaldi: Koncerti za piccolo in orkester, Koncert za mandolino in orkester, Letni časi. Plošče z instrumentalno glasbo potujočih muzikantov srednjega veka, npr.: Musič of the Minstrels. Plošče z originalno glasbo črnskih in indijanskih plemen. Klasična indijska glasba, plošča China, plošča: Glasba z otoka Bali idr. Plošča: Plesna glasba od Bacha do bartoka. Plošča: Mali koncert na čembalu (izvaja M. Horak). Lr p Zavedamo se, da je najbolje, če skladbo poslušamo v ce¬ loti, se pravi v takšni obliki, v kateri si jo je skladatelj zamislil. Pogosto pa so skladbe v celoti za predšolskega otroka predolge in smo jih zato prisiljeni skrajšati. Preden se tega lotimo, se moramo dodobra seznaniti z oblikovnimi značilnostmi glasbenega dela, ki ga želimo skrajšati, da bomo izbrali tisti način krajšanja, ki bo izbra¬ nemu primeru najbolj ustrezal, s katerim ga bomo najmanj prizadeli. Pri cikličnih skladbah, še predvsem pri večstavčnih sui¬ tah (pri divertimentnih, pri krajših simfonijah in koncertih) lahko delo skrajšamo tako, da poslušamo en sam stavek \ 76 Nekatera predklasična dela, npr. skladbe za čembalo D. in A. Scarlattija, F. Couperina, J. P. Rameauja idr. lahko skraj¬ šamo tako, da pri presnemavanju na magnetofonski trak opustimo nekatera ponavljanja, ki so v teh skladbah zelo pogosta. Pri daljših skladbah se odločimo za predvajanje odlom¬ kov. Ta poseg je najbolj zahteven in tudi najbolj odgovoren. Pri oblikovanju naj ne odloča čas, ampak predvsem glasbena oblika. Vsak odlomek mora delovati kot zaključena glasbena celota._ Na nekaterih kasetah za poslušanje glasbe so glasbena dela že ustrezno skrajšana. Rad imam glasbo, 6 kaset z instrumentalno glasbo in Kasete za s 4 glasbenimi pravljicami. Izbrala in oblikovala M. Voglar; poslušanje Lepo je pomlad na svet, M. Voglar; Bibe v avtošoli, glasbe M. Voglar; Cicibanove urice, več kaset; Se glasba lahko smeji, M. Voglar. 77 Priprava otrok na poslušanje Priprava prostora Uvajalne vsebine Prostor uredimo tako, da bo otrokom olajšano poslu¬ šanje in bo s tem, ko je drugače urejen, tudi zbujal zani¬ manje za poslušanje. Prostor nekoliko zatemnimo, saj je v mraku laže zbrano poslušati kot v svetlem, sončnem pro¬ storu. V mraku tudi laže mižimo, glasbo pa najbolje slišimo, če poslušamo miže. Stole razporedimo tako, da bodo otroci lahko čimbolj sproščeno poslušali. Stole nekoliko razmaknemo, da otroci pri poslušanju ne bodo motili drug drugega. Če poslušamo v obliki ustvarjalne igre Koncert, potem bomo prostor uredili kot koncertno dvorano: stole lahko razpostavimo v krogu z odrom v sredini ali pa jih razporedimo v več vrst z vmes¬ nim prehodom in odrom spredaj. Še boj imenitno bo. če stole oblazinimo s krpicami iz lutkovnega kotička ali z blazi¬ nami z ležalnikov. Otroke skušamo med poslušanjem izolirati od raznih zunanjih zvokov, zato zapremo okna in opozorimo vzgojitelje drugih odelkov, naj nas ne motijo. Če imamo v ustanovi poseben prostor za glasbene, ritmično gibalne in po¬ dobne zaposlitve, potem prostor za poslušanje pripravimo že vnaprej, sicer pa ga pripravimo pred poslušanjem skupaj z otroki. Pred poslušanjem prostor dobro prezračimo, v pro¬ storu ne sme biti preveč toplo. Pri preoblikovanju prostora ne smemo pretiravati, ker , bi otroka preveč novega lahko motilo. Npr.: če vzgojitelj v želji, 3a“5i ustvaril ža~pdsliišanje "glasbe čimbolj intimno vzdušje, zatemni prostor, na klavir pa postavi dve sveči, bi vse to lahko otroke tako očaralo, da bi med igranjem opa¬ zovali plapolanje sveč, namesto da bi zbrano poslušali. Ko vzgojitelj išče možnosti za novo, privlačnejšo ureditev pro¬ stora, naj vnaprej premisli, kako bodo nameravane spre¬ membe delovale na otroke. Vzdušje za poslušanje glasbe lahko ustvarimo s pripove¬ dovanjem kratke zgodbe ali pravljice. Zgodba ali pravljica mora biti dovolj kratka in preprosta, imeti mora posred¬ niško vlogo — uvajati mora poslušanje glasbe. Na primer skladbico Možek koraka M. B. Kalanove uvedemo takole: Mojca je imela bratca Andrejčka, ki je bil še tako majhen, da ni znal sam hoditi. Mojca je obiskovala glasbeno šolo, kjer se je učila igrati klavir. Tam se je nekega dne naučila igrati skladbico Možek koraka. Ko je prišla domov, je to skladbico zaigrala bratcu Andrejčku. In kaj se je zgodilo? Andrejček se je najprej skobacal na vse šitiri, nato pa se je ob stolu vzdignil, se spustil in prav na široko odkoracal kar po sredi 78 sobe naravnost h klavirju in pri tem pel: »Ba, ba, ba.« Tako je Andrejček shodil ob tejle skladbi, poslušajte. Napoved glasbenega dela je najpogostejša uvajalna vse¬ bina. Napoved je lahko zelo kratka in se omejuje samo na naslov skladbe, lahko pa je tudi bolj obsežna, npr.: »škrat Katopotajo, o katerem sem vem že večkrat pripovedovala, si je kupil gramofon in plošče. Ob zimskih večerih so škrati posedli okoli gramofona in poslušali glasbo, zelo radi so po¬ slušali skladbo z naslovom ...« Napoved Poslušanje lahko uvedemo s pesmico. Izberemo takšno Pesem pesem, ki ima podobno vsebino kot skladba, ki jo bomo po¬ sredovali. Npr. pred poslušanjem skladke Zajček zapojemo pesem Zajček. Poslušanje lahko uvedemo z razgovorom, npr. pred po- Razgovor slušanjem skladbice. Petelinčkova koračnica se pogovarjamo o petelinu. Pogovarjamo se tudi o glasbi, o poslušanju, o instru¬ mentih ... Poslušanje uvedemo z uganko, npr. z besedno, z opisno, Uganka s slikovhorglbalnb ali slušno. Za slušno uganko lahko poleg ugibanja in prepoznavanja raznih zvokov iz narave in okolja izberemo tudi ugibanje in prepoznavanje pesmi po njihovi melodiji in ritmu. Poslušanje lahko uvedemo z različnimi ponazorili. Od po- Ponazorila nazoril najpogosteje uporabljamo flanelograf, slike, peskovnik in lutko pa tudi diapozitive, diafilm in epifilm. Pogosto uvedemo poslušanje z glasbeno didaktično igro. Igra Ta lahko uvede pesmico ali skladbo, ki jo bomo poslušali, s svojo vsebino. Npr.: pred poslušanjem skladbice Vlak se bomo igrali igro vlak. Igra lahko pripravlja otroke na poslu¬ šanje s svojimi nalogami. Npr. glasbene didaktične igre, pri katerih vsa povelja šepetamo ali pa otroci v popolni tišini Prisluškujejo zvokom itd., pripravljajo otroke na pazljivo Poslušanje glasbe. Nekatere glasbene didaktične igre lahko uvajajo poslušanje glasbe s svojo vsebino in s svojimi nalo¬ gami, npr. z igro Iščemo budilko uvedemo otroke vsebinsko in psihično na poslušanje skladbe Ura. Glasbena didaktična igra, ki uvaja poslušanje glasbe, mora biti kratka. Ce bi pred Poslušanjem glasbe izvajali glasbeno didaktično igro, pri ka¬ teri bi bili otroci precej časa pozorni, potem ne bi mogli dovolj pozorno slediti poslušanju glasbe. Zanimanje za poslušanje glasbe lahko zbudimo, z instru- Instrument Centom (z znanim ali neznanim). Ce otroci instrumenta še ne poznajo, potem jim ga najprej predstavimo: kako se 79 imenuje, kako nanj igramo in kako se sliši. Preden začnemo nanj igrati, naj si ga otroci dobro ogledajo. Tehnični Tudi z gramofonom, kasetofonom ali magnetofonom lahko posrednik zbudimo interes za poslušanje glasbe. Dovolj je, da tehnični pripomoček postavimo na pripravljeno mesto in že se bodo otroci zbrali okoli njega in nas spraševali, kaj bomo poslušali. Če otroci še nikoli prej niso videli gramofona, kasetofona ali magnetofona, potem moramo najprej zadostiti njihovi rado¬ vednosti in jim pokazati, kako aparat deluje. Mir in notranja Otroci naj bodo na poslušanje glasbe psihično priprav- pripravljenost Ijeni. Otroci naj bodo spočiti in umirjeni, nikakor pa ne razdivjani! Vladati mora nekakšno pričakovanje, vsi, vzgoji¬ telj kot otroci, se veselijo tega, kar bo. 80 Ali instrumentalna glasbena dela vsebinsko razlagamo Preden otroku glasbeno delo izvajamo, mu ga na nek način predstavimo ali napovemo. Pri predstavljanju glasbe¬ nih del imamo dve možnosti: ali otroke vsebinsko usmerimo ali ne. Usmeritev je lahko vsebinsko bolj ali manj določena, npr. če otroke usmerjamo v poslušanje klavirske skladbice E. Ulage Zajček takole: »Zaigrala vam bom skladbico o zajč¬ ku, ki veselo skače po gozdu. Vse je lepo in sonce sije. Kar nenadoma pride lovec. Zajček se hitro skrije, lovec ga na srečo ne opazi in gre naprej. Spet je vse lepo, lovca ni nikjer in zajček spet brezskrbno skače po gozdu,« je to čisto kon¬ kretna vsebinska usmeritev. »Zgodaj zjutraj je še, razen Mojce še nihče ni vstal. Na travi se blešči jutranja rosa. Mojca globoko vdihne ju¬ tranji zrak. Vesela je sonca, zelene trave z bleščečimi kap¬ ljicami rose in svežega zraka. Poslušajte jo, kako se vsega veseli.« (M. Bonsack-Kalan: Vesela pesmica.) »Ali se še spominjate, kako je bilo včeraj lepo na spre¬ hodu v gozdu? Zaigrala vam bom skladbico, ki je tudi zelo lepa.« V tem primeru otrok ne usmerimo več v neko izven- glasbeno vsebino, zbudimo le posebno koncentracijo po¬ sebno vzdušje fantazijske zasanjanosti, neko pričakovanje lepega, ki ni natančno opredeljeno. Kadar otroke usmerjamo v lastno iskanje vsebine glas¬ benega dela, otroke pred poslušanjem opozorimo, da bodo sami povedali, kaj so slišali. Pogosto navajanje otrok na »razlaganje« glasbe ni priporočljivo, s tem jih usmerjamo v to, da iščejo v vsaki skladbi neko dogajanje. Bolj primerno je, da otroci glasbena doživetja izpovedujejo z vsebinsko ne¬ usmerjenim, popolnoma prostim likovnim ustvarjanjem po uli ob poslušanju glasbe. — Ker želimo, da bi bile glasbene zaposlitve čimbolj pi¬ sane in zanimive, bomo preizkušali različne možnosti: glasbo ua različne načine razlagati ali ne. — Ali bomo določeno skladbo vsebinsko razlagali ali ue, je odvisno tudi od samega glasbenega dela: ali ima kon¬ kreten izvenglasbeni program ali ne; čeprav lahko tudi glas¬ beno delo s stvarnim programskim naslovom uvedemo z ne¬ stvarno usmeritvijo, in obratno. Stvarna vsebinska usmeritev Usmeritev k doživljanju narave glasbe Usmeritev k doživljanju lepega ^ Otrok in glasba 81 Na vprašanje: Ali instrumentalna glasbena dela vsebinsko razlagamo ali ne odgovarjata tudi sestavka M. Voglar: Postani ljubitelj glasbe, glasba in gibanje, v priročniku za poslušanje glasbe Rad imam glasbo, DDU, 1984. I Ali je reševanje glasbenih ugank pravo poslušanje glasbe Predšolski otroci zelo radi ugibajo in rešujejo najrazno- vrstnejše uganke; tudi glasbene uganke so pri otrocih zelo priljubljene. Nekatere glasbene uganke so takšne, da se po¬ vezujejo s poslušanjem glasbenih del, npr. če otroci ugibajo, katero pesmico vzgojitelj igra na instrument (pesem je lahko izvedena enoglasno, dvoglasno ali večglasno), katera pesmica je skrita v tej melodiji (melodija pesmi je ritmično in melo¬ dično nekoliko variirana — okrašena), katero pesem izvaja s paličicami (izvaja samo ritem pesmi, otroci izbirajo med 2 ali 3 pesmimi), katera skladba je to (skladbo izvaja v pravi ali spremenjeni instrumentaciji, izvaja lahko zgolj njeno melodijo)... Pri ugibanju otroci ne doživljajo, estetskih čustev, temveč_ d ož ivlja jo intelektualna čustva. Otroci se veselijo in navdu¬ šujejo nad tem, da so zahtevno nalogo uspešno rešili. Med ugibanjem funkcionirajo otrokove umske sposobnosti, npr. Pri ugibanju, katero pesem igra vzgojitelj, otrok silno paz¬ ljivo posluša izvajano melodijo, hkrati v sebi išče k me¬ lodiji ustrezno besedilo, ko ga najde, to dvoje združi in iz tega sklepa, za katero pesem gre. Glasbene uganke so dobra uvodna priprava na poslušanje^ ^...glasbe, so odlično sredstvo za razvijanje nekaterih umskih sposobnosti, ki so potrebne pri vsakem glasbenem delu, ne ^moremo pa glasbenih ugibanj istiti s pravim poslušanjem glasbe. Pri ugibanju se otroci ne prepuščajo glasbenemu toku, ' glasbe ne doživljajo, glasba jim je le snov za umsko delo. Glasbene uganke 'najpogosteje posredujemo v obliki glas¬ benih didaktičnih iger ali v prosti obliki, kot uvod v poslu¬ šanje glasbe, v petje pesmi ali v muziciranje z malimi in¬ strumenti. Kadar z glasbenimi ugankami uvajamo poslu¬ šanje glasbe, se omejimo na manjše število ugank, ~da bodo °troci lahko dovolj pozorno poslušali glasbo; ugibanje nam¬ reč prav tako zahteva koncentrirano pozornost kot poslu- šanje glasbe. 6 * 83 Kakšna naj bo interpretacija glasbenih del D oživljanje voka lne ali instrumentalne glasbe je v veliki meri odvisno od njene izvedbe. Vsako delo, ki ga želimo posredovati otrokom, moramo tako obvladati, da ga moremo izvesti brez napak, v ustreznem tempu, z izrazno dognano, emotivno doživeto iskreno int erpretacijo . To kajpak zahteva temeljito poprejšnjo pripravo. Najdaljšo pripravo zahtevajo instrumentalne skladbe. Pri izbiri skladbe moramo poleg interesov in zmožnosti otrok zato upoštevati tudi svoje lastne zmožnosti. Zelo nesmiselno je izbrati prezahtevno skladbo, saj kljub vsemu prizadevanju ne bo izzvenela tako, kot bi morala. Takšna skladba ne bo zadovoljila niti izvajalca niti poslušalcev. Skladbica, ki jo odberemo, nam mora biti všeč, saj jo bomo le tedaj lahko prepričljivo posredovali. Ko skladbo odberemo, jo najprej oblikovno in vsebinsko razčlenimo, usvajati pa jo začnemo šele tedaj, ko nam je zgradba skladbe jasna, ko vemo, kaj je glavna in kaj dopolnilna melodika, vemo, do kam sežejo posamezne glasbene misli, in vemo, katera med njimi je najpomembnejša, itd. Tudi na posredovanje vokalne glasbe se moramo pri¬ merno pripraviti. Razen tega, da se naučimo pesem brez napak, intonančno precizno zapeti, določimo dinamiko in agogiko, oblikujemo fraziranje, moramo pesem tudi vsebin¬ sko doživeti; le tako jo bomo zmogli emotivno iskreno inter¬ pretirati. Kadar predvajamo otrokom glasbo z magnetofona, ali kasetofona moramo poskrbeti za brezhiben magnetofonski posnetek. Dobro moramo obvladati ravnanje z Magnetofonom, da zaradi naše tehnične nespretnosti ali nebogljenosti ne na¬ stajajo med poslušanjem glasbe moteči premori. Pri predva¬ janju z gramofonom se moramo pred predvajanjem prepri¬ čati o kakovosti gramofonske plošče. 84 Uporaba tehničnih pripomočkov Vzgojitelj, ki ga otroci poznajo in imajo radi, je ne¬ dvomno za predšolskega otroka najprimernejši posredovalec vokalne kot tudi instrumentalne glasbe. Niti plošča najbolj¬ šega umetnika se ne more kosati z vzgojiteljevo tehnično sicer slabšo, zato pa živo, neposredno izvedbo. Pri živi inter¬ pretaciji glasbe otroci sprejemajo tudi izvajalčevo podoživ¬ ljanje. Prav je, da ohranjamo otrokov interes do žive glasbe, saj tako oblikujemo prihodnega koncertnega poslušalca. S tem ni rečeno, da se popolnoma odrekamo uporabi teh¬ ničnih posrednikov, narobe, tudi te pogosto uporabljamo. Pri poslušanju vokalne in instrumentalne glasbe imajo teh¬ nični posredniki sekundarno vlogo, pri poslušanju orkestralne glasbe pa primarno. Izmed vseh tehničnih posrednikov je naj uporabnejši ma¬ gnetofon in kasetofon, saj nam daje največ možnosti in naj¬ več prostosti pri uporabi. Z magnetofonom ali kasetofonom predvajamo otrokom glasbo še predvsem tedaj, kadar poslušanje glasbe povezu¬ jemo s kakšno drugo dejavnostjo ali drugo vsebino, npr.: če posredujemo glasbo ob prikazovanju diafilma, epifilma ali diapozitivov, če otroci ob poslušanju glasbe likovno ustvar¬ jajo, če se otroci ob poslušanju glasbe gibljejo. Tudi z gramofonom otrokom predvajamo glasbo. Ker se pri pogostem ponavljanju iste skladbe ali istega odlomka plošča izrabi, prihaja vse bolj do veljave kombinirana raba gramofona in magnetofona: plošče imamo v arhivu, otrokom pa predvajamo na magnetofonski trak posnete odlomke. Najbolj smo omejeni pri uporabi radijskega aparata kot posrednika glasbe. Program je vnaprej določen in neponov¬ ljiv, oddaje so vezane na določen čas. Zato odaje, za katere domnevamo, da bi utegnile v celoti ali vsaj deloma ustrezati predšolskemu otroku, snemamo na magnetofonski trak. O tem. ali bo vzgojitelj 3- do 4-letnim otrokom predvajal Poleg žive glasbe tudi glasbo s plošč ali magnetofonskega traku, se bo moral sam odločiti. Za poslušanje glasbe preko tehničnih posrednikov go¬ vori dejstvo, da so 3- do 4-letni otroci pozorni poslušalci vred¬ nih glasbenih del, in da jim morda lahko pride takšno poslu¬ šanje v navado in v notranjo potrebo, če začno dovolj zgo¬ daj poslušati. Proti uporabi akustičnih posrednikov pa govori dejstvo, da lahko otrokovo potrebo po poslušanju glasbe poteši vzgo¬ jitelj sam, saj vemo, da je za otroka živa izvedba privlačnejša. Tudi zaradi postopnosti bi kazalo prihraniti uporabo teh¬ ničnih posrednikov raje za oddelke 4- do 7-letnih otrok. 85 Poslušanje glasbe v obliki ustvarjalne igre koncert Ustvarjalno igro koncert se igramo predvsem v oddelkih 4—7-letnih otrok. Kot pred vsako ustvarjalno igro, se tudi pred to po¬ govorimo. Če se igramo prvič, potem otrokom razložimo, kaj je to koncert, kdo gre na koncert, kako se poslušalci na koncert pripravijo, kako se tam obnašajo, kdo nastopa, kako je na koncertu; da je vmes odmor, da tistim, ki na¬ stopajo, vsi ploskajo, da jim prineso rože ipd. Nato se do¬ govorimo o tem, katere vloge bodo prevzeli posamezni ptroci: vloge poslušalcev, blagajničark, garderoberk, biljeterjev in lahko tudi nastopajočih. Sledi skupno pripravljanje kon¬ certne dvorane, odra, blagajne, garderobe, vstopnic in rož za nastopajoče. Pred koncertom se poslušalci primerno ure¬ dijo. Iz skrinje, kjer imamo spravljene stare obleke, čevlje, klobuke, torbice, kravate, pentlje ipd., si sme vsak nekaj izbrati. Posebno slavnostno — ne šemasto! — se oblečejo na¬ stopajoči. če je to vzgojitelj, velja to tudi zanj. Ko so že vsi poslušalci v dvorani in zvonec prvič zazvoni, zapustijo blagajničarke, biljeterji in garderoberke svoja mesta in se pridružijo poslušalcem v dvorani. Če na koncertu nastopa samo en vzgojitelj, potem naj izbere raznolik program: lahko izvaja melodije znanih pesmi, ob lastni instrumentalni spremljavi zapoje nekaj znanih pes¬ mi, brez spremljave zapoje eno ali več neznanih pesmi, zaigra eno, dve ali več znanih otroških skladbic in nato še neznano instrumentalno skladbico. Vsako točko naj vzgojitelj napove, da otroci ne poslušajo čisto brez prestanka. Po vsaki točki naj otroci ploskajo; tudi to deluje sprostitveno. Med odmorom se lahko sprehajajo in pogovarjajo. Koncert bo še bolj privlačen in bolj pester, če bo na njem sodelovalo več vzgojiteljev, ki lahko nastopajo v solo točkah ali v majhnih instrumentalnih sestavih. Program naj vsebuje vokalne in instrumentalne skladbe, otrokom znana in neznana glasbena dela. Vzgojitelji, ki skupno nastopijo v manjši instrumentalni sestavi, izvajajo lahko ustrezne in¬ strumentalne priredbe otroških pesmi in instrumentalne skladbe, npr.: Marko skače; Zajček. Razen domačih izvajalcev lahko na koncertu sodelujejo tudi drugi, npr. učenci vzgojiteljskih ali glasbenih šol, starši idr., seveda le, če njihov program ustreza predšolskemu otroku. Otroci lahko na koncertu tudi sami nastopajo s pevskimi in instrumentalnimi točkami. Lahko tudi sodelujejo z vzgoji- 86 teljem, tako da ga spremljajo, ali skupaj izvajajo zvočno sliko. Včasih lahko povabimo na koncert, ki ga pripravimo skupaj z otroki starejše skupine, tudi otroke srednje ali celo otroke mlajše skupine. Pri takem koncertu moramo upošte¬ vati zmožnosti poslušalcev in zmožnosti izvajalcev. Na takš¬ nem koncertu se lahko vrstijo različne točke: — solistične: posamezni otroci pojejo pesmi ob vzgoji¬ teljevi spremljavi; — skupinske vokalno instrumentalne točke: nekateri otroci pojejo otroške pesmi, drugi izvajajo ritmično instru¬ mentalno spremljavo; — nastop zbora in vokalnih solistov; večja ali manjša skupina otrok poje en del pesmi, drugi del pa poje posa¬ mezen otrok; — nastop pevcev in plesalcev; ena skupina otrok poje, druga pleše; — točke posameznih instrumentalistov in manjših instru¬ mentalnih skupin: posamezni otroci lahko igrajo na instru¬ mente, ki so jih sami izdelali ali prinesli od doma; igrajo lahko tudi na instrumente s ploščicami; skupina 3—6 otrok nastopa z zvočnimi slikami npr. Ob žabji mlaki, Konjiček, Ples zamorčkov, Aprilsko vreme, Cirkuška stonoga, Bobnar¬ ska, Pojoče trobente, Vlak, Marsovčki...; — posamezni otroci lahko zapojejo tudi pesmi, ki so si jih sami izmislili. Seveda lahko poleg otrok nastopijo na takšnem kon¬ certu tudi vzgojitelji s svojimi točkami. Otroci lahko priredijo koncert tudi za svoje starše. Pri¬ merno je, če otroci z lastnim koncertom počastijo mamice za 8. marec. Tudi zaključna prireditev za starše je lahko v obliki koncerta. 87 4 blokflavta MARKO SKAČE Priredba Pavle Kalan 88 ZAJČEK in brenkalca 89 Poslušanje glasbe povezujemo z drugimi dejavnostmi Pos lušanje g lasbe pogdsto povezujemo z gibanjem, več o tem glej v sestavku M. Voglar: Glasba in gibanje v Rad imam glasbo. Poslušanje povezujemo z likovnim ustvarjanjem. Za to izbiramo predvsem instrumentalno in orkestralno glasbo. Otroci lahko likovno ustvarjajo ob glasbenem delu, ki so ga že velikokrat slišali in že usvojili, ali ob popolnoma neznanem glasbenem delu. Najprimernejše je glasbo posredovati z ma¬ gnetofonom in kasetofonom, če otroci uporabljajo mokre tehnike, potem delajo pri mizah, če pa rišejo z voščenkami, ogljem ali kredo, potem lahko delajo na tleh. Risarsko ali slikarsko tehniko, s katero otroci izpovedujejo svoje glas¬ beno doživljanje, morajo že dobro obvladati. Med ustvarja¬ njem otrok ne usmerjamo, saj želimo, da bo med njihovimi stvaritvami in glasbo čim tesnejše zveza. Glasbeno likovne zaposlitve ustrezajo predvsem otrokom starejše skupine in delno že otrokom srednje skupine, ni¬ kakor pa niso primerne otrokom mlajše skupine, saj ti niso sposobni deliti svoje pozornosti na dve različni dejavnosti. Pri literarno-glasbenih zaposlitvah je lahko delež glasbe dokaj različen: — Glasba, ki jo vključimo v pripovedovanje, ima lahko zgolj dopolnilno, popestritveno vlogo. V tem primeru je delež glasbe zelo majhen, v pripoved vključimo eno samo ali morda dve, otrokom znani ali neznani otroški pesmici ali eno sklad¬ bico. Npr. pri pripovedovanju pravljice o Mojci Pokrajculji dodamo pesem Majhna sem bila ali Sonce zgodaj gori gre, ki jo poje Mojca, ko pometa pred hišico. — Pripovedovanje lahko popestrimo z glasbo, ki je zvoč¬ no ilustrativne narave. Dogajanje lahko zvočno ilustriramo z različnimi instrumenti, npr.: prihajanje živali lahko takole zvočno ilustriramo: Prihod lisice: Izvajamo s tamburinom. S kovinsko metlico krožimo po membrani. 90 Prihod zajčka: Izvajamo z lesenimi paličicami ali orehovimi lupinicami. Prihod medveda: Udarjamo s pestjo po membrani bobna ali tamburina. Pri glasbeni pravljici je glasba pomembnejša od besedila, Glasbena glasbe je toliko kot besedila ali še več. pravljica Glasbene pravljice predvajamo otrokom mlajše, pred¬ vsem pa otrokom srednje in starejše skupine. Glasbene pravljice oblikujemo sami. Najprej izberemo preprosto, lahko razumljivo pravljico ali zgodbo. V njej naj ne bo veliko teksta, niti veliko dogajanja, pač pa veliko po¬ navljanja enakih situacij. Primerno je, da v pravljici ali zgodbi nastopajo takšne živali ali osebe, za katere lahko v glasbeni literaturi najdemo ustrezne skladbice in pesmi ali te sami ustvarimo. Uglasbimo lahko tudi ponavljajoče se verze. V obliki glasbenih pravljic lahko posredujemo takšne pravljice, ki jih otroci že poznajo. Otroci bodo dosti laže! sledili glasbeni pravljici, če bodo posamezne skladbice po-J znali že od prej. Takšno postopno pripravljanje na poslu¬ šanje glasbene pravljice bo koristno predvsem tedaj, kadar vsebuje glasbena pravljica veliko različnih skladbic. Glasbeno pravljico moramo posredovati kot neprekinjeno celoto. Med poslušanjem ne sme otrok nič motiti. Zelo ne¬ ugodno je, če vzgojitelj med posredovanjem glasbene prav¬ ljice neprestano preseda: ko pripoveduje, sedi med otroki, nato sede h klavirju pa spet med otroke in k mizi, na kateri stoji ksilofon. Najbolje je, da ima vse potrebne glas¬ bene instrumente pred seboj. j/ Glasbe in teksta ne smemo posredovati sočasno, to dvoje moramo vedno ločiti. Otroci ne smejo glasbe jemati kot ne¬ kaj postranskega. Glasbo lahko pozorno poslušajo le tedaj, ko jo oddvojimo od teksta. S tekstom lahko otroke celo opo¬ zorimo na glasbo. Otroci bodo glasbo lahko dobro poslušali 91 le tedaj, ko jo bomo vključili na pravo mesto. Vpletati glasbo med napeto pripoved ni primerno. V tem primeru jo otroci doživijo kot motnjo in oviro, ki jim preprečuje, da bi čimprej izvedeli, kaj se bo zgodilo. Če pripoved dopolnjujemo s skladbicami, ki predstav¬ ljajo glavne junake, potem te skladbice zaigramo takrat, ko se ti junaki prvič pojavijo, če glasbena pravljica vsebuje skladbe, ki odražajo različna razpoloženja, potem jih vklju¬ čimo takrat, ko bodo lahko naravno podprle otrokovo čustvo¬ vanje. Skladbica naj otroku omogoča, da čustvo, ki se je zbudilo ob doživljanju vsebine, malo globlje doživi in izživi. Glasbena pravljica ob predvajanju diafilmov, diapozitivov in epifilmov Pravljice ali zgodbe pogosto posredujemo z raznimi po¬ nazorili. Zelo dobro se prilega glasbena spremljava k prika¬ zovanju pravljic z diafilmom, z diapozitivi ali z epifilmom. V tem primeru pripovedujemo v temi, pripovedovanje sprem¬ lja barvna slika, ki sije z ekrana. Ker so otroci v temi in se med seboj ne vidijo, laže zbrano poslušajo. Ker gre pri po¬ sredovanju glasbenih pravljic ob diaprojekciji za kompleksno estetsko vzgojo, moramo zagotoviti, da bodo otroci vse tri elemente: sliko, tekst in glasbo tudi zares sprejemali. To lahko zagotovimo le s premišljenim posredovanjem. Slike, ki jih prikazujemo z diafilmom, so statične, prehodi od slike na sliko pa so dinamični. Zato v času, ko ena slika izginja z ekrana, druga pa prihaja, ni primerno otrokom posredovati še kaj drugega, na kar bi tudi morali biti pozorni. Glasbe in teksta ne izvajamo sočasno, izjema so lahko preprostejši glasbeni zvočni efekti, ki so le zvočno ilustrativne narave. Glasbeno spremljavo k diaprojekciji lahko izvajamo živo, v tem primeru je najpriporočljiveje, da prihaja izza ekrana — to je mogoče le tedaj, če pri predvajanju diafilma sodeluje več vzgojiteljev. V primeru, da posreduje glasbeno pravljico ob diafilmu en sam, je primoran vse instrumente, ki jih po¬ trebuje, razvrstiti okoli diaprojektorja. V začetku bo otroke nekoliko motilo, da prihaja glasba iz ozadja, kasneje pa se bodo otroci temu privadili in se ne bodo več obračali za zvokom. Zelo vsestransko uporaben za glasbeno ilustracijo dia¬ filmov, epifilmov in seveda tudi za navadne glasbene pravljice je človeški glas. Glas lahko uporabljamo tudi tako, da melo¬ dije izvajamo brez besedila. Melodijo pojemo z ustreznimi, ponavljajočimi se zlogi in to podpremo z ritmično sprem¬ ljavo. Tako lahko z zelo preprostimi sredstvi oblikujemo skladbice, ki ustrezno obogatijo pripoved. Za vzgojitelja, ki mora pri posredovanju glasbenih pravljic ob dia- ali epipro- jekciji hkrati ravnati s projektorjem, govoriti tekst in še izvajati glasbo, bodo takšne vokalno instrumentalne skladbice dosti laže izvedljive kot izvajanje pravih instrumentalnih skladbic. 92 Primer preproste vokalno instrumentalne skladbe za ene¬ ga izvajalca: KONJIČEK Dramatizacija pravljic ali zgodb je dosti bolj privlačna, Poslušanje če jo spremlja glasba. Navadno spremljamo le dramatiza- glasbe cijo tistih pravljic ali zgodb, ki smo jih otrokom posredo- povezujem vali kot glasbene pravljice. Seveda lahko spremljamo tudi z dramatizacijo dramatizacijo drugih pravljic, v tem primeru izvajamo pri dramatizaciji otrokom že znane sladbe ali pesmi. Z glasbo spremljane dramatizacije so otrokom všeč, zato si jih želijo večkrat ponavljati. Takšno dramatizacijo lahko nato otroci prikažejo staršem bodisi na roditeljskem sestanku ali na sklepni prireditvi ali mamicam za 8. marec. 93 Priložnostno poslušanje glasbe Poleg pripravljenega poslušanja pogosto uvajamo tudi priložnostno poslušanje glasbe. Velikokrat pride do prilož¬ nostnega poslušanja na pobudo otrok. Otroci si zaželijo, da bi jim zapeli kakšno pesem ali jim kaj zaigrali. Vse take otro¬ kove pobude in želje moramo upoštevati in jim zaželeno po¬ sredovati. Le v tem primeru se bo v otrocih živo ohranila želja: določeno razpoloženje izživeti z glasbo. Otroci si ne želijo poslušati nekaj nedoločenega, ampak si pogosto izbi¬ rajo glasbo smiselno, intuitivno si izberejo svojemu razpolo¬ ženju ustrezna glasbena dela. Npr. triinpolletna deklica je zbolela. Tisti dan je želela poslušati popolnoma druge pesmi kot sicer: Uspavanko je hotela slišati kar petkrat zapored, ničkolikokrat pa je želela slišati tudi pesmico o malem zvonč¬ ku, ki je zbolel in dobil gripo. Ni pa hotela slišati niti ene od drugih, njej sicer dosti bolj priljubljenih pesmi. Otroci si pogosto želijo poslušati glasbo, preden po kosilu zaspijo, ali popoldne, ko jih je še prav malo v skupini ali na sprehodu v gozdu, včasih pa tudi pri individualnih zapo¬ slitvah. V primeru, če otroci ne dajo pobude sami, naj jo da vzgojitelj. Za poslušanje glasbe naj izkoristi vsako pri¬ ložnost. Z ustrezno glasbo naj pestri in bogati otrokov dan! 94 Kaj želimo doseči pri poslušanju glasbe V otrocih želimo zbuditi, poglabljati in oblikovati željo po poslušanju glasbe. Radi bi dosegli to, da si bodo otroci sami zaželeli slišati posamezno pesem ali skladbico, da nas bodo spontano prosili, da jim kaj zapojemo ali zaigramo. Otrokom želimo oblikovat j sposobnost' poslušanja. Otro¬ ci naj p azljivo poslušaj o. Želimo, da bo pazljivo poslušanje glasbe prešlo otrokom v navado, da bodo vsako glasbeno delo pazljivo poslušali. Otroci naj sami ločijo, kdaj jim do¬ ločeno glasbeno delo — pesem — pojemo za poslušanje, ta¬ krat naj ne pripevajo. Spoznajo naj, da v primeru, če hočdmo glasbeno delo zares dobro slišati, ne moremo ne peti ne igrati ne uganjevati ali govoriti: In da najbolje poslušajo, če mižijo. Pred vsakim poslušanjem moramo ugotoviti ali so otroci psihično na to pripravljeni. Če se nam zdi, da otroci glasbi ne bodo mogli pozorno slediti zaradi določenih dogodkov ali zunanjih motenj, zaradi pričakovanja, zaradi razigranosti ipd., potem je priporočljiveje zamišljeno poslušanje glasbe pre¬ staviti na ugodnejši čas. Med poslušanjem otrok ne motimo z vprašanji. Radijskega aparata, gramofona ali magnetofona ne sme¬ mo vključiti takrat, kadar glasbe ne bomo pozorno poslušali, npr. vključiti radio v času jutranjega zbiranja otrok, ko je v prostoru že brez tega dovolj ali celo preveč glasno, je po¬ polnoma neprimerno. Tako otroke navajamo, da glasbo spre¬ jemajo kot nekaj postranskega, nekaj, kar je najbolje pre¬ slišati, in kvarimo navado pozornega poslušanja glasbe, na¬ vado napetega prisluškovanja zvokom iz okolice. Zato smemo glasbo otrokom predvajati samo v popolni tišini, ko smo se Prepričali, da jo bodo otroci pozorno spremljali. S tem da otrokom razvijamo pazljiv odnos do glasbe, jim posredno oblikujemo tudi primeren odnos do izvajalcev glasbe, kar je vsekakor tudi pomembno. Z glasbo želimo otroke čustveno razgibati, vplivati na njihovo čustveno občutljivost. Otroci naj glasbo (doživljajo, glasba naj jih čustveno prevzame. Želimo si, da bi otroci po Poslušanju kdaj popolnoma obnemeli in se samo sprošču¬ joče pretegnili ali potihoma šepnili: »Ta pesmica je naj¬ lepša.« »Zaigraj še enkrat!« Otroci naj nekaj vrednih glasbenih del usvojijo. Ta dela na j ne samo dobro spoznajo, temveč tudi v sebi ohranijo. Poslušanje glasbe je dosti bolj celovito in poglobljeno, če Radi poslušajo Pozorno poslušajo Glasbo doživljajo Nekaj vrednih glasbenih del usvojijo 95 poslušamo delo, ki ga že poznamo in ga ob poslušanju lahko v sebi reproduciramo. Bolj ko dobro glasbeno delo poznamo, laže ga poslušamo, globlje ga doživljamo, pravilneje ga vred¬ notimo. Zato predvajamo otrokom tista glasbena dela, za ka¬ tera želimo, da bi jih usvojili, čim pogosteje. Že takrat, ko do¬ ločeno glasbeno delo izbiramo, mislimo na to, kako bi to delo otrokom čimvečkrat posredovali. Možnosti za večkrat no po - sredovanjejeveliko: — že pri prvem seznanjanju z glasbenim delom lahko ^ l e-to v ečkrat izve demffr — če prvemu poslušanju sledi likovna zaposlitev, pri kateri otroci izražajo svoje vtisiTin doživetje glasbe, potem imamo možnost otrokovo likovno ustvarjanje spremljati z izvajanjem skladbice: -— kadar izvajanje skladbice ali pesmi povežemo z gi¬ banjem, potem pride čisto naravno do tega, da jo večkrat zaigramo; —rm ... ali: brrrrrrr (konica jezika pri tem ne sodeluje!) S kazalcem ene roke ali obeh rok izmenično brenkamo po ne-napeti spodnji ustnici različne ritme. Izvajamo šepe¬ taje in na glas. Ko izvajamo na glas, povežemo brenkanje z Pojočim »mrmranjem« na: m, v, b. Pihamo, sikamo in šumimo ritmične motive, ostinate ali Posamezne zvoke na: s, f, š, ps, ks, kš ... Zikamo in žužnjamo tako, da pojemo na z ali ž. Različne ritmične motive in ostinate izvajamo na: k, t, p, c < rrrrr ali izvajamo k-t-p-r-c, r-t-k-c-p, ipd. Izvajamo šepetaje na glas. Sesljajoči tlesk Pokajoči tlesk Peketajoči tlesk Drsenje Z jezikom Pokanje z ustnicami Pokanje s kazalcem Brbranje z ustnicami Brenkanje s prstom po ustnicah Pihanje, sikanje, šumenje ... Zikanje in žužnjanje K-t-p-rrrr-c 101 Mali instrumenti Mali instrumenti so urejena zbirka doma narejenih in¬ strumentov. Zbirka vsebuje sedem družin instrumentov z neomeje¬ nim številom družinskih članov. Zvočna podobnost instrumentov, podoben material, podobna tehnika igranja, so vidiki, po katerih so instrumenti razvrščeni. To, kakšen je njihov zvočni spekter, ali imajo zvoki zna¬ čilnosti zvena ali značilnosti šuma, pri razvrstitvi instrumen¬ tov ne odloča. Uporaba malih instrumentov nikakor ni omejena na pred¬ šolsko stopnjo, čeprav se prilagaja zahtevam te stopnje. In zato vsebuje veliko takih instrumentov, ki jih lahko izde¬ lamo za množično rabo — za skupno pridobivanje tehnike igranja, za skupno igranje na enake instrumente. Cilj zbirke mali instrumenti ni samo v tem, da otrokom omogočajo igranje, hoče biti tudi pobuda za izumljanje, za izdelovanje in za odkrivanje novih instrumentov. Zato mali instrumenti niso kaka dokončna, sklenjena zbirka, ampak zbirka, ki živi in rase, ki se napaja z izumi otrok in odraslih. Mali instrumenti imajo za cilj, da bi svojim odjemalcem približali lepoto majhnega — nežnega — tihega zvoka, zvoka, ki mu je treba tenko prisluhniti. S tem hočejo biti protiutež hrupnosti današnjega časa. I. CIN-CIN-DONGI Cin-cin-dongi so kovinska glasbila z dolgozvenečimi zvo¬ ki. Pri večini glasbil je zvok tudi višinsko določljiv, zato lahko izvajamo s cin-cin-dongi tudi enostavne melodije. Izvajamo jih z večzvenskim instrumentom ali z več različno uglašenimi posamičnimi enozvenskimi instrumenti. Če hočemo, da kovinski predmet zveni, ga moramo obe¬ siti, da prosto visi na laksu. Zato izdelamo cin-cin-dongom po¬ sebno držalo iz laksa in cevčice, tako da instrument visi na laksu, tisti, ki igra, pa ga drži za držalo — cevčico. Kako igramo V eni roki držimo instrument, v drugi tolkalce. S tolkal¬ cem prožno udarjamo po najbolj zvočnem delu instrumenta. Cin-cin-dong je lahko vsak kovinski predmet, ki obešen na laks lepo na dolgo zveni. Po obliki imamo zato več vrst cin-cin-dongov: kovinske palice, kovinske cevi, 102 kovinske plošče, kovinske kapice, zvoni, skodele, sestavljeni — večzvenski instrumenti. Cin-cin-donge delamo iz: žebljev, podkev, ključev, cevi, plošč, pokrovov pločevink, kapic kolesarskih zvoncev, zvon¬ cev brez kembljev ipd. Za tolkalce najpogosteje uporabljamo tanke kovinske paličice. Uporabljamo pa tudi: lesena kladivca, tolkalca s plutovinasto glavico, z gumijasto glavico, z glavico iz penaste gume, iz stiropora, iz usnja, iz gumic, iz šiške ipd. Tudi zobno ščetko uporabljamo za tolkalce in različne metlice. Opomba. Podrobni opisi in risbe cin-cin-dongov glej v priročniku M. Voglar, Mali instrumenti, str. 3 do 14. II. PINKE-PONKE IN DRDRALA Pinke-ponke so glasbila s kratkotrajnimi zvoki. Drdrala so glasbila z drdrajočim (sestavljenim) zvokom, ki je lahko poljubno dolg. Glasbila izdelujemo iz materilov, katerih zvok ob udarcu hitro izzveni; pa iz predmetov s hrapavo površino, po kateri lahko strgamo. - Pinke-ponke so večinoma sestavljene iz dveh enakih de- Kako igramo lov. Zvok nastane, če z enim delom prožno udarimo po drugem. Tudi drdrala so lahko parni instrument — sestavljeni iz dveh enakih delov, tedaj nastane zvok ob drgnjenju dveh hrapavih površin. Pri posamičnih drdralih nastane zvok ob potegovanju posebnega drdralca-strgalca po hrapavi površini glasbila. Paličice (leskove, bambusove, koščene, plastične ...), orehove lupinice, kamni (tanki, ploščati), tolkači (karton, les, pluta, plastika), tleskači (gumbi, orehi, zamaški, pokrovčki...), ploskači (iz kartona, iz plastike ...), pokalice (pokalica bič in cevaste pokalice), brlek, zvočna kladivca, kastanjete na ročaju, cevasti les, sestavljene — večzvenske pinke-ponke, parna drdrala (orehi, školjke, storži, valovita lepenka ...), drdrala z drdralcem-strgalcem (zadrge, nažlebkani: po¬ krovi, deske, palice ...), sestavljena drdrala, mlinčki, raglje. Opomba. Podrobni opisi in risbe so v priročniku M. Vo¬ glar, Mali instrumenti, str. 15—34. 103 III. ZING-ZONGI Zing-zongi so glasbila z grozdastim zvokom, ki nastane ob premikanju in dotikanju množice gibljivih delov. Barva in jakost zvoka sta odvisni od oblike ohišja ali ogrodja, od materiala in količine gibljivih delcev, pa tudi od načina igranja. Kako igramo Zin-zonge držimo z eno ali z obema rokama (nekatere ro¬ potulje). Igramo tako, da glasbilo stresamo. Ali tako, da glas¬ bilo obračamo sem in tja, da se material pretaka ali drsi od enega konca na drugega. Po glasbilu lahko udarjamo z roko. Po glasbilu brenkamo s prstom. Ropotulje (gibljivi deli so v ohišju) Zvočni nizi (gibljivi deli so nanizani), zvončki in kraguljčki. Opomba. Podrobni opisi in risbe so v priročniku M. Vo¬ glar, Mali instrumenti, str. 35—47. IV. BAMBERBAMI Bamberbami so glasbila z eno ali več opnami. Zvok je odvisen od opne, od posode, na katero je opna napeta, in od tolkalc. Za opno, ki jo napenjamo, uporabljamo: balonček, ži¬ valski mehur, celofan, pergament, usnje, skaj, plastično fo¬ lijo ipd. Trdna opna je lahko dno kartonaste, lesene, pla¬ stične ali kovinske škatle, pokrov večje škatle ... Kako igramo Po opni prožno udarjamo s prsti ene ali obeh rok, lahko s stegnjenimi prsti ali z ukrivljenim sredincem, ki mu palec daje oporo, da se ne lomi ali izmenično palec in sredinec ali palec in vsi drugi prsti. Po opni udarjamo s tolkalci in s tleskači. Med igranjem držimo bamberbame ali med koleni ali objete z eno nOgo, lahko jih obesimo okoli vratu ali prive¬ žemo okoli pasu, ali pa igramo po stoječih bobnih. Bobni z napeto opno, bobni in tamburini s trdno opno, sestavljeni bamberbami — dvojni boben, bobni z dvema opnama (na obeh straneh posode), brundalo (drgalni boben, ki je boben le po imenu, ne po načinu igranja). Opomba. Podrobni opisi in risbe so v priročniku M. Vo¬ glar, Mali instrumenti, str. 49—61. 104 V. BRENKICE Brenkice so brenkala, instrumenti, na katera brenkamo. Zvok je odvisen od strune (gumijasta, laks, žima, žica, prava struna, plastična ali jeklena), od trupa (če strune na- pnemo čez votlo telo, je zvočnost večja, zvočnost povečamo tudi s tem, da instrument postavimo na kako drugo zvočno telo, na boben, na klavir, na lesen predal, na mizo...), in tudi od tega, s čim brenkamo (brenkamo s prstom ali s pla¬ stično ploščico). Ker struno lahko zanihamo samo, če se ne dotika pod¬ lage, jo na obeh straneh podložimo — speljemo jo čez dve sedli, ali pa struno speljemo skozi votlo telo. Pri brenkalcih na jezičke pa trdno struno vpnemo samo na eni strani. Po vpetih strunah brenkamo s prstom ali trzalico: po posameznih strunah, ali pa potegnemo preko vseh strun. Pri enostrunskih brenkalcih struno med igranjem lahko nape¬ njamo; lahko krajšamo s tem, da jo s prstom pritisnemo ob ubiralko, ali pa struno krajšamo s pomično kobilico. Večstrunske brenkice, enostrunske brenkice, strune med igranjem napenjamo, enostranske brenkice z ubiralko, enostrunske brenkice s pomično kobilico, brenkice z jezički (smrekov storž, tanke prožne podolgo¬ vate kovinske ali plastične ploščice.) Opomba. Podrobni opisi in risbe so v priročniku M. Vo¬ glar, Mali instrumenti, str. 63—78. VI. GOSLICE Goslice so godala, instrumenti, na katera igramo z lokom. Zvok je odvisen od strune (šop žime ali prava struna), od trupa (les, plastika, karton, buča, kokos ...), tudi od loka (na loku je napet šop žime), pa od načina igranja. Za trup najpogosteje uporabljamo votla telesa. Strune napenjamo čez sedlci, višje sedlce imenujemo kobilico. Pri goslicah s trebuščkom struno napnemo preko votlega valja¬ stega telesa na palico. Ker mora med struno in lokom nastati trenje, da struna zazveni, zato lok pred igranjem namažemo s kolofonijo (smo¬ la). Pri koruznih goslicah pa lok močimo z vodo (tako, kot Pri drgalnem bobnu, ki je pravzaprav godalo). Z lokom zelo sproščeno vlečemo po struni, z ravno pravo obremenitvijo, pri tem goslice navadno držimo z levo roko, z desno pa lok. Zgornji del instrumenta se naslanja na ključ¬ nico in na rame. Pri guslah med igro struno preprijemamo na ubiralki, ali pa jo napenjamo z napenjalcem. Pri guslah s Pomično kobilico med igranjem premikamo kobilico, z njo Kako igramo Kako igramo 105 drsimo po ubiralki. Pri instrumentu dan bau struno med igranjem napenjamo s pomočjo palice, na katero je struna napeta. Goslice s trebuščkom, dvostranske, tristranske goslice, gusle, dan bau, koruzne goslice. Opomba. Podrobni opisi in risbe so v priročniku M. Vo¬ glar, Mali instrumenti, str. 79—94. VII. PIH-PUH-PAH PIHALKE Pih-puh-pah pihalke so glasbila, v katera pihamo, pojemo, mrmramo, jih vrtimo v zraku, stiskamo meh... da nastane zvok. Zvok je odvisen predvsem od dolžine cevi ali strune, od moči zračnega stebra, od hitrosti, s katero se instrument vrti, od tega, kako se zrak ob njem lomi... pa od glasu godbenika, če ta v instrument poje ali mrmra. Kako igramo Na trobente plastenke in na trobente lije igramo tako, da vanje pojemo ali mrmramo. Na trstenke pihalke pihamo tako, da se cevčic ne do¬ tikamo. Na trstenke piščalke igramo na vsako cevčico-piščalko posebej. Cevčico prislonimo na spodnjo ustnico, zrak pihne¬ mo skozi ustnično režo naravnost proti robu cevke. Enako igramo tudi na stekleničke-piščali. Na piščalko na poteg igramo s pomočjo pomičnega bata, s katerim med igranjem daljšamo ali krajšamo cev piščali, v katero pihamo preko gumijastega podaljška. V didldajčke nežno pihamo, da vzvalovimo struno, ki je v sredi. V žvrglje in v žuborite pihamo, vendar ne ves čas enako; enkrat močneje, enkrat bolj na rahlo, enkrat bolj na dolgo, potem bolj kratkodahno ... Na piskalke (na papir, plastiko) igramo tako, da držimo svilen papir ali zelo tanko šumečo plastiko tik pred usti in mrmraje pojemo na »vu«. Pojočo cev in vrtivke, tudi čebelice, vrtimo po zraku, nad glavo ali pred telesom. Opomba. Podrobni opisi in risbe so v priročniku M. Vo¬ glar, Mali instrumenti, str. 95—114. 106 Izbira instrumenta Predno sprejmemo na novo izdelan instrument ali kak predmet med instrumente, se vprašamo: — je njegov zvok dovolj lep? — je za otroke dovolj varen? — je sprejemljiv njegov zunanji videz? — je dovolj trpežen, da bo prenesel delovanje otrok? Ko izbiramo instrument za določeno starostno stopnjo, upoštevamo poleg gornjih splošnih zahtev tudi specifične, npr. prostorske zmožnosti ipd., predvsem pa upoštevamo zmožnosti otrok, v zvezi z njimi ugotavljamo: ali bodo otroci zmogli predvideno tehniko igranja? ali bodo otroci lahko instrument sami držali, ali bi ga kazalo obesiti, ali bodo instrument uporabljali v souporabi z vzgojiteljem, ki bo instrument držal in tako pomagal otroku igrati; ali prinaša instrument kaj novega med že udomačene in¬ strumente? — Je predstavnik nove družine instrumentov, ima svojstven zvok. zahteva novo tehniko igranja... in bo s tem zbudil otrokovo pozornost. Pogosto izberemo in načrtujemo nov instrument zaradi glasbenih vsebin, načrtovanih za naslednje tromesečje. Pri izbiri instrumenta upoštevamo tudi to: ali ga bomo uporabljali kot posamični ali kot množični instrument (množični instrument je za skupno igranje vseh otrok oddelka, zato ga izdelamo v številu otrok v oddelku.), ali bodo otroci na instrument samo igrali, ali bodo otroci instrument tudi sami izdelali — izdelali za skupno igranje. Predvideno je, naj bi otroci poleg večjega števila posa¬ mičnih instrumentov v vsakem tromesečju spoznali 2 do 3 množične instrumente. Pri izbiri instrumentov si lahko pomagamo tudi s pre¬ glednico posamičnih in množičnih instrumentov po starostnih stopnjah, ki je objavljena v priročniku: M. Voglar, Glasbena vzgoja predšolskih otrok — načrtovanje, str. 66—68. Omenjeno preglednico imejmo kot splošen kažipot, ne¬ kaj, kar na splošno sicer velja, ni pa nujno, da velja tudi za nas, saj ne pozna niti naših stvarnih pogojev, niti zmožnosti naših otrok, niti vseh malih instrumentov. 107 Poimenovanje instrumentov Iščemo ime za instrument Družinska imena Vsak kupljeni instrument ima svoje ime, včasih kar dva: domače in tuje ime. Na splošno dajemo sicer prednost do¬ mačim imenom, pri glasbilih pa tistemu, ki je bolj zvočno in bolje ponazarja zvok instrumenta, zato rajši uporabljajmo tujko triangel kot domačo besedo trikot. Nekateri mali instrumenti imajo ustaljena imena, ki jih ohranimo. Na novo imenujemo instrumente, ki jih sami izumimo. — Če je instrument nastal iz nekega uporabnega pred¬ meta, lahko ohrani svoje prejšnje ime, npr. žebelj, ki je glas¬ bilo, še vedno imenujemo žebelj. — Instrument lahko dobi ime po glasbilu, ki ga nado¬ mešča, npr.: instrument, po katerem bobnamo, imenujemo boben. — Instrument lahko dobi čisto novo zvočno oponašavno ali opisno ime. Ime za novo izumljeni instrument lahko predlaga vzgoji¬ telj, ali pa to delo prepusti otrokom. Ko instrument dobi ime, ga vedno enako imenujemo. Otroke v oddelkih 4—7-letnih otrok seznanjamo tudi z družinskimi imeni instrumentov. Ne zato, da bi si moral otrok še nekaj razumskega — neglasbenega zapomniti, ampak zato, da bo preko teh imen začutil zvočne značilnosti posameznih družin malih instrumentov. Družinsko ime instrumentov je kot priimek pri ljudeh. Pri malih instrumentih nam družinsko ime predstavi tisto, kar je skupno vsem članom družine, npr. to, kako zvenijo ali to, kako nanje igramo. Otrok, ki je seznanjen z družinskimi imeni instrumentov, lahko sam odpelje novi instrument k nje¬ govim sorodnikom, ko ugotovi, kako zveni. 108 Seznanjanje z instrumentom Pri seznanjanju otrok z novim instrumentom ge.potre¬ bujemo uvajalnih zgodbic ali drugih uvajalnih.. ysebin, saj in¬ štrument sam zbudi otrokovo zanimanje. Otrok ima naravno nagnjenje ~do vsega, kar zveni in si sam od sebe želi igrati ha vsak instrument. KcTotrokuf instrument prvič predstavimo, ga mora otrok dobro slišati; dobro mora videti, kako se instrument drži in kako se nanj igra; in spoznati njegovo ime. Tehnika igranja je veščina držanja in igranja na instru¬ ment. Otrok naj začuti, da je igranje na instrument posvečena dejavnost, za katero je potrebna določena veščina, če z in¬ strumentom ne ravnamo prav, instrument z nami ni zado¬ voljen, to pokaže s tem, da ne zveni tako lepo, kot sicer. Pravilno tehniko igranja naj otrok pridobi že pri prvem stiku z instrumentom. Izpopolnjujemo in utrjujemo pa jo pri vsakem igranju. Veščino igranja otrok najlaže pridobi pri skupnem igra¬ nju na enake (množične) instrumente, zato je prav, da imamo v vrtcu čim več množičnih instrumentov. Postopek pridobivanja tehnike igranja naj vsebuje poleg skupnega igranja tudi individualno igranje na instrument. Pri skupnem otrok pridobi predvsem gibalno veščino, ne pa tudi zvočne kontrole, ki je pomemben dejavnik tehnike igra¬ nja. Lep zvok je tisto, zaradi česar se trudimo. Če opazimo, da otrok na svojski način doseže enako kakovosten zvok, mu drže ali načina udarjanja ne popravljamo, nasprotno: iskreno se veselimo njegovega izuma. Ker otrok šele pri posamični igri začuti, da se instru¬ ment zares odziva na njegovo igranje, iščemo priložnosti za čim pogostejšo posamično igro. Če individualno igranje po¬ teka v obliki igre, potem čakanje, da pride otrok na vrsto, zanj ni motnja, kajti igra s svojimi pravili in vsebino izpolni čakalni čas. Med glasbenimi didaktičnimi igrami je kar precej takih, ki omogočajo posamično igro, vendar nobene s smo¬ trom utrjevati ali pridobiti tehniko igranja. Temu namenu ustreza igra: Seznanjanje s tehniko s tehniko igranja / KLIČEM MARJANCO Smoter: pridobivanje tehnike igranja. Za igro potrebujemo klicalni instrument, instrument, ki so ga otroci pravkar spoznali in pravkar vsi skupaj tudi nanj Igra za posamično pridobivanje tehnike igranja 109 igrali. Klicalni instrument postavimo v deželo instrumentov, do katere skupaj z otroki oblikujemo zavito in s preprekami otežkočeno pot. Med postavljanjem poti otrokom razložimo vsebino, pra¬ vila in naloge igre: instrumentu je dolgčas samemu v deželi instrumentov, zato kliče godbenika. Ker bi instrument rad z godbenikom nastopal v cirkusu, si želi spretnega godbenika, zato mu določa, na kak način naj pripotuje v deželo instru¬ mentov, npr.: po eni nogi; plazeč se kot kača; kot smučar ... Ko je pot pripravljena, sedejo otroci na začetek poti na tla, vzgojitelj gre v deželo instrumentov, nekajkrat zaigra na instrument, tako da vsi vidijo in slišijo, da zna igrati, potem preneha in pravi: »Pozor, pozor! klicani naj pride k meni po vseh štirih!« Potem imenuje svojega naslednika, npr.: »Kličem Nino,« in začne igrati na klicalni instrument — čisto po svoje. Na instrument igra ves čas, dokler se Nina po vseh štirih pomika po poti proti deželi instrumentov. Ko Nina končno dospe, postane ona godbenik. Tudi ona najprej pre¬ izkusi instrument, da dokaže, da zna igrati, potem pove na kakšen način naj pride do nje njen naslednik, končno ga po¬ kliče in začne igrati. Opomba. Če želimo, da otroci dalj časa igrajo na instru¬ ment, potem naredimo zelo dolgo in zapleteno pot, če pa že¬ limo hitrejši potek igre, pa kratko pot. Kdor je že bil godbe¬ nik, ostane v deželi instrumentov. Ko so vsi otroci v deželi instrumentov, je igra pri kraju. (Dolžina poti je odvisna tudi od tega, koliko otrok pri igri sodeluje.) 110 Neusmerjeno ustvarjanje Takoj, ko otrok ugotovi, kako instrument deluje, začne nanj igrati — ustvarja zvoke, ritme. Tako ravna pet do šest¬ mesečni dojenček z ropotuljo, tako ravna otrok v predšol¬ skem obdobju in tudi kasneje. Otroka zadovolji igranje samo po sebi. Ko dobi instru¬ ment, ne sprašuje in ne razmišlja o tem, kaj naj zaigra. Igra¬ nje je otroku pot in cilj. Otrok je enovit, ustvarjalni dose¬ žek in ustvarjalni proces je zanj nedeljena celota, nedeljena radost. Prav je, da se tega zavedamo in da otroku omogočimo čim več svobodnega — neusmerjenega — ustvarjalnega igranja. Opazovanja otrok so potrdila upravičenost te zahteve. Otroci, ki jim je omogočeno naužiti se svobodnega igranja, kažejo veliko zanimanja tudi za druge instrumentalne vse¬ bine, tisti pa, ki pogrešajo svobodno igranje, ta svoj primanj¬ kljaj poskušajo potešiti pri drugih oblikah igranja in so pri njih nedisciplinirani, ker zadovoljujejo svojo naravno po¬ trebo po svobodnem igranju. S tem, ko poudarjam zahtevo po svobodnem igranju, no¬ čem zanikati ali razvrednotiti usmerjenega ustvarjalnega igra¬ nja in reproduktivnega igranja, nasprotno: vse je tesno med seboj povezano; usmerjeno ustvarjalno igranje in reproduk¬ tivno igranje je hrana, ki bogati otrokovo svobodno neusmer¬ jeno ustvarjalno igranje. — V oddelku imamo bogato zbirko raznolikih malih in¬ strumentov. — Instrumenti niso vedno v omari, izmenično prihajajo v glasbeni kotiček, kjer so otrokom na voljo. — V glasbenem kotičku so tudi odeje in druga sredstva za zvočno in vidno izolacijo. — Otrokom zaupamo. Občasno jim dovolimo, da se po¬ samezen otrok ali manjša skupina otrok umakne v tišino — v večnamenski prostor, v zbornico, v metodični kabinet, v praz¬ no pisarno, v slačilnico ... in tam igrajo. — Instrumenti smejo z otroki na teraso, na balkon, na dvorišče, na igrišče, na sprehod v gozd ... — Otroci smejo za kak dan nesti instrument s sabo do¬ mov, da tam igrajo in da starši vidijo, kako je narejen. — Tudi vzgojitelj si kdaj pa kdaj zaželi svobodnega Ostvarjalnega igranja na instrument. — Vzgojitelj seznani starše z malimi instrumenti in z drugimi otrokom ustreznimi instrumenti, priporoča jim, da bi otrokom pomagali doma ustvariti deželo instrumentov. Pogoji za neusmerjeno ustvarjanje — Otroci čutijo, da vzgojitelj rad vidi, če se igrajo god¬ benike. — Vzgojitelj tudi kak instrument podari otrokom, ker jih ima rad. (Lahko tudi za rojstni dan ...) — Vzgojitelj in otroci se skupno borijo proti zvočnemu onesnaževanju: ne kričijo, ne ropotajo po nepotrebnem, ne prižigajo radia, kadar ni tišine ... n 112 Usmerjeno ustvarjanje Pri usmerjenem ustvarjanju omejujemo otrokovo ustvar¬ jalno svobodo z usmeritvami od zunaj. Otroka usmerjamo k ustvarjanju neke glasbene vsebine, usmerjamo ga npr. k ustvarjanju tihe in glasne glasbe, k ustvarjanju živahne ali umirjene glasbe, k izmeničnemu ustvarjanju enkrat s tenkimi visokimi zvoki, drugič z de¬ belimi nizkimi zvoki itd. Usmeritve glasbene narave so pogoste v glasbenih di¬ daktičnih igrah, npr.: v igri Bobnarček otroka omejuje pra¬ vilo, da mora nekaj časa ustvarjati glasno dnevno glasbo, ne¬ kaj časa pa tiho nočno glasbo. Otroka usmerjamo k ustvarjanju glasbe, ki izraža neko domišljijsko ali stvarno vsebino, npr.: usmerjamo ga, da z in¬ strumenti izrazi kak naraven pojav, naravo kake stvari, gi¬ banje živali, predmeta itd. Tudi na take vsebinske usmeritve pogosto naletimo v glasbenih didaktičnih igrah, npr.: v igri Zvočna vremenska hišica otroci, razdeljeni v več skupin, ustvarjajo zvočne vre¬ menske slike: dež, sonce, veter, nevihta. Tudi to, če otroka vprašamo, kaj nam bo zaigral, je neke vrste vsebinska usmeritev, čeprav ni rečeno, da bo otrok med igranjem zares sledil tistemu, kar je napovedal. Če opazimo, da otroka bolj veseli neusmerjeno svobodno ustvarjanje, po¬ tem ne bodimo vsiljivi. Zvočna slika je sprotno ustvarjalno izražanje neke v na¬ prej opredeljene neglasbene vsebine s pomočjo zvokov raz¬ lične barvenosti, različne jakosti trajanja in višine. Ker na¬ staja iz sprotnega navdiha, je ni moč dvakrat enako zaigrati. Zvočno sliko lahko igra en sam ustvarjalec z več različ¬ nimi instrumenti, lahko sta dva: otrok in vzgojitelj ali dva otroka; lahko je manjša skupina; lahko vsi otroci oddelka. Ustvarjanje zvočne slike je lahko preprosta paralelna igra ali sodelovalna ustvarjalna igra. Npr.: zvočno sliko Dež lahko otroci ustvarjajo tako, da vsi obenem tapkajo z nohti Po mizi ali bobnih in na ta način zvočno oponašajo neenako¬ merno udarjanje dežnih kapelj; zvočna slika Dež je lahko vsebinsko bolj bogata, notranje razčlenjena, najprej slišimo nežno škrabljanje prvih kapljic, nato tudi kaplje, ki udarjajo na strehe in šipe, za tem še šumenje dežnih curkov, sunke Vetra, ki dežne kaplje zaganja v šipe ipd. Takšna sodelovalna Ustvarjalna igra zahteva zmožnosti, za katere otrok šele čez čas dozori: otrok sledi svoji igri in igri drugih; svojo ustvar- Usmeritve glasbene narave Vsebinske usmeritve Zvočna slika Otrok in glasba 113 Zvočni pogovori jalno domišljijo prilagaja skupnemu dosežku; sledi tudi di¬ rigentu, ki ustvarjanje usmerja z nakazovanjem vstopov, po potrebi odreja glasnost igranja, tempo; upošteva predhodne dogovore o vrstnem redu; ipd. Komu igramo zvočno sliko? Najpogosteje jo igramo samim sebi, ker nas takšno ustvarjanje veseli. — Zvočno sliko ustvarjamo za poslušalce. — Zvočno sliko izvajamo kot glasbeno uganko. — Zvočno sliko izvajamo plesalcem za ples. — Več zvočnih slik lahko združimo v glasbeno pravljico. (Glej primer glasbene pravljice Papirnati čolniček v priroč¬ niku: M. Voglar, Glasbena vzgoja predšolskih otrok — načrto¬ vanje, str. 38 do 41.) — Zvočna slika je lahko predigra, medigra in poigra k peti ali deklamirani pesmi, npr.: zvočna slika Noč in nočni šumi je predigra k prvi kitici pesmi Sraka in avtobus, k drugi kitici iste pesmi pa zvočna slika Jutro. — Zvočna slika je lahko predigra, medigra ali poigra k instrumentalni skladbi. Npr.: k skladbi Sprehod v gozd lahko otroci ustvarijo medigro Ptice v gozdu. — Zvočna slika lahko uvede ali sklene dramatizacijo, lut¬ kovno igro, epi in dia-projekcijo itd. — Zvočne slike so vsebina nekaterih glasbenih didak¬ tičnih iger. Npr.: Vremenar; Zvočna vremenska hišica; črički iz lukenj; Jutro, poldne, večer; Igra za bobne in ropotulje; Kdo bo prišel iz hiše II; Hitko in počasko; Koncert za volka, ježa in mušnico; Zgodba za ure; idr. Zvočni pogovori niso istovetni z glasbeno vsebino: rit¬ mično vprašanje in ritmični odgovor, ki terja od ustvarjalca, da pri oblikovanju odgovora upošteva ritem vprašanja. Pri zvočnih pogovorih gre za izmenično, (mestoma lahko tudi sočasno) neusmerjeno ustvarjanje dveh godbenikov. Gre za glasbeno vsebino, ki je prilagojena zmožnostim 4 do 5-let- nega otroka ali celo 3 do 4-letnega otroka. Zvočni pogovori so vsebina igre: TELEFONSKA CENTRALA Smoter: otroci se veselijo ustvarjalnega igranja. Otrokom razložimo, da se bodo instrumenti pogovarjali po telefonu. Ne vsi vprek, ampak vedno samo tista dva, ki ju bo telefonist telefonske centrale povezal. Otroci, ki pri igri sodelujejo, si izberejo različne instru¬ mente, položijo jih na stole, ki jih z vrvicami zvežejo s tele¬ fonsko centralo. Vzgojitelj prevzame vlogo telefonista. Ko ugotovi, da s o vsi instrumenti povezani s telefonsko centralo, se igra začne. 114 Telefonist: »Pi-piii, pi-piii, vežem orehove lupinice in žvrgljo.« Otroka z imenovanima instrumentoma začneta nanju igrati, lahko izmenično, lahko tudi oba sočasno. Omejuje ju samo pravilo, da morata, takoj ko zaslišita telefonski zvonček, prenehati. Telefonist: »Cin! Zveza prekinjena!« A takoj za tem vzpostavi novo zvezo, npr.: »Pi-piii, pi-piii, vežem brundalo in brenkalce.« Opomba. Instrumenti lahko v igri Telefonska centrala poosebljajo živali, predmete, osebe iz pravljic... V tem pri¬ meru lahko telefonist najavi zvezo med brundalom in bren- kalcem tudi takole: »Pi-piii, pi-piii, vežem brundavega medveda in nagajivo miško.« V zvočnem gledališču instrumenti oživijo, se gibljejo, si Zvočno nagajajo, si pomagajo... Svoja razpoloženja, svoje želje, misli gledališče itd., vse to v glavnem izražajo z gibanjem in seveda z zvoki. V zvočnem gledališču lahko nastopa en sam otrok, ki oživlja več instrumentov, ali po več otrok, vsak s svojim instrumentom. V zvočnem gledališču lahko poleg instrumen¬ tov nastopajo tudi lutke, različni predmeti, igrače ipd. Zvočno gledališče se igramo predvsem v času iger po želji otrok. Ritmično vprašanje in ritmični odgovor je nekoliko zah¬ tevnejša ustvarjalna instrumentalna vsebina, zato jo izvajamo samo v oddelkih 5 do 7-letnih otrok. Za tistega, ki odgovarja, velja pravilo, da odgovor ne more biti enak vprašanju. Če, recimo, nekoga vprašamo: »si dobre volje,« vprašani ne more odgovoriti: »si dobre volje?« Pri stvari gre tudi zato, da sta vprašanje in odgovor v nekakšni notranji ritmični zvezi, da imata nekaj skupnega, čeprav nista enaka. Na isto vprašanje lahko odgovorimo na različne načine, lahko bolj gostobesedno — z živahnejšim ritmom ali bolj redkobesedno in kleno — z bolj umirjenim ritmom, a v vsa¬ kem primeru mora odgovor imeti naravo odgovora. Med ritmičnim vprašanjem in odgovorom ne sme biti prekinitve, zato tisti, ki sprašuje, vnaprej določi, kdo naj odgovori. Lahko vzgojitelj sprašuje, otrok pa odgovarja ali da otrok sprašuje in vzgojitelj odgovarja. Ritmično vprašanje in ritmični odgovor je vsebina glas¬ bene didaktične igre ŽOLNE IMAJO ŠOLO. Ritmično vprašanje in ritmični odgovor Izmišljanje ob ostinatu povezuje ustvarjalno igranje z Izmišljanje reproduktivnim igranjem. (Tujka ostinato označuje ponav- ob ostinatu Ijanje glasbenega vzorca.) 115 Lahko vzgojitelj izvaja ponavljajoči se ritmični vzorec — ostinato, otrok si k temu izmišlja ritme, ki se prilegajo ostinatu. Če pri igri sodeluje več otrok, potem vsi razen izštetega izmišljevalca pomagajo vzgojitelju igrati ostinato. Izmišlje- valec ustvarja s pomočjo instrumenta, ki je dovolj prodoren, da se ga sliši iz orkestra. Zahtevnejša je oblika izmišljanja ob ostinatu s skupino solistov-izmišljevalcev. Otroci so razvrščeni v dve skupini: številnejša skupina bo izvajala ostinato, zato si za igro po¬ iščejo tihe neprodorne instrumente; skupina solistov-izmišlje¬ valcev šteje 3, 4 ali 5 otrok, ker se morajo njihove skladbe slišati preko vsega orkestra, si izberejo take prodorne instru¬ mente, ki se tudi med seboj izrazito razlikujejo po svoji zvočni barvi. Vzgojitelj je dirigent. Najprej ima vaje z orke¬ strom, da se ostinato dobro uigra, potem šele nakaže vstop enemu od solistov, potem pokaže odstop prvemu solistu, čez čas vstop novemu solistu itd. Dirigent lahko nakaže tudi hkratni vstop dvema solistoma, ali vsem solistom, pa spet samo enemu ali celo nobenemu, da se ostinato spet okrepi in poenoti, ali nakaže odstop orkestru, tako da igrajo samo še solisti... Ta oblika izmišljanja ob ostinatu predpostavlja, da zmo¬ rejo otroci samostojno izvajati ostinato, ne da bi jih solisti s svojimi ritmi pri tem motili. Vzgojitelj-dirigent je pri stvari glavni ustvarjalec, če njega tako ustvarjanje veseli in ga zmore tudi voditi, mu bo z veseljem sledil tudi orkester in vsi solisti izmišljevalci. Vzgojitelj lahko nakazuje vstope so- listom-izmišljevalcem s slikami instrumentov, ki jih postavlja na pult. 116 Reproduktivno igranje Pri glasbeni vzgoji poskušamo učinkovati na razvoj vseh glasbenih zmožnosti. Zmožnost natančne ritmične reproduk¬ cije — ponovitve — je pomembna glasbena zmožnost. Ritmični ostinato S tujko ostinato označujemo vztrajno ponavljanje glas¬ benega vzorca. Pri ritmičnem ostinatu gre za ponavljanje ritmičnega vzorca. Izvajanje ostinata imamo za najlažjo reproduktivno rit¬ mično vsebino, izvajajo jo že 2, 3-letni otroci. Izhaja iz prvo¬ bitne otroške funkcijske igre, ki poteka takole: otrok se igra z instrumentom — neusmerjeno ustvarja, ko se mu posreči ritmični vzorec, ki ga notranje zadovolji, ga začne ponavljati. Če otroke usmerjamo k hotenemu ponavljanju, ravnamo takole: vzgojitelj s pomočjo instrumenta ustvari zaokrožen in dovolj značilen ritmični vzorec, ki šteje 4 do 8 dob in ga ponavlja. Med igranjem z očmi vabi in spodbuja otroke, naj se mu pridružijo. Potem vsi skupaj izvajajo ostinato do do¬ govorjenega znaka prekinitve, npr.: ko vzgojitelj dvigne roke. Po sprostitveni tišini lahko sledi nov ritmični vzorec. Ostinato izvajamo z malimi in lastnimi instrumenti pa tudi z gibanjem bodisi tako, da v ostinatnem ritmu hodimo, premikamo igračo, pihamo v pero ipd. V odelkih 4- do 7-letnih otrok izvajamo ostinate tudi z večzvenskimi instrumenti in z njimi oblikujemo ostinate s kombinacijo dveh različno visokih zvokov. Ponavljajoči se ritmični vzorec lahko izmenično izvajajo posamezni otroci drug za drugim. Tak izmenični ostinato je glasbena vsebina igre ŽOLNINA ŠTAFETA in RITEM PO TELEFONU. Ponavljajoči se ritmični motiv lahko potuje od ene sku¬ pine instrumentov k drugi. Otroci so razdeljeni na več skupin, z različnimi instrumenti. Vzgojitelj, ki je dirigent najprej z lastnimi instrumenti izvaja ostinato, nakar nakaže vstop samo eni skupini, ko se od nje odvrne in dirigira drugi sku¬ pini, prva preneha igrati, druga pa nadaljuje z izvedbo osti¬ nata, dokler ji dirigent dirigira. Itd. V oddelkih 4- do 7-letnih otrok vnašamo v izvedbe rit¬ mičnega ostinata spremembe tempa in dinamike, npr.: če dirigent dirigira z majhnimi kretnjami je to znak za tiho Izmenična izvedba ostinata Ostinato s spremembami v tempu in dinamiki 117 izvajanje ritmičnega vzorca, če dirigira z velikimi kretnjami pa za glasno. Ostinato s spremembami v tempu je lahko glasbena vse¬ bina didaktične igre VLAK, VLAK in POTNIKI. Ostinato s spremembami v glasnosti pa lahko izvajamo v igri NA¬ PETO ISKANJE. Različni V oddelkih 4- do 7-letnih otrok izvajamo glasbene didak- ostinati tične igre, ki vsebujejo po več različnih ponavljajočih se ritmičnih vzorcev. Tri različni vzorci so v igrah: LOVCI, MED¬ VEDI IN MIŠKE; ZDAJ SI DREVO, ZDAJ SI...; ORKE¬ STER. Po štiri različne ritmične vzorce pa vsebujejo igre: KAKO URE TIKTAKAJO, NOČNI PLES UR; URE IN URICE URARJA TIKTAKA. Otroci V odelkih 4- do 7-letnih otrok usmerjamo posamezne ustvarjajo otroke, da si izmislijo ritmični vzorec, ki ga nato vzgojitelj ostmate vzgojitelj skupaj z otroki ponavlja. Otroku lahko pri ustvarjanju ponavljajočega ritma po¬ magajo besede. Tako nastajajo ritmični vzorci na osnovi po¬ navljajočih se besed. Tako vsebino ima glasbena didaktična igra: BUDNICE TRAVNIŠKIH ZVONČKOV Smoter: ustvariti budnico, ki se jo da z instrumenti ponavljati. Vzgojitelj in otroci vsi so travniški zvončki. Vsak zvonček si poišče ustrezen instrument, primeren kotiček travnika, kjer se zvije in zaspi. Vzgojitelj se prvi zbudi, ko zrase, začne z besedami in z instrumentom buditi, npr.: »Tina, zbudi se, Tina, zbudi se,...« Zvončica Tina med budnico počasi rase, ko dorase, se s poklonom zahvali za budnico in začne sama buditi, npr.: »Vstani, zvončica Polonca, vstani, zvončica Polonca...« isti ritem igra tudi z instrumentom. Tinino budnico po tiho v istem ritmu spremlja vzgoji¬ telj s svojim instrumentom, kajti pravilo igre pravi: vsi zbujeni zvončki po tiho pomagajo buditi s svojimi instru¬ menti. Tako pri igri rase število tistih, ki sodelujejo pri izvedbi ostinata. Igra ima še eno pravilo, s katerim preprečuje, da bi bilo preveč izvajalcev ostinata, kar bi lahko prineslo nered v ritmično izvedbo; to pravilo se glasi: če vzgojitelj zakliče: »Zima se vrača,« vsi zbujeni zvončki spet zaspijo. In spet je na vrsti vzgojitelj, da se kot največji zvonček prvi zbudi, in da s svojo budnico zbudi tokrat koga drugega. 118 KDO GRE V KINO Ostinato kot glasbena uganka Smoter: po ritmu spoznati svoje ime. Otrokom razložimo, da jih bo instrument klical v kino, kdor sliši v klicalnem ritmu svoje ime, sme v kino. Vzgojitelj je prvi klicalec, za klicalni instrument izbere poljuben instrument in z njim začne igrati eno od otroških imen kot ritmični ostinato. Npr.: izvaja ponavljajo se četr- tinke. Vsi otroci prisluhnejo. Vsak zase ugotavlja, če je to nje¬ govo ime. Kdor sliši v ritmu svoje ime, gre v kino. Čez čas klicalec preneha igrati. Sledi preverjanje obiskovalcev. Karte za kino dobijo samo tisti z dvozložnimi imeni: Marko, Miha, Tina, Nina... Če je med obiskovalci kak Andrej, mora nazaj v čakalnico. Ko imajo vsi otroci karte za kino, naj se začne pred¬ stava — taka, da se bomo do solz nasmejali. Ritmični odmev Ritmični odmev je reproduktivna instrumentalna vse¬ bina, ki izhaja iz priljubljene otroške igre oponašanja. V primerjavi z ritmičnim ostinatom je ritmični odmev zahtevnejši, terja natančno ritmično zaznavo in takojšnjo natančno ponovitev slišanega ritmičnega motiva. Zato izva¬ jamo igre ritmičnega odmeva v oddelkih 4- do 7-letnih otrok. Ritmični odmev ni zahteven samo za tistega, ki odmeva, zahteven je tudi za tistega, ki igro odmevanja usmerja in ustvarjalno napaja s svojimi ritmičnimi motivi. Ritmična pre¬ ciznost usmerjevalca je predpogoj za izvajanje te dejavnosti; ritmično neprecizen usmerjevalec povzroča otrokovemu rit¬ mičnemu čutu več škode kot koristi. Če je tisti, ki si izmišlja ritmične motive, pozoren na celoto, ki iz teh posameznih ritmičnih motivov nastaja, govo¬ rimo o notranje povezanem ritmičnem odmevu. Muzikalen vzgojitelj bo sam od sebe oblikoval notranje povezan ritmični odmev, ne da bi se za to prizadeval. Laže je odmevati povezane ritmične motive, take, ki se razvijajo drug iz drugega in vodijo v neko celoto, kot odme¬ vati nepovezane, zase stoječe ritmične motive. Iz celote otrok laže doživi gibanje časovne mere, ki mu pomaga začutiti, kdaj je na vrsti. Pri notranje povezanem ritmičnem odmevu pride samo od sebe do zaželjenih znakov odmeva: — vsi ritmični motivi so enako dolgi — štejejo enako število dob; (ne manj kot 4, ne več kot 8); — tempo je v vseh členih enak; — vsak ritmični motiv je majhna sklenjena celota, pri notranje povezanem odmevu vsak člen smiselno nadaljuje Prejšnji motiv in z novino, ki jo prinaša, odpira pot nasled¬ njemu; Notranje povezan ritmični odmev 119 Vzgojiteljeva priprava na odmev Ritmični motiv Z enim otrokom Govorjeni odmevi — zadnji ritmični motiv učinkuje kot naravni konec celote, ki šteje 4, 5, 6, 7 ali največ 8 ritmičnih motivov. Predno vzgojitelj izvaja odmeve z otroki, naj se preizkusi in odmeva sam s seboj. Svoje ustvarjalno intuicijo naj ne moti s štetjem dob ali s štetjem členov (da ne bi presegel postavljene meje). Najdeno verigo dobro povezanih ritmičnih motivov se lahko tudi zapiše. Ritmični odmev z enim otrokom ni samo laže izvedljiv, ampak je tudi bolj učinkovit kot ritmični odmev z vsemi otroki. Pri njem lahko ritmične motive prilagajamo zmož¬ nostim otroka. Posamično odmevanje omogoča zamenjavo vlog: najprej je vzgojitelj skladatelj, potem je otrok sklada¬ telj, vzgojitelj pa odmeva. Ritmično natančno ponavljanje besed in glasov je naj¬ preprostejši ritmični odmev. Vzgojitelj si izmišlja rimano ali nerimano besedilo z iz¬ razitim ritmom. Število dob je v vseh členih enako, ritem pa se spreminja. Odmevanje besed se lahko igramo kar tako ali v obliki glasbene didaktične igre, npr. z igro Ne reci mijav. NE RECI MIJAV Smoter: otroci vse besede ritmično natančno ponovijo razen besede mijav. Ne reci mijav je igra iz mišje šole. V mišji šoli se miške najprej učijo, kako se hitro najde dobro skrivališče. Ko to znajo, ponavljajo pravilo igre: Ne reci mijav! Če slišiš mijav, teci v skrivališče! Učitelj: Tiki-ti, tiki-ta. Miške: Tiki-ti tiki-ta. Učitelj: Tiki-tiki, trala-la. Miške: Tiki-tiki, trala-la. Učitelj: Mijav. Miške: (hitijo v skrivališča) Učitelj: Tiki-tiki, ta. Miške: Tiki-tiki, ta. Učitelj: Mačke ni doma. Miške: Mačke ni doma. Učitelj: Tiki-tiki, ta-ja. Miške: Tiki-tiki, ta-ja. Učitelj: Mačka se sprehaja. Miške: Mačka se sprehaja. Učitelj: Tiki-tiki, tik. Miške: Tiki-tiki, tik. Učitelj: Slišim strašen krik. 120 Miške: Slišim strašen krik. Učitelj: Mijav. Itd. Opomba. Miške odmevajo z besedami, lahko pa obenem tudi z instrumentom, npr.: s tleskači, brenkalci ipd. ali z last¬ nimi instrumenti. Dvojni odmev se igramo z dvema otrokoma ali z dvema skupinama otrok. Prvi imajo glasnejše instrumente, drugi tišje. Vsak zaigrani ritmični motiv zaigrajo najprej prvi, potem šele drugi. Kljub dvojnemu odmevanju naj si vzgojitelj prizadeva ustvarjati notranje povezane ritmične motive. Z večzvenskimi instrumenti izvajamo dvozvenske ritmič- no-melodične motive. Ritem se poveže z melodijo na dveh tonih ali dveh različnih zvočnih barvah. Dvozvenske odmeve lahko izvajamo tudi s sestavljenimi instrumenti, npr.: z dvojnim bobnom, s sestavljenimi cincin- dongi, pinkeponkami, drdrali..., pa tudi z instrumenti, pri katerih s posebno tehniko igranja ustvarjamo bodisi temne bodisi svetle zvoke, npr.: orehove lupinice, kamni... Dvo¬ zvenske odmeve lahko izvajajo tudi z izmenično igro na dva različno uglašena instrumenta, npr.: z dvema ropotuljama, tleskačema ipd. Vzgojitelj uporablja za izvedbo svojih motivov enak dvo- zvenski instrument, kot otrok (otroci). Še pred odmevanjem naj otrok ugotovi, katera plošča, cev, struna itd. je više ugla¬ šena in katera niže. Vzgojitelj naj si prizadeva ustvarjati notranje povezane motive, tako da bo nastala ritmično-melodična celota. Pri izvedbi z enim otrokom naj se tudi otrok preizkusi kot skladatelj. Ritmični odmev je glasbena vsebina glasbenih didaktičnih iger: V BOBNARSKI ŠOLI; ali: V ŠOLI ZA PALIČICE, OD¬ MEVNI INSTRUMENTI, PAPAGAJČKI V KLETKE, NE RECI MIJAV. Dvojni odmev Odmevi z večzvenskimi instrumenti Ritmični odmev v igrah 121 Instrumentalne spremljave Ustvarjalno in poustvarjalno spremljanje Če otrok svoje igranje na instrument hote poveže z neko drugo sočasno potekajočo zvočno ali gibalno dejavnostjo, go¬ vorimo o instrumentalni spremljavi. Otrok z instrumentom spremlja: — govorjeno besedilo, — peto pesem, — instrumentalno glasbo, — dramatizacijo, — pravljice in zgodbe, — gibanje. Spremljanje je lahko ustvarjalna ali poustvarjalna vse¬ bina. Če vzgojitelj omeji svoje usmerjanje na izbiro instru¬ mentov, vse drugo pa prepušča otrokom, potem si otroci spremljavo sproti izmišljajo, tako nastane ustvarjalna sprem¬ ljava. Če pa otroke usmerjamo, da z instrumenti izvajajo v naprej zamišljeno ritmično ali neritmično spremljavo, po¬ tem je to poustvarjalna spremljava. Ustvarjalno in poustvarjalno spremljavo pogosto povezu¬ jemo, tako da začetno ustvarjalno spremljanje preusmerimo v izvajanje zamišljene spremljave in obratno. Ustvarjalne in poustvarjalne spremljave imajo enako glasbeno vsebino, pri poustvarjalnih spremljavah se namreč omejujejo na tiste ritmične vsebine, ki jih otrok pri prostem ustvarjanju spontano izvaja, to so: — ritem melodije, — ritem govorjenega besedila, — izvajanje taktovskih dob, — izvajanje ostinata, — spremljava posameznih besed in zlogov, — zvočna spremljava. 122 Različni načini spremljanja Glede na to, kdo spremlja, in kdo izvaja tisto, kar sprem¬ ljamo — poje, govori, igra, se giblje... — imamo tele možnosti: — vzgojitelj poje, deklamira, igra ..., otroci spremljajo, — otroci pojejo se gibljejo, deklamirajo, vzgojitelj spremlja, — otroci pojejo, se gibljejo deklamirajo in se obenem spremljajo, — otroci so razdeljeni na dve skupini, prva poje, se giblje, deklamira, druga spremlja, — otroci so razdeljeni na tri skupine, prva poje ali de¬ klamira, druga spremlja, tretja se giblje. Glede na to, kolikšen del spremljanega spremljamo, so se v praksi uveljavili predvsem štirje načini, ki jih označu¬ jemo kot a-, b-, c- in d-način. Če spremljamo celo pesem, deklamacijo ali skladbo od začetka do konca imamo to za a-način. Zanj se odločamo pri krajših pesmih, deklamacijah in skladbah. Na a-način spremljajo otroci, ki ne morejo svoje spremljave omejiti samo na en del. Če spremljamo samo en del pesmi, deklamacije ali skladbe imamo to za b-način. Pri dvodelnih oblikah je to lahko 1. ali 2. del, pri tridelnih pa bodisi prednji in zadnji ali srednji del. Spremljamo tisti del, ki po svoji vsebini ali po ritmično-melodični gradnji bolj ustreza instrumentalni spremljavi. Pri b-načinu so otroci mimo drugega pozorni tudi na vstope. Če spremljavo porazdelimo na dve ali več izvajalskih skupin, ki pesem, deklamacijo ali skladbo spremljajo izme¬ nično — po delih, imamo to za c-način. Ta način sprem¬ ljanja nam omogoča, da vnašamo v spremljavo zvočne kon¬ traste, saj vsaka skupina izvajalcev uporablja druge instru¬ mente. Izvajalci so pozorni na to, kaj spremljajo in česa ne, pozorni so na spremljavo in na vstope. D-način je dvoglasna spremljava, najpogosteje izvajamo kombinacijo a- in b-načina. Ena skupina spremlja od za¬ četka do konca, druga samo en del pesmi, deklamacije ali skladbe. Lahko pa se v d-načinu združita a- in c-način. Kdo spremlja Kolikšen del spremljamo a-način b-način c-način d-način 123 Predigra, medigra, poigra Spremljava se lahko izraža tudi kot predigra, medigra, poigra. Tako nastanejo raznoliki načini spremljanja, npr.: — pesem, deklamacijo ali skladbo lahko samo sprem¬ ljamo, — pesem, deklamacijo ali skladbo lahko spremljamo, pa dodamo predigro ali medigro ali poigro, ali: predigro in med¬ igro in poigro, — pesem, deklamacijo ali skladbo lahko uvedemo s pred¬ igro, ali dodamo medigro, ali pa jo sklenemo s poigro, ne da bi jo sicer spremljali. Predigre, medigre in poigre so lahko istovetne z instru¬ mentalno spremljavo, tako glede zasedbe, ritma in dolžine; lahko pa so krajše, ali so drugačne. Če oblikujemo samostojno predigro (medigro, poigro), naj bo to oblikovno sklenjena celota. Kot glavno izrazno sredstvo v njej nastopa bodisi ritem bodisi zvočna barvenost, npr.: če izvajamo .zvočno sliko za predigro, je zvočna barve¬ nost glavno izrazno sredstvo. Samostojna predigra (medigra, poigra) se lahko rodi tudi iz prvotne spremljave, če npr. ugotovimo, da je izvedba pesmi ali deklamacije s predigro (medigro, poigro) primer¬ nejša in otrokom ljubša od neposrednega spremljanja. Predigro, medigro ali poigro k peti pesmi lahko izva¬ jamo tudi tako, da melodijo pesmi izvaja vzgojitelj z melo¬ dičnim instrumentom, otroci z malimi instrumenti pa izva¬ jajo spremljavo. 124 Izbira instrumentov za spremljavo, predigro, medigro, poigro — Upoštevamo otrokove predloge glede izbire. — Upoštevamo naravo in vsebino pesmi, deklamacije ali skladbe. — Upoštevamo glasnost pevcev, recitatorjev ali melodič¬ nega instrumenta, ki izvaja spremljano skladbo. — Upoštevamo zamišljeno glasbeno spremljevalno vse¬ bino in način izvedbe. — Upoštevamo načelo doseganja kontrasta, izogibamo se vedno enaki izbiri za določeno stvar. — Včasih upoštevamo tudi to, da želimo utrditi tehniko igranja določenih instrumentov. Itd. Iskati in najti najustreznejši množični instrument, ali izbirati in združiti več različnih instrumentov in tako dobiti novo zvočno barvo, to naj ne bo samo domena vzgojitelja. Pri izbiranju in pri odločanju naj otroci dejavno sodelujejo in si ob tem bogatijo zvočne predstave, domišljijo, muzikal- nost, ustvarjalnost... Tudi to, da za določeno spremljavo instrumente sami izumimo, je zaželjeno. Pri pravem sodelo¬ valnem izbiranju vzgojitelj ne hromi otrokove originalnosti, le oplemeniti jo. Le pri malčkih bo izbira instrumenta vzgo¬ jiteljevo delo. Kaj pri tem upoštevamo Kdo izbira instrumente 125 Spremljava govorjenega besedila Katera besedila Ker gre pri spremljavi govorjenega besedila za zvezo spremljamo glasbene dejavnosti in literarne vsebine, moramo pri izbiri besedila tenkočutno prisluhniti literarnim vsebinam, da od¬ krijemo tista, ki to zvezo prenesejo, in da druga očuvamo pred ritmičnim in zvočnim nasiljem. Najpogosteje se odločamo za krajša rimana besedila, ali tudi krajše v sebi sklenjene odlomke, ki govorijo o nečem zvočnem. Za spremljavo z ritmom besedila, z izvajanjem taktov- skih dob, ostinata in po navadi tudi za spremljavo posa¬ meznih besed izbiramo besedila, ki dopuščajo ritmično tekočo recitacijo. Take primere najdemo med izštevankami, ugan¬ kami, med verzi in deklamacijami, ki govorijo o nečem rit¬ mičnem, bodisi da se stvar ritmično zvočno izraža ali se rit¬ mično giblje, premika ... Tudi otroci sami si izmišljajo zvoč¬ na ritmična besedila, ki jih sami govorijo in igrajo na instru¬ ment. Pri zvočni spremljavi, pri kateri je glavni poudarek na zvočni barvi in ne na ritmu, ni več potrebna ritmična reci¬ tacija. Zanjo izbiramo besedila, ki govorijo o zvočnih po¬ javih, o dežju, snežinkah, toči, vetru, valovanju morja, o žitnem polju, o potokih, o gozdu ... če k besedilu oblikujemo samo predigro, medigro, po- igro brez spremljave, prav tako lahko izbiramo besedila za svobodno, ritmično nedoločeno govorno izvedbo, za katero dosti laže najdemo ustrezno literarno vsebino. Spremljave Z ritmom besedila sami od sebe spremljajo že triletni z ritmom otroci. Bistvo te spremljave je podvajanje ritma: ritem, ki ga govorimo, obenem izvajamo z instrumentom. Spremljave z ritmom besedila izvajamo na vseh starostnih stopnjah, le da v oddelkih 4—7-letnih otrok izvajamo predvsem b-, c- in d-način. Župančičevo uganko o uri lahko izvajamo na vse štiri načine za notne primere. a-način V zla—ti skri—nji mlin dro-ban, te —če, te — če noč in dan. 2 s~i n i n j — i n n i -n . j — i b-način V zla—ti skri—nji mlin dro-ban, t e — č e, te — če noč in dan. | —J - -f 2 4 126 c-način 2 -ud.n in j _i kovinski instr. 1 1 II Spremljamo lahko z nežnimi tleskači, tenkimi paličicami, z ropotuljami, z brenkanjem na smrekove storže, s tikta¬ kali ipd. V oddelkih 5—7-letnih otrok lahko c- in d-spremljavi dodamo 4 taktno instrumentalno predigro in poigro, ki sta enaki spremljavi. Izvajanje taktovskih dob ni drugega kot slišna notranja Spremljave mera. Izvajanje taktovskih dob sodi med tiste najenostav- z izvajanjem nejše spremljevalne ritme, ki jih otroci že zgodaj sami od taktovskih dob sebe iznajdejo, zato jo izvajamo na vseh starostnih stopnjah, bodisf samostojno bodisi v kombinaciji s kakšnim drugim ritmom; pogosto tudi kot prehodno — primerjalno sprem¬ ljavo, v času iskanja najboljše možnosti. A-način ne uporabljamo prav pogosto, učinkuje precej enolično, včasih celo grobo. Najbolj prirodno se izvajanje taktovskih dob povezuje z izštevankami, npr.: I L„ J -M—— L— bJ ■ l 1 4 Ploskanje En, dva, tri, pa po - vej število ti! M-J—H- i —M-J-i-J- ž -1 127 Spremljava Z izvajanjem ostinata Na b-način lahko izvajamo igro: M. Voglar, Gremo na obisk. (Spremljamo podčrtano besedilo.) Jaz sem slon Trombadon in grem k slončku T rombadončku na obisk v Trombapisk. Midva slona Trombadona greva k slončku Trombadončku na obisk v Trombapisk Mi smo sloni Trombadoni, gremo k slončku T rombadončku na obisk v Trombapisk Tisti, ki čakajo, da pojdejo kot sloni v Trombapisk, spremljajo potovalni del s topotanjem. Na c-način in še s predigro in poigro lahko izvedemo izštevanko D. Gorinška: Ti boš mačka, I jaz bom miš, II jaz bom bežal, II ti loviš. I (Poigra) Spremljavo I izvajajo otroci z bobni, po katerih praskajo, spremljavo II pa otroci udarjajo z nohti. V poigri izvajamo taktovske dobe v vedno hitrejšem tempu. Taka je začetna spremljava, sledi, da brenkalca namesto ritma taktovskih dob izvajajo kak bolj živahen ritem, da bo razlika med mačko in mišjo ne samo v zvoku, ampak tudi v ritmu. Kot hoteno spremljavo izvajamo ostinato najpogosteje v oddelku 5- do 7- pa tudi 4- do 5-letnih otrok. Pri izvajanju ostinatne spremljave otroke delimo v dve skupini, na recitatorje in godbenike, kajti tisti, ki izvajajo ostinato, ne morejo govoriti besedila, ki je v drugačnem ritmu. Pri izvedbah ostinatne spremljave na c- in d-način, lahko skupini izvajata isti ostinato ali dva različna. Na a-način, z ritmom: dve osminki četrtinka; lahko spremljamo preproste verze o poskočni žogici, učenke SVš 128 Žoga skače en, dva, tri, vse od jutra do noči. En, dva, tri, en, dva, tri, en, dva, tri. Spremljavo izvajamo z dvojnimi bobenčki ali s kakšnim drugim dvozvenskim instrumentom, npr. brenkalce z jezički, viseče lesene deščice ipd. Na b-način lahko spremljamo pesem — igro M. Voglar, Kje je čevelj. (Podčrtano besedilo spremljamo z ostinatom: dve polovinki dve četrtinki polovinka.) Cepetambel se jezi, desne noge ni in ni! Desna noga Tipitu v skrivališču je, ku-ku (pojoče). Cepetambel cepeta, kam je leva noga ušla! Leva noga Tipitu v skrivališču je, ku-ku (pojoče). Ker spremljamo le tisto besedilo, ki govori o jezljivem čevlju, spremljamo z različnimi drdrali ali s topotanjem. Nespremljani del pesmi naj govori vzgojitelj ali en sam otrok. Z ostinatom na c- ali d-način, ali s samostojnimi poigrami Po vsaki kitici besedila lahko spremljamo pesem V. T. Arhar, Škornji. Medved si je škornje kupil, ha-ha-ha, v škornjih sam po gozdu hodil sem in tja. (Poigra) I Lovec pa je puško kupil, ha-ha-ha, s puško na medveda čakal, da bi ga. (Poigra) II 9 Otrok in glasba 129 Medved je pred lovcem bežal, ha-ha-ha, od strahu še škornje zgubil, kar oba! (Poigra) III Ostinato: polovinka dve četrtinki dve polovinki; igramo v poigrah I in II. Poigro I (hoja obutega medveda) izvajajo otroci s pri¬ mernimi ploskači, z njimi udarjajo po trdi podlagi. Poigro II izvajajo s pokalicami. Poigro III naj otroci ustvarijo po svoji zamisli. Z ostinatno spremljavo na d-način lahko opremimo od¬ lomek iz pesmi A. Černe, Lisica: Lisica, tatica je v goste prišla, počasi in tiho, kakor gospa. (Poigra) I I in II I I in II I (vedno tiše) /Opremljava / posameznih \y besed Pri besedilih, pri katerih se kaka značilna beseda po¬ navlja, lahko spremljamo samo njo. Npr., M. Košuta, Tik-tak. Tik — tak, tik — tak, minute nam beže, tik — tak, tik — tak, kot zajčki čez polje. Tik — tak, tik — tak, že sonček je zaspan, tik — tak, tik — tak, in spet minil je dan (Spremlja tiktakalo) Pri besedilih, v katerih se ponavljata dve različni besedi, spremljamo vsako z drugimi instrumenti, npr. v pesmi A. Černejeve Petelinček spremljamo »Ki-ki-ri« z didldajčki, »ko- ko-ko-ko« z jajčnimi lupinami: Petelinček se jezi: ki-ki-ri, ki-ki-ri! 1 . skupina Naše bele čopke ni, ki-ki-ri, ki-ki-ri. Naše čopke več ne bo, ko-ko-ko-ko. 2. skupina Šla je k tetki za goro, ko-ko-ko-ko. 130 Pesem Lovec, D. Lukiča lahko spremljamo kar s 5 raz¬ ličnimi instrumenti: Pim! Pum! Pam! I. II. III. Podrl sem leva. Sam! Pum! Pam! Pim! II. III. I. Tigra pa za njim. Tres! Tres! Tres! IV. IV. IV. Ušel je morski pes! Slika! Šleka! Slaka! V. V. v. Jaz sem lovec Jaka! Spremljava posameznih besed je lahko samostojna spremljava, lahko pa tudi v povezavi s kakšno drugo ritmično spremljavo. V povezavi učinkuje kot blagodejen zvočen kon¬ trast k tekočim ritmičnim spremljavam (taktovske dobe, osti- nato, ritem besedila). Take večglasne spremljave izvajamo predvsem v oddelkih 5—7-letnih otrok. V oddelkih 3—4-letnih otrok izvajamo spremljavo posa¬ meznih besed samo v besedilih, v katerih si ponavljajoče be¬ sede sledijo. Npr.: Čriček v travici sedi, in črika: čri, čri, čri, čri, čri, čri, Otroci spremljajo z brenkalci ali nežnimi ropotuljami. Z zvočno spremljavo spremljamo besedila, ki govorijo o Zvočna ninogozvočnih in zato ritmično neurejenih zvočnih pojavih ali spremljava stvareh. Npr.: o dežju, toči, vetru, nevihti, potoku, morju, o prebujanju gozda in ptic, o žužnjanju čmrljev in brenčanju čebel, o reganju žab, šuštenju listja, šumenju žitnih kla¬ sov ipd. Pri spremljanju nismo pozorni na ritme, ki slučajno na¬ stajajo, pač pa na zvočno barvo, na prelivanje zvočnih barv, na povezovanje zvokov v novo zvočno barvo, na spreminjanje gostote zvokov, na različno hitrost pojavljanja posameznih 9 * 131 zvokov in njihovo glasnost. Spremljamo tako, da ustvarjamo zvočne slike. (Glej: Usmerjeno ustvarjanje — Zvočna slika!) Z zvočno sliko Dež lahko uvedemo in spremljamo pesem Lili Novy, Dež: Kakšen dež se je ulil! Pada kot za stavo, temu, ki ga je dobil, dobro pere glavo. Nama dvema pa se zdi vreme kar veselo. Dežek, daj! Štropotaj! Kaj pa moreš nama ti, ko sva pod marelo! Z zvočno sliko, ki oponaša čebelje brenčanje (z lastnimi instrumenti in s pih-puh,pah pihalkami — z vrtivkami) sprem¬ ljamo ljudsko, Čebelica leti: Čebelica leti najvišje pod nebo. Čim višje leti, tem lepše brenči, čebelica moja. Besedila, ki govorijo o različnih zvočnih pojavih ali stva¬ reh spremljamo vsako z drugimi instrumenti — z drugo zvočno sliko. Npr.: Pesem Dežek pada, M. Voglar, lahko spremljamo s tremi zvočnimi slikami: (Predigra) Zvočna slika Dež Dežek pada tip, tip, tip, zmoči polje, zmoči hrib. (Predigra) Zvočna slika Toča Toča vsuje se z neba, trop, trop, trupa ropota. (Predigra) Zvočna slika Sonce Lirelaj, sončni sijaj, boža: aj, aj, aj. Včasih spremljamo samo del besedila, tistega pač, ki go¬ vori o zvočnem pojavu. Npr.: S. Jug, Barčica. (Predigra) Zvočna slika Potok Med grmičjem potok teče, tiho teče, nič ne reče. Fant si barčico napravi, na gladino jo postavi. Še zavpiti ne utegne, 132 že mu barčica pobegne in veselo brez skrbi po potočku odhiti. Potok pa brezskrbno teče, tiho teče, kaj naj reče?! (Poigra) Včasih povezujemo spremljavo enega dela besedila s predigrami, medigrami in poigrami v drugih delih, npr. N. Maurer, Tri luže: Dežek pada cele dni, še ponoči nam rosi in namaka luže tri: I Zvočna slika Dež V prvi luži žabica, (Poigra) V drugi luži račkica (Poigra) V tretji luži sem pa jaz — (Poigra) vsi kričimo na ves glas. (Poigra) I, II, III, IV Zvočna slika II Zvočna slika Žabica III Zvočna slika Račka IV Zvočna slika Jaz, Mi Včasih omejujemo zvočno spremljavo samo na izvedbe instrumentalnih mediger, tako lahko spremljamo pesem V. Brest, Pesmica o kruhku: Mamica bi kruhek pekla, toda moke ni. Teci, teci, mlinu reci, žita naj zdrobi! (Medigra) I Zvočna slika Mlin »Rad bi zlato mlel ti žito,« mlinček ropota, »Teci, teci, njivi reci, naj pšenice da!« (Medigra) II Zvočna slika Žitno polje Dala njiva bi pšenice, toda zrela ni. Teci, teci, soncu reci, naj jo pozori! 133 Večglasna ritmična spremljava (Medigra) III Zvočna slika Sonce cinglja z žarki Sonce žito pozorilo, mlinček ga drobi, oj, že kruhek, dobri kruhek iz peči diši. Včasih omejimo zvočno spremljavo na poigro. V tem primeru z instrumenti v poigri izrazimo doživetje pesmi. Npr.: G. Jakopin, Sonce: Sonce navsezgodaj v travo se spusti, mravlje in čebele delavne zbudi, rosico popije, bilke naravna, dva metuljčka lena v nos poščegeta. (Poigra) Zvočna slika Jutro na travniku Če vsaka skupina otrok spremlja besedilo z drugim ritmom, govorimo o večglasni ritmični spremljavi. Do nje pogosto pridemo tako, da združimo dve (tri) enoglasne ritmič¬ ne spremljave, ki smo jih pred tem dobro utrdili. Vzgojitelj otrokom pri izvedbi laže pomaga, če skupine instrumentov vstopajo druga za drugo, se pravi, da spremljavo izvajamo na d-način. Npr., v odlomku pesmi V. Arharja Ura, izvajajo storži ri¬ tem samih osmink (I), v drugem delu se pridruži ostinatni ritem: dve osminki četrtinka; izvajajo ga nežna drdrala (II). V vsaki I uri drobna miška ždi. (Poigra) I Z noskom I in II vrta z zobki škrta, nič ne spi. (Poigra) I in II (lahko tudi: in III.) Ritem III lahko izvajajo cevaste ropotulje in tiktakalo. 134 Do večglasne ritmične spremljave lahko pridemo tudi tako, da k prvi ostinatni spremljavi pristopajo vedno novi in novi spremljevalni ostinatni ritmi, ki si jih lahko otroci sami izmišljajo. To nam lahko uspe pri kratkih besedilih, ki jih lahko večkrat ponovimo, pfi vsaki ponovitvi je več spremljav, npr.: L. Prunk — Utva, Pomladansko kolo (odlomek). Ajmo, A j mo, roke si podajmo, ajmo, ajmo, kolo zaigrajmo. O. Župančič, Možiček-kopitljaček Možiček-kopitljaček, to bister je junaček, nikdar se ne upeha, kopitati ne neha, kopita skoz in skoz, kopitne Anko v nos. Ritmično večglasje lahko omejimo na samostojno poigro, npr.: V. T. Arhar, Mlatič (odlomek): Trije hrčki, klopa-klop. mlatijo na polju snop. (Poigra) I I in II I in II in III itd. 135 Spremljava pete pesmi Katere pesmi Glede na to, kako se pesmi odzivajo na instrumentalno spremljamo spremljavo, jih lahko razvrstimo v tri skupine: — imamo pesmi, ki jih tenkočutno zamišljena in tenko¬ čutno izvedena instrumentalna spremljava ne moti; a tudi brez nje so popolne. Takih pesmi je največ; — imamo pesmi, ki jim je spremljava dobrodošla do¬ polnilo, ob njej pride njihova narava še bolj do izraza; — imamo pesmi, ki jih instrumentalna spremljava moti, zmoti tisto, kar je skrito v njih notranjosti. Predno se odločimo, da bomo pesem spremljali, ji mo¬ ramo tenko prisluhniti, da z njo ne bomo nasilni. Pri odločanju nam pomaga Preglednica pesmi, ki jih lah¬ ko otroci spremljajo, v Majhna sem bila, str. 214. Spremljava Z ritmom melodije sami od sebe spremljajo že 3 letni z ritmom otroci. Vendar je pri malčkih bolje, če vzgojitelj poje, oni pa melodije spremljajo, da melodičnega loka pesmi zaradi spremljanja ne trgajo. Ritem melodije lahko izvajamo na a-, b-, c- in d-način. ŽOGICA Mira Voglar a-način Zmerno hitro 136 Tako to pesem spremljajo že 3-letni otroci. Igrajo z meh¬ kimi tolkalci, z njimi udarjajo po tleh ali po mizah, lahko tudi po stolih. b-način Instrumentalno spremljavo k pesmici Zajček lahko otroci izvajajo s paličicama iz koruznih stebel. Spremljavo lahko izvajajo vsi otroci ali manjša skupina otrok. Če v drugi kitici pojemo: Didl didl dačko, mi imamo mačko ... uporabljamo koruzne storže kot drdrala. Itd. paličice 137 Spremljava Spremljanje pesmi z ostinatno spremljavo je za pred- z izvajanjem šolske otroke že bolj zahtevno. Laže jo izvajajo, če jih deli- ostmata mo na p evce j n na tiste, ki pesem spremljajo. Z ostinatom spremljajo predvsem 5- do 7-letni otroci. PUSTNA 138 Ritmično spremljavo bomo izvedli s kovinskimi nizi, ki jih stresamo ali naje udarjamo. b-način: En, dva, ena dva; spremljamo 1. del. c-način: Ringa ringa raja. d-način: Nadaljevanka za ure. Spremljanje pesmi s taktovskimi dobami predšolskemu otroku ne povzroča težav. Že 3-letni otroci s taktovskimi do¬ bami spontano spremljajo svoje petje. Spremljava Z izvajanjem taktovskih dob b-način IZIDOR OVČICE PASEL ljudska 4 Ritmično spremljavo bomo izvedli z žeblji ali drugimi cincindongi. /V * r 139 Spremljava Pesmi, katerih besedila vsebujejo ponavljajoče se besede posameznih a li zloge, spremljamo tako, da spremljavo omejimo nanje. ŽIGA ŽAGA Mira Voglar Po robu viseče činele vlečemo s tolkalcem iz dveh prepletenih žic. Če vsebuje besedilo pesmi dve različni besedi, ki se po¬ navljata, lahko vsako spremljamo z drugim instrumentom. ČUKSE JE OŽENIL Ljudska 140 Z njo spremljamo pesmi, katerih besedila govorijo o ne- Zvočna ritmičnem zvočnem dogajanju: o dežju, o vetru, o toči, o sne- spremljava ženju, o potoku, o šelestečih listih ipd. Primer: M. Voglar, Padaj padaj mili dežek; Vetrič, veter; J. Bitenc, Burja piha, Dežek. Pesmi lahko spremljamo tudi tako, da v spremljavi zdru- Večglasna žimo različne ritme. HI, KONJIČEK ritmična spremljava Janez Bitenc a. a) cevasti les ali les; izvaja ritem taktovskih dob, a-način. b) bič; spremljava posameznih besed. c) kraguljčki; ritem melodije, b-način. 141 Predigre, medigre, poigre Predigre, medigre ali poigre večkrat nadaljujejo nepo¬ sredno spremljavo pesmi, včasih pa jo nadomeščajo, npr.: k pesmi Sraka in avtobus igramo zvočno sliko Noč kot pred¬ igro pred 1. kitico; pred 2. kitico pa igramo zvočno sliko Jutro. K pesmi Jutri naj sneži lahko igramo dve samostojni poigri: po 1. kitci Prihod dedka Mraza; po 2. kitici Ples snežink. Predigra, medigra ali poigra lahko nastane tako, da otro¬ ci spremljajo vzgojitelja, ki igra melodije pesmi. Tako lahko otroci spremljajo pesmi, ki so jih že spremljali ob petju. Vzgojitelj lahko izvaja melodijo enoglasno ali večglasno, otroci pa spremljajo melodijo, tako kot so jo prej, ko so jo peli. Tako dobimo čisto instrumentalno izvedbo. Ne moremo pa tako izvajati tistih pesmi, pri katerih smo spremljavo vezali na določene besede. Takšno — instrumentalno — izvedbo pesmi izvajamo sa¬ mostojno, lahko pa jo ponovno povežemo s petjem, npr. tako, da najprej pesem izvajamo instrumentalno — za pred¬ igro, nato pesem pojemo in spremljamo, nakar lahko izva¬ jamo še instrumentalno poigro. 142 Spremljava instrumentalne glasbe Med instrumentalnimi skladbicami, ki jih igramo otro¬ kom, je več takih, ki jih lahko spremljajo z instrumenti. To so predvsem tiste skladbice, pri katerih je ritmični element v ospredju, npr.: Možek koraka, Češka narodna, Mala korač¬ nica, Jutranja vojaška, Zajček, Mala polka, Koračnica, Pujski korakajo, Naša račka idr. Veliko takih skladb najdemo v zbirki: Kresnice in Me¬ tulji, M. Nograšek. Otroci naj spremljajo instrumentalne skladbice šele te¬ daj, ko so jih že večkrat poslušali in jih že dobro poznajo. Otroci instrumentalne skladbice spremljajo z ostinati, z zvočno spremljavo, pa tudi z izvajanjem taktovskih dob na b- način, ali z izvajanjem ritma melodije na b- ali c-način. Z instrumenti spremljajo otroci skladbe, ki jih vzgojitelj izvaja, spremljajo lahko tudi skladbice, ki jim jih predva¬ jamo z magnetofonom, pa so jih otroci že večkrat slišali. 143 Spremljava dramatizacije Dramatizacije so dosti privlačnejše, če jih zvočno opre¬ mimo. Ustrezajo predvsem dramatizacije tistih pravljic ali zgodb, pri katerih nastopa večje število oseb, predvsem živali, ki jih lahko zvočno podpremo z različnimi instrumenti. Za instrumentalno spremljavo se odločimo predvsem pri dra¬ matizacijah, kjer posamezne vloge igralcev preveč ne zapo¬ slijo, kjer ni zapletenega dogajanja, kjer ni treba veliko go¬ voriti, kjer je veliko ponavljanja. Npr.: Živali prihajajo k ba¬ bici Zimi, Gradič, Mojca Pokrajculja, Deščica, ali smem, De¬ bela repa, Zajčkova hišica, O goskici, ki se je učila peti, Han- kina igla, Zajčkov zvonček, Tri kokoši, Pod Medvedovim dež¬ nikom idr. Instrumentalno spremljavo lahko organiziramo na dva načina: — otroci, ki predstavljajo posamezne vloge, izberejo še svoji vlogi ustrezen instrument. Z instrumentom spremljajo bodisi svoje gibanje bodisi tako najavljajo svoj prihod, ali pa zaigrajo vedno tedaj, preden spregovorijo, itd. (Otroci mo¬ rajo imeti takšne instrumente, da jih le-ti pri gibanju ne bodo motili.); — za instrumentaliste izberemo otroke, ki ne nastopajo v dramatizaciji. Godce namestimo tako, da imajo dober pre¬ gled nad vsem dogajanjem. (Zanje lahko tudi improviziramo poseben oder.) Godcem se pridruži tudi vzgojitelj. Godci imajo različne instrumente in si lahko vloge delijo kot otro¬ ci, ki nastopajo v dramatizaciji, ali pa godci nastopajo kot celota in skupno spremljajo posamezne prizore ali posamezno dogajanje z vnaprej pripravljenimi ali sprotnimi zvočnimi slikami. Kako nastane Instrumentalna spremljava lahko nastane spontano iz glasba za trenutnega navdiha. Vzgojitelj mora otroke sprostiti in jih dramatizacijo ne kako »okužiti« z »ustvarjalno mrzlico«. To pa mu bo uspelo le, če se bo tudi sam prepustil ustvarjanju in ustvarjal z otro¬ ki na isti ravni — enako navdušeno in zavzeto kot oni in če se bo znal otresti zaviralne miselne kritičnosti odraslega. Iz ta¬ kega hipnega navdiha porojena spremljava je skoraj nepo¬ novljiva. — Otroci lahko ustvarjajo tudi bolj premišljeno in ure¬ jeno: pri pripravi na dramatizacijo lahko vsi otroci namerno iščejo, kakšna spremljava bi se najbolj prilegla na primer volku ali zajcu ... Izbiramo instrument pa tudi ritem, ki bi ga z izbranim instrumentom izvajali. Seveda preizkusimo več možnosti, ocenimo posamezne rešitve in se odločimo za tisto, ki najbolj ustreza. 144 Oba opisana načina otrokove ustvarjalnosti lahko včasih povežemo, bodisi da preidelo od bolj urejenega ustvarjanja k spontanemu sprotnemu ustvarjanju ali pa narobe, da nekaj spontano nastalega pri ponovnih dramatizacijah ohranimo, izoblikujemo. — Glasbeno spremljavo si lahko zamisli in delno tudi že izoblikuje vzgojitelj. V tem primeru vzgojitelj že vnaprej predvidi delež, ki ga bo imela glasbena spremljava pri sami dramatizaciji, in jo tudi delno izoblikuje. Otroci imajo sicer tudi pri oblikovanju takšne spremljave možnost soustvarjati, vendar je njihova ustvarjalnost precej omejena. Z dramatizacijami, ki vsebujejo tudi glasbeno spremlja¬ vo, lahko otroci tudi nastopijo: Otroci starejše skupine igrajo otrokom mlajše skupine ali pa otroci srednje in starejše sku¬ pine zaigrajo tako pripravljeno dramatizacijo staršem. Pri tem lahko poleg instrumentalne glasbene spremljave vklju¬ čimo tudi petje — del besedila pojemo. (Predvsem je smi¬ selno peti ponavljajoče se besedilo.) Taka melodika naj na¬ staja spontano — otroci si jo sproti izmišljajo ali pa melo¬ dije k besedilu skupno pripravimo in se jih vnaprej skupno tudi naučimo peti. Nekoč sem z otroki starejše skupine dramatizirala prav¬ ljico Gradič. Dramatizacijo smo spremljali z različnimi rit¬ mičnimi instrumenti, glavnino teksta so otroci peli, melo¬ dije za ponavljajoče se besedilo so si sami izmislili, tudi rit¬ mično instrumentalno spremljavo sem izdelala skupaj z otro¬ ki. Dramatizacijo smo pripravljali precej časa, saj smo jo na¬ menili za sklepno prireditev. Kako smo takrat dramatizacijo glasbeno opremili, tega natančno ne vem več, vem le, da so otroci ob delu uživali, da so jim bile priprave za nastop v ve¬ liko veselje, sam nastop pa veliko pričakovanje. Lahko pa bi pravljico Gradič opremili tudi takole: Tekst je povzet iz zbirke pravljic, Pravljice o živalih MIC 1950. Verzi in glasbena spremljava Mira Voglar. Otroci so razdeljeni na igralce: muha, bolha, komar, mi¬ ška, žabica, zajček, lisička, volk in medved ter na skupino otrok, ki bo pela in igrala na nekatere instrumente. Tudi vsi igralci imajo instrumente. Prostor mora biti dovolj velik, da imajo posamezne ži¬ vali dovolj prostora za svoje gibanje. Sredi prostora stoji »gradič«. Pričnemo z glasbo: Primer dramatizacije z glasbeno spremljavo GRADIČ 10 Otrok in glasba 145 Uvodno melodijo igra vzgojitelj s sopransko blokflavto ali ksilofonom. Na triangel igra eden od otrok. Pesem poje vzgojitelj in skupina pevcev. Muha (med petjem pesmi leti po vsem prostoru, zdaj pa zdaj rahlo pihne v trstenke. Ko prileti do gradu, se ustavi, potrka in zapoje): GRAD - GRADIČEK, RECI Ml Ne prehitro pn K-UUL4- m Grad-gra-di—ček, re-ci — mi, a - li tu-kaj kdo ži-vi? Vzgojitelj: Nihče se ne oglasi. Muha vzleti in začne ži¬ veti v gradiču. (Nato skupno z otroki — pevci — zapoje): Pripovedno Sre—di polja ra—vne—ga grad-gra-dič stoji, 146 Bolha (med petjem skače po vsem prostoru, zdaj pa zdaj rahlo zabrenka na brenkalce, ki ga drži v rokah. Ko priskače do gradu, potrka in zapoje pesem): Grad-gradiček, reci mi! (Svoje petje spremlja z brenkalcem.) Muha (iz gradu): Jaz, muha sitnica, a kdo si ti? Bolha: Jaz, bolha skokica. (Pri tem pobrenka po bren- kalcu.) Muha (zapoje; pritegnejo ji lahko tudi pevci, spremlja pa otrok s trianglom): Bolha (posluša pesem. Ko je pesmi konec, skoči v grad.) (Vzgojitelj in otroci pevci zapojejo): Sre-di po-lja ra - vne-ga grad gra - dič sto - ji, 3^ ^ J J glej ko-mar hi — ti. 147 10* pro — ti gra — du be — le — mu. Komar (med petjem leti po vsetn prostoru, zdaj pa zdaj malo pobrenka po kitari iz kozarčkov za jogurt. Ko prileti do gradu, potrka in zapoje): Grad-gradiček, reci mi! (Petje spremlja z brenkanjem po kitari — struno naj močno napne.) Muha: Jaz, muha sitnica. Bolha: Jaz, bolha skokica. Obe: A kdo si ti? Komar: Jaz sem komar piskar. (Pri tem brenka na ki¬ taro.) Muha in bolha (zapojeta): Pridi, le pridi! (Refren sprem¬ ljata z instrumenti. Pritegnejo lahko tudi ostali pevci.) Komar (zleti, ko je pesmi konec, v grad). (Vzgojitelj in otroci pevci zapojejo): Sre —di po-lja ra — vne-ga, grad gra-dič sto - ji, pro — ti gra — du be — le — mu mi — ška hi — ti. Miška (med petjem teka po vsem prostoru, zdaj pa zdaj rahlo potrese ropotuljo. Ko pride do gradu, potrka in za¬ poje): Grad-gradiček, reci mi! (Petje spremlja z ropotuljo.) Muha: Jaz, muha sitnica. Bolha: Jaz, bolha skokica. Komar: Jaz, komar piskar. Vsi: A kdo si ti? Miška: Miška dolgo repka. (Pri tem stresa ropotuljo.) Vsi (ki so v gradu, zapojejo pesem): Pridi, le pridi! (Re¬ fren spremljajo z instrumenti. Pritegnejo lahko tudi drugi pevci.) Miška (pohiti, ko je pesmi konec, v grad). (Vzgojitelj in otroci pevci zapojejo): Sre-di po-lja ra - vne-ga, grad gra-dič sto — ji. pro - ti gra - du be — le - mu ža - bi — ca hi — ti. Žabica (skače med petjem po vsem prostoru, zdaj pa zdaj podrgne z orehovima lupinicama. Ko pride do gradu, potrka 148 in zapoje): Grad-gradiček, reci mi! (Petje spremlja z oreho¬ vima lupinicama.) Muha: Jaz, muha sitnica. Bolha: Jaz, bolha skokica. Komar: Jaz, komar piskar. Miška: Jaz, miška dolgorepka. Vsi: A kdo si ti? Žabica: Žabica kvakica! (Pri tem podrgne orehovi lupi¬ nici.) Vsi (ki so v gradu, zapojejo pesem): Pridi, le pridi. (Re¬ fren spremljajo z instrumenti. Pritegnejo lahko tudi drugi pevci.) Žabica (skoči, ko je pesmi konec, v grad). (Vzgojitelj in otroci pevci zapojejo): Sre—di po-lja ra - vne-ga, grad gra-dič sto - ji. pro-ti gra-du be-le-mu zaj - ček hi - ti. Zajček (med petjem skaklja po vsem prostoru. Zdaj pa zdaj ploskne s ploskači. Ko pride do gradu, potrka in za¬ poje): Grad-gradiček, reci mi! (Petje spremlja s ploskači.) Muha: Jaz muha sitnica. Bolha: Jaz, bolha skokica. Komar: Jaz, komar piskar. Miška: Jaz, miška dolgorepka. Žabica: Jaz, žabica kvakica. Vsi: A kdo si ti? Zajček: Zajček brzopetec. Vsi (ki so v gradu, zapojejo pesem): Pridi, le pridi. (Re¬ fren spremljajo z instrumenti. Pritegnejo lahko tudi drugi pevci.) Zajček (skoči, ko je pesmi konec, v grad). (Vzgojitelj in otroci zapojejo): Sre-di po-lja ra - vne-ga, grad gra-dič sto - ji. pro-ti gra-du be - le-mu li - si - čka hi - ti. 149 Lisička (se med petjem plazi po vsem prostoru, zdaj pa zdaj pobrenka na citre — improvizirane citre s kovinskimi strunami. Ko pride do gradu, potrka in zapoje): Grad-gradi- ček, reci mi! (Petje spremlja na citre.) Muha: Jaz, muha sitnica. Bolha: Jaz, bolha skokica. Komar: Jaz, komar piskar. Miška: Jaz, miška dolgorepka. Žabica: Jaz, žabica kvakica. Zajček: Jaz, zajček brzopetec. Vsi: A kdo si ti? Lisička: Lisička sestrička. Vsi (ki so v gradu, zapojejo pesem): Pridi, le pridi. (Re¬ fren spremljajo z instrumenti. Pritegnejo lahko tudi drugi pevci.) Lisička (se splazi, ko je pesmi konec, v grad). (Vzgojitelj in otroci pevci zapojejo): * j j j j Sre-di po - Ija ra — vne-ga. grad gra—dič sto — ji. Volk (divja med petjem po vsem prostoru, zdaj pa zdaj poči z bičem. Ko pride do gradu, potrka in zapoje): Grad- gradiček, reci mi! (Petje spremlja z bičem.) Muha: Jaz, muha sitnica. Bolha: Jaz, bolha skokica. Komar: Jaz, komar piskar. Miška: Jaz, miška dolgorepka. Žabica: Jaz, žabica kvakica. Zajček: Jaz, zajček brzopetec. Lisička: Jaz, lisička sestrička. Vsi: A kdo si ti? Volk: Sivi volk grabež. Vsi (ki so v gradu, zapojejo pesem): Pridi, le pridi. (Re¬ fren spremljajo z instrumenti. Pritegnejo lahko tudi drugi pevci.) Volk (skoči, ko je pesmi konec, v grad). (Vzgojitelj in otroci pevci zapojejo): Sre —di po-Ija ra — vne-ga grad-gra-dič sto — ji, 150 pro — ti gra — du be — le-mu me — dved hi — ti. Medved (se ziblje med petjem po vsem prostoru. Zdaj pa zdaj udari s pestjo po ročnem bobnu. Ko pride do gradu, potrka in zapoje): Grad-gradiček, reci mi! (Petje spremlja z ročnim bobnom.) Muha: Jaz, muha sitnica. Bolha: Jaz, bolha skokica. Komar: Jaz, komar piskar. Miška: Jaz, miška dolgorepka. Žabica: Jaz, žabica kvakica. Zajček: Jaz, zajček brzopetec. Lisička: Jaz, lisička sestrička. Volk: Jaz, sivi volk grabež. Vsi: A kdo si ti? Medved: Jaz sem medved teptun, sedem na grad in vas vse poteptam. Vse živali: Joj, ah, uh,... (Vse prestrašene se razbežijo.) Medved (sede na grad in ga potepta). (Vzgojitelj in otroci pevci zapojejo): J Sre - di po - Ija ra — vne-ga grad gra-dič je stal. me —dved nanj se vse — del je in ga po - te - ptal. 151 Otroci spremljajo pripovedovanje pravljic in zgodb Otroci spremljajo gibanje Instrumentalno spremljanje lastnega pripovedovanja je pri otrocih zelo priljubljeno. Otroci spremljajo z instrumenti bodisi pripovedovanje znanih vsebin bodisi izmišljanje svojih pravljic in zgodb. Kadar otroci povezujejo izmišljanje zgodb z igro na instru¬ mente, je dostikrat težko ugotoviti, kaj nastaja prej: vsebina ali zvočna slika. Včasih se zdi, da otroci izbirajo instrumente zaradi vsebine,‘včasih pa, da vsebino oblikujejo zaradi in¬ strumentov in njih zvočne barve. Zavedati se moramo, da je tako večstransko ustvarjanje neprecenljive vrednosti, zato usmerjamo že otroke srednje skupine na takšno ustvarjalno muziciranje. — Otroci spremljajo tudi predvajanje diafilma z znano vsebino; — otroci spremljajo predvajanje epifilmov, ki so jih sami izdelali; — otroci spremljajo skupno lutkovno igro. Z instrumenti otroci pogosto sodelujejo pri ritmično gi¬ balnih in telovadnih zaposlitvah in spremljajo gibanje. Gi¬ banje lahko spremljajo, tako da so razdeljeni v dve skupini: ena skupina se giblje, druga skupina z instrumenti ritmično spremlja gibanje prve skupine, ali tako, da se vsi otroci hkrati gibljejo, svoje gibanje pa vsi še spremljajo z ustrez¬ nimi instrumenti. (V ta namen izberemo instrumente, ki otrok ne motijo pri gibanju; to so predvsem manjši instru¬ menti, ki jih držimo v rokah ali jih celo nataknemo na prste ali obesimo okoli roke ali vratu.) Gibanje lahko otroci spremljajo z naprej določeno rit¬ mično spremljavo ali z vnaprej pripravljeno zvočno sprem¬ ljavo; ali z improvizirano spremljavo. Pogosto se tudi vzgo¬ jitelj priključi skupini, ki spremlja. 152 Otroci igrajo na velike instrumente Igrati na prave instrumente je za otroke še bolj pri¬ vlačno kot igrati na male instrumente. Zgodi se celo, da se nam zaradi te želje izrodi dobro zamišljeno poslušanje glasbe — otrokom se namesto poslušanja zahoče lastnega muzi¬ ciranja. Otrokovo željo igrati na vse instrumente, moramo upošte¬ vati, gojiti in usmerjati. S tem seveda nikakor ni mišljeno, da bomo otrokom dovolili igrati na instrumente takrat, ko naj bi poslušali glasbo. Najti moramo ustrezne priložnosti, da otroci preizkusijo vse instrumente, na katere igra vzgo¬ jitelj. Posamezni otroci lahko igrajo na te instrumente v času iger po želji otrok, pri ustrezni glasbeni zaposlitvi, ob izmiš¬ ljanju in pripovedovanju pravljic in zgodb, pri dramatizaciji pravljic in zgodb ter pri pripravah na dramatizacijo, pri ne¬ katerih ritmično gibalnih in telovadnih zaposlitvah, pri ne¬ katerih ustvarjalnih igrah, npr. pri ustvarjalni igri KINO, kjer otroci prevzamejo vlogo zvočnikov (podrobneje o tem glej v knjigi Mira Voglar, Mali kino), pa pri igrah KONCERT, GLASBENA SOLA, TRGOVINA Z INSTRUMENTI... Na manjše, prenosne melodične instrumente lahko otroci igrajo tudi na sprehodih ali na dvorišču. Predvsem pa naj bo kak tak instrument v glasbenem kotičku. Od manjših melodičnih instrumentov naj otroci uporab¬ ljajo predvsem instrumente s ploščicami, poleg teh lahko otroci uporabljajo tudi orglice, otroške citre, blokflavto in melodiko. Najpogosteje uporabljajo otroci melodične instrumente, tako da si na njih izmišljajo — ustvarjajo. Melodika, ki tako nastaja, je čisto slučajnostna in neponovljiva. Seveda nava¬ jamo otroke na to, da tudi pri takšnem improviziranju rav¬ najo z instrumenti spoštljivo in jih pravilno uporabljajo. Klavir, kitaro in druge prave instrumente naj otroci uporabljajo tudi pri oblikovanju zvočnih slik. 153 Otroke usmerjamo k iskanju in oblikovanju novih instrumentov K iskanju in oblikovanju novih instrumentov navajamo predvsem 4- do 7-letne otroke. Otroke navajamo, da v okolju prisluhnejo raznim pred¬ metom in ugotavljajo, kako ti predmeti zvenijo. Če pred¬ meti lepo zvenijo, potem jih lahko uporabljamo za glasbene instrumente. Otroci naj sami odkrivajo takšne predmete, ki bi jih lahko uporabljali za glasbene instrumente, ali celo takšne predmete namenoma iščejo. Od doma lahko prinašajo zvončke in druge kovinske predmete ali kuhalnice, različne paličice, orehove lupinice, jajčne lupine in razne druge pred¬ mete; v naravi otroci prav tako iščejo predmete, ki dobro zvenijo. Otroke usmerjamo tudi k oblikovanju instrumentov. Iz¬ delujejo: bobne, ropotuljice, brenkalca, različne zvočne nize, tolkače, ploskače, biče, paličice itd. Zanje prinašajo otroci ustrezen material tudi od doma, npr.: velike valjaste škatle pralnega praška za bobne, različne kartonaste, kovinske, le¬ sene, steklene ali plastične embalažne škatlice za izdelavo ropotulj, plastične kozarce za izdelavo improviziranih kitar, različne lesene ploščice za brenkala in tolkače, različen dro¬ ben material, ki ga bomo nizali in izdelali različne zvočne nize, itd. Instrumente izdelujemo z otroki pri usmerjenih zapo¬ slitvah, še pogosteje pa pri zaposlitvah po želji otrok. Pri skupnih zaposlitvah izdelujemo predvsem tiste instrumente, ki jih lahko otroci v glavnem izdelajo sami, brez izdatnejše vzgojiteljeve pomoči, npr.: biče iz kartona, različne ropotulje, nekatere nize, bobne, skupno lahko okrasimo paličice, do¬ končamo brenkalca itd. Pri individualnih zaposlitvah pa izdelujemo instrumente, ki jih otroci lahko le na pol izdelajo in je pri izdelavi po¬ trebna izdatna pomoč vzgojitelja, npr.: izdelava koruznih gosli, nekaterih zvočnih nizov, brenkale s kovinskimi stru¬ nami itd. Z otroki,izdelujemo tudi tolkalca. Izdelujemo lahko lesena kladivca, tolkalca z mehkimi glavicami iz penaste gume pa tolkalca iz trde klobučevine, iz plute, stiropora, z usnjem prevlečena tolkalca in druga. Starejši otroci naj izdelujejo tudi instrumente za mlajše otroke, včasih tudi za svojo domačo zbirko. Instrumente lahko izdelujemo tudi med letovanjem z otroki. V obmorskih kolonijah naj otroci iščejo dobro zve¬ neče kamne, nabirajo školjke za izdelavo ropotulj in nizov. 154 Iz posebnih školjk lahko izdelamo tudi brenkalca, otroci na¬ birajo tudi storže (iz lističev pinijevih storžev lahko izde¬ lamo zvočne nize, lahko tudi udarjamo z enim ob drugega), iščemo lahko tudi olesenele plodove vodnega oreha (nizi iz teh plodov izredno lepo zvenijo), urežemo si paličice iz stebel vodnega trsa, ki raste ob morju, itd. Vzgojitelj naj otroke spodbuja k iskanju in k ustvar¬ jalnemu oblikovanju instrumentov, vzgojitelj naj daje otro¬ kom v tem tudi lastni vzgled. Ob sklepu šolskega leta, ko v vrtcu razstavijo otroške likovne izdelke, naj se pokažejo tudi mali instrumenti, ki so jih izumili in izdelali otroci. 155 Kaj želimo doseči pri igranju na instrumente Radi bi, da začetno navdušenje za instrumente ne hi popustilo. Da bi otroci sami dajali pobudo za igranje. Da bi se na instrumente spomnili tudi pri neglasbenih zapo¬ slitvah in pri njih nanje igrali. Da bi bilo v glasbenem ko¬ tičku vedno živahno. Da bi otroci smeli igrati tudi na prave instrumente, ne samo na male instrumente. Otroci tudi skrbijo za instrumente, jih pospravijo po igri in popravijo, kar se pokvari. Otroci skrbijo za to, da starši ne zavržejo predmetov, ki so lahko instrumenti, in vse te prinesejo v vrtec. Tudi na sprehodih odkrijejo kak instrument, zato naša zbirka stalno rase. Ko izdelujemo instrumente, otroci ustvarjajo tudi take še nevidene svojske instrumente. Otroci postajajo bolj tenkočutni pri izbiri instrumentov, pri skupnem muziciranju ali pri spremljanju najdejo takšne instrumente, ki se po svoji zvočni barvi dobro prilegajo na¬ ravi vsebine, ki jo bomo spremljali ali izrazili z zvočno sliko ipd. Otroci postajajo bolj spretni in bolj vešči tehnike igranja na instrumente. Pri skupnem muziciranju otroci že poskušajo svojo igro prilagajati skupni igri in skupnemu rezultatu; prilagajajo se soigralcem, vsebini, ki jo spremljajo, vsebini, ki jo izra¬ žajo z ustvarjanjem zvočne slike, dirigentu, ki jih pri ustvar¬ janju usmerja in spodbuja ipd. Ustvarjalno igranje in reproduktivno, usmerjeno in ne¬ usmerjeno, vse jih veseli. 156 Izvajanje glasbenih didaktičnih iger Označitev glasbenih didaktičnih iger Glasbene didaktične igre so posebna vrsta didaktičnih iger z nalogami, ki zahtevajo in hkrati razvijajo neke du¬ ševne funkcije, aktivnosti in sposobnosti, ki so potrebne za dojemanje, doživljanje, poustvarjanje in ustvarjanje glasbe, z otrokom privlačno vsebino in s pravili, ki so lahko bolj ali manj izrazita in zahtevna. — Če hočemo otroke na neprisiljen in njim ustrezen na¬ čin usposabljati za glasbene dejavnosti, potem je izbira igre v ta namen pač najboljša rešitev. O igri v predšolskem ob¬ dobju pravi mladinski psiholog dr. Ivan Toličič tole: »Igra je v predšolskem obdobju otrokova najbolj naravna, najbolj spontana dejavnost. Otrokova potreba po aktivnosti najde v igri najbolj naraven in svoboden izhod, ker igra po svoji strukturi, načinu in vsebini igranja povsem ustreza potrebam in zmogljivostim otrokovega življenja v predšolski dobi. Hkrati z otrokovo potrebo po aktivnosti najdejo v igri na¬ raven izhod tudi otrokova čustva, želje in razni drugi osebni in socialni motivi, kakor samozavest, težnja po družabnosti itd. Igra ustreza celotnemu otrokovemu živčno-psihofizič- nemu ustroju, njegovim razvijajočim se biološkim in psi¬ hičnim potrebam. Pri igri se razvijajo otrokove psihične funk¬ cije in sposobnosti, pri njej si pridobiva izkustva, igra otroka ■socializira.« Cilj glasbene didaktične igre je: otroku ponuditi prilož¬ nost, da si z njo intenzivneje razvija neko določeno glasbeno zmožnost. Igra ob glasbi pa daje otroku priložnost, da glasbo — pesem — poveže z igro. Glasbena didaktična igra in igra ob glasbi 157 Kaj razvijamo z glasbenimi didaktičnimi igrami Z glasbenimi didaktičnimi igrami: — Vplivamo na razvoj slušnih občutkov, z njimi ostrimo slušno občutljivost. — Oblikujemo, bogatimo in širimo slušne predstave. — Vplivamo na razvoj otrokove slušne pozornosli. Raz¬ vijamo bodisi namerno, zbrano poslušanje bodisi osredoto¬ čeno slušno pazljivost bodisi deljeno pozornost bodisi na¬ merno prehajanje slušne pozornosti ali pa namerno vplivamo na razvoj dolgotrajnejše slušne pozornosti. — Vplivamo na razvoj glasbenega pomnenja. ^Razvijamo in urimo hitro slušno zapomnitev, slušno prepoznavanje ter natančno zvočno reprodukcijo (ritmično in melodično). — Razvijamo določene;miselne aktivnosti, ki morajo pri glasbenih aktivnostih funkcionirati, npr.: analiza — razčle¬ nitev zvočnega kompleksa na posamezne zvoke, ki ga se¬ stavljajo, ali na sintezo in abstrahiranje, na primerjanje in razlikovanje zvokov po neki značilnosti... — Otroci pridobivajo ali pa utrjujejo določene glasbene pojme. — Vplivajo na razvoj otrokove fantazije — aktivizirajo njegovo ustvarjalno in poustvarjalno fantazijo. Vplivajo na razvoj otrokove glasbene kreativnosti — ustvarjalnosti. — Vplivajo na dojemanje lastnosti zvokov. — Vplivajo na oblikovanje otrokovega glasu, z njimi po¬ spešujemo otrokove govorne sposobnosti, vplivamo na pra¬ vilno dihanje, na pravilno izgovarjavo, na vokalizacijo. — Vplivajo na razvoj otrokovega ritmičnega čuta. — Vplivajo na razvoj melodičnega posluha. — Razvijajo veščino igranja na instrumente. — Razvijajo posluh za glasbeno obliko, zmožnost obliko¬ vanja glasbe. — Razvijajo posluh za večglasje, za skupinsko muzi¬ ciranje. 158 Oblikovne značilnosti glasbene didaktične igre Najosnovnejši element glasbene didaktične igre in njen bistveni sestavni del je didaktična naloga. Z nalogo uresni¬ čujemo zastavljeni smoter. Naloga namreč zahteva aktiviza- cijo določene glasbene veščine, zmožnosti ali sposobnosti. Naloge vsebujejo glasbeno vsebino. Naloge so lahko zelo raznolike, npr.^ treba j e nekaj , uganiti, neko glasbeho^sebino ^prepoznati, nekaj reprodu¬ cirati (bodisi določen ritem, določeno melodijo ali melodični motiv ali samo posamezen zvok), pokazati je treba smer zvoka, ali je-treba zvoku slediti, se gibati ob zvokih in nji¬ hovem ritmu, treba je razlikovati med različnimi zvoki in nanje'različno reagirati, poimenovati instrumente, ki jih sli¬ šimo in podobno. Kljub temu, da so naloge najosnovnejši sestavni del glas¬ benih didaktičnih iger, pa vendar didaktične naloge same zase ne moremo šteti za glasbeno_didaktično igro. V praksi Še to žal še vedno dogaja. Z nazivom igra se označuje reše¬ vanje nekih nalog, ki zahtevajo funkcioniranje nekih umskih sposobnosti ali utrjujejo neko usvojeno znanje, nimajo pa značilnosti igre. To so didaktične vaje, ki so v nekaterih okoliščinah lahko zelo koristne. Naloga se mora povezati vsaj še z eno sestavino, ki po¬ skrbi, da je reševanje nalog privlačno in urejeno. Naloge glasbenih didaktičnih iger izhajajo iz smotrov, ki jih želimo z glasbenimi didaktičnimi igrami uresničiti. Zahtevnost nalog mora biti v skladu z zmožnostjo otrok. Naloga se lahko uresničuje v okviru neke domišljijske vsebine. Vsebina glasbene didaktične igre daje reševanju di¬ daktične naloge potrebno privlačnost in spremeni vajo v zanimivo in privlačno igro, otroci rešujejo naloge kot pajaci, črički, škrati... Pri iskanju vsebine za glasbene didaktične igre izhajamo predvsem iz otrokovih interesov. V vsebini naj se zrcali otro¬ kov svet, vse tisto, kar mu je najbližje, najdražje in seveda tisto, kar se bo z določeno didaktično nalogo najbolj smi¬ selno, spontano in naravno povezovalo. Naloga se lahko uresničuje s pomočjo privlačnih pravil, ki urejujejo potek igre. Obvladovanje pravil vzbuja v otrocih neko posebno zadovoljstvo. Pravila morajo biti prilagojena predvsem otrokovim zmožnostim in njihovim značilnostim. Pravila morajo biti ravno prav zahtevna. Prelahka pravila so za otroke nezani- Sestavine glasbene didaktične igre Naloga Vsebina Pravila 159 raiva, pretežka pravila pa otrokom onemogočajo izvedbo igre. Pri pravilih, ki presegajo otrokove zmožnosti, otrok prav tako izgubi veselje do igre. Pri oblikovanju pravil upoštevamo tudi zahtevnost di¬ daktične naloge. Če je naloga zelo zahtevna, potem jo pove¬ žemo z manj zahtevnimi pravili in narobe. Ni nujno, da so v vsaki glasbeni didaktični igri vsi trije elementi prisotni. Kateri od naštetih je v ospredju, je odvisno od več dejavnikov, predvsem pa: — od narave igre, — od starosti otrok, ki jim igro namenjamo, — od zahtevnosti in od privlačnosti naloge. Razlikujemo več vrst iger: N + V 1. Glasbene didaktične igre s poudarkom na vsebini. Pra¬ vila in naloga vse izhaja iz vsebine, tudi sam potek igre. Tako pogosto oblikujemo glasbene didaktične igre za naj¬ mlajše predšolske otroke, ki ne morejo biti pozorni na na¬ logo in še na dodatna pravila. Npr.: BOBENJN ZVONČEK^ Smoter: ločiti dva instrumenta po barvi zvoka. Tovarišica v vrtcu je imela zvonček in boben. (Otroci vi¬ dijo in slišijo oba instrumenta!) Ko so otroci pojedli kosilo, je tovarišica pocingljala z zvončkom in otroci so, kot bi mig¬ nil, stekli k svojim ležalnikom, se vlegli in zaspali, čez nekaj časa, ko so se otroci že naspali, pa je vzela tovarišica v roke boben in začela takole bobnati. (Bobnanje.) Otroci so se zbu¬ dili, vstali in začeli tekati po igralnici. Ti otroci so bili malčki, pa vendar se niso nikoli zmotili, kadarkoli je tovaršica za- bobnala po bobnu, so otroci vedno stekli po igralnici. Če pa je tovarišica pocingljala z zvončkom, so se takoj vlegli in zadremali. Bi tudi vi to zmogli? Kaj boste storili zdajle? Vzgojitelj bobna po bobnu, otroci pa tekajo po vsem prostoru. Čez nekaj časa vzgojitelj pocinglja z zvončkom. Otroci poležejo po tleh in zadrem¬ ljejo. To se še nekajkrat ponovi. Čez nekaj časa lahko vzgo¬ jitelj pocinglja tudi takrat, ko otroci »spijo«. N + V + P 2. Glasbene didaktične igre z vsebino in pravili. Pri teh igrah pravila ne izhajajo v celoti iz vsebine. Poleg pravil, ki jih nakazuje vsebina zgodbice, so tudi dodatna pravila, ki jih morajo otroci pri igrah prav tako upoštevati kot prva. To so pravila o posledicah za tistega, ki se zmoti, pa pravila o tem, kdo je na vrsti, pravila o zaključku in podobna. Tako navadno oblikujemo igre za otroke srednje sku¬ pine ■(pa tudi za starejše predšolske otroke). Npr.: 160 ČRIČKI IZ LUKENJ Smoter: ločiti instrumente po barvi zvoka. čriček je vsak dan godel. Godel je od jutra do noči. Godel je soncu, ki ga je grelo, rožicam in travicam pa metu¬ ljem, pikapolonicam in sploh vsem, ki so ga hoteli poslušati. Nekega dne je čriček zagodel tudi deževnim kapljicam, ki so škrabljale po listih. Toda kar nenadoma ni mogel več igrati, saj ga je dež zmočil in njegova krilca niso več pela. Ves žalosten je čriček zlezel v svojo luknjico. Tam pa je vedril hrošč Rogač, čriček je Rogaču povedal, kaj se mu je zgodilo. Hrošč ga je tolažil, rekel mu je, da bo spet lahko godel, ko mu bo sonce posušilo njegova krilca. Igra: otroke razdelimo na dve skupini: na čričke in godce. Skupino godcev spet delimo na dva dela: eni dobijo bren- kalca, drugi ročne bobne. Vzgojitelj ima dve sliki: sonce, dež. Ko vzgojitelj godcem pokaže sliko sonca, prično godci z brenkalci brenkati. Otroci-črički prilezejo iz lukenj in »go¬ dejo« (samo v gibanju). Ko vzgojitelj godcem pokaže sliko dežja, začno godci z bobni trepljati po njih, kot bi dežek škrabljal; godci z brenkalci pa prenehajo igrati. Otroci-črički se morajo takoj skriti v svoje luknjice in tam prisluškovati, kdaj bo nehalo deževati. 3. Glasbene didaktične igre s pravili brez domišljijske vsebine. Vsa zanimivost in privlačnost mora izhajati iz pravil in iz same glasbene naloge. Naj mlaj šim predšolskim otrokom tako oblikovanih iger ne posredujemo pogosto, pač pa otrokom srednje, predvsem pa še otrokom starejše .skupine. Primer glasbene didaktične igre s pravili brez vsebine: NARIŠI, KAR SLIŠIŠ! Smoter: ločiti instrumente po barvi zvoka. Otroke razporedimo po prostoru tako, da lahko vsak nemoteno riše, ne da bi kdo drug videl njegovo risbo. Vsak otrok dobi list papirja, ki je razdeljen na štiri pre¬ dele, vsak predel je zaznamovan s piko druge barve, npr. v prvem predelu je rdeča pika, v drugem zelena itd. Vsak otrok dobi svinčnik ali risalo. Vzgojitelj ima za zaslonom skrite štiri otrokom dobro poznane instrumente, npr.: paličice, zvonček, ropotuljo in boben. Ko pričnemo, mora biti popolna tišina. Vzgojitelj opo¬ zori otroke, da bo igral na skrit instrument, ki ga bodo spoznali po zvoku. Ko bo prenehal igrati, naj ta instrument narišejo v prvi predel — v predel z rdečo piko. N + P tl Otrok in glasba 161 Glasbene didaktične igre so lahko samostojne ali povezane Glasbene didaktične igre so lahko v obliki tekmovanj Glasbeno didaktično nalogo lahko opravljajo vsi otroci hkrati ali pa posamezni drug za drugim Otroci rešujejo enake ali različne glasbene didaktične naloge Ko otroci prenehajo risati prvi instrument, začne vzgo¬ jitelj igrati na drugi instrument. Itd. Igro zaključimo s preverjanjem rešitev. Točkovanje in razglašanje zmagovalcev rajši opustimo. Samostojne so tiste glasbene didaktične igre, ki se vse¬ binsko ne vežejo na neke druge glasbene didaktične igre. Povezane pa so tiste igre, ki so vključene v neki večji sklop vsebinsko povezanih iger. Za dosego določenega smotra včasih oblikujemo celo verigo med seboj vsebinsko povezanih iger. Pri takšnih po¬ vezanih igrah se lahko ponavlja tudi ista didaktična naloga bodisi v enaki obliki ali nekoliko spremenjena. Zahtevnost naloge se lahko od igre do igre stopnjuje. Pri nadaljevalnih igrah prinašajo glavno spremembo pravila. Nadaljevalne glasbene didaktične igre izvajamo v mlajši skupini pa v srednji in starejši skupini. Primer povezanih iger: Lovci, medvedi in miške. Pokaži sliko! Zdaj si drevo, zdaj si... Orkester. (Vse igre so v poglavju: Igre za razvijanje ritmičnega čuta.) Pri igri lahko otroci tekmujejo vsak zase ali pa za sku¬ pino, ki ji otrok pripada. Tekmovalne igre so priljubljene predvsem pri starejših predšolskih otrocih, ker je njih pozornost usmerjena tudi v rezultat igre in ne samo v potek igre. Kljub temu jih izva¬ jajmo čim manj. Za mlajše predšolske otroke glasbene didaktične igre v obliki tekmovanj sploh ne pridejo v poštev, ker je pozornost malčkov usmerjena samo v potek igre, ne pa v rezultat. Na primer: za zvokom lahko hodijo vsi otroci hkrati ali pa posamezni otroci v nekem določenem vrstnem redu. Za najmlajše predšolske otroke rajši oblikujemo igre, pri katerih vsi otroci hkrati izvršujejo enake naloge. Težko se namreč omejijo na to, da bi dalj časa samo opazovali igro soigralcev, ne da bi pri igri tudi sami sodelovali. Igre, pri katerih mora posamezen igralec čakati, preden pride na vrsto, izvajamo v starejši in v srednji skupini. V srednji skupini jih izvajamo predvsem takrat, ko je prisotnih le malo otrok. Na¬ sploh pa morajo biti igre, pri katerih je treba čakati, zelo za¬ nimive ali zabavne, da otroci lahko dočakajo svoj »nastop«. Glasbene didaktične igre lahko razlikujemo po tem, ali imajo vsi otroci enake vloge in rešujejo enake naloge, ali imajo otroci različne vloge in rešujejo različne naloge. (Ne glede na to, ali naloge rešujejo izmenično ali sočasno.) 162 Za malčke oblikujemo igre, kjer imajo vsi otroci enake vloge (to so neke vrste posnemalne igre). Zanje je namreč težko izvajati vlogo, ki se razlikuje od vlog, ki jih imajo drugi otroci. Pač pa lahko takšno vlogo v igri prevzame vzgojitelj. Za malo večje predšolske otroke pa pogosto oblikujemo igre z različnimi vlogami. Take igre so zelo zanimive, saj omogočajo, da so aktivni hkrati vsi otroci, pa se vendar ne posnemajo. 11* 163 Kdaj izvajamo glasbene didaktične igre Glasbene didaktične igre izvajamo pri vsakodnevnih glas¬ benih dejavnostih in pri usmerjenih glasbenih zaposlitvah. Izvajanje glasbenih didaktičnih iger povezujemo tudi z dru¬ gimi glasbenimi dejavnostmi: — Glasbene didaktične igre lahko vključujemo v rit¬ mično gibalne zaposlitve (predvsem igre, ki vključujejo gi¬ banje otrok). — Posamezne glasbene didaktične igre izvajamo v okviru jutranjega razgibavanja in vadbenih ur. (V ta namen izbe¬ remo igre, pri katerih se otroci tudi gibljejo.) — Glasbene didaktične igre lahko vključimo tudi med izvajanje različnih didaktičnih iger. — Včasih lahko glasbeno didaktično igro povežemo s pripovedovanjem pravljic ali zgodb, če se igra s pravljico ali zgodbo vsebinsko povezuje. — Nekatere glasbene didaktične igre lahko povežemo z otrokovim likovnim ustvarjanjem. To so igre, pri katerih otroci narišejo tisto, kar so prepoznali, npr.: otroci morajo po melodiji prepoznati pesmico ali skladbico in to narisati, ali morajo narisati instrument, ki igra določeno melodijo, ali pa predmet, ki so ga spoznali po zvoku ipd. — Glasbene didaktične igre lahko izvajamo med igrami na željo otrok. — Glasbene didaktične igre pogosto izvajamo na spre¬ hodih in na dvorišču. — Glasbene didaktične igre lahko otroci izvedejo na nastopu za starše. 164 Kaj želimo doseči pri izvedbah glasbenih didaktičnih iger Radi bi, da bi bile igre otrokom všeč, da bi se nekatere od njih igrali na njihovo pobudo, nekatere pa bi sami izva¬ jali v času iger in zaposlitev po želji otrok. Pri izvedbah iger naj ne bo v ospredju dosežek: kdo bo prvi, kdo bo zmagal, kdo bo boljši, kdo zna... Veselje ob gjasbeni vsebini, ob domišljijski vsebini, to, da se je lepo škupaj igrati, to so vrednote, ki naj otroka pritegnejo. Če bo to prevladalo, potem se bodo lahko vsi otroci radi igrali. Nikogar ne bo strah pred igro, nikogar ne bo strah pred tem, da ne bo zmogel, da ne bo znal, da se mu bodo smejali, da bo kregan, ker zaradi njega niso zmagali... Tudi nikogar ne bo, ki bi goljufal ali prikril svojo nezmožnost, če ni po¬ veličan rezultat igre ampak sam potek. 0 tistem otrokovem notranjem — o njegovih zmožnostih — kar se vzgojitelju ob igri razkrije, naj rajši ohrani zase. Ne hvalimo tistih z visoko stopnjo zmožnosti, niti ne osve¬ ščajmo tistih, pri katerih opažamo primanjkljaj in ne drz¬ nimo se grajati otroka za nekaj, na kar ne more sam učin¬ kovati, rajši otrokom pomagajmo s tem, da enim kot drugim in vsem dajemo možnosti za razvoj. Opuščajmo primerjanje otrok. Če vzgojitelj ne bo pri¬ merjal otrok in stavljal enih drugim za vzgled, se tudi otroci ne bodo primerjali med seboj. Kadar nas ima, da bi otroke s primerjanjem spodbudili k boljšemu delu, si prikličemo v spomin misel, da je primerjanje strup, ki počasi razjeda, a vselej uspe. Ne spreminjajmo iz površnosti tistih iger, pri katerih so glasbene naloge prikrite, in je pozornost otrok hote usmer¬ jena drugam. — Te so najboljše. Otrokom dajejo možnost, da svojo zmožnost razvijajo na skrivaj in ne vsem na očeh. r Zjj^i 165 Razvrstitev glasbenih didaktičnih iger Glasbene didaktične igre lahko razvrščamo po različnih vidikih. Odločila sem se za razvrstitev po glasbenih vsebinah, ker se mi zdi, da taka razporeditev iger uporabnikom omo¬ goča bolj sistematično izbiro, ker je najbolj pregledna. Razvrsltitev iger po glasbenih vsebinah že sama od sebe vodi k celovitemu glasbenemu oblikovanju, — k razvijanju vseh glasbenih zmožnosti, — ker jih s svojo razporeditvijo nakazuje. V prvi razpredelek uvrstimo igre, s katerimi otrokom približujemo osnovni glasbeni fenomen — gradilni material vseh glasbenih stvaritev — ZVOK, z vsemi njegovimi last¬ nostmi (barva, jakost, trajanje, višina). V drugi razpredelek uvrstimo igre, pri katerih otroci določijo smer zvokov. V tretji razpredelek uvrščamo igre, pri katerih otroci razlikujejo hitrost. V četrti razpredelek uvrščamo igre, s katerimi razvijamo otrokom čut za ritem. V peti razpredelek uvrščamo igre, s katerimi otrokom razvijamo posluh za melodijo. V šesti razpredelek uvrščamo igre, s katerimi oblikujemo otrokom njihove glasovne in pevske zmožnosti. V sedmi razpredelek uvrščamo igre, ki uvajajo otroke v skupinsko muziciranje, razvijajo posluh za obliko in posluh za večglasje. Tudi pri tej razporeditvi glasbenih didaktičnih iger pride do tega, da bi lahko neko igro uvrstili hkrati v več različnih razpredelkov. V tem primeru igro uvrstimo po tisti glasbeni vsebini, ki v igri prevladuje — je v ospredju. 166 Igre, pri katerih otroci spoznavajo lastnosti Višina, trajanje, glasnost in barva so lastnosti zvoka. Razlikovati in prepoznavati zvoke po barvi in glasnosti je otrokom najprej dostopno. Otroci si zvoke najprej zapomnijo po njihovi zvočni barvi. Po barvi glasu se otroci prepoznavajo med seboj, po barvi zvoka prepoznavajo različne instrumente in predmete. KDO TE JE POKLICAL? Smoter: ločiti glasove po barvi. Otroci sedijo v krogu; enemu od njih zakrijemo oči in ga peljemo v sredino kroga. Vzgojitelj pokaže, kdo naj po¬ kliče tistega, ki je v sredini; pokliče ga po imenu. Otrok z zakritimi očmi mora uganiti, kdo ga je poklical, če ugane, zamenjata vlogi. Igra je zahtevnejša, če tistega z zakritimi očmi pokliče zaporedoma več otrok — dva ali trije; ki jih mora imenovati v pravem vrstnem redu. Opomba: Za zakrivanje oči so najprimernejše polovične maske, brez zarez za oči, izdelane iz goste temne tkanine — mižalo. Malčki položijo glavo vzgojitelju v naročje ali na dlani. DOBRO JUTRO, METKA! Smoter: ločiti glasove po barvi. Marko je nekoč sredi belega dne kar pri mizi zadremal. Otroci so se zbrali okoli njega in so ga začeli klicati: »Marko, Marko, Marko!« Šele ko ga je Metka poklicala »Marko!«, se je Marko zbudil in rekel: »Dobro jutro, Metka!« Kako je Marko vedel, kd o ga je poklical? Res je, Metko je spoznal po glasu. Igra: Otroci sedijo v krogu. Vzgojitelj določi, kdo bo Marko in bo zaspal (Marko si lahko z rokami pokrije oči ali pa mu pokrijemo oči z mižalom). Vzgojitelj pokaže z roko, kdo sme Marka zbuditi — poklicati. Ko Marko ugane, kdo ga je po¬ klical, mora reči: »Dobro jutro, Miha ...« PIŠČEK, ČIVKNI! Smoter: ločiti glasove po barvi. Otroci sedijo v strnjenem krogu. Otrok z zakritimi očmi je spet v sredini. Na zvočno znamenje se začne plaziti proti /. Spoznavajo barvo kot lastnost zvokov 167 otrokom v krogu. Kogar se prvega dotakne, tistemu sede v naročje in reče: »Pišček, čivkni!« Otrok mora zares čivkniti — s pravim ali narejenim glasom. Otrok z zakritimi očmi mora uganiti, kdo je pišček. Če ugane, zamenjata vlogi. Igramo se tudi »Mucek, mijavkaj!«, »Petelin, kikirikaj« ipd. KDO JE ZAPEL? Smoter: ločiti glasove po barvi. Otrok, ki ugiba, stoji' z zakritimi očmi sredi pojočega kroga; otroci v krogu hodijo v taktu pesmice. Vzgojitelj dirigira s paličico. Ko jo dvigne, se igralci v krogu ustavijo in prenehajo peti. Zdaj s paličico pokaže, kdo mora nadaljevati prekinjeno pesem. Otrok z zakritimi očmi ugiba, kdo je bil pevec; če prav ugane, zamenjata vlogi. Pojemo lahko pesem Nadaljevanko, ki ji sledi izmiš¬ ljanja. ZAPOJ, PTIČEK! Smoter: ločiti glasove po barvi. Vsakemu otroku šepetaje povemo žival, ki jo bo pred¬ stavljal. (Izberemo takšne živali, ki jih lahko z glasom posne¬ mamo.) Otrok, ki bo ugibal, sedi z zakritimi očmi v sredini kroga in reče: »Zapoj, vrabček!« ali »Zapoj, kravica!« ali »Zapoj, muca!« itd. Vrabček mora čiv-čiv zapeti — ne govoriti! Otrok, ki je na sredi, mora uganiti, kdo je pel. KDO JE TVOJ SOSED? Smoter: ločiti glasove po barvi. Toliko stolov, kolikor je otrok, postavimo po dva in dva v krog; sedeži so obrnjeni v smeri kroga ali drug proti dru¬ gemu. Otroke razdelimo v dve enakoštevilčni skupini. Otroci prve skupine sedejo na notranje stole — zakri¬ jemo jim oči. Otroci druge skupine začno na znak peti do¬ menjeno pesem in v taktu hoditi okoli zunanjih stolov; na nov znak sedejo na prazne stole in pesem nadaljujejo. Na znak se pevci umaknejo k zidu in sedejo na tla. Uganjevalci snamejo mižala in sedejo k svojim prejšnjim sosedom. V drugi igri vloge zamenjajo. Pojemo pesem Nadaljevanko. KAJ SLISIŠ? Smoter: ločiti zvoke po barvi. Otroci sedijo v raztegnjenem krogu. Vzgojitelj ima za zaslonom ali obrnjeno mizo skritih nekaj predmetov: kozarec, ključe, žogo, kocke, škarje, papir za mečkanje, škatlico vži- 168 galic ipd. Otroci naj miže poslušajo in povedo, kaj slišijo. Ugibajo lahko vsi hkrati ali vsak posebej. Opomba. Za zaslonom so lahko namesto predmetov otro¬ kom poznani instrumenti. Igra KAJ SLIŠIŠ je uvod v igro NARIŠI, KAR SLIŠIŠ. ZVOČNA TOMBOLA Smoter: ločiti zvoke po barvi. Od navadne slikovne in številčne tombole se zvočna tom¬ bola razlikuje po tem, da igra ni tekmovalna. — na vseh tombolskih karticah so v okencih narisani enaki instrumenti in predmeti (od 6—8—12 ...); — vzgojitelj potegne iz vrečke, v kateri so vse ploščice, eno ploščico; predmeta ali instrumenta ne imenuje, temveč skrivaj nanj zaigra; — otroci po barvi zvoka ugotovijo, katero sliko na kartici smejo pokriti; — po vsakem pokrivanju skupno ugotovijo, kateri in¬ strument ali predmet so slišali. Za kontrolo imamo veliko ta¬ belo (flanelogram ipd.), kamor sproti pritrdimo slike zvočil, ki so bile izvlečene. Namesto tega lahko že uporabljena zvočila postavimo na vidno mesto. — ko so vse slike pokrite, je igra pri kraju, otroci smejo igrati na instrumente. BEŽITE, DEŽUJE! Smoter: ločiti instrumente po barvi zvoka. Otroci predstavljajo različne živali ali so vsi enake živali. Vsaka žival je v svojem domu (narisanem ali postavljenem). Vzgojitelj ima za zaslonom skrita instrumenta: zvončke .za sončno pesem, tamburin za dež. Medtem ko vzgojitelj igra na zvonki instrument sončno pesmico, se živali v svoji značilni hoji pozdravljajo. Ko zaslišijo neenakomerno udarjanje dež¬ nih kapelj — tapkanje z nohti po tamburinu — se hitro skri¬ jejo pred dežjem v svoje domove in tu ostanejo tako dolgo, dokler spet ne zasije sonce. ZA DOBRA UŠESA Smoter: ločiti instrumente po barvi zvoka. Skupno z otroki izberemo nekaj živali, ki bi jih lahko ponazarjali z značilnimi instrumenti. Npr.: lisica — tamburin, po katerem vlečemo z metlico (drsenje), miš — brenkalce (ropotulje), žaba — orehove lupinice (drgnemo drugo ob drugo), konjiček — cevasti les (kraguljčki, dvojni boben), ptiček — žvrglja (žvižganje), medved — boben, tamburin. 169 I Prvi način igre. Vzgojitelj skrije instrumente za zaslon. Otroci se razkropijo po prostoru. Ko začne vzgojitelj igrati na enega od izbranih instrumentov, se vsi otroci v prostoru ritmično gibljejo in predstavljajo žival, ki jo instrument po¬ nazarja. Drugi način igre. Otroke razdelimo v dve skupini: na godce in na živali. Godcem s slikami živali nakažemo, na ka¬ teri instrument naj igrajo. Igrajo toliko časa, dokler vzgoji¬ telj kaže sliko, živali se obnašajo tako kot pri prejšnji igri. ŽABE IN KOBILICE Smoter: ločiti instrumente po barvi zvoka. Otroci naredijo krog. Ko so vsi izšteti na kobilice in žabe, narišemo s kredo na tla vsaki žabi mlako in vsaki kobilici travno bilko. Vzgojitelj ima dva različna instrumenta: ore¬ hovi lupinici, ki ju uporablja tako, da podrgne drugo ob drugo, in kovinski niz. Ko vzgojitelj začne drgniti orehovi lupinici, skačejo žabice v določeni smeri — v krogu. Svoje krake mečejo v zrak tako dolgo, dokler slišijo drgnjenje lu¬ pinic. Ko to preneha, skoči vsaka žabica v najbližjo mlako. Kobilice pa se poganjajo v zrak, če slišijo stresanje kovin¬ skih zamaškov. Ko to preneha, skoči vsaka kobilica na eno bilko. Pri večjih otrocih po eno mlako in eno bilko zbrišemo; žabica ali kobilica, ki ostane brez zavetja, mora prositi sosedo za zavetje. Igramo lahko tudi tako, da mora žaba ali kobilica, ki ostane brez doma, nekaj založiti. KDO BO PRIŠEL IZ HIŠE? *"*- r 1 **“" 1 11 1 Smoter: ločiti instrumente po barvi zvoka. Otroke razdelimo v štiri skupine: medvede, ptice, miške in zajce. Vsaki skupini narišemo dom. Vzgojitelj ima za vsako živalsko skupino drug instrument: tamburin za medvede, benkalce za miške, žvrgljo za ptice in paličice za zajce. Ko začne vzgojitelj brenkati, pridrobijo miške iz svoje luknje in tekajo po vsem prostoru toliko časa, dokler slišijo brenkalce. Zajci priskakljajo takrat, ko zaslišijo paličice, ptice pa letajo, kadar igra žvrglja. Opomba. Igra je zahtevnejša, če igra več instrumentov hkrati, tedaj si vzgojitelj že na začetku igre izbere štiri po¬ močnike in s sliko živali pokaže, kdo naj igra. PAZITE, LOVEC! Smoter: ločiti instrumente po barvi zvoka. Narišemo štiri domove za živali, kot pri igri Kdo bo pri¬ šel iz hiše? Poleg teh narišemo še lovčevo hišo. Otroke raz¬ delimo na štiri živalske skupine: medvede, ptice, zajce in 170 miške; na lovca in pet godcev. Živali se vselijo v svoje do¬ move, lovec gre v lovčnico, godci pa za zaslon, kjer dobijo instrumente: tamburin, žvrgljo, paličice, brenkalce in troben- to plastenko za lovčev tra-ra-ra. Vzgojitelj ima pet slik: medveda, ptice, zajca, miši in lovca. Ko pokaže sliko miške, začne godec z brenkalcem bren¬ kati; miške pridejo iz hiše in tekajo, plešejo. Ko vzgojitelj pokaže še sliko lovca, zatrobi godec s trobento plastenko tra- ra-ra. Mišji godec po tem signalu preneha igrati, miške pa se morajo skriti, ker jih sicer lovec polovi. Polovi vse tiste, ki niso slišale lovčevega signala in jih odpelje v lovčnico. Ko so ujete živali v lovčnici, pokaže vzgojitelj novo sliko in igra se nadaljuje. Ko se lovec zmoti, je igra pri kraju. Opomba. Vzgojitelj lahko prvi sliki živali pridruži še drugo, kasneje tretjo in četrto in šele nato pokaže sliko lovca. POTOVANJE OKOLI STOLČKOV Smoter: ločiti instrumente po barvi zvoka. Za igro potrebujemo toliko stolčkov, kolikor je igralcev. Stolčke postavimo v krog, sedeži so obrnjeni navzven. Vsak otrok sedi na svojem stolčku. Vzgojitelj ima za prevrnjeno mizo skrite instrumente: ali melodične — zvončki in ksilo¬ fon, ali ritmične — tamburin in triangel in v vsakem primeru še visečo činelo. Otroci morajo po barvi spoznati instrument in po njem usmeriti hojo. Pri melodičnih instrumentih po¬ meni igranje na ksilofon ritmično hojo naprej, igranje na zvončke pa ritmično hojo nazaj, udarec na visečo činelo po¬ meni — sedi na najbližji stolček. Pri ritmičnih instrumentih pomeni tamburin — naprej, triangel — nazaj, viseča činela — sedi. Medtem ko otroci hodijo okoli stolčkov, odvzame vzgoji¬ teljev pomočnik en stolček. Tako ostane pri udarcu na činelo en otrok brez stolčka in mora iz igre. Zadnja dva sta zmago¬ valca. Opomba. To igro lahko izvajamo tudi s smotrom — utrjevati pojem glasno — tiho. Glasno izvajanje pomeni vsedi se, tiho pa — hojo okoli stolčkov. Pojem tiho in glasno je dostopen že mlajšim predšolskim 2. Razlikujejo otrokom. Malo starejši predšolski otroci pa lahko že ločijo različno jakost med naraščanjem in pojemanjem v jakosti (csrescendo — de- [vokov 5 ^ crescendo).. Otroci lahko razlike med glasnimi in tihimi zvoki slušno ugotavljajo in nanje različno reagirajo, lahko pa tudi zvoke različne glasnosti sami izvajajo. Pri njihovem lastnem izvaja¬ nju zvokov različne glasnosti pazimo, da z glasnostjo ne pre¬ tiravajo. Preglasni zvoki niso lepi, učinkujejo neprijetno. Ko izvajamo različno glasne zvoke na različnih instru¬ mentih, ugotavljamo, da na nekaterih instrumentih ne mo- 171 remo izvajati glasnih zvokov, spet na drugih ne moremo izva¬ jati tihih zvokov, na nekaterih instrumentih pa lahko izva¬ jamo glasne in tudi tihe zvoke. BOBNARČEK Smoter: Ločiti glasne in tihe zvoke in nanje različno rea¬ girati. Pajacek Nacek je dobil nov boben. Ves dan je glasno bobnal, da so ga vsi pajaci slišali. Toda tudi ponoči ni mogel odložiti bobnarskih paličic. Da pa ne bi zbudil spečih tova¬ rišev, je ponoči bobnal čisto tiho. Odrasli je bobnarček. Vsi otroci, ki v igri sodelujejo, so pajaci. Odrasli bobna po bobnu bodisi zelo tiho bodisi glasno. Pajaci dobro prisluhnejo bobnarčkovemu bobnanju in ugo¬ tavljajo, ali je noč ali je dan. Ko bobnarček tiho bobna, je noč in vsi pajaci se vležejo in zaspijo. Ko bobnarček glasno bobna, je dan, pajaci se zbudijo, skačejo, tekajo, prevračajo kozolce, telovadijo — počno vse tisto, kar pač pajaci znajo. Drugi način: otroci so bobnarji, vsak ima svoj boben. Vzgojitelj s svojim gibanjem nakazuje ali je dan ali noč. če se vleže, je noč in bobnarji čisto tiho igrajo; ko skače ipd. je dan, bobnarji bobnajo glasneje in spremljajo njegovo gi¬ banje. PTIČKI, V GNEZDA! Smoter: ločiti glasni in tihi zvok. Po vsem prostoru narišemo s kredo toliko krogov, koli¬ kor je otrok. Krogi so ptičja gnezda; otroci so ptički, vsak poleti v svoje gnezdo. Vzgojitelj ima gong (kovinsko ploščo), nanj glasno ali tiho udarja. Ko igra čisto tiho, zletijo ptički iz gnezd in letajo po vsem prostoru — tiho, rahlo, po prstih. Če prične vzgojitelj udarjati močneje, hitro zleti vsak ptiček v svoje gnezdo. Med glasnim igranjem ostanejo v gnezdih, na tiho igranje pa priletijo spet iz njih. DEŽEK, TOČA, GROM Smoter: izvajati različno glasne zvoke. Enega otroka izštejemo za vetrič, ta dobi trstenke, vsi drugi igrajo na lastne instrumente in z vedno glasnejšim udarjanjem, trkanjem in bobnanjem po mizi spremljajo vzgo¬ jiteljevo pripoved pesmi M. Voglar: Prve kapljice dežja rahlo padajo na tla... (tapkanje z nohti) Zdaj dežuje že močno, (udarjanje s prsti) lije, lije, vse mokro... 172 Toča! Ta ti ropota, (trkanje) kot orehi padli bi na tla ... Nevihta je in že grmi... (bobnanje s pestmi) Pride vetrič, vse spodi, (tišina) Otrok, ki je vetrič, sam odloči, kdaj bo posegel v doga¬ janje in prekinil divjanje nevihte. Vzgojitelj zapoje (ali pove) zadnjo vrstico pesmi šele po¬ tem, ko se pojavi vetrič in zaigra na trstenke. Zdaj vsi drugi utihnejo. NAPETO ISKANJE _ 1 Smoter: naraščanje in pojemanje glasnosti. Z izštevanko določimo otroka, ki bo iskal skriti pred¬ met. Medtem ko je iskalec pred vrati, z otroki skrijemo pred¬ met. Z zvočnim signalom iskalca pokličemo. Pri iskanju mu pomagamo s tihim, glasnejšim in glasnim ploskanjem. Vedno tišje ploskanje pomeni: od predmeta se oddaljuješ, vedno glasnejše pa: predmetu se bližaš. Opomba. Namesto ploskanja lahko naraščanje in poje¬ manje glasnosti zrazimo s topotanjem, udarjanjem rok po mizi in po kolenih ali z malimi instrumenti, nikakor pa ne s petjem pesmi. Dinamika pesmi je podrejena njeni vsebini in je zato ne smemo nasilno spreminjati. KDO BO PRVI? Smoter: ločiti glasni in tihi zvok. V razdalji 10 do 15 m zarišemo dve paralelni črti: start in cilj. Vsi otroci se postavijo na start. Na cilju stoji vzgo¬ jitelj s paličicami. Ko udari glasno na instrument, stopijo otroci korak naprej, pri tihem udarcu pa korak nazaj. Kdor se zmoti, mora nazaj ria"štart. Vzgojitelj glasne in tihe udarce različno kombinira. Kdor pride prvi na cilj, prevzame vlogo vodnika v naslednji igri. Približati otrokom višino kot lastnost zvokov, je dosti 3. Spoznavajo zahtevnejše, kot jim približati druge lastnosti zvokov (razen različno visoke trajanja). Dojemanje višine tonov dela predšolskim otrokom zvoke velike težave. Zavestno približujemo to lastnost šele starejšim predšolskim otrokom. Pri tri do štiriletnih otrocih še sploh ne govorimo o različni višini zvokov — o visokih in nizkih zvokih — vendar tudi te otroke lahko prikrito in nezavedno pripravljamo na to, da bodo kasneje laže ločili zvoke po vi¬ šini. Npr.: otroci se gibljejo nizko pri tleh kot majčkeni mo žički, polži in podobno, nato pa stopajo visoko, visoko kot velikani ali letajo visoko kot ptički in podobno. Gibanje me¬ lodično spremljamo. Prvič igramo v nizki legi, drugič v vi- 173 šoki legi. Tako otroci podzavestno povezujejo različno višino, izraženo s telesom, s slušno zaznavo različno visokih zvokov. Pri petletnih otrocih lahko poskusimo to, do zdaj pod¬ zavestno povezovanje izražanja višine s telesom z različno visokimi zvoki, osvestiti. Zdaj lahko otroci z različnim giba¬ njem zavestno reagirajo na zvoke različne višine, npr.: pri glasbi, ki jo izvajamo v visokih legah, stopajo, tekajo ali le¬ tijo (odvisno od tega, koga v gibanju predstavljajo) visoko, pri glasbi, ki jo izvajamo v nizki legi, pa se plazijo, hodijo itd. nizko pri tleh. Ob različno visoki melodični spremljavi si otroci lahko tudi kaj podajajo itd. če poslušamo živali, kako se oglašajo, lahko ugotavljamo, da se oglašajo nekatere z višjimi, druge z nižjimi glasovi. (Uporabljamo tudi prispodobo: tanki in debeli glasovi, kar je pravzaprav pri otroku primarno, in navadno šele iz tega raz¬ vijemo razlago »visoki in nizki«.) Iz enakega aspekta »pro¬ učujemo« tudi vse otrokom poznane instrumente in ugotav¬ ljamo, da nekateri instrumenti zvenijo bolj visoko, drugi bolj nizko; potem pa so še instrumenti, na katerih lahko izva¬ jamo nizke in visoke tone, tako kot pojemo (lahko bolj nizko in bolj visoko). Poleg tega, da otroci slušno razlikujejo med relativno viš¬ jimi in relativno nižjimi zvoki in to različno višino še s tele¬ som izražajo, jih preizkušamo tudi v tem, ali znajo zapeti bolj visok in bolj nizek ton. (Višino izražajo najprej nedo¬ ločeno, nato lahko pojejo tudi določeni ton.) Različno visoke zvoke lahko otroci izvajajo tudi na ne¬ katerih instrumentih, na kitari, na klavirju ali drugih melo¬ dičnih instrumentih in na večzvenskih malih instrumentih. S tem ko otrokom razvijamo zmožnost razlikovanja zvo¬ kov po višin, hkrati tudi vplivamo na oblikovanje in razvija¬ nje melodičnega posluha. VRANA, VRABEC IN KRAGULJ Smoter: ločiti zvoke po višini — ločiti izvajanje melodije v visoki in v nizki legi. Nekoč sta se vrana in vrabec odločila, da bosta tekmo¬ vala. Kako tekmovala? — Tekmovala v tem, kdo bo prej za¬ okrožil desetkrat okoli drevesa, okoli visoke smreke. Pred tekmo so se zbrali na smreki vsi vrabci, ki so živeli v tistem gozdu in seveda tudi vse vrane. Vrabci so posedli na tanke vejice čisto na vrhu smreke, vrane pa so posedle malo niže, na debelejše veje. Tekma se je pričela. Vrana se je divje pognala in zaokrožila. Druge vrane so jo spodbujale z nizkim krakanjem: »Kra, kra, kra.« Vrabček se je pognal proti vrhu in hitel, hitel krožiti okoli smreke. Drugi vrabci so ga spodbujali z visokim čivka¬ njem: »Čiv, čiv, čiv.« 174 Za prvim krogom je sledil drugi krog in spet so vrane krakale — kra, kra, kra (krakajo tudi otroci — nizko) in čiv¬ kali vrabci čiv, čiv, čiv (čivkajo tudi otroci — visoko). Nato je sledil že tretji krog. Vrabček je naglo krožil pri vrhu, vrana pa malo niže; vrabčkovi sorodniki so še više čivkali čiv, čiv (čivkajo otroci), a vranine sorodnice so kra¬ kale še z nižjimi glasovi kraaa, kraaa (krakajo otroci). Kaj mislite, kdo je zmagal? Zmagal je vrabček. Ta je namreč krožil okoli smreke či¬ sto pri vrhu, kjer je smreka ožja in jo je zato lahko hitreje obkrožil. Kdo leti zdajle okoli drevesa? To boste slišali. Glasbo za vrabca bo slišati bolj visoko, glasbo za vrano pa nižje. Vzgojitelj igra na melodičnem in¬ strumentu isto melodijo v dveh različnih legah, v visoki in v nizki. Ko otroci zaslišijo melodijo, igrano v visoki legi, visoko utripajo s krili — kot vrabčki; če pa zaslišijo melodijo, igra¬ no v nizki legi, mahajo z nizko spuščenimi krili — vrane. Nato otroke razdelimo na vrane in vrabčke. Narišemo dva kroga: zunanjega za vrane in notranjega za vrabčke. Ko zaslišijo visoko glasbo (melodijo v visoki legi), letijo vrabci z visoko dvignjenimi krili v notranjem krogu, ko zaslišijo me¬ lodijo v nizki legi, se vrabci ustavijo, letijo pa vrane v zuna¬ njem krogu, med letom nizko mahajo s svojimi velikimi in težkimi krili. Glasbeno spremljavo menjujemo različno: včasih hitreje, včasih počasneje. Igra 2: Vrabčki in tudi vrane se bojijo kragulja, če ga slišijo, prenehajo s tekmo in odletijo v skrivališča. Otroke razdelimo na tri skupine; tretja skupina je orke¬ ster, in se opremi z instrumenti za zvočno sliko kragulj. Skupini plesalcev se enako kot prej odzivata na visoke in nizke zvoke, pri zvokih kragulja pa odletijo v skrivališča; tudi vzgojitelj neha igrati, ko pa spet začne, se mora kragulj oddaljiti, nadaljuje pa se letanje ptic ob visoki in nizki glasbi. IŠČEMO FRNIKOLO Smoter: ločiti zvajanje melodije v visoki in izki legi. Otroci naredijo velik krog in sedejo na tla — po turško. Sedijo naj tesno drug ob drugem, da si bodo lahko podajali drobno frnikolo. Z izštevanko določimo otroka, ki bo prvi iskal frnikolo. Ta stopi na sredo. Vzgojitelj igra neko melodijo na melodični instrument v dveh različnih legah (v visoki in nizki). Ko prične vzgojitelj igratT v visoki legi, si prično otroci podajati frnikolo visoko nad glavami, ko pa nadaljuje z igranjem v nizki legi, si mo- 175 i rajo otroci frnikolo podajati nizko pri tleh. če vzgojitelj pre¬ neha igrati, potem takoj vsi otroci skrijejo roke na hrbet. Zdaj je na vrsti otrok, ki išče frnikolo: pokaže na otroka, za katerega misli, da drži v rokah frnikolo in pri tem zapoje: »Ti imaš frnikolo, če najdem jo, pa moja bo!« Izzvani otrok mora pokazati roke, če ima res v rokah frnikolo, potem zamenja vlogo s prejšnjim iskalcem, če pa nima frnikole, potem mora iskalec nadaljevati z iskanjem. Za zaključek zapojemo pesmico o frnikoli. GOZDNI PEVSKI ZBOR Smoter: ločiti visoke in nizke zvoke. Pevski mojster zajec se je odločil, da bo v gozdu usta¬ novil pevski zbor. To je razglasil z velikim lepakom. Prijavilo se je mnogo živali. Razvrstil jih je v dve skupini: na visoke — tenke glasove in na nizke — debele glasove. Kaj mislite, katere živali je uvrstil k visokim in katere k nizkim glasovom? (Skupno z otroki razvrščamo živali: ko¬ marji, vrabčki, gozdne miši... k skupini z visokimi glasovi; medvede, vrane, sove... k skupini nizkih glasov.) Kadar so imele pevske vaje živali z visokimi glasovi, jih je zajec poklical z visoko uglašeno piščalko (vzgojitelj igra na blokflavto visoko enotonsko melodiko), kadar pa je klical na vaje živali z nizkimi debelimi glasovi, pa je zaigral na pi¬ ščalko, ki je bila niže uglašena (vzgojitelj zaigra na istem in¬ strumentu isto enotonsko melodiko v nizki legi). Igra. Vsakemu otroku šepetaje določimo, katero žival bo posnemal. Ko imajo že vsi vloge, se lahko prosto gibljejo po prostoru v svoji značilni hoji. (Seveda dodelimo otrokom same take živalske vloge, ki smo jih pri prejšnjem razgovoru omenjali in smo jim že določili, kam bi jih prišteli — med visoke ali nizke glasove.) Ko vzgojitelj nepričakovano zaigra na blokflavto v vi¬ soki legi, prihtijo k njej živali z visokimi glasovi. Ko so vse zbrane, preneha igrati in živali se spet razkropijo po vsem prostoru. Če zaslišijo nizko igranje, prihitijo živali z nizkimi glasovi. To nekajkrat ponovimo, nato sledi nova igra: SKUPNE PEVSKE VAJE GOZDNEGA PEVSKEGA ZBORA Smoter: izvajati visoke in nizke zvoke. Vse živali z nizkimi in visokimi glasovi (glej igro Gozdni pevski zbor!) so imele skupne pevske vaje. Kadar je pevski mojster zamahnil z dirigentsko paličico visoko v zrak, so morale peti živali z visokimi glasovi, če pa je mahal pred 176 seboj, pa živali z nizkimi glasovi. Ko je mahal z obema ro¬ kama, so pele vse živali. Igra. Otrokom šepetaje razdelimo vloge živali, ki pojejo v zboru. Dirigent da znak za začetek. Z dirigentsko paličico nakazuje ritem, v katerem se oglašajo živali s svojimi zna¬ čilnimi glasovi; z lego paličice pa določa, katera skupina naj poje. Opomba. Otroci lahko po svoje izrazijo višino in nižino, ali pa jim to določimo z intonacijo: visokim glasovom a ali h, nizkim pa d ali e. PLES ZA GOZDNI PEVSKI ZBOR Smoter: ločiti visok in nizek zvok. Po koncertu so v gozdu priredili ples za pevce (glej igro Gozdni pevski zbor!). Ker so bile živali z nizkimi glasovi ve¬ like in težke, bi bilo nevarno plesati skupaj. Zmenili so se, da bodo nekaj časa plesale ene, nekaj časa druge. Igra. Otrokom šepetaje razdelimo vloge živali. Vzgojitelj igra na klavir, kitaro, citre, blokflavto ali ksilofon..., sklad¬ bico za ples. Ko jo igra v nizki legi, plešejo živali z nizkimi glasovi, če pa jo igra v visoki legi, plešejo živali z visokimi glasovi. Vsaka žival pleše svoj značilni ples. Opomba. Plesno melodijo v različnih legah imamo lahko posneto na magnetofonskem traku. Igra 2: Otroke razdelimo na 2 skupini, eni so plesalci, drugi so godci. Godci dobijo večzvenske instrumente. Ko vzgojitelj igra skladbo v visoki legi, vsi godcit igrajo visoke zvoke, pri izvedbi skladbe v nizki legi pa nizke. Ple¬ salci delujejo enako, kot pri prvi igri. 4. Spoznavajo različno trajanje zvokov Ugotavljati, ali so zvoki dolgi ali kratki, je za predšol¬ skega otroka zahtevna naloga. Mlajšim predšolskim otrokom te lastnosti zvokov sploh še ne moremo posredovati. Tudi štiri in petletnih otrok še ne navajamo na zavestno primerjanje zvokov po njihovem trajanju. Pač pa lahko te otroke pripravljamo na dojemanje te lastnosti zvokov. Ti otroci lahko v svojem gibanju ločijo kratko in dolgo — delajo na primer dolge korake in kratke korake. Kadar otroci na kratko stopicajo kot ježki, jih sprem¬ ljamo z melodijo, ki je sestavljena iz samih kratkih tonov, kadar pa otroci — štorklje — stegujejo svoje dolge noge, pa jih spremljamo z melodijo, ki je sestavljena iz samih dolgih tonov. S starejšimi predšolskimi otroki pa se že lahko pogovar¬ jamo o tem, da so zvoki lahko dolgi in kratki. Mi lahko po¬ jemo dolge in kratke tone; mi se lahko na dolgo in kratko kličemo; tudi na nekaterih instrumentih lahko izvajamo dol¬ ge in kratke zvoke. Otroci tudi sami iščejo instrumente in predmete, ki bodisi dolgo bodisi kratko zvenijo. 12 Otrok in glasba 177 KOZICA HODI PO TRAVI IN PRAVI... Smoter: ločiti med dolgimi in kratkimi glasovi. Po čem bi lahko določili, ali meketamo kot koza ali kot mala kozica? Če bomo oponašali kozje meketanje, bomo na dolgo zameketali: »Meeee«, če pa bomo oponašali meketanje kozice, bomo zameketali čisto na kratko: »Me!« Nato se oglašamo še kot gos in goska pa kot krava in teliček, kot pes in pesek, kot mačka in mačkica, kot osel in osliček itd. Otroci naredijo krog in sedejo na tla. Noge razširijo, tako da bodo lahko lovili zakotaljeno žogo. Vzgojitelj ima žogo in gre na sredo kroga. Žogo zakotali proti enemu od otrok, pred tem pa še reče: »Krava hodi po travi in pravi...« Otrok, ki ujame žogo, mora oponašati kravje mukanje in na dolgo zamukati: »Muuuuu«, nato pa vrniti žogo vzgo¬ jitelju. Vzgojitelj nadaljuje igro: »... hodi po travi in pravi...«, pri tem pa že spet zakotali žogo drugemu. Otroci morajo biti pri igri pozorni na to, ali je imeno¬ vana odrasla žival ali mladič, in se temu ustrezno oglasiti: bodisi z dolgim ali kratkim glasom. Kdor se zmoti, mora ne¬ kaj svojega založiti. Kadar se igra le malo otrok, se igrajo kar pri mizi. Vsi imajo razprte dlani, tako da lahko mednje ujamejo velik gumb. Igro prične vzgojitelj: »... hodi po travi in pravi...«, pri teri! potisne gumb nekomu v dlani. Otrok z gumbom se mora najprej ustrezno oglasiti, nato pa igro nadaljevati: »... hodi po travi in pravi...« in potisne gumb nekomu dru¬ gemu. ZGODBA O ŽIVALIH IN MLADIČIH Smoter: ločiti med dolgimi in kratkimi glasovi. Uvod v igro je lahko tak kot pri igri KOZICA HODI PO TRAVI IN PRAVI ... Vsak otrok dobi drugo živalsko vlogo. (Izbiramo samo med tistimi živalmi, ki jih lahko glasovno oponašamo.) Vzgojitelj si začne izmišljati zabavno zgodbo, vanjo pa vpleta živali. Otroci morajo zgodbici napeto slediti, kdor zasliši svojo žival, jo mora takoj glasovno oponašati. Če je imenovana kot odrasla žival, jo mora oponašati z zateglim — dolgim —■ glasom, če pa je imenovan mladiček, pa se mora glasiti čisto na kratko. Kdor se zmoti, mora bodisi iz igre ali pa mora nekaj založiti. 178 NA PASI Smoter: ločiti med dolgimi in kratkimi glasovi. Uvod v igro je lahko tak kot pri igri KOZICA HODI PO TRAVI IN PRAVI... Na paši so mladiči in odrasle živali. — Otrokom šepetaje razdelimo živalske vloge. Vloge delimo tako, da ima vsaka žival svoj par — odrasla žival in mladič. (Izbiramo samo tiste živali, ki jih lahko glasovno oponašamo.) Ko reče vzgojitelj: »Pasemo se,« se prično vse živali pa¬ sti in se pasejo tako dolgo, dokler vzgojitelj ne reče: »Iščimo se, otroci jokajo!« ali »Iščimo se, mame kličejo!« Zdaj se vse živali prenehajo pasti. Če so slišale vzgojitelja, da je rekel: »Iščimo se, otroci jokajo!« potem se začno vsi mladiči tiho oglašati, kličejo svoje mame s kratkimi glasovi. Odrasle živali pa poslušajo in iščejo svoje mladičke. Žival, ki je našla svojega mladička, stopi k njemu, mladiček pa neha klicati. Ko so vse živali našle svoje mladičke, vzgojitelj otroke ponovno izšteje, nato pa spet reče: »Pasemo se!« Če vzgojitelj reče: »Iščimo se, mame kličejo!« ostanejo odrasle živali na mestih in kličejo svoje mladiče. Mladiči ho¬ dijo po prostoru, poslušajo in iščejo svoje mame, ki se ogla¬ šajo s svojimi dolgimi glasovi. Opomba. Igrajmo se zunaj na prostem! Narišemo toliko hlevov, kolikor parov živali se pase na travniku. Ko se najde prvi par, gre v prvi hlev, drugi par se vseli v drugega in tako dalje. PIŠČANCI IN LISICA Smoter: Ločiti dolge in kratke zvoke. Z otroki poslušamo posamezne instrumente in ugotav¬ ljamo, kako različno zvenijo. Pri viseči čineli slišimo dolg zvok, pri paličicah kratek zvok, triangel in podkev zvenita spet dolgo, pri orehovih lupincah, ropotuljah, tolkačih, ce¬ vastem lesu pa slišimo kratek zvok. Pri ksilofonu slišimo kratek, pri metalofonu pa dolg zvok. Kaj pa klavir in blok- flavta? Zaigramo lahko bodisi dolg bodisi kratek zvok, kot to sami želimo. Lisice poznamo in tudi vemo, da se prihuljeno plazijo z dolgimi koraki; piščanci pa stopicajo s kratkimi koraki. Ko hodi lisica, se sliši takole: iH 1 —-fO- 4 (z metlico vlečemo po tamburinu brez zvončkov); ko tekajo ru n piščanci, pa slišimo: 6 J j- (na rahlo udarjamo z metlico.) 12 * 179 Otroci so razkropljeni po vsem prostoru in poslušajo. Če zaslišijo se po lisičje plazijo z dolgimi, zateglimi koraki. Kadar sli- ši J° - 6(|; J J-J -J -i-J-eJJ pa drobno kratko stopicajo kot piščanci. Potem otroke razdelimo na skupino lisic in skupino pi¬ ščancev. Obe skupini morata dobro prisluhniti in ugotoviti, katera pojde na sprehod. Kadar slišijo dolge zvoke, gredo na sprehod lisice, kadar pa slišijo kratke, se te umaknejo v svoj brlog, iz brloga pa pristopicajo piščanci in se sprehajajo tako dolgo, dokler ne zaslišijo dolgih zvokov. LISICE LOVIJO PIŠČANCE Smoter: ločiti dolge in kratke zvoke. Trije otroci so lisice, drugi pa piščanci. Piščancem na¬ rišemo ali postavimo kurnike, kamor se bodo skrili pred li¬ sicami. Vzgojitelj izvaja dolge ali kratke zvoke na blokflavto ali z metlico na tamburin. Pri kratkih zvokih pridejo pi¬ ščanci iz kurnikov in plešejo okoli lisic, ki dremljejo, obenem pa pozorno poslušajo. Ko zaslišijo dolge zvoke, se piščanci hitro poskrijejo, lisice pa začnejo loviti; ujamejo vse piščan¬ ce, ki niso dobro poslušali in se niso skrili. Ujeti piščanci postanejo lisice in igro nadaljujemo. 180 Igre, pri katerih otroci ugotavljajo smer zvokov Preproste igre za ugotavljanje smeri zvokov se lahko igrajo že najmlajši predšolski otroci. Otroci pri teh igrah smer zvoka samo določajo — po¬ kažejo ali pa zvokom sledijo — se gibljejo v smeri, od koder slišijo zvok. Niti eno niti drugo predšolskim otrokom ne dela težav. Pri preprostih igrah poslušajo otroci en sam zvok, nato več zvokov zapored, še kasneje pa slišijo po dva ali več zvokov hkrati. V sestavljenem zvočnem kompleksu zaslišati določeni zvok in ugotoviti, odkod prihaja, je prav gotovo zelo zahtevna naloga in so ji kos šele starejši predšolski otroci. KUKAVICE Smoter: določiti smer zvoka. Izberemo pet kukavic. Nato določimo slepo miš, ki bo ugotavljala, katera ku¬ kavica se je oglasila. (To bo pokazala z roko.) Ko je slepa miš pripravljena, pokaže vzgojitelj na kuka¬ vico, ki naj zakuka. Slepa miš z roko pokaže smer kukanja, a vsako pravilno rešitev dobi eno točko. Opomba. Točkovanje lahko odpade. Namesto kukavic izberemo bobnarje, trkače ipd. IZGUBLJENA KRAVICA Smoter: določiti smer zvoka in mu slediti. Pastir Marko je vsak dan pasel svoje kravice. Ko se je nekega večera vrnil domov, je videl, da Belka manjka, šel jo je iskat. Ker je bila že noč, ni čisto nič videl in jo je iskal samo po glasu njenega zvonca. Našel jo je in peljal domov. Igra. Belka in pastirček imata zakrite oči. Belka pozvanja z zvončkom, pastirček ji sledi, dokler je ne najde. POIŠČI PEVCA! Smoter: določiti smer zvoka in poiskati pevca. Vsi otroci po turško sedijo ob steni. Z ištevanko izbe¬ remo slepo miš, ki jo peljemo na nasprotno stran. Vzgoji¬ telj pokaže, kdo naj zapoje izbrano pesem. Slepa miš se plazi proti pevcu. Ko se ga dotakne, pevec preneha peti. Pevec postane slepa miš. 181 IŠČEMO KRAGULJČKE IN PALIČICE Smoter: določiti smer zvoka in poiskati zvočilo. Otroci posedejo ob stenah prazne igralnice. Dva, ki ju izberemo z izštevanko, bosta miže iskala instrument, ki igra. Prvi bo iskal kraguljčke, drugi paličice. Zakrijemo jima oči in ju peljemo k nasprotni steni. Dvema otrokoma damo vsakemu svoj instrument — poličice in kraguljčke. Na znak začno vsi tiho peti pesem Marko skače, godca pesem ritmično spremljata. Slepi miši se plazita vsaka proti svojemu instru¬ mentu. Za drugo dvojico lahko izberemo drugo pesem, npr. Hi, konjiček (J. Bitenc). IGRA Z BUDILKO Smoter: določiti smer zvoka in poiskati predmet, ki zvok povzroča. Enega od otrok odstranimo, z drugimi skrijemo budilko. (Primerne so stare glasne budilke. Postavimo jo vedno na trdo podlago, da se bolje sliši.) Zdaj pokličemo iskalca v sobo; po tiktakanju mora odkriti budilko. Drugi način. Pet otrok hkrati odstranimo. Ko je bu¬ dilka skrita, jo vsi iščejo. Kdor jo odkrije, ne sme izdati skrivališča, temveč ga zašepeta vzgojitelju, nato preneha iskati. Ko vseh pet najde budilko, čaka enaka naloga na¬ slednjo petorko. LISICA IN SLEPA KURA Smoter: določiti smer šuma. Otroci naredijo velik krog in po turško sedejo na tla. Z izštevanko, ki jo tokrat za spremembo pojemo, izberemo slepo kuro in jo peljemo na sredo kroga, vzgojitelj določi še lisico. Lisica poskuša neslišno priti do slepe kure. Če_kura zasliši lisico, mora zakokodakati in pokazati v smer, od ko¬ der sliši plazenje. Če prav pokaže, se mora lisica vrniti in vzgojitelj določi novo. Če se slepa kura zmoti, lisica lahko nadaljuje svoj pohod. Če se lisica kuri neslišno približa, jo lahko zgrabi. Zmaga tista slepa kura, ki je zaslišala največ lisic. POIŠČI SVOJO MAMO! Smoter: določiti smer glasu in poiskati tistega, ki se oglaša. Za igro potrebujemo štiri gnezda. Izberemo štiri otroke — ptice matere, ki kličejo svoje mladiče; vsaka poleti v eno gnezdo. Druge otroke šepetaje izštevajo: kukavica, si¬ nica, sova, vrana, kukavica, sinica... Nato šepetaje določimo vloge še pticam materam: kukavica, sinica, sova in vrana. Na 182 znak prično ptice v gnezdih klicati svoje mladiče: »Ku-ku«, »Ci-ci-do«, »Huuuuu« in »Kraaaa«. Mladiči iščejo svoje ma¬ tere in se zberejo ob gnezdu — pri svoji mami. Za novo igro izberemo druge ptice matere, otroke pa ponovno izštejemo. Pri večjih otrocih število gnezd povečamo: dodamo še gnezdo prepelice in vrabca. TEKMA TROJIC Smoter: določiti smer glasu in poiskati tistega, ki se oglaša. Izberemo nekaj živali, ki jih lahko glasovno posnemamo. Število izbranih živali je odvisno od števila otrok; za skupino 18 otrok izberemo 6 živali, za skupino 21 otrok 7 živali itd. Otrokom šepetaje razdelimo vloge: pes, koza, mačka, petelin, raca, kokoš; pes koza,... in še enkrat: pes,... Vsak otrok si mora dobro zapomniti, katero žival predstavlja. Na znak se začno vsi oglašati — klicati in se iskati.! Ko se tri enake živali najdejo, pohitijo v prvi krog ko se najde druga trojica, zasede drugi krog in tako napr ej. [ Narisanih imamo toliko krogov, kolikor je trojic; razvrščeni so v ravni vrsti. Ko se najdejo vse trojice, je igra pri kraju. Opomba. Pri izbiri živali moramo paziti, da izberemo enako glasne, če izberemo glasne, se igrajmo v naravi. Za igranje v prostoru lahko izberemo ptice; zahtevnejše je, če izberemo čebele (zum), muhe (bz), komarje (zz), čmrlje (žž), kobilice (ks), čričke (črik)... KDO BO PRVI DOMA Smoter: določiti smer zvoka in poiskati zvočilo. Pred igro določimo instrumente, ki so najprimernejši za medveda, ptico, zajca in miš. Izberemo lahko tamburin, žvrgljo, paličice in brenkalce. Iz miz in stolov naredimo štiri skrivališča. Izberemo štiri godce in jim razdelimo instrumente. Medtem, ko druge otroke v drugem prostoru izštevamo tako da vsakemu damo osebno izkaznico s sliko medveda, zajca, ptice ali miši. Ko se živali vrnejo, začno godci igrati. Živali prisluhnejo in ugotavljajo, kje so njihovi domovi. Ko vse živali najdejo svoj dom je igra pri kraju. 183 Igre, pri katerih otroci ugotavljajo različno hitrost Pojma hitro in počasi lahko usvojijo že otroci mlajše skupine. Hitro se obleci! Kako, da si tako počasen? Hitreje hodi! Še polž bi te prehitel, tako si počasen! V teh in v po¬ dobnih zvezah slišijo otroci izraza hitro in počasi ničkoliko- krat na dan. Izraza hitro in počasi uporabljamo tudi pri glasbenih dejavnostih — pri petju, — pri poslušanju glasbe, — pri igra¬ nju na male instrumente. Poleg tega, da otroci pri glasbenih didaktičnih igrah ločijo med počasno in hitro izvedbo določenega ritma ali določene melodije, kar lahko tudi s telesom izražajo, lahko tudi sami izvajajo določene ritme zdaj počasi zdaj hitro. Poleg nasprotja počasi—hitro lahko malo večjim pred¬ šolskim otrokom približamo tudi spremembe v hitrosti: po- hitevanje — vedno hitreje (accelerando) in zadrževanje — vedno počasneje (ritardando). Preproste glasbene didaktične igre s smotrom ločiti hitro in počasi izvajamo že v mlajši skupini predšolskih otrok. KDO JE DANES POŠTAR Smoter: ločiti med hitrim in počasnim igranjem na in¬ strument. Nekega dne so se zbrale živali in rekle, da bi bilo ime¬ nitno, če bi imele svojo pošto. Potem bi si lahko vse važne novice sporočale po pošti. »Pošto imamo lahko v starem votlem drevesu,« je rekel muren. Toda, kje naj dobijo poštarja, da bo raznašal pošto? Čebele so rekle, da ne utegnejo, ker morajo nabirati med. Metulji so se izgovarjali, da morajo letati od cvetke do cvet¬ ke, kobilice so rekle, da morajo cvrčati,... skratka, vsi so bili preveč zaposleni in nihče ni imel časa, da bi bil poštar. Ko je kazalo, da z njihovo pošto ne bo nič, se je za po¬ štarja prijavil polž. Seveda so ga vsi z navdušenjem sprejeli, potem pa odhiteli domov, da bi čimprej napisali pisma, raz¬ glednice in dopisnice. Na pošti — v votlem drevesnem deblu — se je kmalu nabral velik kup pošte. Polž poštar je nataknil poštarsko kapo in začel raznašati pošto. Raznašal je že ves dan in ker je pač polž, ni lezel hitro, temveč po polžje počasi. Medtem pa so živali že nestrpno čakale na pošto. Nekatere so pošto dobile šele zvečer, druge ponoči, nekatere pa celo šele proti jutru. 184 Drugi dan je polž poštar od same utrujenosti zbolel. Živali so se spet zbrale in ugotovile, da morajo imeti dva poštarja, da si bosta delo razdelila, vsak bo raznašal pošto le vsak drugi dan. Za pomožnega poštarja se je prijavila mravlja. Od takrat je bilo s pošto vse v redu. En dan je pošto raznašal polž in je imel dela za cel dan, drugi dan je bila za poštarja mravlja, ki je tako hitela, da je vso pošto raznesla že dopoldne. Uganite, kdo je danes poštar? Vzgojitelj udarja na tamburin brez zvončkov bodisi hitro ali počasi, če otroci spoznajo, da je to počasni polž, potem vsi lezejo kot polži, če spoznajo, da so to hitre mravlje, potem otroci švigajo kot hitre mravlje po vsem prostoru. Ko vzgojitelj preneha igrati, se živali ustavijo in čakajo, da vzgojitelj reče: »Kdo je danes poštar?« in spet udarja na svoj instrument. Drugi način: Otroke razdelimo na dve skupini, na polže in mravlje. Vsi se razporedijo po prostoru in čakajo. Ko vodja igre (to je lahko eden od otrok) začne igrati na tamburin, živali ugo¬ tovijo, katera skupina je na vrsti za raznašanje pošte. Tretji način: Vsi otroci dobijo bobne. Vzgojitelj ima sliko polža in sliko mravlje. Kadar pokaže sliko polža, otroci igrajo počasi, kadar pokaže sliko mravlje, igrajo zelo hitro, kadar ne kaže slike, otroci prenehajo igrati. KONJIČI S TEŽKIM IN LAHKIM TOVOROM Smoter: ločiti med hitrim in počasnim izvajanjem istega ritma. Otroci so razdeljeni v dvojice: konjiček in voz. Kadar ima konjiček prazen voz, hit ro teče in skače v galopu: 2 Zelo počasi ii: n n i n j~i : Kadar pa je voz poln težkega tovora, ga konjiček zelo počasi in težko vleče: <||J; J- 3 J- j j J* ■ J J* 'J ;|| Vzgojitelj izvaja oboje na isti instrument: boben ali paličice ali cevasti les itd. Konjiči po različni hitrosti ugotovijo, ali so vozovi prazni ali naloženi. Če je voz prazen, skačeta oba hitro in poskočno, če pa je poln, vleče konjiček voz počasi (otrok-voz počepne in konj ga zares vleče). Vloge menjavamo. 185 . VLAK Smoter: pohitevanje in zadrževanje v hitrosti. Otroke razdelimo v dve skupini: prva zvočno posnema vlak, druga gibalno ponazarja vožnjo vlaka. Prva skupina uporablja za svoje zvočno posnemanje drsanje rok ob telesu, drsanje s stopali po tleh in glas š ali č. (Vzgojitelj nakazuje tempo izvajanja z roko: začne zelo počasi in enakomerno pohiteva do zelo hitrega tempa, nato zopet enakomerno za¬ držuje tempo — vlak se ustavlja ... in ustavi. Druga skupina se postavi v kolono in se v izvajanem tempu premika kot vlak. Na postaji lahko kdo od potnikov izstopi pa spet vstopi, ko postajenačelnik zakliče: »Odhod!« VLAK IN POTNIKI Smoter: pohitevanje in zadrževanje v hitrosti. Otroke razdelimo na potnike in godce. Potnikov mora biti dvakrat toliko kot godcev. Vsak godec dobi drug instru¬ ment, takega ki je značilen za eno od dvojic enakih potnikov. Izberemo takšne živali, za katere smo značilne instrumente že kdaj prej določili, npr. medved, miška, zajec, lisica, žaba, metulj, ptica. Godci bodo igrali na peronu glavne železniške postaje. Potniki naredijo vlak, nato jih vzgojitelj šepetaje izšteje: medved, miška, zajec, lisica žaba, metulj, ptica; medved, miška, zajec, lisica, žaba, metulj in ptica. Vlak je priprav¬ ljen na odhod. Godci začnejo igrati. Najprej zelo počasi, enar komerno pohitevajo, igrajo hitro, enakomerno zadržujejo in prenehajo. Vlak se premika v tempu glasbe. Ko se vlak ustavi, pokaže vzgojitelj sliko živali. Godec z značilnim instrumentom igra. Potniki morajo prisluhniti in ugotoviti, kdo na tej postaji izstopi. Na primer: vzgojitelj pokaže sliko miške; godec z ropotuljo začne igrati, potnici miški izstopita in tekata v ritmu ropotulje. Ko vzgojitelj skrije sliko, godec preneha igrati, miški vstopita v vlak, ki nato spet odpelje ob potovalni glasbi. Opomba: Z igro lahko nastopimo na pustni zabavi. God¬ beniki izberejo instrumente, ki ustrezajo pustnim šemam, ki se peljejo v vlaku. 186 Igre, s katerimi otrokom razvijamo čut za ritem Ritmični element v glasbi priteguje že najmlajše otroke. Predšolski otrok že zelo zgodaj izraža svoj čut za ritem, rit¬ mu se predaja, ritem ga zadovoljuje, razveseljuje, pomirja in spodbuja k lastni ritmični aktivnosti. Pri razvijanju, fiadaljnjem oblikovanju in negovanju čuta za ritem je prav, da iščemo takšne vsebine in oblike, da ohra¬ njamo tisto naravno in neposredno privlačnost ritma. Ohra¬ njati skušamo tudi tesno in spontano povezanost glasbenega ritma z ritmičnim gibanjem. Ko oblikujemo čut za ritem, sistematično razvijamo raz¬ lične zmožnosti: — zmožnost zapomnitve in prepoznavanja določenega ritma, — zmožnost ritmične reprodukcije, — zmožnost primerjanja in razlikovanja različnih rit¬ mov in ritmičnih motivov. — velik poudarek dajemo ritmično ustvarjalnim zmož¬ nostim, ki jim skušamo dati čimveč priložnosti. Preprosto oblikovane igre za razvoj čuta za ritem izva¬ jamo že v mlajši skupini predšolskih otrok. ŽOLNINA ŠTAFETA Smoter: reproducirati kratek ritmični motiv. Žolne razporedimo po prostoru, med vsemi mora biti dovolj velika razdalja. Vsaka žolna sede na svoje drevo. Vsaka žolna ve, kateri sosedi mora predati sporočilo. Vzgojitelj po¬ trka pred žolno, ki bo prva prenašala štafeto, značilen rit¬ mični motiv, npr.: .|_J -JTJ-J-J-j- [j Žolna ritem ponovi — potrka in odhiti k svoji sosedi in njej predvaja dani ritem; ta ga ponovi in tudi odleti naprej. Tako si podajajo ritem, dokler ne pride do poslednje žolne. RITEM PO TELEFONU Smoter: reproducirati kratek ritmični motiv. Otroke razdelimo v dve skupini; vsaka naredi vrsto in se usede. Vrsti sta s hrbti obrnjeni druga k drugi. Otroci že poznajo igro »Telefon«, kjer sporočilo šepetaje predajajo. 187 Prvemu v prvi vrsti vzgojitelj zašepeta krajši ritmični motiv, npr.: nato zašepeta isti ritmični motiv še prvemu v drugi vrsti. Oba prva šepetaje predata ritem sosedu. Ko prejme ritem zadnji v vrsti, steče k vzgojitelju in mu ga zašepeta. Če ugotovimo, da oba telefona brezhibno delujeta, poš¬ ljemo drugič bolj zahteven in daljši ritmični motiv. Opomba. Namesto dveh imamo lahko več krajših tele¬ fonov ali enega samega. LOVCI, MEDVEDI IN MIŠKE Smoter: razlikovati in reproducirati tri različne ritme, tri različne ritmične vrednosti. Kako slišimo lovca, ki koraka po gozdu? H—J-H 1 - i -1 In kako težkega, počasnega medveda? .j-j-fJ--i Kako pa slišimo drobno miško? I rm-i -j xn a Otroci so v krogu. Kadar vzgojitelj udarja lovčev ritem na tamburin, hodijo kot lovci in ritem še sami izgovarjajo: en, dva, en, dva. Pri medvedovem ritmu se zibljejo kot po¬ časni medvedi in govorijo: cop, cop. Ko vzgojitelj udarja na tamburin osminke, tekajo kot miške in govorijo: tek, tek, tek, tek, tek, tek. Opomba: igro lahko začnemo z ugibanjem: »Sedimo ob robu gozda in ugibamo. Vemo, da bo nekdo prišel iz gozda, lahko da bo to medved ali lovec ali miška. Prisluhnimo, že prihaja. — Kdo?« POKAŽI SLIKO Smoter: razlikovati tri različne ritme. Otroke spomnimo na vsebino igre Lovci, medvedi in miške. Otroci sedijo v vrsti ali v polkrogu, nasproti jim sedi vzgojitelj. Vsak otrok dobi tri slike: sliko medveda, lovca 188 in miške. Slike držijo v roki kot karte ali pa jih položijo predse. Vzgojitelj ima tamburin, nanj udarja različne ritme: lovčevega: J i medvedovega: in miškinega: Po vsakem ritmu reče: »Pokaži sliko!« Otroci izberejo sliko tistejnvali, katere korake so pravkar slišali. Ritmi naj si ne sledijo vedno v enakem zaporedju. Opomba. Vzgojitelj naj v začetku ritem tudi govori: en- dva; cop, tek, tek, tek, tek. Otroke opozorimo, naj med igranjem mižijo, ker bodo tako bolje slišali, kdo prihaja iz gozda. Opomba: igra ima lahko tudi drugo glasbeno vsebino. ZDAJ SI DREVO, ZDAJ SI.. . Smoter: razlikovati tri različne ritme gibati se v ritmu. Otroke spomnimo na vsebino igre Lovci, medvedi in miške, potem jih razdelimo v dve skupini: na gozd in na gozdne prikazni. Otroci-drevesa stojijo po vsem prostoru. Za drugo skupino pa ne vemo, ali bodo medvedi ali lovci ali miši; to spoznajo po ritmu. Vzgojitelj izvaja na tamburin različne ritme: lovec: _2_J-J-j_J-J-j| medved: miška: sn 1 Ko gozdne prikazni zaslišijo polovinke, vedo, da so med¬ vedi in se v ritmu zibajo po gozdu. Ko vzgojitelj preneha igrati, ši mora vsak medved po¬ iskati drevo, se ga dotakniti in reči: »Zdaj sem jaz drevo.« Tako zamenjajo vloge. Nova drevesa raztegnejo veje, druga skupina pa čaka na ritem. Če zasliši kratke osminke, otroci postanejo miši in v ritmu tekajo med drevesi. 189 Opomba: čar igre je v čaranju z rekom: »Zdaj sem jaz drevo.« Za čaranje potrebujejo otroci dovolj časa, zato ne hitimo. ORKESTER Smoter: reproducirati tri različne ritme. Otroke spomnimo na vsebino igre Lovci, medvedi in mi¬ ške in druge, ki so jim sledile. Vsi otroci dpbijo instrumente. Vzgojitelj ima tri slike: lovčevo, medvedovo in miškino. Ko pokaže lovčevo, začne orkester izvajati lovčev ritem — četrtinke; ta ritem izvaja tako dolgo, dokler vzgojitelj drži lovčevo sliko v roki. Ko jo zamenja z miškino, začno godci igrati osminke — miškin ritem. Nato lahko pokaže spet lovčevo sliko, njej pa sledi medvedova, otroci igrajo polovinke — medvedov ritem. Drugi način. Orkester razdelimo na tri skupine. Prvi se opremi z instrumeti za medvede, drugi za lovce, tretji za miške. Ko pokaže vzgojitelj sliko medveda, igra samo prva sku¬ pina, pri lovčevi sliki igra samo druga, tretja, skupina pa pri miškini sliki. Vsaka skupina izvaja svoj značilen ritem. Ko so otroci dovolj trdni v izvajanju svojega ritma, lahko zdru¬ žimo dva ritma. Najprej pokažemo lovčevo sliko in čez čas pridamo še medvedovo ali miškino. Zdaj slišimo dva različna ritma obenem: ali Če otroci to zmorejo, lahko poskusimo izvajati vse tri ritme hkrati: Opomba: Vzgojitelj lahko otrokom pri izvedbi pomaga, da bodo ritmi čim bolj natančno izvedeni. URE IN URICE UDARJA TIKTAKA Smoter: Razlikovati štiri različne ritme. Urar Tiktak pravi, da se ure pokvarijo, če nimajo reda. Zato pri njem ure ne tiktakajo vsaka po svoje, ampak po določenem redu: 190 Velike stolpne ure tiktakajo tako: tak, tak, malo manjše, stenske tako: tik, tak, tik, tak. budilke tako: najmanjše ročne pa takole: ti ka, ta-ka, ti ka, ta ka. Vzgojitelj lahko izvaja tiktakanje s tiktakalom. (Tikta¬ kalo je instrument, sestavljen iz viseče kovinske in viseče lesene paličice ali ploščice.) Otroci so ure in z gibanjem, zibanjem in nihanjem tele¬ sa, rok in glave tiktakajo. Dobro poslušajo, katera ura tik¬ taka, in jo oponašajo. Opomba: Vzgojitelj mora ritme vseh ur izvajati v enakem tempu! Sledi igra Pokaži sliko, otroci imajo slike vseh štirih ur, in z dviganjem ustrezne slike pokažejo, da so prepoznali ritem. KAKO URE TIKTAKAJO? Smoter: izvajati štiri različne ritme. Otroci — urice — sedijo v polkrogu. Vzgojitelj je urar Tiktak, ki preverja, če znajo urice v pravem ritmu tiktakati. V rokah ima slike vseh štirih ur: stolpne, stenske, ročne in budilke. Ko pokaže sliko stenske ure, prično vse urice tikta¬ kati: tik, tak, tik, tak ... Točno v ritmu. (Glej igro: URE IN URICE URARJA TIKTAKA.) Ko pokaže sliko ročne ure: ti-ka, ta-ka, ti-ka, ta-ka. Ko pokaže sliko budilke: ti-ka, tak; ti-ka, tak. Ko pokaže stolpno (po stenski): tak; tak. Čez čas sledi drug način preverjanja: 191 Otroci — ure — se razdelijo na 4 skupine ur: na stolpne, stenske, ročne ure in budilke. Vsaka skupina se opremi z ustreznimi instrumenti. Ko urar Tiktak pokaže sliko stenske ure, izvaja ritem stenske ure samo skupina stenskih ur. NOČNI PLES UR Smoter: Izvajati štiri različne ritme. Otroke spomnimo na prejšnje igre ur in urarja Tiktaka. Ponoči, ko urarja ni v delavnici, se ure po svoje zabavajo. Neko noč so se domislile, da bi plesale. Za ples jim bo tiktakala majhna ročna ura, ki jo je urar zvečer popravil, so sklenile. Urica je začela tiktakati: * Vse ročne ure so veselo zaplesale. Budilke, stenske ure in še posebno stolpne pa so se razburjale, da to ni pravo tik¬ takanje, ker je prehitro in tako ne morejo plesati. Stolpne so hotele: - 2 -- || ;~ J- | ■ J -^-jjj stenske: ‘ 4 , 1 1* ^- J - 1 J J - a budilke: SU _ 1-iOJ_4 Mala ročna urica jim je hotela ustreči, pa kaj, ko ni znala tiktakati drugače ko samo: -ffr- JTTJ 1 J J J To so rešile takole: najprej je tiktakala stenska ura in na njeno tiktakanje so plesale vse stenske ure, nato je tikta¬ kala stolpna ura in plesale so stolpne ure, potem še budilke in ročne ure. Kasneje so se zamenjale in so zaplesale še tiste, ki so pri prejšnjem plesu igrale. Tako so bile vse zadovoljne. Igra. Otroke razdelimo na štiri skupine ur: stolpne, stenske, budilke in ročne ure. Vsako skupino razdelimo na plesalce in na ure, ki bodo igrale, te se opremijo z instru¬ menti. 192 Vzgojitelj ima slike ur. Ko pokaže stensko uro, začno te igrati in plesati; prenehajo, ko vzgojitelj sliko zamenja. Ko so vsi plesalci že nekajkrat zaplesali, z godci zamenjajo vloge. Opomba. Vzgojitelj naj vedno za začetek pokaže stensko uro, ta ritem je mera vsem drugim. V BOBNARSKI ŠOLI Smoter: reproducirati ritmične motive kot ritmični odmev. V bobnarski šoli ima učitelj bobnar velik boben, učenčki — bobnarčki — pa majhne bobne. Najprej se učijo bobnati brez paličic, nato s paličicami. Bobnarčki morajo točno kot odmev ponoviti to, kar zabobna bobnar; ponovijo tedaj, ko jim bobnar pokima. Igra. Vsak otrok bobnarček mora imeti dovolj prostora za nemoteno bobnanje, videti mora velikega bobnarja in imeti mora svoj boben. (Boben je lahko na tla zarisan krog, stolček ali kartonska škatla.) Vzgojitelj — veliki bobnar, ima pravi boben ali takega kot otroci; nanj udarja različne, a vedno enako dolge ritmične motive. Bobnarčki si prizade¬ vajo, da pravi čas ponovijo to, kar so slišali. Prizadevamo si doseči nepretrgan tok — povezan ritmični odmev, ki ga sklenemo po 6. ali 8. ritmičnem vzorcu. Bob¬ narčki naj imajo odmor — lovijo se okrog bobnov, na bob¬ narjev udarec pa poišče vsak svoj boben. Konec odmora! Zdaj bodo bobnarčki bobnali s paličicami. Bobnajo tako kot prej — ponovijo ritem, ki ga zaigra veliki bobnar. Opomba. Pazimo na prožnost udarca! Pri mlajših otrocih ritem, ki ga bobnamo, tudi govorimo z zlogom »bram«. Ritem govori veliki bobnar in tudi bob¬ narčki. Pri njih posamezne ritmične motive ponavljamo — iz¬ vajamo ostinato. Ko veliki bobnar dvigne roke, bobnarčki prenehajo igrati. Igramo se tudi šolo za pinkeponke, brenkice, cincin- donge... ODMEVNI INSTRUMENTI Smoter: reproducirati kratke ritmične motive. Za igro potrebujemo različne male instrumente, izberemo take, ki se med seboj po svoji zvočni barvi dovolj značilno razlikujejo. Vsi instrumenti morajo biti v paru, tako da lahko po enega skrijemo za zaslon, druge pa si otroci razdelijo. Vzgojitelj je za zaslonom in izvaja različne ritmične mo¬ tive. Vsakega izvaja na drugem instrumentu. Po vsakem mo¬ tivu počaka na odmev. Otroci morajo pazljivo poslušati in že med vzgojiteljevo igro ugotoviti, kdo je odmev, — otrok, ki ima enak instru¬ ment. 13 Otrok in glasba 193 Opomba. Igra bo uspela, če bo pri njej sodelovalo malo otrok. ŽOLNE IMAJO ŠOLO I Smoter: ritmična ustvarjalnost. Prepoznati ritem pesmi, i Male žolne hodijo vsako jutro v žolnino šolo. Najprej zapojejo vse skupaj pesmico Na planincah sončece sije. Žolne seveda pesmice ne pojejo zares, temveč jo s kljuni trkajo ob drevesno deblo, tako: .fj—i-fJ—J |J j - J |J — J-bJ —in \-J - J : > J J- | J-J— \-J -J- {J- -J-1 {--J—J - - J }-J-J—(-J-i : J -J—| J -J , J-- -1 Potem sledi ura izpraševanja. To spraševanje poteka ta¬ kole: učiteljica potrka s svojim kljunom ob deblo, vprašana žolna pa odgovori. Odgovori tako, da odgovor potrka na svoje drevo. Otroci — male žolne dobijo vsaka svoje orehove lupinice. Na učiteljičina vprašanja odgovarjajo posamič. Pazimo pred¬ vsem, na to, da bodo ti ritmi zares odgovori in ne le ponov¬ ljena vprašanja. Sledi odmor. Žolnino šolo zaključimo s posebnimi ugankami: »Katero pesm ico trkam?« Učiteljica izvaja ritme otrokom dobro po¬ znanih pesmi (npr.: trka ritem pesmi Naša četica koraka, vpraša pa, katera pesmica je to: Ringaraja ali Naša četica koraka), male žolne pa vse skupaj in tudi posamič ugibajo. ŽOLNE IMAJO ŠOLO II Smoter: ritmična ustvarjalnost. Nekega dne so bili v žolnini šoli posebno dobre volje, zato so se šli nekaj prav posebnega, — nekaj, kar se lahko greš samo, če si zelo dobre volje. Šli so se izmišljanje pesmic. — Seveda so si izmišljale male žolne čisto svojevrstne — žol- nine pesmice, ki se jih da samo trkati. In vsaka žolna si je izmislila svojo lastno pesmico, ki je bila čisto drugačna od drugih pesmi. Otroci — male žolne — si druga za drugo izmišljajo svoje pesmice — ritme, po vsaki pesmici vsi zaploskamo. (Pesmice izvajajo žolne bodisi s paličicami ali z orehovimi lupinicami.) 194 Igre, s katerimi otrokom razvijamo melodični posluh Ker se proces razvijanja melodičnega posluha ne zaključi v predšolskem obdobju, ampak seže daleč čezenj v šolsko obdobje, je pri mnogih predšolskih otrocih opaziti še močno labilnost in nerazvitost melodičnega posluha. Melodični posluh se izraža v zaznavanju melodične linije, v zapomnitvi in prepoznavanju melodike, v reprodukciji me¬ lodike. Večkrat so te posamezne zmožnosti različno razvite, po¬ gosto je tako, da je najšibkejše razvita zmožnost melodične reprodukcije. Spoznanje, da je predšolsko obdobje obdobje začetnega formiranja melodičnega posluha, nam po eni strani nare¬ kuje skrb za sistematični razvoj, po drugi strani pa nas ob¬ vezuje, da otrok s slabše razvitim melodičnim posluhom ne podcenjujemo, ampak jemljemo to nerazvitost za normalno razvojno značilnost. Na melodični posluh vplivamo tudi z igrami, kjer otroci razlikujejo zvoke po višini. Velik poudarek dajemo igram, pri katerih otroci ustvar¬ jalno pojejo — ustvarjajo melodiko. Že v mlajši skupini predšolskih otrok izvajamo preproste igre, s katerimi vplivamo na razvoj melodičnega posluha. Oblikujemo predvsem igre, pri katerih otroci prepoznavajo melodije pesmi in instrumentalnih skladbic. KATERO PESMICO SUŠIŠ Smoter: znane pesmi razlikovati po melodiji. Otroci so razporejeni po vsem prostoru. Vsak otrok dobi šest sličič, na vsaki sličici je upodobljena znana pesmica. Vsak dobi tudi daljši trak papirja, ki je razdeljen na šest okenc. Vzgojitelj igra na melodičnem instrumentu melodije pes¬ mic, ki so upodobljene na slikah. Po vsaki pesmici naredi kratek premor. Takrat otroci izberejo sličico pesmi, ki so jo pravkar slišali, in jo položijo v prvo, drugo ... okence. Ko so Vsa okenca pokrita, vzgojitelj skupno z otroki pre¬ gleda njihove rešitve. Vseh šest pesmi nato še skupaj za¬ pojejo. Opomba: igro lahko nekoliko spremenimo in imenujemo: POKAŽI PESMICO. Ali pa se igramo igro NARIŠI PESMICO. V mlajši skupini se igramo igro PODNEVI ŽOGICA SKAČE, PONOČI SPI, na melodijo pesmi Žogica in Nina, nina, na- nica, otroci žoge ob prvi skačejo ob drugi spijo. 13 * 195 KAKO JE MARKO LISICO PRELISIČIL Smoter: prepoznati znano melodijo. Marko je imel čudežno kokoš. Pred lisico jo je svaril na prav nenavaden način. Zlezel je na drevo in od tam opazoval okolico. Pri tem je igral na svojo piščalko različne melodije. Če je kje v bližini zagledal lisico, je na piščalko zaigral melodijo pesmi Lisica je prav zvita zver. (Ali pesem o lisici.) Kokoška je to melodijo po¬ znala, in če jo je zaslišala, je hitro stekla v kurnik, kamor si lisica ni upala. Otroci so kokoši in se pasejo. (Na eni strani narišemo kurnike, kamor se lahko skrijejo pred lisico.) Vzgojitelj igra na melodični instrument različne melo¬ dije in mednje vplete melodijo pesmi Lisica je prav zvita zver. Ko kokoši zaslišijo svarilno melodijo, se morajo poskriti v kurnike. Tam ostanejo tako dolgo, dokler vzgojitelj igra svarilno melodijo. Drugi način. Pred pričetkom igre narišemo toliko kur- nikov, kolikor kokoši bo v igri sodelovalo. Nato en kurnik spet zbrišemo. Zdaj kokoši vedo, da bo ostala tista, ki bo najmanj pazljiva in bo zadnja pritekla, brez kurnika in bo morala iz igre. Pred vsako ponovno igro spet zbrišemo po en kurnik. Zmaga kokoš, ki ostane zadnja v igri. Tretji način. Izštejemo lisico, ki pride na svojo melodijo in ... KDO JE PRIŠEL NA OBISK Smoter: po melodiji prepoznati znane pesmi, izvajati melodije znanih pesmi na nevtralne zloge. Pred vrata pošljemo tri otroke, vsakemu zašepetamo nekaj na uho, npr.: zajček, miška, kukavica,... Izbirati sme¬ mo samo takšne živali, osebe ali rastline, o katerih poznajo otroci pesmi. Drugim povemo, da se bodo oglasili gostje. Vsak gost se bo nabavil s pesmico, ki pa jo bo pel brez besedila. Uganiti bodo morali, kdo so gostje. Tisti, ki prvi najde ustrezno pesem, sme potrkati in vstopiti. »Kdo si?« morajo vsi hkrati vprašati. Gost se predstavi s pesmico; melodijo pesmice poje na nevtralni zlog, lahko na lalala. Po končani pesmici otrok, ki ga določi vzgojitelj, povabi gosta, naj sede. Seveda mora pri tem gosta imenovati in tako dokazati, da ga je spoznal po pesmici, npr.: »Pridi ku¬ kavica, sedi med nas!« Nato potrka naslednji gost. Opomba. Vzgojitelj mora dobro presoditi, koga bo poslal pred vrata, da ne bo spravil v zadrego otroka s slabše raz¬ vitim melodičnim posluhom. 196 TI SI MOJ ODMEV! ^ Smoter: reproducirati melodične motive. Otroci sedijo na tleh v krogu. Vzgojitelj je na sredini kroga, v roki ima srednje veliko žogo, ki jo zakotali enemu od igralcev in reče: »Ti si moj odmev,« nato zapoje melo¬ dični motiv z motiviko male padajoče terce ali z ringaraja motiviko, z motiviko durovega trizvoka, s padajočo ali ra¬ stočo melodično motiviko ... Melodični motiv vzgojitelj poje na besedilo, npr. motiv s ponavljajočo se malo padajočo terco poje na »ku-ku«, motiv na tone durovega trizvoka poje na bim-bam-bom, ipd. »Odmev« (otrok, ki je ujel žogo) mora ponoviti melodijo z besedilom, z enako intonacijo, z enakim Tempom in ritmom. Nato otrok — odmev zakotali žogo vzgojitelju, ki igro na¬ daljuje — izbere si nov »odmev« in zapoje nov melodični motiv. Če vzgojitelj zapoje: »Vijoličasti volk!« Odmev tega ne sme ponoviti, pač pa se mora ob tem svarilnem klicu takoj skriti — on in vsi drugi — na varno pred vijoličastim volkom. K igri se vrnejo, ko vzgojitelj zapoje: »Vijoličastega volka ni več!« KLAVIRČKE PRODAJAMO I Smoter: reproducirati melodične motive na nevtralni zlog. Uredimo prodajalno s klavirji; klavirji so lepo razstav¬ ljeni. Vsi otroci razen enega, ki je kupec, so klavirčki. Vzgo¬ jitelj je prodajalec klavirjev. Prodajalec odpre trgovino in vabi kupce: »Kupite, kupite klavirčke! Sami odlični klavirji s srebrnimi glasovi!« Kupec pride, pozdravi in pravi: »Hočem klavirček, ki najlepše poje!« Prodajalec pravi, naj prisluhne, kako lepo pojejo, nato stopi k prvemu klavirju, »zaigra« nanj kratek eno- ali dvotakten melodični motiv n a zl og la, klavirček mora isto ponoviti na zlog li. Nato stopi prodaja¬ lec k drugemu klavirčku in nanj zaigra nov melodični motiv. Ko so vsi klavirji preizkušeni, se mora kupec odločiti, kateri klavirček je najlepše pel; nato plača in klavirček odpelje. Pri naslednji igri postane prejšnji kupec klavirček, prej kupljeni klavirček pa kupec. Drugi način. Pri starejših otrocih lahko kupec sam pre¬ izkuša klavirčke — sam zapoje melodijo, klavirček pa jo ponovi. KLAVIRČKE PRODAJAMO II Smoter: ustvarjati melodične motive na nevratlni zlog. Od igre »Klavirčke prodajamo I« se razlikuje samo po tem, da zdaj niti prodajalec niti kupec ne pojeta melodičnih motivov, temveč samo s prsti igrata po klavirčku; klavirček 197 pa, dokler prodajalec ali kupec nanj igra, poje na zlog li — izmišljene melodije. Kupec kupi klavirček, ki je zapel naj¬ lepšo pesmico. PTICE IMAJO PEVSKE VAJE Smoter: reproducirati melodične motive. K pevskim vajam so se zbrale: sinice, vrabci, vrane in kukavice. Otroke, ki so v velikem krogu, razdelimo na sinice, vrabce, vrane in kukavice ... Vzgojitelj — pevski učitelj stopi na sredino kroga. Igro prične s tem, da zapoje kratek (4- do 8- dobni) melodični motiv na »cicido«, »ku-ku«, »čiv-čiv«, ali »kra-kra«. Melodični motiv, ki ga je vzgojitelj zapel z bese¬ dilom »kra-kra« ponovijo samo otroci — vrane, motiv na »ku-ku« samo kukavice. Če zapojer»Ptice domov!«, vse ptice odletijo v svoja gnezda in se vrnejo šele, ko zapoje »Pevske vaje!« POMLADANSKI PLES Smoter: znane pesmi razlikovati po melodiji. Pikapolonice so priredile pomladanski travniški ples. Skrbno so pripravile in očistile plesišče, najele so najboljše godce — neumorne čričke. Na prireditev so prišli zvončki, čebele, metulji, mravlje trobentice... Toliko je bilo vseh, da sploh niso mogli stopiti na plesišče, kaj šele, da bi vsi hkrati plesali. Domenili so se, da bodo plesali vsak nekaj časa, črički pa bodo godli vsakim drugo pesem. Vsaka sku¬ pina je plesala toliko časa, dokler so godci igrali njihovo pesem; ko so zaslišali drugo pesem, so takoj prenehali in se odstranili s plesišča. Igra. Otroke razdelimo na toliko skupin, kolikor travni¬ ških pesmi zares znajo. Vsaka skupina zasede svoj prostor ob okroglem plesišču. Vlogo godca prevzame vzgojitelj, igra na melodični instrument, nekaj otrok pa na instrumente ... Ko godba zaigra prvo pesem, vsi prisluhnejo, nato zaplešejo ti¬ ste živali, katerih pesmico igrajo. Vsaka skupina pleše svoj značilni ples tako dolgo, doker godba igra njihovo pesem. V začetku godba preigra vso pesem od začetka do konca, ka¬ sneje lahko zaigra samo nekaj taktov ene pesmi in prične z drugo. Opomba. Najprimernejši prostor za izvedbo igre je travnik. Igramo še druge podobne igre: PLES IGRAČ, PLES DO¬ MAČIH ŽIVALI... Smoter: ločiti med govorjenim in petim, ustvarjati melo¬ dije. Začetna priprava: Otroci poskusijo isti stavek govoriti in zapeti. GOVORI, POJ! 198 Igra. Glavno pravilo: ko z igro začnemo, ne smemo spre¬ govoriti niti besedice več, ampak moramo vse peti. Igro prične vzgojitelj in sicer tako, da si nekaj izmišlja (zgodbo ali karkoli), vendar tega ne govori, ampak poje. Ko v svojo »štorijo« vplete kakšno otroško ime, mora imenovani otrok izmišljanje takoj nadaljevati. Prav nič ni določeno, ko¬ liko časa naj si kdo izmišlja. Lahko je čisto kratek in zapoje en sam stavek in že vanj vplete novo ime, ali pa prepeva dalj časa. Ko imenuje novo ime, mora prenehati, nadaljuje ime¬ novani. Kdor presliši svoje ime in ne nadaljuje pravočasno, mora založiti copato ali kaj podobnega. Isto mora storiti tudi tisti, ki svoje naloge ne opravi dobro — govori, namesto da bi pel. PODAJANJE PESMICE Smoter: nadaljevati poznano ali izmišljeno melodijo. Otroci in vzgojitelj sedijo v krogu. Vzgojitelj ima v roki nekaj, kar imenuje »pesmica«. Igro prične tako,' da na zlog la zapoje začetek znane pesmi- Že med petjem poda pesmico sosedu-otroku, ki sedi poleg nje. Ko vzgojitelj preneha peti, mora sosed pesem nadaljevati. Medtem ko poje, že podaja pe¬ smico dalje. Tako pesmica kroži. Pri komur se izteče, tisti mora pričeti drugo pesem ali prejšnjo še enkrat od kraja. Tisti, ki pesmi ne zna prav nadaljevati ali ne zna pričeti nove, mora nekaj založiti. Opomba. Melodije ne smemo pretrgati sredi faze! Izbi¬ ramo med veselimi, šaljivimi pesmimi. Podajamo si lahko tudi izmišljarijo. TEKMOVANJE MED ZAJCI IN MEDVEDI I Smoter: spoznati pesem po melodiji. Zajci in medvedi so se kregali, kdo od njih ima boljša ušesa. Prišli so k sovi in jo prosili, naj reši ta spor. Sova je rekla: »Kdor bo uganil več pesmic, tisti ima boljša ušesa!« Zbrali so se vsi zajci in vsi medvedi; sova je poklicala kosa, da bi na svojo zlato piščal igral pesmice. Tekmovanje se je začelo. »To pesem morajo uganiti zajci!« je rekla sova. Kos je zaigral prvo pesmico, zajci so uganili in dobili točko. Nato je kos zaigral pesmico za medvede, pa spet za zajce... Tako je šlo ves dolgi dan. Niso mogli ugotoviti, kdo je boljši, saj so vsi vse pesmice spoznali. Igra. Otroke razdelimo na zajce in medvede. Vzgojitelj igra pesmice na blokflavto. Zajci in medvedi lahko ugibajo na dva načina: — po zaigrani pesmici imenuje pesem vsa skupina zaj¬ cev ali medvedov hkrati; — pesmico imenuje samo tisti zajec ali medved, ki je na vrsti, da reši uganko. Za pravilno rešitev dobi njegova skupina točko. Opomba. Točke so izrezani zajčki ali medvedi. 199 TEKMOVANJE MED ZAJCI IN MEDVEDI II Smoter: kljub ritmičnim in melodičnim spremembam spoznati osnovno melodijo. Zdaj si je sova izmislila zares težko nalogo. Pri tem tekmovanju so morali zajci in medvedi ugotavljati, katera pe¬ smica je skrita v melodiji, ki jo kos igra. Igra. Otroci so razdeljeni na zajce in medvede. Vzgoji¬ telj igra na blokflavto znane pesmice nekoliko variirane, naj¬ prej samo ritmično variirane, nato tudi ritmično melodično variirane. Skupina, ki je na vrsti, ugotavlja, katera pesmica se je bila skrila v melodijo, ki jo pravkar poslušajo. Če ta skupina ne ugane, lahko ugiba še druga skupina, in če ugane, dobi eno točko. Ko so bile vse skupine štiri ali petkrat na vrsti, preštejemo točke in razglasimo izid. Opomba. Prvič naj vzgojitelj igra pesmi, ki jih samo rit¬ mično variira. 200 Igre, s katerimi otrokom oblikujemo pevske zmožnosti Negovanje otrokovega glasu je ena izmed pomembnih nalog predšolske glasbene vzgoje. Otrokov glas moramo pra¬ vilno negovati, predvsem pa obvarovati pred vsakršnim for- siranjem. Zato se bojujemo proti bučnosti v ustanovi. Bučno okolje namreč otroke navaja na kričavost, ki kvarno vpliva na razvoj glasu. Otroke navajamo na to, da prisluhnejo okolju in ugotav¬ ljajo, ali je prijetno poslušati tak »šunder«, po drugi strani pa skušamo otrokom približati tišino in jo ovrednotiti kot nekaj prijetnega, blagodejnega, nekaj, kar je za glasbeno delo nujno. Tišino približujemo otrokom z igrami tišine, pri teh so namreč usmerjeni v to, da vse, kar storijo, storijo po¬ polnoma tiho. Otroke skušamo navajati tudi na pravilno dihanje. Otro¬ ke odvajamo od plitvega ključničnega dihanja (ključnično dihanje spoznamo na zunaj po dviganju ramen pri vdiho¬ vanju). Najboljše je kombinirano dihanje, ki vključuje pravo preponsko dihanje in prsno dihanje. Otroke navajamo na pravilno in dovolj izrazito in jasno izgovarjavo posameznih glasov. V ta namen lahko izvajamo igre, ki zahtevajo izgovarjavo posameznih glasov ali izgovar¬ javo teže izgovorljivih glasovnih skupin. Kot profilaktične vaje, s katerimi preprečujemo glasovne motnje pri otrocih, izvajamo sprostitvene vaje za različne artikulacijske organe: — Sprostitev in tresenje ustnic dosežemo s tem, da otro¬ ci oponašajo brnenje motorjev in avtomobilov. Brbramo lahko tudi tako, da si pri tem pomagamo s kazalcem desne ali leve roke. Ustnici in spodnja čeljust morata pri tem biti sproščeni. — Mrmranje: mrmramo z zaprtimi usti. Ustnici sta pri tem le rahlo priprti. Mrmramo kot medvedi, zato mrmranje višinsko ni točno določeno, navadno se proti koncu malo zniža (to so dobrovoljni medvedi). Spodnja čeljust je spro¬ ščena, brada je nekam povešena. Mrmramo globoko v sebi. — Sprostitev jezika — konice jezika: s konico jezika hitro potegujemo iz enega ustnega kota k drugemu in pri tem izvajamo glas določene višine ali pa glas spreminjajoče se višine — glas se dviga in spušča. Tako spuščamo zmaje ali rakete. — Sprostitev obrazne muslculature: usta so odprta, ven¬ dar niso napeta, ampak sproščeno povešena kot pri zehanju. Z dlanjo leve ali desne roke narahlo zapiramo in odpiramo ustno odprtino, roka ostaja ves čas v neposredni bližini ust, tako da jo lahko čimbolj hitro premikamo in odmikamo. Ustnici ostajata sproščeni. Pri tem izvajamo precej nizek glas — višinsko ponavadi ni določen. (Posnemamo Indijančke ali Tarzana.) — Sprostitev in tresenje spodnje čeljusti: spodnjo če¬ ljust premikamo navzgor in navzdol, najprej počasi, nato vedno hitreje. Jezik leži ploskoma in popolnoma sproščeno v ustih. (Katere živali tako cmokajo?) Tako premikamo spodnjo čeljust tudi tedaj, ko izgovar¬ jamo ali pojemo jajajajaja. (če držimo hrbtno stran roke pod brado, čutimo, kako se pri glasu a brada dotakne naše roke.) Vse te vaje lahko vključimo v igre. Posamezne vaje pa lahko smiselno vključimo med vaje pri jutranji telovadbi, v ritmično gibalne zaposlitve, tudi med govorne zaposlitve. MARKO, ODPRI VRATA! Smoter: razumeti zašepetano navodilo in ga čisto tiho izvršiti. Otroci sedijo v polkrogu, tako da so vsi enako oddaljeni od vzgojitelja, ki sedi ali stoji za črto in je od otrok od¬ daljen kakšnih tri do pet metrov. Vzgojitelj .. šepe ta različna navodila, npr.: »Marko, odpri vrata!« ali »Majda, poglej skozi okno!« ipd. Imenovani otrok mora dano nalogo opraviti čisto tiho, nato pa spet sesti na svoj prostor. Otroku lahko zadamo tudi nalogo, da ugane, katero pe¬ sem šepeta vzgojitelj. Pri večjih otrocih morajo tisti, ki nalogi niso kos, nekaj založiti. TIHA TELOVADBA Smoter: razumeti zašepetano ime in izvršiti nekatere gibe popolnoma tiho. Otroci sedijo v polkrogu. Vzgojitelj je za črto, od otrok je oddaljen 3 do 5 metrov. Vzgojitelj šepetaj e kliče posa¬ mezne otroke po imenih. Kdor je poklican, vstane, ne da bi pri tem premaknil stol, nato stopi na stol pa spet zleze z njega, potem mora stol dvigniti in ga prenesti na drugo stran — čez črto — in ga tam postaviti na tla in se nanj spet vsesti. Če vsega tega ne opravi popolnoma tiho, mora nazaj v polkrog ali pa mora nekaj založiti. Opomba. Nalogo lahko ustrezno daljšamo ali krajšamo, vendar ne med samo igro temveč že na začetku. 202 PERESNA IGRA Smoter: oblikovati pravilno dihanje — dihalna vaja. Otroke razdelimo v skupine po štiri. Vsaka skupina dobi eno puhasto pero. Na zvočno znamenje, npr. na udarec s klobučevinastim tolkalcem ob visečo činelo, začne vsaka sku¬ pina pihati v svoje pero. Zmaga skupina, ki zadrži svoje pero najdalj v zraku. (Pred igro vadimo pravilni dih.) PERESNA TEKMA Smoter: utrjevati pravilno dihanje — dihalna vaja. Otroke razdelimo v skupine po štiri. Vsaka skupina stopi h kvadratni mizi. Na vsakem vogalu narišemo krogec. Vsak otrok stopi k svojemu krogcu. Vsakemu prvemu iz skupine damo puhasto pero, ki ga položi v svoj krogec. Na zvočno znamenje prično vsi prvi pihati in skušajo svoje pero spra¬ viti v sosednji krogec. Komur pri tem pade pero na tla, ga mora položiti v svoj krogec in pričeti znova. Komur uspe spraviti svoje pero v sosedov krogec, preneha pihati. Zdaj piha sosed proti krogcu tretjega igralca. Zmaga tista skupina, ki prva spravi pero nazaj v izhodiščni krogec. PLES GOSJIH PERES Smoter: ritmična dihalna vaja. Otroke razdelimo na dvojice. Vsaka dvojica stopi k mizi in dobi puhasto pero. Vzgojitelj ima instrument in izvaja ponavljajoče se ritmične motive. Ko otroci zaslišijo ritem, začno vsi tisti, ki imajo pred seboj pero, v istem ritmu pihati, tako da se pero v ritmu po¬ mika — pleše — k sosedu čez mizo. Ko pride pero do soseda, začne le-ta pero vračati v istem ritmu (če seveda vzgojitelj med tem ne spremeni ritma). V začetku ohranja vzgojitelj isti ritem dalj časa, kasneje pa ritem pogosteje menja. Otroke pred igro opomnimo, naj pihajo čisto rahlo, da bodo peresa lepše plesala. SI TI KUKAVICA? Smoter: vaja v vokalizaciji, reproduciranje različnih gla¬ sov. Majhen fantek je v radiu slišal pesmico o kukavici, pa jo je šel iskat. Najprej je srečal psa. »Si ti kukavica?« vpraša psa. Ta je užaljeno zalajal, fantek pa se je domislil, da ku¬ kavica ne laja in je šel naprej. Srečal je gosko Gagico, nato še kravo Muko, kozo Meko, petelinčka Kikirikca, njegovo ženo Kokljo, žabo Regico, vrano... Fantek je vsako žival sprva imel za kukavico. Končno pride v gozd in najde pravo kukavico. 203 Pri posnemanju živalskih glasov otroci sodelujejo, ven¬ dar pri tem ne smejo biti preglasni. Otroke razdelimo na toliko skupin, kolikor živali smo vključili v zgodbo. Kužki gredo v svojo uto, Kikirikci na plot, kokoši v kurnik itd. Vlogo fantka, ki išče kukavico, pre¬ vzame vzgojitelj. Fantek hodi od skupine do skupine in sprašuje, če so kukavice. Živali se oglašajo s svojimi zna¬ čilnimi glasovi. Ko fantek slednjič najde kukavico, zapojejo vsi skupaj pesmico o kukavici. HA-HA-HA, HO-HO-HO, HI-HI-HI Smoter: vaja v vokalizaciji. Vzgojitelj si izmišlja smešno zgodbo o družini snežakov: o velikem in okroglem snežaku, o malo vitkejši sneženi gospe in o majčkenem sneženem možičku. Snežaki so se strašno radi smejali; sneženi mož se je smejal: »Ho, ho, ho!«, sne¬ žena gospa: »Ha, ha, ha!«, mali sneženi možic pa: »Hi, hi, hi!« Pri tem pa so se jim tresli trebuhi kar se da. Pravila igre. Medtem ko vzgojitelj pripoveduje smešno zgodbo, ji morajo otroci pozorno slediti. Kadar v zgodbi ime¬ nuje sneženega moža, se morajo takoj oglasiti: »Ho, ho, ho!«, če imenuje sneženo gospo, se morajo hahljati: »Ha, ha, ha!«, pri besedi sneženi možic pa se morajo hihitati: »Hi, hi, hi!« Če pa vzgojitelj omeni sonce, zavzdihnejo: »Uh!« Drugi način. Sneženih mož ne oponašajo vsi otroci hkra¬ ti, ampak samo tisti otrok, h kateremu je vzgojitelj obrnjen. Kdor se pozabi zasmejati, mora nekaj svojega založiti. V starejši skupini si zgodbo lahko izmišlja eden od otrok. PAPAGAJČKI V KLETKI Smoter: vaje v natančni izreki glasov in besed. Če ^papagajčke pravilno učimo, se lahko naučijo govo¬ riti. Včasih ^je~to" tudi zelo smešno, če papagajček sleherno besedo, ki jo izgovorimo vpričo njega, takoj za nami ponovi. Vsi otroci so papagajčki. V kletke zletijo takrat, ko vzgo¬ jitelj reče: »Papagajčki, v kletke!« Vzgojitelj je gospodinja, ki uči papagajčke govoriti. Na začetku jih uči izgovarjati posamezne glasove, npr.: »a, e, i, o, u«, nato jih uči izgovarjati glasove v določenem ritmu. Sledi petje posameznih zlogov, npr.: jajajaja, hihihi, ju- ju-ju-ju, gogogo...: Gospodinja nato uči peti različne besede in besedne zveze, ki so teže izgovorljive, pa hkrati zvočno privlačne, npr.: Kri- ca, kraca; čička račka; kriva taca; krevljasta sablja; krivo¬ gledi krokodil; racman, kam racaš? čička čačka črna mačka; rumstri bumstri, tratata; zvija se zmajeva glava; zvija se zmajev rep; zvija se zmajev vrat; šklepetajo zmajevi zobje; Iz Ježce čez cesto v Stožce itd. 204 Papagajčki v kletkah pridno vse ponovijo: izgovarjajo razločno, s pravilno artikulacijo. Ko gospodinja zapoje: »Papagajčki, na dvorišče!« zletijo vsi papagajčki iz kletk. Papagajčki letijo po vsem prostoru in pri tem delajo fr, fr, fr, fr, fr. To papagajčki šepetajo, da bodo slišali gospodinjo, ko jih bi poklicala: »Papagajčki, v kletke!« Učenje papagajčkov moramo pogosto prekinjati s pre¬ mori — z letanjem po prostoru. Pomembno je, da ima vsak papagajček svojo kletko, z vratci, ki se zapirajo in odpirajo. To je lahko prevrnjen stolček, vrvica z noge na nogo so vratca. 205 Igre, ki uvajajo otroke v skupinsko muziciranje, razvijajo posluh za obliko in posluh za večglasje V otroku je kal posluha za obliko in kal posluha za zvočno večglasje. Skupinsko ustvarjalno muziciranje je ena od najbolj ugodnih priložnosti za razvoj teh dispozicij. Od tod njihova združitev v enem poglavju. V dosedanji metodiki tega poglavja iger ni bilo. Igre s tako notranjo vsebino so bile razvrščene večinoma med igre, pri katerih otroci spoznavajo lastnosti zvokov, kar ni na¬ paka; V nobeni igri ni moč razvijati eno samo zmožnost, vse učinkujejo dosti bolj celovito, kot izraža njihov smoter. Pri teh igrah želimo doseči, da otroci pri skupnem igranju na instrumente zares muzicirajo, da so pozorni na samo igra¬ nje in na to, kar nastaja, da pri tem upoštevajo drug dru¬ gega ..., ne pa, da so pozorni samo na to, da pravi čas igrajo na pravi instrument. Skupno muziciranje s ciljem: skupno ustvariti zvočno sliko, je najpogostejša glasbena vsebina — naloga teh iger. Znotraj same zvočne slike se uresničujeta oba najpo¬ membnejša oblikovalna principa: princip ponavljanja, princip kontrastiranja. Uresničevala naj bi se tako, da se uravnovešata. Kontrasti v zvočnih slikah se izražajo s kontrasti v barvi, v glasnosti, v trajanju, v višini, v tempu, v kontrastu med zvočnim enoglasjem in večglasjem ... Od izvajalca — vzgojitelja — je v največji meri odvisno, če bo igra dosegla zastavljeni smoter ali ne. Tisto, kako vzgo¬ jitelj usmerja otroke pri ustvarjanju, katera glasbena sred¬ stva jim pri tem nudi, to odloča o učinku igre. Igra je samo spodbuda, zunanji okvir, ki s svojimi pravili, nalogami in do¬ mišljijsko vsebino ne sme zmotiti srži ustvarjalnosti in mu¬ ziciranja. To srž mora začutiti vzgojitelj v sebi, kajti vzgo¬ jitelj je pri teh igrah soustvarjalec in sooblikovalec igre, pa soustvarjalec in sooblikovalec glasbe, ki pri igri nastaja. Če bo vzgojitelj prav razumel notranji namen teh iger, se bo pri nekaterih igrah sčasoma odpovedal pravilom in obliki igre, pustil bo, da bo iz nje nastala svobodna oblika muziciranja. Tudi med igrami, ki so v drugih razpredelkih, so primeri, ki jih bodisi z delnimi spremembami ali z novimi poudarki lahko štejemo sem, npr.: črički iz lukenj, Vlak in potniki, Telefonska centrala, Jutro, poldne, večer; Vrana, vrabec in kragulj idr. 206 Opomba. Več o oblikovanju zvočne slike glej v poglavju Igranje na instrumente — Usmerjeno ustvarjanje. Igre, pri katerih naj bi otroci skupno muzicirali, izva¬ jamo v oddelkih 5- do 7- in 4- do 5-letnih otrok. HITKO IN POCASKO Smoter: skupno ustvariti živahno in umirjeno glasbo. Palčka Hitko in Počasko sta si bila na pogled tako zelo podobna, da ju nihče ni mogel ločiti. Šele po njunem obna¬ šanju so ju lahko ločili. Hitko je vedno hitel, hitro hodil, hitro jedel in rad je poslušal živahno, hitro glasbo; Počasko pa je bil počasen, počasi je hodil, počasi govoril in najraje je poslušal umirjeno, počasno glasbo. Ko sta Hitko in Počasko imela rojstni dan, so prišli god¬ beniki z instrumenti, da bi ju počastili. Čakali so pred rovom, ko je Hitko pritekel, so mu zaigrali živahno hitro skladbo. (Vzgojitelj zaigra.) Potem so godbeniki počastili še Počaska. (Vzgojitelj igra. Izvaja lahko dve, po naravi različni skladbi ali isto skladbo v različnem tempu.) Igra. Vzgojitelj pove otrokom, da bodo v igri oni godbe¬ niki, ki bodo z glasbo razveseljevali Hitka in Počaska. Otroci si izberejo različne instrumente in tako sedejo, da vidijo rov, v katerem sta Hitko in Počasko. Ko se prvi pri¬ kaže, še ne začnejo takoj igrati, saj ne vedo, kdo je, ki si želi glasbe. Šele, ko iz živahnega gibanja lutke ali figurice palčka ugotovijo, da je to Hitko, mu zaigrajo tako glasbo, ki jo ima on rad. Otroci si prizadevajo čim bolj lepo igrati, saj z glasbo čestitajo za rojstni dan. Godbeniki prenehajo igrati, ko se palček prikloni in vrne v rov, kar pomeni: Hvala za lepo glasbo, zelo ste me razve¬ selili. Če ni nikogar iz rova, to pomeni, da je noč, in da palčka počivata. Zdaj počivajo tudi godbeniki — mižijo. Samo de¬ žurni ostane buden. Opomba. S smotrom: razlikovati med hitrim in počasnim igranjem, lahko igro izvajamo že v oddelku 3- do 4-letnih otrok. Pri njih naj sledi še druga oblika igre, v kateri vzgo¬ jitelj igra otrokom — palčkom — zdaj živahno, zdaj umir¬ jeno skladbo, palčki pa ob njej hodijo, tekajo, skačejo, ple¬ šejo ... Pa tisto o dežurnem odpade. KONCERT ZA VOLKA, JEŽA IN MUŠNICO Smoter: izbrati poslušalcu ustrezen instrument. Skupno ustvarjati glasbo, ki bo blizu poslušalčevi naravi. Po vsem gozdu Vejapriveji se je razvedelo, da so godbe¬ niki počastili Hitka in Počaska za njun rojstni dan. Zdaj so tudi vse ptice, vse gobe in vse gozdne živali želele imeti rojstni dan, da bi poslušali glasbo. 207 Celega gozda ne moremo povabiti na koncert, a če bi izbrali med njimi tri poslušalce, komu bi želeli igrati? Ko se otroci zedinijo za tri poslušalce, se še vsak otrok zase odloči, komu bo igral. Tako nastanejo tri skupine godbe¬ nikov. Vsaka se opremi z instrumenti, s takimi, ki bodo všeč njihovemu poslušalcu. Zdaj lahko sledi še vaja za koncert; vzgojitelj hodi od skupine do skupine, posluša, spodbuja, pomaga... Igra. Ko vzgojitelj pocinglja z zvončkom, se vse umiri, vsi godbeniki čakajo na to, da se bo prvi poslušalec prikazal. Če je to ježek, se ve, da bo prva na vrsti skladba za ježka. Medterri, ko skupina godbenikov — ježkov — igra, vsi drugi pozorno poslušajo. Vzgojitelj igranje zaključi s tem, da se poslušalec, ki je med koncertom v bližin glasbenikov, prav lepo prikloni in spet vrne v čakalnico. Pri tem lahko tudi še pocinglja z zvončkom. Če se vzgojitelju zdi, da godbeniki niso pri stvari, da igrajo kar tako, lahko takoj po začetku skrije poslušalca. Godbenikom nato razloži poslušalčeve pripombe na njihovo igranje, ... da je bila glasba premalo prijazna, preglasna, strašljiva... Tako ima vzgojitelj tudi še med samim koncer¬ tom priložnost, da ustvari ugodno vzdušje, da jim svetuje ipd. Seveda se prej nezadovoljni poslušalec za tem takoj spet prikaže in prijazno posluša glasbo do kraja. Opomba. Poslušalci so igrače ali lutke ali figure iz pla¬ stelina ipd. Koncertu za Volka, ježa in mušnico lahko sledijo še šte¬ vilni podobni koncerti. ZVOČNA VREMENSKA HIŠICA Smoter: skupno ustvarjati zvočne vremenske slike. Raz¬ likovati zvoke po barvi. »Palčki imajo zvočno vremensko hišico« so razglašali listki in borove iglice po vsem gozdu Ve jap ri vej k In bilo je čisto res, kar so govorili. Najmanjši palček — izumitelj — je izumil zvočno vremensko hišico, da se palčkom ne bi bilo treba vsako jutro vzpenjati po strmih stopnicah rova, na piano gledat, kakšno je vreme. Zdaj so palčki, predno so šli delat, sedli k zvočni vremenski hišici in poslušali glas¬ beno vremensko napoved. ] Če je zvočna vremenska hišica palčkom igrala sončno vreme, so hiteli v gozd drvarit. Če je igrala deževno glasbo, so palčki ostali doma, prav tako če je igrala nevihto; če pa je igral vetrovno glasbo, so si palčki dali na glave tople kape in šli delat. Igra. V igri se otroci igrajo palčkarijo. Še pred tem vzgo¬ jitelj in otroci ustvarijo dovolj prostorno hišo s štirimi izba¬ mi, ki potem, ko se napolnijo z instrumenti za zvočne vre¬ menske slike, postanejo zvočna vremenska hišica. 208 Prvo izbo opremijo z instrumenti za sončno glasbo: ko¬ vinski nizi, cincin-dongi, ki so zelo tihi, žvrglja, visoko ugla¬ šene gosli, kovinsko brenkalce (rezalce za jajca), metalofon in zvončki ipd. Drugo izbo opremijo z instrumenti za deževno glasbo: baloni — ropotulje, bobni, po katerih bodo z nohti tapkali, pokalice — brizgalke, žuboriži, večzvenske pinke-ponke za drseče kapljice, ksilofon ipd. Tretjo izbo opremijo z instrumenti za nevihto: z bobni, s pavkami, z velikimi visečimi kovinskimi ploščami, z nizko uglašenimi brenkali, s cevasto ropotuljo za šviganje strele, kitara, klavir ipd. četrto izbo opremijo z instrumenti za vetrovno glasbo: z vrsto različnih trstenk, z didldajčki, s pojočo cevjo in z dru¬ gimi vrtivkami, s šumečimi drdrali, s piščalko ipd. Ko je tudi rov za palčke pripravljen in v njem tople kape, je čas, da se otroci razdelijo v pet skupin. Ena gre v rov, štiri v zvočno vremensko hišico. Igro vodi vzgojitelj s pomočjo vremenskih slik, ki jih kaže godbenikom v hišici. Vzgojitelj pušča otrokom godbe¬ nikom dovolj časa za oblikovanje glasbe in jim pri tem ne¬ kako pomaga, kot dirigent. Sliko zamenja ravno pravi čas, še predno se glasba prejšnje utrudi. Palčki v rovu se ravnajo po glasbi: pri sončni gredo na delo brez kap, pri vetrovni s kapami, pri deževni in pri nevihtni ostanejo doma. Vzgojitelj lahko nekaj slik združi, npr.: sliki dež čez čas pridruži še sliko nevihta, ali sliki sonce čez čas pridruži sliko vetra. (V tem primeru palčki, ko zaslišijo, da je začel pihati veter, odhitijo domov po kape in se vrnejo v gozd na delo.) Ne združuje pa nasprotujočih si slik: sonce in dež, to bi škrate zbegalo. Opomba: pri prejšnji objavi igre sem za menjavo sku¬ pin določila poseben zvočni znak. Zdaj, ko je igra pod novo streho, se temu pravilu odpovedujem, odpovedujem zato, ker vnaša nepotrebno napetost, naglico, ki onemogoča pravo vži¬ vetje v igro in vodi k površnosti. Če je otrokom igra všeč, ne potrebujejo menjave, če jim ni všeč, jim tudi zaradi me¬ njave ne bo. VREMENAR Smoter: smiselna izbira instrumentov, kombiniranje zvoč¬ nih barv. Najprej izberemo otroka, ki bo vremenar. Za svojo vlogo potrebuje vremensko hišico in dve sliki: sonce in dež. Eno si pripne na prsi, drugo na hrbet. Ostale otroke razdelimo v dve skupini, otroke izštejemo: sonce, dež, sonce, dež, sonce ... Skupina »dež« si izbere takšne instrumente, da bo lahko izvajala glasbo za dež. Npr.: če z nohti tapkamo po mizi, bobnu ali okenski šipi, bo to slišati kot kapljanje dežnih 14 Otrok in glasba 209 kapelj; če drsimo z dlanjo ob dlan, bo slišati, kako dež šumi; če pihamo v tulce, bo slišati, da veter zavija; za grmenje iz¬ beremo velike bobne, orehove lupince za žabe, ki se veselijo dežja... Skupina »sonce« si poišče instrumente za sončno vreme, npr.: različne žvrglje (če sije sonce, ptički veselo pojo), zvonce za ovce in koze, ki se ob lepem vremenu pasejo na pašniku, lahko tudi piščalko za pastirja, ksilofon za žuborenje potoka, brenkalce za kobilice, ki veselo cvrčijo ... Ko je vse pripravljeno, gre vremenar v svojo hišico, če se obrne tako, da se vidi slika dežja, potem prične igrati prva skupina, seveda ne vsi naenkrat! Najprej igra rahel dež, mor¬ da vmes zapiha veter, potem močneje dežuje, da kar šumi; grmi, včasih glasneje pa spet tiše in še tiše ... potem samo še kaplja, vmes pa se oglašajo žabice, ki se oblakom zahvalju¬ jejo za dež... Ko pa se vremenar obrne in se vidi slika sonca, potem je na vrsti skupina, ki ustvarja glasbo za sonce. Igrajo ptičje žvrgolenje, žuborenje potoka, vmes cingljajo ovce in koze s svojimi zvonci, od daleč je slišati pastirjevo piščal, tu in tam zacvrči poskočna kobilica ... Opomba. Za začetek lahko vlogo vremenarja prevzame vzgojitelj; vremenar naj se ne obrača prehitro! Po možnosti naj se obrne takrat, ko se glasba umirja in zaključuje. Po končani igri lahko zapojemo pesmi, ki pojejo o soncu in dežju ali si jih izmišljamo. MALI INSTRUMENTI NA IZLETU Smoter: povezano ustvarjalno izražanje napovedane vse¬ bine. Tudi mali instrumenti imajo svoj praznik. Cin-cin-dongi, pinke-ponke, drdrala, bamberbami, brenkice, goslice in pih- puh-pah pihalke se ta dan odpravijo na skupen izlet. To je imenitno. Kaj vse instrumenti na tem izletu doživijo, nam bo povedala zgodba. Ampak zgodba potrebuje sodelavce, instrumente, da bodo sproti vse, kar se je dogajalo, zaigrali. Vzgojitelj usmeri otroke, naj vsak izbere instrument po želji, obenem pa jih usmerja k temu, da bi bile zastopane vse družine instrumentov, da ne bo slišati, kot da so morali eni ostati doma. Ko ima vsak svoj instrument, sedejo otroci z instrumenti iste družine skupaj, saj bodo skupno zaigrali, ko bodo ime¬ novani. Igra. Vzgojitelj pripoveduje zgodbo, ki si jo sproti iz¬ mišlja (lahko pa si jo nekoliko vnaprej že pripravi). Zgodba Ise omejuje na take dogodivščine, ki jih otroci zmorejo z in¬ strumenti izraziti. 210 Otroci pozorno sledijo zgodbi, ko pove kaj o brenkicah, otroci z brenkicami zaigrajo opisano dogodivščino. Ko vzgo¬ jitelj dvigne roke, otroci nehajo igrati. če so bile v kakšni dogodivščini vpleteni dve družini in¬ strumentov, potem v zvočni sliki sodelujeta obe omenjeni družini instrumentov. Opomba. Igra lahko poteka v nadaljevanjih. Lahko jo igramo tudi na pobudo otrok v. času zbiranja in v času iger po želji otrok. Pri izmišljanju vsebine, lahko sodelujejo tudi otroci. Z igro lahko nastopimo na prireditvi za starše. * 14 ' 211 Naloge za odkupovanje zastavljenih predmetov Veliko iger ima takšna pravila, da mora otrok, ki naloge ni rešil, založiti kak predmet. Te igre zaključimo z odkupova¬ njem zastavljenih predmetov. Smiselno je med odkupne na¬ loge vplesti nekaj takšnih, ki ugodno vplivajo na razvoj glas¬ benih zmožnosti, sicer pa naj bodo naloge čimbolj smešne. Nekaj primerov. — Ugani, katero pesem mrmram! — Ugani, katero pesem ploskam: ali... ali... — Zaploskaj pesem: ...! — Zapoj pesem: ... na lalala! — Z zavezanimi očmi prepoznati 3 otroke, ki na glas vzdihujejo. — Ugani, kaj je v ropotulji! Moka, riž, ali fižol? — Poišči uro, ki je skrita v prostoru! — Poišči kraguljček! (Otroci sedijo v vrsti na tleh. Za hrbtom si podajajo kraguljček. Otrok, ki ugiba, lahko trikrat ugiba, kdo je pocingljal. Imenovani otrok mora pokazati roke.) — Ugani, po čem udarjam! — Ponovi! (Vzgojitelj ploska kratke enotaktne ritmične motive.) — Ponovi! (Vzgojitelj poje smešne izmišljanje.) — Ugani, kdo poje! — Zapoj izštevanko! — Hodi v ritmu: ...! — Poišči zvonček! Otroci so s hrbtom obrnjeni proti iskalcu, v rokah imajo različne instrumente. Ko vzgojitelj dvigne paličico, prično vsi otroci igrati na svoje instrumente. Ko vzgojitelj paličico povesi, otroci prenehajo igrati. Iskalec lahko trikrat ugiba, kdo ima zvonček. (Otrokom razdelimo instrumente s tihimi zvoki.) — Na katero glasbilo igram? — Hudi po prstih, ko igram visoko, in v čepenju, ko igram nizko! — Katero skladbico igram? Itd. 212 Izvajanje glasbenih dejavnosti Glasbene dejavnosti izvajamo: — v okviru vsakodnevnih glasbenih dejavnosti, — v okviru enkrat tedenskih usmerjenih glasbenih za¬ poslitev. Vsakodnevne glasbene dejavnosti Če želimo, da bodo otroci dihali glasbo; če želimo, da bo glasba otroke radostila, sproščala, pomirjala, jim omogo¬ čala, da z njo in preko nje izražajo sebe, svoje želje, svoja čustva... potem je ne smemo omejiti samo na določen čas; ne smemo je zapreti v kletka in jo spustiti med otroke samo enkrat na teden. Pustiti ji moramo svobodo; naj pride, kadar je zanjo pravi čas. Dosti več glasbe in glasbenih doživetij bodo otroci vdih¬ nili v času vsakodnevnih glasbenih dejavnosti, kot v času usmerjenih glasbenih zaposlitev, če je vzgojitelj pravi vzgo¬ jitelj in obenem ljubitelj glasbe in glasbenih dejavnosti. Vsakodnevne glasbene dejavnosti so lahko kadar koli na vrsti, npr.: — so lahko jutranji pojoči pozdrav, s katerim vzgojitelj sprejme otroka, — so lahko v času iger in zaposlitev po želji otrok, — so lahko v času najrazličnejšega čakanja na nekaj, — so lahko znotraj drugih usmerjenih zaposlitev, — so lahko v času bivanja na prostem, — so v času opoldanskega počitka — in so lahko otrokovo slovo od vrtca. Glasbene vsebine, ki potekajo v okviru vsakodnevnih glasbenih dejavnosti, so lahko vnaprej predvidene ali na¬ ključne. Naključne glasbene dejavnosti nastajajo kot odgovor na neko doživetje, na nek dogodek, na neko srečanje... ali so odgovor na otrokovo željo po glasbi. Take naključne glasbene dejavnosti so velikokrat naj¬ bolj globoka glasbena doživetja otrok, kajti znale so se po¬ vezati z že vzbujenim čustvom in z otrokovo odprtostjo za sprejemanje. Naključne dejavnosti 213 Pri vzgojitelju, ki zna tenko prisluhniti življenju, otro¬ kom in glasbi, je veliko naključnih glasbenih dejavnosti Pripravljene Vnaprej pripravljamo tiste glasbene dejavnosti, ki jih dejavnosti vključimo v druge usmerjene zaposlitve. Tudi glasbeno vse¬ bino, s katero bomo otroke umirili pred počitkom ali spro¬ stili pred kosilom, lahko predvidimo, kot tudi pesem, ki bo sledila sprostitvenim in dihalnim vajam po vsakodnevnem razgibavanju. Predvidimo material za izdelovanje instrumen¬ tov'v času iger in zaposlitev po želji otrok ipd. Tudi pri vsakodnevnih glasbenih dejavnostih je sistem predšolske glasbene vzgoje notranji usmerjevalec — vodilo. Želimo, da bi se vse tisto, kar predvideva sistem, pojavilo bodisi naključno bodisi vnaprej pripravljeno v okviru vsako¬ dnevnih glasbenih dejavnosti. 214 Usmerjena glasbena zaposlitev Pri vsakem načrtovanju glasbeno-vzgojnega dela, zato tudi pri oblikovanju glasbene zaposlitve, upoštevamo poleg splošnih pedagoških in psiholoških zahtev še: — Splošne smotre, naloge in načela predšolske glasbene vzgoje, — zahteve vzgojnega programa, — metodična spoznanja glasbenih dejavnosti, — zahtevo po celovitosti predšolske glasbene vzgoje, ki jo izraža njen sistem. Želimo: — da bi bile v usmerjeni glasbeni zaposlitvi uravnove¬ šene vse glasbene dejavnosti. Da bi v njej nastalo ravnovesje med petjem, poslušanjem glasbe, med igranjem na instru¬ mente in med izvajanjem glasbenih didaktičnih iger; — da bi vsaka usmerjena glasbena zaposlitev uravnove¬ šala dvojnost med ustvarjalnimi in poustvarjalnimi — repro¬ duktivnimi glasbenimi dejavnostmi, in da bi bile v vsaki za¬ poslitvi prisotne ene in druge; — da bi se v vsaki usmerjeni glasbeni zaposlitvi uravno¬ vešala nova — glasbena doživetja s podoživljanjem otrokom znanih glasbenih vsebin; — da bi se različne vsebine v zaposlitvi tako razporedile, da tisto, kar sledi, ne bo pokvarilo doživetij prejšnje glasbene vsebine; — da se pri razporejanju različnih vsebin upošteva tudi zahteva po ravnovesju med delom in počitkom; da bo vse¬ bini, ki zahteva osredotočeno pozornost, sledilo mirovanje ali vsebina, ki sprostitveno deluje; — da bi vse te različne glasbene vsebine, ki jih vsebuje usmerjena glasbena zaposlitev, nekaj združevalo in povezalo v trdno celoto. Npr.: skupen je glasbeni problem (npr. v vseh vsebinah gre za glasno in tiho) povezuje skupna tema (letni čas, igrača, žival...) vse poteka v okviru ene glasbene dejavnosti, vse iz nje izvira (npr.: vse veže igra, pesem ...) povezuje nadaljevalna zgodba, povezujejo uganke, povezuje lutka ali kako drugo sredstvo, Itd. 215 Zapis glasbene zaposlitve Zapis glasbene zaposlitve se ne razlikuje od zapisov (pri¬ prav) drugih usmerjenih zaposlitev, razen v tem, da v zapisu glasbene zaposlitve želimo jasno izraziti njeno glasbeno vse- stranost. Zato pri poglavju Vsebina naštejemo in po vrsti oštevilčimo vsebine vseh glasbenih dejavnosti, ki so zajete v zaposlitvi. Z enakim številčnim redom oštevilčimo in zapi¬ šemo smotre, metode in metodični (vzgojni) postopek vseh glasbenih dejavnosti zaposlitve. Uvajalnih motivacijskih vsebin ne navajamo v vsebini, pač pa v metodičnem postopku. Opomba: primeri treh usmerjenih glasbenih zaposlitev za različne starostne stopnje so objavljene v priročniku: M. Voglar, Glasbena vzgoja predšolskih otrok — Načrtovanje, izdal Zavod SRS za šolstvo, Ljubljana 1980. Petnajst primerov usmerjenih glasbenih zaposlitev je ob¬ javljenih v zbirki priročnikov Cicibanove urice, Pojmo, ple- šimo, ustvarjajmo, ZPM 1978. 216 Seznam glasbenih didaktičnih iger SO 1. Kličem Marjanco. 109 2. Telefonska centrala .114 3. Budnice travniških zvončkov.118 4. (Kdo gre v kino.119 5. Ne reci mijav . . ...\ « 6. Boben in zvonček. 1 166) 7. Kdo te je poklical.167 ($. Dobro jutro, Metka.167 9. Pišek, čivkni.167 ICJl Kdo je zapel.(16I£> 11. Zapoj ptiček.168 12. Kdo je tvoj sosed.168 13( Kaj slišiš.168 14. Nariši, kar slišiš.161 15. Zvočna tombola.169 16. Bežite dežuje.(16 9> 17. črički, iz lukenj.161 18. Za dobra ušesa.169 19. Žabe in kobilice.170 20. ; Kdo bo prišel iz hiše.170 21. Pazite, lovec.170 22( Potovanje okoli stolčkov.171 /2P Bobnarček.172 24. Ptički, v gnezda.(172) 25. Dež, toča, grom.172 26} Napeto iskanje.(175 27. Kdo bo prvi.173 T3>. Vrana, vrabec in kragulj.174 ^29. Iščemo frnikolo.(1.75 30. Gozdni pevski zbor.176 3~D Skupne pevske vaje gozdnega pevskega zbora . . . CftžP 32. Ples za gozdni pevski zbor.177 33? Kozica hodi po travi in pravi.C178 34. Zgodba o živalih in mladičih.178 35. Na paši.179 36. Piščanci in lisica.179 32. Lisice lovijo piščance.CiSO 7 C 38; Kukavice.,_181 39> Izgubljena kravica. (181 40. Poišči pevca.181 41. Iščemo kraguljčke in paličice.182 42. Igra z budilko’.182 43. Lisica in slepa kura.182 44. Poišči svojo mamo.182 45. Tekma trojic.183 217 o v o ,( < F 46. Kdo bo prvi doma.183 47. Kdo je danes poštar.184 48. Konjiči s težkim in lahkim tovorom.185 49. Vlak.186 50. Vlak in potniki.186 .'.5X' Žolnina štafeta. 52. Ritem po telefonu.187 53. Lovci, medvedi in miške . . ‘.< 188 54. Pokaži sliko.188 55. Zdaj si drevo, zdaj si.189 56. Orkester.190 57. Ure in urice urarja Tiktaka.190 58. Kako ure tiktakajo.191 59. Nočni ples ur.192 60. V bobnarski šoli.193 61. Odmevni instrumenti.193 62. Žolne imajo šolo I.194 63. Žolne imajo šolo II.194 64. Katero pesmico slišiš.195 65. ) Kako je Marko lisico prelisičil.196' Kdo je prišel na obisk.196 67. Ti si moj odmev. 68. Klavirčke prodajamo I.197 69. Klavirčke prodajamo II.197 70. Ptice imajo pevske vaje. 198 71. Pomladanski ples.198 72. Ne govori, poj.198 73i Podajanje pesmice.199 74. Tekmovanje med zajci in medvedi I.199 75. Tekmovanje med zajci in medvedi II.200 (%) Marko, odpri vrata.č202^ 77. Tiha telovadba.202 78. Peresna igra.203 79. Peresna tekma.203 80. Ples gosjih peres.203 81. Si ti kukavica.203 82. Hahaha, hohoho, hihihi.204 83. Papagajčki v kletki.204 84. Hitko in Počasko.207 85. Koncert za volka, ježa in mušnico.207 86. Zvočna vremenska hišica.208 87. Vremenar .209 88. Mali instrumenti na izletu.210 89. Naloge za odkupovanje zastavljenih predmetov . . . 212 218 Seznam kratic glasbenih virov B — Bibarije, M. Voglar, DDU 1982, 1984 BBB — Biba buba baja, M. Voglar, DDU 1979, 1983 C — Ciciban CP — Ciciban poje, J. Bitenc, MK 1971 čč — čirule čarule, M. Voglar in M. Paulin, DZS 1966, 1975 GVPO—N — Glasbena vzgoja predšolskih otrok — načrto¬ vanje, M. Voglar, Zavod SRS za šolstvo 1980 KIM — Kresnice in metulji, M. Nograšek, DZS 1978, 1987 KPOG — Kako približamo otrokom glasbo, M. Voglar, DDU 1979 KPK — Kam pa kam, M. Voglar, DDU 1980 MI — Mali instrumenti, M. Voglar, DZS 1985 MK — Mali kino, M. Voglar, Prosvetni servis 1966; DPM 1983 MP — Mladina poje, DZS 1960 MPZPD — Mladinske pesmi za predšolsko dobo, V. Jeraj, DZS 1957 MS — Male skladbe mojstrov 17. do 19. stoletja, DZS 1957 MSB — Majhna sem bila, M. Voglar in M. Nograšek, DZS 1982, 1984 NČK — Naša četica koraka, J. Bitenc, Ljubljana 1960 NOI — Na otroškem igrišču, J. Kuhar, DSS 1960 OJDP — Od jeseni do poletja, M. Voglar in M. Pavlin, MK 1974 OS — Otroške skladbe, J. Kuhar, DSS OZ — Otroški zbori, J. Kuhar, DSS OIG — Otrok in glasba, M. Voglar, DZS 1972, 1976, 1981 PK — Prvi koraki, DZS 1967 PN — Pogumno naprej, DZS 1970 POZIDM — Pesmi o zimi in dedku Mrazu, J. Bitenc, Ob¬ zorja 1973 R — Rokopis — zasebna zbirka SKSZM — Slovenske klavirske skladbe za mladino, DZS 1970 SZN — Skladbe za najmlajše, J. Kuhar, Ljubljana 1967 SI A — Sraka in avtobus, M. Voglar, DZS 1984 TO — Trinajst otroških, E. Ulaga, DZS 1956 ZIZ — Zaigrajmo in zapojmo, P. Kalan, Ljubljana 1961 Mira Voglar: OTROK IN GLASBA Recenzenta: Pavle Kalan prof., Irena Levičnik prof. Notografiral: Igor Habe Opremil: Miloš Beševič Založila Državna založba Slovenije Urednica: Pavla Uršič-Kunej Za založbo: Uroš Istenič Natisnila: Tiskarna »Jože Moškrič« 5. popravljeni in dopolnjeni natis Ljubljana 1989 MODNA IN UNIVERZITETNA KNJIŽNIC« 401 87G COBISS