LOJZE ZUPANC: Ucitelj Cicigoj m njegova korespodenca... Saj vem, da se še spomnitcv kako je bilo z njegovim dnevnikom. Pa je že tako na sve= tu: kadar plovek najbolj trpi, takrat išče )du= še, ki bi ga razumela, takrat se mu zahoče toplega stiskljaja roke in odkritih, usmiljenih oči. Tako je »Dnevnik učitelja Čičigoja«, ki ga je obelodanil »UČit. Tovariš« ražgrel trpe« čo dušo tov^rišice^ ki si ni mogla kaj, da ne bi potožila švoje gbrje učitelju Čičigoju. Ne povem vam, kje je. Tam gori pač nekje, kjer se je rodil Krpan. Takole je pisala učitelju Čičigoju: »Spoštovani gospod tovariš! Čitala sem Vaš dopis v ,Tovarišu' in pri čitanju mislila na sebe, siromaka, ki sem še večji kakor Vi. Ne poznam Vas osebno, našla sem Vas v ,Staležu'. O, pri vas ste ,nobel', pri vas je vsaj trirazrednica . .. Poslušajte mene! Od leta 1922. stanujem na dvorazrednici z eno samo učilnico, in le^ tos z 144 učcnci in še ponavljalno (Saj je z zakonom o narodnih šolah odpravljena. Op. uredn.) šolo po vrhu. Največ moram pouče* vati sama, ker v naši hriboviti vasi ne vzdrži nobena mlada moč. Daleč smo tu od življe^ nja, daleč od prometa, Tako imam n. pr. do mesnice uro in pol hoda, do avtopostaje isto tako daleč. Tri ure vožnje je do Lašč ali Ra* keka, ki sta najbližji žclezniški postaji. Pošto imamo pogodbeno. To se pravi: po« leti pride poštni scl dvakrat v tednu v vas, pozimi le enkrat, če pa je slabo vreme, ga pa sploh ni! Iz 5km oddaljene najbližje vasi prihajajo otroci v šolo. So pa hribovske vasi, kjer je snega do 5 m, od tam pa jih pozimi ni. Morda Vas bo zanirrialb, kako"' poiičujiem svoje 144 otroke. Vsak dan dopoldne 55 otrok, a v torek in petek za nameček »še po< navljalno (!) šolo. Vsak dan popoldne pa 69 otrok ali prvo, drugo in tretje leto skupaj! Kakšno je to učenje, si lahko mislite. Po navi metodi seveda ni; sama si iščem sredstev in poti, da vsaj deloma dosežem svoj cilj. Ko se konča pouk, se prične uradna p;* sarija in popravljanje zvezkov. Potem seve> da priprava za pquk.,Včasih se za izpremem* bo »pozabavam« s krajevnim šol. odborom, katerega imam kot upraviteljica na svojih ra= mah. Kakšni pa so ti možje? Za silo se pač znajo podpisati, pa je treba z njimi lepo ravnati, če hočem sploh kaj doseči, tako so konservativni. Poleg vsega garanja se moram mučiti'še z gospodinjstvom, če hočem sploh kaj jesti. Gostilne v hribih niso gostilne... Ob nedeljah imam polno kuhinjo ljudi: eni knjige, drugi vzorce za vezenje, opravič? be glcdc izostankov, mazilo za »grinte« itd. Oni dan jc prišel k meni mož z razbito gla= vo, naj mu jo obvežem. iStrašen je bil, nisem ga moqla obvezati, dala sem mu abveze in ga napotila k zdravniku. Otroci pa so kričali, da je prišla »maškara« v šalo. No, k zdravniku vseeno ni šel; šolska lckarna ga je ozdravila. V zimskem času je daleč do trgovine. Sosedom vcdno manjka. Kam? V šolo si pri= dejo »sposodit«. In jaz »posojam«: sladkor, olje, sol, petrolej, vžigalice ... Nc verjamete? Res je vse, do pičice. Pred dnevi mc je neka deklica zbudila bo 23 uri: »Gospodična, posodite nam svečo. Krava je na delu, pa nimamo nič/luči...« Blizu šole je gostilna. Pride nekega vŁ' čera nckdo in prosi: »Gospodična, posodfte mi nočno posoda. Teta so prišli iz Ljubljane, mi pa je niftia"fnf>!«.'J__)a> da, tako je. — Tu nimam ene duše, da bi se z njo po* razgovorila od srca. Komu bi potožila? Kdo me vpraša: »Kako ti je? Kako se počutiš?« Nekoč sem potožila nekemu gospodu. Potolažil me je, da inteligenten, izobražen človek ne sme obupavati, ampak iskati raz^ vedrila v;—ctivu. Mislila sem si:»Ko bi ti le eno zimo tu prebil, bi drugače govoril!« Saj sem naročena na »Jutro«, »Ženski svet«, »Ljubljanski Zvon« in na vse stanovske ča« sopise — a vse to ni mnogo, če je človek sam ... In še to: Goričanka sem. Za praznike bi šla-Tada k svojim v Vipavsko dolino. Dovo« ljenja ne 'dobim. iln če bi ga tudi dobila, bi si ne upala ...'¦< Službujem eadnje leto, a to leto največ trpim, ker je pač preveč dela za moje izčr= pane živce. Sprejmite tovariške pozdrave od T. V.« Ko je učitelj Čičigoj prečital pismo, si je otrl solzo, spravil pismo v svoj »Dnevnik« in zamrmral: »Tu bodite besede. Mojim od zadnjič stc podobne. Uboga tovarišica, še bolj trpiš kakor jaz. Vsaj doma mi niso ukradli kakor Tebi, četudi kvasijo kar ni potrebno. Potrpi, saj je zadnje leto, potem bo končana težka pot na Golgoto ...«