Gospodarske reči.
Skušnje % rusovskim in belgiškim lanom.
Marsikteri kmetovavec se je že sam prepričal, da se iz obeh teh sort o pervem letu ne pridela le dobro seme, tudi predivo je veliko veči in bulji, kakor po domačem lanu. Vendar opušajo naši kme-tovavci rusovski in belgiški lan, ker pravijo, da se že o drugem letu zveržeta. Tako gre lanoreja pri nas vedno bolj rakovo pot. Al novejši skušnje očitno kažejo, da rusovski in belgiški lan svojih dobrih lastnost ne zgubita, ako se ž njima le prav ravna. V jeseni se mora njiva pognojiti. Lan za seme se mora bolj redko sejati, in plevel pridno p le t i. Za seme namenjeni lan mora popolnoma dozoreti in se na njivi do dobregapo-suš i ti, potem berž derhlati fosmukati) in glavice na suhem kraju spraviti. Ravno pred setvijo naj se še le mlati, če kmetovavec tega semena potrebuje; bolj i pa je, če je seme eno leto staro.
Sploh je dobro lan eno seme večkratpre-menovati, to je, iz druzega kraja lami za seme dobiti. Tudi naš domači lan bi nam dajal lepši in bolji pridelk, ako bi ž njim bolj skerbno ravnali.
Skušnje % gnojno soljo.
Na gradu baronovke Stein-ove v Krzyskovi-cah blizo Viličke so v ondašnjih solnicah napravljeno gnojno sol *) na ilovnati zemlji pri ozimni pšenici poskusili, ktero so na spomlad raztrosili čez njivo fuberstreut). Skušnje so sledeče pokazale : Od i , 2, pa tudi 3 centov na en oral polja ni žito nič lepši bilo; še le po 4 centih se je rodovitnost soli razodela, nar lepši pa je pšenica bila na njivi, kjer je na en oral 7 do 8 centov soli raztrošene bilo; kjer pa so raztrosili 9 ali 10 centov soli, je bila pšenica še veliko slabeji, kakor tam, kjer ni nič soli na njivo prišlo. Rodovitnost soli se je pokazala na slami in zernji; pridelk je bil za tretjino obilniši. Zvedilo se je pa tudi: da premalo soli nič ne koristi, preveč soli pa celo škodje, le prava mera rodovitnost povzdigne. Gospa baronovka bo ponavljala skušnje, da se ta reč bolj natanjko zve; prav bi bilo, ako bi se gnojna sol tudi drugod poskuševala. Da bi se sol le tudi povsod po eni ceni dobivala! O prešičji reji.
Prešiči za rejo se pitajo iz začetka prav hitro, ker požrešno jedo vse kar se jim da. Pride pa čas, da se jim ne poljubi ne nar bolji piča, zato zaostanejo v reji.   Da se to ne zgodi in da prešiči
*)    Cent gnojne soli velja tam 40 kraje.
ostanejo vedno j>ri dobrem teku, naj se jim daje vsaki dan po dve periši oso 1 j enega ovsa, kise takole napravi: v kakošno posodo, ki derži za 2 dni potrebnega ovsa, naj se dene oves tako, da na vsako lego ovsa se poštupa nekoliko soli; čez vse pa se vlije enmalo vode. Na to vižo se osoli oves skozi in skozi, in tak oves je gotov spodba-dek za želodec.
Oglje zboljša meso pitane živine. Skušnje uče5 da  meso prešičev, rac in gosi je  veliko okusniši,   ako  se  pitani živini  nekoliko časa preden se zakolje, med pičo v štupo zmletega oglja daje.
Od kod slab ji usnje? Bavarski strojarji terdijo, da slabji usnje (schlechteres LederJ, kakoršno se sedaj pogostoma dela, ne pride iz tega, da ga strojarji slabeji stro-jijo, ampak iz tega, da dobrega čresla, to je, dobre hrastove skorje zmanjkuje. Berž ko ne pa so kože same tega krive. Od kar se živina le bolj v hlevu redi in si živinorejci prizadevajo, jo z mehko pičo posebno s krompirjevimi pomijami hitro odebeliti (spitati), je tudi koža bolj mehkužne živine jedro zgubila, da blago ni več tako gosto, močno, terdno , kakor poprej, ko je živina bolj pod milem nebom živela in natori svoji pri-merniši pičo dobivala.