Iz velikih dni boja za naše življenje
SREČANJE Z NARODNO HEROINO MIRO SVETINA - VLASTO
Diplomirala sem v ilegali
Sedemdeset let življenjaje dolga doba. Polna razno raznih doživetij, predvsem pa delovnih uspehov. Govorim o Miri Svetini - Vlasti. Zanjo pomeni to skorajda več kot pol stoletja nepresta-nega dela in velike družbeno -politične odgovor-nosti. Te dnije praznovala sedemdeseto obletni-co rojstva. Čestitamoji od vsega srca in ponosni smo, da je naša občanka.
Najin pogovor je bil dolg skorajda dve uri. Pa vendarle je minilo kot bi mignil. Malo sem spraševala, pozorno sem jo poslušala, si veliko zabeležila in na koncu dobila izredno bogalo sliko plemenitega lika žene, ki je v življenju vseskozi vedela kaj hoče in prav zaradi tega dosegala tako vidne uspehe. Družbi je do danes ogromno darovala in veliko pripomogla naše-mu boljšemu vsakdanjiku.
Govorite mi o sebi, vašem delu iz obdobjapred vojno. Takrat ste se izoblikovala in se zato takoj spomladi 1941 brezkompromisno odločila, da tudi vi hijete ta velik in takn pomemben boj.
»Rojena sem v Idriji. Tam sem preživela le del svojega otroštva, sicer sem vseskozi živela v
okolici Ljubljane. Mama je izhajala iz napred-ne rudarske druiine, oče je bil uslužbenec. Študirala sem pedagogiko na Ijubljanski uni-verzi. Junija 1941 bi morala diplomirati, toda odšla sem v »ilegalo« in lu diplomirala.
Sodelovala sem v naprednih študentskih gi-banjih in raznih manifestacijah v skupini na univerzi, deloma ludi v Vzajemnosti. Največpa sem se angažirala v Zvezi kmečkih fantov in deklet. Veliko sem sodelovala pri glasilu zveze Gruda, kjer sem urejala ženski kotiček.
Dobro sem bila seznanjena o pojavih naciz-ma, fašizma, zatiranju delavslva in splošnem nezadovoljstvu množic. Vsako nalogo, katero so mi zaupali sem želela tudi maksimalno izvr-šiti. Nasvele sem prenekaterikrat iskala pri sta-rejših in izkušnejših tovariših. V izredno po-moč mi je bila Vida Tomšič, saj je bila moja iskrena in skrbna svetovalka.
Kmalu sem postala član Pokrajinskega ko-miteja SKOJ, ki je deloval za celotno Slovenijo. Moje zadolžitve so bile velike, saj sem hodila po celi Sloveniji. Po kurirski dolžnosti sem pogosto hodila na razne javke v Zagreb, kjer sem se redno srečevala s Francem Leskoškom-Luko in Edvardom Kardeljem. Poročala sem o situaciji v Sloveniji. Nnavadno so bila vsa po-ročila ustna. Tu sem sprejemala navodila zo delo in jih prenašala nazaj v Ljubljano. Nekaj-krat sem se srečala s lovarišem Titom, pa tudi z Ivo Lola-Ribarjem. Preko naju so se usklaje-vala mnenja in stališča o delu CK SKOJ Jugo-slavije in PK SKOJ za Slovenijo.«
Kje vas je zajela okupacija in kakšni so bili lakrat vaši občutki, ste jo pričakovali?
»Okupacija me je zajela pod Smarno goro, kjer smo stanovali. Pravzaprav smojo vsi priča-kovali, toda kljub temu je bilo to trpko in boleče razočaranje. Spočetka se nisem takoj umaknila v ilegalo, po napadu na Sovjetsko zvezo pa so bile racije na komuniste pogostejše, zato sem morala v ilegalo.«
Vaše zadolžitve so bile odgovorne na Gorenj-skem, saj ste bila v partijo sprejeta že leta 1939, poleti 1942 pa ste prišla v Ljubljano. Postala ste pravi Ijubljanski ilegalec. Kako ste zmogli to delo?
Tovarišica Vlasta dela ni izpregla vse do danes, saj opravlja odgovorne funkcije. Je čla-nica Sveta federacije, članica predsedslva Zveznega odbora ZZB NOV Jugoslavijc, kjer vodi Komisija za rezvijanje in ohranjanje revo-lucionarnih tradicij. Njena povezanosl je veli-ka z RO ZZB NOV Sovenije in mestom Ljub-ljana. Po funkciji mora po dvakrat mesečno v Beograd, kjer ostane po dan ali dva. Do pred osmih let je vse svoje sile posvečala delu v Rdečem križu in nalogam zdravstveno - soci-alnega značaja, delu v SZDL in ZPM jn po-dobno.
»Ko sem se vraiala z Gorenjske sem vedela kaj pomeni občutiti nacizem, kaj je gestapo in kaj »švabi«. Preživela sem več izdaj z velikimi izgubami, za menoj je bilo obdobje Dražgoške bitke. Vse teizkušnje somi koristile po kapitula-ciji Italije, ko je Ljubljanska pokrajina spadala pod Nemčijo.
Ko sem prišla v Ljubljano, sem naletela na množico garaških aktivistov, predanih do skraj-nosti. Delo je bilo težko, pa vendarle smo lahko delali, če smo tako hoteli in mislili. V Ljubljani sem kmalu ostala edini poverjenik CK KPS in IO OF za Ljubljano. Neprestano sem morala vzdrževati stike z vsemi organizaci-jami. Vedela sem, kako poteka delo OF KPS, Slovenske narodne pomoči, intendance, skrat-ka z vsem sem morala biti seznanjena. Moje prebivališče seje menjavalo iz dneva v dan. Na Vičusem bila pogosto pri Ivaniičevih, Glušiče-vih, Pleškovih in Romihovih, varno zavetje pa so mi nudile žepremnoge druzinepo celi Ljub-Ijani. Neprestano sem delala, vsak dan pozno v not. Preko dneva so me čakale obveznosti po Ljubljani. Zavedala sem se, da sem v bunkerju lahko le dan ali dva. Ilegalec, kije bil v bunker-ju pa več dni, je bila naenkrat odmaknjen iz toka dogajanj. Ponovno gibanje med Ijudmi je bilo negotovo, ponekje je prevladal tudi preve-lik slruh. Predanosti Ijubljanskih aktivistov in mnoiic, ki so bile »naše«, ne smemo v tej enkratni borbi nikdar pozabiti. Še vedno je mnogo nepozabnih obruzov, ki so končali kot Žrtve okupatorja, svobode niso nikdar dočaka-li, zo nekatere ne bomo nikdar izvedeli, kakšna je bila njihova poslednja pot in kje so tragično končali«.
Jeseni 1944 ste morala iz ilegale, bila je to depeša glavnega poveljstva. Vaša pot do osvobo-ditveje bila še vnaprej težka in odgovorna. Kako ste dočakali osvoboditev?
»Po dolžnostih na Štajerskem so me aprila 1945 poslali v Beograd, da končno vidim, kako izgleda osvobojeno mesto. Tu sem imela nalogo orgonizirati izseljene Slovence in skrbeti zo njihov čimprejšnji povratek nazaj v domovi-no. V Ljubljano sem se vrnila 10. maja, le dobri dve uri pred prihodom vlade. Prišla sem v svobodno Slovenijo, pričelo pa se je novo, prav tako naporno delo.«
Kako gledate na stvari danes, po tako bogato prehojeni poti?
»Marsikaj bi lahko uredili bolje in z večjim
1 uspehom, če bi imeli do dela boljši odnos.
Neprestano pripravljamo dogovore in sporazu-
me, le redko pa jih tudi izvršujemo. Pri delu
mora biti prisoina večja lastna odgovornost.
Do mladine še zdaleč nisem ravnodušna. Vse preveč jo puščamo na periferiji. Dajmo ji možnost, da bo prisotna pri reševanju vseh problemov, le takrat ne bo kritizirala. Ponudi-mo ji dobre in zdrave ideale!«
Tovarišica Vlasta je na koncu zMjučila z mislijo, ki mi je najbolj ostala v spominu.
»Ko je bila vojna končana sem bila stara 30 let. Takrat sem poglavitni delež svojega dela ie dala. Zakaj danes čakamo z dobrimi in sposobni-mi kadri, da so stari 40 let in več in jim šele takrat zaupamo odgovornejšo funkcijo?«
MOJCA ČERNE