G V 2007 EOGRAFSKI ESTNIK 79-2 GEOGRAFSKI VESTNIK GEOGRAPHICAL BULLETIN BULLETIN GÉOGRAPHIQUE GEOGRAFSKI VESTNIK GEOGRAPHICAL BULLETIN BULLETIN GÉOGRAPHIQUE 79-2 2007 ZVEZA GEOGRAFSKIH DRUÎTEV SLOVENIJE ASSOCIATION OF THE GEOGRAPHICAL SOCIETIES OF SLOVENIA L'ASSOCIATION DES SOCIÉTÉS GÉOGRAPHIQUES DE SLOVÉNIE GEOGRAFSKI VESTNIK GEOGRAPHICAL BULLETIN BULLETIN GÉOGRAPHIQUE 79-2 2007 ČASOPIS ZA GEOGRAFIJO IN SORODNE VEDE BULLETIN FOR GEOGRAPHY AND RELATED SCIENCES BULLETIN POUR GÉOGRAPHIE ET SCIENCES ASSOCIÉES LJUBLJANA 2007 ISSN: 0350-3895 COBISS: 3590914 UDC: 91 www.zrc-sazu.si/zgds/gv.htm (ISSN: 1580-335X) GEOGRAFSKI VESTNIK - GEOGRAPHICAL BULLETIN © Zveza geografskih društev Slovenije 2007 Mednarodni uredniški odbor - International editorial board: dr. Andrija Bognar, dr. Matej Gabrovec, dr. Andrej Kranjc, dr. Franc Lovrenčak, dr. Drago Perko, dr. Ugo Sauro, dr. Ana Vovk Korže, dr. Matija Zorn, dr. Walter Zsilincsar, dr. Jernej Zupančič Urednik - Editor: dr. Drago Perko Upravnik - Managing editor: dr. Matija Zorn Naslov-Address: Geografski inštitut Antona Melika ZRC SAZU, Gosposka ulica 13, SI - 1000 Ljubljana, Slovenija Izdajatelj in založnik: Zveza geografskih društev Slovenije Za izdajatelja: dr. Matej Gabrovec Prevajalci v angleški jezik: Matjaž Drobne, Irena Posavec, Donald F. Reindl in Wayne J. D. Tuttle Fotografi: Primož Gašperič, Toni Jeseničnik, Blaž Komac, Andrej Kranjc, Igor Lapajne, Janez Papež, Blaž Repe, Lučka Sparovec in Matija Zorn Kartografija: Geografski inštitut Antona Melika ZRC SAZU Računalniški prelom: SYNCOMP d. o. o. Tisk: SYNCOMP d. o. o. Sofinancer: Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije Publikacija je vključena tudi v: CGP (current geographical publications), Geobase (Elsevier indexed journals), GeoRef (database of bibliographic information in geosciences), OCLC (online computer library center), RLG (research libraries group citation resources database) Naslovnica: Čebelarstvo je tradicionalna slovenska kmetijska panoga. Prav slovenski čebelarji so vzgojili najbolj »pridno« čebelo na svetu, znamenito kranjsko čebelo (Apis mellifera carnica). S čebelarstvom je povezana izvirna slovenska ljudska umetnost slikanja na panjske končnice, deščice na prednji strani panjev kranjičev z odprtinami za čebele. Sprva so slikali verske, kasneje pa tudi posvetne in celo hudomušne prizore, na primer kako hudič ženski brusi jezik. Avtorica: Jerneja Fridl. Front page: Front page: Beekeeping is a traditional Slovenian agricultural activity. It was Slovenian beekeepers that developed the most »industrious« bee in the world, the well-known Carniolan bee (Apis mellifera carnica). The original Slovenian folk art of painting the boards and sides of Carniolan beehives with openings for the bees is connected to beekeeping. At first these depicted religious scenes, and later secular and even roguish scenes, such as the devil sharpening a woman's tongue. Authtor: Jerneja Fridl. 6 VSEBINA - CONTENTS RAZPRAVE-PAPERS Nika Razpotnik Okoljevarstveno navskrižje habitatov ranljivih vrst ptic in električnega daljnovodnega omrežja ..................................................................................................................................................................................9 Environmental conflicts between habitats of the vulnerable bird species and power line network ................................................................................................................................................................................22 Drago Kladnik, Franci Petek Kmetijstvo in spreminjanje rabe tal na Ljubljanskem polju ..........................................................................................25 Agriculture and changing land use on Ljubljansko polje........................................................................................................38 Franci Petek, Mimi Urbanc Skupna zemljišča v Sloveniji..........................................................................................................................................................................41 Common land in Slovenia ................................................................................................................................................................................61 Vladimir Korošec Podeželski turizem v Spodnjem Podravju in regijska turistična ponudba ......................................................63 Rural tourism in Lower Podravje and regional tourist service providers..................................................................77 Drago Kladnik, Drago Perko Problematična imena držav v slovenskem jeziku......................................................................................................................79 Problematic country names in Slovene language..........................................................................................................................94 Matija Zorn, Blaž Komac Naravni procesi v svetih knjigah................................................................................................................................................................97 Natural processes in holy books..................................................................................................................................................................116 RAZGLEDI - REVIEWS Marjan Ravbar Geografija človeških virov v Sloveniji - pomen ustvarjalnih socialnih skupin za regionalni razvoj ..................................................................................................................................................................119 The geography of human resources in Slovenia - the meaning of creative social groups for the regional development................................................................................................................................127 Matija Zorn Jožefinski vojaški zemljevid kot geografski vir ........................................................................................................................129 The Joseph II military land survey as a geographical source............................................................................................140 METODE - METHODS Tomaž Podobnikar, Žiga Kokalj Analiza zgodovinskega kartografskega gradiva Triglavskega narodnega parka........................................141 Triglav national park historical maps analysis ............................................................................................................................149 KNJIŽEVNOST - LITERATURE Janez Nared, Drago Perko, Marjan Ravbar, Andrej Horvat, Marko Hren, Luka Juvančič, Ivo Piry, Borut Rončevic (uredniki): Veliki razvojni projekti in skladni regionalni razvoj, Regionalni ravoj 1 (Drago Kladnik)....................................................................................................................................151 Blaž Komac, Matija Zorn: Pobočni procesi in človek, Geografija Slovenije 15 (Karel Natek) ............152 Janez Nared: Prostorski vplivi slovenske regionalne politike, Geografija Slovenije 16 (Marjan Ravbar)..........................................................................................................................................155 Drago Perko: Morfometrija površja Slovenije, Georitem 3 (Mauro Hrvatin) ....................................................157 Aleš Smrekar, Drago Kladnik: Zasebni vodnjaki in vrtine na območju Ljubljane, Georitem 4 (Bojan Erhartič) ........................................................................................................................................................................158 7 David Bole, Franci Petek, Marjan Ravbar, Peter Repolusk, Maja Topole: Spremembe pozidanih zemljišč v slovenskih podeželskih naseljih, Georitem 5 (Aleš Smrekar) ................................160 Peter Jordan, Milan Orožen Adamič, Paul Woodman (uredniki): Exonyms and the international standardisation of geographical names: approaches towards the resolution of an apparent contradiction, Wiener Osteuropa Studien 24 (Mimi Urbanc) ................162 Acta geographica Slovenica/Geografski zbornik 47-2 (Matija Zorn) ..........................................................................163 Revija za geografijo 2 (Mirko Pak) ................................................................................................................................................................164 KRONIKA - CRONICLE Raziskovalne igralnice na ZRC SAZU (Mateja Breg, Primož Gašperič)....................................................................167 Mednarodna delavnica International Workshop on Environmental Changes and Sustainable Development in Arid and Semi-arid Regions: »Ali se puščave Osrednje Azije širijo?« (Andrej Kranjc)..............................................................................................................................................170 Nagrade ZGDS za leto 2007 in položitev venca na Ilešičevo spominsko ploščo (Mimi Urbanc, Matej Gabrovec) ..............................................................................................................................................................172 Zimska konferenca združenja Regional Studies Association: Transport, Mobility and Regional Development (David Bole) ........................................................................................................................................174 ZBOROVANJA - MEETINGS Mednarodna konferenca »Človek v srednjeevropskih pokrajinah: pokrajina in spremembe rabe tal v obmejnih regijah« (Primož Pipan) ........................................................................................175 1. bienalni simpozij Regionalni razvoj v Sloveniji (Drago Perko) ..................................................................................176 Karpatsko-balkansko-dinarska konferenca o geomorfologiji (Matija Zorn, Blaž Komac) ....................177 Strategija varovanja prsti v Sloveniji (Matija Zorn) ......................................................................................................................180 POROČILA - REPORTS Novi doktorji znanosti s področja geografije na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani (Janja Turk) ............................................................................................................................................................183 Novi magistri znanosti s področja geografije na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani (Janja Turk) ............................................................................................................................................................188 Slovenska geografa na vodilnih mestih Mednarodne geografske zveze (Mimi Urbanc) ..........................190 Iz drugega zornega kota: razmislek po sestanku geografov ljubljanske in primorske univerze (Anton Gosar)..................................................................................................................................................191 NAVODILA - INSTRUCTIONS Navodila avtorjem za pripravo člankov v Geografskem vestniku (Drago Perko) ............................................195 8 Geografski vestnik 79-2, 2007, 9-23 Razprave RAZPRAVE OKOLJEVARSTVENO NAVSKRIŽJE HABITATOV RANLJIVIH VRST PTIC IN ELEKTRIČNEGA DALJNOVODNEGA OMREŽJA AVTORICA Nika Razpotnik Geografski institut Antona Melika ZRC SAZU, Gosposka ulica 13, SI- 1000 Ljubljana, Slovenija nika.razpotnik@zrc-sazu.si UDK: 504:621.315:598.2(497.4) COBISS: 1.01 IZVLEČEK Okoljevarstveno navskrižje habitatov ranljivih vrst ptic in električnega daljnovodnega omrežja Vplivi daljnovodne infrastrukture na ptice so pozitivni in negativni, slednje pa lahko delimo na posredne in neposredne. Najbolj zaskrbljujoča je nevarnost trkov ptic z žicami in električnih udarov ptic na stebrih, a jo lahko v veliki meri odpravimo s poznavanjem in upoštevanjem ornitoloških ter tehnoloških okoliščin pri načrtovanju novih in vzdrževanju že obstoječih daljnovodov. V prispevku sta predstavljena model za prepoznavanje najbolj nevarnih daljnovodnih odsekov za ptice in predlog postopnega odpravljanja nevarnosti električnih udarov velikih uharic Bubo bubo na izbranem lovišču v zahodni Sloveniji. KLJUČNE BESEDE geografija, biogeografija, varstvo okolja, ornitologija, habitati, ptice, električno daljnovodno omrežje, Slovenija ABSTRACT Environmental conflicts between habitats of the vulnerable bird species and power line network Power-line infrastructure affects birds directly and indirectly, in positive and negative way. The most concerning are threats of collisions with wires and electrocutions on power poles, but they can be minimized by considering both technical and ornithological factors in the planning and maintenance process. The paper presents a model which can be used for identifying the most dangerous power-line corridors and it proposes step-by-step strategy for eliminating the threats of electrocutions of eagle owls Bubo bubo in western part of Slovenia. KEYWORDS geography, biogeography, environmental protection, ornithology, habitats, birds, power-line network, Slovenia Uredništvo je prispevek prijelo 3. aprila 2007. 9 Nika Razpotnik Okoljevarstveno navskrižje habitatov ranljivih vrst ptic in električnega... 1 Uvod Električno daljnovodno omrežje je linijski prostorski element, ki poteka prek različnih pokrajinskih tipov. Njegova naloga je povezovanje mest proizvodnje in porabe energije na najkrajši možni način. Pri načrtovanju tovrstne infrastrukture je treba upoštevati vidike varnosti, minimalnih vplivov in motenj na okolje, tehnične izvedljivosti in stroškov gradnje, montaže ter vzdrževanja. Daljnovoda, ki ne bi imel negativnih vplivov na okolje, ni. Zato je mogoče govoriti o premišljeno načrtovanem daljnovodu samo v primeru, ko iz razmer v pokrajini lahko razberemo, da je bil postavljen najbolje glede na obstoječe razmere (Marušič 1998). Začasni negativni okoljski vplivi, ki se pojavijo ob gradnji, delovanju in vzdrževanju daljnovodne-ga omrežja, so hrup mehanizacije in ljudi, možnost razlitja olj in goriv, poškodbe rastlinja ter ostanki gradbenega materiala vzdolž daljnovodnega odseka. Trajne okoljske vplive predstavlja odstranitev rastja na območju odseka, ki enotne habitate razbije na manjše dele. Prisotnost herbicidov, ki se še vedno uporabljajo v ta namen, slabša življenske razmere živalstva, živečega na tem območju. Visoki in izrazito ravni daljnovodni odseki kvarijo krajinsko sliko pokrajine in jo zato vidno onesnažujejo. Moteče je tudi neprestano prasketanje, ki je posledica kronskega razelektrevanja. Hrup je močnejši pri daljnovodih višjih napetosti ter ob padavinah (Marušič 1998). V članku je pozornost namenjena pticam in njihovemu stiku z električnim daljnovodnim omrežjem v pokrajini. Ta stik lahko na eni strani ovrednotimo kot negativen, saj živali antropogenemu tujku v svojem življenjskem okolju še niso popolnoma prilagojene, zato se na njem lahko poškodujejo bodisi ob trčenju z žico ali zaradi električnega udara na stebru. Negativni vplivi potekajo tudi v obratni smeri: ptice povzročajo materialno škodo na daljnovodnih objektih v primeru gnezdenja na njih, saj z »gradbenim materialom« ali iztrebki povzročajo prekinitve v oskrbi z električnim tokom. Sama možnost gnezdenja na stebrih je pozitiven učinek tega elementa na ptice, še posebej na območjih, kjer primanjkuje primernih podlag za gnezdenje. S problematiko umrljivosti ptic zaradi daljnovodne infrastrukture se prvenstveno ukvarjata orni-tološka in elektrotehniška stroka. Svoj delež k njenemu razumevanju pa lahko prispeva tudi geografija, tako da ugotovi, zakaj in kje najpogosteje prihaja do negativnega medsebojnega vplivanja med pticami in daljnovodi ter kako omiliti te vplive. Namen prispevka je predstaviti konkreten primer možnega reševanja omenjene problematike s pomočjo analize z geografskimi informacijskimi sistemi na izbranem območju Slovenije. V članku je predstavljen model reševanja okoljevarstvene problematike električnih udarov velike uharice na daljnovodnih stebrih na območju Krasa, Podgorskega krasa, Ciča-rije in Podgrajskega podolja. 2 Spremembe habitatov kot posredni negativni vpliv daljnovodov na ptice Posledica gradnje daljnovodne infrastrukture je uničenje oziroma preoblikovanje obstoječega habi-tata na območju odseka. Življenjske razmere v takem habitatu se spremenijo, kar vpliva na vsa tam živeča bitja. Največje spremembe doživljajo gozdna območja, kjer postavitev daljnovoda zahteva odstranitev dreves in vzdrževanje poseke. V travniških in njivskih habitatih so spremembe manj izrazite. Nadzemni vodi povečujejo smrtnost ptic, ki gnezdijo pod njimi, ker je tam prisotnost plenilcev večja. Ti se v bližini daljnovodov zadržujejo zaradi boljših možnosti ulova. Daljnovodi na prezimovališčih in prehranjeva-liščih vodnih ptic zmanjšujejo uporabno površino habitata (Božič 2005). Ptice so najbolje preučevani razred živali in so zato uporaben kazalec spreminjanja biotske raznovrstnosti. Pojavljajo se v različnih ekosistemih, njihova taksonomija je dobro poznana in vrste razmeroma dobro preučene. Njihovo vedenje in oglašanje ornitologom omogoča izvedbo popisov v času parjenja Slika 1: Posebna zaščitena območja v Sloveniji (Božič2002). P 10 Nika Razpotnik Okoljevarstveno navskrižje habitatov ranljivih vrst ptic in električnega... ter natančno spremljanje populacijske dinamike. Najbolj ogrožene so ptice kmetijskih oziroma poljskih habitatov. Stanje je še posebej zaskrbljujoče v državah vzhodne in jugovzhodne Evrope, kjer na eni strani živi veliko endemičnih in ogroženih ptičjih vrst v svetovnem merilu, na drugi strani pa za ta območja razpolagamo s skromnimi podatki (Burfield 2004). Evropska unija je za zaščito ogoroženih vrst ptic v okviru omrežja Natura 2000 razglasila Posebna zaščitena območja (SPA- special protected areas). Oblikovana so bila na podlagi Direktive o ohranjanju prostoživečih ptic, ki podaja ornitološka merila za oblikovanje območij, socialno-ekonomski dejavniki pa so postavljeni v ozadje. V Sloveniji je opredeljenih 25 posebnih zaščitenih območij, ki skupno merijo 496.500 ha oziroma 24 % celotnega državnega ozemlja (Božič 2002). Ob načrtovanju kakršnega koli posega na zaščitenem območju je treba izdelati presojo vplivov na okolje z ekspertnimi mnenji stroke. To velja tudi v primeru gradnje daljnovodov. Kadar načrtovani odsek poteka prek posebnega zaščitenega območja, mora biti njegova širina ob upoštevanju tehničnih in varnostnih predpisov tolikšna, da je izguba habitatov najmanjša. V prostor pa mora biti umeščen tako, da ne seka selitvenih oziroma ustaljenih poti ptic. 3 Trki in električni udari kot neposredni negativni vpliv daljnovodov na ptice Naraščajoči okoljski pritiski, ki so posledica industrijskega in gospodarskega razvoja, so vedno močnejši dejavnik umrljivosti ptic. Zdrave populacije lahko nadomeščajo izgube, do katerih prihaja zaradi izrednih človekovih posegov. Ti pa so lahko usodni za zmanjšane in že ogrožene populacije. Vzroki, ki privedejo do izmrtja populacije, so lahko povsem drugačni od tistih, ki povzročijo njeno ogroženost (Bevanger 1998). Umiranje ptic zaradi električnih udarov in trkov z daljnovodi je slabo raziskano področje, čeprav se ti primeri opazujejo in beležijo že več kot desetletje. Poročila izhajajo iz Evrope, Severne Amerike in Južne Afrike, predvsem v povezavi z motnjami oskrbe z električno energijo. K temu prispeva tudi večja okoljska zavest in skrb za ogrožene, ranljive ter iztrebljene rastlinske in živalske vrste. Daljnovodi potekajo pretežno prek neposeljenih območij, daleč od prisotnosti tistih, ki se teh problemov zavedajo in jih opazijo. Zato so zabeleženi primeri poginulih ptic največkrat naključni in le opozarjajo Preglednica 1: Dejavniki ozroma okoliščine, zaradi katerih je nevarnost trka večja (Bevanger 1994). biološki slabe letalne sposobnosti nekaterih vrst ptic pogosto vzletanje in pristajanje vodnih ptic in selilk dolgotrajnejše zadrževanje ptic v zraku manjši vidni kot nekaterih vrst ptic aktivnost ptic ponoči čas parjenja letenje ptic v jatah daljnovod na/med območjem hranjenja in gnezdenja vodnih ptic reliefni daljnovod seka naravne robove na primer obalno črto ali rob gozda daljnovod poteka prek depresivnih oblik, kjer se ptice v letu pogosto spuščajo meteorološki postavitev daljnovoda glede na moč in prevladujočo smer vetrov oblačnost, megla ter veter prisilijo ptice, da letijo nižje sunki vetra, zaradi katerih ptica izgubi ravnotežje tehnološki raztezanje in krčenje kovinskega materiala žic zaradi temperaturnih razlik - žice v več višinah višina daljnovodnih stebrov višja od okolice združevanje daljnovodnih odsekov - žice v več višinah 12 Geografski vestnik 79-2, 2007, 25-40 Razprave na prisotnost teh pojavov v prostoru. Ne zadostujejo pa za ugotavljanje stopnje umrljivosti ptic, ki zahteva sistematične in časovno obsežne terenske raziskave. Glavna pozornost pri okoljski problematiki stika daljnovodov in ptic je namenjena prav ogroženim vrstam, ki so na tovrstne pojave najbolj občutljive. Žal pa je za ogrožene in redke vrste podatkov najmanj, ker jih je težje spremljati. Ptice se na številnih območjih soočajo z nevarnostjo trkov z ovirami, med katerimi so tudi dalj-novodne žice. Za razumevanje tega pojava je treba upoštevati več skupin dejavnikov: biološke, reliefne, meteorološke in tehnološke. Rešitve za odpravo trkov so tehnološke, poznavanje dejavnikov pa je mogoče izkoristiti že pri umeščanju daljnovodnega odseka v prostor (Bevanger 1994). Najpogostejši ukrep za zmanjšanje nevarnosti trkov je označevanje žic z barvanjem, oblačenje v plastiko, obešanje balonov ali trakov živih barv, obešanje silhuet ptic ujed za zastraševanje, uporaba luči ter zvočna opozorila. Učinek označevanja je različen, spreminja se z vremenskimi razmerami in vidljivostjo. Pomembno je tudi, ali gre za opozarjanje dnevnih ali nočnih ptic. Popolnoma varen način prenosa električne energije za ptice je podzemeljsko polaganje kablov, a se zaradi visokih stroškov gradnje in vzdrževanja redko izvaja. Preglednica 2: Dejavniki oziroma okoliščine, zaradi katerih je možnost električnega udara večja (Bevanger 1994). biološki fizionomija ptic (velikost in razmerje med krili, nogami ter celim telesom) vedenje ptic (prežanje), predvsem ujed in sov deforestacija - ptice izkoriščajo daljnovodne stebre za gnezdenje neizkušenost mladih ptic pri naglem spreminjanju smeri pri lovu reliefni daljnovodni stebri na negozdnatih planotah in ravninah, kjer je dober razgled za prežanje meteorološki visoka vlaga v zraku, padavine - ptica z mokrim perjem je bolj ranljiva tehnološki izoblikovanost stebra - majhen razmik med drogom in prečnikom ter deli, ki so pod električnim tokom uporaba kovinskih in betonskih stebrov namesto lesenih, ki vsaj v suhem vremenu niso ozemljeni pokončni izolatorji namesto visečih Do električnega udara na daljnovodnem stebru pride, ko se ptica sočasno dotakne dveh žic ali pa žice in ozemljenega dela stebra. Problematični so daljnovodi nižje napetosti (do 130 kV) in transformatorji. Električni udari ptic lahko povzročijo motnje prenosa ter oskrbe z električno energijo in prinašajo neprimerni stebri: velika je nevarnost električnega udara ptice primerni stebri: nameščeni so izolacijski pokrovčki primerni stebri: izolatorji so obrnjeni navzdol Slika 2: Pticam prijazno oblikovani in opremljeni daljnovodni stebri. 13 Nika Razpotnik Okoljevarstveno navskrižje habitatov ranljivih vrst ptic in električnega... Slika 4: Habitatni tipi lovišča velike uharice na območju Krasa, Podgorskega krasa, Cičarije in Podgrajskega podolja (Kataster dejanske rabe... 2002). P ekonomske izgube. Problem električnega udara ptic je za razumevanje enostavnejši od trkov. Tudi v tem primeru razlikujemo biološke, reliefne, meteorološke in tehnološke dejavnike, ki nam pomagajo razumeti pojav. Tehnološke prilagoditve nadzemeljskih vodov so učinkovita in stroškovno najbolj sprejemljiva rešitev opisane problematike. Pri načrtovanju in gradnji je priporočljiva uporaba pticam prijaznih snovi (lesa) ter primerna oblika stebrov (z izolatorji obrnjenimi navzdol). Tehnološke izboljšave so izvedljive tudi na obstoječih stebrih, kjer izolacijske pokrovčke in tulce namestimo na dele, ki so pod napetostjo. Druga možna rešitev pa je že prej omenjeno podzemeljsko polaganje električnih kablov (Bevanger 1994). 4 Model reševanja okoljevarstvene problematike električnih udarov velike uharice na daljnovodnih stebrih na območju Krasa, Podgorskega krasa, Čičarije in Podgrajskega podolja Velika uharica Bubo bubo je vrsta sove, velika od 61 do 77 cm. Prehranjuje se z majhnimi in srednje velikimi sesalci ter ptiči. Pri prežanju na plen pogosto uporablja daljnovodne stebre, še posebej na odprtih travniških in z grmičevjem poraslih območjih. Daljnovodi ji omogočajo dober pregled nad plenom, zato je pogosto žrtev električnega udara (Nicolai 1988). Tudi v Sloveniji je bilo po podatkih Društva za opazovanje in preučevanje ptic Slovenije med letoma 1998 in 2005 najdenih 15 poginulih ptic te vrste, ki jih je usmrtila elektrika. Gre za naključne najdbe domačinov in ornitologov v bližini naselij ter sprehajalnih poti na Krasu, v Vipavski dolini, Zgornjesoški dolini in Bohinju. Slika 3: Velika uharica Bubo bubo. 14 Geografski vestnik 79-2, 2007, 25-40 Razprave pozidane povr{ine kmetijske povr{ine travniki, pa{niki in grmi{~a gozdne povr{ine vodne povr{ine 5 10 15 km Avtorica: Nika Razpotnik © Geografski in{titut AM ZRC SAZU 0 15 Nika Razpotnik Okoljevarstveno navskrižje habitatov ranljivih vrst ptic in električnega... Velika uharica ima v zahodnem delu Slovenije, natančneje na območju Krasa, Podgorskega krasa, Cičarije in Podgrajskega podolja, obsežno gnezdišče in lovišče, ki skupno meri 510 km2. Model reševanja problematike električnih udarov velike uharice na daljnovodnih stebrih je zato usmerjen ravno na to območje (Lovišča velike uharice ... 2005). Temeljno merilo za izdelavo modela je raba tal na izbranem območju. Spremembe med letoma 1961 in 2005 opozarjajo na procese, ki se odvijajo v pokrajini. Na severozahodnem delu lovišča do Komna, v okolici Dutovelj ter deloma v Podgrajskem podolju pašnike in travnike nadomešča gozdno rastje s prevlado črnega bora. Slabše naravne razmere so razlog za opuščanje kmetijstva ter izrazito do zmerno ozelenjevanje v okolici Komna, na Podgorskem krasu, Cičariji ter v Podgrajskem podolju (Gabrovec in Kladnik 1998). Na območju lovišča so razlike v velikosti zemljišč opazne. Povprečna velikost parcele je največja v gozdnati Cičariji ter med Sežano, Divačo in Kozino, kjer meri med 0,4 in 0,6 ha, najmanjša pa na območju Podgorskega krasa, kjer je v povprečju manjša od 0,2 ha (Kladnik 1998). Poleg skromnih naravnih razmer je zemljiška razdrobljenost še dodatni dejavnik, ki prispeva k opuščanju kmetijskih zemljišč ter spodbuja spremembe v rabi tal. Trikotnik med Sežano, Divačo in Kozino je v zadnjih tridesetih letih zaznamovala močna urbanizacija. K temu je pripomogel razvoj avtocestnega ter železniškega omrežja, ki je pritegnil gospodarske dejavnosti in poselitev. To še posebej velja za Sežano in Kozino, ki ležita v neposredni bližini državne meje, ki zaradi zgostitve obmejnih dejavnosti predstavlja dodatni razvojni impulz. Gostota daljnovodov, katerih namen je oskrbovanje gospodinjstev in dejavnosti z električno energijo, je odvisna od naselbinskega sistema. Kras, Podgorski kras in Podgrajsko podolje so razmeroma enakomerno poseljeni. Glede na obliko urbanizacije lahko govorimo o urbaniziranem podeželju s strnjeno poselitvijo, le okolica Sežane, Divače, Hrpelj ter Kozine je močno urbanizirana (Ravbar 1998). Cičarija je zaradi hribovitega reliefa in gozdnatosti brez strnjene poselitve. Na Krasu število prebivalcev narašča, še posebej v naseljih Komen, Divača, Sežana, Hrpelje in Kozina. V preostalih predelih preučevanega območja pa je število prebivalcev med letoma 1961 in 2002 upadlo za več kot 20 % (Perko 1998). 5 Metodologija Vsak habitatni tip, prek katerega poteka daljnovod, pomeni različno stopnjo tveganja za električni udar velike uharice na daljnovodnem stebru. Temelj za določitev tipov je Kataster dejanske rabe kmetijskih zemljišč, ki ga vodi Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. V katastru je opredeljenih šestnajst razredov rabe tal, ki so v modelu združeni v pet habitatnih tipov: • gozdne površine, • travniške, pašniške in grmiščne površine, • kmetijske površine, • pozidane površine in • vodne površine. Najmanjšo nevarnost električnega udara za velike uharice predstavljajo vodne površine, saj dalj-novodni stebri tam niso nameščeni. Na območju Krasa, Podgorskega krasa, Cičarije in Podgrajskega podolja ta habitatni tip pokriva le 0,02 % celotne površine. V gozdu prežanje na daljnovodnem stebru velikim uharicam ni zanimivo, tam imajo zaradi dreves in podrasti slabši pregled nad plenom, med drevesi je tudi težje uloviti plen. Za prežanje in počivanje koristijo predvsem drevesa. Stopnja nevarnosti električnega udara je zato tu majhna. Na območjih pozidanih površin se velike uharice nerade zadržujejo, ker so možnosti ulova zaradi hrupa in nemira slabše. Kmetijske površine so zaradi pokrajinske odprtosti že bolj priljubljena lovišča za sove, še posebej njive, kjer se zadržujejo majhni in srednje veliki sesalci. Možnosti za ulov pa so najboljše na območjih travnikov, pašnikov in grmišc, kjer je sesalcev ter ptic, s katerimi se prehranjujejo uharice, največ. Poleg tega jih pri letu in hitrem spreminjanu smeri v zraku ne ovirajo drevesa in imajo dober pregled nad območjem. 16 Geografski vestnik 79-2, 2007, 25-40 Razprave Preglednica 3: Ocena stopnje nevarnosti električnega udara velike uharice na daljnovodnem stebru glede na habitatni tip. habitatni tip opis tveganja ocena stopnje nevarnosti (0 - ni nevarnosti, 4 - največja nevarnost) vodne površine daljnovodnih stebrov ni 0 gozdne površine slaba preglednost nad območjem, zadrževanje na drevesih 1 pozidane površine slabši pogoji za lov zaradi nemira 2 kmetijske površine dobra vidljivost na njivah in dostopnost hrane 3 travniške, pašniške in dobra vidljivost in možnost lova, izredno dobra grmiščne površine dostopnost hrane 4 Poleg habitatnega tipa, prek katerega poteka daljnovodni odsek, na nevarnost električnega udara vpliva tudi njegova napetost. Do električnih udarov prihaja praviloma le na nizkonapetostnih daljnovodih (20 in 35 kV), ki ogrožajo ptice zaradi posebne oblikovanosti, zato so v model vključeni le tovrstni odseki. Glede na ugotovitve ornitoloških študij je v prvi vrsti smiselno urediti tiste daljnovodne stebre, ki najbolj ogrožajo ptice. To so stebri nizko napetostnih daljnovodov, ki potekajo prek habitata travnikov, pašnikov in grmišč. Z metodo prekrivanja kart habitatnih tipov in poteka daljnovodnega omrežja na izbranem območju lahko izdvojimo najbolj problematične odseke in na njih izvedemo minimalne tehnološke izboljšave - namestimo izolacijske pokrovčke ali cevi, ki nevarnost električnega udara za ptice preprečijo. UL .vnli i a "Hll-Hl 'IP-^^ HinHn B p1 |Jli ITrTkin JI UHhl ili pu-tft] H IMH H i * j-: ;nr|fi Slika 5: Model reševanja okoljevarstvene problematike električnih udarov ranjivih vrst ptic na daljnovodnih stebrih. 17 Nika Razpotnik Okoljevarstveno navskrižje habitatov ranljivih vrst ptic in električnega... 6 Rezultati Na območju Krasa, Podgorskega krasa, Cičarije in Podgrajskega podolja 49 % površine pokriva gozd, 43 % travniki, pašniki in grmičevje, 5 % kmetijske in 3 % pozidane površine. Vsak od habitatnih tipov pomeni različno stopnjo nevarnosti električnega udara na daljnovodnih stebrih za veliko uharico. Ob upoštevanju te predpostavke lahko gradnjo daljnovodnih odsekov deloma prilagodimo, vendar pri tem prihaja do navzkrižnih interesov med lastniki gozdnih, kmetijskih in zazidljivih zemljišč, okoljevar-stveniki, predstavniki elektrotehniške ter gradbene stroke. Daljnovodno omrežje na območju Krasa, Podgorskega krasa, Cičarije in Podgrajskega podolja poteka prek vseh habitatnih tipov. Od skupno skoraj 150 km daljnovodnih odsekov nizke napetosti na preučevanem območju jih dobra polovca poteka prek travnikov, pašnikov in grmovnih površin, prek gozda je speljanih 32 % daljnovodov te vrste, prek kmetijskih zemljišč 3 % daljnovodov. Primerjava z visokonapetostnimi daljnovodnimi odseki (skupaj 200 km na preučevanem območju) kaže, da tudi tu največji delež le-teh poteka prek travnikov, pašnikov in grmišč (47 %), a je delež te vrste daljnovodov na gozdnih površinah večji v primerjavi z nizkonapetostnimi daljnovodi, ki z elektriko oskrbujejo gospodinjstva in dejavnosti v naseljih. Znotraj njih so električni vodniki speljani od hiše do hiše ali podzemeljsko. Elektropodjetja naj bi najprej zaščitila daljnovodne stebre na odsekih v skupni dolžini okoli 58 km (slika 7), kjer je nevarnost električnih udarov velike uharice največja. Na izbranih odsekih bi bilo treba v prvem koraku popisati vse nevarne stebre glede na obliko in snov, v naslednjem koraku pa »nevarne« stebre opremiti z izolacijskimi pokrovčki ali cevmi. Zaradi teh izboljšav prežeče ptice niso več izpostavljene nevarnosti električnega udara. Nevarnost električnega udara za ptice lahko preprečimo ali vsaj zmanjšamo s premišljenim načrtovanjem, a je v praksi treba upoštevati več vidikov in interesov, ne le ornitološkega. S podzemnim polaganjem kablov se problemu ogrožanja ptic popolnoma izognemo, a to se v praksi izvaja predvsem v naseljih, drugje so stroški občutno višji v primerjavi z nadzemnimi daljnovodi. Poleg tega tudi podzemno polaganje kablov grobo posega v habitate zaradi izkopa, gradnje ter vzdrževanja infrastrukture. Za varovanje ptic pred električnimi udari na stebrih bi bilo najbolj primerno, da bi daljnovodi potekali prek območij, kjer je tveganje manjše, torej tam, kjer se velike uharice najredkeje zadržujejo. To pomeni predvsem prek gozdnih habitatov. A pri gradnji daljnovodov so posegi ravno v ta habitat najbolj izraziti, ker je na odseku treba odstraniti drevesa in grmovje ter poseko stalno vzdrževati. Pri takem daljnovodu je sicer manjša verjetnost, da bo le-ta ogrozil življenje velike uharice, vendar so prizadeti drugi živi organizmi. Prekinjena je namreč gozdna celota, kar grobo posega v življenje tam živečih organizmov. Pri prečkanju poseke so živali lažje opazne za plenilce in zato bolj ranljive. Na drugi strani plenilci lahko poseko s pridom izkoriščajo za prežanje nad plenom. Treba je tudi upoštevati, da se gozd ohranja oziroma širi na slabše dostopnih, manj kakovostnih zemljiščih, ki niso namenjena kmetijski rabi ali poselitvi. Nasprotno pa se kmetijska zemljišča in pašniki razprostirajo v bližini naselij, do katerih mora daljnovod potekati. Načrtovanje daljnovoda prek gozda torej ni povsod primerno in izvedljivo. Daljnovodi v glavnem potekajo med naselji, v bolj ali manj ravnih linijah, kolikor to dopuščajo naravne razmere. S tem se zmanjšujejo stroški gradnje in površina prizadetih habitatov. Že samo iskanje najbolj okoljevarstvene rešitve, če zapostavimo ostale interese, se izkaže za zahtevno nalogo, ker moramo zaščito Slika 6: Ocena stopnje nevarnosti električnega udara na daljnovodnem stebru za veliko uharico glede na habitatni tip na območju Krasa, Podgorskega krasa, Cičarije in Podgrajskega podolja (Kataster dejanske rabe... 2002). P str. 19 Slika 7: Daljnovodni odseki, ki potekajo prek habitata travnikov, pašnikov in grmišč na območju Krasa, Podgorskega krasa, Cičarije in Podgrajskega podolja (Kataster dejanske rabe... 2002). P str. 20 18 Geografski vestnik 79-2, 2007, 25-40 Razprave Kostanjevica na Krasu ■ najvi{ja stopnja nevarnosti visoka stopnja nevarnosti srednja stopnja nevarnosti nizka stopnja nevarnosti ni nevarnosti 5 10 15 km Avtorica: Nika Razpotnik © Geografski in{titut AM ZRC SAZU 0 19 Nika Razpotnik Okoljevarstveno navskrižje habitatov ranljivih vrst ptic in električnega... 20 Geografski vestnik 79-2, 2007, 25-40 Razprave ene okoljske kvalitete postaviti v ospredje pred drugimi. V praksi imajo ornitološki dejavniki pri presojah ustreznosti načrtovanih daljnovodnih odsekov izrazito prevlado le na posebnih zaščitenih območjih, kjer je varstvo ptic na prvem mestu. Sicer pa se upoštevajo še višina stroškov, bližina naselij, dostopnost ter zavarovanost območij. Druge ptičje vrste v Sloveniji, za katere bi lahko zaradi podobih vedenjskih in življenjskih navad uporabili predstavljeni model, so ujede (sršenar, rjavi škarjek, črni škarjek, belorepec, kačar, rjavi lunj, kragulj, skobec, navadna kanja, mali klinkač, planinski orel, mali orel, južna postovka, navadna postov-ka, škrjančar, sokol selec) in sove (pegasta sova, čuk, lesna sova, kozača, mala uharica, močvirska uharica, koconogi čuk). Vse te vrste se pogosto pojavljajo kot žrtve električnega udara na daljnovodnih stebrih. Med njimi so kragulj, skobec, navadna kanja, škrjančar ter lesna sova razširjene na celotnem ozemlju Slovenije (Geister 1995; medmrežje 1). Za varstvo naštetih vrst pred električnim udarom na daljnovodnih stebrih bi bilo zato v prvi vrsti treba preoblikovati stebre nizkonapetostnih daljnovodov, ki potekajo prek tistih habitatov travnikov, pašnikov in grmišč, v katerih se ptice najpogosteje zadržujejo. 7 Sklep Pri načrtovanju in gradnji infrastrukturnih objektov, kamor se uvrščajo tudi daljnovodi, intenzivno posegamo v okolje. Treba je oceniti, ali cilji, ki jih s tem želimo doseči, opravičujejo nastalo okoljsko škodo. V različnih državah in družbenih okoljih bi bil rezultat takega vrednotenja različen: dokler gospodarski interes prevladuje nad okoljevarstvenim, je rezulat očiten. V Sloveniji se na področju načrtovanja električne daljnovodne infrastrukture zaenkrat sprejemajo sporazumne rešitve, ki načeloma skušajo enakomerno ugoditi vsem interesnim stranem. Na posameznih območjih, na primer Nature 2000, ki so pomembna za varovanje ptic, prevlado prevzamejo izključno ornitološki dejavniki. Zato so tam dejavnosti, ki imajo na ptice negativen vpliv, strogo omejene. Na drugi strani številne industrijske in obrtne cone temeljijo na dobri infrastrukturni opremljenosti. Tam varstvo in ohranjanje neokrnjenega okolja nista prednostna. Pri postavljanju nadzemnih daljnovodnih odsekov je jasno, da bodo ti povzročili nepopravljivo škodo v habitatih, prek katerih potekajo. Zato je nujno, da jih ne načrtujemo prek izredno občutljivih habitatov, kjer živijo ogrožene vrste. Neposredni učinki daljnovodov na ptice (električni udari na stebrih, trki v vodnike), se lahko omilijo ali celo odpravijo in to brez energijskih izgub na električnem omrežju. Upoštevanje obstoječe rabe tal na območjih, kjer potekajo obstoječi oziroma se načrtujejo novi daljnovodi, lahko ključno pomaga pri odpravljanju negativnih vplivov infrastrukture na ptice. Kadar gre za ujede in sove, je smiselno v prvi vrsti tehnično urediti daljnovodne odseke, ki potekajo prek travnikov, pašnikov in grmišč, ker tam omenjene živali z daljnovodnih stebrov najpogosteje prežijo na plen. Manj ranljive so na območjih kmetijskih zemljišč, še manj pa na pozidanih in gozdnih površinah, ker se tam redkeje zadržujejo na daljnovodnih objektih. V tujini se na problem negativnih vplivov daljnovodov na ptice in obratno opozarja že več desetletij. Prva so na to opozorila elektro podjetja, ki so zaradi poginov ptic na daljnovodih in posledično kratkih stikov utrpela materialno škodo ter motnje oskrbe z električno energijo. Ravnodušni niso ostali niti ornitologi, še posebej ko se je izkazalo, da ne gre za posamezne primerke, ampak za precej številčne žrtve med pticami. Pri iskanju vzrokov za tako razširjen pojav sta ornitološka in elektrotehniška stroka prispevali svoja pojasnila: prva s preučevanjem vedenjskih in življenjskih vzorcev ptic, druga z odkrivanjem tehničnih pomanjkljivosti daljnovodnih objektov, ki ptice ogrožajo. Kaj pa Slovenija? Primeri poginulih ptic zaradi stika z električnim omrežjem so slabo dokumentirani, saj gre za naključne najdbe. Zato bi bilo v prvi vrsti treba izvesti natančno študijo o razširjenosti problema trkov in električnih udarov ptic na daljnovodih. Temelj za to je obsežno, skrbno načrtovano terensko delo s številčno ekipo usposobljenih opazovalcev, večkratna ponovitev terenskega opazovanja, pomoč lovskih psov, izvajanje opazovanja v času selilne sezone in izven nje ter ustrezna tehnična 21 Nika Razpotnik Okoljevarstveno navskrižje habitatov ranljivih vrst ptic in električnega... oprema. Šele na podlagi tega se lahko resno spoprimemo z odpravljanjem oziroma omilitvijo negativnih vplivov, ki jih ima daljnovodno omrežje na ptice in seveda obratno. 8 Viri in literatura Bevanger, K. 1994: Bird interactions with utility structures: collision and electrocution, causes and mitigation measures. Ibis 136. London. Bevanger, K. 1998: Biological and conservation aspects of bird mortality caused by electric power line. Biological conservation 86. Medmrežje: www.sciencedirekt.com (8.1.2005). Božič, L. 2002: Mednarodno pomembna območja za ptice v Sloveniji. Predlogi posebnih zaščitenih območij (SPA) v Sloveniji. Ljubljana. Božič, L. 2005: Ocena skupnih vplivov načrtovane hitre ceste Ptuj-Ormož na odseku Ptuj-Markovci in načrtovanega daljnovoda 2 x 400 kV Cirkovce-Pince na odseku Šturmovci. Ekspertno ornito-loško mnenje, Društvo za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije. Maribor. Burfield, I. 2004: Birds in Europe. Population estimates, trends and conservation status. Cambridge. Gabrovec, M., Kladnik, D. 1998: Raba tal. Geografski atlas Slovenije. Ljubljana. Geister, I. 1995: Ornitološki atlas Slovenije. Ljubljana. Kataster dejanske rabe kmetijskih zemljišč 2002. Ministrstvo Republike Slovenije za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. Ljubljana. Kladnik, D. 1998: Zemljiška razdrobljenost. Geografski atlas Slovenije. Ljubljana. Lovišča velike uharice na Krasu, Podgorskem krasu, Cičariji in Podgrajskem podolju 2005. Zemljevid, Društvo za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije. Ljubljana. Marušič, I. 1998: Načrtovanje in krajinsko oblikovanje koridorjev daljnovodov in cevnih vodov. Ljubljana. Medmrežje 1: www.nabu.de/vogelschutz/caution_electrocution.pdf (15.5. 2005). Nicolai, J. 1988: Ujede in sove. Ljubljana. Perko, D. 1998: Število prebivalcev in njegovo spreminjane. Geografski atlas Slovenije. Ljubljana. Ravbar, M. 1998: Značilnosti urbanizacije. Geografski atlas Slovenije. Ljubljana. 9 Summary: Environmental conflicts between habitats of the vulnerable bird species and power line network (translated by the author) Power-line network is a linear landscape element. It provides households and other human activities with electricity. Power lines have significant impact on environment which is caused by their presence and function. Among other consequences power lines affect birds and their habitats. Power companies and ornithologists in Germany and USA were the first to voice concern over this phenomenon, but soon the problem was acknowledged in many other developed countries. Power-line infrastructure affects birds directly and indirectly, in positive and negative way. Indirect impacts refer to habitats, where birds nest, breed and hunt. Each intervention and change in habitat means change of living conditions for all organisms, that depend on it. The conservation of natural conditions is particularly important in areas defined by the environmental program Natura 2000. The most concerning are negative direct impacts of power-line network on birds: electrocutions on the poles and collisions with wires. They depend on several biological, meteorological, topographic and technical factors. Power poles can also be used as nesting base for birds, especially in the treeless areas. Since the wires and poles are lifted above the surface, they are very convenient for perching and safe gathering of bird flocks. In this case the environmental impact of power poles is positive. 22 Geografski vestnik 79-2, 2007, 25-40 Razprave This paper presents a model which can be used for identifying dangerous power-line corridors, where the possibility of electrocution of eagle owl Bubo bubo is the highest. Model is based on available data for the area of Kras, Podgorski kras, Cicarija and Podgrajsko podolje. This region is the largest nesting and hunting area of eagle owls in Slovenia. The main criteria used for identification of dangerous power-line sections are living habits of eagle owls, current land use and existing power-line network in chosen area. Sixteen original land-use classes were combined into five prevailing habitat types: 1. forest habitat (48% of the area surface), 2. grassland, pasture and shrubbery habitat (43%), 3. agricultural habitat (5%), 4. urban habitat (3%) and 5. water habitat (less than 0,02%). Eagle owls are the least threatened in the water habitats, simply because power lines usually are not placed there. For perching in the forest the owls rather use trees than power poles. Beside that the visibility in wooded habitats is not as good as in open space, so the birds rarely hunt there and consequently the danger of electrocution is minimal. Urban areas also are not favorable preying spot, since the noise and human presence reduces hunting success. Therefore the danger of electrocution is lower in comparison with open and calmer agricultural habitats where hunting at the power poles is more favorable, since the prey (small mammals and birds) is easier to be seen and to be caught. The best hunting conditions for eagle owls are in grassland, pasture and shrubbery habitats. The abundance of small mammals and birds is high, and the view over the area is very good. The power poles, which are lifted above the surface, are often used as the preying base for eagle owls and consequently the possibility of electrocution on that poles is the highest. Facing the characteristics of each habitat type and existing power-line network in the area of Kras, Podgorski kras, Cicarija and Podgrajsko podolje, we identified the sections, where possibility for the eagle owl or any other bird of prey to suffer from electrocution is the highest (picture 7). The next step to reduce danger of electrocution is to select technically most dangerous power poles in these corridors and to place adequate insulating device on top of them. This model can be used for each part of Slovenia, where birds of prey nest and hunt. Power companies and ornithologists in Slovenia should elaborate a study, in which the problem of bird electrocutions and collisions with power lines and its dimension would be defined more precisely. This study would be a base for the search and realization of adequate mitigation actions for solving this problem. 23 Geografski vestnik 79-2, 2007, 25-40 Razprave RAZPRAVE KMETIJSTVO IN SPREMINJANJE RABE TAL NA LJUBLJANSKEM POLJU AVTORJA dr. Drago Kladnik Geografski institut Antona Melika ZRC SAZU, Gosposka ulica 13, SI- 1000 Ljubljana, Slovenija drago.kladnik@zrc-sazu.si dr. Franci Petek Geografski institut Antona Melika ZRC SAZU, Gosposka ulica 13, SI- 1000 Ljubljana, Slovenija franci.petek@zrc-sazu.si UDK: 91:631.4:711.14(497.4Ljubljansko polje) COBISS: 1.01 IZVLEČEK Kmetijstvo in spreminjanje rabe tal na Ljubljanskem polju Ljubljana se je v zadnjem stoletju in pol prostorsko močno razširila. Pozidava je bila najbolj izrazito usmerjena proti severu, na tradicionalno kmetijsko, s prodom nasuto Ljubljansko polje, kjer so tudi glavna črpališča za oskrbo meščanov s pitno vodo. Zaradi tega so bili določeni vodovarstveni pasovi, ki so do neke mere preprečili pozidavo rodovitnih kmetijskih zemljišč. Kljub temu je poglavitni proces spreminjanja rabe tal urbanizacija, zaradi regulacije Save pa je v bližini reke prišlo tudi do dokaj obsežne intenzifikacije. Zaradi urbanizacijskih pritiskov za oskrbo mesta pomembno kmetijstvo, usmerjeno zlasti v živinorejo in zelenjadarstvo, izgublja eksistenčno podlago, nekdaj povsem kmečka naselja na mestnem obrobju pa so že doživela korenito funkcijsko in morfološko preobrazbo. KLJUČNE BESEDE kmetijstvo, raba tal, spremembe rabe tal, geografija podeželja, regionalna geografija, urbanizacija, Ljubljansko polje ABSTRACT Agriculture and changing land use on Ljubljansko polje In the last century and a half, Ljubljana has expanded substantially. The build-up has been most distinctly oriented toward the north onto the traditionally agricultural gravel plain of Ljubljansko polje. Because this area is also where the main pumping stations for the city's drinking water supply are located, water protection zones were established that to a certain extent have prevented the build-up on fertile agricultural land. In spite of this, urbanization is the primary process changing land use, and due to the regulation of the Sava River the area close to the river has experienced quite extensive agricultural intensification. Due to the pressures of urbanization, agriculture oriented primarily toward stock raising and truck farming important for the supply of the city is losing the foundation of its existence, and former completely agricultural settlements on the city's edge have already experienced fundamental functional and morphological transformations. KEYWORDS agriculture, land use, land use changes, rural geography, regional geography, urbanization, Ljubljansko polje Uredništvo je prispevek prejelo 8. maja 2007. 25 Drago Kladnik, Franci Petek Kmetijstvo in spreminjanje rabe tal na Ljubljanskem polju 1 Uvod V srednjeevropskem prostoru je razvoj mest skozi vso zgodovino tesno povezan s prodnimi ravnicami, saj je večina večjih mest nastala prav ob velikih rekah ali njihovih pritokih, ki so te ravnine ustvarili (Galluser, Schenker 1992). Ljubljana se je kot hitro razvijajoče srednjeevropsko mesto v dobi industrializacije prostorsko močno razširila. Nekdanje vasi na obrobju srednjeveškega mesta so sčasoma postale otoki znotraj sodobnejših mestnih predelov, na zdajšnjem mestnem obrobju pa mesto požira nekoč samostojna vaška naselja, katerih prebivalstvo vsaj deloma še kmetuje in je ob tem razmeroma pomemben dejavnik oskrbe mestnega prebivalstva (Kladnik 2003). Vse to se odraža tudi v polpreteklih in sodobnih spremembah rabe tal na Ljubljanskem polju, na katerem je severni del našega glavnega mesta. Na spreminjanje rabe tal so pomembno vplivale tudi regulacije Save od srede 19. stoletja dalje, ki so omogočile bolj intenzivno zemljiško rabo na prej poplavnih območjih vzdolž reke. Na eni strani se ruralne prvine pojavljajo znotraj povsem mestnega, na drugi pa se kmetijstvo prepleta z rastočimi okviri mestnega. Ob tem se spletajo specifična, največkrat medsebojno neskladna razmerja. Prepletanja interesov se nakazujejo tudi med kmetijstvom ter različnimi mestnimi funkcijami (bivanje, delo), dejavnostmi (proizvodnja, promet, trgovina, druge storitve, rekreacija) in nenazadnje s težnjami po zagotavljanju kakovostnega okolja. Pri tem je povsem v ospredju varovanje kakovostnih virov pitne vode na območjih podtalnice, ki se praviloma prekrivajo z območji največje intenzivnosti kmetovanja. V bistvu je prav varovanje vodnih virov odločilno vplivalo na ohranjanje kmetijskih zemljišč na ožjih vodovarstvenih območjih s strožjim varstvenim režimom, medtem ko se je zidava razbohotila na širših, manj strogo varovanih območjih v večji oddaljenosti od črpališč pitne vode. 2 Metodologija Preteklo in sodobno rabo tal smo ugotavljali iz dveh virov: • za leto 1825 iz map franciscejskega katastra (Arhiv Republike Slovenije); • za leto 1999 iz karte dejanske rabe tal (RS MKGP 2002), ki je bila izdelana na podlagi letalskih fotografij oziroma ortofotov. Spremembe rabe tal smo ugotavljali s prekrivanjem vektorskih slojev rabe tal za leti 1825 in 1999. Dobili smo nov sloj, iz katerega smo lahko razbrali, kje se raba tal ni spremenila, ter vrsto novih poligonov z najrazličnejšimi možnimi kombinacijami sprememb zemljiških kategorij. Pri tem so se razkrile neposredne spremembe rabe tal, na primer travnikov v njive, njiv v kategorijo pozidano oziroma urbana raba in podobno. V naslednji fazi analize sprememb rabe tal smo določili še temeljne procese sprememb, pri čemer smo se oprli na uveljavljeno Medvedovo metodologijo (Medved 1970, 17-18). Štirje glavni tipi sprememb so: • intezifikacija, če se raba tal spremeni v iz manj v bolj intenzivno na primer iz travinja ali gozda v njive, sadovnjake, iz njiv v vrtičke in podobno; • ozelenjevanje, če se raba tal spremeni v travinje, na primer iz njiv v travnike ali pašnike, lahko pa tudi iz gozda v pašnike (v tem primeru gre za intenzifikacijo rabe, vendar jo opredeljujemo kot oze-lenjevanje); • ogozdovanje, če se raba tal spremeni v gozd; • urbanizacija, če se raba tal spremeni v pozidano oziroma urbanizirano zemljišče, kar se dogaja ob širjenju naselij, prometnic, odlagališč odpadkov, rekreacijskih površin in podobno; Kot dodatna kategorija so opredeljena zemljišča brez sprememb rabe tal. Ker zemljiške kategorije v obeh primerjanih obdobjih niso povsem identične, so bili za tipologijo spreminjanja rabe tal uporabljeni ustaljeni postopki združevanja in vrednotenja neenotnih zemljiških kategorij (Petek 2005). 26 Geografski vestnik 79-2, 2007, 25-40 Razprave 3 Ljubljansko polje Ljubljansko polje je 20 km dolga in do 6 km široka ravnina v vzhodnem delu Ljubljanske kotline (Gams 1992). Reka Sava ga razdvaja na dva dela, pri čemer je v zahodnem delu širši južni del, v vzhodnem pa severni del. Kmečka naselja so nastala na ježi nad savsko poplavno ravnico med Mednim in Zalogom na desni strani Save ter med Tacnom in Dolskim na njeni levi strani, drug niz vaških naselbin pa se je razvijal ob vznožju gričev in hribov med Mednim in Sostrim, kjer so potoki prodnato ravnico prekrili z ilovico. Osrednji deli polja, ki so skoraj brez površinsko tekočih voda, so dolgo ostali redko poseljeni ali sploh neposeljeni. Nekatere vasi so se postopoma spreminjale v ljubljansko primestje in predmestje, saj so na Ljubljanskem polju razmere za gradnjo bolj ugodne kot na sosednjem ilovnatem, slabo nosilnem Ljubljanskem barju. Velik del 60 km2 prostranega Ljubljanskega polja zavzema Ljubljana (Pak 1998). Ljubljansko polje je tudi najbolj prometno območje v Ljubljanski kotlini in eno od najbolj prometno pomembnih v naši državi nasploh. Dobro prepustna prodnata nasipina z vmesnimi slabše prepustnimi plastmi konglomerata in ilovice na Ljubljanskem polju je nastala v pleistocenu (Gams 1992), ko je bilo zaradi velikih temperaturnih razlik izdatno preperevanje, nakopičeno ledeniško gradivo pa so prenašale in zaoblile vodnate reke; odlagale so ga na dnu tektonsko zasnovane kotline, ki se je vzdolž prelomov nenehno poglabljala. Ledeniško-rečno gradivo, ki prekriva permokarbonske skrilavce in peščenjake, je debelo od nekaj metrov do 100 m; pri Klečah so namerili debelino 104,5 m (Brečko 1996; Drobne, Mencej, Brilly 1997). Od 30 do 60 m debel vodonosnik pokriva od 10 do 30 m debela krovna (areacijska ali prezračena) plast, ki je zelo pomembna za naravno zaščito podtalnice. Zaradi občasnega močnejšega pogrezanja in dviganja kotline ali njenih delov oziroma menjavanja akumulacije in erozije so nastale rečne terase. Trdo sprijet konglomerat gleda izpod tanke prodne nasipine le ob ježah nekaterih teras. Pri Tacnu in Črnučah so permokarbonske kamnine v strugi Save razgaljene in reka je vanje vrezala korito (Bračič Železnik, Pintar, Urbanc 2005). Prvi regulacijski posegi na reki Savi so bili izvedeni že sredi 19. stoletja, obsežnejši pa ob koncu istega stoletja. Pred tem je imela reka široko, nenehno spreminjajočo se strugo z veliko meandri in rokavi (Bec 2005). Prestavljanje rečne struge ni bilo enako v vsej dolžini toka; najobsežnejše je bilo ob rečnih zavojih v bližini Gameljn in Tomačevega. Z regulacijskimi deli so strugo Save umetno omejili na vsega 50 m širine, kar je imelo za posledico večjo hitrost rečnega toka in močnejšo erozijo. Med letoma 1896 in 1922 je Sava poglobila strugo za 4,5 m, leta 1923 pa so visoke vode odnesle umetne ovire in Savo vrnile v bolj naravno, meandrasto korito. Do leta 1950 se je zaradi nasipavanja dno reke zvišalo za 2 m. Leta 1952 se je zaradi gradnje jezu pri hidroelektrarni v Medvodah zaustavil dotok sedimentov in spet je prevladala globinska erozija (Mikulič 1997). V obdobju med letoma 1978 in 1985 je Sava pri Šentjakobu poglobila svojo strugo za 1,5 m (Bračič Železnik, Pintar, Urbanc 2005). Na obrečnih holocenskih terasah, ki so bile do nedavnega poplavne, se na mladih, nerazvitih prsteh z alkalno reakcijo širijo zvečine travniki, po regulaciji Save in poglobitvi njene struge pa se je na njih povečala zastopanost njiv. Ponekod ob Savi, predvsem na območju med Tacnom in Črnučami, oba rečna bregova do 300 m na široko še vedno poraščajo obrečni gozdovi. Redek gozd se do 500 m na široko širi tudi na območju Jarškega proda. Mlajše wurmske prodne terase so v glavnem izkrčene, poseljene in kljub plitvi prsti spremenjene v njive. Na njih so plitve rendzine in globlje rjave prsti. Združba evtrič-nih rjavih prsti na prodnato-peščenem nanosu Save je ena najbolj rodovitnih pri nas, na njej je mogoče pridelovati vse pomembnejše njivske posevke in vrtnine. Za vse prsti Ljubljanskega polja velja, da so sorazmerno plitve, lahke in dobro propustne za vodo, kar povečuje možnosti onesnaževanja podtalnice (Smrekar, Kladnik 2002; Bračič Železnik, Pintar, Urbanc 2005). Morfološki ostanki nekdanje rečne mreže na robnih delih Ljubljanskega polja zlasti zaradi nelegalnega odlaganja raznovrstnih odpadkov počasi izginjajo. Kmetijstvo je z obdelovalnimi postopki v preteklih obdobjih ustvarilo kulturno pokrajino, ki obkroža mestni prostor in skupaj z njim sestavlja povezano celoto, kjer se njune različne vloge prepletajo in 27 Drago Kladnik, Franci Petek Kmetijstvo in spreminjanje rabe tal na Ljubljanskem polju dopolnjujejo. Kmetijstvo je čedalje bolj kompleksna dejavnost. Kmetijska zemljišča so namreč pomembna prvina zasnove rekreacije, delovanja zelenega sistema, doživljajsko kakovostne pokrajine, strukturne zgradbe in mestne identitete (Prostorski plan MOL 2002). Zanimanje za kmetovanje se tako v neposredni bližini kot tudi v širši okolici mesta še vedno zmanjšuje (Cunder 2000). Ožje varstvene pasove vodnih črpališč na Ljubljanskem polju so prvič določili leta 1955. Bili so odločilni za varovanje vodnega vira, ker so omejili širitev mesta v bližino črpališč in tako posledično omogočili ohranitev kmetijskih zemljišč. Odlok o varstvu virov pitne vode iz leta 1988 je določil varstvene pasove ter pogoje in način oskrbe z vodo. Z njim je bilo celotno vodovarstveno območje razdeljeno na tri vodo-varstvene pasove z različnimi režimi varovanja. Ograjeni prvi pas je neposredno nad črpališčem, drugi ali ožji pas s strožjim režimom varovanja je namenjen neposredni zaščiti črpališč pred onesnaženjem, tretji ali širši pas z blažjim režimom varovanja pa varuje območja toka podtalnice proti črpališčem (Kladnik, Smrekar 2003). Pred časom je bila sprejeta Uredba o vodovarstvenem območju za vodno telo vodo-nosnika Ljubljanskega polja (Uradni list RS 120/2004; Bračič Železnik, Jamnik 2005), ki uvaja imensko in na obrobju površinsko nekoliko drugačne varstvene pasove z deloma prilagojenimi varovalnimi režimi. 4 Temeljne značilnosti kmetijske pridelave Po popisu kmetijstva leta 2000 je bilo na območju vodovarstvenega območja 286 evropsko primerljivih kmetij (EPK), od tega so bile 103 v2. vodovarstvenem pasu (krajšano VVP) in 183 v3. VVP (Smrekar, Kladnik 2002). Daleč najpomembnejši vzgib, ki kmetovalce še vedno motivira za nadaljnje vztrajanje v kmečkem načinu življenja, je ohranjanje tradicije kmetovanja, ki praviloma zaposluje že več rodov. Ljudje namreč neradi prevzamejo odgovornost za izničen trud predhodnih generacij. Pomembni razlogi so še veselje do kmetovanja, želja po lastnih pridelkih in navezanost na zemljo. Z večanjem kmetij se krepi pomen tržnih vidikov, to je zagotovljenega tržišča in zagotavljanja pomembnega dela zaslužka (Kladnik 2003). Leta 2002 popisane kmetije so v primerjavi s kmetijami, popisanimi v letu 2000, nekoliko večje. Povprečna kmetija v popisu 2002 ima na razpolago 11,05 ha zemljišč. Podrobnejše analize popisa iz leta 2000 razkrivajo, da imajo kmetije v povprečju v najemu 1,2 ha zemljišč, 0,2 ha zemljišč pa dajejo v najem. To pomeni, da je presežek zemljišč v uporabi nad zemljišči v lasti dober hektar (102 ara). Navedene številke so le povprečja, za katerimi se skriva raznovrsten notranji ustroj. Med kmetijami, popisanimi v letu 2002, najdemo tako pritlikave obrate z manj kot hektarjem skupnih zemljišč v lasti (skupaj 11, od tega 9 z manj kot pol hektara) kot za naše razmere velike obrate z več kot 20 hektarji zemljišč (skupaj 17). Se največ kmetij je v srednjih velikostnih razredih, na katerih razpolagajo z od 5 do 10 ha zemljišči (42), od 10 do 20 ha zemljišči (31) in od 2 do 5 ha zemljišči (21) (Smrekar, Kladnik 2002). Zemljišča v 2. VVP so pomemben temelj kmetovanja ne le za kmetije s sedežem znotraj tega pasu, ampak tudi za bližnje in nekoliko bolj oddaljene kmetije iz 3. VVP, ki so marsikje že povsem ukleščene med stanovanjske hiše nekmetov (Kladnik, Rejec Brancelj, Smrekar, 2005). Leta 2002 je bila povprečna velikost parcele rodovitnega zemljišča na podrobno preučenih kmetijah 76,3 ara, povprečna velikost zemljiškega kosa rodovitnega zemljišča (Popis kmetijskih gospodarstev 2000) pa je bila 82,6 ara (Smrekar, Kladnik 2002). Setvena sestava na njivah je dokaj pestra, kar je tudi posledica potreb po kolobarjenju. Na kmetijah vodovarstvenega območja je med poljščinami najbolj razširjena silažna koruza, ki je zasajena na 21,8% razpoložljivih njiv. Po razprostranjenosti ji sledijo razna zelenjava (13,8%), ozimna pšenica (12,7%), krompir (10,4%; razmerje med poznim in zgodnjim je 2,3:1), travno-deteljne mešanice (8,2%), ozimni ječmen (8,0 %), detelja in lucerna (7,1 %) ter koruza za zrnje (5,0 %). Delež drugih poljščin je bistveno manjši. V prahi je 1,1 % razpoložljive površine njiv (Kladnik, Rejec Brancelj, Smrekar 2005). Večina kmetovalcev na vodovarstvenem območju Ljubljanskega polja se ukvarja s tradicionalno hlevsko živinorejo. Značilna je prevlada govedoreje, precej manjša je vloga prašičereje in konjereje (Kladnik, Smrekar 2003). 28 Geografski vestnik 79-2, 2007, 25-40 Razprave Po podatkih popisa kmetijskih gospodarstev v letu 2000 je bilo na vodovarstvenem območju skupaj 1529,8 glave velike živine (GVŽ), po podatkih popisa leta 2002 pa je skupno število GVŽ nazadovalo na 1414,5 ali za 7,5 %. V 3. VVP se je število zmanjšalo s 674,1 na 570,0 GVŽ (za 14,4 %), v 2. VVP pa z 855,7 na 844,5 GVŽ (za samo 1,3 %; Smrekar, Kladnik 2002). K celotni vrednosti GVŽ je v letu 2002 tričetrtinski delež (75,6 %) prispevala goveja živina, od tega kar 55,2 % odraslo govedo. Tudi delež junic (17,7 %) je bil večji od deleža konj (16,8 %), v zadnjih letih pa se je pomen konjereje zagotovo povečal. Na vodovarstvenem območju Ljubljanskega polja je hektar kmetijskih zemljišč obremenjen z 1,57 GVŽ, kar je v okviru slovenskega povprečja, ki znaša 1,6 GVŽ na ha in velja tudi kot povprečje ravninskih pokrajin (Rejec Brancelj 2001). Obremenitev na kmetijah 2. VVP (1,58 GVŽ na ha) je le neznatno večja od obremenitve na kmetijah 3. VVP (1,55 GVŽ na ha) (Smrekar, Kladnik 2002). Na kmetijah znotraj avtocestnega obroča je hektar kmetijskih zemljišč obremenjen z 0,54 GVŽ (Kladnik 2003). Na vodovarstvenem območju pasejo 416 glav goveje živine (22,5 % od celotne populacije govedi), od tega jih je 366 ali 88,0 % pasočih se živali na kmetijah 3. VVP. V tamkajšnji populaciji govedi se pase 43,8 % živali, medtem ko je na kmetijah 2. VVP pasoči se delež govedi manjši od 5 %. Močno prevladujoča tržna pridelka sta mleko (39,4 % od vrednosti vseh prodanih pridelkov in proizvodov) in meso (34,8 %). Za njima se zvrstijo krompir (8,6 %), zelje in fižol (7,0 %) ter solata (6,8 %) (Smrekar, Kladnik 2002). Na v letu 2000 popisanih kmetijah prevladujejo travniki z dvakratno ali trikratno letno košnjo (78,3 % od skupne površine travnikov v uporabi). Bistveno manj je ekstenzivnih travnikov z enkratno košnjo na leto (15,2 %), še manj pa intenzivnih travnikov s štirikratno ali celo večkratno košnjo (6,5 %). Kmetijam eksistenčno osnovo nenehno slabijo urbanizacijski pritiski, ki se kažejo v izgubi zemljišč za potrebe pozidave, gradnje prometnic in druge infrastrukture. Ljubljana je že do začetka devetdesetih let 20. stoletja porabila za cestno infrastrukturo kar 840 ha zemljišč (Spes, Lampič, Smrekar 1995). V zadnjih dveh desetletjih so samo anketirane kmetije znotraj avtocestnega obroča skupaj izgubile dobrih 58 ha zemljišč (Kladnik 2003). Od tega jih je bilo 61,9 % porabljenih za pozidavo, 35,2 % za gradnjo cest (več kot devet desetin za potrebe izgradnje avtocestnega obroča), preostalih 2,9 % pa za gradnjo druge infrastrukture. 47,2 % izgubljenih zemljišč so predstavljale njive, 45,0 % travniki in le 7,8 % gozd. Kot posebna, zelo številna kategorija uporabnikov kmetijskega prostora so se s svojevrstnimi obdelovalnimi in drugimi navadami uveljavili vrtičkarji. Vrtičkarstvo uveljavlja načelo potrebe nad vsemi drugimi načeli urejanja in načrtovanja mestnega prostora ter življenja (Simoneti s sodelavci 1997). Glavni problemi, ki jih poraja, so velika prostorska razširjenost, nenačrtovana, nenadzorovana in pogosto povsem neformalna prostorska raba, nepredvidljiva dinamika prostorske širitve; zasedanje zemljišč, ki so okoljevarstveno problematična (ožji vodovarstveni pasovi, tudi neposredna bližina prvega, pasovi ob cestah, železnicah, bližina visokonapetostnih daljnovodov), izrivanje drugih uporabnikov prostora z mestnega območja, neurejen videz, postavljanje raznovrstnih objektov na vrtičkih in njihovo koriščenje za začasno bivanje, komunalna neurejenost (ni odvoza smeti, sanitarij, vode za pitje in marsikje tudi ne za zalivanje), kopičenje odpadnega materiala, nekontroliran dostop avtomobilov ter nenazadnje zaradi nestrokovne pridelave negativni vplivi na kakovost podtalnice. Zaradi vsega tega ni presenetljivo, da se je mestna oblast v letu 2007 lotila odstranjevanja najbolj motečih vrtičkarskih območij. 5 Značilnosti rabe tal Analiza pokrovnosti tal na prvi ravni Corine Land Cover, opravljena na podlagi satelitskih posnetkov, je razkrila, da največji delež Ljubljanskega polja zavzemajo pozidana območja. Skupaj zasedajo Slika 1: Raba tal na Ljubljanskem polju leta 1825. P str. 30 Slika 2: Raba tal na Ljubljanskem polju leta 1999. P str. 31 29 Drago Kladnik, Franci Petek Kmetijstvo in spreminjanje rabe tal na Ljubljanskem polju 30 1 : 85.000 3,750 5,000 metrov H njive vrtički sadovnjaki intenzivni travniki ekstenzivni travniki H omejki, mejice zemljišča v zaraščanju plantaže gozda gozdovi vodotoki prodišča pozidana zemljišča Vir: RS MKGP 2002 Kartografija: Franci Petek GIAM ZRC SAZU 2007 Drago Kladnik, Franci Petek Kmetijstvo in spreminjanje rabe tal na Ljubljanskem polju več kot polovico površja in zavzemajo 37,2 km2. Kmetijska območja obsegajo 26,6 km2, gozdovi in deloma ohranjeno naravno rastje se širijo na 4,4 km2, vode v strugah Save in Ljubljanice pa zavzemajo 1,4 km2 (Frantar s sodelavci 2005). Terensko delo, ki so ga leta 1999 opravili študentje Oddelka za geografijo Filozofske fakultete Univerze vLjubljani, je postreglo z naslednjimi ugotovitvami (Brečko Grubar, Kušar, Plut 2000): na zemljiščih 2. VVP je približno 1500 ha (76,9 %) kmetijskih, 200 ha (10,3 %) gozdnih in 150 ha (7,7 %) pozidanih zemljišč, na območju 3. VVP pa je okrog 200 ha (5,7%) gozdnatih, 800 ha (22,9%) kmetijskih in 2500 ha (71,4 ha) pozidanih zemljišč. Analiza franciscejskega katastra je razkrila (preglednica 1, slika 1), da so leta 1825 skoraj polovico (46,8 %) Ljubljanskega polja prekrivale njive, 17,0 % je bilo travnikov, 14,0 % pašnikov, pozidanih zemljišč pa je bilo vsega 1,7%. Leta 1999 je bilo stanje bistveno drugačno (slika 2). Površina njiv se je skrčila na vsega 20,6 %, travnikov je bilo še 14,7%, pašnikov pa vsega 1,2 %. Močno se je zmanjšal tudi delež sadovnjakov, medtem ko se je delež gozdov celo nekoliko povečal (s 6,2 na 9,8 %). Zato pa se je močno povečal delež urbane rabe (ta raznolika kategorija obsega pozidana zemljišča, cestišča, gramoznice in območja vodarn), ki je v letu 1999 obsegala skoraj polovico (49,5 %) celotne površine Ljubljanskega polja. Preglednica 1: Primerjava deležev kategorij rabe tal na Ljubljanskem polju med letoma 1825 in 1999 (Arhiv Republike Slovenije 2004, MKGP 2002). leto 1825 leto 1999 ha % ha % njive 3258,2 46,8 1437,4 20,6 vrtički ni pojava ni pojava 135,0 1,9 sadovnjaki 169,6 2,4 9,9 0,1 travniki 1181,1 17,0 1021,3 14,7 pašniki 972,1 14,0 80,5 1,2 gozdovi 430,2 6,2 686,0 9,8 urbana raba 117,0 1,7 3448,3 49,5 vode in nerodoviten svet na območju starih strug Save 639,2 9,2 147,7 2,1 ni podatka 198,7 2,9 - - skupaj 6966,2 100,0 6966,2 100,0 Spremembe rabe tal na Ljubljanskem polju sta najbolj zaznamovala širjenje Ljubljane (Pak 2000; Rebernik 2000) proti severozahodu, severu in vzhodu ter regulacija savske struge ob koncu 19. stoletja. Neposredna primerjava rabe tal za leti 1825 in 1999 razkriva, kako se je Ljubljana iz starega jedra širila predvsem na najboljše njive, ki so prvotno prevladovale na višjih terasah dlje od savske struge. Proti poplavnemu območju ob savski strugi so se najprej širili travniki in nato pašniki ali obrečni gozd. Regulacija savske struge je omogočila, da se ji je njivsko-travniški pas povsem približal, kar je najbolj očitno na Snebrskem produ. To potrjuje tudi podatek, da je leta 1825 povprečna oddaljenost njiv od poplavnega območja ali struge znašala 1144 metrov, leta 1999 pa le še 902 metra. V tem času se je z 296 na 288 metrov zmanjšala tudi povprečna nadmorska višina njivskih parcel. Le na petini površja Ljubljanskega polja od leta 1825 ni prišlo do sprememb rabe tal. Ohranila se je samo petina nekdanjih njiv, četrtina gozdov, tretjina travnikov, pašniki pa so skoraj izginili (preglednica 2). Med procesi sprememb rabe tal (sliki 3 in 4) je opazna močna prevlada urbanizacije, na katero odpade 60 % od vseh sprememb rabe tal na Ljubljanskem polju med letoma 1825 in 1999 in zavzema skoraj polovico (47,9 %) celotne površine Ljubljanskega polja! Skoraj 30 % odpade na pozidane njive, po dobrih 32 Geografski vestnik 79-2, 2007, 25-40 Razprave Preglednica 2: Površine in deleži tipov sprememb rabe tal med letoma 1825 in 1999 na Ljubljanskem polju. vrsta spremembe tip spremembe površina (ha) delež (%) urbana raba ^ sadovnjaki intenzifikacija 0,06 0,00 gozd ^ sadovnjaki intenzifikacija 0,08 0,00 voda ^ sadovnjaki intenzifikacija 0,43 0,01 urbana raba ^ ekstenzivni travniki intenzifikacija 0,46 0,01 urbana raba ^ vrtički intenzifikacija 0,48 0,01 urana raba ^ njive intenzifikacija 0,54 0,01 sadovnjaki ^ vrtički intenzifikacija 0,95 0,01 pašniki ^ sadovnjaki intenzifikacija 1,41 0,02 gozd ^ vrtički intenzifikacija 1,71 0,02 urbana raba ^ intenzivni travniki intenzifikacija 2,15 0,03 travniki ^ sadovnjaki intenzifikacija 2,32 0,03 sadovnjaki ^ njive intenzifikacija 6,44 0,09 travniki ^ vrtički intenzifikacija 8,23 0,12 gozd ^ ekstenzivni travniki intenzifikacija 9,20 0,13 voda ^ ekstenzivni travniki intenzifikacija 9,63 0,14 voda ^ vrtički intenzifikacija 17,10 0,25 pašniki ^ vrtički intenzifikacija 21,99 0,32 gozd ^ intenzivni travniki intenzifikacija 54,00 0,78 voda ^ intenzivni travniki intenzifikacija 65,53 0,94 voda ^ njive intenzifikacija 74,12 1,06 njive ^ vrtički intenzifikacija 83,30 1,20 gozd ^ njive intenzifikacija 107,35 1,54 pašniki ^ intenzivni travniki intenzifikacija 175,24 2,52 pašniki ^ njive intenzifikacija 242,53 3,48 travniki ^ njive intenzifikacija 290,74 4,17 intenzifikacija skupaj 1175,96 16,88 urbana raba ^ gozd ogozdovanje 1,56 0,02 sadovnjaki ^ gozd ogozdovanje 2,64 0,04 njive ^ gozd ogozdovanje 55,88 0,80 travniki ^ gozd ogozdovanje 95,27 1,37 pašniki ^ gozd ogozdovanje 114,52 1,64 voda ^ gozd ogozdovanje 264,14 3,79 ogozdovanje skupaj 533,99 7,67 sadovnjaki ^ ekstenzivni travniki ozelenjevanje 1,19 0,02 travniki ^ ekstenzivni travniki ozelenjevanje 11,92 0,17 sadovnjaki ^ intenzivni travniki ozelenjevanje 13,41 0,19 njive ^ ekstenzivni travniki ozelenjevanje 30,32 0,44 njive ^ intenzivni travniki ozelenjevanje 311,77 4,48 ozelenjevanje skupaj 368,61 5,29 voda ^ urbana raba urbanizacija 113,37 1,63 gozd ^ urbana raba urbanizacija 118,41 1,70 sadovnjaki ^ urbana raba urbanizacija 144,16 2,07 pašniki ^ urbana raba urbanizacija 382,86 5,50 travniki ^ urbana raba urbanizacija 390,97 5,61 33 Drago Kladnik, Franci Petek Kmetijstvo in spreminjanje rabe tal na Ljubljanskem polju vrsta spremembe tip spremembe površina (ha) delež (%) njive ^ urbana raba urbanizacija 2067,88 29,68 ni podatka ^ urbana raba urbanizacija 119,12 1,71 urbanizacija skupaj 3336,76 47,90 urbana raba ^ voda drugo 0,17 0,00 sadovnjaki ^ voda drugo 0,50 0,01 njive ^ voda drugo 2,47 0,04 njive ^ sadovnjaki drugo 4,54 0,07 travniki ^ voda drugo 7,35 0,11 ni podatka ^ voda drugo 8,05 0,12 gozd ^ voda drugo 17,08 0,25 pašniki ^ voda drugo 17,17 0,25 drugo skupaj 57,32 0,82 sadovnjaki - sadovnjaki brez sprememb 0,36 0,01 pašniki - ekstenzivni travniki brez sprememb 16,41 0,24 voda - voda brez sprememb 94,90 1,36 urbana raba - urbana raba brez sprememb 111,54 1,60 gozd - gozd brez sprememb 122,43 1,76 travniki - intenzivni travniki brez sprememb 374,33 5,37 njive - njive brez sprememb 702,03 10,08 brez sprememb skupaj 1421,99 20,41 ni podatka ^ sadovnjaki ni podatka 0,74 0,01 ni podatka ^ vrtički ni podatka 1,26 0,02 ni podatka ^ ekstenzivni travniki ni podatka 1,33 0,02 ni podatka ^ njive ni podatka 13,70 0,20 ni podatka ^ intenzivni travniki ni podatka 24,90 0,36 ni podatka ^ gozd ni podatka 29,62 0,43 ni podatka skupaj 71,54 1,03 vse skupaj 6966,16 100,00 urbanizacija intenzifikacija ozelenjevanje ogozdovanje druge spremembe brez sprememb rabe ni primerljivih podatkov 0 500 1000 1500 2000 2500 3000 3500 4000 hektarjev Slika 3: Temeljni tipi sprememb rabe tal na Ljubljanskem polju. Slika 4: Spremembe rabe tal na Ljubljanskem polju med letoma 1825 in 1999. P 34 Vira: Franciscejski kataster 1825 RS MKGP 2002 Kartografija: Franci Petek GIAM ZRC SAZU 2007 1 : 85.000 brez sprememb rabe intenzifikacija | ogozdovanje ozelenjevanje urbanizacija 2,500 3,750 5,000 druge spremembe ^ ni primerljivih podatkov Drago Kladnik, Franci Petek Kmetijstvo in spreminjanje rabe tal na Ljubljanskem polju 5 % pa na pozidane travnike in pašnike, dobra 2 % na pozidane sadovnjake ter po slaba 2 % na pozidane gozdove in vode. Danes sta na Ljubljanskem polju dve večji industrijski coni, prva v Mostah, med Šmartinsko cesto in štajersko železnico, druga pa v Dravljah, med gorenjsko in kamniško železnico (Rejec Brancelj 2005). Zlasti vzdolž reke Save je množica divjih odlagališč odpadkov. Za nedovoljeno odlaganje odpadkov so še posebno vabljivi robovi in ježe teras ter opuščene gramoznice. Polovica odlagališč odpadkov je v 2. VVP, kjer je odlaganje odpadkov izrecno prepovedano (Smrekar 2005; Smrekar s sodelavci 2006). Drugi najobsežnejši proces je s 17 % površine intenzifikacija, ki se pojavlja v kar 25 kombinacijah, med katerimi jih le šest zavzema več kot odstotek celotne površine: sprememba travnikov v njive (4,2 %), pašnikov vnjive (3,5%), pašnikov vintenzivne travnike (2,5%), gozdov vnjive (1,5%) ter nekdanjih poplavnih zemljišč v njive (1 %). Ta proces potrjuje ugotovitev, da so zdaj kmetijska zemljišča bliže rečni strugi kot nekoč. Posebno, novodobno zvrst intenzifikacije predstavlja spreminjanje njiv v vrtičke (1,2%), značilno za večja mesta z blokovno pozidavo. Najbolj prostrana območja vrtičkov so na območjih med Šentvidom in Stegnami, vzhodno od Stegen, južno od Kleč, ob črpališču južno od Savelj, tovarne Litostroj, industrijske cone Šiška, vzhodno od Vojkove ceste, okrog Žal, na levem bregu Save med črnuškim mostom in Štajersko cesto ter med Letališko cesto in železnico v Mostah (Kladnik, Rejec Brancelj, Smrekar 2005). Ogozdovanje obsega le slabih 8 % celotne površine Ljubljanskega polja, kar je v primerjavi s splošnim trendom sprememb rabe tal v Sloveniji malo. Večina današnjih gozdov je bila leta 1825 v kategoriji nerodoviten svet na območju starih savskih strug. Tovrstne spremembe zavzemajo 3,8 % površja, več kot odstotek pa odpade tudi na v gozd spremenjene nekdanje pašnike in travnike. Ozelenjevanje smo ugotovili na samo 5 % površine Ljubljanskega polja; daleč največji obseg je imelo spreminjanje njiv v travnike (4,5 %). 6 Sklep Območje Ljubljane lahko z vidika značilnosti kmetijstva in rabe tal razčlenimo na štiri značilne tipe, ki so iz mestnega jedra praviloma krožno usmerjeni navzven (Smrekar, Kladnik 2002): • Mestno središče, kjer je zaznati le še skromne preostanke kmetijske dejavnosti, bolj opazen pečat nekdanjih vaških naselbin okrog srednjeveškega jedra Ljubljane pa je prepoznaven v arhitekturni dediščini. Značilni primeri so Vodmat, Selo in Spodnja Šiška. • Mestno obrobje, ki zajema mestne in primestne predele, v katerih je sicer še mogoče zaznati kmetijsko pridelavo, a ta bolj ali manj le še životari. Delež gospodinjstev na kmečkih gospodarstvih je manjši kot 1 %. V to kategorijo spadajo izključno ravninski predeli (na primer Koseze, Dravlje, Štepanja vas) z najbolj kakovostnimi kmetijskimi zemljišči, ki so močno razdrobljena ter obremenjena z mestno in drugo infrastrukturo. So tudi pod močnim pritiskom urbanizacije. Ponekod so posamezni preostali kmetovalci s svojimi posestvi povsem utesnjeni sredi na gosto pozidanih mestnih predelov, ki kar prekipevajo od nekmetijskih dejavnosti (na primer Zgornja Šiška, Nove Jarše nasproti BTC-ja). • Močno urbanizirano obrobje obsega nekdaj samostojna vaška naselja na zelo kakovostnih ravninskih zemljiščih (na primer Brod, Šentvid, Savlje, Ježica, Stožice, Ježa pri Črnučah, Studenec). Zemljiška razdrobljenost je tudi tod precejšnja, izključno kmetijski zemljiški kompleksi pa so kljub legi v tretjem vodovarstvenem pasu vedno manj obsežni, saj jih »goltajo« novi in novi kompleksi pozidanih zemljišč, tako da so preostale kmetije že izrazito utesnjene, njihova dejavnost pa je zaradi prepletanj interesov z nekmetijskimi dejavnostmi in bivalno funkcijo priseljencev ogrožena. • Mešano in prevladujoče kmetijsko območje obsega nekdaj samostojna vaška naselja na najbolj kakovostnih kmetijskih zemljiščih z za kmetijstvo odličnimi naravnimi razmerami. Zemljiška razdrobljenost je sicer precejšnja, so pa zato zemljiški kompleksi obsežni in zaradi strožjih varstvenih ukrepov vsaj v ožjem, drugem vodovarstvenem pasu vodnih črpališč manj podvrženi pozidavi. Naselbinske eno- 36 Geografski vestnik 79-2, 2007, 25-40 Razprave te, formalno vključene v Ljubljano, so v znatni meri ohranile kmečki videz, čeprav jih sodobni urba-nizacijski pritiski nezadržno preobražajo. Gostota kmetij je še vedno velika, čeprav so znotraj vaških območij tudi številne propadle kmetije, katerih nasledniki so se preusmerili predvsem v storitvene dejavnosti. Značilni primeri so Medno, Stanežiče, Kleče, Tomačevo, Jarše, Obrije, Šmartno ob Savi, Hrastje in Sneberje. 7 Viri in literatura Bec, D. 2005: Spreminjanje struge reke Save na Ljubljanskem polju. Diplomsko delo, Oddelek za geografijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Ljubljana. Bračič Železnik, B., Jamnik, B. 2005: Javna oskrba s pitno vodo. Podtalnica Ljubljanskega polja, Geografija Slovenije 10. Ljubljana. Bračič Železnik, B., Pintar, M., Urbanc, J. 2005: Naravne razmere vodonosnika. Podtalnica Ljubljanskega polja, Geografija Slovenije 10. Ljubljana. Brečko Grubar, V. 1999: Pokrajinska ranljivost najpomembnejšega vodnega vira Ljubljane. Geografski zbornik 39. Ljubljana. Brečko Grubar, V., Kušar, S., Plut, D. 2000: Regionalna vloga in pokrajinska obremenjenost talne vode Ljubljanskega polja. Ljubljana - Geografija mesta. Ljubljana. Cunder, T. 2000: Sedanje stanje in razvojne možnosti kmetijstva. Ljubljana - Geografija mesta. Ljubljana. Drobne, F., Mencej, Z., Brilly, M. 1997: Izdelava preveritve in dopolnitve strokovnih osnov za določitev varstvenih pasov sedanjih in perspektivnih vodnih virov za območje mesta Ljubljane in okolice. Elaborat. Ljubljana. Franciscejski kataster 1825. Arhiv Republike Slovenije. Medmrežje: http://sigov3.sigov.si/cgi-bin/htqlcgi/ arhiv/enos_isk_kat.htm (5.5.2004). Frantar, P. Kladnik, D., Petek, F. Rejec Brancelj, I. 2005: Raba tal. Podtalnica Ljubljanskega polja, Geografija Slovenije 10. Ljubljana. Galluser, W. A., Schenker, A. 1992: Die Augen am Oberrhein - Les zones alluviales du Rhin superior. Basel, Boston, Berlin. Gams, I. 1992: Ljubljansko polje. Enciklopedija Slovenije 6. Ljubljana. Identifikacijski podatki o evropsko primerljivih kmetijah na območju Mestne občine Ljubljana. Statistični urad Republike Slovenije. Ljubljana, 2002. Kladnik, D. 2003: Pomen in perspektive kmetijstva znotraj ljubljanskega avtocestnega obroča. Geografski vestnik 75. Ljubljana. Kladnik, D., Rejec Brancelj, I., Smrekar, A. 2005: Kmetijsko obremenjevanje. Podtalnica Ljubljanskega polja, Geografija Slovenije 10. Ljubljana. Kladnik, D., Smrekar, A. 2003: Voda ima prednost. Gnojne jame grozijo podtalnici Ljubljanskega polja. Delo (7. april 2003). Ljubljana. Medved, J. 1970: Spremembe v izrabi zemljišča in preslajanje kmečkega prebivalstva v Sloveniji v zadnjih dveh desetletjih. Geografski vestnik 42. Ljubljana. Mikulič, Z. 1997: Falling groundwater levels of Ljubljana aquifer. Groundwater in the Urban Environment - Processes and Management. Rotterdam. Pak, M. 1998: Savska ravan. Slovenija - pokrajine in ljudje. Ljubljana. Pak, M. 2000: Funkcijska zgradba. Ljubljana - Geografija mesta. Ljubljana. Petek, F. 2002: Metodologija vrednotenja sprememb rabe tal v Sloveniji med letoma 1896 in 1999. Geografski zbornik 42. Ljubljana. Petek, F. 2005: Spremembe rabe tal v slovenskem alpskem svetu. Geografija Slovenije 11. Ljubljana. Popis kmetijskih gospodarstev v letu 2000. Statistični urad Republike Slovenije. Ljubljana, 2000. 37 Drago Kladnik, Franci Petek Kmetijstvo in spreminjanje rabe tal na Ljubljanskem polju Prostorski plan Mestne občine Ljubljana. Prostorska zasnova. Ljubljana, 2002. Rebernik, D. 2000: Morfološka zgradba. Ljubljana - Geografija mesta. Ljubljana. Rejec Brancelj, I. 2001: Kmetijsko obremenjevanje okolja v Sloveniji. Ljubljana. Rejec Brancelj, I. 2005: Vplivi industrije in obrti. Podtalnica ljubljanskega polja, Geografija Slovenije 10. Ljubljana. RS MKGP 2002. Karta dejanske rabe tal 1999, Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. Ljubljana. Seznam kmetovalcev na območju Mestne občine Ljubljana aprila 2002. Statistični urad Republike Slovenije. Ljubljana, 2002. Simoneti, M., Bevk, J., Pintar, M., Zupan, M., Gajšek, P., Golobič, M., Pleško, R., Bevk, M. 1997: Usmeritve in pogoji za nadaljnji razvoj vrtičkarstva v Ljubljani. Elaborat. Ljubljana. Smrekar A., Kladnik, D. 2002: Kmetijstvo na vodovarstvenih območjih s poudarkom na popisu gnojišč in gnojnih jam. Elaborat. Ljubljana. Smrekar, A. 2005: Mestna raba tal. Podtalnica Ljubljanskega polja, Geografija Slovenije 10. Ljubljana. Smrekar, A., Breg, M., Slavec, P., Bračič - Železnik, B., Jamnik, B., Grilc, V., Husic, M. 2006: Odlagališča odpadkov na vodovarstvenem območju, pomembnem za oskrbo Mestne občine Ljubljana s pitno vodo. Elaborat. Ljubljana. Spes, M., Lampič, B., Smrekar A. 1995: The cultural and economic conditions of decision - making for sustainable city, case study: Ljubljana. Moravian Geographical Reports 3-1/2. Brno. Uredba o vodovarstvenem območju za vodno telo vodonosnika Ljubljanskega polja. Uradni list Republike Slovenije 120/2004. Ljubljana. Usmerjanje kmetijstva na vodovarstvenih območjih Mestne občine Ljubljana. Elaborat. Ljubljana 2001. 8 Summary: Agriculture and changing land use on Ljubljansko polje (translated by Wayne J. D. Tuttle) As a rapidly developing Central European city, Ljubljana expanded substantially during the period of industrialization. Former villages on the edge of the medieval city gradually became islands within more modern city districts, and on its present margins the city is swallowing previously independent village settlements whose populations are at least partly engaged in farming and are a relatively important factor in supplying the city population. All this is reflected by changes in land use in the recent past and present on Ljubljansko polje where the northern part of Slovenia's capital city is located. Ljubljansko polje is a twenty-kilometer long and six-kilometer wide plain in the eastern part of the Ljubljana Basin. The Sava River divides it into two parts. Farming settlements developed on the slopes above the Sava's flood plain between Medno and Zalog on the right side of the Sava and between Tacen and Dol on its left side, and another string of villages developed along the foot of the hills between Medno and Sostro where streams had covered the gravel sediment plains with loam. The central sixty square kilometers of the vast Ljubljansko polje that are almost without surface streams long remained sparsely settled or generally unsettled. Some villages gradually became districts or suburbs of Ljubljana since condition for building on Ljubljansko polje were more favourable than on the adjacent loamy marshland of Ljubljansko barje to the south. Ljubljansko polje is also the most trafficked area in the Ljubljana Basin and one of the most important traffic areas in Slovenia in general. The first regulations of the Sava River were carried out in the mid 19th century and became more extensive toward the end of the century. Before this, the river had a wide and constantly changing riverbed with large meanders and oxbows. The gravel aquifer held a rich stock of groundwater and became the primary source of drinking water for the citizens of Ljubljana. The narrow water protections zones for the pumping stations on Ljubljansko polje were first established in 1955. These were decisive for the 38 Geografski vestnik 79-2, 2007, 25-40 Razprave protection of the water source since they limited the spread of the city in the area of the pumping stations and consequently allowed the preservation of agricultural land. We determined past and present land use using two resources: • for 1825, the Franciscan Cadastre map, • for 1999, the map of actual land use created using aerial photography and orthophotography. In analyzing changing land use, we selected four basic processes of change: • intensification, if land use changed from less to more intensive, for example, from grassland or forest to cultivated fields or orchards, from cultivated fields to garden allotments, etc.; • grassing over, if land use changed to grasslands, for example, cultivated fields became meadows or pastures or forests became meadows; • afforestation, if land use changed to forest; • urbanization, if land use changed to built-up or urbanized land with the spread of settlements, traffic routes, dumps, recreational areas, and the like. In the past, agriculture and its cultivation methods created the cultural landscape that surrounds the urban area and together with it comprises a united whole where their different roles interweave and complement each other. Farming is an ever more complex activity, and agricultural land is an important element of plans for recreation, a functioning green system, the esthetic quality of the landscape, the structure of building, and the city's identity. According to the census of farms in 2000, there were 286 farms of comparable European standards in the area of the water protection zones, of which 103 were in the secondary protection zone and 183 in the tertiary protection zone. The average farm had 11.05 hectares of farm land. The majority of farmers in the water protection zones of Ljubljansko polje are engaged in traditional barn livestock raising, characteristically dominated by beef and dairy operations with a considerably smaller role played by the raising of pigs and horses. Milk and meat strongly dominate market produce, followed by potatoes, cabbage, beans, and lettuce. Urbanization pressures are constantly weakening the foundation for the existence of farming, which is reflected in the loss of land to the needs of building construction, roadways, and other infrastructure. Since the beginning of the 1990's, Ljubljana has occupied some 840 hectares for its road network alone. In the last two decades, just forty of the surveyed farms inside Ljubljana's expressway ring road have together lost a good fifty-eight hectares of farm land. Of this, 61.9% was used for building construction, 35.2% for roads (more than 90% of this for building the expressway ring road), and the remaining 2.9% for other infrastructure projects. Analysis of the Franciscan Cadastre revealed that in 1825 almost half (46.8%) of Ljubljansko polje was covered by cultivated fields, 17.0% by meadows, and 14.0% by pastures, while built-up land totaled 1.7%. In 1999, the situation was substantially different. The area of cultivated fields had shrunk to a total of 20.6%, meadows to 14.7%, and pastures to 1.2%. Also greatly reduced was the proportion of orchards, while the proportion of forest even increased somewhat (from 6.2% to 9.8%). Thus the proportion of urban land use - this diverse category includes built-up land, roadways, gravel pits, and water pumping stations - increased greatly and in 1999 covered almost half (49.5%) of the entire Ljubljansko polje area. The regulation of the Sava River allowed the area of cultivated fields and meadows to approach the river. This is confirmed by the fact that in 1825 the average distance of cultivated fields from the flood area or riverbed was 1,144 meters while in 1999 it was only 902 meters. In the intervening period, the average altitude of cultivated parcels also dropped from 296 to 288 meters above sea level. Among the processes changing land use, the powerful dominance of urbanization is obvious, accounting for 50% of all land use changes between 1825 and 1999. At 17%, agricultural intensification is the second most extensive process. A special modern type of intensification is the changing of cultivated fields to garden allotments, a characteristic of larger Central European cities with apartment block districts. Afforestation occurs on just under 8% of the entire area of Ljubljansko polje, which is small 39 Drago Kladnik, Franci Petek Kmetijstvo in spreminjanje rabe tal na Ljubljanskem polju compared to the general trend of changing land use in Slovenia. We found grassing over on only 5% of Ljubljansko polje, of which the greater amount by far involved the change of cultivated fields into meadows. From the viewpoint of the features of agriculture and land use, we can divide the area of Ljubljana into several characteristic types as a rule from the city core to concentric circles outward: city center, city margins, strongly urbanized margins, mixed urban and agricultural, and predominantly agricultural areas. 40 Geografski vestnik 79-2, 2007, 25-40 Razprave RAZPRAVE SKUPNA ZEMLJIŠČA V SLOVENIJI AVTORJA dr. Franci Petek Geografski institut Antona Melika ZRC SAZU, Gosposka ulica 13, SI- 1000 Ljubljana, Slovenija franci.petek@zrc-sazu.si dr. Mimi Urbanc Geografski institut Antona Melika ZRC SAZU, Gosposka ulica 13, SI- 1000 Ljubljana, Slovenija mimi@zrc-sazu.si UDK: 631.111(23.01):911.3(497.4Velikaplanina) COBISS: 1.01 IZVLEČEK Skupna zemljišča v Sloveniji Članek prikazuje skupna zemljišča kot zgodovinski in družbeni pojav, predvsem pa kot pomemben del kmetijske pokrajine. Uvodnemu delu, kjer predstavljamo terminologijo in zgodovinski razvoj, sledi osrednji del s podatki o stanju po osamosvojitvi Slovenije in sprejetih denacionalizacijskih zakonih. Osredotočili smo se na tri vidike skupnih zemljišč: na agrarne skupnosti, vrnjena skupna zemljišča in aktivna kmetijska skupna zemljišča, ki jih predstavljamo na ravni naravnogeografskih enot. S tem smo dobili vpogled v prostorske značilnosti v povezavi z naravnimi razmerami. Kot konkreten primer aktivnih kmetijskih skupnih zemljišč prikazujemo primer planine Velika planina, ki razkriva odnos pašnih upravičencev do planine in njihova pričakovanja glede prihodnjega razvoja. KLJUČNE BESEDE Slovenija, denacionalizacija, skupna zemljišča, raba tal, planinski pašniki, Velika planina ABSTRACT Common land in Slovenia This article examines communally-owned land as a historical and social phenomenon, and especially as a significant part of the rural landscape. The introduction, which presents terminology and historical development, is followed by the main part of the article, with information on the situation following Slovenia's independence and the adoption of denationalization laws. It focuses on three aspects of common land: farming associations, denationalized common land, and agriculturally active common land. These are presented at the level of physical geographical units, providing insight into spatial characteristics connected with natural conditions. A concrete example of agriculturally active common land is the alpine pasture Velika Planina, which shows the relationship between grazing-rights holders to the pasture and their expectations regarding future development. KEYWORDS Slovenia, denationalization, common land, alpine pastures, pasture Velika planina Uredništvo je prispevek prejelo 9. julija 2007. 41 Franci Petek, Mimi Urbanc Skupna zemljišča v Sloveniji 1 Uvod Skupna ali srenjska zemljišča so predvsem pašniki in gozdovi, pa tudi vode, poti in ostale površine s skupinskim lastništvom, kar pomeni, da jih imajo pravico uporabljati vsi člani skupnosti. Na ozemlju današnje Slovenije so večino skupnih zemljišč razdelili med kmete do konca 19. stoletja. Preostala so po 2. svetovni vojni postala del tako imenovanega splošnega ljudskega premoženja, po osamosvojitvi Slovenije pa so jih začeli vračati obnovljenim agrarnim, pašnim in vaškim skupnostim (Kladnik 1999, 268). Celovita obravnava skupnih zemljišč je v slovenski znanosti novost, saj so slabo raziskana: ne poznamo njihovega natančnega obsega in razporeditve, še manj različnih naravnih in družbenih zakonitosti, ki vplivajo nanje. Nekoliko bolje je osvetljen le njihov razvoj. V spletnem iskalniku COBISS vpis gesla »skupna zemljišča« prinese 7 zadetkov, od katerih se z njimi dejansko ukvarjata le dve slovenski deli, pa še to predvsem s pravnega vidika. Tudi v tujini so študije o skupnih zemljiščih redke: iskalnik znanstvenih revij SCIRUS se na geslo common land odzove le s 8165 zadetki, na geslo land use, na primer, pa s skoraj 700.000. Vendar zahodnoevropske raziskave na različnih prostorskih ravneh kažejo, da imajo ohranjena skupna zemljišča vse večji pomen in vse trdnejšo zaščito v javnosti (Fausold, Lilieholm 1996; medmrežje 1). Skupna zemljišča so imela v preteklosti velik gospodarski pomen, povezan s preživetjem ne le posameznih družin, ampak celotnih vasi. V sodobnem času se gospodarski pomen umika na račun ekološkega, okoljevarstvenega, kulturnega in še kakšnega. V ospredje prihajajo ohranjanje in vzdrževanje ekološkega ravnovesja, biotske raznovrstnosti, odprte kmetijske pokrajine ter kulturne pokrajine in podeželja nasploh. Pomembna značilnost skupnih zemljišč, ki so tudi poseben tip kulturne pokrajine, je njihovo neprestano spreminjanje, saj so izraz dinamičnega sovplivanja naravnih in družbenih sestavin. Ce vemo, da prevladujejo gozdovi in pašniki, je jasno, da je najočitnejši in tudi najbolj zaskrbljujoč proces zaraščanje, ki je ponekod doseglo zaskrbljujoče razsežnosti. V bližini vitalnih naselij so ta zemljišča ogrožena zaradi povpraševanja po zazidljivih površinah. Clanek je povzetek projekta, ki je poleg vsebinskih novosti prinesel svež pristop povezovanja in dopolnjevanja metodologij preučevanja s področja naravoslovja, družboslovja in humanistike. Temeljil je na predpostavkah: • da so skupna zemljišča v danih zgodovinskih okoliščinah v različni meri odvisna od naravnih in družbenih razmer in da na njih vplivajo različne naravne in družbene zakonitosti; • da sta časovni in prostorski razvoj skupnih zemljišč oblikovala več tipov skupnih zemljišč; • da je prihodnji razvoj skupnih zemljišč poleg naravnih in družbenih razmer pomembno odvisen tudi od vrednotenj oziroma mnenj različnih javnosti; • da se pri vrednotenju skupnih zemljišč zmanjšuje njihov gospodarski pomen in veča njihova vloga v smislu varovanja kulturne pokrajine in ohranjanja podeželja. 2 Opredelitev izrazov skupna zemljišča in agrarna skupnost Skupni svet naselij ali skupna zemljišča so skupna lastnina soseske, ki jo opredeljuje skupna uporaba skupnega sveta (Vilfan 1996,237). Gre za po obliki in vsebini določeno posestno obliko, ki s svojimi koreninami sega še v dobo plemenske ureditve in se je prek fevdalizma ohranila do modernega kapitalizma, nekje celo do današnjega dne. Poleg občeslovenskega izraza gmajna, ki izhaja iz nemške besede gemeinsam 'skupno', obstaja še nekaj regionalnih različic. Istrski izraz komunela izvira iz latinskega pridevnika communis 'skupen, javen', kraški izraz jus pa iz latinskega ius in pomeni 'pravica, pravo' (Vilfan 1996, 253, 254). Skupni svet je nastal obenem z nastankom vasi in s trajno razdelitvijo zemlje. Nekaj zemlje je ostalo nerazdeljene; to so bili planinski ali vaški pašniki za potrebe paše blizu vasi in gozdovi za skupno 42 Geografski vestnik 79-2, 2007, 25-40 Razprave uporabo ter tudi neobdelan svet. Lastniki fevdalci so zlasti pašne pravice na skupnem svetu prepuščali vaškim in drugim avtonomijam (Vilfan 1996, 240). Na rabo skupnega sveta in gospodarjenje z njim so vplivali tudi krajevni običaji in zato je bil mnogokrat predmet številnih sporov zaradi obsega drvar-jenja, ograjevanja ter upravičenosti do rabe ob delitvi kmetij in pojavu kajžarjev ter pri razvoju fužinarstva zaradi pritegnitve k fužinam (Vilfan 1996). Skupnost, ki je gmajno uporabljala, se je imenovala soseska in se je omejevala na določeno naselje ali del njega (Orožen 1957, 153). Poleg skupnega gospodarjenja na gmajnah (Žontar 2005, 271) je skupno urejala še pašne pravice in skrbela za vzdrževanje potov in napajališč ter za podobna javna vprašanja. Sestanek vseh gospodarjev soseske se je imenoval srenja in ta izraz nastopa kot sinonim za sosesko (Ravnik 1998, 158). Moderni izraz za gmajno bi bil vaški pašnik, za sosesko pa agrarna skupnost. Skupni svet je od svojega nastanka dalje doživljal številne spremembe: gozd se je razdelil med kmete, na ostalem zemljišču so ali nastale nove kmetije ali so se obstoječe povečale. Tako se je od konca fevdalne dobe pomen izraza gmajna zožil zgolj na pašnike in pašništvo je kot najstarejša oblika živinoreje ustvarilo in ohranjalo razmerje med zasebno in skupno lastnino. Čeprav je večina skupnih zemljišč prej ali slej prešla v zasebne roke, so se nekatera ohranila vse do 20. stoletja, in sicer v dveh oblikah lastništva: • lastninska pravica je bila v zemljiški knjigi vpisana na agrarno skupnost in njene člane z navedbo lastninskih deležev članov po imenih, hišnih številkah in podobno, kot solastnina članov agrarne skupnosti; • lastninska pravica je bila v zemljiški knjigi vpisana na agrarno skupnost brez navedbe lastninskih deležev članov kot skupna lastnina članov agrarne skupnosti, podrobneje pa je urejena v pravilih agrarne skupnosti (Uradni list 1994). Soseske so se ob preoblikovanju gmajn v solastnino večinoma preoblikovale v solastninske skupnosti in od 19. stoletja dalje v agrarne skupnosti, ki sta jih odpravila Zakon o agrarnih skupnostih iz leta 1947 (Uradni list 1947) in Zakon o razpolaganju s premoženjem bivših agrarnih skupnosti iz leta 1965 (Uradni list 1965). Zakonodaja o vračanju zaplenjene lastnine, sprejeta po osamosvojitvi Slovenije, omogoča ponovno vzpostavitev in organiziranje agrarnih skupnosti ter vračanje premoženja in pravic, ki so bile agrarnim skupnostim odvzete po zgoraj omenjenih zakonih iz let 1947 in 1965. S tem so dane možnosti, da se ta stoletja stara oblika lastništva in gospodarjenja z zemljo kot kulturna dediščina ohrani tudi v prihodnje. 3 Razporeditev agrarnih skupnosti v Sloveniji in obseg vrnjenih zemljišč Dodič (2007) na podlagi Poročevalca državnega zbora iz leta 1993 ocenjuje, da je bilo pred Zakonom o agrarnih skupnostih iz leta 1947 (Uradni list 1947) v Sloveniji približno 1000 agrarnih skupnosti. Po nekaterih ocenah, ki temeljijo na ustnem izročilu, jih je bilo celo 1500 ali 2000. Sami smo ugotavljali aktualno število agrarnih skupnosti na podlagi Registra agrarnih skupnosti (2007), in sicer na vsaki upravni enoti posebej. Po zbranih podatkih je v Sloveniji 665 registriranih agrarnih skupnosti; Dodič (2007) jih navaja 660. Kar 70 % vseh je bilo registriranih med letoma 1995 in 1997; leta 1994 le 14, po letu 1997 pa še 121 (Dodič 2007). V slabih petdesetih letih se je število agrarnih skupnosti zmanjšalo vsaj za tretjino. To pomeni, da je marsikje nekdanja skupna lastnina ostala v državni ali občinski lasti, saj agrarne skupnosti, ki se niso ponovno registrirale, niso mogle zahtevati svojega nekdanjega premoženja. V13 upravnih enotah agrarnih skupnosti ni bilo že pred letom 1948. Po letu 1993 se agrarne skupnosti niso registrirale v 17 upravnih enotah, in sicer: v Celju (prej 3), Domžalah, Dravogradu (1), Hrastniku (2), Izoli, Laškem, Litiji, Pesnici, Piranu, Ravnah na Koroškem, Rušah, Šentjurju pri Celju (1), Slovenj Gradcu, Slovenski Bistrici (1), Trbovljah in Zagorju ob Savi. Upravne enote brez agrarnih skupnosti so bile in so še prostorsko zgoščene v izrazitih jedrih, vezanih na Posavsko hribovje, Pohorje in Koroško, ter v dveh izoliranih območjih na severu Slovenskih goric (Pesnica) in ob slovenski morski obali (Piran, Izola). 43 Franci Petek, Mimi Urbanc Skupna zemljišča v Sloveniji Preglednica 1: Število registriranih agrarnih skupnosti v Sloveniji pred letom 1948 in po letu 1993. upravne enote število pred število po število po razlika med letom 1948 letu 1993 (Dodič 2007) letu 1993 (Register 2007) letoma 1948 in 1993 Ajdovščina 12 6 6 -6 Brežice 45 11 11 -34 Celje 3 0 0 -3 Cerknica 18 31 27 13 Črnomelj 6 29 29 23 Domžale 0 0 0 0 Dravograd 1 0 0 -1 Gornja Radgona 4 2 2 -2 Grosuplje 6 19 19 13 Hrastnik 2 0 0 -2 Idrija 17 1 3 -16 Ilirska Bistrica 44 17 18 -27 Izola ? 0 0 ? Jesenice 14 23 27 9 Kamnik 8 9 9 1 Kočevje 27 50 51 23 Koper 14 13 15 -1 Kranj 23 16 16 -7 Krško 8 12 12 4 Laško 0 0 0 0 Lenart 3 2 2 -1 Lendava 22 27 28 5 Litija 0 0 0 0 Ljubljana 6 5 5 -1 Ljutomer 4 11 13 7 Logatec ? 1 1 ? Maribor ? 5 5 ? Metlika 12 16 15 4 Mozirje 68 29 29 -39 Murska Sobota 1 4 4 3 Nova Gorica ? 7 7 ? Novo Mesto 70 31 31 -39 Ormož 5 7 7 2 Pesnica 0 0 0 0 Piran 0 0 0 0 Postojna 34 33 32 -1 Ptuj 114 21 21 -93 Radlje ob Dravi 0 1 1 1 Radovljica 28 35 36 7 Ravne na Koroškem 0 0 0 0 Ribnica 19 6 6 -13 Ruše 0 0 0 0 Šentjur pri Celju 1 0 0 -1 Sevnica 2 1 1 -1 44 Geografski vestnik 79-2, 2007, 25-40 Razprave upravne enote število pred število po število po razlika med letom 1948 letu 1993 (Dodič 2007) letu 1993 (Register 2007) letoma 1948 in 1993 Sežana 100 63 63 -37 Skofja Loka 4 17 18 13 Slovenj Gradec 0 0 0 0 Slovenska Bistrica 1 0 0 -1 Slovenske Konjice 5 1 1 -4 Smarje pri Jelšah 10 1 1 -9 Tolmin 23 60 57 37 Trbovlje 0 0 0 0 Trebnje 96 11 11 -85 Tržič 16 14 14 -2 Velenje 0 1 1 1 Vrhnika 5 2 1 -3 Zagorje ob Savi 0 0 0 0 Žalec 49 9 9 -40 Skupaj 1000 (ocena) 660 665 -340 Se boljši vpogled v prostorsko razporeditev ponovno vzpostavljenih agrarnih skupnosti da pregled po slovenskih pokrajinah, pri čemer smo se oprli na pokrajine in tipe pokrajine v Nacionalnem atlasu Slovenije (Perko 2001, 80 in 81). Izdelali smo zemljevid agrarnih skupnosti, ki so se med letoma 1993 in 2007 ponovno registrirale, in sicer tako, da smo prikazali njihove sedeže s centroidi naselij. Glede na pokrajine se jasno vidi njihova pojavnost. Glede na tip pokrajine so na prvem mestu dinarska podo-lja in ravniki, kjer jih je skupaj 113, sledijo alpska gorovja s 111, dinarske planote s 107, panonske ravnine z 88, sredozemske planote s 57, alpske ravnine z 48, sredozemska gričevja s 40, alpska hribovja z 31 in panonska gričevja le z 22 registriranimi agrarnimi skupnostmi. Med vsemi pokrajinami jih je največ, 61, v Julijskih Alpah, nobene pa v Goriških brdih, nekaterih panonskih gričevjih ter v Velenjskem in Konjiškem hribovju. V alpskih hribovjih je gostota registriranih agrarnih skupnosti najmanjša, saj je regija po površini največja, število registriranih agrarnih skupnosti pa je absolutno manjše le še v panonskih gričevjih. Največja gostota registriranih agrarnih skupnosti na kvadratni kilometer je na sredozemskih planotah. Preglednica 2: [tevilo registriranih agrarnih skupnosti (Register agrarnih skupnosti Slovenije 2007) ter njihova gostota na km2 po tipih pokrajine. število površina (km2) gostota (število na km2) alpska gorovja 111 3.062 0,0363 alpska hribovja 31 4.660 0,0067 alpske ravnine 48 819 0,0586 dinarska podolja in ravniki 113 1.897 0,0596 dinarske planote 107 3.809 0,0281 panonska gričevja 22 2.994 0,0073 panonske ravnine 88 1.297 0,0679 sredozemska gričevja 40 1.061 0,0377 sredozemske planote 57 673 0,0847 Slovenija 617 20.273 0,0304 45 Franci Petek, Mimi Urbanc Skupna zemljišča v Sloveniji Zakonski podlagi za vračanje premoženja registriranim agrarnim skupnostim sta bili vsaj dve: • Zakon o denacionalizaciji (Uradni list 1991) in • Zakonu o ponovni vzpostavitvi agrarnih skupnosti ter vrnitvi njihovega premoženja in pravic (Uradni list 1994). Po prvem zakonu se je premoženje vračalo posameznim upravičencem oziroma njihovim dedičem, po drugem pa agrarnim skupnostim, deleži pa so bili pozneje določeni po pravilih posamezne agrarne skupnosti. Po pogovorih z referenti na upravnih enotah in predstavniki nekaterih pašnih skupnosti je bil slednji način vračanja preprostejši in hitrejši ter za imetnike pašnih pravic, ki se s kmetijstvom še ukvarjajo, pravičnejši. Po prvem zakonu je nujno speljati vse dedne postopke, za prihodnost skupnih zemljišč pa je pomembno zlasti to, da pašne pravice lahko preidejo v nekmečke roke. V vsakem primeru je ugotavljanje prvotnega stanja zapleteno delo in zato tudi vračanje v današnje stanje. O tem smo se prepričali tudi pri pregledovanju odločb, dopolnil k njim in sklepov o načinu vrnitve premoženja agarnim skupnostim. Tudi podatke o površinah in rabi vrnjenih zemljišč smo dobili s pregledovanjem odločb o vrnjenih zemljiščih (Arhivi upravnih enot Republike Slovenije 2007), kar je bilo zamudno delo. Na nekaterih upravnih enotah smo podatke o površinah vrnjenih zemljišč dobili že delno ali popolnoma urejene z navedenimi površinami za posamezno rabo. Na nekaterih smo zaradi velikega števila podatkov dobili le informacije o temeljnih zemljiških kategorijah (gozd, kmetijska zemljišča, stavbna zemljišča). Za večino agrarnih skupnosti po upravnih enotah smo podatke o vrnjenih zemljiščih sami seštevali iz odločb in sklepov o vrnjenih zemljiščih. Ugotovili smo, da je bilo zemljišče vrnjeno 71 % vseh registriranih agrarnih skupnosti v naši podatkovni zbirki. Pri 70 ali 11 % vseh upoštevanih agrarnih skupnosti je vračilo v postopku zaradi reševanja na ravni upravnih enot ali zaradi predaje primera sodišču oziroma drugi upravni enoti. Nekatera med njimi so zemljišča že dobila. V 9 % je bilo vračilo v celoti zavrnjeno ali primer zavržen. 5 % agrarnih skupnosti ni vložilo zahtevka za vrnitev. Lahko so imele zemljišče v lasti ali uporabi že tudi pred Zakonom o ponovni vzpostavitvi agrarnih skupnosti (primeri na Tolminskem). Za 26 ali 4 % agrarnih skupnosti pa ni bilo moč ugotoviti, kako je z vračanjem premoženja, zato smo status opredeli z »ni podatka«. Preglednica 3: Pregled statusa vrnjenih zemljišč upoštevanih registriranih agrarnih skupnosti v Sloveniji. status število delež (%) rešeno 436 71 ni podatka 26 4 ni zahtevka 32 5 v postopku 70 11 zavrnjeno/zavrženo 53 9 skupaj 617 100 Agrarne skupnosti se po slovenskih pokrajinah močno razlikujejo glede na površino vrnjenih zemljišč. Zemljevid njihovih centroidov, ki so prikazani glede na skupno površino vrnjenih zemljišč z različno velikimi krogi, v grobem prikazuje, da so na zahodu Slovenije po površini večje kot na vzhodu. Tudi pregled po slovenskih pokrajinah to potrjuje. Od 26 agrarnih skupnosti z manj kot enim hektarjem vrnjenih zemljišč jih je 18 na vzhodu Slovenije (Dravska, Murska in Krška ravan, Slovenke gorice, Bela Slika 1: Pregled centroidov sedežev registriranih agrarnih skupnosti leta 2007 ter razredi skupne površine vseh vrnjenih zemljišč (Register agrarnih skupnosti Slovenije 2007; Arhivi upravnih enot Republike Slovenije 2007). P 46 Skupaj ha • ni podatka • ni zahtevka • v postopku • zavrnjeno/zavrženo • 0-30.000 ^ 30.000-100.000 100.000-200.000 200.000-500.000 500.000 in več Tip pokrajine alpska gorovja alpska hribovja alpske ravnine dinarska podolja in ravniki dinarske planote ^J panonska gričevja panonske ravnine ^J sredozemska gričevja sredozemske planote o O) O cre K 3 o 7= Franci Petek, Mimi Urbanc Skupna zemljišča v Sloveniji krajina, Dolenjsko podolje, Velikolaščanska pokrajina, Suha krajina in Dobrepolje, Gorjanci). Vseh deset agrarnih skupnosti z več kot 1000 hektarjev zemljišč pa je Julijskih Alpah in Zahodnih Karavankah oziroma ena na Savski ravni, vendar pa so njena zemljišča Kamniško-Savinjskih Alpah. Do leta 2007 je bilo agrarnim skupnostim vrnjenih 71.790 ha vseh zemljišč, to je približno 3,5 % celotne Slovenije. Vendar, kot smo že omenili, to niso vsa zemljišča v lasti agrarnih skupnosti. V alpskih gorovjih je delež skupnih zemljišč 10 % celotne površine, na sredozemskih planotah pa kar 13 %. Na alpskih ravninah jih je sicer 11 %, vendar dejansko ležijo v alpskih gorovjih. Alpska hribovja in panonska gričevja imajo skupnih zemljišč le za nekaj desetink % celotnega ozemlja. Preglednica 4: Površine vseh vrnjenih zemljišč agrarnih skupnosti do leta 2007po tipih pokrajine. skupno število agrarnih površina površina delež vseh število skupnosti vseh vrnjenih vrnjenih agrarnih z vrnjenimi vrnjenih zemljišč na zemljišč od skupnosti zemljišči zemljišč (ha) agrarno površine tipa skupnost (ha) pokrajine (%) alpska gorovja 111 80 31.493 394 10,3 alpska hribovja 31 18 1.107 62 0,2 alpske ravnine 48 41 9.340 228 11,4 dinarska podolja in ravniki 113 102 6.732 66 3,5 dinarske planote 107 78 6.071 78 1,6 panonska gričevja 22 16 754 47 0,3 panonske ravnine 88 71 2.168 31 1,7 sredozemska gričevja 40 36 5.317 148 5,0 sredozemske planote 57 45 8.808 196 13,1 Slovenija 617 487 71.790 147 3,5 Preglednica 5: Število registriranih agrarnih skupnosti (Register agrarnih skupnosti Slovenije 2007) in površina vrnjenih zemljišč glede na osnovno rabo tal (Arhivi upravnih enot Republike Slovenije 2007) po pokrajinah. pokrajina število površina površina površina delež vseh registriranih vseh vrnjenih vrnjenih vrnjenih agrarnih vrnjenih kmetijskih gozdnih zemljišč skupnosti zemljišč zemljišč zemljišč od površine do leta 2007 (ha) (ha) (ha) pokrajine (%) 61 25.259,0 15.996,5 9.218,2 16,4 35 1.799,9 882,4 903,7 2,0 1 77,1 0,0 77,1 0,3 14 4.357,1 2.272,5 2.084,5 13,2 21 1.055,7 475,3 580,0 1,1 2 3,4 0,6 2,8 0,0 7 34,9 20,7 14,1 0,0 1 13,5 8,9 4,6 0,0 46 Julijske Alpe Kamniško-Savinjske Alpe Vzhodne Karavanke Zahodne Karavanke Cerkljansko, Škofjeloško, Polhograjsko in Rovtarsko hribovje Ložniško in Hudinjsko gričevje Posavsko hribovje Strojna, Kozjak in Pohorje Geografski vestnik 79-2, 2007, 97-117 Razprave pokrajina število površina površina površina delež vseh registriranih vseh vrnjenih vrnjenih vrnjenih agrarnih vrnjenih kmetijskih gozdnih zemljišč skupnosti zemljišč zemljišč zemljišč od površine do leta 2007 (ha) (ha) (ha) pokrajine (%) Velenjsko in Konjiško hribovje 0 0,0 0,0 0,0 0,0 Savinjska ravan 6 5,6 3,9 1,7 0,0 Savska ravan 42 9.334,4 5.290,4 4.042,2 13,8 Bela krajina 38 505,5 467,0 37,5 1,3 Dolenjsko podolje 11 19,3 13,5 5,8 0,1 Ljubljansko barje 1 9,3 8,2 1,1 0,1 Notranjsko podolje 22 1.925,5 725,7 1.199,2 7,1 Novomeška pokrajina 8 141,6 26,3 115,3 0,5 Pivško podolje in Vremščica 27 3.976,3 1.942,2 2.034,1 13,4 Ribniško-Kočevsko podolje 4 153,6 12,3 141,4 1,4 Velikolaščanska pokrajina 2 0,9 0,9 0,0 0,0 Bloke 3 10,5 9,7 0,8 0,1 Gorjanci 7 198,2 35,8 162,3 0,9 Idrijsko hribovje 1 0,0 0,0 0,0 0,0 Javorniki in Snežnik 1 337,7 337,7 0,0 0,7 Kambreško in Banjšice 5 1.071,2 231,4 839,6 3,9 Krimsko hribovje in Menešija 1 30,3 1,4 28,8 0,1 Mala gora, Kočevski rog in Poljanska gora 17 1.353,4 920,9 432,3 2,3 Raduljsko hribovje 2 16,8 0,0 16,8 0,1 Suha krajina in Dobrepolje 26 230,5 38,5 192,0 0,5 Trnovski gozd, Nanos in Hrušica 4 620,9 310,4 308,3 1,2 Velika gora, Stojna in Goteniška gora 40 2.200,9 1.514,2 686,6 4,0 Boč in Macelj 0 0,0 0,0 0,0 0,0 Dravinjske gorice 1 338,2 0,0 338,2 1,2 Goričko 3 86,1 16,8 69,3 0,2 Haloze 0 0,0 0,0 0,0 0,0 Krško, Senovsko in Bizeljsko gričevje 5 51,0 14,5 36,5 0,1 Lendavske gorice 3 219,2 75,2 144,0 12,7 Slovenske gorice 9 59,3 56,7 2,7 0,1 Srednje sotelsko gričevje 1 0,0 0,0 0,0 0,0 Voglajnsko in Zgornjesotelsko gričevje 0 0,0 0,0 0,0 0,0 Dravska ravan 29 1.098,1 802,6 295,2 2,6 Krška ravan 24 262,8 246,0 14,6 1,0 Murska ravan 35 807,4 322,3 485,1 1,3 Brkini in dolina Reke 24 2.032,5 1.080,1 950,7 6,0 Goriška brda 0 0,0 0,0 0,0 0,0 Koprska brda 10 1.567,7 1.295,1 271,4 4,8 Vipavska dolina 6 1.716,5 1.038,4 677,4 5,5 Kras 34 4.976,8 3.361,6 1.597,2 11,6 Podgorski Kras, Cičarija in Podgrajsko podolje 23 3.830,8 2.844,0 979,3 15,7 2486 Franci Petek, Mimi Urbanc Skupna zemljišča v Sloveniji Slika 2: Pregled razredov površine vrnjenih kmetijskih zemljišč po sedežih agrarnih skupnosti (Register agrarnih skupnosti Slovenije 2007; Arhivi upravnih enot Republike Slovenije 2007). P str. 51 Slika 3: Pregled razredov površine vrnjenih gozdnih zemljišč po sedežih agrarnih skupnosti (Register agrarnih skupnosti Slovenije 2007; Arhivi upravnih enot Republike Slovenije 2007). P str. 52 Slika 4: Pregled razredov površine vrnjenih njivskih zemljišč po sedežih agrarnih skupnosti (Register agrarnih skupnosti Slovenije 2007; Arhivi upravnih enot Republike Slovenije 2007). P str. 53 Med vrnjenimi zemljišči s 60 % prevladujejo kmetijska zemljišča, preostala so gozdna. Vendar je treba ponovno poudariti, da gre za rabo, opredeljeno v katastru, ki ne odseva dejanskega stanja v naravi. Zemljiški kataster zaostaja za stanjem v naravi, zato lahko z gotovostjo trdimo, da je delež gozda v resnici večji. Tako razmerje jasno kaže, da so ob podržavljanju med skupnimi zemljišči prevladovala kmetijska zemljišča oziroma pašniki. Analiza podatkov o agrarnih skupnostih, ki so imela kmetijsko rabo podrobno razdeljeno, kaže, da pašniki obsegajo kar 65 % vseh vrnjenih kmetijskih zemljišč. Nadaljnjih 28 % kmetijskih zemljišč obsegajo nerodovitna zemljišča, torej zemljišča nad zgornjo gozdno mejo. Zanimivo je, da je v panonskih gričevjih, kjer je najmanj agrarnih skupnosti in tudi vrnjenih zemljišč, skoraj 80 % vseh vrnjenih zemljišč gozdnih. Gozdovi tvorijo prevladujoči delež še v alpskih hribovjih ter v dinarskih podoljih in ravnikih. Zemljevid pojavnosti njiv med vrnjenimi kmetijskimi zemljišči kaže razpršeno pojavnost, vendar pomembno površino predstavljajo predvsem na panonskih ravninah. 4 Aktivna kmetijska skupna zemljišča Značilnosti skupnih zemljišč lahko še bolj natančno preučujemo, če vzamemo poligone dejanskih skupnih zemljišč v naravi. Na Ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano Republike Slovenije (Ministrstvo ... 2007) smo pridobili poligone skupnih pašnikov in planin iz podatkovne baze GERK-ov (grafične enote rabe kmetijskih zemljišč), ki so podlaga za pridobivanje neposrednih plačil v kmetijstvu. Zato lahko taka skupna zemljišča opredelimo kot aktivna kmetijska skupna zemljišča, saj se pojavljajo le tam, kjer je interes za gospodarsko rabo teh zemljišč. Pomanjkljivost je, da pri planinah ne moremo ločiti skupnih in zasebnih planin. Slednje se pojavljajo predvsem v vzhodnem delu slovenskega alpskega sveta v območju prevladujočega tipa poselitve samotnih kmetij (Petek 2005, 216), vendar ne predstavljajo velikega deleža zajetih planin. Zemljevid poligonov skupnih pašnikov in planin kaže, da so aktivna kmetijska skupna zemljišča zgoščena v alpskih gorovjih. Zunaj jih je le 11,5 %. Ce smo pri pregledu vrnjenih skupnih zemljišč agrarnih skupnosti ugotovili, da je v alpskih gorovjih in na sredozemskih planotah več kot desetina površine namenjena skupnim zemljiščem, je aktivnih kmetijskih skupnih zemljišč relativno veliko v alpski gorovjih (3 %), medtem ko se na sredozemskih planotah ne pojavljajo. Ta ugotovitev je povsem skladna s trendom zaraščanja oziroma opuščanja kmetijskih zemljišč po različnih pokrajinah v Sloveniji, ki kaže, da se jugozahodna Slovenija najbolj intenzivno zarašča. Pregled rabe aktivnih kmetijskih skupnih zemljišč pokaže, da prevladujejo gorski pašniki, ki jih je v povprečju kar 75 %. Sledijo jim trajni travniki, torej travniki v nižjih nadmorskih višinah z 21 %. Pojavljajo se tudi njive, vendar obsegajo le pol odstotka vseh. Skladno z naravnimi razmerami na Krški ravni na primer njive obsegajo kar 100 % vseh skupnih zemljišč iz podatkovne baze GERK-ov. Slika 5: Zemljevid poligonov skupnih pašnikov in planin - obseg aktivnih kmetijskih skupnih zemljišč v Sloveniji leta 2006. P str. 54 46 Geografski inštitut AM ZRC SAZU 2007 1:1.400.000 Skupaj ha Tip pokraine • -4.000 ^ alpska gorovja • -3.999- -3.000 | alpska hribovja • -2.999- -2.000 | alpske ravnine • -1.999- -1.000 1 dinarska podolja —' in ravniki • -0.999 - 30.000 | dinarske planote O 30.000- 100.000 | panonska gričevja () 100.000 -200.000 | panonske ravnine _| sredozemska gričevja u 200.000 -500.000 sredozemske planote C ) 500.000 in več Skupaj ha Tip pokrajine • ni podatka alpska gorovja • n ¡zahtevka | | alpska hribovja • v postopku | | alpske ravnine • zavrnjeno/zavrženo I I dinarska podolja '-' in ravniki • 0-30.000 dinarske planote panonska gričevja 30.000-100.000 100.000-200.000 |_| panonske ravnine | sredozemska gričevja 200.000-500.000 sredozemske planote ' 500.000 in več S cr p b to c •T3 3 P < to O 30,0879-46,9393 46,9394-72,6038 Njive ha Tip pokrajine • 0,0055-3,4972 alpska gorovja # 3,4973-14,8788 | | alpska hribovja 14,8789-30,0878 I I alpske ravnine dinarska podolja in ravniki dinarske planote panonska gričevja panonske ravnine sredozemska gričevja sredozemske planote o O) O CTC) K 3 7= | aktivna kmetijska skupna zemljišča Tipi pokrajine 1 alpska gorovja alpska hribovja alpske ravnine dinarska podolja in ravniki | dinarske planote panonska gričevja panonske ravnine I sredozemske planote sredozemska gričevja S cr p b to c >13 3 P < to O Geografski vestnik 79-2, 2007, 97-117 Razprave Preglednica 6: Površine aktivnih kmetijskih skupnih zemljišč glede na kategorije dejanske rabe tal za leto 2006 (Ministrstvo ... 2007) po pokrajinah. pokrajina površina delež po delež delež delež delež delež delež delež (ha) pokrajinah njiv sadovnjakov trajnih gorskih zemljišč drevja in skupaj (%) (%) (%) travnikov (%) pašnikov (%) v zaraščanju (%) grmičevja (%) (%) Julijske Alpe 4.519,3 41,4 0,0 0,0 18,5 79,7 0,3 1,5 100,0 Kamniško-Savinjske Alpe 2.724,0 24,9 0,0 0,0 6,9 89,8 2,8 0,5 100,0 Vzhodne Karavanke 198,5 1,8 0,0 0,0 61,7 34,7 1,7 2,0 100,0 Zahodne Karavanke 223,3 20,4 0,0 0,0 21,4 71,1 4,5 3,0 100,0 Cerkljansko, Škofjeloško, Polhograjsko in Rovtarsko hribovje 188,5 1,7 0,0 0,7 0,0 99,3 0,0 0,0 100,0 Strojna, Kozjak in Pohorje 176,6 1,6 0,0 0,3 61,0 34,6 2,5 1,7 100,0 Savska ravan 120,3 1,1 0,0 3,8 58,0 38,2 0,0 0,0 100,0 Notranjsko podolje 116,3 1,1 0,0 0,0 19,0 0,0 81,0 0,0 100,0 Pivško podolje in Vremščica 158,6 1,5 0,0 0,0 93,3 0,0 6,7 0,0 100,0 Bloke 68,2 0,6 0,0 0,0 100,0 0,0 0,0 0,0 100,0 Idrijsko hribovje 48,5 0,4 0,0 0,0 0,0 100,0 0,0 0,0 100,0 Javorniki in Snežnik 135,5 1,2 0,0 0,0 72,0 27,6 0,0 0,4 100,0 Kambreško in Banjščice 37,9 0,3 0,0 0,0 98,7 0,0 0,5 0,8 100,0 Trnovski gozd, Nanos in Hrušica 96,5 0,9 0,0 0,0 58,9 37,1 0,4 3,6 100,0 Slovenske gorice 45,6 0,4 19,8 0,0 80,2 0,0 0,0 0,0 100,0 Krška ravan 38,0 0,3 100,0 0,0 0,0 0,0 0,0 0,0 100,0 Koprska brda 25,2 0,2 1,7 0,0 98,3 0,0 0,0 0,0 100,0 skupaj 10.928,1 100,0 0,4 0,1 21,0 74,3 2,8 1,5 100,0 5 Primer Velike planine Velika planina je obsežna in razgibana kraška planota na južni strani Kamniško-Savinjskih Alp. V višinskem pasu od 1300 m do 1600 m je nastalo eno najstarejših pašnih območij slovenskega alpskega sveta, ki je že stoletja vpeto v tradicionalno obliko planinskega pašništva (Lovrenčak s sodelavci 2000). Velika planina, ki se prvič omenja leta 1539, je bila najprej konjska, nato mešana in šele pozneje goveja planina. Na začetku 20. stoletja so zaradi nesoglasij enotno planino razdelili na Veliko, Malo in Gojško planino. Vse tri planine so takrat tudi ogradili in se dogovorili za število živine in količine lesa za vsakega upravičenca. Je največja slovenska planina in tudi med najbolje organiziranimi: združuje 167 pašnih upravičencev iz 33 naselij in zaselkov, raztresenih po njenih južnih obronkih in v dolinah južno od planote (Valenčič 1982; Cevc 1987; Cevc, medmrežje). Tradicije planšarstva in bajtarstva ni prekinila niti nacionalizacija po 2. svetovni vojni, ki je sicer globoko zarezala v lastninske odnose. Po osamosvojitvi Slovenije so se ponovno oblikovale agrarne skupnosti in sprožile postopek denacionalizacije. Na planini Velika planina so do vrnitve v naravi upravičeni le kmetje, to je lastniki kmetij, ki imajo delež na planini, ostalim dedičem pa pripada le nujni delež v denarju. Kljub jasnosti zakona in pravnomočnosti sodnih odlokov postopek zaradi nasprotovanja Občine Kamnik ni izpeljan do konca. Na Mali in Gojški planini, ki zaradi zgodnje organiziranosti zapadeta pod splošni denacionalizacijski zakon iz leta 1991, pa velja ugodnejši dedovalni status, kar pomeni, da lahko prihaja do širjenja kroga lastnikov tudi na nekmete. 55 Franci Petek, Mimi Urbanc Skupna zemljišča v Sloveniji Slika 6: Naselja, od koder prihajajo upravičenci do pase na Veliki planini. P str. 57 Slika 7: Raba tal na ozemlju pasne skupnosti Velika planina leta 1826. P str. 58 Slika 8: Raba tal na ozemlju pasne skupnosti Velika planina leta 2006. Dejansko se je raba tal med letoma 1826 in 2006 na Veliki planini spremenila zelo malo. Gre za primer ohranjanja starodavne kulturnepokrajine.P str. 59 Velika planina, v ožjem pomenu, je s 557 ha ena večjih slovenskih planin. Na njej se lahko prepa-se več kot 300 glav goveje živine. Pravico do paše so nekoč imeli verjetno vsi kmetje iz 16 vasi pod Grintovci. Sčasoma so z izkoriščanjem pašnikov pridobili posestne in lastninske pravice, toda ne kot posamezniki, ampak kot skupnost. Članov skupnosti je 68, njihovo število pa se od sredine 18. stoletja naprej ni več spremenilo (Valenčič 1982). Na planini Velika planina smo spomladi 2007 izvedli Delphi analizo, ki je zajela pašne upravičence. Izbrana metoda je primerna za ugotavljanje mnenja znotraj določene skupine in za ugotavljanje prihodnjih trendov. Rezultati raziskave so pokazali sledeče. Država bi morala s posebnimi ukrepi podpirati planinsko pašništvo, in sicer zaradi visokih stroškov delovanja, zaradi vloge pri ohranjanju pokrajine in ker prinaša večji donos mesa in mleka. Po mnenju pašnih upravičencev je največja vrednost skupnih pašnikov okoljska (ohranjanje pokrajine, zaščita pred zaraščanjem, ohranjanje stoletja dolgega ekosistema). Na drugem mestu je rekreacijska in prostočasna vrednost, zlasti za mlade, ki preživljajo počitnice na planini. Na zadnje mesto pride ekonomska vrednost (za tretjino večja čreda, več mleka, paša vpliva na zdravje črede). Problemi, povezani s pašništvom, so: preveč turistov in pohodnikov ter pomanjkanje pastirjev. Tod namreč v nasprotju z drugimi planinami po Sloveniji vsakdo pase svojo živino. Srednje pomembni problemi so pomanjkanje vode (zgolj ob suši) in problem dostopnosti. Najbolj oddaljeno naselje, v katerem imajo kmetje pravice na Veliki planini, je po zračni liniji oddaljeno 9 km. Kljub dokaj dobrim cestam je pot še vedno zamudna, vožnja z žičnico pa draga. Vprašanja, povezana s pomanjkanjem trave, prodajo mleka in mlečnih izdelkov ter dogovarjanje med upravičenci niso pomembna. Po mnenju anketirancev bo čez desetletje planina Velika planina videti popolnoma enako kot sedaj. Mogoče bo nekaj več počitniških hišic. Prenehanje paše in opustitev zemlje sta popolnoma izključeni. In kaj pričakujejo od oblastnih organov na različnih ravneh? V prvi vrsti je treba rešiti vprašanje lastništva in brez izjem zaščititi planino pred spremembami rabe tal. Da bi lahko planino vzdrževali in jo izboljševali, so potrebne in pričakovane državne subvencije. Za prihodnost planine je tudi zelo pomembno, da se prepreči prehajanje solastniških pravic v roke tistih, ki nimajo pašnih pravic. Na osnovi analize lahko povzamemo, da se upravičenci zavedajo kulturne in okoljske vrednosti planine, da imajo visoko razvit čut in tvoren odnos do nje. To pa je zagotovilo, da bo planina preživela tudi v 3. tisočletju. Seveda se istočasno zastavlja vprašanje, kaj bo s planino naredila oziroma kako bo z njo gospodarila prihodnja generacija? 6 Sklep Slabe pol stoletja dolga prekinitev v organskem razvoju skupnih zemljišč ni povsem ukinila te starodavne oblike lastništva zemljišč, čeprav ji je prizadela precejšen udarec. Od nekdanjih približno 1000 agrarnih skupnosti je bilo ponovno ustanovljenih le 665. Največ, 220, jih je v dinarskem delu in nekaj manj, 190, v alpskem delu Slovenije. Najmanj jih je v sredozemskem delu Slovenije. Pokrajina z največ agrarnih skupnosti so Julijske Alpe, kjer jih je 61. Kljub jasni zakonodaji številni postopki še niso rešeni, zato podatki o obsegu vrnjenih zemljišč odražajo trenutno stanje in se bodo še spreminjali. Glede na skupno površino vrnjenih zemljišč so agrarne skupnosti v zahodnem delu Slovenije večje kot v vzhodnem. Vse velike (nad 1000 ha vrnjenih zemljišč) so 46 Sveti Lenart *ioraž Trn /r-*ji" * Zgornje Spanje | ^p*dnje Stranje GIAMZRC SAzU2qp7 1 : 60.0001 mm naselja s pravicami paše območje pašne skupnosti ■ _ (ji -J ] današnje območje pašne skupnosti I gozd ] pašnik ] pašnik z drevjem ■ kal | stavbe ] dvorišče J P°t Franci Petek, Mimi Urbanc Skupna zemljišča v Sloveniji v alpskem delu Slovenije. Skupaj je bilo do leta 2007 agrarnim skupnostim vrnjenih 71.790 ha vseh zemljišč, to je približno 3,5 % celotne Slovenije. V alpskih gorovjih ta delež dosega 10 % celotne površine, na sredozemskih planotah kar 13 %. Med podržavljenimi skupnimi zemljišči so prevladovali pašniki; ravno njih pa je v zadnjih desetletjih zajelo intenzivno zaraščanje. To potrjujejo podatki iz baze GERK-ov, ki odražajo dejansko stanje. Zunaj alpskih gorovij je le slaba desetina vseh aktivnih kmetijskih skupnih zemljišč; v celoti 3 % območja alpskih gorovij obsegajo aktivna kmetijska skupna zemljišča. Zato ni presenetljivo, da tri četrtine teh površin obsegajo gorski pašniki. Na drugi strani pa med več kot desetino površja sredozemskih planot, ki jih obsegajo skupna zemljišča, ni aktivnih kmetijskih skupnih zemljišč. Jasno se je pokazalo, da je gorski alpski svet območje, kjer se je stoletja dolga tradicija rabe skupnih zemljišč v veliki meri obnovila. V največji meri je to povezano s tradicijo planinskega pašništva, ki se je v delno spremenjeni obliki ohranilo tudi po podržavljanju nekdanje srenjske zemlje. Planine so prešle v upravljanje kmetijskih zadrug, ki so opravljale vlogo Agrarnih skupnosti. V drugih delih Slovenije, kjer gospodarjenje s skupno zemljo ni bilo povezano s sezonskim pašništvom, svoje je prispevalo tudi nazadovanje živinoreje, so se agrarne skupnosti sicer ponovno organizirale, vendar njihova zemljišča ostajajo gospodarsko neizkoriščena. V alpskih gorovjih je bila zavest o skupni lastnini vseskozi živa, zato so novo ustanovljene agrarne skupnosti hitro in učinkovito začele gospodariti s svojimi zemljišči, kar kaže tudi primer Velike planine. Kljub neurejenemu lastništvu je planina dober primer odgovornega odnosa do skupne lastnine. Je dokaz, da zaseda visoko mesto na vrednostni lestvici pašnih upravičencev, ki se zavedajo, da planina ni zgolj ekonomska vrednost, ampak predvsem okoljska in kulturna. Planina je del njihove tradicije, neločljivo povezana z naselji, od koder prihajajo pašni upravičenci. Ohranjanje in vzdrževanje planinskih pašnikov v Sloveniji je bolj kot ekonomsko vprašanje vprašanje ohranjanja odprtega kmetijskega prostora, ki odseva napore prednikov, vnaša pestrost v kulturno pokrajino in veča biodiverziteto. Ohranjanje aktivnih kmetijskih skupnih zemljišč je tesno povezano z odnosom do skupne preteklosti, odnosom do kulturne in pravne dediščine, odnosom do prednikov in njihovih prizadevanj in nenazadnje tudi vprašanjem identitete. Odgovornost za nadaljnji razvoj skupnih zemljišč ne more in ne sme biti prepuščena samo agrarnim skupnostim, ampak morajo ta zemljišča najti ustrezno mesto v izvedljivih razvojnih programih. Potrebni so preudarni in dolgoročno usmerjeni ukrepi na lokalni, državni in vseevropski ravni ob hkratnem ustreznem vrednotenju različnih vidikov skupnih zemljišč. Le razumne poteze, ki bodo upoštevale večplastnost in kompleksnost skupnih zemljišč, bodo omogočile njihov uravnotežen in stabilen razvoj. 7 Viri in literatura Arhivi upravnih enot Republike Slovenije 2007. Ministrstvo za javno upravo Republike Slovenije. Ljubljana. Cevc, T. 1987: Velika planina: življenje, delo in izročilo pastirjev. Ljubljana. Cevc, T.: Velika planina. Medmrežje: http://odmev.zrc-sazu.si/planina/index.htm (14.6.2005). Dodič, D. 2007: Statistika števila agrarnih skupnost pred drugo svetovno vojno in danes prepisana in preurejena iz Poročevalca državnega zbora Republike Slovenije 1993. Osebni arhiv. Obrov. Fausold, C. J., Lilieholm, R. J. 1996: The Economic Value of Open Space. Land Lines 8-5. Cambridge, Massachusetts. Kladnik, D. 1999: Leksikon geografije podeželja. Ljubljana. Lovrenčak, F., Stiplovšek, M., Kopač, V. 2000: Velika planina. Enciklopedija Slovenije 14. Ljubljana. Medmrežje 1: Common Land Habitat Statement, http://www.caerphilly.gov.uk/countryside/pdf/ vol1-pt2-common-land.pdf (2. 9.2007). Ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano Republike Slovenije 2007: Podatkovna baza GERK-ov. Ljubljana. 46 Geografski vestnik 79-2, 2007, 97-117 Razprave Orožen, J. 1957: Gmajne na področju Srednje Savinje in njenih pritokov. Celjski zbornik 2. Celje. Perko, D. 2001: Pokrajine. Nacionalni atlas Slovenije. Ljubljana. Petek, F. 2005: Spremembe rabe tal v slovenskem alpskem svetu. Geografija Slovenije 11. Ljubljana. Ravnik, M. 1998: Soseska. Enciklopedija Slovenije 12. Ljubljana. Register agrarnih skupnosti Slovenije 2007. Ministrstvo za javno upravo Republike Slovenije. Ljubljana. Uradni list LRS 52/47. Ljubljana, 1947. Uradni list RS 27I/1991-I. Ljubljana, 1991. Uradni list RS 5/94. Ljubljana, 1994. Uradni list SRS 7/65. Ljubljana, 1965. Valenčič, V. 1982: Posestne razmere na Veliki in Mali planini ob koncu fevdalne dobe. Traditiones 47, 7/9. Ljubljana. Vilfan, S. 1996: Zgodovinska pravotvornost in Slovenci. Ljubljana. Žontar, J. 2005: O soseskah na Gorenjskem. Ad fontes. Ljubljana. 8 Summary: Common land in Slovenia (translated by Donald F. Reindl) Common or community lands are primarily pastures and forest, as well as water, paths, and other surfaces under joint ownership, which means that all the members of a community have the right to use them. They originated when villages were established and with the permanent division of land. According to content and form, this is a specific form of property whose roots stretch from the period of noble estates through the feudal period to modern capitalism, in some places until today. However, from the end of the feudal period, the meaning of the term shrank to merely cover pasture land. As the oldest form of stock-raising, pasturing created and maintained the relationship between private and common ownership. In Slovenia the majority of common land was divided among farmers by the end of the 19th century. After World War II, the remainder became part of the so-called »common public property,« but with the law on denationalization of 1993 the return of these lands to restored agrarian, grazing and village communities (Kladnik 1999, 268). With this came the possibility that this centuries-old form of land ownership and management will be preserved as a cultural heritage for the future. Nearly a half century long break in the organic development of common land did not entirely erase this ancient form of land ownership, although its impact was considerable. Of the former almost one thousand agrarian communities-according to oral tradition, this figure could be as high as two thousand-only 665 have been reestablished. The distribution of the reestablished agrarian communities (the seats of agrarian communities are shown with centroids of settlement) offers a good insight into the spatial distribution relative to natural-geographical regions. The largest number (220) are spread over the Dinaric region of Slovenia, and somewhat fewer are in the alpine region of the country. The smallest number exist in the Mediterranean region. The Julian Alps area has the largest number of agrarian communities (61). Among mountain areas, the Eastern Karavanke Mountains is an exception with only one agrarian community. In spite of clear legislation, numerous procedures have not been resolved and therefore the data on the extent of returned land reflects the current state and will change. Relative to the total area of returned land, agrarian communities in western Slovenia have received more land than those in eastern Slovenia. The majority of smaller agricultural communities (with less than one hectare of returned land) are in the east, and all the larger ones (with more than 1,000 hectares of returned land) are in the alpine region of Slovenia. Altogether, 71,790 hectares were returned to agricultural communities by 2007, almost 3.5% of all the land in Slovenia. This proportion exceeds 10% of the entire surface of the mountainous alpine submacroregion and some 13% of the Mediterranean plateaus. 61 Franci Petek, Mimi Urbanc Skupna zemljišča v Sloveniji The majority of returned land-judging from cadaster records-is farm land; however, the actual proportion of returned forest is larger, as official figures confirm. Among nationalized common land, pasture land dominated; however, in recent decades it has become intensively overgrown, a fact confirmed by data from the GERK database, which reflects current conditions. Outside the alpine mountain areas, less than a tenth of all active farm land is common land; in total, only three percent of the common land in Slovenia is actively farmed. It is therefore not surprising that three quarters of this land is mountain pastures. On the other hand, none of the common land that covers more that one tenth of the Mediterranean plateaus is actively farmed. Southwestern Slovenia records the most intensive overgrowth, which can be linked to the abandonment of stock-raising. This clearly shows that the high-mountain alpine world is an area where the centuries-old tradition of using common land has been restored to a great extent. This is largely linked to the tradition of mountain pasturing, which in unchanged form was continued/also preserved on nationalized former common land. Fundamentally, pasturing communities were preserved in an informal form, working according to established patterns and managed through rental contracts for the use of their former common property. In other parts of Slovenia where the management/use of common land was not linked to seasonal pasturing and at the same time with the waning of stock-raising, agrarian communities were restored but their common land remained economically unexploited. In the alpine high mountains, the awareness of common property had remained alive and therefore the newly reestablished agrarian communities quickly and effectively began to use their common land, as the example of Velika Planina demonstrates. In spite of unsettled ownership issues, the Velika Planina plateau is a good example of a responsible approach to common property. This is proof that it occupies a high position on the value scale of those who has grazing rights, who are aware that the plateau is not merely an economic asset but primarily an environmental and cultural asset as well. The plateau is part of their tradition, inseparably linked with the settlements in which they live. The preservation and maintenance of mountain pastures in Slovenia is more than an economic issue; it is the issue of the preservation of open agricultural spaces that reflect the efforts of our ancestors, contribute diversity to the cultural landscape, and increase biodiversity. Preserving the active farming of common land is closely related to attitudes to our common past, to the cultural and legal heritage, to our ancestors and their endeavours, and not least to the question of our identity. Responsibility for the continuing development of common land can not and should not be left to agrarian communities; instead, this land must find a place in feasible development programs. Prudent and long-term measures are necessary on the local, national, and European levels along with the simultaneous appropriate evaluation of various aspects of common land. Only a sensible approach that respects the multi-layered nature and complexity of common lands will enable their sustainable and stable development. 46 Geografski vestnik 79-2, 2007, 97-117 Razprave RAZPRAVE PODEŽELSKI TURIZEM V SPODNJEM PODRAVJU IN REGIJSKA TURISTIČNA PONUDBA AVTOR dr. Vladimir Korošec Proletarska 14, SI-2325 Kidričevo, Slovenija vladimir.korosec@guest.arnes.si UDK: 911.3:338.483(497.4SpodnjePodravje) COBISS: 1.01 IZVLEČEK Podeželski turizem v Spodnjem Podravju in regijska turistična ponudba Spodnje Podravje kljub številnim in raznovrstnim turističnim potencialom ni celostno razvita in uveljavljena turistična regija, ki bi pritegnila večje število domačih in tujih gostov. Zavedanje o nujnosti oblikovanja turistične regije se žal le počasi uveljavlja. Članek obravnava turistično ponudbo na podeželju v Spodnjem Podravju ter njeno povezanost s turizmom celotne regije. Uvodoma so prikazane splošne značilnosti regijskega turizma ter dejavniki razvoja podeželskega turizma. Osrednji del raziskave podrobno analizira turistično ponudbo na kmetijah, obravnava tematske poti, prireditve na podeželju in oblike oglaševanja. KLJUČNE BESEDE podeželje, dopolnilne dejavnosti, turizem na podeželju, turistične kmetije, vinske turistične ceste, turistična regija Rural tourism in Lower Podravje and regional tourist service providers Despite numerous and various tourist potentials Lower Podravje is not a completely developed or recognized tourist region which would be attracting more domestic and foreign guests. Regretfully we are slowly becoming aware of the necessity to shape and develop the recognized tourist region. The article deals with tourist service providers in the countryside of Lower Podravje and the links to the tourism of the whole region. The introduction describes the general features of the regional tourism development. The main part analyses in detail tourist service on holiday farms, deals with tourist - recreational paths, village events in the countryside and marketing. KEY WORDS countryside, supplementary activities, rural tourism, holiday farms, winetrails, tourist region Uredništvo je prispevek prejelo 7. maja 2007. 63 Vladimir Korošec Podeželski turizem v Spodnjem Podravju in regijska turistična ponudba 1 Uvod Dopolnilne dejavnosti na kmetijah niso pomembne le zaradi ohranjanja kmetijstva, temveč so dejavnik celostnega razvoja podeželja, ohranjanja poseljenosti ter razvoja gospodarskih in negospodarskih dejavnosti. Kmetijstvo zaradi razdrobljene zemljiškoposestne zgradbe in mnogih ekonomskih razlogov ni več edini vir preživljanja podeželskega prebivalstva, kar odpira vprašanja nadaljnjega razvoja dopolnilnih dejavnosti, ki lahko prinašajo kmetijam pomemben del dodatnega dohodka (Drozg 1993, 187). Najnovejši gospodarski in družbeni razvoj podeželja temelji na njegovi večfunkcionalni zgradbi in s tem na številnih novih razvojne priložnosti. Ena izmed priložnosti, ki izhaja iz lokalnih potencialov in uveljavlja principe trajnostnega razvoja, je turizem. V svetovnem merilu postaja turizem vse pomembnejša gospodarska dejavnost. Med letoma 1960 in 1991 se je pomen turizma v slovenskem gospodarstvu potrojil (Gosar 2002, 153). Turizem se vzadnjem obdobju usmerja k oblikovanju turističnih regij oziroma destinacij s celostnim turističnim proizvodom, ki ga sestavljajo turistične privlačnosti in s turizmom povezane dejavnosti (Tkalčič 2002, 428). Pomemben del turističnih regij je podeželje z obsežno in raznoliko ponudbo. Poleg naravnih, kulturnih in družbenih dejavnikov je na podeželju veliko turističnih, gostinskih in nastanitvenih objektov ter raznovrstne turistične infrastrukture, kar dopolnjuje turistično ponudbo regije. Ko govorimo o razvoju turizma na podeželju, ne moremo spregledati pomena prometne in druge infrastrukture, oskrbe ter številnih gospodarskih in negospodarskih dejavnosti. V najširšem pomenu besede zajema turizem na podeželju gostinsko in turistično ponudbo ter dejavnost posameznikov, društev in lokalnih skupnosti, ki z urejanjem turistično - rekreacijskih poti, oživljanjem tradicionalnih obrti in z raznovrstnimi prireditvami prispevajo k razvoju turizma, njegov ožji pomen pa vključuje ponudbo turističnih kmetij ter prodajo pridelkov in izdelkov na kmetijah. 2 Metodologija Območje raziskave je Spodnje Podravje, ki zajema ptujsko in ormoško upravno enoto. Prispevek vrednoti vsebino, kakovost in obseg podeželskega turizma v Spodnjem Podravju ter njegovo povezanost s turistično ponudbo celotne regije. Prikazane so raznovrstne oblike turizma na podeželju in druge dopolnilne dejavnosti na kmetijah, ki so del turistične ponudbe. Analiza podeželske turistične ponudbe v Spodnjem Podravju obsega dva vsebinska sklopa. Prvi obravnava dejavnike razvoja turizma, vsebino in obseg turistične ponudbe na podeželju, zlasti dejavnost turističnih kmetij, drugi pa prikazuje oblike promocije in vključenost podeželskega turizma v regijsko turistično ponudbo. Turizem na podeželju v Spodnjem Podravju smo preučili s pomočjo podatkov in informacij, zbranih na terenu, statističnih podatkov, podatkov lokalnih skupnosti ter podjetij in ustanov, ki se ukvarjajo s turizmom. Pomemben vir predstavlja anketa, ki smo jo spomladi 2006 izvedli na turističnih kmetijah na območju Ptuja in Ormoža. Z anketiranjem lastnikov turističnih kmetij smo ugotavljali obseg in vsebino turistične ponudbe, zasedenost objektov, razloge za uvajanje dopolnilne dejavnosti na kmetiji, oblike povezovanja med turističnimi kmetijami ter njihovo vključevanje v turistično ponudbo kraja in regije. 3 Gospodarski in družbeni pomen turizma v Spodnjem Podravju Večina regijskih ali lokalnih razvojnih programov uvršča turizem med prednostne gospodarske dejavnosti Spodnjega Podravja. Kot izrazita interdisciplinarna dejavnost je turizem dejavnik celostnega razvoja regije, zlasti podeželja. Turizem spodbuja razvoj kmetijstva ter drugih proizvodnih in storitvenih dejavnosti, pomemben pa je njegov prispevek k varovanje naravne in kulturne pokrajine. Turizem ni zgolj 64 Geografski vestnik 79-2, 2007, 97-117 Razprave priložnost, temveč je potreba, saj si brez te dejavnosti ne moremo predstavljati regionalnega razvoja. Načrtovalci razvoja Spodnjega Podravja prisegajo na izjemne naravne, zgodovinske in kulturne danosti, ki omogočajo oblikovanje celovite turistične regije. Ko govorimo o turizmu, se zastavlja vprašanje, kako pomembna je ta dejavnost v današnji gospodarski zgradbi regije, kakšne so njene razvojne možnosti, ali lahko govorimo spodnjepodravski turistični regiji. Podatki o turističnih nočitvah in prometu kažejo, da se Spodnje Podravje, ki premore izjemne naravne, zgodovinske in kulturne potenciale, ne uvršča med pomembnejše slovenske turistične regije (Jeršič 1996, 372). Leta 2004 je bilo v Spodnjem Podravju le nekaj več kot 1 % vseh slovenskih nočitvenih zmogljivosti, okrog 1 % ustvarjenih nočitev v Sloveniji ter 1,74 % vseh turistov, ki so obiskali našo državo. Preglednica 1: Število turističnih prenočišč, gostov in nočitev leta 2004 (medmrezje 4). območje število ležišč število gostov število nočitev Slovenija 78.654 2.341.281 7.588.737 Spodnje Podravje 823 40.804 87.431 delež Spodnjega Podravja 1,04% 1,74% 1,15% Med razloge za tako nizek turistični promet v Spodnjem Podravju uvrščamo pomanjkanje dodatne turistične ponudbe, neprepoznavnost turistične regije, nepopolno turistično infrastrukturo, pomanjkanje znanja ter razmeroma šibko povezanost med mestom in podeželjem na področju razvoja turizma. Dosedanji razvoj turistične dejavnosti v obravnavanem območju kaže na izrazito poudarjanje »mestne« oziroma ptujske turistične ponudbe. V obeh mestih, Ptuju in Ormožu, je po podatkih iz leta 2004 več kot 77 % spodnjepodravskih nočitvenih zmogljivosti, od tega jih ima Ptuj 68,4 % in ustvari 81,6 % vseh nočitev. Ptujska kulturno-zgodovinska in druga bogastva pritegnejo več kot 70 % vseh turistov, ki pa žal v mestu ostanejo v poprečju le 2,1 dneva, medtem ko je republiško poprečje bivanja turistov v izbranem turističnem kraju leta 2004 znašalo 3,2 dneva. Med turisti v Spodnjem Podravju prevladujejo tujci, vendar se v izbranem turističnem kraju zadržijo manj kot dva dneva, kar je posledica skromne dodatne turistične ponudbe, pomanjkanja turističnih kapacitet ter kaže na turistično nerazvitost podeželja. V Ptuju predstavljajo tuji turisti 63,6 % vseh obiskovalcev, vendar ustvarijo manj kot 50 % nočitev. Med obiskovalci Ormoža in njegove okolice je 30,7 % tujih gostov. Preglednica 2: Poprečno število dni bivanja turistov v letu 2004 (medmrezje 4). območje domači turisti tuji turisti skupaj Spodnje Podravje 3,2 1,7 2,1 Slovenija 3,8 2,9 3,2 Na podeželju je bilo leta 2004 okrog 20 % regijskih nočitvenih kapacitet, od tega na turističnih kmetijah le okrog 3 %. Pretežni del nočitvenih kapacitet na podeželju je namenjenih tranzitnim gostom. Nekatera podeželska območja si šele v zadnjem obdobju utrjujejo prostor v regijski turistični ponudbi, za kar si najbolj prizadevajo občine, ki vidijo v turizmu priložnost celostnega razvoja podeželja. Že v letu 2006 se je število postelj na turističnih kmetijah povečalo na 105, kar je skoraj 12 % vseh noči-tvenih kapacitet v regiji. Razmeroma skromna razvitost turizma na podeželju v Spodnjem Podravju je posledica neugodne velikostne zgradbe kmetij, slabe izobrazbene sestave lastnikov ter njegove šibke in nepopolne povezanosti s turistično ponudbo Ptuja in drugih večjih turističnih subjektov. Tudi zaradi tega doslej v regiji 65 Vladimir Korošec Podeželski turizem v Spodnjem Podravju in regijska turistična ponudba ni bilo usklajene turistične in gospodarske politike, ki bi bila sposobna opredeliti skupne cilje razvoja turizma in določiti smeri njegovega uresničevanja. Preglednica 3: Razmerje med domačimi in tujimi turisti leta 2004 (medmrezje 4). območje turisti število nočitev domači (%) tuji (%) domači (%) tuji (%) Spodnje Podravje 31,5 68,5 46,8 53,2 Slovenija 35,9 64,1 42,5 57,5 4 Turizem na podeželju v Spodnjem Podravju Podeželski turizem obsega specifične oblike turistične ponudbe, ki se odvijajo v podeželskih naseljih oziroma na podeželju, v povezavi z njegovimi naravnimi, družbenimi in gospodarskimi potenciali. Podeželskega turizma ni mogoče enačiti zgolj s ponudbo turističnih kmetij in ga tudi ne povezujemo samo s kmetijstvom in sorodnimi dejavnostmi, prav tako ga ni mogoče obravnavati le kot dodatno obliko turistične ponudbe, ampak zajema vso turistično dejavnost izven urbanih območij. V Sloveniji, kjer prevladuje ruralni prostor, se večina turističnih potencialov nahaja na podeželju. Kovačič ugotavlja (2003), da je možnost njihove izrabe odločilno odvisna od načina in intenzivnosti razvoja podeželja ter od usposobljenosti oziroma zainteresiranosti podeželskega prebivalstva. 4.1 Dejavniki in usmerjevalci razvoja podeželskega turizma v Spodnjem Podravju Po Vrišerjevi ekonomskogeografski regionalizaciji (1990, 31-247) obsega Spodnje Podravje spodnji tok reke Drave v Sloveniji oziroma območje današnjih upravnih enot Ptuj in Ormož. Je naravno in družbeno raznolika pokrajina z mnogimi turističnimi zanimivostmi. Žal njeni številni in bogati potenciali niso povsem izkoriščeni. Na razvitost podeželskega turizma vplivajo naslednji dejavniki: razvitost turističnega gospodarstva in turističnih destinacij v regiji, učinkovitost razvojne politike, splošna infrastruktura, gospodarske in družbene spremembe ter drugi. Med usmerjevalce razvoja, ki določajo obseg in značilnosti turizma, uvrščamo gospodarsko usmerjenost kmetij, splošno razvitost kmetijstva, velikostno in lastniško zgradbo kmetij, izobrazbeno sestavo prebivalcev na podeželju ter bogastvo naravne in kulturne pokrajine. V nadaljevanju so prikazani nekateri dejavniki in usmerjevalci razvoja turizma na podeželju. Ko govorimo o dejavnikih oziroma možnostih za razvoj turizma v Spodnjem Podravju je vselej v ospredju izjemno bogata doživljajska vrednost pokrajine. Ta se kaže v uravnoteženi prepletenosti naravne in kulturne pokrajine, v reliefni in pokrajinski pestrosti, v raznovrstni kmetijski rabi ter v izvirnih naravnih posebnostih. V obravnavani regiji je obsežno območje Natura 2000, znotraj katerega se nahajata dva krajinska parka, Šturmovci in Središče ob Dravi. Vse tri naravne enote Spodnjega Podravja so ekološko razmeroma dobro ohranjene, Haloze in Slovenske gorice pa so nadvse pomemben nacionalni rezervat neokrnjenega naravnega okolja, čistega ozračja ter območje z izvrstnimi možnostmi za ekološko pridelavo hrane. Pomembna je etnološka, kulturna in stavbna dediščina. Zaradi intenzivne urbanizacije je na podeželju močno preoblikovana oziroma ponekod povsem degradirana kmečka stavbna dediščina. Ta je v večini naselij na Dravskem in Ptujskem polju skoraj povsem izginila, delno je ohranjena v Halozah in Slovenskih goricah, vendar je zaradi depopulacije v dokaj slabem stanju in postopno propada. Neprimeren 66 Geografski vestnik 79-2, 2007, 97-117 Razprave odnos in predvsem pomanjkanje ustreznih funkcij je poglavitni razlog, da je po drugi svetovni vojni v obravnavanem območju propadlo kar nekaj gradov ter objektov gospodarske ali obrtne dediščine (mlinarstvo, kovaštvo...), večina pa jih je v slabem stanju in brez ustrezne namembnosti. Dobro je ohranjena sakralna dediščina, ki je pomemben element kulturne pokrajine. Nepogrešljiva sooblikovalka turistične ponudbe podeželja je dediščina ljudskih običajev in šeg, domače in umetne obrti, gospodarske aktivnosti ter prireditev. S pomočjo dediščine je mogoče oblikovati posebnosti in identiteto ponudbe, gostoljubnost, pravilno razumeti koncepte turističnih prireditev, sooblikovati turizem na vasi in ponudbo turističnih kmetij (Bogataj 1992, 32). Kulinarične posebnosti, tradicija vinogradništva in bogata ponudba vin so najpogosteje omenjene vsebine v večini turističnih prospektov Spodnjega Podravja. Pri vključevanju tradicionalne kulinarike v turistično ponudbo zasledimo, tako kot v večini slovenskih pokrajin, veliko stereotipov in neustreznih pristopov. Žal slovenska podeželska turistična ponudba pogosto temelji na ponudbi poceni hrane, ne pa na njeni vrhunski kakovosti, raznovrstnosti in izvirnosti. Tradicionalna kulinarična ponudba se premalo oziroma neučinkovito prilagaja sodobnim trendom na področju prehranjevanja, kar bi pritegnilo goste s posebnimi zahtevami. S postopnim uveljavljanjem vse bolj kakovostnih vin se je po letu 1991 doma in v tujini močno povečal ugled že doslej priznane vinogradniške regije. Haloški in slovenskogoriški vinogradniki prodajo večji del tržnih viškov izven regije, ne pa turistom in gostom na domačem dvorišču, kar kaže na šibko razvitost turistične ponudbe na podeželju in na pomanjkanje novih in izvirnih turističnih proizvodov. Pomembna je tudi turistična in druga infrastruktura. Leta 2006 je bilo na turističnih kmetijah v regiji 105 turističnih postelj, kar predstavlja 12 % vseh nočitvenih kapacitet. V Spodnjem Podravju je delež turističnih postelj na kmetijah v primerjavi z vsemi nočitvenimi zmogljivostmi nekoliko višji kot v celotni Sloveniji. Ugodno statistično razmerje je rezultat nizkega števila vseh turističnih postelj v regiji in ne nadpovprečne razvitosti turističnih kapacitet na podeželju. V Spodnjem Podravju je 4,5 % nočitvenih kapacitet, ki jih nudijo slovenske turistične kmetije in le okrog 1 % vseh turističnih postelj v državi. Po letu 1995 se je zlasti v gričevnatem svetu Spodnjega Podravja izboljšala splošna infrastruktura, povečalo se je število servisnih in storitvenih dejavnosti, nastalo pa je tudi nekaj novih gostinskih obratov. Najpomembnejši dejavnik razvoja turizma v regiji pa so prebivalci. Se tako privlačna in ekološko neobremenjena pokrajina, iz katere se prebivalci izseljujejo, ostajajo pa starejši in neaktivni domačini, se ne more uveljaviti kot celostno razvita turistična regija. Ljudje so nosilci turističnih storitev, pobudniki novih turističnih proizvodov in idej, predvsem pa s svojo dejavnostjo ohranjajo poselitev, gradijo splošno in turistično infrastrukturo ter krepijo gospodarske in družbene potenciale. Čeprav se izobrazbena sestava prebivalcev Spodnjega Podravja izboljšuje, je ta še vedno pod republiškim povprečjem. Po podatkih popisa prebivalcev v letu 2002 je bilo v Sloveniji 13 % prebivalcev z višjo ali visoko izobrazbo, v Spodnjem Podravju pa le 8,2 %. Skoraj 40 % aktivnih prebivalcev v regiji je brez poklicne izobrazbe, v območjih z visoko stopnjo depopulacije, kot npr. v Halozah, pa je delež prebivalcev brez izobrazbe celo okrog 50 %. Nizka izobrazbena raven je velika ovira za hitrejši razvoj turizma ter drugih storitvenih dejavnosti na podeželju. Številni in raznovrstni naravni in kulturni dejavnik sami po sebi ne zagotavljajo razvoja. Turizem je gospodarska dejavnost, ki se zaradi svoje izrazite interdisciplinarnosti razvije v uspešno panogo le na osnovi skupne strateške odločitve v regiji, usklajene z vsemi gospodarskimi in družbenimi dejavniki, na vseh ravneh načrtovanja, vodenja ali odločanja. 4.2 Uveljavljene oblike turizma na podeželju v Spodnjem Podravju Prispevek analizira nekatere oblike turistične ponudbe v Spodnjem Podravju, ki so neposredno povezane s podeželjem, z naravnimi danostmi in s kmetijstvom, in sicer: turizem na kmetiji, vinske ceste, prodajne in druge tematske poti in prireditve. 67 Vladimir Korošec Podeželski turizem v Spodnjem Podravju in regijska turistična ponudba Turizem na kmetiji je samo ena izmed številnih oblik podeželske turistične ponudbe, kjer lahko turisti uresničijo svoje potrebe po počitku, zabavi ali sprostitvi, pa tudi nekatere posebne potrebe, povezane s športom, izobraževanjem, zdravjem in drugim. Z raznovrstnostjo vsebin, vplivov in posledic je turistična ponudba na kmetijah nenadomestljiv del celostne ponudbe sleherne turistične regije. Turizem na kmetiji uvrščamo med kmetijske dopolnilne dejavnosti. V skladu z veljavno zakonodajo lahko turizem in druge dopolnilne dejavnosti opravljajo kmetije, ki imajo v lasti najmanj en hektar ali v zakupu najmanj pet hektarjev primerljivih površin, razen v primeru predelave medu in čebeljih izdelkov. Za en hektar primerljivih površin se šteje: 1 ha njiv, 2 ha travnikov oziroma ekstenzivnih sadovnjakov, 4 ha pašnikov, 0,25 ha plantažnih sadovnjakov in vinogradov oziroma hmeljišč, 0,2 ha vrtov ali zavarovanih prostorov, 8 ha gozdov, 5 ha gozdnih plantaž, 6 ha barjanskih travnikov oziroma drugih površin (Uredba... 2005). Turistične kmetije lahko opravljajo gostinsko ali negostinsko dejavnost. Po podatkih ptujske in ormoške upravne enote je bilo leta 2006 v obravnavanem območju registriranih 29 turističnih kmetij, ki so opravljale eno izmed gostinskih dejavnosti. Podeželska turistična ponudba Spodnjega Podravje se pretežno navezuje na vinogradništvo, saj je kar 27 turističnih kmetij oziroma 93,1 % v gričevnatem delu regije, 20,7 % v Halozah in 72,4 % v Slovenskih goricah. V regiji je 11 izletniških kmetij ali 38 %, ki ponujajo domača vina in lokalne kulinarične posebnosti, na sedmih kmetijah so urejeni vinotoči (24%), 9 kmetij je uveljavilo stacionarno in izletniško obliko ponudbe (31 %). Na dveh kmetijah imajo urejena apartmaje. Na uspešen nadaljnji razvoj turizma na podeželju vplivajo mnogi lokalni pa tudi nacionalni gospodarski in družbeni dejavniki. Da bi spoznali možnosti nadaljnjega razvoja turizma na podeželju v obravnavani regiji, smo podrobno preučili značilnosti kmetij, ki se ukvarjajo z dodatno dejavnostjo. Za turizem na kmetiji se običajno odločajo večje kmetije z razmeroma stabilno kmetijsko pridelavo, ki želijo povečati dohodek ter nadgraditi in utrditi osnovno dejavnost. Medtem ko so po podatkih popisa kmečkih gospodarstev v letu 2000 kmetije v Spodnjem Podravju v poprečju obdelovale le nekaj več kot 5 ha kmetijskih zemljišč, je poprečna velikost turističnih kmetij v regiji 10,9 ha, čiste kmetije obsegajo 15,3 ha, mešane 6,2 ha. V obravnavani regiji je v velikostnem razredu do 5 ha več kot 60 % kmetij, vendar le 30 % turističnih kmetij. Preglednica 4: Kmetije po velikostnih razredih v % (Anketni vprašalnik 2006; medmrežje 4). tip kmetije/območje 0do 2 ha 2 do 5 ha 5 do 10 ha nad 10 ha turistične kmetije 4,3 26,1 34,8 34,8 Spodnje Podravje 31,8 36,7 21,2 12,7 Slovenija 26,6 35,2 25,5 12,7 Med turističnimi kmetijami prevladujejo sadjarske in vinogradniške, teh je 47,8 %. S 43,6 % jim sledijo kmetije z mešano živinorejsko - rastlinsko pridelavo. Slednje so v večini hkrati vinogradniške, a se za potrebe turistične ponudbe ukvarjajo tudi z živinorejo. Nekatere od teh kmetij so uveljavile tržno živinorejsko pridelavo. S turistično dejavnostjo ustvarijo kmetije v poprečju okrog V3 dohodka, čiste kmetije, teh je 52 %, manj kot 1/3, mešane kmetije, ki pridobivajo dohodek tudi v nekmetijskih dejavnostih, pa več 45 %. Podatki o pridobljenem dohodku kažejo, da je za večino turističnih kmetij tržna kmetijska pridelava najpomembnejši vir dohodka, saj glede na obseg turistične dejavnosti ne prodajo vseh pridelkov in proizvodov v obliki turistične ponudbe oziroma obiskovalcem kmetije. Turistične kmetije se od ostalih kmetij razlikujejo tudi po izobrazbi gospodarjev. V Spodnjem Podravju je okrog 60 % lastnikov kmetij brez izobrazbe ali imajo zaključeno osnovno šolo. V tej izobrazbeni skupini je le 21,7 % lastnikov turističnih kmetij. Več kot dve tretjini lastnikov turističnih kmetij ima srednjo poklicno ali srednjo strokovno izobrazbo, kar kaže, da se s turizmom ukvarjajo bolj izobraže- 68 Geografski vestnik 79-2, 2007, 97-117 Razprave ni kmetovalci, ki so sposobni svojo poklicno izobrazbo nadgraditi z novimi znanji s področja gostinstva, turizma in predelave kmetijskih pridelkov. Brez izobrazbe je le 9 % nosilcev turistične dejavnosti na anketiranih kmetijah. Preglednica 5: Kmetije po vrsti kmetijske dejavnosti v % (Anketni vprašalnik 2006; medmrezje 4). tip kmetije/območje poljedelstvo vrtnarstvo sadjarstvo, živinoreja mešana živinoreja in vinogradništvo rastlinska rastlinska pridelava pridelava turistične kmetije 4,3 / 47,8 / 4,3 43,6 Spodnje Podravje 7,2 0,5 11,9 43,3 18,6 18,5 Slovenija 3,3 0,5 11,5 56,3 12,7 15,7 Preglednica 6: Izobrazba gospodarjev turističnih kmetij v % (Anketni vprašalnik 2006; m edmrezje 4). tip kmetije/območje osnovnošolska srednja srednja višja in izobrazba poklicna strokovna visoka ali manj izobrazba izobrazba izobrazba turistične kmetije 21,7 43,5 30,4 4,4 Spodnje Podravje 60,6 25,8 11,4 2,8 nosilci turizma na kmetiji 8,7 43,5 43,5 4,3 Slovenija 58,4 26,0 12,3 3,5 Kar 83 % anketiranih lastnikov kmetij je potrdilo, da imajo kmetije naslednika, od tega jih 82 % meni, da se bodo tudi nasledniki redno ali dopolnilno ukvarjali s kmetovanjem. Na razmeroma visoko stopnjo zaupanja lastnikov kmetij in njihovih naslednikov vbodočnost kmetije vplivajo dobri rezultati gospodarjenja na teh kmetijah. S primerjavo rezultatov anketiranja lastnikov turističnih kmetij in rezultatov raziskave, ki smo jo leta 2003 izvedli na komasacijskem območju na Dravskem polju, ugotovimo, da na kmetijah, ki se ukvarjajo s turizmom, pogosteje razmišljajo o razvojnih spremembah in uvajanju novosti. O proizvodnih spremembah na svojih kmetijah razmišlja več kot 40 % lastnikov turističnih kmetij in le okrog 22 % lastnikov kmetij na omenjenem komasacijskem območju. Na turističnih kmetijah se zavedajo pomena uvajanja novosti in sprememb, saj je kakovost turistične ponudbe odvisna od inovativnosti in strokovne usposobljenosti lastnikov kmetije. Turistična dejavnost na kmetiji je organizacijsko, vsebinsko in poslovno nadaljevanje kmetijske dejavnosti. Je pomemben vir dodatnega dohodka, zato so lastniki kmetij najpogosteje tudi nosilci turistične ponudbe. Kmetij, na katerih so lastniki hkrati nosilci turistične dejavnosti, je v obravnavani regiji 61 %. Za turistično dejavnost se lastniki najpogosteje odločijo zaradi povečanja dohodka oziroma zato, da bi povečali prodajo kmetijskih pridelkov, kar je še posebej značilno za vinogradniške kmetije. Turizem na kmetiji je izrazita družinska dejavnost, saj se z oskrbo gostov ukvarjajo skoraj vsi družinski člani. Le 39 % turističnih kmetij občasno najema dodatno delovno silo, kar je predvsem odvisno od števila gostov v posameznem letnem obdobju. Večina kmetij obseg turistične dejavnosti, zlasti pa svoje razvojne načrte, prilagaja razpoložljivi delovni sili na kmetiji. Turistične kmetije v regiji obišče v poprečju letno okrog 30.000 gostov (Anketa... 2006). Ob postavki, da kmetije opravljajo turistično dejavnost največ 150 dni v letu, je zasedenost gostinskih kapacitet le okrog 15 %, kar je delno posledica nepopolne turistične ponudbe na podeželju in njenega skromnega oglaševanja. Se nižja je zasedenost nočitvenih kapacitet in znaša manj kot 10 %, saj po podatkih 69 Vladimir Korošec Podeželski turizem v Spodnjem Podravju in regijska turistična ponudba anketiranja lastnikov kmetij v letu 2006 na vseh turističnih kmetijah ustvarijo le okrog 1000 nočitev na leto. Kljub razmeroma skromni zasedenosti 65 % lastnikov turističnih kmetij meni, da je obisk pričakovan. Ocenjujemo, da turistične kapacitete na kmetijah niso povsem izkoriščene, saj bi lahko z dobro organizirano in načrtno promocijo sprejeli več gostov. Število gostov kaže, da je turizem na kmetijah v Spodnjem Podravju v pravem pomenu besede dopolnilna dejavnost, ker ga večina kmetij ne obravnava kot priložnost za polno zaposlitev družinskih članov. Obseg turistične dejavnosti na podeželju je nedvomno odvisen od razvitosti turizma v regiji, saj so obiskovalci mest in drugih znamenitosti pogosto tudi obiskovalci podeželja. Večina turističnih kmetij v regiji privablja goste z bogato kulinarično in vinsko ponudbo, zato med gosti prevladujejo izletniki in organizirane skupine. Tovrstni gosti običajno ne iščejo dodatne turistične ponudbe na kmetiji oziroma dodatnih storitev v njeni bližnji okolici. Dodatne storitve, kot so: prodaja lastnih pridelkov in izdelkov, jahanje, vožnja z vozom na konjsko vprego, kolesarjenje, ribolov v okolici, sprehodi v naravi in športne igre organizira kar 78 % turističnih kmetij v regiji. Gostje se po mnenju lastnikov kmetij za obisk turistične kmetije najpogosteje odločijo zaradi izvirne in kakovostne kulinarične ponudbe, med pomembnejše motive pa uvrščajo mir in naravne lepote ter prijaznost in gostoljubnost prebivalcev podeželja. Pri nekaterih skupinah gostov je nizka cena storitve še vedno ključni dejavnik, ki vpliva na njihovo odločitev za obisk turističnih kmetij. Te imajo v nasprotju z ostalimi ponudniki turističnih storitev na podeželju prednost v tem, da lahko obseg in ceno storitev prilagajajo željam in potrebam gostov. Tudi zaradi tega obišče turistične kmetije v regiji več kot 45 % stalnih gostov, medtem ko je naključnih gostov le okrog 20 %. Turistična ponudba na podeželju postaja vse bolj zanimiva tudi za tujce. Po oceni lastnikov turističnih kmetij je med gosti že okrog 25 % tujcev. Kakovost storitev je nedvomno najpomembnejši motiv za obisk turističnih kmetij. Ob tem ima pomembno vlogo dobro oglaševanje. Oba procesa sta povezana in soodvisna. Še tako kakovostnih storitev ni mogoče uveljaviti brez ustreznega oglaševanja, prav tako pa dobro oglaševanje brez kakovostne ponudbe dolgoročno ne prinaša rezultatov. Pomena predstavitve svoje dejavnosti se zaveda večina turističnih kmetij v regiji. Kar 78 % jih je izdelalo različno predstavitveno gradivo, kot so vizitke, letaki, zloženke in drugo, vendar jih le 52 % redno oglašuje. Da je oglaševanje pomemben dejavnik seznanjanja gostov s ponudbo kmetije, je prepričanih 13 % lastnikov turističnih kmetij. Večina jih meni, da je najboljša in najučinkovitejša reklama zadovoljen gost, ki s svojimi pozitivnimi izkušnjami privablja nove goste. Turisti pridobivajo informacije o ponudbi slovenskih turističnih kmetij na različne načine. Kar 95 % turistov črpa informacije iz različnih katalogov ter iz medmrežja in ustnih virov, le 5 % jih najde tovrstne informacije v turističnih agencijah (Požek 2005, 109). K večji prepoznavnosti slovenskega podeželskega turizma doma in v svetu pomembno prispevajo publikacije oziroma katalogi o slovenskih turističnih kmetijah in ceniki storitev, ki jih v več jezikih izdajata Združenje turističnih kmetij Slovenije in Slovenska turistična organizacija, ter spletno oglaševanje. Žal je v ceniku za sezono 2005/2006 svoje storitve oglaševala le polovica turističnih kmetij v regiji, lastno spletno stran pa jih uporablja manj kot 40 %. Ti podatki kažejo, da bi lahko turistične kmetije v regiji ob stalni skrbi za kakovost ter z dobrim in usmerjenim oglaševanjem pritegnile večje število obiskovalcev. Vinske turisti~ne ceste so naslednja oblika turistične ponudbe slovenskega podeželja. S svojo dejavnostjo spodbujajo povezovanje ponudnikov in oblikovanje celovitih turističnih regij. Ob vinskih turističnih cestah prodajajo izdelke in storitve turistične kmetije, gostišča in drugi, v ponudbo pa so vključene tudi naravne, kulturne in zgodovinske posebnosti območja. So integralni del in proizvod okolja, po katerem potekajo (Drozg 1993, 188). Nastajati so pričele po letu 1992 na podlagi programa kmetijskega ministrstva, katerega cilj je bil omogočiti hitrejši in skladnejši razvoj vinogradniških podeželskih območij (Zloženka vinske turistične ceste Slovenije 2003). Trenutno je v Sloveniji dvajset vinsko turističnih cest, od tega so štiri v obravnavani regiji, in sicer: VTC 11 (Haloška vinska turistična cesta), VTC 13 (Srednje slovenskogoriška vinska turistična cesta), VTC 14 (Ormoška vinska turistična cesta) in VTC 15 (Jeruzalemska vinska turistična cesta). 70 Geografski vestnik 79-2, 2007, 97-117 Razprave Po letu 1995 so bile aktivnosti projektnih svetov vinskih turističnih cest usmerjene v oblikovanje ponudbe, zagotavljanje sredstev za investicije in načrtovanje promocije. Največji poudarek pa je bil namenjen vzpostavitvi partnerstev na lokalni in nacionalni ravni (Vinske turistične ceste 2003). Ker je tudi njihov nadaljnji razvoj usmerjen v spodbujanje povezovanja ponudnikov ter v povečevanje prepoznavnosti in privlačnosti območja bomo v raziskavi iskali odgovore na vprašanja, ki so povezana s temeljnimi izhodišči in cilji njihovega ustanavljanja. Na podlagi zastavljenih ciljev delovanja vinskih turističnih cest je upravičeno pričakovanje, da bodo imele le-te dolgoročno pozitiven vpliv na razvoj območja, po katerem potekajo ter na kakovost življenja lokalnega prebivalstva. Drozg meni, da se bodo učinki odražali v postopnem izboljšanju infrastrukture, zmanjševanju deagrarizacije in depopulacije, rekultiviranju opuščenih zemljišč in urejanju pokrajine ter v razvoju novih dopolnilnih dejavnosti (1993,193). Pričakujemo, da se bodo v Spodnjem Podrav-ju pozitivni učinki vinskih turističnih cest odražali šele po daljšem obdobju, odvisno od obsega in kakovosti njihove ponudbe ter strokovne in poslovne povezanosti ponudnikov storitev. Preglednica 7: Število ponudnikov ob vinskih turističnih cestah v Spodnjem Podravju. vrsta ponudbe VTC 11 VTC 13 VTC 14 VTC 15 skupaj izletniške kmetije 3 5 2 7 17 izletniške kmetije s prenočišči 2 6 2 2 12 vinogradniške kmetije 18 27 17 16 78 okrepčevalnice 6 8 / 2 16 gostišča s hrano 11 12 2 2 27 prodaja na kmetiji 3 48 6 2 59 storitve na kmetiji / / / 3 3 skupaj 43 106 29 34 212 Vinske turistične ceste ne pomenijo zgolj seznama ponudnikov gostinskih in drugih storitev na nekem vinogradniškem območju, ki je namenjen oglaševanju, ampak so oblika poslovnega in programskega povezovanja ter skupnega nastopanja vseh turističnih ponudnikov in predstavljajo skupno ponudbo vinogradniškega območja. Vinske turistične ceste v Spodnjem Podravju so po številu ponudnikov in raznovrstnosti ponudbe dobro opremljene. Ob njih prevladujejo vinogradniške kmetije, ki prodajajo vino ter pripravljajo degustacije in predstavitve svoje dejavnosti. Ob štirih vinogradnikih poteh v regiji je 29 turističnih kmetij in 27 gostišč, ki ponujajo hrano. Ob VTC 13 v Slovenskih goricah se je uveljavila tudi prodaja na domu, predvsem prodaja sadja in trsnih cepljenk, medtem ko je v ostalih vinogradniških območjih tovrstna dopolnilna dejavnost manj razvita. V prvi fazi ustanavljanja vinskih turističnih cest v Spodnjem Podravju so bili evidentirani ponudniki, postavljene so bile označevalne table ter dograjene turistične kapacitete na nekaterih kmetijah, saj so si le-te z vključitvijo v program vinskih turističnih cest zagotovile dostop do nepovratnih državnih investicijskih sredstev. Odvisno od podpore lokalnih skupnosti, motivacije in usposobljenosti ponudnikov ter inovativnosti projektnih svetov so nastali na posameznih območjih bolj ali manj uspešni programi gostinske ponudbe in turističnih prireditev. Projektni sveti, ponudniki, občine ali različna društva organizirajo tradicionalne in priložnostne prireditve, kot so: ocenjevanja vin, postavljanje klopotcev, prazniki občin ali posameznih naselij, mar-tinovanja, razstave kulinaričnih dobrot in druge. Delo projektnih svetov vinskih turističnih cest, usmerjeno v oblikovanje ponudbe ter programov je bilo na začetku financirano iz sredstev projekta, kasneje pa bi morala dejavnost preiti v obliko samoorganiziranja ponudnikov, ki naj bi postali nosilci in izvajalci skupnih programov ter načinov oglaševanja. Načrtovani razvoj vinskih turističnih cest v regiji, ob 71 Vladimir Korošec Podeželski turizem v Spodnjem Podravju in regijska turistična ponudba katerih bi naj ponudniki storitev prvenstveno oblikovali skupno identiteto območja, skrbeli za kakovost proizvodov in storitev ter spodbujali znanje in izobraževanje, se žal ne uresničuje v celoti. S kakovostnim in stalnim trženjem proizvodov in storitev se uveljavljajo le posamezniki, medtem ko je velika večina ponudnikov pasivnih. O njihovi vključenosti v program govorijo le označevalne in usmerjevalne table ter drugo oglaševalno gradivo. Rezultati anketiranja turističnih kmetij v regiji kažejo, da se med ponudniki storitev ob vinskih turističnih cestah niso uveljavile tesnejše oblike poslovnega in strokovnega sodelovanja. Sodelovanje je pretežno omejeno le na občasne stike v okviru dejavnosti tamkajšnjih turističnih društev, ponekod pripravljajo skupne prireditve, medtem ko je manj poslovnih oblik sodelovanja in skupnega oglaševanja. V regiji je na pobudo društev, lokalnih skupnosti ter posameznikov nastalo tudi nekaj drugih turisti~-no-rekreacijskih poti, ki so namenjene sprostitvi, rekreaciji ali izobraževanju domačinov in turistov. Med najbolj obiskane uvrščamo kolesarske, konjeniške in planinske poti. Nekatere poti so nastale v okviru podeželskih razvojnih programov, njihovo opremljanje pa je bilo financirano iz državnih in evropskih skladov. S tematskimi potmi želijo lokalne skupnosti spodbuditi razvoj podeželskega turizma ali uveljaviti prodajo na domu in druge dopolnilne dejavnosti. Žal se s postavitvijo usmerjevalnih tabel in tiskanjem reklamnega gradiva pogosto zaključi oglaševanje, zaradi česar se te poti ne uveljavijo in ne pritegnejo obiskovalcev. Pomembna oblika turistične ponudbe so tudi prireditve na podeželju, med katere uvršamo športne, rekreacijske, družabne, kulturne, etnološke in glasbene dogodke. So del turistične ponudbe, hkrati pa namenjene podeželskemu prebivalstvu, njihovi sprostitvi in izobraževanju ter utrjevanju socialnih stikov. Prireditve oblikujejo in razvijajo identiteto podeželja. V zadnjem obdobju se je v Spodnjem Podrav-ju poleg prireditev, katerih vsebina izhaja iz regijske ruralne in kulturne tradicije, uveljavilo več prireditev, ki so povezane s sodobnimi družbenimi in gospodarskimi spremembami in kažejo novo identiteto podeželskih območij. Preoblikovanje ali celo opuščanje tradicij ne pomeni njihovega nespoštovanja, temveč pomeni prilagajanje novim razmeram in sodobnim življenjskim slogom ter ustvarjanje prihodnjih »tradicij« (Barbič 2005, 98). Pri tem je treba dosledno upoštevati etnološko in zgodovinsko stroko, saj se lahko nestrokovno in povsem tržno usmerjeno preoblikovanje tradicije sprevrže v nepristno potvar-janje kulturne in zgodovinske dediščine. V Spodnjem Podravju ni prekinjena bogata tradicija organiziranja različnih prireditev. Glede na cilje in vsebino jih lahko razdelimo v štiri skupine, in sicer: • prireditve, povezane s tradicijo in etnografskimi posebnostmi (praznik žetve in drugih kmečkih opravil, kurentovanje in druge); • prireditve, povezane z vinarstvom in kulinariko (razstave jedi, ocenjevanja vin, martinovanje in druge); • kulturne in zabavne prireditve (koncerti in nastopi glasbenih in pevskih skupin, gledališke predstave, razstave ob različnih priložnostih in druge); • športne in rekreacijske prireditve (športna tekmovanja, pohodništvo, kolesarjenje in druge). Med najbolj uspešne prireditve uvrščamo tiste, ki izražajo tradicijo in posebnosti naselja ali regije ter so zaradi tega zanimive za obiskovalce iz drugih območij Slovenije ali tujine, kot so: kurentovanje v Markovcih, lukarski praznik v Dornavi, gobarski praznik v Žamencih, predstavitev oljarske dejavnosti v Središču ob Dravi, martinovanje na Jeruzalemu in v drugih krajih, prireditve ob Puhovi domačiji in druge. Prireditve imajo tudi pomembno motivacijsko vlogo, saj pri domačinih spodbujajo inova-tivnost, utrjujejo pripadnost naselju ter aktivirajo njihove ustvarjalne potenciale za sodelovanje v drugih razvojnih programih. Večino prireditev na podeželju organizirajo različna društva in združenja, ki delujejo v posameznih občinah. Govorimo o neprofesionalnih in neprofitnih prireditvah, ki so v večini financirane iz občinskih proračunov ali s pomočjo sponzorjev in donatorjev. Ceprav so prireditve del turistične ponudbe na podeželju in posredno prispevajo k družbenemu in gospodarskemu razvoju posamezne občine in regije, pa ti cilji pri organizaciji in izvedbi prireditev 72 Geografski vestnik 79-2, 2007, 97-117 Razprave niso dovolj jasno izraženi. Skoraj povsem je izostalo sodelovanje med organizatorji prireditev in ponudniki turističnih storitev, prav tako je pomanjkljivo sodelovanje z načrtovalci oziroma nosilci razvoja turizma v regiji. V zadnjem obdobju se je na podeželju uveljavilo tudi nekaj profesionalnih prireditev s ciljno strategijo oglaševanja, ki jih organizirajo uveljavljena podjetja ali gostinski in turistični ponudniki. Te prireditve pritegnejo veliko število obiskovalcev. 4.3 Cilji in ukrepi spodbujanja razvoja turizma na podeželju Turizem je ena najpomembnejših razvojnih prioritet Spodnjega Podravja, kar kažejo tudi najnovejši programi razvoja podeželja za obdobje 2007-2013 in drugi regijski razvojni dokumenti. S primerjavo štirih razvojnih programov, in sicer: Integralni razvojni programu Mestne občine Ptuj, Območni razvojni program za Prlekijo, Razvojni program za podeželje občin Hajdina, Kidričevo, Markovci in Ptuj ter Razvojni program za območje Slovenskih goric - Gurmanko rokodelska pot, smo želeli ugotoviti, kateri so skupni cilji razvoja turizma v regiji ter preveriti usklajenost ukrepov za spodbujanje te dejavnosti. V obravnavanih razvojnih programih so uvodoma prikazane izjemne možnosti za razvoj različnih oblik turizma na podeželju. Med številnimi prednostmi so izpostavljene naslednje: ugodna geografska in prometna lega, bližina turističnih krajev ali turističnih regij, bogastvo vodnih virov, pestrost naravne in kulturne dediščine ter motiviranost prebivalcev za razvoj turizma na podeželju. Na osnovi primerjalne analize regijskih razvojnih programov povzemamo nekatere skupne slabosti oziroma ovire, ki onemogočajo uveljavljanje turistične dejavnosti na podeželju, in sicer: slaba povezanost med ponudniki storitev in drugimi dejavniki razvoja turizma v regiji in izven nje, pomanjkanje znanja in ustrezno usposobljenih kadrov, neprepoznavnost turistične in gostinske ponudbe Spodnjega Podravja (nepopolna promocija) ter nepopolnost turistične infrastrukture. Lokalne skupnosti in drugi snovalci razvoja si prizadevajo odpraviti slabosti, razvojno vizijo pa gradijo na prednostih, ki jih nudi okolje ali regija. Sodobni pristopi na področju regionalnega planiranja spodbujajo usklajevanje na lokalni ravni o temeljnih razvojnih vprašanjih ter večjo vključenost prebivalstva v načrtovanje, spremljanje in izvajanje razvojnih programov. Tako zasnovani razvojni programi so veliko bolj uresničljivi in usmerjeni v reševanje realnih razvojnih problemov. Splošna ugotovitev je, da vsi analizirani regijski razvojni programi in programi razvoja podeželja vsebujejo tudi bolj ali manj natančno izdelane programe razvoja turizma na podeželju. V programih zasledimo naslednje splošne cilje: • povečanje števila turistov na podeželju in v regiji; • povečanje števila delovnih mest v turizmu in drugih dejavnostih na podeželju; • povečanje in izboljšanje turistične in druge splošne infrastrukture; • povezovanje ponudnikov turističnih storitev na podeželju; • uvajanje novih integralnih proizvodov na področju turizma. V razvojnih programih je premalo poudarjeno prizadevanje za oblikovanje enotne turistične regije Spodnje Podravje, kar je nedvomno eden najpomembnejših ciljev nadaljnjega razvoja turizma. Potrebno je vzpostaviti tesnejše sodelovanje med ponudniki storitev v regiji, kar posredno prispeva k večji strokovni in organizacijski profesionalizaciji te dejavnosti in k višji kakovosti turističnih storitev. Pozitivno je, da obravnavani razvojni programi spodbujajo povezovanje turistične ponudbe med mestom in podeželjem, s čimer prispevajo k oblikovanju turistične regije. Predlagane ukrepe, ki v programih razvoja turizma predstavljajo strateški načrt uresničevanja zastavljenih ciljev, lahko povežemo v tri skupine ukrepov, in sicer: • skupna promocija in trženje (izdelati skupno promocijsko gradivo, oblikovati blagovne znamke, izvajati predstavitve, obveščati javnost, vzpostaviti informacijske točke na podeželju...); • povezovanje nosilcev razvoja turizma na podeželju (izvajati skupne prireditve, vzpostaviti gospodarsko in interesno partnerstvo, povezati turizem z drugimi dejavnostmi na podeželju .); • razvoj turističnih destinacij (povečati turistične kapacitete, urediti turistično in drugo infrastrukturo, zavarovati dediščino ...). 73 Vladimir Korošec Podeželski turizem v Spodnjem Podravju in regijska turistična ponudba Medtem ko je prvotna politika pospeševanja gospodarskega razvoja posledica klasičnih lokacijskih prednosti (surovine, energetski viri, prometni položaj...), sloni sodobna politika regionalnega razvoja na pospeševanju izobrazbene ravni delovne sile, na razvijanju modernih komunikacijskih sistemov in razvojno-raziskovalnih potencialov (Ravbar 2005, 64). Ocenjujemo, da je med ukrepi za razvoj turizma v Spodnjem Podravju premalo projektov, s katerimi bi načrtno in sistematično spodbujali izobraževanje ponudnikov turističnih storitev, motivirali mlade za delo v kmetijstvu ali turizmu ter s tem krepili kadrovske in človeške potenciale. 5 Podeželski turizem kot del turistične ponudbe regije Turizem je interdisciplinarna dejavnost. Z ekonomskimi, s socialnimi, prostorskimi in z okolski-mi učinki je dejavnik družbenega in gospodarskega razvoja v regiji. Turistične ponudbe na podeželju ni mogoče ločevati od drugih oblik turizma, saj povezovanje prispeva k oblikovanju turistične regije. Zavedanje o nujnosti oblikovanja prepoznavne in razvite turistične regije Spodnjega Podravja se žal le počasi uveljavlja. Ker je razvoj turizma v regiji odvisen tudi od kakovostnega oglaševanja ter uspešnega poslovnega povezovanja ustanov, zavodov in ponudnikov turističnih storitev, smo v raziskavi analizirali vsebino turističnih prospektov in načine oziroma oblike predstavitev ter preučili oblike sodelovanja in povezovanja med zavodi in podjetji pri promociji in oblikovanju integralnih turističnih proizvodov. 5.1 Nujnost povezovanja in skupnega nastopanja ponudnikov turističnih storitev Eden izmed pomembnejših dejavnikov regionalnega razvoja je vzpostavljanje povezav med posameznimi lokalnimi ali regionalnimi akterji iz gospodarstva, javne uprave ali povsem prostovoljnih združenj (Nared 2005, 47). V sodobni ekonomiji se uveljavljajo mreže oziroma grozdi različnih subjektov, v katere se povezujejo partnerji na lokalni ali nacionalni ravni zaradi prednosti, ki jih takšno povezovanje prinaša. Na nujnost sodelovanja oziroma povezovanja ponudnikov turističnih storitev, podjetij, ustanov in zavodov na področju turizma opozarjajo ekonomski, socialni, okolski in drugi dejavniki. Tovrstne povezave zaradi navezanosti na konkretni geografski prostor in težnje k specializaciji zmanjšujejo stroške na področju promocije in drugih področjih, uveljavljajo integralne turistične proizvode, prispevajo h kakovostnemu pretoku informacij med člani, povečujejo usposobljenost in znanje ter izmenjavo izkušenj oziroma imajo druge pozitivne gospodarske učinke. Povezovanje gospodarskih in drugih subjektov na področju turizma v regiji je pomembno tudi zaradi spodbud in učinkov, ki jih tovrstno povezovanje nudi lokalnemu gospodarstvu in negospodarskim dejavnostim. Govorimo o spodbujanju razvoja nekaterih proizvodnih in storitvenih dejavnosti ter javne infrastrukture, o varovanju naravne in kulturne dediščine ter o učinkih na področju kulture, športa in drugih dejavnosti. Na območju Spodnjega Podravja se vplivnejše gospodarsko in strokovno povezovanje turističnih subjektov doslej ni uveljavilo. Sredi devetdesetih let preteklega stoletja je bilo na Ptuju ustanovljeno Gospodarsko interesno združenje Petovio Vivat. Združenje je zaradi nejasnih ciljev povezovanja in njegovih šibkih dolgoročnih učinkov po nekaj letih prenehalo delovati. Njegovo dejavnost nadaljuje Lokalna turistična organizacija (LTO), ki jo je za razvijanje turizma ter za pripravo, izvedbo in promocijo turističnih prireditev ustanovila MO Ptuj. Podobne naloge opravlja v Ormožu Turistični informacijski center kot del Javne razvojne agencije občine Ormož. Popoln razvoj turizma v regiji lahko uveljavijo turistični subjekti, ki so strokovno in kapitalsko povezani ter načrtno skrbijo za usklajevanje razvojnih načrtov, za uvajanje novih turističnih proizvodov in njihovo kakovostno promocijo. Govorimo o sistemskem in načrtnem vključevanju lokalnih iniciativ v razvoj turistične regije ter o uveljavljanju javno-zaseb-nega partnerstva, katerega cilj je v razvoj turizma pritegniti več zainteresiranega prebivalstva, znanja in kapitala. Turizem je ekonomska kategorija z močno prostorsko, kulturno in socialno dimenzijo, zaradi česar ga je mogoče upravljati in organizirati le ob usklajenem sodelovanju javnega in zasebnega sektorja. 74 Geografski vestnik 79-2, 2007, 97-117 Razprave 5.2 Predstavitveno gradivo o ponudbi podeželja Kljub množičnemu razvoju spletnega oglaševanja je turistični prospekt še vedno močno uveljavljen način komuniciranja z obiskovalci in uporabniki turističnih storitev. Naš namen ni vrednotenje vsebinske in oblikovne kakovosti ter marketinške ustreznosti predstavitvenega gradiva, temveč smo se v raziskavi spraševali, ali se Spodnje Podravje v turističnih prospektih ter s spletnimi in drugimi oblikami oglaševanja predstavlja kot enotna turistična regija, ali regijske turistične destinacije predstavljajo in oglašujejo tudi ponudbo podeželja, ali je predstavitveno gradivo podeželja dostopno obiskovalcem mest in večjih turističnih destinacij v regiji. Turistične kmetije v regiji se predstavljajo z razmeroma bogatim in raznovrstnim oglaševalskim gradivom. V ta namen so na kmetijah izdelali zloženke, plakate in drugo tiskano gradivo, večina jih uporablja spletni način oglaševanje. Na podeželju prevladujejo predstavitve posameznih ponudnikov turističnih storitev, medtem ko celostnih predstavitev podeželskih območij ali celotne regije ni. Značaj integralnega predstavitvenega gradiva kažejo le zloženke in zemljevidi turistično-rekreacijskih poti, v katerih so poleg ponudnikov turističnih storitev predstavljene tudi naravne in kulturne posebnosti območja. V zadnjem obdobju je veliko občin in turističnih društev izdalo prospekte in drugo promocijsko gradivo ali pa se nadvse zanimivo predstavljajo na svojih spletnih straneh, kar prispeva k večji prepoznavnosti. V turističnih prospektih večjih ponudnikov storitev in obeh mest je predstavitvi podeželja namenjenega malo prostora. Obiskovalce skopo seznanijo s kulinarično in vinsko ponudbo na podeželju, govorijo o lepotah in izvirnosti pokrajine ter vabijo na sprehode, kolesarjenje ali jahanje v neokrnjeno naravo. Izjema so turistični prospekti na območju Ormoža, v katerih je podeželska turistična ponudba celoviteje predstavljena. Se bolj kot vsebina turističnih prospektov kaže na nepovezanost spodnjepo-dravskega turizma ugotovitev, da promocijsko gradivo o podeželski turistični ponudbi običajno ni dostopno obiskovalcem mest in pomembnejših turističnih točk v regiji. Prav tako je v prodajnih katalogih in v programih organizatorjev potovanj malo programov, ki vključujejo celovito ponudbo podeželja, kar kaže na šibko tržno in promocijsko naravnanost regijskega turizma. 6 Sklep V raziskavi smo si uvodoma zastavili razmeroma zahtevno nalogo, ugotoviti, ali je podeželski turizem Spodnjega Podravja vključen v regijsko turistično ponudbo. Raziskovalni cilj je odprl vrsto dodatnih vprašanj, ki so povezana z vlogo in pomenom turizma v gospodarski zgradbi regije. Podatki o obsegu turističnega prometa v regiji, o strukturi turistične ponudbe in učinkih turizma na gospodarski in družbeni razvoj kažejo šibko razvitost te dejavnosti ter opozarjajo na vrsto organizacijskih in strukturnih problemov, ki onemogočajo njen nadaljnji razvoj. Kljub številnim in raznovrstnim turističnim potencialom Spodnje Podravje ni celostno razvita in uveljavljena turistična regija, ki bi pritegnila večje število domačih in tujih gostov. Prav tako podeželski turizem ni povezan z regijsko turistično ponudbo. Bolj ali manj uspešno se uveljavljajo le posamezni ponudniki turističnih storitev na podeželju, ki se ne povezujejo s turističnimi in drugimi gospodarskimi subjekti, kar onemogoča večjo turistično prepoznavnost regije. Razvitost podeželskega turizma, zlasti razvitost turistične ponudbe na kmetijah je odvisna od razvitosti kmetijstva v regiji ter od gospodarskih in družbenih razmer na podeželju. Govorimo o velikostni in lastniški zgradbi kmetij, o njihovi proizvodni usmerjenosti, o izobrazbi kmečkega prebivalstva, o razvitosti splošne infrastrukture ter o kakovosti življenja na podeželju. Na podlagi tega lahko sklepamo, da je nadaljnji razvoj podeželskega turizma v veliki meri odvisen od uspešnega strukturnega preoblikovanja kmetijstva ter od gospodarskih in družbenih sprememb na podeželju. Ob tem seveda ne moremo spregledati pomena naravne in reliefne pestrosti pokrajine, razvitosti turističnega gospodarstva v regiji ter izjemnega vpliva večjih turističnih subjektov, destinacij in mest, ki s svojo turistično, gospodarsko in drugo dejavnostjo spodbujajo razvoj podeželskega turizma. 75 Vladimir Korošec Podeželski turizem v Spodnjem Podravju in regijska turistična ponudba V Spodnjem Podravju se je pod vplivom gospodarskih in socialnih sprememb ter zaradi naraščanja turističnega obiska v regiji pričela turistična dejavnost na kmetijah intenzivneje razvijati šele sredi devetdesetih let preteklega stoletja. Turizem se je kot dopolnilna dejavnost na kmetijah močneje uveljavil v gričevnatem delu regije, najpogosteje v povezavi s tamkajšnjim vinogradništvom. Na Dravskem in Ptujskem polju, ki ju uvrščamo med kmetijsko najbolj donosna območja Slovenije (Vri-šer 2005, 17), se kmetije redkeje odločajo za turistično dejavnost. Na to vpliva manjša »atraktivnost« pokrajine in dejstvo, da v intenzivnem kmetijskem okolju ni odvečne kmečke delovne sile, saj se ta laže zaposluje v nekmetijskih dejavnostih v bližnjih urbanih naseljih. V regiji prevladujejo izletniške kmetije, ki s svojo kulinarično ponudbo pritegnejo pretežno goste iz bližnje okolice. V zadnjem obdobju se Spodnje Podravje z deležem turističnih kmetij z nastanitvijo približalo slovenskemu poprečju, ki znaša okrog 40 %. Najnovejši podatki o turističnem prometu v svetu in v tudi Sloveniji kažejo, da turisti pogosto iščejo »mehke« oblike turizma, zaradi česar postaja podeželje čedalje bolj privlačna turistična destinacija. Na osnovi tega je realno pričakovati, da se bo v državi in tudi v regiji število turističnih kmetij povečevalo. Kovačič je postavil dokaj tvegano oceno, da se bo v Sloveniji leta 2010 z dopolnilnimi dejavnostmi ukvarjalo okrog 20 % oziroma 12.000 kmetij (Kovačič 2002, 73). Napoved je v tako kratkem času nedvomno pretirana, saj se je leta 2002 po podatkih kmetijske svetovalne službe z dopolnilnimi dejavnostmi ukvarjalo le 1262 kmetij, od tega 482 s turistično dejavnostjo. Ce izhajamo iz Kovačičeve postavke bi se v Spodnjem Podravju z dopolnilnimi dejavnostmi leta 2010 ukvarjalo več kot 1000 kmetij oziroma okrog 400 kmetij s turizmom, za kar, v tako kratkem času, ni strokovnih in ne materialnih pogojev. Že v primeru, da bi se delež turističnih kmetij v regiji izenačil z republiškim poprečjem bi se njihovo število povečalo na 39 kmetij. Pričakovati je, da se bo z razvojem turizma v regiji število turističnih kmetij v prihodnjih desetih letih podvojilo. 7 Viri in literatura Anketni vprašalnik za turistične kmetij na območju Spodnjega Podravja. 2006. Bogataj, J. 1992: Sto srečanj z dediščino na Slovenskem. Ljubljana. Barbič, A. 2005: Izzivi in priložnosti podeželja. Ljubljana. Drozg, V. 1993: Vinske ceste kot element regionalnega razvoja obmejnih območij. Dela 10. Ljubljana. Gosar, A. 2002: Izbrane značilnosti turizma v Ljubljani. Geografija Ljubljane. Ljubljana. Jeršič, M. 1996: Rekreacija in turizem. Spodnje Podravje s Prlekijo - Možnosti regionalnega in prostorskega razvoja. Ljubljana. Kekih radosti. Zloženka o vinski cesti Jeruzalem. Ljutomer, 2000. Kovačič, M. 2002: Struktura kmetij in njen vpliv na dohodkovni položaj kmetij v Sloveniji. Sodobno kmetijstvo 35. Ljubljana. Kovačič, M. 2003: Turizem v razvoju podeželja in prispevek mladih. Medmrežje: http://www.ds-rs.si/ dejavnost/posvet-16122003/Kovačič.doc (23.12.2006). Medmrežje 1: http://www.center-vita.si/clanki/pdf/RPP%20koncno%20besedilo.pdf (23.12.2006). Medmrežje 2: http://www.ptuj.si/slo/irpmop/IRPMOP.pdf (23.12.2006). Medmrežje 3: http://www.ormoz.si/fileadmin/ormoz_user_global/documents/pdf/pdf/ odbor/Prlekija/ORP_Prlekija/ORP Prlekija_2007_2013.pdf (23.12.2006). Medmrežje 4: http://www.stat.si/novice_poglej.asp?ID=586 (18.9.2005). Na zdravje duši in telesu. Zloženka o VTC 13. Ptuj, 2005. Nared, J., 2005: Geografski vidiki mreženja podjetij v Sloveniji. Geografski vestnik 77-2. Ljubljana. Ormoška vinska turistična cesta. Zloženka o VTC 14. Ormož, 2002. Požek, K., Majkovič, D., Borec, A. 2005: Turizem na ekoloških kmetijah slovenskega podeželja. Geografski vestnik 77-2. Ljubljana. 76 Geografski vestnik 79-2, 2007, 97-117 Razprave Ravbar, M. 2005: Regionalni management - izziv in preizkusni kamen za politiko regionalnega planiranja. Dela 24. Ljubljana. Razvojni program podeželja v obdobju 2007-2013 za občine Hajdina, Kidričevo, Markovci in Ptuj. Ptuj, 2006. Tkalčič, M. 2002: Geografski prostor in turistična politika. Dela 18. Ljubljana. Turistična cona Haloze - Zagorje. Karta. Cirkulane, 2005. Uredba o vrsti, obsegu, in pogojih za opravljanje dopolnilnih dejavnosti na kmetijah. Uradni list RS 61/2005. Ljubljana. Vrišer, I. 1990: Ekonomsko-geografska regionalizacija Slovenije na podlagi vplivnih območij centralnih naselij in dejavnostne sestave prebivalstva. Geografski zbornik 30. Ljubljana. Vrišer, I. 2005: Ocena vrednosti kmetijske proizvodnje v Republiki Sloveniji. Dela 24. Ljubljana. Vinske turistične ceste Slovenije. Zloženka. Ljubljana, 2003. 8 Summary: Rural tourism in Lower Podravje and regional tourist service providers (translated by Irena Posavec) Countryside is an important part of every tourist region. Apart from natural, cultural and social factors there are many excellent eating as well as accommodation facilities various general infrastructure which complete tourist service of the region. Rural tourism in Lower Podravje was examined closely with the aid of data and information assembled by fieldwork, statistical information, information of local communities and regional tourist service providers. A valuable source was the survey performed on holiday farms in Ptuj and Ormož in the spring of 2006. 27 out 93.1% of holiday farms in Lower Podravje are situated in the hilly part the region therefore they are closely linked to winegrowing. Mostly they are the meeting point of day outings. You will find 18 to 62.1% of them, together with wine shops offering local wines and culinary specialities while farms provide bed and breakfast. Bigger farms with stabile agricultural production usually decide for rural tourism thus increasing the income or supplement their basic activities. According to the 2000 count of population in Lower Podravje only 5 hectare of land is cultivated but the average size of the holiday farm in the region is 10.9 hectare. What makes these farms different from others is the education of the landlords. In the Slovene region of Lower Podravje 60% of the landlords have no proper education or they have merely finished primary school, among them we will find only 21,7% of the holiday farm owners. The majority of holiday farms in the region attract guests with rich culinary and wine selection thus they are visited by mostly organized groups and day visitors. 45% of the holiday farm visitors are regular guests. Holiday farms marketing provide various and rich marketing sheets, folders, brochures or internet. 40% of them use their own webside. Winetrails are part of the rural offer. With their activities they encourage and connect tourist service providers thus forming the wholesomeness of rural regions. In the region of Lower Podravje there are four winetrails and by the side of them the products and services of rural holiday farms and inns are being sold. Their offer includes the regional natural, cultural and historic curiosities. Winetrails have long lasting positive impact on regions they are bypassing; the quality of life for the local population improves. Wineshops, holiday farms, inns on the winetrails are of the opinion that more attention should be paid to joint marketing. With closely connected marketing they would be able to attract more guests. Lower Podravje has been organizing village events with the source in rich rural, regional and cultural tradition but in recent time there are more and more entertainment events connected to social and economic changes thus shaping the new identity of the countryside. 77 Vladimir Korošec Podeželski turizem v Spodnjem Podravju in regijska turistična ponudba Regional rural plans and development programmes include the growth of rural tourism as well. Tourism in the countryside will be developed in three ways by: • joint promotion and marketing; • closely connecting tourist development activities in rural area; • wholesome development of tourist destination. The growth of rural tourism especially the development of tourist service providers on holiday farms depends considerably on agriculture, economy and social conditions in the area. The improvement of rural tourism is linked to successful structural changes of agriculture, economic and social changes in rural regions as well as to successful and joint reconciliation of all the tourist service providers in the region. 78 Geografski vestnik 79-2, 2007, 97-117 Razprave RAZPRAVE PROBLEMATIČNA IMENA DRŽAV V SLOVENSKEM JEZIKU AVTORJA dr. Drago Kladnik Geografski institut Antona Melika ZRC SAZU, Gosposka ulica 13, SI- 1000 Ljubljana, Slovenija drago.kladnik@zrc-sazu.si dr. Drago Perko Geografski institut Antona Melika ZRC SAZU, Gosposka ulica 13, SI- 1000 Ljubljana, Slovenija drago@zrc-sazu.si UDK: 91:81 '373.21(497.4) COBISS: 1.01 IZVLEČEK Problematična imena držav v slovenskem jeziku Celoto vseh zemljepisnih imen na svetu v vseh jezikih delimo na endonime in eksonime. Slovenski endoni-mi so slovenska zemljepisna imena znotraj slovenskega etničnega ozemlja, slovenski eksonimipa slovenska zemljepisna imena na vseh ostalih ozemljih, če se razlikujejo od endonimov na teh ozemljih. Tudi slovenska imena tujih držav so eksonimi, kadar se razlikujejo od izvirnih imen. Formalno problem zapisovanja imen držav v slovenskem jeziku rešuje slovenski standard SIST ISO 3166-1 z naslovom Kode držav. Članek predstavlja postopek in probleme standardizacije imen držav za prenovljeni slovenski standard. KLJUČNE BESEDE geografija, zemljepisno ime, ime države, standardizacija, UNGEGN, ISO, Slovenija, slovenski jezik ABSTRACT Problematic country names in Slovene language All of the geographical names used around the world are divided into endonyms and exonyms. Slovenian endonyms are Slovenian geographical names used within Slovenian ethnic territory and Slovenian exonyms are Slovenian geographical names used in all other territories if they differ from the endonyms in these territories. Slovenian names of other countries are also exonyms if they differ from the original names. Formally, the issue of writing the names of countries in Slovenian is regulated by the Slovenian standard SIST ISO 3166-1, titled »Country Codes«. This article presents the procedure for standardizing country names for the revised Slovenian standard and related issues. KEY WORDS geography, geographical name, country name, standardization, UNGEGN, ISO, Slovenia, Slovenian language Uredništvo je prispevek prejelo 22. junija 2007. 79 Drago Kladnik, Drago Perko Problematična imena držav v slovenskem jeziku 1 Uvod Imena delimo na občna in lastna imena. Občna imena, na primer reka, gora in mesto, pišemo z malo začetnico, lastna imena, na primer Sava, Triglav in Ljubljana, pa z veliko začetnico. Lastna imena delimo na imena bitij, na primer imena oseb in živali, stvarna imena, na primer imena ustanov in umetnostnih del, ter zemljepisna imena. Izraz zemljepisno ime ima še tri sopomenke oziroma blizupomenke: geografsko ime, krajevno ime in toponim (grško topos 'kraj' in onyma, narečna različica od onoma 'ime'). Veda o izvoru in pomenu zemljepisnih imen se imenuje toponomastika, veda, ki preučuje zemljepisna imena, pa toponimika (Kladnik 2007, 22). Zemljepisna imena delimo na naselbinska in nenaselbinska zemljepisna imena. Naselbinska zemljepisna imena so imena mest, trgov in vasi, torej samostojnih naselij, ter imena zaselkov. Vsa ostala zemljepisna imena, med njimi imena delov naselij, gora, rek, pokrajin in podobno, so nenaselbinska zemljepisna imena (Slovenski pravopis 2001). Mednje uvrščamo tudi imena držav. Ločevanje med naselbinskimi in nenaselbinskimi zemljepisnimi imeni je v slovenskem jeziku zelo pomembno, saj se nekatera pravopisna pravila za pisanje obeh vrst zemljepisnih imen razlikujejo. Celoto vseh zemljepisnih imen na svetu v vseh jezikih delimo na endonime in eksonime. Endo-nim (grško endon 'znotraj') je zemljepisno ime nekega pojava v enem od jezikov, ki se govorijo na ozemlju tega pojava, eksonim (grško ekso 'zunaj') pa je zemljepisno ime nekega pojava v enem od jezikov, ki se ne govorijo na ozemlju tega pojava, če se razlikuje od endonima tega pojava. Poenostavljeno rečeno je endonim domače, izvirno ime zemljepisnega pojava, eksonim pa tuje ime istega pojava (Veliki atlas sveta 2005, 199). Slovenski endonimi so slovenska zemljepisna imena znotraj slovenskega etničnega ozemlja, slovenski eksonimi pa slovenska zemljepisna imena na vseh ostalih ozemljih, če se razlikujejo od endonimov na teh ozemljih. Tako je Ljubljana slovenski endonim in Laibach nemški eksonim za glavno mesto Slovenije, Dunaj pa slovenski eksonim in Wien nemški endonim za glavno mesto Avstrije. Tudi slovenska imena tujih držav so eksonimi, kadar se razlikujejo od izvirnih imen. Tako je na primer zemljepisno ime Nemčija slovenski eksonim za nemški endonim Deutschland, zemljepisno ime Latvija pa ni slovenski eksonim za latvijski endonim Latvija, saj se obe imeni za isti zemljepisni pojav ne razlikujeta (Kladnik, Perko 2004, 219). Raba zemljepisnih imen še zdaleč ni enotna, kar povzroča težave pri medsebojnem komuniciranju. Zaradi tega se vseskozi kažejo potrebe po bolj poenoteni rabi, ki jo v najbolj skrajni obliki predstavljajo standardizirana zemljepisna imena. Za standardizacijo pa je nujen poseben postopek. V splošnem je standardizacija dejavnost vzpostavljanja usklajenih pravil in določil z namenom, da se doseže optimalna stopnja urejenosti na danem področju, standardizacija zemljepisnih imen pa je postopek načrtnega in zavestnega poenotenja njihove rabe. V ta namen standardizacijski imenoslovni organ za določen topografski objekt ali geografski pojav uradno določi praviloma eno, v nekaterih primerih tudi več zemljepisnih imen, pripravi imenik jezikovno in drugače ustreznih zemljepisnih imen, skupaj z natančnimi navodili za njihovo rabo, pravilen zapis in tudi ustrezno rabo v tujih jezikih (Kladnik 2007). V slovenskem jeziku imamo standardizirana le zemljepisna imena na zemljevidu Slovenije v merilu 1: 1.000.000 (Perko 2001) in na zemljevidu Slovenije v merilu 1: 250.000, ki sta bila izdelana posebej prav za standardizacijo (zadnji je v sklepni fazi izdaje). Standardizirana so tudi imena vseh držav in nekaterih odvisnih ozemelj, takšnih z najvišjo stopnjo avtonomije. Standardizacija še ne pomeni, da je določeno ime za vse večne čase zacementirano in nespremenljivo. Včasih ga je treba predrugačiti zaradi spremenjenih političnih okoliščin in z njimi povezanih sprememb izvirnih imen, včasih pa se jih spreminja tudi na pobudo uporabnikov v ciljnem jeziku, to je slovenščini, kar se dogaja zlasti zaradi potreb po še večjem poenotenju oziroma sistematiziranju rabe tovrstnih imen. Zaradi tega se ob vsakem postopku obdelave imenskega gradiva za standardizacijo tovrstnih imen ne lotevamo le izrazito problematičnih imen ampak celotnega imenskega korpusa. Edino takšen pristop lahko zagotovi ustrezne rešitve, problemi pa se vseskozi kažejo pri njihovi diseminaciji. 80 Geografski vestnik 79-2, 2007, 97-117 Razprave Ti so še toliko bolj izraziti, ker nam doslej sprejetih rešitev še ni uspelo zadovoljivo prenesti v najnovejše različice slovenskega pravopisa (Kladnik 2005 in 2007). 2 Skupina izvedencev Združenih narodov za zemljepisna imena Mednarodno dejavnost na področju zemljepisnih imen usmerja Organizacija združenih narodov, ki je leta 1959 ustanovila strokovno delovno telo United nations group of experts on geographical names ali krajše UNGEGN, slovensko 'Skupina izvedencev Združenih narodov za zemljepisna imena'. Znotraj njega deluje 22 regionalnih jezikovno-zemljepisnih delovnih skupin, med katerimi je tudi East Central and South-East division 'Skupina za vzhodno srednjo in jugovzhodno Evropo', kjer skupaj z Albanijo, Bolgarijo, Ciprom, Češko, Črno goro, Grčijo, Hrvaško, Madžarsko, Makedonijo, Poljsko, Slovaško, Srbijo, Turčijo in Ukrajino deluje tudi Slovenija (Kladnik 2007, 104). Naša država je v času svojega predsedovanja v Ljubljani leta 1999 organizirala petnajsti sestanek in leta 2001 šestnajsti sestanek matične regionalne skupine. Na sestankih jezikovno-zemljepisnih skupin lahko enakopravno sodelujejo tudi države is sosednjih skupin. To pravico v skupini s Slovenijo redno izkorišča Avstrija, ki sicer deluje v Nizozemsko-nemški regionalni jezikovno-zemljepisni delovni skupini. Za poglobljeno obravnavo najpomembnejših vsebinskih sklopov zemljepisnih imen UNGEGN ustanavlja delovne skupine. Ko določena delovna skupina opravi svoje delo, preneha z delovanjem. Trenutno jih deluje 10, številko 1 med njimi pa nosi Working group on country names, po naše 'Delovna skupina za imena držav', kar kaže, kako pomembna in občutljiva so imena držav, s katerimi se vsakodnevno srečujemo na številnih ravneh komuniciranja. Ustanovljena je bila leta 1992 za vzpostavitev, vodenje in posodabljanje seznama uradnih imen držav, ki ga Organizacija združenih narodov v vseh svojih uradnih jezikih občasno izdaja v obliki biltena. Prav ta seznam uradnih imen držav je bil z resolucijo številka 8 na 7. konferenci Združenih narodov za standardizacijo zemljepisnih imen leta 1998 v New Yorku določen za referenčni vir za vse nacionalne in mednarodne publikacije v latinični pisavi. Pri tem pa je morda najbolj pomembno dejstvo, da vsaka država sama predlaga svoje uradno kratko in uradno polno ime v svojem uradnem jeziku oziroma svojih uradnih jezikih ter v angleškem in francoskem jeziku, vendar se morajo z njenimi predlogi strinjati ostale članice Organizacije združenih narodov. Žal se v praksi nekatera predlagana imena v angleškem in francoskem jeziku ne ujemajo povsem, kar pri standardizaciji imen držav v ciljnih jezikih povzroča težave. 3 Komisija za standardizacijo zemljepisnih imen Vlade Republike Slovenije Ko je bila Slovenija leta 1992 sprejeta v OZN, se je obvezala, da bo spoštovala tudi vse resolucije o zemljepisnih imenih. Ena od njih določa, da so za delovanje na področju nacionalne standardizacije zemljepisnih imen zadolžena nacionalna standardizacijska telesa. V Sloveniji od leta 1986 s prekinitvami deluje Komisija za standardizacijo zemljepisnih imen Vlade Republike Slovenije, ki ima sedež na Geografskem inštitutu Antona Melika Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Sestavljajo jo strokovnjaki s področja geografije, kartografije, jezikoslovja in zgodovine ter predstavniki uporabnikov. Člani komisije zastopajo Slovenijo na različnih sestankih Skupine izvedencev Združenih narodov za zemljepisna imena, Regionalne jezikovno-zemljepisne delovne skupine za vzhodno srednjo in jugovzhodno Evropo ter v različnih delovnih skupinah UNGEGN-a. Na sestankih poročajo o razmerah na področju obravnave zemljepisnih imen v Sloveniji, stopnji standardiziranosti zemljepisnih imen v Sloveniji in predstavljajo standardizacijske dokumente, kakršen je na primer Concise gazetteer of Slovenia 'Zgoščeni imenik zemljepisnih imen Slovenije', ki ga je Slovenija pripravila leta 2001 in je izšel v okviru zbirke United nation series of national gazetteers 'Zbirka državnih imenikov zemljepisnih imen 81 Drago Kladnik, Drago Perko Problematična imena držav v slovenskem jeziku Združenih narodov' (Perko 2001). Imenik vsebuje standardizirana zemljepisna imena s priloženega zemljevida v merilu 1: 1.000.000. Za bolj operativno, čim hitrejše, strokovno poglobljeno in sistematično delo pri ustreznem poimenovanju držav ter pripravo gradiva za standardizacijo njihovih imen je Komisija za standardizacijo zemljepisnih imen Vlade Republike Slovenije ustanovila Podkomisijo za imena držav. Sprejemanje končne oblike predlaganih imen za standardizacijo je v domeni Komisije za standardizacijo zemljepisnih imen Vlade Republike Slovenije, ki svoje odločitve praviloma sprejema s konsenzom. S konsenzom se znotraj Podkomisije po temeljiti obravnavi sprejemajo tudi vsi pripravljeni predlogi za nadaljnji stan-dardizacijski postopek. Slovenski standard s standardiziranimi oblikami imen držav na predlog komisije sprejme Slovenski inštitut za standardizacijo. 4 Mednarodna organizacija za standardizacijo Seznam uradnih imen držav iz biltena Organizacije združenih narodov uporablja kot referenčni vir v svojih standardih tudi International organization for standardization 'Mednarodna organizacija za standardizacijo' ali krajše ISO. Najpomembnejši mednarodni standard, ki vsebuje tudi imena držav, ima naslov Kode za predstavljanje imen držav in njihovih enot. Nosi oznako ISO 3166. Prvič je izšel leta 1974, nato pa še v letih 1981, 1988 in 1993. Od leta 1997 se deli na tri dele, podstandarde: prvi ima oznako 3166-1 in vsebuje imena držav ter nekaterih razmeroma samostojnih ozemelj, drugi oznako 3166-2 in poleg imen držav vsebuje tudi imena regionalnih enot držav, tretji pa oznako 3166-3 in vsebuje imena nekdanjih držav oziroma stara imena zdajšnjih držav. Zadnja različica prvega podstandarda je izšla 15. 11. 2006 in nosi oznako ISO 3166-1:2006. Standardi Mednarodne organizacije za standardizacijo izhajajo dvojezično: v angleškem in francoskem jeziku, nacionalne organizacije pa lahko mednarodne standarde prevedejo tudi v nacionalne jezike. Naša organizacija za standardizacijo je Slovenski inštitut za standardizacijo, ki se je leta 2000 oblikoval iz nekdanjega Urada Republike Slovenije za standardizacijo in meroslovje pri Ministrstvu za znanost in tehnologijo. Slovenski inštitut za standardizacijo se je za prevode mednarodnega standarda ISO 3166 in njegovih podstandardov ISO 3166-1 in ISO 3166-2 med drugim odločil tudi zaradi očitne neusklajenosti rabe imen držav na vseh področjih. Pri pripravi prevodov stalno sodeluje s Komisijo za standardizacijo zemljepisnih imen Vlade Republike Slovenije. 5 SIST ISO 3166:1996 Formalno je problem zapisovanja imen držav v slovenskem jeziku leta 1996 rešil slovenski standard SIST ISO 3166:1996 z naslovom Kode za predstavljanje imen držav in drugih ozemelj, ki temelji na mednarodnemu standardu ISO 3166:1993. Obsega imena držav in nekaterih odvisnih ozemelj ter njihovo dvočrkovno, tričrkovno in trištevilčno kodo. Slovenski standard loči tri različice imen držav: kratko ime, uradno kratko ime in uradno polno (dolgo) ime države. Kot primer poglejmo Slovenijo, Rusijo in Libijo: kratka imena so Slovenija, Rusija in Libija, uradna kratka imena Slovenija, Ruska federacija in Libijska arabska džamahirija, uradna polna imena pa Republika Slovenija, Ruska federacija in Socialistična ljudska libijska arabska džamahirija. Pri večini držav je kratko ime države enako uradnemu kratkemu imenu države. Vse tri različice imen držav je leta 1995 pripravila Komisija za standardizacijo zemljepisnih imen Vlade Republike Slovenije. Upoštevala je predvsem pravopisna pravila slovenskega jezika, angleške in francoske oblike imen držav v izvirniku standarda in ustaljenost rabe imen držav v slovenskem jeziku. 82 Geografski vestnik 79-2, 2007, 97-117 Razprave Že pri pregledu pravopisnih pravil je naletela na težave (Perko 1996a, 20): »... Pravila pisanja zemljepisnih imen so sorazmerno zapletena, se posebej pa to velja za pisanje tujih zemljepisnih imen. Se najmanj problemov je pri imenih držav, pa tudi tu se pri zapisovanju imen nekaterih držav pojavljajo pomembne razlike, čeprav so pravila slovenskega pravopisa, ki pravijo, da imena držav slovenimo (podomačujemo), sorazmerno jasna. Sestavni deli nekaterih imen držav pa so tudi osebna lastna imena in zemljepisna lastna imena. Pravila slovenskega pravopisa pravijo, da osebna lastna imena načeloma ohranjamo, torej zapisemo izvirno, slovenimo (podomačujemo) pa med drugim imena znanih vladarskih rodovin in svetnikov, ter da načeloma znana zemljepisna lastna imena slovenimo (podomačujemo), manj znana pa ohranjamo v izvirni obliki (izvirnik za latinične pisave, transliteracija oziroma prečrkovanje za nelatinične pisave). Tako se postavlja vprašanje, ali upoštevati prvo pravilo in brez izjeme sloveniti vsa imena držav, tudi če vsebujejo osebna lastna imena ali manj znana zemljepisna imena in pisati na primer Maršalovi otoki ali Levje gorovje, ali pa upoštevati drugo pravilo, da osebna imena in manj znana zemljepisna imena ohranjamo in pišemo na primer Marshallovi otoki ali Sierra Leone) ...«. Komisija je pregledala takrat še razmeroma skromno število obstoječih virov (Atlas sveta Cankarjeve založbe 1991, Veliki družinski atlas sveta DZS 1992, Države sveta DZS 1993, Atlas sveta za šolo in dom Cankarjeve založbe 1995, Veliki atlas sveta DZS 1996) in ugotovila številna neujemanja imen držav. Začelo se je govoriti o spornih imenih držav, o čemer je poročal Geografski obzornik. Ker se v tem zapisu skrivajo tako rekoč vse dileme, s katerimi se še vedno srečujemo in jih vedno znova razčiščujemo, povzemamo daljši izsek (Perko 1996a, 20-27): »... Prvo skupino spornih imen sestavljajo države, ki imajo ime po drugem zemljepisnem imenu: na primer Gvineja Bissau, ki ima ime po mestu Bissau, in že omenjena Sierra Leone, ki ima ime po gorovju Sierra Leone. Ce obe imeni slovenimo, dobimo imeni Gvineja Bisau in Sjera Leone (ali celo Levje gorovje), če pa mesto Bissau in gorovje Sierra Leone uvrstimo med manj znana zemljepisna imena in se ravnamo po pravopisnem pravilu, da manj znana zemljepisna imena pustimo v izvirniku, potem dobimo imeni Gvineja Bissau in Sierra Leone. Glede na to, da je država Gvineja Bissau del portugalskega govornega območja in da so mesto ustanovili Portugalci, je pravilno Bissau in ne Bissao. V drugi skupini so imena držav, ki so vprašljiva glede na pravila slovenskega jezika oziroma vplive tujih jezikov. Zaradi vpliva hrvaškega jezika se namesto Hrvaška pojavlja tudi Hrvatska. Podobni pari so še: slovensko Zair in francosko Zaire, slovensko Moldavija in romunsko Moldova. Za Latvijo se pojavljata kar dve različici: prek ruskega vpliva Letonska in prek nemškega vpliva Letonija. Bolj domače je Zelenortski otoki kot Kapverdski otoki in Srednjeafriška republika kot Centralnoafriška republika. V tej skupini so še Slonokoščena obala (Obala slonove kosti), Estonija (Estonska), Bahrajn (Bahrain), Bocvana (Botsvana), Južna Afrika (Južnoafriška republika), Vietnam in Srilanka. Pri zadnjih dveh je vprašljivo pisanje skupaj ali narazen, podobno kot pri Kostariki. Vprašljiva je prva črka pri Srilanki (Srilanka, Srilanka) in morebitno pisanje črke j med i in e ali kar j namesto i pri Vietnamu (Vijetnam, Vjetnam). (opomba avtorjev: Pri Vietnamu in Srilanki pisanje skupaj narekuje tudi pravopis, ker sta obe imeni transkribirani iz nela-tiničnih pisav). Sledi skupina srednjeazijskih muslimanskih držav, republik nekdanje Sovjetske zveze, ki imajo lahko končnico -ija ali se končajo na -stan, kar pomeni država, podobno kot sosednja Pakistan in Afganistan. Pakistan in Afganistan sta bolj uveljavljeni imeni kot denimo Pakija in Afganija. Podobno je bolj smiselno uporabljati Kazahstan, Tadžikistan, Uzbekistan, Kirgizistan in Turkmenistan kot Kazahija, Tadžikija, Uzbekija, Kirgizija in Turkmenija. Možna, vendar manj sistematična, je različica, da se nekatera imena končajo na -ija (Kirgizija, Turkmenija), druga pa na -stan. Obsežna je skupina držav, ki imajo ime po osebnem lastnem imenu oziroma imenu svetnika. Ker je vprašljivo pravilno slovenjenje nekaterih manj znanih svetniških imen, je morda bolj smiselna ohranitev teh imen v izvirniku. Tako naj bi ostal Sveti Krištof raje Saint Kitts, Sveta Lucija Saint Lucia, Sveti Vinko Saint Vincent, Sveti Tomaž Sao Tome, Sveti Marij San Marino in podobno. Ker ima Saudova Arabija ime po Ibn Saudu, ustanovitelju dinastije Saud, je bolj smiselno obdržati svojilno oblika imena, torej Saudova 83 Drago Kladnik, Drago Perko Problematična imena držav v slovenskem jeziku in ne Saudska Arabija, podobno kot pišemo Marshallovi otoki in ne Marshallski otoki ali Salomonovi otoki in ne Salomonski otoki. Na prejšnjo skupino se navezuje skupina držav, ki ima ime po pomembnih rodbinah. To sta državi Luksemburg in Lihtenštajn. Smiselno bi bilo, da obe državi pišemo na isti način, torej obe v izvirniku (Luxemburg, Liechtenstein), ali obe podomačeno (Luksemburg, Lihtenštajn). V posebni skupini so tudi države, ki imajo v imenu besedo 'otoki', ki jo nekateri raje zamenjujejo z 'otočje'. Postavlja se vprašanje smiselnosti zamenjave najbolj splošnega pojma, torej 'otoki', z bolj določnim pojmom, kot je 'otočje'. V geomorfološkem smislu je otočje poenostavljeno rečeno skupina množice različno velikih otokov. Meja, kdaj je neka skupina otokov že 'otočje', kdaj pa zgolj 'otoki, ni jasno določena, zato je vimenih držav bolj smiselno uporabljati najbolj splošen pojem, torej 'otoki, in ne 'otočje, čeprav sama beseda 'otočje' o neki državi pove več kot splošnejša beseda 'otoki'...«. Na koncu je komisija pri kratkih imenih držav upoštevala predvsem pravila slovenskega pravopisa o pisanju tujih zemljepisnih in tujih osebnih imen v slovenskem jeziku, ki jih poenostavljeno lahko zapišemo: • imena držav slovenimo (podomačujemo), • znana zemljepisna in osebna imena slovenimo, • manj znana zemljepisna in osebna imena ohranjamo v izvirni obliki (izvirnik za latinične pisave, tran-sliteracija (prečrkovanje) za nelatinične pisave). Iz teh treh pravil je komisija določila eno samo, preprosto, razumljivo, sistematično in nedvoumno pravilo za zapis vseh držav v slovenskem jeziku, ki pravi: »... Imena držav v slovenskem jeziku slovenimo, v izvirni obliki pa obdržimo le tiste sestavne dele imen držav, ki so osebna imena ali manj znana zemljepisna imena. Pri pridevniški rabi osebnih imen uporabljamo svojilno obliko...« (Perko 1996b, 18). Tako je komisija 185 imen držav v celoti slovenila, ostali pa sta dve imeni po manj znanih zemljepisnih imenih in še osem imen držav po osebah, kamor je komisija prištela tudi imena svetnikov, saj za nekatera manj znana svetniška imena nimamo ustreznih slovenskih imen, nesistematično pa bi bilo, če bi ena tovrstna imena slovenili in druga ne. Državi, ki imata v svojem imenu manj znano zemljepisno ime, sta Gvineja Bissau, ki je dobila ime po mestu Bissau in ima prvi del imena slovenjen, drugi del pa ostaja v izvirni obliki, ter Sierra Leone, ki ima ime po gorovju Sierra Leone in oba dela imena ohranja v izvirni obliki. Po imenih svetnikov v izvirni obliki ima ime pet držav: Saint Kitts in Nevis, Saint Lucia, Saint Vincent in Grenadine, San Marino ter Sao Tome in Principe, svojilna oblika osebnega imena pa je del imena pri treh državah: Marshallovi otoki, Salomonovi otoki in Saudova Arabija. Pri imenih držav po pomembnih rodbinah se je komisija odločila za slovenjenje, torej za Luksemburg in Lihtenštajn, čeprav bi lahko do neke mere tudi imena rodbin šteli med osebna imena in jih pisali v izvirniku; vendar je bilo ime Luksemburg že trdno uveljavljeno. Pisava Lihtenštajna v slovenjeni obliki je edina prava novost, ki jo je sprejela komisija. Pri ostalih imenih je komisija le izbrala med tistimi obstoječimi različicami imen, ki so ustrezale sprejetim splošnim izhodiščem. 6 Delo Podkomisije za imena držav in SIST ISO 3166-1:2008 Slovenski inštitut za standardizacijo se je zaradi številnih političnih sprememb po letu 1996, ko je izšel SIST ISO 3166:1996, odločil za ponovni prevod mednarodnega standarda, tokrat različice ISO 3166-1:2006, ki se od prejšnjih različic razlikuje po tem, da so uradnim kratkim in uradnim polnim imenom v angleškem in francoskem jeziku dodana tudi kratka imena v uradnem jeziku (uradnih jezikih) posameznih držav. Predvideno leto izida je 2008. Zato se je Komisija za standardizacijo zemljepisnih imen Vlade Republike Slovenije ponovno lotila sistematičnega pregleda imen držav. Ustanovila je Podkomisijo za imena držav, ki sta jo sestavljali slavistična in geografska skupina strokovnjakov. Njena glavna naloga je bila priprava predloga kratkih, uradnih kratkih in uradnih polnih imen držav za novi standard SIST ISO 3166-1. 84 Geografski vestnik 79-2, 2007, 97-117 Razprave Ugotovila je, da neusklajena raba posameznih imen držav na različnih ravneh in področjih temelji tudi na razlikah med imeni držav v slovenskem standardu SIST ISO 3166:1996 in slovarskim delom Slovenskega pravopisa 2001 (Kladnik 2005, 16 in 17): »... v Pravopisu manjka kar precej navedb neodvisnih držav (Antigva in Barbuda, Gvajana, Kiribati, Palau, Severni Marianski otoki, Tuvalu, Vzhodni Timor) in se več odvisnih ozemelj. Iz nabora imen držav v slovarskem delu Slovenskega pravopisa je razvidno, da naj bi bila vključena imena vseh neodvisnih držav, ki so ena od temeljnih zvrsti zemljepisnih imen. Vendar je med stopetindevetdesetimi imeni izpadlo kar osem imen neodvisnih držav. Ce je za Vzhodni Timor glede na leto osamosvojitve (2000) to se mogoče razumeti, pa ne more biti opravičila za manjkajoče Antigvo in Barbudo (neodvisnost leta 1981), Gvajano (1966), Kiribati (1979), Mikronezijo (1990, navedena je le kot tihooceansko otočje), Palau (1994), Severne Marian-ske otoke (1978) in Tuvalu (1978), zato pa ima neupravičeno status neodvisne države Portoriko, ki je že od leta 1952 prostovoljno pridružen k Združenim državam Amerike. Pregled neujemanj med uradno standardiziranimi in pravopisnimi oblikami imen naj začnem s Kirgi-zijo (SIST ISO 3166 navaja Kirgizistan), s čimer država s to rusko 'kolonialno' obliko imena ob podrejeni sopomenki Turkmeniji za Turkmenistan ostaja edina brez končnice -stan (v turško-urdujsko-iranskem jezikovnem okolju pomeni 'dežela') na območju osrednje Azije. Zapleteni sta neujemanji dvojnic Južnoafriška republika - Južna Afrika in Savdska Arabija - Saudo-va Arabija. Pravopisna oblika imena Ruska federacija sledi uradni ruski kratki obliki imena (Rossijskaja federacija), vendar je v naši vsakdanji rabi mnogo običajnejša njena podrejena sopomenka Rusija, ki je tudi standardizirana. Pravopis navaja otoški državi Marshallovo otočje in Zelenortsko otočje (pa tudi odvisno ozemlje Coo-kovo otočje), za katerega navaja še podrejeno sopomenko Kapverdsko otočje. Standardizirani obliki sta Marshallovi otoki in Zelenortski otoki (ter Cookovi otoki). Medtem ko je pri prvem na ta način mogoče razlikovati območje kot upravnopolitično enoto (različica Marshallovi otoki) oziroma morfološko celoto (Marshallovo otočje), se pri drugem ni mogoče izogniti morfološki sorodnosti s Kanarskimi otoki, za katere se uporablja izključno občnoimenski izraz otoki. Zaradi tega se zdi uporaba izraza otočje neustrezna. Na nedo-mišljenost napeljuje tudi pravopisno ime države Salomonovi otoki, ki bi si po morfološkem kriteriju bistveno prej zaslužila občnoimensko poimenovanje otočje. Poseben problem je pravopisna iztočnica imena države Sao Tomé in Principe, pri kateri se tako kot pri standardizirani različici Sao Tome in Principe ne opuščajo ločevalna črkovna znamenja. Pravzaprav se ne opuščajo le pri navajanju imena otoka Sao Tomé (Sveti Tomaž), medtem ko je ostrivec v imenu otoka Principe opuščen - dodatna nedoslednost. Po pravopisnih dobrih zgledih Sveta Lucija (v standardu SIST ISO 3166 Saint Lucia), Sveti Krištof in Nevis (Saint Kitts in Nevis) ter Sveti Vincenc in Grenadini (Saint Vincent in Grenadine) bi bilo najbrž bolje uporabiti imensko različico Sveti Tomaž in Principe. Problematična je tudi uporaba imena Grenadini, saj je zaradi izvirnega ženskospolnega imena otočja v pomenu 'Male Grenade' oziroma 'Grenadine' ustreznejša oblika Grenadine...«. Člani podkomisije so si neusklajeno rabo prizadevali poenotiti, pri čemer so izhajali iz želje po kar najbolj enotni obravnavi celotnega korpusa imen in nekaterih vnaprej opredeljenih načel (na primer poenotenje rabe občnoimenske sestavine otoki namesto otočje na desni strani večbesednih imen, doma-čenje imen držav, poimenovanih po svetnikih in plemiških oziroma vladarskih rodbinah, kratko poimenovanje držav, usklajeno z vsakdanjo rabo (na primer Češka namesto Češka republika, Rusija namesto Ruska federacija, Sirija namesto Sirska arabska republika)). Med drugim so pripravili (večbesedna) uradna polna imena držav, ki imajo dve temeljni skladenjski obliki: z levim lastnoimenskim delom v pridevniški obliki (na primer Italijanska republika) in z desnim lastnoimenskim delom v imenovalniku (na primer Republika Avstrija). Pomagali so si s preglednico uradnih polnih imen držav v angleškem in francoskem jeziku, kakršno predpisuje mednarodni standard ISO 3166-1 in ga je dolžna spoštovati tudi Slovenija. Ugotovili so, da sta z jezikovnega stališča obe skladenjski obliki enakovredni, zato so razmišljali o možnosti, da bi v slovenskem jeziku (ne glede na skladenjsko obliko v izvirnem, angleškem in francoskem jeziku) uporabljali le skladenjsko obliko z lastnoimenskim 85 Drago Kladnik, Drago Perko Problematična imena držav v slovenskem jeziku delom v imenovalniku na desni strani (na primer Republika Italija), a ob tem ugotovili, da bi bil to prevelik odmik od izvirne skladenjske oblike. Problemi so se nakazovali tudi v posameznih primerih, pri katerih se skladenjski obliki imen v angleškem in francoskem jeziku razlikujeta (na primer Russian Federation in Fédération de Russie, Republik of South Africa in République sud-africaine). Pri svojem delu so se opirali na različne dokumente in vire. Kot posebno koristen se je pokazal seznam pomenskega izvora imen držav na svetovnem spletu (medmrežje 1), v katerem so se lahko dovolj podrobno seznanili z izvorom imen nekaterih držav in ozemelj, kar je seveda vplivalo na lažje odločanje o ustrezni obliki imena. Delo je bilo zamudno, a le temeljito izvedeno je lahko navrglo predloge rešitev, za katere bi bilo dobro, če bi se čimprej uveljavile v širši rabi. Vsa sprejeta imena iz seznama bi se morala vključiti tudi v slovarski del slovenskega pravopisa, saj gre za standardizirana imena najvišje ravni. Obravnavana imena lahko razčlenimo v več skupin. Prvo skupino sestavljajo imena v seznam veljavnega ISO SIST 3166:2006 na novo vključenih ozemeljskih enot, ki prej še niso obstojale (neodvisni državi Črna gora in Srbija namesto prej enotne države Jugoslavije oziroma Srbija in Črna gora), ali pa so jim države predlagateljice dvignile raven pomena (finski Alandski otoki s široko avtonomijo prevladujoče švedskega prebivalstva, otoki Guernsey, Jersey in Man, ki so neposredna britanska kronska posest in niso del Združenega kraljestva, avstralski otok Norfolk). V primeru Alandskih otokov je bila zaradi našega ustaljenega izgovora izvedena tipografska zamenjava, zato izvorno uvodno črko Â, ki se izgovarja kot ozki o, nadomešča navadni A. Pri kratkih imenih Otok Man (Isle of Man) in Otok Norfolk (Norfolk Island) so izpustili njuno občnoimensko sestavino. Glede nepoenotene rabe občnoimenskih sestavin otoki oziroma otočje so se pri poimenovanjih držav in upravnih enot odločili za enotno rabo izraza otoki, medtem ko ostaja morfološko razlikovanje obeh izrazov rezervirano za njihovo naravnogeografsko označevanje. Sledeč že prej vpeljanemu, v pravopisu in seznamu veljavnega ISO SIST 3166 enotnemu poimenovanju Salomonovi otoki, predlagajo spremembo pravopisnih poimenovanj Cookovo otočje, Falklansko otočje (Malvini), Fersko otočje, Mars-hallovo otočje in Zelenortsko otočje v Cookovi otoki, Falklanski otoki (Malvini), Ferski otoki, Marshallovi otoki in Zelenortski otoki; pri slednjih je lahko ime Kapverdski otoki samo podrejena sopomenka. Zaradi prilagoditve imena originalnemu poimenovanju predlagajo spremembo obstoječih standardiziranih imen Deviški otoki (britanski) in Deviški otoki (ZDA) v Britanski Deviški otoki in Deviški otoki Združenih držav. Pri imenu Kokosovi (Keeling) otoki predlagajo razlikovanje med pogosteje rabljenim kratkim imenom Kokosovi otoki ter uradnim kratkim in uradnim polnim imenom Kokosovi (Keelingovi otoki), pri čemer naj bo svojilna pridevniška oblika vpeljana zaradi njihovega poimenovanja po kapitanu Wil-liamu Keelingu, ki jih je odkril leta 1609 (medmrežje 1). V zvezi z neujemanjem veljavnega SIST ISO 3166:2006 in Slovenskega pravopisa glede imena Kir-gizistan oziroma Kirgizija predlagajo, da se sprejme ime Kirgizistan, s čimer bi ta država, naslednica razpadle Sovjetske zveze, ki kljub uradnemu jeziku iz turške jezikovne skupine v pravopisu edina na območju osrednje Azije ohranja rusko »kolonialno« obliko imena, po zgledih Afganistan, Kazahstan, Pakistan, Tadžikistan, Turkmenistan in Uzbekistan dobila primerljivo končnico -stan. Ob tem predlagajo, da sta imenski različici Kirgizija in Turkmenija lahko le podrejeni sopomenki. Zaradi našega prevladujočega izgovora, ki ne sledi izvirni angleški oziroma francoski izreki, predlagajo ustrezno podomačitev tudi za imeni Južna Georgija in Južni Sandwichewi otoki (namesto Južna Georgia in otoki Južni Sandwich; slednji so poimenovani po grofu Sandwichu, zato je zanje ustreznejša svojilna pridevniška oblika) ter Reunion (namesto Réunion). Glede na že uveljavljene podomačitve črke u v črko v v imenih držav in odvisnih ozemelj Angvila, Antigva, Gvatemala, Nikaragva predlagajo podomačitve imen Gvam, Palav in Tokelav, medtem ko zaradi ohranjanja izvirnega izgovora s poudarkom na črki u ohranjajo nespremenjena originalna zapisa Nauru in Niue namesto Navru in Nive. Za dozdajšnjo imensko obliko Severni Marianski otoki predlagajo izgovorno podomačitev Severni Marijanski otoki. Izgovorna podomačitev je bila že prej izpeljana pri sicer usklajenih imenih držav Bahrajn in Brunej. Pri slednjem slovensko kratko ime odstopa od uradnega kratkega imena, ki sledi uradnim izvirnim, 86 Geografski vestnik 79-2, 2007, 97-117 Razprave angleškim in francoskim kratkim oblikam imen, vendar se v vsakdanji rabi uporablja izključno v »okrnjeni« obliki. Takšnih kratkih oblik imen je še več: Ceška, Iran, Južna Koreja, Laos, Libija, Moldavija, Makedonija, Mikronezija, Palestina, Rusija, Severna Koreja, Sirija, Tajvan, Tanzanija in Vatikan. Imeni Moldavija in Makedonija sta vsako na svoj način tudi politično občutljivi. V vseh navedenih primerih je kratka oblika močno zakoreninjena in v vsakdanji rabi prevladujoča. Izključno zaradi sistematike (morda pa tudi političnega miru) bi bilo primerno, da se v slovarskem delu slovenskega pravopisa ob kratkih imenih pojavijo kot njihove enakovredne sopomenke oziroma uradna kratka imena: Država Brunej, Ceška republika, Islamska republika Iran, Republika Koreja, Laoška ljudska demokratična republika, Libijska arabska džamahirija, Republika Moldavija, Nekdanja jugoslovanska republika Makedonija, Združene države Mikronezije, Zasedeno palestinsko ozemlje, Ruska federacija (ta je že vpeljana), Demokratična ljudska republika Koreja, Sirska arabska republika, Kitajska provinca Tajvan, Združena republika Tanzanija in Sveti sedež (zanj bi moralo biti kot sopomenka navedeno še ime Vatikanska mestna država). Tako v Slovenskem pravopisu 2001 kot v veljavnem standardu SIST ISO 3166:2006 je problematična uporaba enakega imena Kongo za dve državi, zato ju ob uporabi zgolj kratke oblike imena med seboj ni mogoče razlikovati. To je možno le ob uporabi dolge oblike imena za nekdanji Zair, ki s tem postane Demokratična republika Kongo. Zaradi potrebe po razlikovanju kratkih imen člani podkomisije po zgledu poimenovanj Južna Koreja in Severna Koreja glede na njuno medsebojno lego predlagajo imenski obliki Zahodni Kongo in Vzhodni Kongo, ki pa ne sledita uradnima originalnima imenoma obeh držav, kar pa velja tudi v primeru obeh Korej. Glede na veljavni standard SIST ISO 3166:2006 predlagajo jezikovno izboljšavo imen Britansko ozemlje v Indijskem oceanu (namesto Britansko ozemlje Indijskega oceana) in Kajmanji otoki (namesto Kajmanski otoki). Res je, da je imenska oblika Kajmanski otoki za zdaj edina uveljavljena, vendar je pridevniška oblika, ki izhaja iz poimenovanja po živalih, otoki so namreč poimenovani po krokodilih kajmanih, napačna in neusklajena z drugimi tovrstnimi zemljepisnimi imeni, ki jih ni tako malo, na primer Kačji preliv, Kozji otok, Labodji otoki, Levji zaliv, Medvedji otok, Medvedji otoki, Prašičji zaliv. Nenazadnje je Matej Cigale v Atlantu (1869-1877) že pred stoletjem in pol enega od rtov poimenoval Gosji Nos. Ker se korenito lotevamo poimenovanj, je najbrž na mestu, da pomanjkljivosti odpravimo. Kljub kar dolgi tradiciji oblike Kajmanski lahko najbrž upravičeno sklepamo, da nam to ime le ni tako zelo tesno priraslo v zavest kot na primer ime San Marino, ki ga podkomisija v svojem predlogu kot edino po svetnikih poimenovano ime države ni podomačila. Ime San Marino kot nepodomačeno izjemo med svetniškimi imeni podkomisija ohranja v izvirni obliki zaradi njegove tradicionalne vpetosti v našem okolju, saj je ta država geografsko in drugače v naši neposredni bližini. Drugače je z imeni bistveno bolj oddaljenih držav in odvisnih ozemelj, kot so Sveta Helena, Sveta Lucija, Sveta Peter in Mihael, Sveti Krištof in Nevis, Sveti Tomaž in Princ ter Sveti Vincencij in Grenadine. Nekatera med njimi so pri nas že dobro znana in na široko uveljavljena (Sveta Helena, Sveta Lucija), spet druga uvajamo povsem na novo (Sveta Peter in Mihael ter Sveti Tomaž in Princ). Zlasti temeljito podomačeno ime države z otokoma Sveti Tomaž in Princ bi lahko odpravilo dozdajšnjo popolno zmedo pri zapisovanju njenega imena. Zaradi tega tudi v imenu karibske državice z otokom Sveti Vincencij podkomisija sledi poimenovanju cerkve na Bloški Polici z istoimenskim patrocinijem (Letopis cerkve... 1991, 101), ob tem pa predlaga tudi ustrezno, ženskospolno obliko poimenovanja za otočje Grenadine (Male Grenade). V ta sklop spada še na novo predlagano, temeljito podomačeno ime Mavricij za otoško državo v Indijskem oceanu. Otok je bil poimenovan že leta 1598 po nizozemskem princu v južnoafriški pokrajini Oranje Mauriceu Nassauskem (medmrežje 1). Kljub dozdajšnjima enotnima zapisoma Mauritius v slovenskem pravopisu in veljavnem standardu je tudi poimenovanje te države tako v strokovni kot laični javnosti primer popolne zmede (Mauricius, Mavri-tius, Mavricius...). Ime Mavricij v naši atlasni literaturi tudi ni popolna novost (Kladnik 2006b, 143). Na prejšnjo skupino se navezujeta imeni držav Luksemburg in Lihtenštajn, poimenovani po pomembnih vladarskih rodbinah. Ime slednjega je v navedeni obliki standardizirano, vendar se v slovenskem pravopisu navaja izključno originalna oblika Liechtenstein. Ker pravopis v pravilih navaja, da se imena 87 Drago Kladnik, Drago Perko Problematična imena držav v slovenskem jeziku držav podomačujejo, je primerno, da se podomačena oblika vpelje tudi v to ugledno in vplivno publikacijo. Originalnega imena podkomisija ne priporoča niti kot podrejene sopomenke, kar velja tudi v primeru imena kneževine Monako, katere uradno ime Monaco je v pravopisu brez kakšnega posebnega razloga navedeno kot sopomenka. Podrobna primerjava imen je kot posebno skupino izdvojila poimenovanja otoških držav in odvisnih ozemelj v Malih Antilih. Nekatera imena so uradno podomačena, druga ne, čeprav so tudi med slednjimi razlike v tradiciji rabe podomačenih oblik imen. Tako imamo na eni strani imena Angvila, Antigva in Barbuda, Dominika in malo prej navedena imena državic, poimenovanih po svetnikih, na drugi strani sta nepodomačeni imeni Montserrat in Guadeloupe, tu pa je še francosko odvisno ozemlje Martinik, ki je tako zapisano v veljavnem standardu, v slovenskem pravopisu pa je kljub sicer na široko uveljavljenemu podomačenemu imenu navedena izključno izvirna oblika imena Martinique. Zaradi poenotenja poimenovanj v regiji podkomisija predlaga, da se podomačena oblika zapiše tudi v pravopisu in da se uvedeta še izgovorno podomačeni obliki imen Monserat (ime po katalonski sveti gori Montserrat, imenovani tudi Montsagrat 'Sveta gora', kar pride iz latinskega Mons Serratus vpomenu 'nazobčana gora') in Gvadelup (otok je Krištof Kolumb poimenoval v čast Sveti Mariji iz kraja Guadalupe v španski pokrajini Estremaduri, izvirno ime Guadeloupe pa je njegova francoska podomačitev). Podkomisija predlaga tudi nekaj jezikovnih izboljšav, ki so plod ustreznejših prilagoditev izvirnim poimenovanjem. V to skupino spadajo imena Francoska južna ozemlja, Manjši zunanji otoki Združenih držav ter Wallis in Futuna. Vanjo smiselno spada tudi ime Združeno kraljestvo, ki bi ga bilo kot nadrejeno sopomenko potrebno izpostaviti v slovenskem pravopisu, kot podrejeno pa navesti obliko Velika Britanija; zdaj sta zapisa prav v obratnem medsebojnem razmerju. Nekaj predlaganih sprememb je povsem samosvojih. Za nekdanjo portugalsko kolonijo Macau podkomisija predlaga spremembo zapisa imena v slovenskem pravopisu, ki v obliki Macao sledi angleški in francoski jezikovni različici, ne pa izvirni portugalski. Za državo Papua Nova Gvineja predlaga preimenovanje v Papuanska Nova Gvineja, kar sledi francoski uradni obliki imena Papouasie-Nouvelle-Guinée in poudarja pripadnost njenim prebivalcem Papuancem. Neskladje med veljavnim standardom in slovenskim pravopisom je tudi pri imenu Saudova Arabija oziroma Savdska Arabija. Država je poimenovana po dinastiji Saud, zato je ustrezno poimenovanje v obliki svojilnega pridevnika. Ker se beseda Saud izgovarja s poudarjenim u (kar dokazuje tudi francoski del imena saoudite), podkomisija predlaga poenotenje v smeri splošne uveljavitve imena Saudova Arabija. Zelo problematični in težavni pa sta imeni držav Južna Afrika in Moldavija, zato sta posebej predstavljeni v nadaljevanju. Problemi se pojavljajo tudi pri Uradnih polnih imenih držav, ki jih lahko razdelimo na več skupin: V prvi skupini uradnih polnih imen nastopa kratko ime države kot samostalnik, na primer slovensko Republika Slovenija in angleško Republic of Slovenia, slovensko Država Izrael in angleško State of Izrael, slovensko Kraljevina Belgija in angleško Kingdom of Belgium in podobno. V drugi skupini nastopa kratko ime države kot pridevnik, na primer slovensko Francoska republika in francosko République Française, slovensko Češka republika in češko Ceskd Republika, slovensko Portugalska republika in portugalsko República Portuguesa, slovensko Ruska federacija in rusko Ros-sijskaja federacija, slovensko Gabonska republika in francosko République Gabonaise in podobno. V tej skupini je 12 držav. V tretji skupini so države, ki imajo kratko ime enako polnemu imenu: na primer Avstralija, Barbados, Eritreja, Irska, Romunija in podobno. Sporna so predvsem uradna imena zvez (angleško Commonwealth), ki smo jih običajno prevajali pridevniško (na primer Commonwealth of Bahamas v slovensko Bahamska zveza), kar pa je v nasprotju s prevajanjem za republiko, kraljevino in državo (na primer Republika Slovenija in ne Slovenska republika, Kraljevina Švedska in ne Švedska kraljevina, Država Izrael in ne Izraelska država). V pripravljeni preglednici so dosledno upoštevane samostalniške oblike kratkega imena države v uradnem polnem imenu države za države iz prve skupine (pri angleških zvezah State of, Republic of, Kingdom 88 Geografski vestnik 79-2, 2007, 97-117 Razprave of, Commonwealth of in podobno) in pridevniške oblike za države iz druge skupine (pri angleških zvezah French Republic, Czech Republic, Italian Republic in podobno), v skladu z izvirnim imenom v uradnem jeziku države oziroma angleškim prevodom. 7 Problematika poimenovanja Južne Afrike Problem poimenovanja države na skrajnem jugu afriške celine je v dejstvu, da se enako imenujeta država Južna Afrika (angleško South Africa, afrikansko Suid-Afrika, francosko Afrique du sud) in regija Južna Afrika (angleško Southern Africa, afrikansko Suider Afrika in Suidelike Afrika, francosko Afrique australe). To je zlasti problematično v geografiji, saj v slovenščini pri obeh pojmih ni mogoče zaznati jezikovnih razločkov tako kot v navedenih originalnih poimenovanjih, zato ju zaradi povsem enakega poimenovanja medsebojno ni mogoče razlikovati. Izraz Južna Afrika (angleško Southern Africa) se je do odprave aparthajda leta 1994 uporabljal tudi za označevanje države Južna Afrika skupaj z »neodvisnimi« bantustani, ki so bili vanjo vključeni. Zaradi vsega tega se je v geografiji in tudi vsakdanji praksi za državo zakoreninilo poimenovanje Južnoafriška republika (angleško Republik of South Africa, afrikansko Republiek van Suid-Afrika, francosko République sud-africaine), kar pa je le prirejen prevod uradnega polnega imena države. To ime je leta 1961 nasledilo predhodnega Južnoafriška unija, ki je bila kot britanski dominion ustanovljena iz britanskih kolonij Svobodna država Oranje, Kapska provinca in Natal ter burske republike z imenom Južnoafriška republika (angleško South African Republik, afrikansko Suid-Afrikaansche Republiek). Ko je država leta 1961 spremenila ime, je izstopila iz britanske skupnosti narodov. Pozneje se njeno uradno ime ni spreminjalo (Natek K. in Natek M. 2006; Veliki splošni leksikon 1997-1998; medmrežje 2). Zaradi potrebe po razlikovanju od burske zgodovinske upravne enote Južnoafriška republika, opirajoč se na angleško in afrikansko uradno kratko ime ter angleško in afrikansko uradno polno ime (angleščina in afrikanščina sta namreč poglavitna uradna jezika), podkomisija predlaga uradno kratko ime Južna Afrika in uradno polno ime Republika Južna Afrika. Ob slednjem je treba povedati, da je uradno polno ime v francoščini République sud-africaine (francoščina pa ni uradni jezik), torej gre za pridevniško imensko obliko, ki je v popolnem nasprotju s samostalniškima angleško oziroma afrikansko različico (Republik of South Africa, Republiek van Suid-Afrika). O predlaganih uradnih imenskih različicah ne bi smelo biti nobene dileme. Ustreznost predlaganih rešitev Južna Afrika in Republika Južna Afrika potrjujejo tudi uradna kratka in uradna polna imena države v njenih drugih uradnih jezikih (medmrežje 3 in 4): v ndebelskem jeziku je prvo Sewula Afrika in drugo IRiphablikiyeSewula Afrika, vpedijskem jeziku je prvo Afrika-Bor-wa in drugo Rephaboliki ya Afrika-Borwa, v sotskem prvo Afrika-Borwa in drugo Rephaboliki ya Afrika Borwa, v svazijskem Ningizimu Afrika in IRiphabhulikhi yeNingizimu Afrika, v cvanskem Afrika-Bor-wa in Rephaboliki ya Aforika Borwa, v congškem Afrika-Dzonga in Riphabliki ra Afrika Dzonga, v vendskem Afrika Tshipembe in Riphabu?iki ya Afurika Tshipembe, vksosijskem Mzantsi Afrika in IRiphabliki yase-Mzantsi Afrika ter v zulujskem kratko Ningizimu Afrika in polno IRiphabliki yaseNingizimu Afrika. Odprto ostaja slovensko kratko ime, ki naj bi bilo najbližje vsakdanji, tradicionalni rabi in lahko povzroča oziroma zaostruje v prvem odstavku poglavja navedene vsebinske nejasnosti. Doslej je bila tako v geografski literaturi (atlasi, strokovna dela in učbeniki), v splošnih leksikonih in v Slovenskem pravopisu uveljavljena oblika Južnoafriška republika. Njena nadaljnja raba poraja dva pomisleka: • kratko ime je brez vsebinsko utemeljenega razloga daljše od uradnega kratkega imena, • kratko ime je vsebinsko enako uradnemu polnemu imenu, a se od njega oblikovno povsem razlikuje. Resnici na ljubo je treba povedati, da prvi pomislek ni edinstven, saj je podoben primer tudi kratko ime Združene države Amerike, ki je daljše od uradnega kratkega imena Združene države, vendar pa je enako njihovemu uradnemu polnemu imenu. 89 Drago Kladnik, Drago Perko Problematična imena držav v slovenskem jeziku Resnica pa je tudi dejstvo, da pojmovanje regije Južna Afrika ni enotno, kar bi bil predpogoj za ustaljeno rabo velike začetnice ob navajanju njenega imena. Regija je namreč po definiciji bolj ali manj enoten, zaključen del Zemljinega površja, ki zaradi svojskih pokrajinskih sestavin in procesov ter njihovega medsebojnega prepletanja, součinkovanja predstavlja značilno pokrajinsko enoto z enakimi naravnimi in/ali družbenimi lastnostmi, značilnostmi (Geografski terminološki slovar 2005, 336). Ima tudi lastno ime, zato se piše z veliko začetnico. Ce je del Zemljinega površja opredeljen manj natančno, bolj ohlapno in je navadno poimenovan po straneh neba ali legi znotraj celine, nima značaja regije, zato se piše z malo začetnico, na primer zahodna Evropa, srednja Afrika. V geografsko regijo Južna Afrika, kot jo pojmuje členitev Združenih narodov, spadajo države Boc-vana, Južna Afrika, Lesoto, Namibija in Svazi. Po nekaterih drugih političnih opredelitvah spadajo v regijo Južna Afrika še države Angola, Mozambik, Madagaskar, Malavi, Zimbabve in Zambija, pa še otoške države in odvisna ozemlja v Indijskem oceanu: Komori, Mayotte, Reunion, Mavricij in Sejšeli. Občasno se vanjo uvrščata tudi državi Vzhodni Kongo in Tanzanija. Naravnogeografsko je Južna Afrika pokrajina južno od rek Cunene, Cubango in Zambezi, ki jo sestavljajo države Bocvana, Južna Afrika, Lesoto, Namibija, Svazi in Zimbabve ter južni del Mozambika. Zaradi navedene neenotnosti, ki odraža različne poglede na regionalizacijo »črne« celine, se nakazuje primerna rešitev v smeri imenske dvojnosti Južna Afrika za državo (za njeno kratko ime) in južna Afrika za regijo oziroma država Južna Afrika proti regija južna Afrika. Podobnih problemov je še nekaj, na primer Luksemburg, ki je samostojna država in hkrati tudi pokrajina v sosednji Belgiji, ali Makedonija, ki je samostojna država in pokrajinska enota v sosednji Grčiji. 8 Problematika poimenovanja Moldavije Da je poimenovanje držav v mednarodnih odnosih občutljivo pravno in politično vprašanje, dokazuje več novodobnih jezikovnih, tradicionalnih in političnih soočenj na primeru poimenovanja države Moldavije. Ta država se je namreč pred leti lotila skrbno načrtovane diplomatske akcije za njeno vsesplošno mednarodno preimenovanje iz Moldavije v Moldovo. Država, ki je nastala po razpadu Sovjetske zveze in je samostojna od 27. avgusta 1991, si je nadela uradno kratko in uradno polno ime Republica Moldova, v angleščini Republic ofMoldova in v francoščini République de Moldova. Pod tem uradnim imenom sklepa mednarodne pogodbe, uporablja ga v mednarodnih odnosih in aktih, diplomatski korespondenci, z njim nastopa v Združenih narodih in drugih mednarodnih organizacijah. Z imenom Republika Moldova je Republika Slovenija 27. decembra 1991 to državo tudi priznala, ta naziv pa je odtlej prisoten v diplomatski korespondenci med državama, tudi v sporazumu o vzpostavitvi diplomatskih odnosov z dne 27. oktobra 1993. Moldavija se je za preimenovanje odločila zaradi diskontinuitete z nekdanjo Sovjetsko socialistično republiko Moldavijo, ki je obstajala v drugačnih okoliščinah in je imela drugačen pravni status. V Sektorju za mednarodno pravo Ministrstva za zunanje zadeve si seveda prizadevajo na široko uveljaviti imeni Moldova oziroma Republika Moldova, kar pa je navzkriž z doslej uveljavljenim, močno zakoreninjenim tradicionalnim poimenovanjem Moldavija. V dokumentu Sektorja za mednarodno pravo z naslovom Poimenovanje držav v mednarodnih odnosih (2006) je med drugim zapisano: »To v jezikovnem smislu majhno, vsebinsko pa pomembno preimenovanje (opomba avtorjev: iz Moldavije v Moldovo namreč) narekuje rabo novega naziva tudi v slovenskem jeziku, podobno kot v vseh drugih primerih preimenovanj držav«. Vodja Sektorja za mednarodno pravo Ondina Blokar je v svojem dopisu po elektronski pošti (3.7.2006) šla še korak dlje, ko navaja: »... uradni naziv moldovske države ne vsebuje besede Moldavija, zato tega termina v uradnih stikih in nastopih ni mogoče uporabljati niti v slovenski jezikovni varianti. Iz istih razlogov tudi uradno govorimo o moldovskem narodu in moldovskem (ne romunskem) jeziku.... V slovenski pravopis in jezikovni standard je tako potrebno vpeljati (pravi) naziv nove države, kot je registriran 90 Geografski vestnik 79-2, 2007, 97-117 Razprave v ZN (pri čemer nam podomačenje uradnega naziva Republica Moldova ne bo povzročalo jezikovnih težav). ... Nasa država je z Republiko Moldovo od leta 1993 sklenila 9 dvostranskih pogodbenih in nepogodbenih aktov, od katerih so štirje že bili objavljeni v Uradnem listu Republike Slovenije - Mednarodne pogodbe. Brez soglasja pogodbenic o uradnem nazivu te države teh aktov ne bi bilo mogoče skleniti. ... Kar pa zadeva sporazume ES z Moldovo, nam vpogled v jezikovne različice sporazuma v obliki izmenjave pisem med Evropsko skupnostjo in Republiko Moldavijo o uvedbi sistema dvojne kontrole brez količinskih omejitev za izvoz nekaterih jeklenih izdelkov iz Republike Moldavije v Evropsko skupnost iz leta 2004 ter Sporazuma med Evropsko skupnostjo in Republiko Moldavijo o nekaterih vidikih zračnih prevozov iz leta 2006pokaže, da od prevladujoče uporabe imena Moldova poleg slovenske odstopajo češka, nemška, grška, nizozemska, slovaška in švedska različica (kar pa ne more biti razlog za takšno slovensko ravnanje).« Takšna stališča so z jezikovnega zornega kota nesprejemljiva. Moldavija je tako kot vsaka druga država sicer res uradno določila, kako se njeno ime zapisuje in glasi v njenem uradnem jeziku, to je v romunš-čini, pa tudi v angleščini in francoščini, kar pa še ne pomeni, da se mora enako zapisovati in glasiti tudi v slovenščini, ali v nemščini, španščini, arabščini. Ce je besedilo v romunščini, je normalno, da je tudi ime države v romunščini, če pa je v slovenščini, se ravna po slovenskem jezikovnem standardu. Ime Moldavija je namreč del slovenske jezikovne dediščine že od Cigaletovega Atlanta (1869-1877) dalje, in to tako za poimenovanje naravne, zgodovinske oziroma kulturne pokrajine, ki si jo delita Romunija in Moldavija, kot tudi za poimenovanje politične entitete v vzhodnem delu te pokrajine. To ime so doslej navajali in uporabljali Slovenski pravopis (2001), prav vsi slovenski atlasi, druga strokovna literatura, šolski učbeniki in laična javnost (Kladnik 2006a, 414). Prav tako je v dopisu Sektorja za mednarodno pravo nepopolno navajanje držav, ki ne sprejemajo poimenovanja Moldova. Podrobnejša analiza rabe imen Moldavija oziroma Moldova v raznih evropskih jezikih je namreč pokazala (preglednica), da se prvo ob češkem, grškem, nemškem, nizozemskem, slovaškem in švedskem jeziku prevladujoče rabi še v francoščini, španščini, italijanščini, portugalščini, danščini, luksemburščini, poljščini, litavščini, malteščini, ruščini (uradno je Rusija sicer pristala na polno ime Respublika Moldova), hrvaščini in makedonščini, kjer pa se enakovredno pojavlja tudi različica Moldova. Iz navedb je razvidno, da so se nekatere države že uklonile moldavijskim pritiskom, nekatere pa so nasprotja v diplomatskem duhu rešila tako, da so izraz Moldova uporabile v uradnem polnem imenu države, na primer Republik Moldau v nemščini. Ob vseh teh pritiskih član Komisije za standardizacijo zemljepisnih imen Vlade Republike Slovenije dr. Janez Dular odgovarja: ». Naši diplomati se seveda lahko odločijo, da bodo kot znamenje posebne vljudnosti in prijaznosti ali iz drugih razlogov (gospodarski interesi?) ustregli želji oziroma zahtevi druge države in bodo tudi v slovenskem besedilu uporabili različico imena v romunščini, nimajo pa pravice razglašati, da je taka raba obvezna v vseh slovenskih uradnih besedilih oziroma, da je to slovenski jezikovni standard. Prav tako na Ministrstvu za zunanje zadeve s posebnostmi diplomatskih listin ne bi smeli pritiskati na rabo v vseh drugih slovenskih besedilih, zlasti ne na 'naravni' jezikovni občutek medijev in vse civilne družbe...«. Zaradi popolnosti obravnave te zapletene problematike je vseeno treba omeniti, da je nekaj imen držav, ki smo jih prevzeli v originalni predlagani obliki oziroma v bolj ali manj podomačeni obliki. Predstavnici prve skupine sta Burkina Faso (nekdanja Zgornja Volta) in Sierra Leone, druge pa Mjanmar (nekdanja Burma) in Srilanka (nekdanji Cejlon). Na drugi strani so tudi države, katerih slovenska kratka imena odstopajo od njihovega uradnega kratkega imena. Takšni sta že vpeljani imeni Južna Koreja in Severna Koreja, pridružili pa se naj bi jima še imeni Vzhodni Kongo in Zahodni Kongo. Morda še bolj izrazita primera sta imeni države Slonokoščena obala in najmlajše neodvisne države Vzhodni Timor, ki bi se, sledeč njihovemu uradnemu angleško-francoskemu poimenovanju, morali preimenovati v Côte d'Ivoire (to francosko ime je zdaj namesto angleškega Ivory Coast uradno sprejeto tudi v angleščini!) oziroma Timor-Leste. Ker sta zaradi tradicije obe originalni imeni za nas nesprejemljivi tako v kratki kot v uradni kratki in uradni polni obliki imena, ju naj bi v podomačeni obliki še vnaprej uporabljali v vseh treh obravnavanih poimenovanjih, kar velja tudi za Modavijo. 91 Drago Kladnik, Drago Perko Problematična imena držav v slovenskem jeziku Preglednica: Kratka in polna uradna imena Moldavije v različnih jezikih (medmrezje 5). jezik kratko uradno ime polno uradno ime angleški Moldova Republic of Moldova nemški Moldawien Republik Moldau nizozemski Moldavie Republica Moldova luksemburški Moldawien - danski Moldavien Republiken Moldavien švedski Moldavien - francoski Moldavie République de Moldavie španski Moldavia República de Moldavia italijanski Moldavia Repubblica de Moldavia portugalski Moldavia Republica Moldova; República Moldávia poljski Moldawia Republika Moldawii češki Moldavsko Moldavská republika slovaški Moldavsko Moldavská republika litvanski Moldavija Moldavijos Respublika latvijsko Moldova - estonski Moldova Moldova Vabariik finski Moldova Moldovan tasavalta grški MoASaßia An^oKpaiía vtfZ MoXöaßiaZ madžarski Moldova Moldovai Koztársaság malteški Moldovja - gelski Mholdoiv Poblacht na Moldóive esperanto Moldavio - romunski Republica Moldova - bolgarski Moldova Republika Moldova ukrajinski Moldova Respublika Moldova ruski Moldavija Respublika Moldova hrvaški Moldavija Republika Moldavia makedonski Moldavija; Moldova - 9 Sklepno razmišljanje S problematiko ne povsem dorečenih imen kot so Moldavija ali Moldova, Vzhodni Timor ali Timor Leste, Slonokoščena obala ali Côte d'Ivoire se odpirajo nova polja za nadaljnjo obravnavo imen držav. Zanimivo je, da so Angleži kot narod z dolgotrajno kolonialno tradicijo, med katero so spreminjali brezštevilna domačinska imena širom sveta, vsa tri navedena izvirna imena sprejeli brez zadržkov, podobno kot ob uveljavitvi pinjina ime kitajskega glavnega mesta Beijing namesto prej uveljavljenega Pekinga. V svetu bo gotovo še vnaprej prihajalo do političnih sprememb, ki bodo narekovale nove in nove potrebe po podrobni obravnavi in spreminjanju standardiziranih oblik imen nekaterih držav in odvisnih ozemelj. Ker lahko vsaka država v vsakem trenutku poljubno spremeni svoje uradno kratko ali uradno dolgo ime, s čimer pa se morajo strinjati ostale države, članice OZN, Mednarodni standard ISO 3166-1 ni nekaj dokončnega, ampak se spreminja glede na spremembe, ki jih prijavljajo posamezne države. Tako Grčija Makedoniji ne dovoli uporabljati njenega imena Makedonija, ki je zato morala kot uradno polno ime prijaviti Nekdanja jugoslovanska republika Makedonija (angleško Former Yugo- 92 Geografski vestnik 79-2, 2007, 97-117 Razprave slav Republic of Macedonija ali kratko FYROM). Po izidu slovenskega standarda v letu 1996 so svoje uradno polno ime spremenile države Afganistan, Gvajana, Vatikan in Avstralija: Afganistan iz Republika Afganistan v Islamska država Afganistan, Gvajana iz Kooperativna republika Gvajana v Republika Gvajana, Vatikan iz Vatikanska mestna država (Sveti sedež) v Sveti sedež (Vatikanska mestna država), Avstralija pa iz Zveza Avstralija v Avstralija, tako da ima zdaj enaka neuradno, uradno kratko in uradno polno ime. Ker je tudi Slovenija članica te organizacije, mora upoštevati vse spremembe, zato se spreminja tudi Slovenski standard SIST ISO 3166. Ena od trenutnih glavnih nalog Komisije za standardizacijo zemljepisnih imen Vlade Republike Slovenije je, da ob pripravi najustreznejših oblik imen držav in njihovi standardizaciji poskrbi tudi za njihovo bolj usklajeno rabo med najširšim krogom uporabnikov. V ta namen mora poskrbeti za poenotenje sprejetih rešitev v predvidenih novih izdajah slovenskega pravopisa. Zato je že navezala stike s pravopisno komisijo, ki jo vodi akademik dr. Jože Toporišič. Ta si je že temeljito ogledal pripravljeni predlog podkomisije. Z vsemi dodatnimi rešitvami se strinja, zaradi še večje usklajenosti pa predlaga še podomačitev nekaterih imen odvisnih ozemelj, ki jih je podkomisija zaradi oddaljenosti in manjše prepoznavnosti pustila v izvirni obliki. Takšna so imena že omenjenega, Novi Zelandiji svobodno pridruženega otoka Niue namesto podomačenega Nive, francoske ozemeljske skupnosti v Komorskih otokih, otoka Mayotte namesto podomačenega Majote in britanskega čezmorskega ozemlja Pitcairn kot skupnosti štirih otokov (Pitcairn, Henderson, Ducie in Oeno) namesto podoma-čenega Pitkajrn. Neusklajeni pa ostajata še imeni države Sierra Leone, za katerega podkomisija predvideva rabo izvirne imenske oblike, Toporišič pa se nagiba k pisni podomačitvi v smeri redukcije dvojnega r, torej za obliko Siera Leone, ter države Papuanska Nova Gvineja, glede katerega predsednik pravopisne komisije še ni podal svojega mnenja. 10 Viri in literatura Atlant. Matica Slovenska. Ljubljana, 1869-1877. Atlas sveta za šolo in dom. Cankarjeva založba, Ljubljana, 1995. Atlas sveta. Cankarjeva založba, Ljubljana, 1991. Geografski terminološki slovar. Ljubljana, 2005. Kladnik, D. 2005: Geografov pogled na tuja zemljepisna imena v Slovenskem pravopisu 2001. Geografski vestnik 77-2. Ljubljana. Kladnik, D. 2006a: Tuja zemljepisna imena v slovenskem jeziku; razvojni vidiki in problematika njihove rabe. Doktorska disertacija. Oddelek za geografijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Ljubljana. Kladnik, D. 2006b: Tuja zemljepisna imena v slovenskem jeziku; razvojni vidiki in problematika njihove rabe. Doktorska disertacija, priloga. Oddelek za geografijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Ljubljana. Kladnik, D. 2007: Pogledi na podomačevanje tujih zemljepisnih imen. Georitem 2. Ljubljana. Kladnik, D., Perko, D. 2004: Tuja geografska imena. Družinski atlas sveta. Slovenska knjiga. Ljubljana. Letopis cerkve na Slovenskem. Ljubljana, 1991. Medmrežje 1: http://en.wikipedia.org/wiki/List_of_country_name_etymologies (18. 5.2006). Medmrežje 2: http://en.wikipedia.org/wiki/South_Africa (18.10.2006). Medmrežje 3: http://en.wikipedia.org/wiki/Southern_Africa (18.10.2006). Medmrežje 4: http://en.wikipedia.org/wiki/Official_names_of_South_Africa (25.4. 2007). Medmrežje 5: http://wikipedia.org/wiki/Moldavia (3.7.2006). Natek, K., Natek., M. 2006: Države sveta. Ljubljana. Natek, K., Perko, D., Žalik Huzjan, M. 1993: Države sveta 1993. DZS. Ljubljana. 93 Drago Kladnik, Drago Perko Problematična imena držav v slovenskem jeziku Perko, D. 1996a: Sporna imena držav v slovenskem jeziku. Geografski obzornik 43-3. Ljubljana. Perko, D. 1996b: Standardizirana imena držav v slovenskem jeziku. Geografski obzornik 43-4. Ljubljana. Perko, D. 2001: Zgoščeni imenik zemljepisnih imen Slovenije = Concise gazetteer of Slovenia. United nation series of national gazetteers. Ljubljana. Poimenovanje držav v mednarodnih odnosih. Tipkopis. Sektor za mednarodno pravo Ministrstva za zunanje zadeve. Ljubljana, 2006. Slovenski pravopis 2001. Ljubljana. Slovenski standard SIST ISO 3166:1996. Ljubljana, 1996. Veliki atlas sveta. DZS. Ljubljana, 1996. Veliki atlas sveta. Istituto Geografico De Agostini, Prenovljena izdaja. DZS. Ljubljana, 2005. Veliki družinski atlas sveta. DZS, Ljubljana, 1992. Veliki splošni leksikon v osmih knjigah. DZS. Ljubljana, 1997-1998. 11 Summary: Problematic country names in Slovene language (translated by Donald F. Reindl) All of the geographical names used around the world are divided into endonyms and exonyms. An endonym is a geographical name of a place in one of the languages spoken in the territory of that place, and an exonym is a geographical name of a place in a language that is not spoken in that place if it differs from the endonym in that place. For instance, the geographical name Nemčija is a Slovenian exonym for the German endonym Deutschland, whereas the geographical name Latvija is not a Slovenian exonym for the Latvian endonym Latvija because both names denoting the same place are the same. Non-uniform use of geographical names causes communication problems. Consequently, there has been a consistent need for more uniform use; in its most extreme form, this is represented by standardized geographical names. However, standardization requires a special procedure. In Slovenian only the names of settlements, countries, and specific dependent territories have been standardized, as well as all the geographical names in the territory of the Republic of Slovenia used on 1 : 1,000,000 and 1: 250,000 scale maps, produced especially for this purpose. International activities in geographical names are directed by the United Nations, which established a professional working body in 1959 called the United Nations Group of Experts on Geographical Names (UNGEGN). The UNGEGN organizes working groups to conduct thorough research on the most important groups of geographical names. There are currently 10 active working groups, and group number one is the Working Group on Country Names, which demonstrates how important and sensitive country names can be in daily communication. Perhaps the most important fact here is that each country proposes its official short and full names in its official language(s), as well as in English and French; however, all other UN members must agree with the proposals. The International Organization for Standardization also uses the list of official country names on the UN bulletin as a reference source for its standards. The most important international standard is called the Codes for the Representation of Names of Countries and Their Subdivisions (ISO 3166). It was first published in 1974. Since 1997 it has been divided into three parts: sub-standard 3166-1 contains the names of countries and some relatively independent territories, sub-standard 3166-2 contains the names of countries and their subdivisions, and sub-standard 3166-3 contains the names of former countries or formerly used names of current countries. The last version of the first sub-standard was published on 15 November 2006 and is known as ISO 3166-1:2006. An updated edition is planned for 2008. When Slovenia joined the UN in 1992, it also agreed to respect all the resolutions on geographical names. The Slovenian government's Commission for the Standardization of Geographical Names has 94 Geografski vestnik 79-2, 2007, 97-117 Razprave been active since 1986. It is headquartered at the Anton Melik Geographical Institute at the Slovenian Academy of Sciences and Arts, and is composed of experts in geography, cartography, linguistics, and history, as well as user representatives. In order to address the names of countries more thoroughly, the Commission established the Subcommission for Country Names. The Subcommision established that the inconsistent use of individual names of countries at various levels and in various areas is also the result of differences between the names of countries used in the Slovenian standard SIST ISO 3166:1996 and the lexicographical section of the new 2001 Slovenian normative guide. In their efforts to unify this inconsistent use, the Subcommission's members sought to address the entire corpus of names and specific principles defined in advance as uniformly as possible; these principles included consistently using the common noun element otoki 'islands' instead of otočje (idem) on the right side of multi-word names, adapting the names of countries named after saints or noble families, and the use of short names of countries in line with everyday usage. The Subcommission adopted a series of solutions and submitted them for further standardization. The names South Africa (official short name) and the Republic of South Africa (full official name), and Moldova (official short name) and the Republic of Moldova (full official name) proved to be especially puzzling. The names for Moldova do not comply with the country's proposals of its official names in the UN. One of the main tasks of the Slovenian government's Commission for the Standardization of Geographical Names is not only to prepare and standardize the most suitable forms of country names, but also to render their use more uniform among the widest possible circle of users. To this end, it strives to unify the solutions adopted in planned new editions of the Slovenian normative guide. It has therefore established contact with the normative guide committee, which welcomes the majority of solutions proposed and agrees with them because of their systematic nature. 95 Geografski vestnik 79-2, 2007, 97-117 Razprave RAZPRAVE NARAVNI PROCESI V SVETIH KNJIGAH AVTORJA dr. Matija Zorn Geografski institut Antona Melika ZRC SAZU, Gosposka ulica 13, SI- 1000 Ljubljana, Slovenija matija.zorn@zrc-sazu.si dr. Blaž Komac Geografski institut Antona Melika ZRC SAZU, Gosposka ulica 13, SI- 1000 Ljubljana, Slovenija blaz.komac@zrc-sazu.si UDK: 911.2:2-23; COBISS: 1.01 IZVLEČEK Naravni procesi v svetih knjigah V prispevku so obrazložene navedbe naravnih procesov v Svetem pismu, Koranu in Talmudu, omenjeni pa so se drugi filozofski in religiozni spisi. Pri nekaterih navedbah gre za razmeroma natančen opis dogodkov, ki so jih v preteklosti doživeli prebivalci Bližnjega vzhoda, in jih lahko vzporejamo z zgodovinskimi viri. Drugje so pisci uporabili izjemne naravne dogodke za opis nenavadnih doživetij, najpogosteje srečanj zBogom, zato ne moremo najti ustreznega znanega zgodovinskega dogodka, ali pa je interpretacija otežena. Na podlagi literature in zapisov v omenjenih knjigah ugotavljamo, kako so prebivalci Bližnjega vzhoda pred tisočletji razumeli naravne procese. Razlage utemeljujemo s sodobnim poznavanjem naravnih procesov in s kronologijo naravnih dogodkov, kot jo poznamo na podlagi nekaterih naravoslovnih virov. V članku obravnavamo zapise o zemlji, potresu, zemeljskem plazu, ognjeniku, nahajališčih rudnin, geotermični stopnji, prelomu, gori, eroziji, osamelcu, udoru, neurju, izviru, poplavi in susi ter ležisču zemeljskega plina. KLJUČNE BESEDE geografija, biblična geografija, geomorfologija, geomorfni procesi, interpretacija, Sveto pismo, Koran, Platon ABSTRACT Natural processes in holy books In the article several quotations about natural processes from the Bible, Koran and Talmud and some other religious-philosophical treaties are explained. The descriptions are precise and can be correlated to historical records on one hand while some of them use the description of natural processes in order to describe theological aspects on the other. In this case one can not find suitable natural-historical explanation of the event. Our assessment of the comprehension of natural processes by the ancient peoples of the Near East is based on scientific literature and the records in the holy books. We substantiate the explanations with contemporaneous knowledge on natural processes and with the chronology of natural events, known from other sources than holy books. We discuss the following natural phenomena and processes, mentioned in holy books: earth, earthquake, landslide, volcano, ore deposits, geothermic degree, fault, mountain, erosion, isolate rock, sink, storm, spring, flood, drought, natural gas deposits. KEYWORDS geography, biblical geography, geomorphology, geomorphic processes, interpretation, Bible, Koran, Platon Uredništvo je prispevek prejelo 2. julija 2007. 97 Matija Zorn, Blaž Komac Naravni procesi v svetih knjigah 1 Uvod V svetih knjigah se ponavadi prepletajo najmanj tri ravni. Ob duhovnem pomenu so besedila pomembna tudi zaradi opisa zgodovine, ki jo lahko preverimo z zgodovinskimi dokumenti ter zapisa težko preverljivih mitov in legend, ki pa so prav tako lahko odraz naravnih dogodkov. Skoraj vsaka velika civilizacija je ustvarila mite, ki razlagajo naravne procese. Primera sta zgodba o vesoljnem potopu in zgodba o stvarjenju sveta (Bryant 2005, 2). Zgodbe so se sprva prenašale ustno, kasneje pa so jih zapisali. Besedila so povečini uporabljali izobraženi - vladajoči družbeni sloji za uravnavanje družbenega življenja in predvsem za napovedovanje pomembnih dogodkov, na primer časa poplav ali žetve. Tako je bilo na primer v Mezopotamiji, pri starih Egipčanih, v inkovski in srednjeameriških civilizacijah, pa tudi v kulturah daljnega vzhoda. V članku bomo obravnavali geografski vidik teh besedil. Zapisi namreč ne opisujejo le naravnih pojavov ali procesov, temveč predvsem njihov družbeni pomen. Geografski vidik teh besedil je pomemben, saj razlage kažejo na kompleksno razumevanje stvarnosti. Razumljivo je, da so najpogosteje obravnavani naravni procesi obenem tudi naravne nesreče. V antiki so na primer radi pripovedovali o nenavadnih naravnih dogodkih ob smrti velikih mož. Tako je Vergilij v delu Georgica poročal o Cezarjevi smrti (opomba k Mt 27, 51; opomba; Pri vseh navedbah iz Svetega pisma glej seznam okrajšav svetopisemskih knjig v Krašovec (1996, 7). S kombinacijo črk je označena knjiga, ki ji za presledkom sledi zaporedna številka poglavja, tej pa stično za vejico zaporedna številka navedene vrstice. Podobno je pri navedkih iz Korana). Znano je, da so po izbruhu ognjenika Krakatau leta 1883 na okoliških otokih nastale legende. Moderne legende na Papui Novi Gvineji se naslanjajo na ognjeniško dejavnost v 17. stoletju (Bryant 2005, 3). Obravnavali bomo Sveto pismo oziroma hebrejsko Biblijo. Ta je podlaga judovskemu Talmudu, ki so ga zapisali v prvih stoletjih krščanske dobe, na njej pa vsaj deloma temelji tudi islamski Koran, ki je nastal v 7. stoletju po Kr. Naravni procesi so omenjeni tudi v drugih svetih spisih, na primer v Bha-gavadgiti, pa tudi v filozofskih spisih. 2 Razumevanje naravnih procesov v svetih knjigah Številni naravne nesreče tudi danes dojemajo kot kazen za njihove grehe, namen kazni pa je želja, da bi se ljudstvo ponovno obrnilo k Bogu (Jon 3,10). Zato imajo naravni procesi v svetih knjigah vlogo orodja Boga, ki poskuša na ta način popraviti človekovo ravnanje, ki ni v skladu z božjimi zapovedmi: »... Ta veličina (Boga) je svetla, pravir vsakršnega reda. Kjer zadene ob človekov upor, postane strahotna in se spremeni v 'božjo jezo', ki se svareče razodeva v uničujočih naravnih silah, kot so neurje, potres, sončna pripeka, vihar na morju.. Vendar je strahotnost vsa odeta z dobroto, modrostjo; saj Bog v uri, ko gre za zadnje, poučuje svojega preroka, da on (Bog) ni v viharju niti v potresu niti v ognju, marveč v tihem, lahnem šumljanju...« (Guardini 1979, 32). Vesoljni potop (1 Mz 6-8) naj bi bil neposredna kazen človeštvu, vendar je Bog potem obljubil, da ne bo več dopustil tako velike naravne nesreče. To ne pomeni, da naravnih nesreč ne bo več, temveč da bodo omejene po trajanju in obsegu (Venton in Hansford 2006, 7). Naravne nesreče naj bi človeka streznile in ga usmerile na pravo pot: »... Tako je človek, ki je malo prej v svoji nečloveški oholosti mislil, da lahko ukazuje valovom morja, in si domišljal, da tehta na tehtnici vrhove gora, obležal na tleh...« (2Mkb 9,8). Nenazadnje je »...prav vsaka nesreča, ki zadene zemljo in vas,... že vnaprej zapisana v Knjigi...« (Koran 57,22). Na podlagi takšnega razumevanja je razumljivo, da ljudje tudi v sedanjosti pogosto iščejo krivca za naravne nesreče. Krščanski pisatelj Tertulijan, ki je bil rojen okoli leta 160 v Kartagini, je v Apologiji (40, 1-2) zapisal, da »... so kristjani vzrok sleherne splošne nesreče. Ce Tiberapoplavi mesto Rim, če Nil ne poplavi polja, če se vreme ne spremeni, če pride potres, če nastopi lakota ali kuga, takoj vpijejo 'Kristjane pred leva!'...« (Kebe 2006, 52). Kristjane so preganjali tudi leta 235 v Pontu in Kapadokiji, o čemer 98 Geografski vestnik 79-2, 2007, 97-117 Razprave je Ciprijanu pisal cezarejski škof Firmilij (pismo 75): »... Nekako pred dvaindvajsetimi leti, v času po cesarju Aleksandru, je tukaj prišlo na vse ljudi veliko stisk, nad kristjane pa še posebej. V kratkem času je zapovrstjo prišlo veliko potresov, da se je po Pontu in Kapadokiji porušilo mnogo zgradb in se je celo nekaj mest pogreznilo v zemeljske razpoke. Nato se je začelo še hujše preganjanje našega imena, ki je po dolgi dobi miru nepričakovano izbruhnilo zaradi nenadnih in nenavadnih nesreč, ki so strahovito prizadele naše ljudstvo ...« (Kebe 2006, 52). Pojav katastrofizma je imel velik vpliv na razvoj geologije in geomorfologije. Po tem mišljenju naj bi nekatere reliefne oblike nastale z eksplozivnimi, nenadnimi in nepričakovanimi, s stališča človeka katastrofičnimi procesi. V 18. stoletju sta se v Evropi pojavili dve šoli katastrofizma: neptunisti in plu-tonisti. Neptunisti (A. G. Werner) so verjeli, da je večina kamnin na Zemlji nastala ob »vesoljnem potopu« in so bili »... očitno pod vplivom dobesedne interpretacije Stare zaveze...«. Nasprotno pa so plutonisti (N. Desmarest) spoznali, da s potopom ne morejo razložiti nastanka vseh kamnin in da je geološki razvoj Zemlje veliko bolj zapleten in so zagovarjali vulkanski izvor kamnin (Gonzalez 2003, 1-2). Poučen primer iz zgodovine znanosti je določitev starosti planeta Zemlje na podlagi podatkov iz Svetega pisma na komaj 6000 let, pri čemer je zanimivo, da debata o tem še vedno poteka (prim. Seely 2003). V nasprotju s katastrofisti so uniformisti (C. Lyell in J. Hutton), ki so izhajali iz empirizma (Ne-vins 2007), zagovarjali tezo, da so spremembe zemeljskega površja stalne in počasne ter da so površje v preteklosti oblikovali prav takšni geomorfni procesi, kot jih poznamo danes. Nazadnje je to mnenje v znanosti tudi prevladalo. 3 Naravni procesi 3.1 Zemlja in nebo V nasprotju z izračunano starostjo Zemlje 6000 let naj bi planet po starozaveznem izročilu naredil Bog »... v začetku časov...« (1Mz 2,1), kar nedvomno nakazuje na veliko starost. Isto sporočilo povzema Koran (2,22; 7,54). Tudi nebo naj bi obstajalo od zdavnaj. Poleg časovne je pomembno tudi pravilno dojemanje velikih prostorskih razsežnosti: »... nebo v višino...« in »... zemlja v globino...« nimata dna (Prg 25,3). Koran omenja, da Bog pozna vse, kar se spušča v globine zemlje in prihaja iz njih (57, 4). Po svetopisemskem razumevanju je Zemlja spremenljiva (Ps 46,3; Ps 107, 33-35). Spreminjajo jo naravni procesi in tudi človek, ki vseka doline in predore v živo skalo, prevrne gore s temeljev, tako da pred njim popustijo kamni (Job 28). Zemlja je minljiva in bo ob koncu časov prešla (Mt 13,31; 24,35; Lk 16,17; 21,33), nastala bosta novo nebo in nova zemlja (Iz 66,22; Raz 21,1). Ob stvarjenju sveta je bilo napovedano, da poletje in zima, mraz in vročina, dan in noč, setev in žetev ne bodo prenehali, dokler bo trajala zemlja (1 Mz 8,22). Opis vzročno-posledičnih povezav oziroma dinamičnega ravnovesja ali stalno spreminjajočega se zemeljskega površja je zelo pomemben, saj je tako rekoč do istega spoznanja o spremenljivosti sveta pripeljal razvoj geografske znanosti. Pisci Svetega pisma so s tem dosegli zelo globok uvid v razumevanje stvarnosti (Bentor 1989). 3.2 Potres Potresi vplivajo na stabilnost pobočij, o čemer pričajo tudi svetopisemski zapisi (Hacka s sodelavci 2007, 4; Harris in Beardow 1995). Območje današnjega Izraela jim je podvrženo zaradi lege na stiku arabske in afriške tektonske plošče, ki poteka vzdolž reke Jordan in Mrtvega morja. Ob njem je nastal tektonski jarek, v katerem se je površje znižalo v primerjavi z okolico. Mrtvo morje leži več kot 400 m pod gladino svetovnega morja. V zadnjih 2000 letih je območje prizadelo približno 30 močnejših potresov, v bližini so tudi ognjeniki, ki so bili aktivni v bližnji geološki preteklosti (Bentor 1989; Nur 1991). 99 Matija Zorn, Blaž Komac Naravni procesi v svetih knjigah Potres ima v Svetem pismu dve vlogi (Bryant 2007): označuje veličino Boga, saj se celo Zemlja v njegovi prisotnosti strese ali zadrhti (1 Sam 14,15; 2 Sam 22,8; Ps 68,9): Bog samo »... pogleda na zemljo, in ta se strese...« (Ps 104, 32a; Ag 2,6; Sod 5,4; Sir 16,18), ali povzdigne glas in ta se zamaje (Ps 46,7; Ps 75,4) v temeljih (Jdt 16,15). Ali pa Bog pošlje potres zaradi trdovratnosti ali grešnosti ljudi (Jer 10,10; Koran 29,37). Preroki Izraelu obljubljajo, da bo Bog »... obiskal...« Zemljo s potresom, da »... bozgr-mela s svojega mesta...« na dan njegove srdite jeze (Iz 29,6; 13,3). Zemlja se je stresla in skale so se razpočile tudi ob Kristusovi smrti (Mt 27,51) in pred prihodom angela ob njegovem vstajenju (Mt 28,2). Potres naj bi prizadel Zemljo tudi ob »... koncu časov...« (Mt 24,7; Koran 22,1). Zemlja se je tresla tudi od vpitja in vriskanja ljudstva (1 Kr 1,40; Jer 50,46), od hrupa vojska (1 Mkb 9,13) in od bobnenja padca Egiptovske vojske (Jer 49,21). Koran opisuje močan potres, ob katerem ljudje niso mogli hoditi po zemlji (7,78; 7,91). Po Koranu je Bog po zemlji razmestil »... nepremične gore, da se ne bi stresala...« (21,31), »Potres« je celo naslov ene od sur, ki med drugim pravi: »... Ko se Zemlja s strahovitim potresom svojim zatrese in ko Zemlja svoja bremena izvrže...« (99, 1-2). Potrese omenjajo tudi številni indoevropski miti. Razlagajo jih kot posledico gibanja živali, na katerih sloni zemlja, ali pa živijo pod zemljo in potres nastane zaradi njihovega premikanja (Bryant 2005, 3). Znan je indoevropski mit o ribi Faroniki, ki je živ tudi pri nas (Cevc 1958; Roš 2002). V Svetem pismu je omenjen potres, ki je 1020 pr. Kr. stresel Judejo med bitko kralja Savla in njegovega sina Jonatana proti Filistejcem. S potresom je verjetno povezano zrušenje obzidja Jeriha okrog leta 1000 pr. Kr. Svetopisemska pripoved o uničenju zidovja je verjetno najstarejši znan opis učinkov potresa, čeprav bi se zidovje res lahko podrlo zaradi resonance oziroma lastnega nihanja, vzbujenega ob hrupu in zvoku trobent,: »... Ko so duhovniki sedmič zatrobili na rogove, je rekel Jozue ljudstvu: »Kričite! Kajti Gospod vam je dal mesto ...« Tedaj je ljudstvo zagnalo bojni krik in zatrobili so na rogove... Obzidje se je sesulo zaradi njega in ljudstvo je stopilo v mesto, vsak na svojem kraju, in mesto zavzelo ...« (Joz 6, 16-20). V Amosovi knjigi je omenjen potres, ki je prizadel Galilejo približno leta 760 pr. Kr., in je bil tako močan, da je služil kot temelj za štetje let: »... Besede Amosa, ki je bil med živinorejci iz Tekoe, katere je videl glede Izraela v dneh Uzija, Judovega kralja, in v dneh Jerobeama, Joasevega sina, Izraelovega kralja, Slika 1: Obala Mrtvega morja. 100 Geografski vestnik 79-2, 2007, 97-117 Razprave dve leti pred potresom...« (Am 1,1). Isti potres omenja Zaharija, ki je živel 450 let kasneje: »... bezali boste, kakor ste bezali pred potresom v dneh Uzija, Judovega kralja...« (Zah 14,5). Približno 200 let kasneje se Job verjetno spominja istega potresa: »... On prestavlja gore, ne da bi opazile, kako jih prevrača v svojem srdu.. On premika zemljo z njenega mesta, da se majejo njeni stebri...« (9,5). Leta 31 je potres uničil mesto Kumran, leta 363 pa podrl trdnjavo Masada v Judejski puščavi. Najbolj znan svetopisemski dogodek, ki je povezan s potresom, je uničenje Sodome in Gomore, mest na jugovzhodni obali Mrtvega morja. Opis je verjetno spomin na močan potres, ob katerem so se utekočinili rečni nanosi, zemeljski plazovi pa so mesti odplaknili v Mrtvo morje (Trifonov 2007, 140). Lahko pa bi šlo tudi za opis poplave, saj je bilo po Koranu (26,173) uničenje posledica dežja. Bentor (1989, 332) domneva, da je mesti uničila poplava, ki je nastala potem, ko se je porušila pregrada, ki je Mrtvo morje bila delila na severni in južni del. Do tega bi lahko prišlo zaradi podnebnih sprememb, topljenja solnih sedimentov ali posedanja zaradi potresa. Približno 500 let po uničenju mest je bila južna kotanja še del Mrtvega morja, Plinij Starejši, ki je obiskal Mrtvo morje v 1. stoletju po Kr. pa poroča, da je bila južna kotanja suha. Tako je bilo tudi v času Bizanca. V bližnji preteklosti je bila kotanja povečini zalita z vodo, toda leta 1977 se je gladina znižala, južna kotanja se je ločila od severne in se osušila v manj kot desetih letih. Danes je med njima že približno 10 km kopnega. Ker se nanosi v Mrtvem morju zelo hitro nalagajo, so morebitni ostanki Sodome in Gomore verjetno prekriti z njimi. V prid tej razlagi je tudi zapis: »... Zgodaj zjutraj je šel Abraham na kraj, kjer je bil stal pred Gospodom. Pogledal je proti Sodomi in Gomori in vse naokrog po pokrajini. Pogledal je in glej, z zemlje seje vzdigoval dim, kakor bi se kadilo iz peči...« (1 Mz 19, 27-28). Ce gre res za opis posledic poplave ter če je pravilen prevod hebrejskega izraza kitor v »vodna para« in ne »dim«, navedek verjetno opisuje močno izhlapevanje. Sanhuniaton, ki je živel v Siriji v prvem stoletju po Kr., in ga v delu Zgodovina Feničanov iz leta 93 omenja Jožef Flavij, pravi, da se je: »... dolina Sidim... pogreznila in postala jezero, ki je izhla-pevalo...«. Strabo je te kraje obiskal v prvem stoletju pr. Kr. in omenja, da sta bili mesti uničeni, ko je »... jezero prestopilo bregove...« (Bentor 1989, 333). Območje Mrtvega morja je danes sušno, takšno je bilo tudi v preteklosti. Višina morja je odvisna od razmerja med padavinami in izhlapevanjem v njegovem zaledju. Lot pa v opisu jordanske pokrajine trdi, da je bila Jordanska pokrajina »... v celoti namakana...« preden je »... Gospod pokončal Sodomo in Gomoro...« (1 Mz 13,10). V Vulgati (1969) je to mesto prevedeno kot »... regionem Iordanis quae universa inrigabatur...«. Glagol irrigo pomeni napeljati, spustiti vodo kam ali namakati, pridevnik irri-guus pa namakajoč, namočen (Bradač 1972). Starejši slovenski prevodi Svetega pisma ne omenjajo namakanja, temveč da je bilo v deželi veliko vode: po Dalmatinu (1584) je dežela »... dosti vod imela ...«, po Chrasku (1914) je ravan Jordanovo »...povsod namakala voda...«, podobno pravi prevod v sodobno angleščino, da je bilo v dolini Jordana »... veliko vode...« (Contemporary... 1999). Vprašanje je torej, če je svetopisemski zapis o razmerah v času življenja Lota pravilen. Po Aardsmajevemu (1995, 270) popravku biblične kronologije naj bi Abraham in Lot živela v času 3080 let pr. Kr. Takrat je bila gladina Mrtvega morja najvišja v zadnjih 7000 letih in je za približno sto metrov presegala današnjo raven, kar so dokazali z meritvami radioaktivnega izotopa ogljika 14C. Lot bi takrat v resnici lahko videl veliko vode. Toda svetopisemsko besedilo pri opisu uničenja mest omenja tudi ogenj in žveplo, zato je možno, da gre za opis izbruha ognjenika. Abraham in Lot sta živela na začetku 2. tisočletja pr. Kr. oziroma po ugotovitvah Aardsmaja (1995) na začetku 3. tisočletja pr. Kr., najmlajši ognjeniški izbruh na območju današnjega Izraela pa je bil v drugi polovici tretjega tisočletja pr. Kr. Po Trifonovu (2007, 14) je verjetno, da je v opisu uničenja Sodome in Gomore opisan izbruh ognjenika Kra. Bazaltni ognjenik Kra leži približno 80 km severovzhodno od Damaska in 100 km vzhodno od Galilejskega jezera, in je bil aktiven v holocenu (Trifonov 2007, 134). Ob izbruhu sta: »... z neba deževala na Sodomo in Gomoro žveplo in ogenj...« (1 Mz 19,24). Gorenje bi lahko bilo posledica stika lave z ležišči asfalta (Trifonov 2001, 141), ki jih na drugem mestu omenja Geneza: »... VSidimski dolini pa je bilo vse polno smolnih jam. Na begu sta sodomski in gomorski kralj padla v eno od njih, drugi pa 101 Matija Zorn, Blaž Komac Naravni procesi v svetih knjigah radioogljikova starost (leta pred sedanjostjo) Slika 2: Časovna skladnost med Lotovim opažanjem in gladino Mrtvega morja v zadnjih 7000 letih (prirejeno po Aardsma 1995, 272). so zbežali v gore...« (1 Mz 14,10). Tudi dejstvo, da so se ljudje pred nesrečo umikali v strme in visoke gore, kaže na to, da bi jih lahko namesto poplav ogrožal tok lave: »... Ko sta jih vodila ven, sta rekla: »Reši si življenje! Ne oziraj se nazaj in ne ustavljaj se nikjer v pokrajini! V gorovje se reši, da ne boš pokončan!« ...« (1 Mz 19,17). Lot je nato s hčerama živel v jami oziroma votlini (1 Mz 19,30). Možno je, da so se v besedilu v celoto zlili spomin na uničujoč potres, zgodba o uničenju mest in spomin na izbruh ognjenika. Bryant (2005, 3) meni, da je mesti uničil potres. Opisani ogenj, ki je spremljal naravni pojav, pa naj bi bil bliskanje, ki pogosto nastaja ob potresih. Bliskanje ali svetlikanje se lahko pojavita ob potresu, saj pozitivni električni naboj, ki nastane zaradi drgnjenja kamnin, oddaja infrardeče valovanje (Pfunder 2007). Domnevajo tudi, da gre za opis gorenja meteorita v ozračju (Bentor 1989, 333), kar pa je manj verjetno. 3.3 Zemeljski plaz Izpričano je, da lahko potres sproži zemeljski plaz. Ce ta zdrsne v reko, lahko zaustavi njen tok (Komac in Zorn 2007, 90-93). Zemeljski plaz je v poznem 13. stoletju pr. Kr. morebiti omogočil prehod izvoljenega ljudstva čez reko Jordan »... &po suhem...«, saj je »... kakor nasip...« za nekaj ur zaustavil reko: »... Ko so nosilci skrinje zaveze prišli do Jordana in so se noge duhovnikov, ki so nosili skrinjo, na obrežju potopile v vodo - Jordan namreč vse dni žetve napolnjuje svoje struge - so se vode, ki so pritekale od zgoraj, ustavile in stale kakor nasip, precej daleč, pri Adamu (današnja Damiya v Jordaniji, 25 km severno od Jeriha) mestu tik ob Caretanu. Vode pa, ki so tekle proti morju v Arabi, proti Slanemu morju, so odtekle...« (Joz 3, 14-17). Grški prevod Jozuetove knjige je določnejši, saj naj bi se vode ustavile, ker je bil postavljen »... silno velik jez daleč naokrog, vse do meja Kirjat Jearima...« (Krašovec 1996, 275). 114. psalm (3-8) priča, da je bil prehod čez Jordan res povezan s potresom (»... gore so poskakovale...«) in z zemeljskim plazom (»... Jordan se je obrnil nazaj...«). Na podoben način sta vodo prečkala tudi Elija (2Kr 2,8) in Elizej (2Kr 2,14). 102 Geografski vestnik 79-2, 2007 Razprave Slika 3: Jordan je danes regulirana in razmeroma majhna reka, saj njegovo vodo uporabljajo za namakanje. Dogodek je po mnenju geologa de Boera (Lovett 2006) »... zelo logičen...«, saj je znano, da »... reko Jordan zajezijo zemeljski plazovi, in ustavijo njen tok za več dni...«. Neki arabski zgodovinar pripoveduje, da je Jordan leta 1266 (ali 1267) po Kr. pri kraju Adam zaradi zemeljskega plazu osušel za deset ur (The Bible ... 2007). Dokumentirano je, da so plazovi reko zajezili še v letih 1160, 1534, 1546, 1834 in 1906 ter 1957 (Nur 1991). Leta 1927 ob potresu v Jerihu je preperina zdrsnila v reko kar 40 km severno od epicentra in jo zajezila. Ob potresu leta 1546 je bil tok reke zaustavljen za dva dni, ob potresu zmagnitudo 6,2 leta 1927 pa za več ur (Bentor 1989, 328). Zemeljski plazovi so na tem območju pogosti zaradi spodkopavanja bregov z erozijo, poleg tega tam dolino prečka prelom, ob katerem so nestabilni sedimenti jezerske krede razpokani in pretrti (Bentor 1989, 327). 3.4 Ognjenik Silovitost, mogočnost in nedostopnost ognjenikov so v človeku vedno vzbujali strahospoštovanje, saj pojava niso znali razložiti drugače, kot z božjim posegom. Sveto pismo pravi, da gore zagorijo v ognju in se kadijo, ko se jih Bog dotakne ali stopi nanje (4Mz 23,7; Ps 104,23b): »... Vsa Sinajskagora se je kadila, ker je Gospod v ognju stopil nanjo; njen dim se je vzdigoval kakor dim topilne peči. Vsa gora se je silno tresla...« (2Mz 19,18). Poznavanje vulkanskega izbruha je verjetno botrovalo tudi zapisu v Razodetju, da so se »... vsi otoki razbezali in gora ni bilo več...« (Raz 8,8). Čeprav je v Svetem pismu oblak najpogosteje simbol za božjo prisotnost (1 Kr 8,10), naj bi opis izhoda Izraelcev iz Egipta vseboval dokaj natančen opis izbruha ognjenika (Jaupart 2000, 91; Trifo-nov 2007, 141; Humphreys 2003). Ta podnevi zgleda kot oblak, ki nastane ob eksploziji in se razširi visoko v atmosfero v obliki gobe, ponoči pa je vidna le žareča lava: »... Gospod pa je hodil pred njimi podnevi v oblačnem stebru, da jih je vodil po poti, in ponoči v ognjenem stebru, da jim je svetil in so lahko hodili podnevi in ponoči...« (2, Mz 13,21). V nadaljevanju je v opisu predaje desetih zapovedi Mojzesu zelo verjetno natančno opisan izbruh ognjenika: »... Ko je tretji dan nastalo jutro, je začelo grmeti in se bliskati, tezak oblak je pokrival goro in 103 Matija Zorn, Blaž Komac Naravni procesi v svetih knjigah rog je močno zadonel... Vsa Sinajska gora se je kadila, ker je Gospod v ognju stopil nanjo; njen dim se je vzdigoval kakor dim topilne peči. Vsa gora se je silno tresla... Vse ljudstvo je zaznavalo grmenje, bliskanje, glas roga in kadečo se goro; ljudstvo je videlo in trepetalo in stalo od daleč... (gora) pa je gorela v ognju do srede neba - tema, oblak in mračnost...« (2Mz 20, 18.24, 15-17; 5Mz 4,11). Vulgata »grmenje, bliskanje« prevaja kot »lampadas« (Bentor (1989, 334) zato pripominja, da je dobesedni prevod »bakle«) in besedo » mračnost« kot » caligo« (prevod kralja Jakoba (King James Version, 1611) kot »gosta tema«, angleško thick darkness). Bentor (1989, 336) pripominja, da bi bil umestnejši izraz »megla«, angleško fog). Ta opis izbruha ognjenika temelji na »... zelo pazljivem opazovanju...« (Bentor 1989, 336) in vsebuje kar sedem značilnosti vulkanskega izbruha: (1) grmenje in donenje roga, (2) plameni in (3) bliskanje oziroma razelektritve, (4) piroklastični (dim), (5) vulkanski potresi, (6) oblak vrh gore in (7) tema. Manjka le opis lave, kar je razumljivo, saj je iz velike oddaljenosti pogosto ni mogoče videti (Humphreys 2003). Zanimivo je, da je svetopisemski opis ognjenika zelo podoben opisu Plinija mlajšega, ki je leta 104 rimskemu zgodovinarju Tacitu poročal o izbruhu Vezuva leta 79: »... Nekaj dni prej je bilo veliko potresov (krepek tisk, op. a.), toda tisto noč so postali tako močni, da bi lahko mislili, ne le da se cel svet grozno trese, ampak da se preobrača. (Iz Vezuva) je v vijugastih izbruhih pare znova in znova prihajal temen in strašen oblak, ki se je nato razprostrl v fantastične plamene, ki so spominjali na bliske strel, toda bili so veliko večji... Kmalu nato se je oblak, ki sem ga opisal, začel spuščati proti morju...« (Humphreys 2003). Na ta dogodek se nanašata tudi Deborina pesem (»... Gore so trepetale pred Gospodom, Gospodom s Sinaja, Izraelovim Bogom...«; Sod 5,5) in Mihejeva prerokba (»... Gore se topijo pod njim, doline se razmikajo kakor vosek pred ognjem, kakor odteka voda po strmini...«; Mih 1,3-4), ki se ponovi tudi v 97. psalmu (3-5). Da se skale lahko topijo kot vosek, omenja tudi Juditina knjiga (16,15). Pisci so gotovo slutili, če ne vedeli, da je podzemlje tako vroče, da se v njem raztopijo kamni: »... Zakaj vnel se je ogenj v moji jezi in se razgorel do dna podzemlja; zrl je zemljo in njene pridelke in pozigal temelje gora...« (5Mz 32,22). Ta besedila opisujejo osmo pomembno značilnost ognjenika, to je tekočo kamnino ali lavo. Hebrejska beseda nzl oziroma nazal iz Deborine pesmi (Sod 5,5), ki jo prevajamo z besedo »trepetati«, je namreč v pomenu »teči« v Stari zavezi Svetega pisma uporabljena kar petnajstkrat (Humphreys 2003, 93). Dogajanje na Horebu, Božji ali sveti gori je torej opisano s pomočjo vulkanskih pojavov. To je lahko bodisi literarna prispodoba veličastnega srečanja Mojzesa z Bogom ali pa je pisec za opis dogodka uporabil opis resničnega vulkana in gre za dobesedni opis. Na to kažeta opisa zvoka trobent in bliskanja, ki nista pogosta obvulkanska pojava. V tem primeru je opis lahko le posledica neposrednega izkustva, torej gre za zgodovinski opis. To potrjuje tudi primerjava s Plinijevim zapisom. Na slednjo možnost kaže tudi dejstvo, da so (bili) vulkani pri številnih drugih ljudstvih svete gore (Etna pri starih Grkih, Vulcano pri starih Rimljanih, Fudži pri Japoncih, Mauna Loa pri prebivalcih Havajev, Ol Doinyo Len-gai pri Masajih v Tanzaniji itd). Tezi o vulkanu na Sinaju nasprotuje ugotovitev, da je do zadnjega vulkanizma na gori Sinaj na Sinaj-skem polotoku prišlo pred najmanj 542 milijoni let (Trifonov 2007, 141). Kot smo že videli, so bili v najmlajšem obdobje Zemljine zgodovine ognjeniki aktivni na območju današnjega severnega Izraela. Omenili smo vulkan Kra, ki bi lahko botroval zapisu o uničenju Sodome in Gomore. Najmlajši lavin tok je nastal severno od Jebel Druse 2000 let pr. Kr., to je nekaj stoletij pred dogodki na Sinaju. V času Mohameda je izbruhnil vulkan vbližini Meke (Bentor 1989, 337). Zato nekateri (Humphreys 2003, 320) postavljajo goro Sinaj v današnjo severozahodno Saudovo Arabijo, kjer je na gori Hala-'l Badr (27° 15' s. g. š., 37° 12' v. g. d.) izpričana ognjeniška dejavnost v času Mojzesa, tezo pa potrjujejo tudi nekatere druge okoliščine in zapis v pismu apostola Pavla Galačanom (4,25), ki je nastal okrog leta 57: »... gora Sinaj, ki je v Arabiji...«. Ker poglavitni cilj pisca vendarle ni bil opis naravnega pojava, lahko domnevamo, da je opis ognjenika kot literarni pripomoček za opis enega od najpomembnejših dogodkov v zgodovini Izraela. Ce drži ta teza, pa ostaja odprto vprašanje, od kod tako natančen opis tega naravnega pojava. 104 Geografski vestnik 79-2, 2007 Razprave Slika 4: Pogorje Sinaj na Sinajskem polotoku. 3.5 Nahajališča rudnin in geotermična stopnja Z vulkanizmom so povezana nahajališča rudnin: »... Zemlja daje srebro, zlato, železo in baker...« (Job 28). Kamni v obljubljeni deželi so železo, »... iz njenih gora boš kopal baker...« (5Mz 8,9). In še opis montanistične dejavnosti človeka: »... Kajti znana so ležišča srebra in kraji, kjer čistijo zlato. Železo pridobivajo iz zemlje in baker talijo iz kamna. Človek dela konec temi in raziskuje do skrajne meje kamne v temi in smrtni senci...« (Job 28,1-3). Ljudje so se zavedali po pomena kovin, saj je Bog Izraelu obljubil, da ga bo popeljal v deželo, »... katere kamni so železo, in ki boš iz njenih gora kopal baker...« (5Mz 8,9). Stavek »... Zemlja, iz katere raste kruh, se spodaj spreminja kakor ogenj...« (Job 28,5) verjetno pomeni, da temperatura pod zemeljskim površjem narašča z globino, kar povzroči topljenje kamnin in nastanek kovin. Ce to drži, gre za najstarejšo razlago (Iz 6. stoletja pr. Kr.!) geotermične stopnje, ki so jo znanstveniki potrdili šele z vrtinami. Temperatura se namreč z globino povečuje zaradi vse večjega tlaka in radioaktivnega razpada snovi. Povprečna geotermična stopnja pomeni povečanje za približno 1 stopinjo C na vsakih 30 do 60 metrov globine (Bentor 1989, 337). 3.6 Prelom Svetopisemski pisatelji so znali opazovati naravo, kar po Bentorju (1989, 333) potrjuje tudi več kot 2000 let stara Zaharijeva prerokba. V njej je verjetno prvi opis premika ob tako imenovanem zmič-nem prelomu: »... in Oljska gora se bo razklala po sredi od vzhoda proti zahodu. Velikanska dolina bo: polovica gore se bo umaknila proti severu in polovica proti jugu...« (Zah 14,4-5). Tudi ta proces je povezan s tektoniko oziroma s tektonskim jarkom in potresi. 105 Matija Zorn, Blaž Komac Naravni procesi v svetih knjigah 3.7 Gora »... Preden so bile rojene gore in si rodil zemljo in svet, od vekov in na veke si ti Bog...« (Ps 90,2), in »... razgrnil je zemljo in na njej ustvaril nepremične gore...« (Koran 13,3; prim. 41,10). Zanimivo je prepričanje starozaveznih piscev, da ima gora temelje, na katerih stoji (Jon 2,7). Pravilno domnevajo, da so gore nastale pred davnimi časi in da so nepremične. Relief vpliva na značilnosti poselitve in gospodarstva (Gams 2001, 37), in kakor je opisano v Judi-tini knjigi (Jdt 7,10), tudi na poteze vojskovodij. Tako je ljudstvo Izraelovih sinov prebivalo v visokih gorah z nedostopnimi vrhovi. Osvajalsko moabsko ljudstvo je moralo zato izbrati drugačno osvajal-no taktiko kot sicer in vojaški poveljniki so svetovali kralju: »... Ostani v taboru in ohrani živega vsakega moža iz svoje vojske. Tvoji služabniki pa naj zasedejo studenec, ki izvira ob vznožju gore; kajti od tam dobivajo prebivalciBetulije vodo...« (Jdt 7,12-13). Tudi v Koranu najdemo opise geomorfnih procesov, ki so povezani z gorami. V Koranu se kar nekoliko Davisovsko (Natek 2001) sliši napoved, da bodo gore izginile in bo nastala ravnina (18,47), kajti gore so narejene zato, da izginejo (14,46; 18,47; 52,10; 81,3), tako kot izgine oblak (27,88). V Koranu je tudi opis podiranja gora, ki »... padajo v kosih...« (19,90) in ugotovitev, da se glasno krušijo (56,5; 69,14) ter zrušijo v strahu pred Bogom (2,47). To je verjetno eden od prvih opisov skalnega podora, ki naj bi bil pogost pojav ob koncu časov (73,14). Razumljivo je, da je gora tudi prispodoba trdnosti (27,88; 79,32; 88,19). 3.8 Erozija Ugotovili smo že, da so se ljudje v preteklosti dobro zavedali spremenljivosti sveta, ki ga odražajo erozivna in transportna moč vode ter pobočni procesi: »... Se gora se podre in razpade, skala se utrga s svojega mesta, voda brusi kamenje in naliv odnaša prah zemlje...« (Job 14,18-19). Koran erozijo omenja posredno, v prispodobi o človeku kot o gladki skali, ki je pokrita z zemljo. Nanjo pade močan dež, in spere z nje prst, da postane gola (2, 264). Zanimiv je še opis »... peščenih planjav...« (46,21) oziroma puščavskega reliefa, kjer »... veter odnaša gore v obliki prahu...« (77,10). Problema erozije in poplav so se zavedali tudi starogrški modreci (Thornes 1998, 4). Platon je sredi 4. stoletja pr. Kr. zapisal: »... Mnogo in veliko poplav je bilo v času dveh tisočih let... in v teh časih in med temi dogodki zemlja, ki je drsela z višin, ni naredila nobene omembe vrednih nasipov..., ampak je vselej drsela v krogu in končno izginila v globočini. Kar ostaja zdaj, je - kot (vidimo) na majhnih otokih -v primerjavi s tedanjo deželo kot okostje telesa (kamnita puščava, op. a.), ki ga je uničila bolezen, saj je bila naokrog izprana vsa rodovitna in mehka zemlja ter je ostalo le mršavo telo dežele. Vendar je bila takrat (naša dežela) še neokrnjena; za gore je imela visoke griče z zemljo, in kar zdaj imenujemo Felejske ravnice, je bilo prekrito z obilico rodovitne zemlje. V hribih so bili gosti gozdovi... Nekateri od gričev imajo zdaj hrano le še za čebele, a ni še prav dosti časa od tedaj, ko so [tam rasla drevesa] ... Vsako leto je (deželo) obogatila voda, ki jo je poslal Zeus in se ni izgubila, kot se zgubi zdaj, ko odteka z nerodovitne zemlje v morje«. Glede atenske akropole pravi, da »del okrog akropole tedaj ni bil tak, kakršen je zdaj. Tedaj pa je le ena izredno deževna noč okrog akropole raztopila zemljo in jo razgalila...« (Platon 2004, 1319). V starih spisih najdemo tudi zapise o sekanju gozda. Eden najstarejših je Ep o Gilgamešu iz 2. polovice 1. tisočletja pr. Kr., kjer Gilgameš in njegov prijatelj ubijeta varuha (po nekaterih razlagah boga) gozda Humbabo. Yasuda in ostali (2000, 135) ugotavljajo, da je »... mogoče, da so pisci (epa, op. a.) že izkusili posledice ali pa slišali za neusmiljen odgovor narave na izsekavanje gozda...«. Posledice pospešene erozije so danes vidne v jezerskih sedimentih (Yasuda in ostali 2000, 127, 132). 3.9 Osamelec Z erozijo je povezana že opisana pripoved o uničenju Sodome in Gomore. Vsebuje namreč razlago nastanka solnih stebrov: »... Lotova žena, ki je bila z njim, pa se je ozrla nazaj in postala solnat steber...« (1 Mz 19,26). Za nastanek takšnih erozijskih ostankov oziroma osamelcev je pomembno, da je nad neod- 106 Geografski vestnik 79-2, 2007 Razprave pornimi solnimi sedimenti plast tršega kalcijevega sulfata oziroma anhidrita (Bentor 1989, 331). Podobne aitiološke zgodbe o izstopajočih reliefni oblikah so zelo pogoste v slovenskih pripovedkah, znana je pripovedka o nastanku Igle pri Solčavi (Komac in Zorn 2007, 185). 3.10 Udor Globine zemlje so neznane in vzbujajo strah, zato grešne ljudi požre zemlja, se pogreznejo vanjo. Temu bi prav lahko ustrezala naravna pojava, kot sta udiranje, ki je povezan s krasom, ali plazenje. Ljudje so tudi v preteklosti gotovo izkusili, da se je zemlja ob potresih razprla ali razpokala. Primer iz bližnje zgodovine je, ko se je 8. 1. 1910 v Rablju v sosednji Italiji zaradi vdora vode in kamenja v rov rudnika svinca in cinka udrlo površje. Krajevna bolnišnica se je v petih minutah pogreznila 30 m v zemljo in s seboj potegnila sedem ljudi, rešil se je le petnajstletni deček, ki je skočilo skozi okno (Sorč 1998, 7). Prav tako zgodovinski vir iz Italije iz 2. polovice 18. stoletja poroča, da je po »... velikem Messin-skem potresu...« nastalo več »... kraterjem podobnih vrtač...« (Montenat in ostali 2007, 6). V Svetem pismu beremo, kako je Bog iztegnil desnico in »... zemlja jih je požrla...« (2Mz 15,12) ali kako je »... odprla svoja usta in pogoltnila...« Korahove privržence, da so se živi pogreznili v podzemlje, zemlja pa se je nad njimi zaprla (4Mz 16,32-33). Psalmist poroča, da se je zemlja odprla in pogoltnila tudi Datána z njegovim krdelom (Ps 106,17). 3.11 Neurje Opazovanje narave se odraža tudi v opisih vremenskih dogodkov, zlasti neurij. Nakazana je odvisnost vremenskega dogajanja od božje volje in posredovanja, ljudem pa je dana možnost, da s prošnjami in molitvami vplivajo na vreme: Mojzes je iztegnil palico proti nebu in Bog je poslal grom in točo (2 Mz 9,23). Vihar je pogosto prispodoba za učinek božjega posredovanja ali prisotnosti (Ps 50,3). Bog pošlje nad krivično ljudstvo vrtinčast vihar (Jer 23,19, Jer 30,23) ali naredi, da pada kamena toča (Ezk 13,11-13; razlagamo jo lahko z vulkani ali s padanjem meteoritov). Bog na morje zažene močan veter, da nastane velik vihar (Jon 1,4), naredi pa tudi, da se vihar spremeni v tišino (Ps 107,29; Mr 4,39). Vihar je spremljal tudi Elijev odhod v nebo (2 K 2,1.11). Uničujoč vihar lahko prihrumi tudi iz puščave (Job 1,19). Grešnikov kazen ni doletela, ne da bi jih bile prej posvarile silovite strele (Mdr 19,13). Po Koranu grom in strela in razglašata slavo Boga (13,13), ljudi pa neurje prizadene zaradi njihovih grehov (29,40). V njem so opisani nastanek dežja, nevihte s težkimi oblaki (13,12). Na dobro razumevanje naravnih procesov oziroma zakonitosti kroženja zračnih gmot kaže ugotovitev, da »... zjuga prihaja vihar in s severa mraz...« (Job 37, 9). Z vetrno erozijo v puščavah je povezana omemba peščenega viharja. Koran (29,40) ga opiše kot »veter s peskom« (Majaron 2004) oziroma »veter peščenega prahu« (Jelinčič 2003). Tudi pri eni od egiptovskih nadlog, v kateri je deželo prekrila téma, je zelo verjetno šlo za peščeni vihar. Na to kaže omemba, da je bila téma blizu in da je bila tako gosta, da jo je bilo mogoče tipati: »... Gospod je rekel Mojzesu: »Iztegni roko proti nebu in tema naj pride nad egiptovsko deželo, taka tema, da bi jo lahko tipali!« Mojzes je iztegnil roko proti nebu in po vsej egiptovski deželi je bila tri dni gosta tema. Drug drugega niso videli in tri dni se nihče ni mogel ganiti z mesta; Izraelovi sinovi pa so vsi imeli svetlobo v svojih bivališčih...« (2 Mz 10,21-23). Po Jaupartu (2000, 91) naj bi odlomek opisoval izbruh pepela oziroma drobnega prahu iz ognjenika (o tem govori opis desete egiptovske nadloge v 2Mz 9,8-9: »... Tedaj je Gospod rekel Mojzesu in Aronu: »Vzemita si polna prgišča saj iz peči in Mojzes naj jih vpričo faraona vrže proti nebu. In postale bodo droben prah po vsej egiptovski deželi...«), vendar avtor ne pojasni, kateri ognjenik naj bi takrat izbruhnil. V Egiptu ali njegovi bližini jih namreč ni. Zato je verjetnejša razlaga peščeni vihar. Zelo verjetno se je zaradi peščenega viharja stemnilo »... od šeste do devete ure...«, to je od 12. do 15. ure, tudi v času Jezusove smrti (Mt 27,45). Ob Nilu je bil prvi spomladanski peščeni vihar namreč 107 Matija Zorn, Blaž Komac Naravni procesi v svetih knjigah ponavadi najhujši. Veter je takrat odnesel v zrak sedimente, ki jih je bil poprej odložil Nil ob jesenski poplavi (Humphreys 2003). 3.12 Izvir Voda je eden od najpomembnejših naravnih virov. Sveto pismo poroča, da so Izraelci v pričakovanju napada Asircev zasuli vse studence in potoke, da napadalci pri svojem prihodu ne bi našli vode (2 Krn 32,4). Zaradi sušnih naravnih razmer, ki vladajo na Bližnjem Vzhodu, je razumljivo, da je bila oskrba z vodo nekaj tako pomembnega in temeljnega za življenje ljudstev, da se je zanjo potrebno zahvaljevati Bogu, saj zanjo človek nima nobene zasluge (Ps 65,10). Mojzes je s palico udaril po skali, iz nje je priteklo veliko vode (5 Mz 20,11; Koran 2,59). Prebivalci sušnih območij so vedeli, v kateri »skali« se skriva voda: »... So namreč skale, iz katerih izvirajo reke, in taksne, ki počijo in iz njih privre voda...« (Koran 2,74). Zanimivo je, da poznamo opis podobnega pojava tudi iz bližnje preteklosti. Opisal ga je major C. S. Jar-vis v delu »Včeraj in danes na Sinaju« (Yesterday and today in Sinai) iz leta 1936: »... Pripadniki sinajskih kamelskih enot so se ustavili v vadiju. Kopali so v sipek prod, ki se je nabral ob skalni steni, da bi dosegli vodo, ki je kapljala skozi apnenčasto kamnino. Možje so kopali počasi, zato je zastavnik Bash Shawis, zaklicali 'Dajte to meni!' Pograbil je lopato enega od mož in začel kopati z veliko ihto... Eden od njegovih krepkih udarcev je zadel skalo. Pri tem je počila in odpadla gladka, zbrušena zgornja plast preperelega apnenca, tako da se je prikazala mehka in porozna kamnina, iz katere je pritekel močan curek čiste vode...« (Humphreys 2003, 306). Z geografskega vidika je pomembno, da je psalmist pravzaprav orisal del vodnega kroga: vodo najprej prejmejo gore, od tam pa po rekah teče vnižave in nasičuje zemljo (Ps 104,13). Koran še opozarja, da lahko vode poniknejo v zemljo, in jih človek ne more najti (18,41). Bog zato (seveda tudi v prenesenem pomenu) po starozaveznih prerokih nenehno obljublja, da se bodo doline napolnile z vodo in jo bodo prebivalci lahko pili (2Kr 3,17). Pomen izvirske vode za rast rastlin je omenjen tudi v Koranu (7, 58), izviri so še pomemben del prispodobe o raju (44,52). Bog pošilja vetrove, ki ženejo oblake (35,9), iz oblakov pošilja vodo, ki daje življenje (2,22; 6,99; 30,24; 56,68) in oživi opustelo zemljo (25,49; 32,27; 35,9; 43,11). Prav tako z njo polni različno velike potoke in hudournike (13,17). Kot v Svetem pismu ugotavlja Job, voda povzroča tudi poplave (22,11). 3.13 Poplava Ko je Bog ustvarjal svet, je zbral vode pod nebom na en kraj in jih imenoval morje. Njegove vode je potem, ko je izbruhnilo in ušlo iz naročja Zemlje, po mišljenju piscev Stare zaveze zaprl z vrati (Job 38,8). Psalmist pravi, da je stvarnik Zemljo z oceanom pokril kakor z obleko (Ps 104,6). Morje je primera za izražanje prostranosti, neprehodnosti ali mogočnosti: ». Kdo je s svojim prgisčem izmeril morja in spedjo razmejil nebo, z merico zajel prah zemlje, s tehtnico odtehtal gore in s skodelicama griče...« (Iz 40,12)? V Svetem pismu je zapisana izjemno pomembna ugotovitev, ki kaže, kako dobro so ljudje opazovali (in poznali) naravo. Pisec ugotavlja, da se morje nikoli ne prenapolni, čeprav vanj nenehno tečejo reke: »... Vse reke tečejo v morje, a morje se ne prenapolni, v kraj kamor reke tečejo, tja teko vedno znova...« (Prd 1,7-11) in še: »... vse, kar je iz prsti, se vrača v prst, in kar je iz vode, se vrača v morje...« (Sir 40,11). V Koranu je čudovita primera, ki verjetno govori o manjši gostoti sladke vode v primerjavi s slano. Sladka voda v sušnih pokrajinah leži na slani, vmes pa je »... nevidna meja...«. Pisec Korana to razloži tako, da je Bog razdelil vode na pol, »... tu je voda pitna in sladka, tam je slana in grenka; vmes je postavil pregrado, nevidno mejo...« (Koran 25,53; 35,12). 2. Kroniška knjiga (2,19-22) poroča, da je Elizej v studenec vrgel sol in s tem »ozdravil« vodo, da je postala pitna: »... Tedaj je Mojzes odpeljal Izraela od Trstičnega morja in odšli so v puščavo Sur; tri dni 108 Geografski vestnik 79-2, 2007 Razprave so hodili po puščavi in niso našli vode. Prišli so v Maro, pa niso mogli piti vode iz Mare, ker je bila grenka; od tod njeno ime Mara. In ljudstvo je godrnjalo proti Mojzesu ter reklo: »Kaj bomo pili?« Zaklical je h GOSPODU in GOSPOD mu je pokazal kos lesa; ko ga je vrgel v vodo, je voda postala sladka...« (2Mz 15,22-25). Mojzes je v grenko vodo verjetno vrgel kos pooglenelega lesa. Oglje še danes uporabljamo za čiščenje vode. V Svetem pismu je tudi opis nastanka presihajočih jezer: »... Naredite v tej dolini vse polno bazenov! ... Ne boste čutili vetra ne videli dežja, vendar se bo ta dolina napolnila z vodo. ... Drugo jutro je... pritekla voda iz edomske smeri in pokrajina se je napolnila z vodo...« (2Kr 3,16-20). Podoben je tudi opis iz Izaijeve knjige (41, 18-20), kjer Bog obljublja, da bo »... Na golih gričih bom odprl reke in studence sredi dolin, puščavo bom spremenil v jezero voda, suho deželo v vrelce voda...«. V Svetem pismu je omenjen tudi sneg. Tako se prebivalci spominjajo dogodkov, ki so se zgodili na dan, »... ko je zapadel sneg...« (2 Sam 23,20). Zavedali so se tudi, da Jordan preplavi »... vse svoje bregove ...« prav zaradi topljenja snega na Libanonu v prvem mesecu, to je vnisanu (marec/april) (1 Krn 12,16). 3.14 Prehod Izraelcev čez Rdeče morje V Svetem pismu zavzema posebno mesto opis prehoda Izraelcev čez Rdeče morje pod vodstvom Mojzesa (2Mz 12-15; Koran 7,138). Po naročilu Boga oziroma »...po veri...« (Heb 11,29) je Mojzes iztegnil roko nad morje, ga razdelil in spremenil v kopno: »... Tedaj je Mojzes iztegnil roko nad morje in Gospod je gnal morje z močnim vzhodnim vetrom vso noč nazaj. Iz morja je naredil suho zemljo. In vode so se razdelile. Izraelovi sinovi so šli sredi morja po suhem in vode so jim bile kakor zid na desni in levi...« (2Mz 14,21-22). Mojzes je nato spet iztegnil roko nad vodo in zasledovalce je zalila voda (2Mz 14,26-27). Pisec je imel izkušnjo (nenadnega) znižanja morske gladine, ko so se ob puhanju Gospodovih nosnic »... pokazale... struge morja...« in so se »... razkrili... temelji zemeljskega kroga...« (2 Sam 22,16). O istem dogodku govori tudi Koran: »... in storili smo, da so otroci Izraela prečkali morje...« (7,138; 10,90; 2,50). Vzroke za nenaden umik morja so iskali že mnogi, našteli bomo le najbolj možna naravna vzroka. To bi lahko bili močni vetrovi z vzhoda: »... Ob pišu tvojih nosnic so se nakopičile vode; valovi so se postavili kakor jez, globine so sestrdile v osrčju morja...« (2Mz 15,8). Oceanografa Nof in Paldor (1992) ugotavljata, da bi lahko bil starozavezni opis povsem veren odraz dogodkov. V ozkih in dolgih zalivih se vodna gladina že ob zmernih nevihtah in vetru, ki piha s hitrostjo 20 m/s, dejansko lahko umakne za cel kilometer in upade za 2,5 metra. Ko veter preneha, se voda hitro in v nekaj minutah vrne v prvotni položaj. Ta pojav je v manjših razsežnostih dokumentiran na jezeru Eire v ZDA, možen bi bil v plitvini na severnem delu Akabskega zaliva (Humphreys 2003). Drugi možen vzrok je cunami, kot posledica potresa ali vulkanskega izbruha (Krinitzsky 2006), pri katerem prav tako pride do kratkotrajnega umika morja in potem do navala velikih količin vode, ki se potem spet umakne. Po Jaupartu (2000, 91) delitev morja spominja na eno od faz cunamija. Vendar je umik morja pred cunamijem preveč kratkotrajen, da bi v tem času morje prečkalo vse ljudstvo. Prva možnost se zdi verjetnejša tudi zato, ker je bolj v skladu z bibličnim opisom. Ta omenja močan vzhodni veter, ki je gnal vode vso noč nazaj, da so stale kakor zid. Povratek morja je bil nenaden in povezan prav s prenehanjem pihanja vetra. 3.15 Vesoljni potop Ne moremo mimo največje biblične katastrofe ali vesoljnega potopa (1 Mz 6-8; Koran 11). Svetopisemska zgodba pravi: »... V šeststotem letu Noetovega življenja, na sedemnajsti dan drugega meseca, so začeli bruhati vsi studenci velikih globin in odprle so se nebesne zapornice. Štirideset dni in štirideset 109 Matija Zorn, Blaž Komac Naravni procesi v svetih knjigah noči je deževalo na zemljo... In potop je bil na zemlji štirideset dni. Vode so narasle in vzdignile ladjo, tako da je splavala nad zemljo. Vode so se dvignile in zelo narasle na zemlji... Vode so čedalje huje naraščale na zemlji in pokrile vse visoke gore, kar jih je pod vsem nebom. Vzdignile so se za petnajst komolcev nad vrhove in pokrile gore. Vode so naraščale na zemlji sto petdeset dni...« (1 Mz 7,11-23). Gre za največkrat opisano biblično katastrofo, ki je bila pomembna tudi za razvoj geološke misli. Za njeno datiranje je pomembno, da je po Svetem pismu nastala, ko se je človek že ukvarjal s poljedelstvom - od ok. 7000 do ok. 9000 let pr.Kr. (Tanner 1961). Datiranje v čase zgodnjega poljedelstva lepo sovpada z nastankom velikega cunamija pred približno 8000 leti, ki je prizadel vzhodno Sredozemlje in zaradi katerega je bila domnevno zapuščena neolitska vasica Atlit-Yam v današnjem Izraelu (Pareachi in ostali 2006). Čeprav ne more biti govora o tem, da bi vesoljni potop prizadel celoten planet (Seely 2003), je zanimivo, da o potopu govorijo miti v številnih civilizacijah na različnih celinah. Tako ga omenja babilonski ep o Gilgamešu, v katerem Utnapištim, ki je bil dejansko deseti kralj Babilona, prevzame vlogo, ki jo ima v svetopisemski pripovedi Noe. Podobna je tudi mehiška legenda o poplavah, v kateri je Tezpi za rešitev živali zgradil splav. Havajska legenda, tako kot Sveto pismo (1 Mz 9,13), omenja mavrico kot znamenje zaveze in odpuščanja. Avstralski staroselci poznajo zgodbo o žabi, ki je popila vso vodo sveta in jo nato izbljuvala toliko, da je poplavilo celo Zemljo. V Malezijskih mitih se ob potresu razbijejo zbiralniki za vodo v podzemlju, kar povzroči poplave. Številne pacifiške in čilske legende opisujejo, kako se ocean napihuje, kar je gotovo opis cunamija (Bryant 2005, 3). V Svetem pismu ne izvemo ali se je morje po »vesoljnem potopu« zopet umaknilo, kar bi se npr. zgodilo po cunamiju, ali je ostalo visoko (Tanner 1961). V začetku holocena so se namreč ledeniki umikali in morja so se stalno dvigala. Tanner (1961) domneva, da je »predpotopna civilizacija« živela v Mezopotamiji, kjer je nizka ravnica, ki jo lahko poplavi že ob majhni spremembi vodne gladine (v Bangladešu je zaradi poplavnega vala, ki je bil visok 6 m in je nastal ob tropskem ciklonu 29. aprila 1991, umrlo 140.000 ljudi; Newson 2001, 71). Po poplavi bi bila ravnica »nerazpoznavna«, saj bi bila obala močno spremenjena zaradi erozije, kot ponekod po Azijskem cumamiju 26. decembra 2004, ko je umrlo skoraj 230.000 ljudi (After... 2005), reke bi premaknile svoje struge in odloženi bi bili novi sedimen-ti. Do »potopa« globalnih razsežnosti bi po Tannerju (1961) lahko prišlo zaradi součinkovanja transgresije morja, taljenja ledenikov ter močnih neviht, kar bi prizadelo poseljena obalna območja in spodnje dele dolin. Mezopotamijo je domnevno prizadel uničujoč cunami v 4. stoletju pr. Kr. Šlo naj bi za veliko naravno nesrečo, o čemer priča dejstvo, da so čas delili na obdobje pred potopom in po njem. O potopu poročajo sumerske zgodbe in tudi kasnejši sloviti Ep o Gilgamešu. Možen vzrok so tudi izjemne poplave reke Evfrat in reke Tigris. Dinamično naravno dogajanje dokazuje prekritost najstarejših arheoloških plasti številnih sumerskih mest z več metri blata in peska. O cunamiju verjetno govori tudi svetopisemski odlomek iz Amosove knjige (9,6): »... morske vode kliče in jih razliva po površju zemlje...« (Bentor 1989). Sodobna znanost nesporno zavrača možnost poplav globalnih razsežnosti, bi pa opis vesoljnega potopa lahko ustrezal dogajanju v Sredozemlju po koncu pleistocena, to je 15.000 do 17.000 let pred sedanjostjo (Morton 1997). Ker od 5,59 do 5,33 milijona let pred sedanjostjo dalje prek Gibraltarske ožine ni bilo dotoka iz Atlantika, je gladina Sredozemskega morja zaradi zmanjšanega dotoka s kopnega in izhlapevanja močno upadla (Krijgsman in ostali 1999). Ob koncu pleistocena se je gladina Atlantskega oceana zaradi taljenja ledu dvignila. Prek Gibraltarske ožine se je prelival velikanski slap, ki naj bi bil »... 100-krat večji od Viktorijinih slapov in 1000-krat večji odNiagarskih slapov...«. Sredozemsko morje naj bi se ponovno napolnilo vpribližno sto letih (Hsu 1972). »Predpotopna« civilizacija, ki (naj) bi živela na območju hitrega dviganja morja v vzhodnem Sredozemlju, bi bila poplavljena v razmeroma kratkem času. To bi se lahko zgodilo celo v 8,4 mesecih, saj naj bi prišlo do velikega podrtja Gibraltarske ožine (Morton 1997). Hipotez o vzrokih za vesoljni potop je še mnogo, a bi pisanje preseglo okvire tega dela (Hill 2006). 110 Geografski vestnik 79-2, 2007 Razprave 3.16 Suša Pogoste napovedi, da se bo zemlja spremenila v puščavo, lahko povezujemo s spremembami podnebja, ki so jih opazovali prebivalci Bližnjega Vzhoda (npr. izginjanje jezer v Arabski puščavi; Yasuda in ostali 2000, 134), ali pa s prekomernim antropogenim poseganjem vprst, primer je salinizacija prsti v Mezopotamiji (Radkau 2000, 117). Krhko naravno ravnovesje se je hitro porušilo in zeleno pokrajino je prekrila puščava (Mih 7,13; Ag 1,11), pašniki so opusteli (Jer 9,9), polja so uvela (Iz 16,8), celo studenci, reke in morje so se spremenila v puščavo (Iz 50,2; Jer 51,36; Zah 10,11), zemlja »... vene in omahuje, svet se suši in omahuje...« (Iz 24,4). Preroki opominjajo, da lahko Bog zaradi krivde ljudstva zapre nebo, da ne bi bilo dežja (5 Mz 11,17). Tako kot ljudje ne sprejemajo življenja, jim ga tudi zemlja ne bo več dajala, ker bo opustošena (5Mz 29,22) in ne bo rodila (3 Mz 26,20). Tudi Koran navaja, da so ljudstva propadla in so se posušili vodnjaki (22,45). Pomanjkanju vode lahko pripišemo številne omembe lakote: 1 Mz 12,10; 2 Sam 21,1;; 2Kr 4,38; 1 Kr 18,2; 2Kr 25,3; Jer 52,6; 1 Mkb 6,54; 1 Mkb 9,24; Apd 7,11. Se v Jezusovem času so se spominjali hude lakote, ki je nastala »... v Elijevih dneh...«, to je v 9. stoletju pr. Kr.! Takrat se je »... nebo zaprlo za tri leta in šest mesecev...« (Mr 4,25). V Apostolskih delih (11,28) je napoved, da »... bo prišla velika lakota čez ves svet...«, kar naj bi se potem uresničilo »... pod Klavdijem...« (v letih 41-54). Poglavarji in duhovniki so verjetno poznali ciklično vremensko dogajanje (Sprajc 2006), in z molitvijo priklicali dež, če ga ni bilo ob pravem času. Talmud opisuje molitev rabina, ki je stopil ». na svojo opazovalnico, ...na stolp...« in z molitvijo dosegel, da je »... dež napolnil vodnjake, studence in jame...«. Omemba opazovalnice, s katere se lahko vidi prihajajoče oblake, daje slutiti, da so prebivalci poznali čas, ob katerem bi moralo deževati. Tako so poslali po rabina, ko »... je minil že večji del meseca nfak] en vrtine NA OBMOČJU [ Jl'HUANL Ob nenehnem širjenju glavnega mesta in spremembi namembnosti primestnih površin se avtorja lotevata za Ljubljano zelo pomembne in aktualne okoljske teme - oskrbe s pitno vodo, s prav posebnega in tako raziskovalni kot »upravljavski« stroki ter laični javnosti manj znanega vidika. Uspešno sta združila klasične terenske metode s sodobnimi informacijskimi ter nam postregla z vrsto presenetljivih podatkov. Da se je mestno prebivalstvo nekdaj oskrbovalo z vodo iz vodnjakov, je najbrž vsakomur jasno; a dejstvo, da je tudi danes na območju Ljubljane blizu 1700 vodnjakov in vrtin ter da jih je kar 60 % še vedno v uporabi, bo presenetilo marsikaterega bralca. Na območjih vrtičkov in med njivami so se v zadnjih desetletjih začeli celo pojavljati novi vodnjaki, ki kot vrtine segajo do podtalnice in nenadzorovano izkoriščajo ta neprecenljivi vir pitne vode za Ljubljančane. V monografiji je predstavljena problematika zasebnih vodnih zajetij na vodovarstvenem območju črpališč pitne vode na Ljubljanskem polju, torej v Mestni občini Ljubljana, na vodovarstvenem območju vodarne Brest v sosednji občini Ig ter na vmesnem Ljubljanskem barju. Avtorja sta si zastavila nalogo precej optimistično in velikopotezno ter se podala tja, kjer smo geografi od nekdaj doma - na teren! Usmerila sta se na zahtevno in natančno prečesavanje preučevanega območja Ljubljane in okolice. Cilj raziskave ni zgolj popis zasebnih vodnjakov in vrtin ter interpretacija pridobljenih podatkov, temveč celovito vrednotenje obravnavane problematike, ki je obsegalo ugotavljanje navad uporabnikov objektov, izdvajanje vodnjakov in vrtin, ki zaradi različnih vzrokov ogrožajo podtalnico ter predlog sanacije in vzpostavitve reda na tem področju. Kakovostni podatki o vrtinah in vodnjakih v zasebni lasti, ki jih avtorja podajata v četrti knjižici zbirke Georitem, so izredno dragoceni, saj lahko občasno ali v primerih nenadnih nesreč omogočajo nadzor nad kakovostjo podtalnice tudi na območjih, ki sicer niso vključena v monitoring podtalnice. Vrtine in vodnjaki, ki niso registrirani in posledično tudi ne nadzorovani, predstavljajo točke potencialnega onesnaženja podtalnice. Posebej je izpostavljena problematična lega vodnjakov v bližini gnojišč, 159 Književnost Geografski vestnik 79-2, 2007 gnojnih jam in hlevov. V posameznih primerih sta avtorja ugotovila celo neposredno onesnaževanje podtalnice prek izpustov oziroma iztokov odpadne vode v vodnjake. Največ, 70 % objektov je umeščenih na vrt ali dvorišče, neposredno ob stanovanjski hiši in/ali gospodarskem objektu; dobra desetina se jih nahaja med vrtički. Ker je kar dve tretjini uporabnikov objektov nekmetov, sta avtorja za boljše razumevanje tematike podrobneje osvetlila tudi nekatere značilnosti lastnikov oziroma najemnikov teh objektov. Monografija je napisana poljudno in dovolj zanimivo, da jo bodo brez zadrege lahko vzeli v roke in prebirali ne le strokovnjaki drugih ved s področja varstva okolja in urejanja prostora, temveč tudi predstavniki civilne družbe in lokalne samouprave. Z gotovostjo lahko trdimo, da sta avtorja dosegla zastavljene cilje ter tako prispevala k obogatitvi znanja o intergralnem obremenjevanju slovenskih podtalnic, zlasti tistih na območju Ljubljane. Samo upamo lahko, da bo delo prišlo v roke pristojnih služb, saj bo v kratkem treba - kakor nakazujeta avtorja - načrtno preučiti celovito stanje vodnih objektov, ki vključuje tudi analizo kakovosti vode. Objekte s slabo kakovostjo bo treba sanirati, pri aktivnih objektih vpeljati nadzor nad količino zajete vode, opuščene pa zasuti ali jih obnoviti v skladu s sodobnimi spoznanji. Pri večjih uporabnikih bo treba urediti tudi dokumentacijo skladno z veljavno zakonodajo o namakalnih sistemih. Monografija Zasebni vodnjaki in vrtine na območju Ljubljane predstavlja pomemben doprinos k okoljski geografiji, zlasti k varstvu podtalnice. Delo opozarja in ozavešča ter skuša s tem podtalnico zapustiti prihodnjim rodovom takšno, kot je. Zdravo, kakovostno, predvsem pa pitno! Knjiga je broširana in bogato opremljena s slikovnim gradivom. Kartografske prikaze je pripravila Katarina Polajnar, fotografije so prispevali popisovalci na terenu ter vodja skupine Aleš Smrekar. Knjigo sta uredila Drago Kladnik in Drago Perko. Izdajo publikacije je podprla Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije. Bojan Erhartič David Bole, Franci Petek, Marjan Ravbar, Peter Repolusk, Maja Topole: Spremembe pozidanih zemljišč v slovenskih podeželskih naseljih Georitem 5 Ljubljana, 2007: Geografski inštitut Antona Melika ZRC SAZU, Založba ZRC, 148 strani, 39 preglednic, 26 grafov, 12 zemljevidov, 19 fotografij, ISBN 978-961-254-035-7 Raba tal oziroma njene spremembe so že dolga desetletja priljubljena tema raziskav slovenskih geografov. V prvih obdobjih je slonela na podrobnem terenskem kartiranju in študiju katastrskih podatkov, v novejšem času pa se raziskovalci vse bolj poslužujejo sodobnih metod analiziranja letalskih in satelitskih posnetkov ter vedno bolj zanemarjajo terensko delo. V predstavljenem delu so avtorji uspeli združiti obe metodi in tako še enkrat potrditi, da geografija tudi v sodobnem času ostaja na terenu. Monografija se loteva za sodobni slovenski prostorski in nepremičninski razvoj zelo pomembne teme - spreminjanja obsega, prostorske razporeditve in funkcijske namembnosti pozidanih zemljišč na slovenskem podeželju. Družbenogospodarski in politični razvojni koncepti po 2. svetovni vojni so z uvajanjem zemljiškega maksimuma konzervirali majhno kmečko posest, s tem pa tudi prehajanje presežka zaposlenih v nekmečke dejavnosti. Slednje se je udejanilo le deloma, saj je postala večina podeželskih gospodinjstev glede na izvor dohodka mešana, predvsem kmetijsko-industrijska. Vzpostavitev tržnega gospodarstva po letu 1991 je na slovenskem podeželju okrepila tri procese: nazadovanje pomena kmetijstva za velik del lokalnega prebivalstva, spremembe namenske rabe zemljišč in težnje po priseljevanju novega prebivalstva iz bližnjih urbanih središč. Avtorji so se analize lotili na izviren način, saj so procese prikazali s pomočjo neposredne terenske analize podatkov (letalski in ortofoto posnetki za posamezna obdobja med 1991 in 2002, terensko delo v letu 2005). Neposredno pridobljenim podatkom snemanj in terena so po potrebi dodajali še podatke iz popisov prebivalstva in registrov zaposlenih ter gospodarskih subjektov. Terensko delo so izvedli v 11 slovenskih podeželskih poselitvenih enotah (Ihan, Brdinje, Lipovci, Krčevina pri Vurberku, Uršna 160 Geografski vestnik 79-2, 2007 Književnost IHŠ ¡© \ t ^■imji-is j li ■'r sela, Žužemberk, Velike Lašče, Parecag, Spodnja in Zgornja Besnica, Lož in Stari trg pri Ložu ter Križ in Sepulje) v različnih statističnih in naravnogeografskih regijah (alpska, sredozemska, dinarska in panonska). Avtorji ugotavljajo, da gre za ekspertni in ne za statistično reprezentativen vzorec. Vendar je prav ta metodološki pristop neposrednih terenskih opazovanj omogočil spoznanja in ugotovitve, ki bi bile z analizo zgolj statističnih virov težko dosegljive. Pri prostorski analizi sprememb so se odločili za analizo samo poseljenega dela naselij, ki so jih ločili v strnjeno poseljen del (vaško jedro) in nestrnjeno (razpršeno) poselitev. Avtorji so glede na intenzivnost nastajanja in funkcijo novih pozidanih zemljišč obravnavana naselja razdelili v tri tipe: administrativna (občinska) središča, zaposlitvena središča in naselja razpršene poselitve. Terminologija obravnavanega področja je kompleksna, saj sega na področja več znanstvenih disciplin. Zato so avtorji terminologiji namenili posebno vsebinsko poglavje, kar prispeva k jasnosti formulacij besedila in predstavlja pravzaprav mali terminološki slovarček, poleg tega pa bralca seznani s stanjem v Sloveniji. Med pomembnejša spoznanja monografije lahko uvrščamo: • napredujoča novogradnja na podeželju je še vedno predvsem stanovanjska (70%) in v nekoliko manjši meri nestanovanjska (20 %) ter mešana stanovanjsko-nestanovanjska (10 %); • nestanovanjske gradnje je nekaj več v strnjenih delih naselij; • število novogradenj ne glede na tip narašča hitreje na območjih nestrnjene poselitve; • razpršeno poseljena območja postajajo privlačna za lokacije infrastrukture; • dinamika rasti števila novogradenj je večja na območjih mlajše suburbanizacije; • podeželska upravna in zaposlitvena središča razvijajo svoje manjše suburbane cone, saj se prebivalstvo seli v manjša, do zdaj morfološko ruralna naselja v neposredni okolici; • novogradnje nestanovanjskega tipa so največkrat namenjene predelovalnim dejavnostim, po obsegu sledijo trgovina, gostinstvo in promet ter nenazadnje • intenzivnost novogradnje je v drugi polovici obravnavanega obdobja upadla. 161 Književnost Geografski vestnik 79-2, 2007 Monografija je napisana dovolj zanimivo, da jo bodo poleg geografov z veseljem prebirali tudi strokovnjaki drugih ved, ki jih zanimajo področja prostorskega in urbanističnega načrtovanja, demografske in družbenogospodarske problematike razvoja podeželja ter lokalne samouprave in nepremičnin. Knjiga je broširana in bogato opremljena s slikovnim gradivom. Kartografske prikaze je pripravil Franci Petek, fotografije so prispevali David Bole, Franci Petek in Maja Topole, prevod izvlečka je opravila Jean McCollister. Knjigo sta uredila Drago Kladnik in Drago Perko. Izdajo publikacije je podprla Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije. Aleš Smrekar Peter Jordan, Milan Orožen Adamič, Paul Woodman (uredniki): Exonyms and the international standardisation of geographical names: approaches towards the resolution of an apparent contradiction Wiener Osteuropa Studien 24 Dunaj, Berlin 2007: Österreichischen Ost- und Südosteuropa-Institut, 240 strani, 23 preglednic, 3 zemljevidi, 2 grafikona, 2 shemi, 6 slik, ISBN 978-3-8258-0035-2 wiener osteuropa Studien fHkaa.UialiirttU^' 1 IU ■ i riw. wA- V 1 ""AiEiynH nnd lliir tniLTILAliWl.Ll Nkiinbrdi^iCiiHri Sri" tpLYi^phlLiU-l norêfr] kjvi irth itc Nnukip-r««fwi liinJuiH in ES Eksonim je zemljepisno ime v določenem jeziku za topografski objekt, geografski pojav zunaj območja, kjer ima ta jezik status uradnega jezika, in se razlikuje od imena v uradnem jeziku ali uradnih jezikih območja, kjer je ta objekt oziroma pojav. Raba zemljepisnih imen je lahko politično občutljiva in zato predmet mednarodne obravnave. Svoje mesto je našla tudi znotraj Združenih narodov, natančneje Skupine izvedencev Združenih narodov za zemljepisna imena (The United Nations Group of Experts on Geographical Names, kratica UNGEGN), ustanovljene leta 1959 UNGEGN si je dolgo prizadeval zmanjšati rabo eksonimov; posameznim državam je z resolucijami priporočal, da pripravijo sezname eksonimov, iz katerih naj bi se postopoma črtali tisti 162 Geografski vestnik 79-2, 2007 Književnost eksonimi, ki niso več v rabi, nikakor pa naj se ne bi dodajali novi. S tem je posegel ne le v avtonomijo jezikovnih politik, ampak tudi kulturno zgodovino narodov in njihovih jezikov. Zlasti na udaru so bili evropski jeziki s številnimi eksonimi, ki so nastali kot plod stoletnih gospodarskih, kulturnih in drugih stikov med narodi. Zato so se v devetdesetih letih prejšnjega stoletja pojavile pobude za sistematiziranje rabe eksonimov. V ta namen je bila v okviru UNGEGN-a leta 2002 ustanovljena Delovna skupina za eksonime (Working Group on Exonyms). Doslej se je sestala šestkrat; posebej velja omeniti srečanji v Pragi 2003 in Ljubljani 2005. Predavanja, predstavljena na omenjenih strokovnih posvetih, so letos izšla v knjižni obliki. Poleg njih je v publikaciji, ki je izšla v angleškem jeziku, še nekaj dodatnih prispevkov. Publikacija je odziv zagovornikov rabe eksonimov oziroma strokovnjakov, ki se zavedajo pomembnosti eksonimov za jezikovno identiteto narodov. Njen temeljni cilj je osvetliti vprašanje eksonimov iz multi- in interdisciplinarne perspektive, zato imajo pomembno vlogo definicije. Dotika se prednosti rabe eksonimov in sodobnih teženj. Pomemben del so vsebine, povezane s prizadevanji za njihovo standardiziranje na nacionalni in mednarodni ravni. Knjiga je razdeljena na tri vsebinska poglavja. Prvo z naslovom Towards the essence of the exonyms prinaša dve krajši poglavji Paula Woodmana o odnosu med eksonimi in UNGEGN-om v zgodovinski perspektivi. Tretje, obsežno poglavje Jarna Raukka obravnava jezikovno klasifikacijo eksonimov. Drugo vsebinsko poglavje z naslovom How to define exonyms prinaša 6 prispevkov, v katerih avtorji Naftali Kadmon, Peeter Päll in Phillip Matthews, Paul Woodman, Peter Jordan in Roman Stani-Fertl, kot pove ime poglavja, obravnavajo različne vidike definicij eksonima in endonima. Tretje vsebinsko poglavje z naslovom Trends in exonym use prinaša 8 prispevkov. Pavel Bohač piše o izginjanju eksonimov, Drago Kladnik o tipih eksonimov v slovenskem jeziku, Milan Orožen Adamič o obravnavanju zemljepisnih imen na večjezičnih območjih in o rabi eksonimov v slovenščini s poudarkom na morskih imenih, Bela Pokoly o zgodovinskem pregledu eksonimov v madžarskem jeziku, Ferjan Ormeling o standardizaciji nizozemskih eksonimov, Sirkka Paikkala o oblikobanju eksonimov v finskem jeziku v 19. stoletju, Phillip W. Matthews in Peeter Päll pa o maorskih imenih držav. Predstavljeno publikacijo lahko brez oklevanja štejemo za prvo kompleksno publikacijo o eksoni-mih in obenem za kakovosten in oprijemljiv dokaz uspešnosti in koristnosti Delovne skupine za eksonime. Je zanimivo in koristno čtivo za vse, ki se v svojem strokovnem življenju na tak ali drugačen način srečujejo s podomačenimi tujimi zemljepisnimi imeni v različnih jezikih, tudi v slovenskem. Mimi Urbanc Acta geographica Slovenica/Geografski zbornik 47-2 Ljubljana 2007: Geografski inštitut Antona Melika ZRC SAZU, Založba ZRC, sozaložnik SAZU, 171 strani, ISSN 1581-6613 Tudi drug zvezek 47. letnika revije Acta geographica Slovenica/Geografski zbornik je vsebinsko pester, saj so v njem objavljeni fizičnogeografski in družbenogeografski prispevki. Ker je na naslovnici prve številke revije objavljena fotografija Triglavskega ledenika, je uredništvo prostor na naslovnici druge številke odmerilo drugemu našemu ledeniku, ki je po površini v zadnjih letih že presegel bolj znanega. Fotografija prikazuje ledenik pod Skuto leta 1977. Prva razprava je delo Matije Zorna in Blaža Komaca o probabilističnem modeliranju plazovitosti. Avtorja sta na primeru Goriških brd izdelala deterministični in probabilistični zemljevid plazovitosti. Ker sta slednjega v slovenskem prostoru izdelala prvič, je v članku podrobno predstavljena uporabljena metoda, dobršen del vsebine članka pa je namenjen opisu plazovitosti flišnih območij, vplivu intenzivnih padavin na plazovitost in ugotavljanju ogroženosti sestavin pokrajine zaradi plazovitosti -na temelju zemljevida, ki sta ga izdelala. Članek se logično vključuje v dosedanje delo avtorjev, ki je bilo že predstavljeno tudi v tej reviji. Drugi članek prav tako govori o naravnih nesrečah, vendar je v primerjavi s prejšnjim člankom večji poudarek na odpravljanju posledic. Predstavljen je znan primer drobirskega toka v Logu pod Mangartom. 163 Književnost Geografski vestnik 79-2, 2007 Avtorji so s pomočjo modeliranja uspeli določiti (ali ugotoviti) obseg ogroženega območja. Uporabljene metode resda niso geografske, vendar jih lahko s pridom uporabimo tudi za geografsko preučevanje pokrajine. To so avtorji dokazali v zadnjem delu članka, kjer so podrobno predstavljeni načini varovanja poseljenih območij pred pobočnimi procesi. Predstavljen je naravni pojav, njegove posledice in tudi človekov odziv nanj, ki se kaže v gradnji novih stavb na varnih območjih in v normativnih aktih, ki to omogočajo. Drago Kladnik v članku z naslovom Značilnosti rabe eksonimov v nekaterih evropskih jezikih predstavlja del obsežnega doktorskega dela. Tudi ta članek je interdisciplinaren, saj obravnava lingvistične in geografske vidike pogostnosti rabe eksonimov, eksografov in eksofonov v nekaterih evropskih jezikih. Delo temelji na obsežnem pregledu domačih in tujih svetovnih atlasov. Ugotavlja, da so germanski jeziki manj nagnjeni k podomačevanju zemljepisnih imen kot romanski, angleški eksonimi pa so pomembni zato, ker so podlaga za mednarodno nomenklaturo v (na primer) zračnem prometu. Primož Pipan je predstavil čezmejno sodelovanje med Slovenijo in Hrvaško v Istri po letu 1991, to je v obdobju, ki ga je zaznamovala postopno zapiranje meje med državama. S tem so se zmanjšale ali celo prenehale dejavnosti, kot delo, šolanje, bolnišnična oskrba ali obiskovanje sorodnikov, prijateljev. Vpliv meje na pokrajino je avtor preučil s pomočjo intervjujev in literature. Ugotavlja, da so se v Istri izoblikovala tri območja, ki jih lahko razlikujemo glede na intenzivnost v čezmejnem sodelovanju. Ob izidu revije so se razmere z uvedbo schengenskega mejnega reda spremenile. S tega vidika je pomembna tudi ugotovitev, da čezmejno sodelovanje vpliva na krajevni razvoj. Cez dobro desetletje bomo z zanimanjem prebrali podoben prispevek, ki bo orisal vpliv še tesnejšega zaprtja meje na 21.12.2007. Primož Gašperič, vodja Zemljepisnega muzeja Geografskega inštituta Antona Melika ZRC SAZU, je pripravil članek o kartografskih upodobitvah Slovenije skozi čas. V njem je po značilnih obdobjih (antika, srednji vek, moderna doba) predstavil zemljevide, ki prikazujejo slovensko ozemlje ali njegov del. Ugotavlja, da je slovensko ozemlje prikazano tudi na najstarejših zemljevidih, kar je posledica pestre političnogeografske zgodovine in lege Slovenije na prehodnem ozemlju na stiku različnih političnih enot. S temeljnimi podatki in kratkim opisom so predstavljeni trije antični zemljevidi, sedem zemljevidov iz srednjega veka in več kot trideset zemljevidov iz novega veka. Matija Zorn Revija za geografijo 2 Maribor 2006: Oddelek za geografijo Filozofske fakultete Univerze v Mariboru, 166 strani, ISSN 1854-665X Druga številka Revije za geografijo prinaša prispevke geografov z Univerz v Bayreuthu, Bratislavi, Gradcu, Mariboru, Pecsu in Plzou, združenih v neformalno skupino »Raziskovalni šesterokotnik«. Redna oblika sodelovanja geografskih oddelkov z navedenih univerz, pri katerem je pred leti še v ožjem okviru sodeloval tudi Oddelek za geografijo z ljubljanske Filozofske fakultete, so vsakoletni simpoziji v različnih središčih in objavljeni zborniki referatov. Vsebinsko težišče drugega zvezka Revije za geografijo je na obravnavi razvojnih procesov in problemov urbanih območij in prostorskega planiranja. Oba aspekta, teoretski in metodološki, sta morda najbolj temeljito prisotna v razpravah Jorga Maierja, Beate Kadner in Matthiasa Gutgesella o perspektivah razvoja mesta Rehau na Gornjem Bavarskem, Walterja Zsilincsarja o medobčinskem gospodarskem in regionalnorazvojnem sodelovanju na primeru zgostitvenega območja Voitsberg na zahodnem Štajerskem ter Martina Floriana, Antona Tropperja in Walterja Zsilincsarja o podobni problematiki v aglomeraciji obmejne Lipnice. S podobno regionalno razvojno problematiko se ukvarjajo prispevki obeh čeških in madžarskega avtorja: Alena Matouškova piše o razvoju demografskih in urbanih struktur v urbani regiji Pilzoa, Jaroslav Dokoupil o gospodarskem razvoju in o razvoju mestne regije Pilzoa, Tamas Csapo pa o funkcijski strukturi madžarskih srednje velikih in velikih mest s konkretnimi primeri Sze- 164 Geografski vestnik 79-2, 2007 Književnost geda, Karcaga, Kazincbarcika, Debrecena in Dunaujvarosa. Širšo regionalno razvojno problematiko pa prinašajo prispevki Jirija Ježeka o pomenu prostovoljnega povezovanju občin kot dejavniku trajnost-nega razvoja podeželskih območij na Češkem, Antala Auberta in Veronike Hegedus o pomenu rekreacije v urbanizacijskem procesu na Madžarskem ter Monike Berki in Janosa Csapo o možnostih izkoriščanja turističnega potenciala manj razvitih območij v južnem Podonavju. Dva prispevka slovenskih avtorjev obravnavata Maribor in njegovo urbano regijo kot problemski prostor. Tako je razprava Lučke Lorber pri nas ena redkih, za prostorski, socialni, funkcijski in seveda s tem povezani sonaravani razvoj industrijske zone na Teznem in Maribora v celoti izredno pomembnih, in to ne le geografskih študij na sploh. V prispevku Mestna regija Maribora Vladimir Drozg razmišlja predvsem o njenem obsegu in njenem regionalnem razvoju. V tretjem slovenskem prispevku Stanko Pelc na osnovi demografskih podatkov razmišlja z vidika gospodarskih značilnosti o novih dimenzijah geografske marginalnosti v okviru središčno obrobnega razvojnega modela. Strokovna tehtnost, aktualnost, meddisciplinska in mednarodna usmeritev vsebin nove geografske revije »Revija za geografijo« vsekakor napoveduje njen tehten prispevek stroki, regiji in h kvalitetnejšemu, kompleksnejšemu ter sonaravno naravnanemu reševanju prostorske in v širšem regionalno razvojne problematike. »Revije za geografijo« smo geografi nedvomno veseli in ji želimo dolgo »življenje«. Mirko Pak 165 Geografski vestnik 79-2, 2007, 167-174 Kronika Raziskovalne igralnice na ZRC SAZU Ljubljana, 9. in 16.7.2007 Poleti 2007 so bile na Znanstvenoraziskovalnem centru Slovenske akademije znanosti in umetnosti že tretjič organizirane in uspešno izvedene raziskovalne igralnice oziroma delavnice za otroke, stare od 7 do 14 let. Ker je bil v preteklih dveh letih odziv zelo dober, na kar kaže predvsem število udeležencev kakor tudi zadovoljstvo otrok in njihovih staršev, se je vodstvo delavnic odločilo, da jih organizira vsako leto. V preteklih letih se je potrdila domneva, da se želijo otroci skozi igro predvsem sprostiti, medsebojno spoznavati in družiti, vsekakor pa tudi kaj novega videti in naučiti. Zato je bilo tudi tokrat organiziranih veliko tematsko raznovrstnih igralnic, ki so jih vodili člani posameznih raziskovalnih inštitutov ZRC SAZU in tudi zunanji sodelavci. Že vsa leta doslej jih oblikuje in koordinira Center za predstavitvene dejavnosti ZRC SAZU pod vodstvom dr. Brede Čebulj Sajko, ki se ji je letos pridružila še Katja Jerman, mlada raziskovalka na Inštitutu za slovensko narodopisje ZRC SAZU. Delavnice so potekale dva tedna. Razdeljene so bile na štiri poljudnoznanstvene vsebine za dve starostni skupini otrok (od 7 do 10 in od 11 do 14 let). Vsak od sodelujočih inštitutov je organiziral svoj tematski dan. Geografska dneva smo vodili sodelavci Geografskega inštituta Antona Melika ZRC SAZU Primož Gašperič, Mateja Breg, Primož Pipan in Bojan Erhartič. Oba geografska dneva smo pripravili na isto temo, hkrati pa smo zaradi različne starosti otrok vsebino in potek igralnic prilagodili dvema starostnima skupinama. Tema geografskih igralnic je bila namenjena raziskovanju mestnih vodnih površin, ki jih je ustvaril ali preoblikoval človek v različnih obdobjih razvoja mesta Ljubljana glede na potrebe in želje meščanov. Igralnici smo zato poimenovali »Vode v mestu«. Zasnovani sta bili na terenskem delu Sprotno nastajanje posterja. 167 Kronika Geografski vestnik 79-2, 2007 Merjenje hitrosti vode. in raziskovanju hidroloških pojavov in njihovih značilnosti na izbranih območjih mesta Ljubljana, kjer so ti pojavi prisotni. Glede na program posamezne starostne skupine smo izbrali naslednje lokacije: Tivoli (ribnik ob čolnarni), Rožnik (vodohram), Koseški bajer ter preoblikovane struge potokov Prža-nec, Glinščica in Gradaščica. Prva geografska igralnica je bila namenjena otrokom do 10 leta starosti. Pot nas je vodila peš iz mestnega središča proti parku Tivoli, kjer smo se s prvimi vodnimi površinami srečali na razstavi fotografij Cerkniškega jezera na Jakopičevem sprehajališču. Ob ogledu slik smo otrokom predstavili primer naravnega delovanja vode v naravni pokrajini v primerjavi z ostalimi primeri urbanih vodnih površin, ki so sledili. Prva postojanka je bil ribnik ob Tivolski čolnarni, ki je zanimiv primer »mestne vode«. Že na prvi raziskovalni točki so se morali mladi geografi najprej »najti« oziroma orientirati v prostoru. Pomagali smo si z mestnim zemljevidom Ljubljane in natisnjenim digitalnim ortofoto posnetkom Ljubljane. Ob tem smo mladim raziskovalcem predstavili kartografske značilnosti prikaza površinskih vodnih pojavov (teles) na zemljevidih. Na vsaki naslednji točki smo vajo ponovili in na enak način določili lego v prostoru. Spoznavanje mestnih vod je potekalo s pomočjo vprašanj na vnaprej pripravljenih delovnih listih. Določali smo značilnosti vode v ribniku, in sicer tako, da smo izbrali ustrezno dostopno merilno mesto, kjer smo najprej določili globino vode. V nadaljevanju smo določili barvo in vonj vode, izmerili temperaturo vode in s pH lističi določili njeno kislost oziroma bazičnost. Rezultate smo skupaj vpisali na delovni list, ki smo ga prilepili na terenski plakat. Plakat je nastajal sproti. Začeli smo ga izdelovati na prvi raziskovalni točki in ga na vsaki naslednji dopolnili. Bil je glavni rezultat delavnic. Na njem smo predstavili izmerjene podatke o mestnih vodah, s katerimi smo se srečali. Iz Tivolija nas je pot vodila po Rožniku, kjer smo se ustavili ob vodohramu. Otrokom smo s pomočjo grafičnih prikazov in zunanjega ogleda stavbe predstavili vlogo vodohrama v sistemu pridobivanja pitne vode za mesto Ljubljana. Tudi na tej točki smo dopolnili plakat. Naslednja raziskovalna postaja je bil Koseški bajer. Ponovili smo vse meritve vode, ki smo jih izvedli že v tivolskem ribniku. Izpolnjen delovni list smo dodali na nastajajoči poster in ga primerjali z rezultati 168 Geografski vestnik 79-2, 2007 Kronika meritev v tivolskem ribniku. Ugotovili smo lahko, da se rezultati ne razlikujejo bistveno. Ker je naša raziskovalna pot potekala po območju, bogatem z rastlinami, smo po poti nabrali nekaj listov in cvetov in z njimi dodatno vizualno in vsebinsko popestrili plakat. Ob bajerju smo sklenili z raziskovanjem stoječih mestnih voda. Pot smo nadaljevali ob preoblikovanih strugah potokov Pržanec in Glinščica, ki sta nas pripeljali nazaj v središče mesta. Drugo geografsko igralnico smo izvedli teden dni kasneje z otroki, starimi od 11 do 14 let ter z njihovi starosti in zahtevam prilagojenim programom. Po uvodnem zbiranju in kratki predstavitvi v atriju ZRC SAZU smo se odpravili na najbližjo postajo mestnega potniškega prometa in se z mestnim avtobusom številka pet odpeljali do Kosez. Na postaji pri Mercatorju smo izstopili in se peš odpravili do prve raziskovalne točke tistega dne, Koseškega bajerja. Tam smo otrokom podrobneje predstavili potek igralnice, kaj nas bo zanimalo, na kaj morajo biti pozorni in kako bomo sproti izdelovali predstavitveni plakat geografskega dne. Otroci so se seznanili s tehničnimi pripomočki, ki so jih rabili pri vseh nadaljnjih meritvah, z načinom dela in lastnostmi vode. Na bregu Koseškega bajerja smo izvedli prvo raziskovanje značilnosti stoječe vode. Zanimali so nas globina, temperatura, svetlost, vonj in kislost vode na izbranem vzorčenem oziroma merilnem mestu. Vse ugotovitve smo zapisali v delovni list. Poleg hidro-geografskih značilnosti smo ugotavljali biogeografske lastnosti rastja na bregu bajerja in v njegovi ožji okolici. Otroci so tako posamezno in v skupinah merili, komentirali in zapisovali lastnosti vode. Pot smo nadaljevali ob strugi potokov Pržanec in Glinščica, kjer smo z meritvami ugotavljali preob-likovanost in lastnosti tekočih voda. Zaradi nizkega vodostaja, smo hitrost vode merili na preprost način. Izmerili in označili smo razdaljo med dvema točkama, v vodo spustili plutovinast zamašek in merili čas, ki ga je potreboval od ene do druge točke. Iz izmerjenih podatkov smo izračunali hitrost vode v potoku. Značilno za rabo tal na prehojeni poti med raziskovalnimi točkami ena, dva in tri (Koseški bajer, Hoja po strugi potoka Glinščica. 169 Kronika Geografski vestnik 79-2, 2007 Pržanec, srednji tok Glinščice) je prepletanje elementov urbane rabe (bližina obvoznice, sprehajalne in rekreacijske poti) in kmetijske rabe tal (gozd, travniki, njive). Za otroke je bilo posebej zanimivo nadaljevanje poti po umetno preoblikovani betonski strugi spodnjega toka Glinščice, ki se vije med pozidanimi površinami vse do Viča. Iz te »ribje« perspektive smo hiše, železniško progo, Tržaško cesto in ostale objekte opazovali povsem iz drugega gledišča, kot smo ga vajeni kot »navadni« pešci. Po strugi smo hodili do sotočja potokov Glinščica in Gradaščica. Na sotočju smo izvedli zadnje meritve. Otroci so povsem samostojno opravili vse meritve, s posebno napravo pa smo skupaj izmerili hitrost vode. Zaradi dovolj visoke vode in njene moči smo za merjenje hitrosti vodnega toka lahko uporabili preprosto merilno napravo, ki je sestavljena iz merilne palice, vetrnice in podpornega računalnika. Hitro in precej natančno smo izmerili hitrost vode na naši zadnji raziskovalni točki. Ko smo vse podatke zapisali v delovni list, smo dokončali še plakat, pospravili vso opremo in skupaj odšli do najbližje avtobusne postaje mestnega prometa ter se zapeljali nazaj do našega izhodišča v središču mesta. Organizatorji delavnic smo vsako leto znova zadovoljni, ko lahko po uspešno zaključenih delavnicah potrdimo, da so otroci zares zvedava bitja, ki jih zanima zelo veliko stvari. Naša naloga je in ostaja, da se še v prihodnje trudimo in jim geografijo predstavimo na njim zanimiv način. Na obeh geografskih dnevih so kljub dolgi hoji, vročini in zahtevnosti dela pokazali veliko željo do raziskovanja, sodelovanja in učenja novega. V posebej veliko zadovoljstvo sta nam bila dva prijetno preživeta raziskovalna dneva, katerih potek je predstavljen na dveh razstavljenih plakatih Mateja Breg, Primož Gašperič Mednarodna delavnica International Workshop on Environmental Changes and Sustainable Development in Arid and Semi-arid Regions: »Ali se puščave Osrednje Azije širijo?« Alxa Zuoqi, Notranja Mongolija, Kitajska, 10.-13.9.2007 Ali se puščave Osrednje Azije širijo, je bilo eno izmed pomembnih vprašanj, k rešitvi katerega je skušala pripomoči tudi mednarodna delavnica z naslovom »Spremembe okolja in trajnostni razvoj v suhih in polsuhih predelih« v okrožju Alashan Levi prapor v južnem delu Gobija. Delavnica je bila obenem redno letno srečanje COMLAND - Komisije za degradacijo prsti in dezertifikacijo pri Mednarodni geografski zvezi (IGU), ki jo vodi Gudrun Gisladottir iz Islandije. Lokalni organizator je bil prof. Yang Xiaoping z Inštituta za geologijo in geofiziko Kitajske akademije znanosti v Pekingu, ki mu gre največja zasluga, da sta bila tako delavnica kot tudi terenski del (14.-17.9.) organizacijsko odlično pripravljena, vključno z organizacijo prevoza v ta odmaknjeni, do nedavna za tujce še zaprti del Kitajske. V Alashanu se je v teh še vročih septembrskih dneh zbralo prek 60 udeležencev iz 18 držav z vsega sveta, od Amerike do Koreje, od Islandije do Južne Afrike. V okviru tridnevnega simpozijskega dela, vmes je bila poldnevna ekskurzija v bližnje gore Helan in med peščene sipine puščave Tengger, se je zvrstilo 41 predavanj in bilo predstavljenih 16 posterjev. Tematika je bila vezana na naslov delavnice, primeri pa so bili s celega sveta, v glavnem iz suhih predelov (Atacama, Gobi, Kalahari, Pakistan, Tajska, Tibet, Zahodna Avstralija, Zahodna puščava v Egiptu). Več predavanj je obravnavalo predvsem procese (erozija prsti, podpovršinska hidrologija, monitoring, prenos ogljika, izotopi v okolju). Nekaj prispevkov je podrobneje razlagalo vzroke širjenja puščav: izvor puščavskega peska in prahu, spremembe v zadnjih desetletjih, globalne spremembe, razvoj puščav v kvartarju, vpliv spreminjanja monsunov na puščave. Ker je Alashan (Alxa Zuoqi) na robu puščave, so bila posebej poudarjena vprašanja nastajanja peščenih puščav, starosti sipin ter mehanizmom njihovega nastajanja in premikanja Tudi kras je lahko puščava zaradi naravnih vzrokov ali pa zaradi vpliva človeka. Marsikatera puščava leži na podlagi iz karbonatnih kamnin, puščavski pesek vsebuje karbonatna zrna, v pesku nastajajo karbonatne konkrecije in skorje, izviri talne vode odlagajo lehnjak in podobno. Tako je »puščavska tematika« lahko zelo zanimiva tudi za raziskovalca, ki se ukvarja s krasom oziroma pokrajinami na karbonatnih kamninah. Več predavateljev je omenjalo tudi kras, s krasom posebej pa so se ukvarjali 170 Geografski vestnik 79-2, 2007 Kronika Puščava Badain Jaran: jezero med stometrskimi sipinami. trije. N. S. Embabi je pri nastanku depresije Farafra, Zahodna puščava v Egiptu, na prvo mesto postavil kras. Avtor je s slikami predstavil številne fosilne kraške oblike oziroma njihove ostanke, od udornic (tienkengov!), vrtač in brezstropih jam do oblik, ki predstavljajo fosilni kopasti in stolpasti kras. Ker med udeleženci ni bilo veliko krasoslovcev, njegovo predavanje kljub zanimivi snovi in oblikah, ki bi jih bilo mogoče razložiti tudi drugače, ni bilo deležno razprave. Živahno razpravo in tudi kasnejše odmeve pa je doživelo predavanje, uvrščeno je bilo na začetek delavnice, avtorja teh vrstic z naslovom »Desertification and regeneration of karst: Example of Dinaric Karst«. Kraško vsebino je imel tudi prispevek E. van Niekerk o grožnji z onesnaženjem objektu svetovne dediščine »Zibelka človeštva« s fosili bogato jamo Sterkfontein. Večji del udeležencev delavnice je izkoristil eno od možnosti terenskega dela oziroma ogleda suhih step in peščenih puščav v tem delu Notranje Mongolije. Na tridnevni predkongresni ekskurziji po suhih pokrajinah v širši okolici Pekinga (provinca Hebei) so se udeleženci seznanili predvsem z negativnimi vplivi človekove dejavnosti na okolje - na večanje sušnosti in dezertifikacijo nekdanjih obdelovalnih površin. Po koncu delavnice je štiridnevna pot vodila udeležence 500 km naprej proti zahodu, globoko v peščeno puščavo Badain Jaran. To je ena izmed večjih peščenih puščav, meri okoli 50.000 km2, v okviru Gobija. Sipine, ki dosegajo višinsko razliko 460 m, so med najvišjimi na svetu. Na terenu je bilo mogoče spoznati skalno podlago puščave (Alašanski peneplen), njeno razpadanje je eden od virov peska, ter vzrok za tako visoke sipine: na fosilne (stabilizirane) sipine vetrovi nanašajo in odlagajo pesek ter tako oblikujejo nove sipine, eno vrh druge. Ker se sipine širijo prek roba puščave, jih ljudje ponekod uspešno zaustavljajo z nasajanjem rastlin. Za najuspešnejšo se je izkazal saksaul (Haloxylon ammondendron). Tak nasad tudi uspešno varuje naprave za pridobivanje soli na slanem jezeru Yabulai. Druga posebnost puščave Badain Jaran je okoli 140 jezer. So v depresijah med orjaškimi sipinami, kjer je nivo talne vode blizu površja oziroma izvira na površje. Večina teh jezer ima zaslanjeno vodo, v nekaterih je voda zelo slana (kot Mrtvo morje), v nekaterih pa praktično sladka in živijo v njej celo sladkovodne ribe. 171 Kronika Geografski vestnik 79-2, 2007 Kot se za puščavo spodobi, je tudi vBadain Jaranu zelo malo dežja, povprečno 120 mm (med 60 in 190) letno. Da je bila ta delavnica tudi dobrobit za Gobi, dokazuje naliv, ki je presenetil udeležence ekskurzije sredi sipin in je dal najbrž kar četrtino količine letnih padavin. Tudi ta zelo uspešno izvedena in dobro obiskana mednarodna delavnica in še posebej njen terenski del dokazuje, da je COMLAND res ena izmed najuspešnejših in najbolj dejavnih komisij IGU in je škoda, da slovenski geografi v njej tako malo sodelujejo. Andrej Kranjc Nagrade ZGDS za leto 2007 in položitev venca na Ilešičevo spominsko ploščo Ljubljana, Atrij ZRC SAZU in Ilešičeva hiša na Trstenjakovi ulici, 21.9.2007 Vsako drugo leto je september prazničen mesec za slovensko geografijo. Tradicionalni Ilešičevi dnevi so priložnost ne le za strokovno srečanje ampak tudi za družabno prireditev, pomembno za utrjevanje geografske zavesti. Za uvod v letošnjo večerno prireditev 21. septembra je poskrbela Zveza geografskih društev Slovenije, ki je ob stoletnici rojstva akademika dr. Svetozarja Ilešiča položila venec na spominsko ploščo na njegovi hiši. S podelitvijo nagrad se le sklenil niz aktivnosti Komisije za priznanja ZGDS v letu 2007. Omenjena komisija je objavila razpis pozno spomladi in ga poslala vsem geografskim društvom in geografskim ustanovam. Komisija je prejela 9 predlogov: 3 od Geografskega društva Gorenjske, 3 od Ljubljanskega geografskega društva, po enega z ljubljanskega Oddelka za geografijo, od Geografskega društva Primorje in od Izvršnega odbora ZGDS. Obravnavala jih je na dopisni seji, jih v celoti sprejela in pripravila predlog za Izvršni odbor, ki se je sestal na redni seji 6. septembra in jih soglasno potrdil. Podelitev je bila v okviru večerne prireditve, na kateri smo poleg podelitve nagrad ZGDS in Društva učiteljev geografije obeležili še 100-letnico našega velikega geografa. Dr. Jurij Kunaver se je v govoru dotaknil njegove življenjske poti in izpostavil njegov pomen za slovensko geografijo. K slavnostnemu Predstavniki Zveze geografskih društev Slovenije, Društva učiteljev geografije Slovenije in letošnjih nagrajencev ter Ilešičevi sorodniki ob spominski plošči na Trstenjakovi ulici za Bežigradom v Ljubljani. 172 Geografski vestnik 79-2, 2007 Kronika »Zlata« nagrajenca Franc Benedik (levo) in Janko Pfajfar (desno) ter predsednik Zveze geografskih društev Slovenije dr. Matej Gabrovec. značaju prireditve je prispevalo romantično vzdušje prenovljenega atrija ZRC SAZU na Novem trgu in glasbeno poustvarjanje študentskega podmladka. Utemeljitve je brala sodelavka ljubljanskega Oddelka za geografijo Mojca Ilc, nagrade pa je podelil predsednik ZGDS dr. Matej Gabrovec. Kot je bilo že omenjeno, je bilo nagrajencev 9. Pohvalo ZGDS sta prejela uredništvo GEOmixa in Fani Groznik. Uredni{tvo GEOmixa je bilo nagrajeno za izjemno delo pri snovanju študentskega časopisa, ki je v dobrem desetletju obstoja prerasel v kakovostno revijo s strokovnimi in poljudnimi članki. Dosedanjih 25 številk s prispevki več kot 200 različnih avtorjev je zgovoren dokaz o pomembnem prispevku mladih geografov h geografski publicistiki in širjenju geografskega znanja. Fani Groznik je prejela nagrado za kakovostno in dolgoletno požrtvovalno delo na področju računovodskih in finančnih storitev pri ZGDS in LGD ter za dobrovoljnost in človeško toplino, zaradi katerih so naloge blagajnikov prijaznejše in manj naporne. Bronasto plaketo ZGDS sta prejela Eva Slekovec in dr. Aleš Smrekar. Eva Slekovec je bila nagrajena za delo v Geografskem društvu Primorje od samega začetka in za več kot desetletno požrtvovalno šolsko delo z mladimi na Gimnaziji Piran, zlasti za tekmovanja iz znanja geografije ter za mentorstvo pri raziskovalnih nalogah. Ale{ Smrekar je prejel nagrado za desetletno aktivno in uspešno delo v Ljubljanskem geografskem društvu. Med drugim je zaslužen za uvedbo geografskih večerov in sprva tudi za njihovo izvedbo. Njegov največji prispevek je izjemno angažirano in uspešno predsednikovanje med letoma 2001 in 2005. Srebrno plaketo ZGDS so prejeli Tončka Abbad, mag. Mitja Bricelj in Ana Kalan. Ton~ka Abbad je bila nagrajena za dolgoletno strokovno delo v kartografski zbirki ljubljanskega Oddelka za geografijo, za pomoč, prijaznost in toplino, ki so jih bile deležne generacije študentov geografije, za pošiljanje Geografskega vestnika v preteklosti in za pomoč pri zameni Geografskega vestnika s slovenskimi in tujimi geografskimi revijami. Mitja Bricelj je dobil nagrado za več kot 20 let aktivnega delovanja v stanovskih organizacijah. Med drugim je bil med letoma 2003 in 2007 predsednik ZGDS. Njegov mandat so zaznamovali prizadevanja za večjo prepoznavnost geografije v javnosti in v političnih krogih, organiziranje interdisciplinarnih okroglih miz in angažiranje v projektu Zveze Slovenija -vodna učna pot Evrope. Ana Kalan je bila nagrajena za dolgoletno in uspešno delo z mladimi na Srednji lesarski šoli v Škofji Loki. Poučevanje je dopolnjevala z mentorstvom pri pripravi dijakov na tekmovanja v znanju geografije, zgodovine in obrambe ter strokovnimi ekskurzijami. V Geografskem društvu Gorenjske je sodelovala predvsem kot aktivna udeleženka, ki je pridobljeno znanje nato prenašala v svoje 173 Kronika Geografski vestnik 79-2, 2007 pedagoško delo in tako pomembno prispevala k uveljavitvi geografije kot stroke tudi v poklicnem in strokovnem izobraževanju. Zlato plaketo ZGDS sta prejela Franc Benedik in Janko Pfajfar. Franc Benedik je bil odlikovan za življenjsko delo na področju geografije, za 41 let pedagoškega dela na Osnovni šoli Simon Jenko v Kranju, ki so jih zaznamovali predanost stroki in pedagoškemu delu, razgledanost in priljubljenost pri učencih. Svojo ljubezen do narave in gora je prenašal na svoje učence. Bil je eden od ustanovnih članov Geografskega društva Gorenjske, kjer je ostal aktiven vse do danes, tudi po upokojitvi. Strokovne ekskurzije društva je bogatil s prispevki in bil večkrat tudi njihov soorganizator in vodja. Janko Pfajfar je bil odlikovan za življenjsko delo na področju geografije, za pedagoško delo na Osnovni šoli Fran Saleški Finžgar Lesce, za popularizacijo geografije tudi zunaj šolskih sten in za njeno povezovanje s sorodnimi vedami. Je aktiven član Geografskega društva Gorenjske vse od njegove ustanovitve leta 1984. Omeniti velja zlasti njegovo angažiranost pri pripravi strokovnih predavanj in ekskurzij po Sloveniji za člane društva in za učitelje geografije na Gorenjskem. Vsem nagrajencem iskreno čestitamo in se jim zahvaljujemo za njihov prispevek stroki in stanovski organiziranosti. Mimi Urbanc, Matej Gabrovec Zimska konferenca združenja Regional Studies Association: Transport, Mobility and Regional Development London, Združeno kraljestvo, 24. 11. 2007 Letošnja zimska konferenca uglednega združenja Regional Studies Association je potekala na temo prometa, mobilnosti in regionalnega razvoja. Tema je kljub aktualnosti v raziskovalni srenji med manj zastopanimi, zato ne preseneča dober odziv. Delegatov je bilo prek sto, zastopane pa so bile praktično vse celine, kar je še dodalo k zanimivosti predstavitev in razprav. Konferenca je potekala v dveh sklopih. V plenarnem delu so predstavili svoje poglede trije ugledni strokovnjaki s področja raziskovanja mobilnosti. Vsebinski poudarek tega dela konference je bil zlasti na tako imenovani »trajnostni mobilnosti«, predvsem zaradi dejstva, da promet v razvitih državah prispeva znaten delež toplogrednih plinov. Koncept trajnostne mobilnosti tako skuša upoštevati želje posameznikov po opravljanju potovanj, komuniciranju in trgovanju, z minimalnimi škodljivimi vplivi na sedanje in bodoče družbene ter naravne vire. Drugi sklop konference je potekal v sedmih tematskih delavnicah v manjših skupinah. Teme delavnic so zadevale trajnostno mobilnost, mobilnost v mestih, vlogo prometa pri regionalnem razvoju, prometno načrtovanje, družbeno vključenost v prometu, upravljanje s prometom na regionalni ravni, dinamiko delovne sile in prometa. Teme so bile dokaj raznovrstne in so potekale sočasno, zato je bilo možno sodelovanje le v eni ali dveh delavnicah. Delavnica na temo mobilnosti v mestih je bila zelo zanimiva, saj so v njej predstavili svoje prispevke udeleženci iz zelo različnih držav (poleg Slovenije še iz Cila, Portugalske, Nizozemske in Italije). Zanimiva je bila ugotovitev, da so problemi mobilnosti podobni povsod po svetu. Udeleženka iz Cila (Paola Jiron) je tako predstavila kaotično stanje v mestu Santiago, kjer so uvedli zelo moderen mestni javni promet s podzemno železnico, ki pa se je izkazal za zelo neracionalnega in je mesto pahnil v v popolnoma kaotično stanje. Udeleženec iz Italije (Giuliano Mingardo) je predstavil zanimivo raziskavo o razlikah med dejansko onesnaženostjo zraka v mestih in dojemanjem prebivalcev o onesnaženosti zraka. Zaključki analize niso bili ravno spodbudni, saj je ugotovil, da tista evropska mesta, ki jih ljudje dojemamo kot najbolj čista in z najbolj urejenim prometom, spadajo dejansko med najbolj onesnažena (na primer Zürich ali München). Omenjena sta le dva primera, ki nakazujeta raznolikost udeležencev in tematik. Udeleženci, ki so prihajali iz akademskih, upravljavskih in podjetniških sfer, so pripomogli h konstruktivni in široki debati na temo mobilnosti. Vsi prispevki, predstavljeni v plenarnem sklopu in na delavnicah, so zbrani in objavljeni v konferenčnem zborniku. David Bole 174 Geografski vestnik 79-2, 2007, 175-182 Zborovanja ZBOROVANJA Mednarodna konferenca »Človek v srednjeevropskih pokrajinah: pokrajina in spremembe rabe tal v obmejnih regijah« Slovenija, Avstrija, Slovaška, Ceška, 28.8.-4. 9.2007 Komisija za preučevanje sprememb rabe in pokrovnosti tal pri Mednarodni geografski zvezi (IGU LUCC) na vsaki dve leti organizira samostjno konferenco, v vmesnih letih pa deluje kot samostojna sekcija na svetovnih geografskih kongresih. Organizatorji tokratne konference so bili Geografski inštitut Antona Melika ZRC SAZU, Katedra za socialno geografijo in regionalni razvoj Prirodoslovne fakultete Karlove univerze v Pragi, Inštitut za socialno ekologijo Univerze v Celovcu in Katedra za socialno geografijo in demografijo Prirodoslovne fakultete Univerze Comenius v Bratislavi. Konferenca je bila zasnovana mobilno, saj se je začela v Ljubljani in končala na Dunaju. V obliki predstavitev in ekskurzij na terenu je potekala v štirih srednjeevropskih državah. Ugotovitve svojih raziskovalnih dognanj je v zborniku povzetkov 39 referatov predstavilo 74 avtorjev, poleg tega so bili predstavljeni še mnogi plakati, izšel pa je tudi vodnik po ekskurziji, ki ga je napisalo 15 avtorjev. Udeleženci so prišli iz 16 držav (Združeno kraljestvo, Nizozemska, Nemčija, Litva, Ceška, Slovaška, Avstrija, Švica, Italija, Španija, Romunija, Grčija, Japonska, Avstralija, Rusija in Slovenija). Izpostaviti velja interdisciplinarnost, saj so se konference poleg geografov udeležili še znanstveniki s področja botanike, biologije, socialne ekologije, kmetijstva in strokovnjaki s področja urejanja zavarovanih območij. Program konference je tvorno sooblikovalo 9 slovenskih predstavnikov z Geografskega inštituta Antona Melika ZRC SAZU, Oddelka za geografijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani in Logarske doline d. o. o. Ob spremembah rabe tal v obmejnih pokrajinah srednje Evrope, ki je bila glavna tema konference, so bili predstavljeni še primeri iz obmejnih območij Finske in Rusije ter Rusije in Kitajske. Po uvodnih Udeleženci kongresa pred kmetijo Zgornji Zavratnik pod Raduho. 175 Zborovanja Geografski vestnik 79-2, 2007 predavanjih v Prešernovi dvorani SAZU v Ljubljani smo se na terenu seznanili s spremembami rabe tal na območju mestnega območja Ljubljane in kolonizacijo ter rabo tal na Ljubljanskem barju. Naslednji dan smo se osredotočili na transformacijo podeželja na primeru Podgorja pri Kamniku, ohranjanje tradicionalne oblike planinskega pašništva in arhitekture z učinki prepletanja pašništva in turizma na Gozdu in Veliki planini. Krajinski park Logarska dolina je dober primer upravljanja krajinskega parka, kjer je večina zemljišč v zasebni lasti, trdne samotne kmetije v Podolševi pa imajo enako zemljiško in ekonomsko strukturo kot kmetije na avstrijski strani državne meje. Nekatere izmed njih so se v zadnjih letih uspešno usmerile v turizem kot dopolnilno dejavnost. V Dolnji Avstriji na območju dolin rek Traisen in Pielach se je v zadnjih desetih letih število kmetij zmanjšalo, povprečna velikost kmetije pa se je povečala na 40 do 80 ha. Kar polovico kmetij, ki zavzemajo dve tretjini kmetijskih zemljišč, je čistih kmetij. Turizem kot dopolnilna dejavnost na kmetiji je bolj pravilo kot izjema. Severno od St. Poeltna, pred izlivom reke Traisen v Donavo, prevladujejo manjše vinogradniške kmetije s površino do 20 ha. Po drugem sklopu predavanj na Oddelku za geografijo v Bratislavi nas je ekskurzija vodila v mestno četrt Petržalka na desnem bregu Donave, ki med domačini sliši na ime betonska džungla in služi za spalnico 120.000 prebivalcem. Blizu nje je začetek 40 km2 velikega zajezitvenega jezera Cunovo na Donavi, ki je del le delno dokončanega čezmejnega projekta Gabčikovo-Nagymaros med Madžarsko in Slovaško. Na južnem Moravskem je ob avstrijski in slovaški meji območje Lednice-Valtice. Od leta 1996 je uvrščeno na Unescov seznam svetovne dediščine. Na območju 200 km2, ki je bilo do konca 2. svetovne vojne last plemiške družine Lihtenštajn in je nekdaj slovelo kot vrt Evrope, se kmetijska zemljišča prepletajo s parkovnimi. Po zadnjem sklopu predavanj v češkem Mikulovu smo si ogledali še bližnjo gričevnato pokrajino Palava, ki slovi kot vinorodno območje. Trženje vin je tu v domeni velikih podjetij. Na Slovaškem in Ceškem so zaradi popolne nacionalizacije kmetijskih zemljišč po 2. svetovni vojni družinske kmetije izginile iz tamkajšnje kulturne pokrajine. K življenju jih ni obudila niti denacionalizacija po padcu komunističnega sistema, saj so mlajše generacije nekdanjih lastnikov zemlje v desetletjih po 2. svetovni vojni, ko so s kmetijskimi površinami po sovjetskem vzoru upravljali kmetijski kombinati, popolnoma izgubili stik z zemljo. Današnji novi-stari lastniki zemlje so imetniki delnic privatiziranih gospodarskih enot z več sto hektarji pridelovalnih površin ali pa opuščenih in zaraščajočih se polj nekdanjih propadlih kombinatov. Hkrati z odsotnostjo družinskih kmetij se je za vedno izgubila možnost razvoja turizma na podeželju, kot ga poznamo v Avstriji in v zadnjem času intenzivneje tudi v Sloveniji. Ce je v Sloveniji pethektarski zemljiški maksimum v obdobju Jugoslavije omejeval organsko rast kmetij, je v nasprotju s Slovaško in Ceško kljub temu dopuščal možnost zasebne pobude, zato vez med gospodarjem in njegovo zemljo ni bila prekinjena. Kapitalsko šibkejše slovenske kmetije imajo tako še vedno možnost nadoknaditi razvojni zaostanek za avstrijskimi. Kljub temu da že skoraj dve desetletji železne zavese ni več, bodo rabo tal v srednji Evropi še dolgo zaznamovale posledice ekonomskih aktivnosti nekdanjih gospodarskih sistemov. Naslednje srečanje Komisije za preučevanje sprememb rabe in pokrovnosti tal pri Mednarodni geografski zvezi (IGU LUCC) bo leta 2008 na svetovnem geografskem kongresu v Tuniziji. Primož Pipan 1. bienalni simpozij Regionalni razvoj v Sloveniji Postojna, 27. 9. 2007 Geografski inštitut Antona Melika ZRC SAZU je v sodelovanju s Službo Vlade Republike Slovenije za razvoj in Občino Postojna organiziral 1. bienalni simpozij Regionalni razvoj v Sloveniji z naslovom Veliki razvojni projekti in skladni regionalni razvoj. Bienalni simpoziji nadaljujejo tradicijo nekdanjih Slovenskih regionalnih dnevov. Tokratni simpozij je potekal v Jamskem dvorcu v Postojni. Udeležilo se ga je skoraj 100 strokovnjakov z različnih znanstvenih in strokovnih področij, ki se ukvarjajo z re- 176 Geografski vestnik 79-2, 2007 Zborovanja Udeleženci simpozija Regionalni razvoj v Sloveniji. gionalnim razvojem. Srečanje so pozdravili minister v Vladi Republike Slovenije dr. Žiga Turk, direktor ZRC SAZU dr. Oto Luthar in župan Občine Postojna Jernej Verbič. Največ organizacijskega dela je uspešno opravil dr. Janez Nared. Simpozij je bil tematsko razdeljen v dva sklopa. Prvi je bil namenjen velikim razvojnim projektom, ki jih je Vlada Republike Slovenije opredelila v Resoluciji o nacionalnih razvojnih projektih v obdobju 2007-2023, drugi pa splošnim vprašanjem regionalnega razvoja. Predavanja v obeh sklopih sta zaokrožili tematski okrogli mizi, pri katerih so se v razpravo vključili številni strokovnjaki. Pomembno vlogo smo imeli tudi geografi: dr. Dušan Plut je s sonaravnega vidika ocenil nacionalne razvojne projekte Slovenije, dr. Marjan Ravbar in Nika Razpotnik sta geografsko analizirala investicije v Sloveniji, dr. Aleš Smrekar, dr. Mimi Urbanc, dr. Drago Kladnik, Mateja Breg, Bojan Erhartič, dr. Janez Nared in dr. Franci Petek so iskali ravnovesje med varovanjem in razvojem Krasa, dr. Blaž Komac, mag. Miha Pavšek in dr. Matija Zorn pa so povezali regionalni razvoj in naravne nesreče. Vsebina vseh devetih vabljenih predavanj in dodatnih 22 prispevkov, ki so jih avtorji prijavili na natečaj, je objavljena v monografiji Veliki razvojni projekti in skladni regionalni razvoj, ki je izšla na dan simpozija. Simpozij je s povzetki prispevkov predstavljen tudi na spletnem naslovu http://odmev.zrc-sazu.si/rrs. Drago Perko Karpatsko-balkansko-dinarska konferenca o geomorfologiji Pecs, Madžarska, 24.-28.10.2007 Konec oktobra 2007 je v Pecsu na Madžarskem potekala »Karpatsko-balkansko-dinarska konferenca o geomorfologiji« (Carpatho-Balkan-Dinaric Conference on Geomorphology) v soorganizaciji 177 Zborovanja Geografski vestnik 79-2, 2007 Preden so zaceli graditi odlagališče nizkoradioak-tivnih odpadkov pri kraju Bataapati, so območje raziskali tudi s številnimi geološkimi vrtinami. ■mf/fh r W/ ÏV r~J \ l Mednarodne geomorfološke zveze (International Association of Geomorphologist - IAG; medmrežje: http://www.geomorph.org/), Karpatsko-balkanske geomorfološke komisije (Carpatho-Balkan Geomorp-hological Commission - CBGC; medmrežje: http://www.fns.uniba.sk/cbgc; podrobneje smo jo predstavili v Geografskem vestniku 75-2, strani 144-145), Karpatsko-balkansko-dinarske delavne skupine Mednarodne geomorfološke zveze ( Carpatho-Balkan-Dinaric Régional Working Group - CBDRWG; medmrežje: http://www.geomorph.org/wg/wgcbd.html) in Oddelka za geografijo Univerze v Pécsu (Foldrajzi intézet, Pécsi tudomânyegyetem; medmrežje: http://foldrajz.ttk.pte.hu/index.php). Konferenca je imela sedem tematskih sklopov: gorska geomorfologija, erozija prsti in prepereva-nje, fluvialna geomorfologija in geomorfološke nesreče, pobočni procesi, kraška geomorfologija, stukturna geomorfologija in neotektonika ter uporabnost geografskih informacijskih sistemov v gomorfologiji. Konference se je udeležilo okrog osemdeset udeležencev (iz Slovenije sta bila poleg podpisanih še Karel Natek in Uroš Stepišnik) iz desetih držav predvsem iz srednje in jugovzhodne Evrope. Predstavljenih je bilo 42 referatov in 23 posterjev. Povzetki referatov in posterjev so izšli v »Knjigi povzetkov«, žal pa celotni prispevki ne bodo objavljeni. Med tremi plenarnimi predavanji smo enega imeli tudi Slovenci: Karel Natek, Andrej Mihevc in Uroš Stepišnik so predstavili preučevanja pleistocenske poledenitve na Orjenu in Lovcenu v Bosni in Hercegovini oziroma Črni gori. Poleg tega smo imeli Slovenci še predavanje o probabilističnem modeliranju plazovitosti (avtorja tega prispevka) in poster o meritvah erozije prsti (Matija Zorn). Ostali dve plenarni predavanji iz Češke in Slovaške sta pokazali, da starejši geomorfologi v obeh državah še vedno sledijo šoli, ki v prvi vrsti preučuje reliefne oblike. Deloma to drži tudi za tematski sklop o strukturni geomorfologiji in neotektoniki. Preučevanje oblik in delitev držav na različne morfološke enote ne sledi svetovnim trendom. Že dalj časa je namreč v ospredju tako imenovana procesna geomorfologija. Že ime pove, da nas pri tem vidiku v prvi vrsti zanimajo geomorfni procesi, reliefne oblike pa so drugotnega pomena oziroma odvisne od geomorfnih procesov in niso same sebi namen. 178 Geografski vestnik 79-2, 2007 Zborovanja Ce pri vsakem sklopu izpostavimo kakšen prispevek, potem naj pri gorski geomorfologiji omenimo prispevek Smolnikove, Paneka in Hradeckfja o zemeljskih plazovih, ki so v holocenu pregradili doline in vplivali na morfometrijo dolin. Ugotovili so njihovo največje sprožanje v času subatlantika. Prispevek se sklada s tipologijo plazovnih pregrad po Korupu (2005). V združenem sklopu geografskih infomacijskih sistemov v geomorfologiji in kraške geomorfologije izpostavljamo prispevek Mindrescu-ja in Evansa o razvoju in razporeditvi krnic v romunskem delu Karpatov. Morfometrično in statistično so obdelali prek 650 krnic. Med strukturno geomorfološkimi prispevki bi izpostavili prispevek Sebe, Csillaga in Konrada o mor-fotektonskem razvoju madžarskega dela Baranje. Med drugim so ugotovili, da je Peška kotlina nastala med srednjim in poznim pleistocenom. V sklopu o pobočnih procesi je bilo poleg procesov (plazov in drobirskih tokov) predstavljeno tudi delo Minarja in Evansa o določevanju temeljnih reliefnih oblik s pomočjo matematičnih formul, kar je prvi korak k avtomatiziranemu risanju preprostih geomorfoloških kart. Njun morfometrični prispevek z malo drugačnim naslovom je že doživel (do sedaj le spletno) objavo v reviji Geomorphology (D0I:10.1016/j.geomorph.2007.06.003). Njun prispevek sovpada z izidom temeljnega morfometrič-nega dela z naslovom Geomorphometry (Geomorfometrija), sta ga uredila T. Hengl in H. I. Reuter. Pri sklopu o eroziji prsti in preperevanju izpostavimo delo Kertesza in ostalih o uporabi tekstilnih izdelkov za preprečevanje erozije prsti. V sekciji o fluvialni geomorfologiji, ki je bila po številu prispevkov najmočnejša, izpostavimo dve deli. Obe sta predstavili morfološke spremembe zaradi poplav na reki Tisi leta 2000 (avtorji Fiala, Sipos Pri kraju Dunaszekcso je ob Donavi v puhlici in panonskih (zgornjemiocenskih) sedimentih pogosto plazenje, ki na objektih povzroča škodo. 179 Zborovanja Geografski vestnik 79-2, 2007 in Kiss) in leta 2006 (avtorja Sandor in Kiss). V prvi raziskavi so merili značilnosti vodnega toka in spremembe morfologije struge. Ugotovili so, da se je med poplavo najprej povečala hrapavost podlage, ob višku specifične moči vodnega toka pa so izmerili upad sedimentacije in hrapavosti. Zanimiva je ugotovitev, da morfologija rečne struge ni odvisna od vsakokratne energije vodnega toka ampak predvsem od drugih dejavnikov, predvsem od količine gradiva, ki se sprošča v porečju, in količine gradiva, ki ga reka po strugi vali navzdol. Avtorja druge raziskave sta potrdila pomen enkratnih velikih dogodkov za preoblikovanje reliefa. V opisanem primeru je šlo predvsem za sedimentacijo na poplavnih ravnicah. Ponekod se je odložilo več kot 4 metre gradiva! Med številnimi zanimivimi idejami je izstopala predvsem hipoteza o deflacijskem izvoru dolin v tako imenovanem zahodnem panonskem bazenu južno od Bratislave. Vzporedne doline, ki potekajo od severa proti jugu, naj bi po prvotni razlagi nastale vzdolž prelomov. Ker pa prelomi v resnici potekajo prečno na doline, naj bi sodeč po najnovejši razlagi, ki so jo predstavili Ruszkiczay-Rudigerjeva in ostali, le z delovanjem vetra v pleistocenu nastale tako imenovane deflacijske doline. Terenskemu delu sta bila namenjena kar dva dneva po simpoziju. Uvodoma smo spoznali geološke razmere v gorovju Mecsek in neotektonski razvoj Peške kotline. Čeprav smo razlago poslušali na razgledišču, si kotline zaradi megle nismo mogli ogledati. Ogledali pa smo si lahko opuščen odprti kop črnega premoga. Ker je zelo blizu mesta, si v zadnjih letih močno prizadevajo za ureditev tega ostanka pretekle dejavnosti. Težave imajo zlasti z odvajanjem talne vode. Naslednji dan smo si ogledali nastajajoče odlagališče nizko radioaktivnih odpadkov pri kraju Bataapati. Odlagališče gradijo tristo metrov pod zemljo v stabilnih granitnih kamninah in bo za dostavna vozila dostopno po 1,5 km dolgem nagnjenem rovu. Odpadke bodo odložili v pločevinaste sode, jih postavili v betonski okvir, ki ga bodo zalili z betonsko mešanico. Betonske kocke bodo odložili v niše. Ko bodo polne, bodo zabetonirali tudi te. Ogled smo sklenili z ogledom zanimivega predstavitvenega filma, kar kaže na to, da si izvajalci zelo prizadevajo za korekten odnos do javnosti. Prebivalci bližnjega naselja so gradnjo odlagališča podprli z veliko večino, v zameno za to pa so jim obnovili infrastrukturo. Zanimiv je bil ogled nekaj metrov debelih puhličnih nanosov v hribovju Villany, ki so razkriti zaradi kamnoloma. Ker se slovenski geomorfologi na puhlico ne spoznamo prav dobro, pa tudi naši vodniki predstavljenega prereza še niso podrobneje raziskali, smo pokazali več zanimanja za zanimive kraške pojave, ki so bili razkriti v kamnolomu. V njegovem osredju so pri lomljenju kamna pustili nedotaknjen del jamskih sedimentov, ki so pomembni s paleontološkega vidika - v značilni rdeči ilovici so številni ostanki kosti sesalcev. Hribovje Villany je znano tudi po dobrem vinu. Nazadnje smo si pri kraju Dunaszekcso ogledali zemeljski plaz, ki je nastal nad okljukom Donave. Pojav je zanimiv, ker je prizadel arheološko najdišče in nekaj novih stavb. Povzroča ga nihanje gladine Donave, zaradi katerega se ob poplavah dvigne raven talne vode v pobočju, to pa zmanjša kohezivnost gradiva in povzroči premikanje. Med pomembnejše dosežke Karpatsko-balkansko-dinarske konference lahko štejemo predstavitev novih geomorfoloških dognanj iz dinarskih pokrajin, s čimer se verjetno začenja tudi intenzivnejše sodelovanje geografov iz srednje in jugovzhodne Evrope. Konferenca je bila pomembna tudi zaradi volitev: namesto Miloša Stankovianskega iz Bratislave je bil kot novi predsednik Karpatsko-balkanske geomor-fološke komisije izvoljen Denes Loczy, nekdanji tajnik Mednarodnega geomorfološkega združenja in profesor na univerzi v Pecsu. Matija Zorn, Blaž Komac Strategija varovanja prsti v Sloveniji Ljubljana, Slovenija, 5. 12. 2007 Pedološko društvo Slovenije (http://www.pds.si/) je ob koncu leta na »Svetovni dan prsti« v sodelovanju z Ministrstvom za okolje in prostor Republike Slovenije organiziralo konferenco z naslovom »Strategija varovanja tal v Sloveniji«. Društvo, ustanovljeno leta 2004 v Ljubljani z namenom združi- 180 Geografski vestnik 79-2, 2007 Zborovanja ti vede, ki obravnavajo prst, je s konferenco hotelo narediti pregled preučevanja prsti in ukrepov za njeno varovanje pred onesnaženjem in degradacijskimi procesi. Namen je bil tudi spregovoriti o sedanjih in bodočih zakonodajnih obveznostih in ukrepih, ki jih prinaša sprejem okvirne (evropske) direktive za varstvo prsti na nacionalni ravni. Pomembnost usklajenega varovanja prsti kot počasi obnovljivega naravnega vira z različnimi okoljskimi, gospodarskimi, kulturnimi in drugimi funkcijami je v zadnjem obdobju postala ena glavnih okoljevarstvenih prioritet v Evropski zvezi. Evropska komisija je leta 2006 objavila predlog direktive o določitvi okvira za varovanje prsti in spremembo Direktive 2004/35/EC (Soil framework directive - C0M(2006)232), ki temelji na tematski strategiji varovanja prsti (Thematic Strategy for Soil Protection (C0M(200)231) in dokumentu presoje vpliva (SEC(2006)620). V uvodu konference so dva tuja predavatelja in en domači predavatelj ter predstavnik Ministrstvom za okolje in prostor predstavili upravne in strokovne vidike aktivnosti, ki jo prinaša strategija varovanja prsti na evropskem in državnem nivoju. V nadaljevanju je bila konferenca vsebinsko razdeljena v šest vsebinskih sklopov: erozijo in plazenje, zbitost in zaslanjevanost prsti, organsko snov v prsti, biotsko pestrost, urbanizacijo prsti in onesnaževanje prsti. Po tematskih sklopih so bili predstavljeni po trije prispevki, z izjemo drugega sklopa, kjer je bil predstavljen le en prispevek. Skupaj je bilo predstavljenih dvajset referatov, ki so jih organizatorji izbrali izmed 36 prispelimi prispevki. Vsi prispevki so objavljeni v zborniku konference z naslovom »Strategija varovanja tal v Sloveniji« s prek 400 stranmi, ki ga je uredil Matej Knapič. V zborniku je objavljenih še osem izvlečkov posterjev. Bogastvo zbornika vidimo v raznolikosti strok, ki so v njem zastopane: geografi, geologi, geodeti, gradbeniki, vodarji, kmetijci, agronomi, meteorologi, gozdarji, biologi, mikrobiologi, krajinski arhitekti in kemiki. Geografi smo (so)avtorji šestih prispevkov, trije geografi pa so bili med recenzenti prispevkov. S prvim tematskim sklop »erozija in plazenje« so hoteli predstaviti ogroženost pred zemeljskimi plazovi, ukrepe za zmanjševanje ogroženosti pred zemeljskimi plazovi in erozijo, predstavili pa so tudi Ana Vovk Korže ob predstavitvi biotske pestrosti prsti in njenega varovanja z ekoremidiacijami. 181 Zborovanja Geografski vestnik 79-2, 2007 zakonodajo na področju plazenja (na primer Zakon o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami in Nacionalni program varstva okolja pred naravnimi in drugimi nesrečami). Namen drugega tematskega sklopa »zbitost in zaslanjevanje tal« je bil predstaviti vpliv različnih aktivnosti na procese zbijanja prsti, ukrepe za zmanjševanje zbitosti prsti in pomen antropogenih vzrokov pri procesu zaslanjevanja prsti v Sloveniji. S tretjim sklopom »organska snov v tleh« so hoteli osvetliti pomen organske snovi v prsteh, dinamiko ogljika v prsteh glede na rabo tal in količino organskih snovi v prsteh. Četrti sklop »biotska pestrost« se je izkazal za najbolj geografskega, saj sta bila dva od treh predavateljev geografa. Namen sklopa je bil predstaviti prst kot člen v okoljskem ravnovesju, pa tudi vpliv pedogenet-skih dejavnikov na stanje biotske pestrosti prsti, kot tudi opozoriti na zmanjševanje biotske pestrosti prsti zaradi neusklajenih rab tal. Predstavljeni so bili še nekateri ukrepi za varovanje in povečevanje biotske pestrosti prsti, kot tudi ekosistemski pomen biotske pestrosti prsti. S predzadnjim sklopom »urbanizacija tal« so skušali opozoriti na vpliv urbanizacije na kakovost prsti, ter na prst kot element kulturne pokrajine, pa tudi na vlogo (kakovosti) prsti v prostorskem načrtovanju. Zadnji tematski sklop »onesnaževanje tal« je imel prijavljenih največ (10) prispevkov, s katerimi so skušali osvetliti stanje onesnaženosti prsti v Sloveniji. Če so organizatorji v zborniku zbrali pestrost trenutnega preučevanja prsti v Sloveniji, pa izbor referatov v nekaterih tematskih sklopih ni bil najbolj posrečen. To je bilo na primer vidno v prvem tematskem sklopu, kjer o eroziji nismo zvedeli praktično nič, razen tega da obstaja, kljub temu da je v zborniku objavljenih več konkretnih prispevkov na to temo. Večkrat so bili predstavljeni tudi referati, ki so dali le splošen pregled o neki problematiki, bolje pa bi bilo, če bi predstavili zadnje raziskave na teh področjih, saj so bili večini poslušalcev splošni problemi znani. Upamo, da bo Pedološko društvo Slovenije v prihodnosti še organiziralo podobna srečanja, saj so takšne konference idealna priložnost, da se vsi, ki delujejo na tem očitno močno interdisciplinarnem področju, srečajo in se seznanijo z najnovejšimi izsledki drugih strok. Matija Zorn 182 Geografski vestnik 79-2, 2007, 183-193 Poročila Novi doktorji znanosti s področja geografije na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani Anton Polsak: Razvojni problemi kmetijstva na Kozjanskem s posebnim ozirom na socialnoekonomske razmere Development problems of agriculture in the region of Kozjansko by special accent on socio-economic conditions Doktorska disertacija: Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za geografijo, 2006, 478 strani Mentor: dr. Marijan M. Klemenčič Somentor: dr. Matija Kovačič Zagovor: 20.10.2006 Avtorjev naslov: Podpeč pri Šentvidu 14, 3225 Planina pri Sevnici, Slovenija E-pošta: anton.polsak@siol.net Izvleček: Avtor v delu analizira razvojne probleme kmetijstva na Kozjanskem, ki je manj razvita in robna pokrajina vzhodnega Posavskega hribovja. Po drugi svetovni vojni je začelo v razvoju izrazito zaostajati, postalo je sinonim za manj razvito pokrajino. Kot temeljni razvojni problemi kmetijstva so izpostavljeni: težje naravne razmere, predvsem strmina, premajhna in premalo zaokrožena posest, pomanjkljiva mehanizacija, zlasti pa slabe socialnoekonomske razmere (staranje kmečkega prebivalstva, pomanjkanje delovnih moči, pomanjkljiva izobrazba kmečkih gospodarjev in nezanimanje mlajše kmečke generacije za kmetovanje). Po drugi strani pa gre za napredek kmetijstva, ki ni opazen le od osamosvojitve Slovenije naprej, ampak se je začel prej, večinoma precej izolirano in točkovno. Poseben poudarek je dal avtor perspektivnosti kmetij in pomenu socialnoekonomskih dejavnikov pri tem. Ugotavlja, da gre za zapleten sistem dejavnikov, ki določajo vrsto in obseg kmetijske proizvodnje s si-nergijskim delovanjem. Kljub znatnim razvojnim korakom kmetijstvo ne dohaja sodobnih razvojnih zahtev, saj so tega zmožne le največje in najbolje opremljene kmetije. To je vzrok za vse večjo diferenciacijo kmetijstva v tržno usmerjene kmetije in dopolnilne kmetije, ki izgubljajo interes za kmetovanje. Gre za tako imenovani dvosmerni razvoj, ki kaže, da bo v prihodnje ostalo le malo čistih oziroma profesionalnih kmetij - razvojnih jeder kmetijstva. Omenjeni razvoj je prikazan v modelu, ki ga je avtor poimenoval model točkovnega oziroma razpršenega razvoja, ki je deloma kozjanska posebnost, večinoma pa splošna značilnost slovenskega kmetijstva. Ključne besede: Kozjansko, nerazvita območja, gospodarski razvoj, regionalni razvoj, podeželje, agrarna struktura, kmetije, kmetijska zemlja, razvoj kmetijstva. Monika Benkovic Krasovec: Vloga centralnih naselij prve in druge stopnje pri razvoju slovenskega podeželja The role of central places of level one and two in development of Slovenian rural areas Doktorska disertacija: Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za geografijo, 2006, 215 in 65 strani Mentor: dr. Marijan M. Klemenčič Zagovor: 22.12.2006 Avtoričin naslov: Rakovniška ulica 13, 1292 Ig, Slovenija E-pošta: monika.benkovic-krasovec@hotmail.com 183 Poročila Geografski vestnik 79-2, 2007 Izvleček: Osrednji namen raziskave je bila analiza omrežja centralnih naselij prve in druge stopnje na podeželju v Sloveniji v letu 2005 in ovrednotenje le-tega z vidika prihodnjega razvoja. Omejitev predmeta preučevanja na naselja prve in druge stopnje centralnosti temelji na njihovi veliki vlogi pri ohranjanju poseljenosti in s tem razvoja celotnega slovenskega ozemlja, predvsem pa podeželja, katerega velik del je podvržen procesom depopulacije in posledično razvrednotenju kulturne pokrajine. Na osnovi prisotnosti izbranih centralnih dejavnosti je bilo z uporabo kvalitativnih metod določenih 490 centralnih naselij, od tega 358 centralnih naselij prve in 132 druge stopnje centralnosti. Ugotovljeno je bilo, da se je njihovo število zaradi različnih dejavnikov (politične spremembe, zvišanje življenjske ravni in spremembe navad v potrošnji prebivalstva, motorizacija ter upravne reorganizacije) v zadnjem desetletju zmanjšalo, njihova opremljenost pa se je izboljšala. Centralna naselja so bila glede na opremljenost s centralnimi dejavnostmi (v raziskavo jih je bilo vključenih 31) razvrščena v podpovprečno, povprečno in nadpovprečno opremljena. Raziskava podrobneje prikazuje še velikostno strukturo centralnih naselij, spremembe v številu prebivalstva v obdobju 1961-2002 in število delovnih mest v letu 2005. Rezultati kažejo, da imajo v raziskavo vključena centralna naselja, poleg velikega pomena za ohranjanje poseljenosti podeželja, tudi pomembno oskrbno, zaposlitveno, socialno in upravno vlogo. Posebno poglavje disertacije je namenjeno prikazu vpliva novo nastalih občin na omrežje centralnih naselij. Opremljenost mnogih naselij se je zaradi pridobitve funkcije središča občine močno izboljšala, kar je vplivalo na izboljšanje kvalitete življenja v naselju samem in v okoliških naseljih. Izvedena je bila raziskava o razvojni usmerjenosti 94. občin, ki so v letu 2002 imele manj kot 5000 prebivalcev. Od uspešnosti razvojne politike občin je (bo) namreč odvisen prihodnji izgled podeželja. Ključne besede: centralno naselje, centralne dejavnosti, podeželje, razvoj podeželja, občine, Slovenija. Izvleček: Raziskava želi pokazati na vlogo regionalne politike pri razvoju prostorskih struktur, obenem pa tudi ugotoviti uspešnost in morebitno različno odzivanje posameznih instrumentov regionalne politike na strukturne značilnosti problemskih območij. Ugotovili smo, da so vplivi regionalne politike razmeroma majhni, kar je posledica pičlih finančnih sredstev, ki so namenjena spodbujanju regionalnega razvoja, pa tudi nemoči celotne regionalne politike v odnosu do vseh razvojnih tokov, ki jih prinašata vključitev v Evropsko unijo in zelo agresivna globalizacija. Vendar pa moremo omeniti tudi nekatere njene uspehe, ki so se kazali predvsem na lokalni ravni, s prehodom na višje ravni pa je njihov vpliv slabel. Ker cilji regionalne politike v preteklem obdobju niso bili doseženi, predlagamo nekatere spremembe, ki bi bodisi okrepile sedanji način spodbujanja regionalnega razvoja ali pa tega opustile in se usmerile v dejavno spodbujanje policentričnega omrežja mest, ki bi pripeljalo do večje konkurenčnosti posameznih središč, od česar pa si nadejamo pozitivnih učinkov tudi v njihovem neposrednem zaledju. Ključne besede: regionalna politika, regionalni razvoj, vrednotenje, prostorske strukture, ekonomska geografija, regionalno planiranje, Slovenija. Janez Nared: Vplivi regionalne politike na razvoj prostorskih struktur v Sloveniji: teorije, modeli in aplikacija Influences of regional policy on the development of spatial structures in Slovenia: theories, models, and application Doktorska disertacija: Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za geografijo, 2006, 342 strani Mentor: dr. Andrej Cerne Somentor: dr. Marjan Ravbar Zagovor: 16.1. 2007 Avtorjev naslov: Geografski inštitut Antona Melika ZRC SAZU, Gosposka ulica 13, 1000 Ljubljana, Slovenija E-posta: janez.nared@zrc-sazu.si 184 Geografski vestnik 79-2, 2007 Poročila Blaž Repe: Pedogeografska karta in njena uporabnost v geografiji Soil geography map and possibilities of its use in geography Doktorska disertacija: Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za geografijo, 2006, 432 strani Mentor: dr. Franc Lovrenčak Zagovor: 2.4.2007 Avtorjev naslov: Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za geografijo, Aškerčeva cesta 2, 1000 Ljubljana, Slovenija E-pošta: blazrepe@yahoo.com Izvleček: Doktorska disertacija se ukvarja s problemom kartografskih prikazov prsti znotraj geografskega proučevanja. Raziskava skuša poiskati odgovor o načinu uporabe geografskega znanja o pokrajini in prsteh pri izdelavi kart prsti. Z raziskavo smo skušali izdelati kartografski prikaz, ki bil dovolj drugačen od obstoječe pedološke karte Slovenije 1: 25.000 in bi ga poimenovali pedogeografska karta. Pedogeografsko karto smo zasnovali na genetskem pristopu. Študij pedogenetskih dejavnikov, ki so zaobjeti in prikazani v virih in literaturi, različnih bazah podatkov in kartografskih gradivih ter terenskih opazovanjih, je predstavljal osnovo za prepoznavanje skupin prsti, ki so nastale na proučevanem območju. Metodologijo smo sprva preverili na testnem območju krajinskega parka Lahinja v Beli krajini, ki pa je premajhno, da bi lahko služilo za jedro raziskave. Kriterijem je zadostilo Polhograjsko hribovje, saj nam je že pregled virov in literature zagotovil raznolikost matične podlage, reliefnih oblik, vodnih razmer in vegetacijskih združb. Prvi vpogled v prostorske zakonitosti pedogenetskih dejavnikov smo dobili z nenadzorovano klasifikacijo slojev podatkov in razvrščanjem v skupine (cluster analiza), na podlagi česar smo zasnovali terensko delo. Na podlagi terenskih opazovanj in meritev smo izdelali učna območja in podpise (signature), ki so služili za nadzorovane klasifikacije pedogenetskih dejavnikov. Z uporabo multivariatnega uvrščanja v skupine (diskriminančna analiza in maximum likelihood postopek klasifikacije) in z uvrščanjem kombinacij pedogenetskih dejavnikov v znane skupine smo izdelali karto prsti Polhograjskega hribovja in jo primerjali z digitalno pedološko karto 1 : 25.000. Ugotovili smo precejšnje ujemanje. Karta prsti je služila kot podlaga za izdelavo pedogeografske karte v štirih različnih merilih, ki poleg razprostranjenosti prsti kaže tudi njihovo povezanost z ostalimi elementi pokrajine. S pedo-geografskim kartografskim prikazom smo dobili novo kvaliteto predstavitve prsti kot neločljivo sestavino pokrajine, ki je obenem tudi dovolj različna od pedološke karte. Pedogeografska karta je izdelana z geografskimi orodji na način, ki je geografom blizu in lahko razumljiv. Zaradi sinteznega značaja so pedogeografske karte uporabne v geografiji in njej sorodnim vedam, še posebej pri regionalizacijah. Ključne besede: fizična geografija, pedogeografija, pedogenetski dejavniki, geografski informacijski sistemi, kvantitativne metode, kartografija, Bela krajina, Polhograjsko hribovje. Drago Kladnik: Tuja zemljepisna imena v slovenskem jeziku: razvojni vidiki in problematika njihove rabe Foreign geographical names in the Slovene language: development aspects and usage Doktorska disertacija: Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za geografijo, 2006, 472 strani, priloga 357 strani Mentor: dr. Jurij Kunaver Somentorica: dr. Alenka Šivic - Dular Zagovor: 5. 6. 2007 Avtorjev naslov: Geografski inštitut Antona Melika ZRC SAZU, Gosposka ulica 13, 1000 Ljubljana, Slovenija E-pošta: drago.kladnik@zrc-sazu.si 185 Poročila Geografski vestnik 79-2, 2007 Izvleček: V disertaciji so predstavljeni raznovrstni vidiki rabe podomačenih tujih zemljepisnih imen oziroma eksonimov v slovenščini, ki ima v slovenskem časnikarstvu dve stoletji, v slovenski atlasni literaturi pa že stoletje in pol dolgo tradicijo. Raziskava izhaja iz mednarodnih usmeritev, ki na rabo vplivajo omejevalno, in iz pravopisnih pravil slovenskega jezika. Prikazana so dolgoletna nasprotja v pogledih na to tematiko med slovenskimi jezikoslovci in geografi, ki jih presegamo šele v zadnjem času. Predstavljeni so dejavniki pojavljanja in širjenja eksonimov, oblike podomačevanja tujih zemljepisnih imen, njihovo zapisovanje na zemljevidih, mednarodna telesa, zadolžena za standardizacijo zemljepisnih imen, Komisija za standardizacijo zemljepisnih imen Vlade Republike Slovenije in resolucije konferenc Združenih narodov o eksonimih. Obdelani so tudi glavni vidiki rabe tujih zemljepisnih imen v drugih jezikih. Bolj podrobno je predstavljena problematika rabe podomačenih tujih zemljepisnih imen v slovenskih atlasih sveta, Velikem splošnem leksikonu in najnovejšem Slovenskem pravopisu. Opravljena je bila primerjalna analiza, ki je tudi podlaga za njihovo načrtovano standardizacijo. Obravnavano je tudi ustrezno poimenovanje držav in nekaterih odvisnih ozemelj. Ključne besede: toponimika, zemljepisna imena, podomačena tuja zemljepisna imena, eksonimi, atlasi, kartografija, standardizacija. Boštjan Kerbler: Povezanost nasledstva na hribovskih kmetijah v Sloveniji z njihovo social-nogeografsko strukturo The Relationship Between Succession on Mountain Farms in Slovenia and their Socio-Geographical Structure Doktorska disertacija: Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za geografijo, 2007, 385 strani Mentor: dr. Marijan M. Klemenčič Somentor: dr. Matija Kovačič Zagovor: 16.10. 2007 Avtorjev naslov: Urbanistični inštitut Republike Slovenije, Trnovski pristan 2, 1000 Ljubljana, Slovenija E-posta: bostjan.kerbler@guest.arnes.si Izvleček: V slovenski znanosti je nasledstvo na kmetijah v splošnem slabo raziskano. Najvidnejši je prispevek agrarnih ekonomistov in ruralnih sociologov, na področju geografije pa o tej problematiki še ni bila opravljena poglobljena raziskava. V doktorski disertaciji izhajamo iz spoznanj, da so hribovske kmetije zaradi večnamenskosti kmetijstva najpomembnejša prvina hribovske kulturne pokrajine, in ker so te kmetije večinoma v lasti družin, sta njihov razvoj in obstoj odvisna predvsem od nasledstva na njih. Ker naj bi na nasledstvo na teh kmetijah vplivali različni dejavniki, smo v doktorski disertaciji proučili, kako dejavniki socialnogeografske strukture (dejavniki poselitvene, posestne, demogeografske, proizvodne (ekonomske), tehnične in razvojno-inovativne strukture) vplivajo na stanja in odločitve glede nasleditve na hribovskih kmetijah v Sloveniji ter na časovno opredelitev predaje teh kmetij naslednikom. Predpostavljene vplive smo za anketirane hribovske kmetije v alpskem in predalpskem svetu Slovenije ugotavljali na podlagi modelov diskretne izbire, ki se imenujejo tudi verjetnostni modeli in so bili v okviru doktorske disertacije v slovenskem prostoru prvič uporabljeni na področju socialne geografije. Spoznanja o vplivih smo primerjali in povezali z ugotovitvami slovenskih in tujih raziskovalcev ter mnenji in razmišljanji gospodarjev. Oblikovani model verjetnosti nasledstva na hribovskih kmetijah v Sloveniji smo povezali tudi s podatki Popisa kmetijskih gospodarstev leta 2000, zaradi česar ima doktorska disertacija pomembno aplikativno vrednost. Ključne besede: socialna geografija, agrarna geografija, hribovske kmetije, nasledstvo na kmetijah, verjetnostni modeli. 186 Geografski vestnik 79-2, 2007 Poročila Matej Ogrin: Proučevanje širjenja prometnega onesnaževanja v pokrajini z metodo difuzivnih vzorčevalnikov The studying of road transport pollution in space with the method of passive samplers Doktorska disertacija: Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za geografijo, 2007, 199 strani Mentorica: dr. Metka Spes Somentor: dr. Jože Rakovec Zagovor: 23.10.2007 Avtorjev naslov: Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za geografijo, Aškerčeva cesta 2, 1000 Ljubljana, Slovenija E-pošta: matej.ogrin@siol.net Izvleček: Cestni promet je v drugi polovici 20. stoletja doživel veliko rast in v razvitih državah kmalu postal prevladujoč prometni podsistem, enako pa se danes dogaja v razvijajočih se državah. S strmo rastjo porabe goriva pa hitro narašča tudi prometno onesnaževanje ozračja, ki pri dušikovih oksidih povzroča velik del globalnih izpustov. Z enakimi težnjami kot v razvitih državah se srečujemo tudi v Sloveniji, kjer hitro rastoči cestni tovorni in potniški promet povzročata vse več negativnih okoljskih učinkov. V doktorski disertaciji sem prikazal vpliv prometa na onesnaževanje zraka z dušikovim dioksidom, ki se s cest širi po pokrajini. Z uporabo difuzivnih vzorčevalnikov sem opravil več merilnih kampanj, rezultati meritev pa so pokazali, da ob prometnih cestah že prihaja do prekomernega onesnaževanja ozračja. Izkazalo se je, da je onesnaženje poleg prometnih obremenitev odvisno tudi od morfologije prostora ob cesti. Zato sem prostor ob cesti razdelil v dva tipa, merilo delitve pa je bila pozidava ob cesti. Na dva tipa sem razdelil tudi od cest bolj oddaljena območja, tu pa je bila merilo delitve poseljenost. V vseh štirih tipih so se pokazale različne značilnosti onesnaženosti z dušikovim dioksidom, prečni profili koncentracij, ki sem jih meril na več mestih, pa so pokazali neposreden vpliv prometnega onesnaževanja s ceste v bližnjo okolico. Značilen padec koncentracij dušikovega dioksida z oddaljevanjem od ceste je potrdilo tudi modeliranje onesnaženosti zraka s ceste v okolico z disperzijskim modelom. Ključne besede: cestni promet, onesnaževanje ozračja, dušikov dioksid (NO2), difuzivni vzorčevalniki. Matija Zorn: Recentni geomorfni procesi na rečno-denudacijskem reliefu na primeru porečja Dragonje Recent geomorphicprocesses on fluvial-denudational reliefon the example of Dragonja river basin Doktorska disertacija: Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za geografijo, 2007, 463 strani Mentor: dr. Karel Natek Somentor: dr. Matjaž Mikoš Zagovor: 22.11.2007 Avtorjev naslov: Geografski inštitut Antona Melika ZRC SAZU, Gosposka ulica 13, 1000 Ljubljana, Slovenija E-pošta: matija.zorn@zrc-sazu.si Izvleček: Doktorsko delo je prispevek k boljšemu razumevanju geomorfnih procesov v flišnih pokrajinah jugozahodne Slovenije. Predstavljene so meritve erozijsko-denudacijskih procesov v porečju Dragonje. Meritve so potekale od februarja 2005 do maja 2006. Merili smo površinsko spiranje na treh različnih rabah tal, umikanje strmih golih flišnih pobočij, premikanje gradiva po erozijskem jarku in 187 Poročila Geografski vestnik 79-2, 2007 kemično denudacijo v porečju. V manjšem obsegu smo merili še žlebično in vetrno erozijo. Meritve so bile tedenske, rezultati pa so predstavljeni tedensko, mesečno ter po letnih časih in so korelirani z vremenskimi razmerami (padavinami, temperaturami in vetrom). V porečju je najhitrejše umikanje strmih flišnih pobočij, ki se umikajo skoraj s hitrostjo 5 cm/leto. Premikanje gradiva po erozijskem jarku je skoraj šestkrat počasnejše od sproščanja fliša. Skoraj šestkrat počasnejša pa je tudi hitrost zniževanja površja zaradi površinskega spiranja na goli prsti (~8,5 mm/leto). Zniževanje površja zaradi površinskega spiranja v gozdu (~0,4 mm/leto) je za faktor 130 počasnejše od umikanja strmih pobočij, zniževanje površja na travniku pa je počasnejše za faktor 300 (0,16mm/leto). Najpočasnejša je kemična denuda-cija (0,07mm/leto), ki je kar za faktor 744 počasnejša od umikanja strmih flišnih pobočij. Ključne besede: geografija, geomorfologija, erozijski procesi, erozija prsti, umikanje pobočij, fliš, reč-no-denudacijski relief, Istra, Slovenija Janja Turk Novi magistri znanosti s področja geografije na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani I» Polona Demšar Mitrovič: Slovenija na stičišču prometnih koridorjev Slovenia at the juncture of transport corridors Magistrsko delo: Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za geografijo, 2006, 156 strani Mentor: dr. Andrej Cerne Zagovor: 1.12. 2006 Avtoričin naslov: Zgornje Pirniče 11m, 1215 Medvode, Slovenija E-posta: polona.demsar-mitrovic@gov.si Izvleček: Magistrsko delo je poizkus znanstvene proučitve umeščenosti slovenskega prometnega omrežja v širši, evropski prostor. Promet kot izrazito kompleksen sistem sam po sebi ponuja metodologijo proučevanja - sistemsko teorijo. Metodološkemu pristopu sledi umeščenost prometnega omrežja Slovenije v širši evropski prostor in evropske prostorsko razvojne perspektive s posebnim poudarkom na prometu. Sledi podrobnejši pregled prometnega omrežja v Sloveniji. Poseben poudarek je namenjen prikazu pozitivnih in negativnih učinkov prometa za Slovenijo in možnostih za usmerjanje prometnih dogajanj v Sloveniji kot državi članici EU in njeni zavezanosti k izvajanju skupne prometne politike v smislu transportnih sistemov na makro ravni. Ob dejstvu, da je pan-evropsko prometno omrežje določeno, je pomembno, da Slovenija usmeri razvoj prometa v območju V. in X. prometnega koridorja, ki potekata preko Slovenije tako, da bodo negativni učinki na okolje in prostor zmanjšani na najnižjo sprejemljivo raven in da bodo pozitivni učinki v smislu dodane vrednosti kar največji. Geoprostorsko je potrebno smiselno navezati regionalno prometno omrežje Slovenije na glavni veji in podveje obeh koridorjev, kar bo predstavljalo osnovni skelet za uravnotežen in trajnosten razvoj celotnega slovenskega ozemlja. Ključne besede: promet, transport, intermodalni transport, kombiniran transport, prometno vozlišče, panevropsko prometno omrežje, prometni koridorji, dostopnost. 188 Geografski vestnik 79-2, 2007 Poročila Aleksandra Kosanic: Relief Gorjancev in Žumberka ter njegovo pokrajinskoekolosko vrednotenje Landforms of Gorjanci/Žumberak and its geoecological evaluation Magistrsko delo: Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za geografijo, 2007, 109 strani Mentor: dr. Karel Natek Zagovor: 3.4.2007 Avtorjev naslov: Istarska 4, 43000 Bjelovar, Hrvaška E-pošta: sasakosanic@hotmail.com Izvleček: Magistrsko delo obravnava gorovje na mejnem območju med Slovenijo in Hrvaško. Geološko gledano je to območje prehodna cona med Zunanjimi in Notranjimi Dinaridi. Območje med tema dvema conama je mobilno in ima različne paleografsko-sedimentološke in tudi strukturne enote. Za večino tega območja je značilen kras (apnenec in dolomit), ki je zelo občutljiv na vplive modernega sveta, nezaustavljiv razvoj in globalizacijo. Glavni cilj magistrskega dela je bil izdelava osnovne geo-morfološke baze podatkov kot so geomorfološki zemljevidi raziskovanega območja in geomorfološka analiza (izpostavitev glavnih morfostrukturnih oblik na območju in njihova morfogeneza). S kvantitativnimi metodami je bilo izvedeno geoekološko vrednotenje Opatove gore, doline potoka Pendirjevke, Budinjaka in Japetica. Ključne besede: geomorfologija, geomorfološki procesi, geomorfološke oblike, apnenec, dolomit, geoekološko vrednotenje, Gorjanci/Žumberak. Izvleček: Namen magistrskega dela je preučitev ravnanja z odpadki na območju Ptuja z vidika vplivov na pokrajinskoekološke sestavine in izdelava predloga ukrepov za zmanjšanje obremenjevanja pokrajinskoekoloških sestavin s ciljem sonaravnega ravnanja z odpadki. S pomočjo statističnih podatkov o količinah in sestavi odpadkov na območju Ptuja, podatkov o opremljenosti Centra za ravnanje z odpadki Gajke, ki pokriva območje Ptuja, podatkov iz analiz kakovosti podtalnice in izcednih voda odlagališča odpadkov Gajke je ocenjena učinkovitost ravnanja z odpadki. Izdelana je primerjava s splošnim ravnanjem z odpadki na nivoju Slovenije in posameznimi regijami avstrijske Štajerske. V primerjavi s Slovenijo je učinkovitost ravnanja z odpadki le malenkost boljša, a z velikim zaostankom za avstrijskimi regijami. Dodatno obremenjevanje pokrajinskoekoloških sestavin na Dravskem in Ptujskem polju, ki ga povzroča ravnanje z odpadki na območju Ptuja je nesprejemljivo, saj so posamezne pokrajinskoe-kološke sestavine že kritično ranljive. Najbolj problematične so izcedne vode iz odlagališča speljane po Dejan Zorec: Pokrajinsko-ekoloski vidik ravnanja z odpadki na območju Ptuja Waste management in the Ptuj area from landscape-ecological point of view Magistrsko delo: Univerza v Ljubljani, Filozofska Fakulteta, Oddelek za geografijo, 2007, 132 strani Mentor: dr. Metka Spes Zagovor: 5. 7.2007 Avtorjev naslov: Belski Vrh 80a, 2283 Zavrč, Slovenija E-pošta: dejanzorec@yahoo.com 189 Poročila Geografski vestnik 79-2, 2007 kanalizaciji v preobremenjeno Centralno čistilno napravo Ptuj in zaprto odlagališče Brstje z nezates-njenim dnom. Poseben poudarek pa je na oceni obremenjevanja podtalnice z vidika neurejenih odlagališč odpadkov na Dravskem in Ptujskem polju, ki so kljub relativno dobro organiziranemu odvozu še vedno velik problem. Območje Ptuja ima s sodobno zasnovanim centrom za ravnanje z odpadki, a ob pogoju intenzivnega dviga ozaveščenosti prebivalcev za odgovorno ravnanje z odpadki in aktivnega uvajanja preprečevanja nastajanja odpadkov možnosti za zmanjšanje obremenjevanja pokrajinskoekoloških sestavin in sonaravno ravnanje z odpadki. Ključne besede: pokrajinska ekologija, ravnanje z odpadki, sonaravni razvoj, Ptuj. Apolonija Oblak Flander: Demogeografsko proučevanje narodnih in etničnih manjšin Population geography analysis of national and ethnic minorities Magistrsko delo: Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za geografijo, 2007, 255 strani Mentor: dr. Marijan M. Klemenčič Somentor: dr. Jernej Zupančič Zagovor: 18.10. 2007 Avtoričin naslov: Sentjošt nad Horjulom 51, 1354 Horjul, Slovenija E-posta: flander.oblak@siol.net Izvleček: Magistrsko delo je izrazito metodološko naravnano in se osredotoča na demogeografsko proučevanje narodnih in etničnih manjšini (skupin in skupnosti), in sicer na področju njihove dinamike. Tovrstno proučevanje pred raziskovalce postavlja vprašanje možnosti neposredne uporabe demogeografskih, geografskih, statističnih in družboslovnih raziskovalnih metod. Njihova neposredna raba je zlasti otežena zaradi variabilnosti pojavov in statistične zaupnosti, ki izhajata iz posebnosti predmeta proučevanja kot so: pogosta družbena in prostorska skritost, pogosta (številčna) majhnost populacij, variiranje posameznikov pri opredeljevanju oziroma identificiranju z določeno narodno ali etnično skupino (manjšino) ter nedostopnost podatkov za njihovo analizo. Pri iskanju virov in najustreznejših metod za demogeografsko proučevanje narodnih in etničnih manjšin se kot zelo ustrezna izkaže sekundarna analiza (povezava baz vitalnih statistik s popisoma prebivalstva 1991 in 2002). S pomočjo nje je bilo ugotovljeno, da je treba splošne demogeografske metode v celotnem procesu proučevanja za sub-populacije ustrezno prilagoditi. Nadalje je demogeografska analiza na primeru italijanske narodne manjšine v Sloveniji potrdila, da se negativne posledice demografske krize, ki je zajela Slovenijo v 80. letih 20. stoletja, izraziteje odražajo na primeru izbrane narodne manjšine, in to kljub razmeroma visokem nivoju zagotavljanja in varstva njihovih temeljnih (manjšinskih) pravic. Pripadniki italijanske narodne manjšine (skupnosti) v Sloveniji se bolj kot z asimilacijskimi procesi večinskega prebivalstva soočajo z notranjim demografskim odmiranjem, ki je vezano na porušeno starostno strukturo in ekstremno zoženo bioreprodukcijo. Ključne besede: demogeografija, demogeografska analiza, narodne manjšine, italijanska narodna manjšina, slovenska Istra. Janja Turk Slovenska geografa na vodilnih mestih Mednarodne geografske zveze Dr. Anton Gosar je že dolga leta aktiven v Komisiji za politično geografijo. Na kongresu International Geographical Union (v nadaljevanju IGU) v Glasgowu leta 2004 je postal njen podpredsednik, maja leta 2007 pa je prevzel njeno vodenje. Dr. Gosar bo na to mesto ponovno imenovan na zasedanju Generalne skupščine v okviru kongresa IGU prihodnjega avgusta v Tuniziji. 190 Geografski vestnik 79-2, 2007 Poročila Komisija za politično geografijo je ena od 36 komisij, ki delujejo v okviru IGU. Komisije so vsebinska telesa omenjene organizacije, zadolžena za izvajanje njenega programa. Začetki omenjene komisije segajo v leto 1984, ko je bila na 25. kongresu IGU v Parizu ustanovljena Delovna skupina za politični zemljevid sveta, ki je na kongresu leta 1988 v Sydneyju postala polnomočna komisija z istim imenom. Na kongresu v Seulu leta 2000 je dobila svoje sedanje ime. Dr. Gosarja je na čelo omenjene komisije imenoval Izvršni odbor IGU, ki je najvišje in izvršilno telo IGU. Od nenadne smrti predsednika Adalberta Vallege z Univerze v Genovi leta 2006 ga vodi prvi podpredsednik José Luis Palacio-Prieto z Nacionalne mehiške univerze. Dr. Gosar ni edini slovenski geograf na vodilnem mestu v strukturah IGU. Že dve leti je akademik dr. Andrej Kranjc predsednik Komisije za kras, ki je bila ustanovljena v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Komisijo, ki je v teh letih večkrat zamenjala ime, so vodili največji krasoslovci. Med njimi je bil tudi akademik dr. Ivan Gams, ki ji je predsednikoval od 1984 do 1988, ko se je imenovala Commission on Human Imapct on Karst. Delovanje dr. Kranjca v komisiji se je začela že pred 12 leti, ko je postal njen redni član in član upravnega odbora. Na kongresu v Glasgowu je postal njen podpredsednik. S prihodnjim letom se izteče njegovo delovanje v vodstvu komisije, saj več kot trije mandati v upravnem odboru niso mogoči. Za naslednji kongres komisija pripravlja bibliografijo o publikacijah na temo krasa, zato dr. Kranjc poziva vse, ki so v letih 2006 in 2007 imeli objave s tega področja, da mu to sporočijo. V imenu Komisije za priznanja ZGDS čestitam kolegoma za visoka položaja v mednarodni stanovski organizaciji in obenem pozivam ostale kolege, da del svoje energije usmerijo tudi v mednarodno delovanje. Le tako se bo slovenska geografija umestila na svetovni zemljevid geografske vede. Največji dogodek bo 31. kongres IGU avgusta 2008 v Tuniziji. Mimi Urbanc Iz drugega zornega kota: razmislek po sestanku geografov ljubljanske in primorske univerze Prvič po petih letih obstoja geografije na primorski univerzi smo se 15. junija 2007 sestali učitelji in sodelavci ljubljanskega in koprskega geografskega oddelka. Ugotovitev, da je poznavanje raziskovanja in dela pomanjkljivo ter neredko obremenjeno s predsodki, je nadgradilo spoznanje, da informacijski pretok v okviru stroke ni tak, kot bi moral biti. Zveza geografskih društev Slovenije kot posrednik in koordinator redkeje iniciator aktivnosti v stroki, zaradi svoje narave (prostovoljstvo, široka baza članov, razpršenost društev) s težavo spremlja, koordinira in obvešča o vsebinah, ki zadevajo institucije, ki jim geografija reže kruh. Informacijski pretok je še posebno šibak iz/proti »zahodni periferiji«, kjer društvene organiziranosti (skoraj) ni zaznati. Izboljšavo na tem področju si geografi Univerze na Primorskem srednjeročno obetamo, saj je trenutni predsednik ZGDS tudi deloma »naše gore list«. Nekaj pa bo treba postoriti tudi za poglobljeno informiranje med geografi slovenskih univerz. Zastarelost obvestil in/ali zamolčanost tem, ki jih je/ni najti na spletu, sta tudi v naši stroki stalnica. Kako naj si razlagam dejstvo, da prek Tempe (Arizona) zvem za aktivnost ljubljanskih geografov na avstrijsko-češki meji in, vzporedno s tem, za strokovno poglobljeno pohvalo udeleženih študenta in asistentke? Kako naj si razlagam še dejstvo, da so študentsko-učiteljski stiki med koprsko in sarajevsko univerzo izjemno poglobljeni in se izkazujejo tudi v skupnem terenskem delu, a o tem na spletu (ali kjerkoli drugje) ne najdem niti besedice? Zakaj so na »spletnih forumih« stroke (poprej) redke pohvale za dosežke v raziskovanju ali izobraževanju povsem zamrle? Zakaj ni nikjer ustrezne informacije, da je bil na ugleden položaj v administraciji Evropskega parlamenta izbran še pred kratkim (2005) ljubljanski študent geografije? Zakaj ne zvem, da je koprska diplomatka izdelala odlično diplomsko delo o porastu morske gladine v Tržaškem zalivu kot možni posledici globalnega segrevanja in da je nek drugi študent podrobno analiziral spreminjajoče se relikte socializma v Koprskem primorju? Vse to me navdaja s skrbjo. Bojim se, da bodo mnoge pomembne stvari »zdrsele« mimo nas. Da, zaradi medsebojne ignorance, elektronske dobe in še česa drugega pomembna dogajanja, dogodki, dosežki v stroki ne bodo arhivirani. Nikjer! Ne v elektronski (kjer bi itak sčasoma izginili) in ne v hard core 191 Poročila Geografski vestnik 79-2, 2007 obliki - printu. Bojim se, da pošiljamo našo pedagoško in znanstvenoraziskovalno energijo brez haska v vesolje. Namesto da bi nova znanja »o prostoru v prerezu časa« posredovali (tudi) prihodnjim rodovom. To so storile vse generacije v stroki pred nami! S ponosom so arhivirale dogodke, dela in dosežke geografov. Tudi tista, ki niso izšla, bila natiskana v osrednjih in manj osrednjih medijih stroke. Seveda, najbolj eleganten odgovor varnostnikov »slonokoščenega stolpa« na nanizane dileme bi lahko bil: »... prav, pa stori ti, avtor korake, da kaj ne bi šlo v pozabo«. Naj bo to prvi korak! Bojim pa se tudi, da delamo mnoge raziskave vzporedno, drug mimo drugega. Prav tako se bojim geografskega regiocentrizma in zaverovanosti le v lastno ozko delovno in strokovno okolje. Ko pregledujem zadnje številke Geografskega vestnika je objav sodelavcev koprske ali mariborske univerze le za vzorec. Med letoma 2000 in 2007 je v Geografskem vestniku izšlo 39 zapisov sodelavcev ljubljanskih strokovnih institucij (45,9 %); le 10,6 % učiteljev in sodelavcev Univerze v Mariboru oziroma 5,9 % zaposlenih na Univerzi na Primorskem. V kvalitativno enako vrednotenem koprskem Annales, kjer so zapisi sicer interdisciplinarni, med objavami prednjačijo predvsem »koprčani« (40 % člankov) in »zamejci« (17% člankov). Z leti se ta trend stopnjuje. V prvi polovici raziskanega obdobja je Geografski vestnik objavil 43 %; v drugi polovici pa 56 % prispevkov ljubljanskih kolegov. Podobno se dogaja pri Annales: med letoma 2000 in 2003 je bilo izmed vseh prispevkov nekaj več kot polovica člankov, ki so jih napisali sodelavci primorskih in zamejskih raziskovalnih institucij, v drugem obdobju pa kar dobri dve tretjini! Objave v Geografskem vestniku in Annales - Series historia et sociologia 2000-2006 glede na matično institucijo prvega avtorja (upoštevani so znanstveni in strokovni članki v obeh publikacijah). Geografski vrstni Annales - Series vrstni vestnik red historia et sociologia red Univerza v Ljubljani 16 2 22 4 ZRCSAZU 23 1 12 6 Ljubljana (druge institucije) 16 2 19 5 Univerza na Primorskem 5 7 85 1 Univerza v Mariboru 9 4 5 8 druge institucije v Sloveniji 6 6 11 7 zamejstvo 0 8 36 2 ostala tujina 10 5 23 3 Intenzivnejše sodelovanje/gostovanje/prelivanje (informacij, znanja, kadrov) med stroko in sodelavci na vseh slovenskih univerzah in raziskovalnih institutih bi zato bilo več kot zaželeno! Rektorska konferenca je leta 2006 privolila(!) v mobilnost študentov med slovenskimi univerzami. Ce sem pravilno obveščen sta v šolskem letu 2006/2007 možnost enoletnega oziroma enosemestrskega študija v Ljubljani izkoristila dva koprska študenta geografije. Povratne mobilnosti ustrezne službe niso zabeležile. Pa čeprav sodi raziskovalna skupina geografov na Univerzi na Primorskem po rangiranju Javne agencije za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije v sam vrh stroke. Odličnost je zagotovljena v določenih strokovnih segmentih! V študijskem letu 2007/2008 bo na koprski geografiji predavala svetovno priznana avtorica visokošolskih učbenikov Američanka dr. Lydia Mihelič - Pulsipher (University of Tennessee, Knoxville). Ne le zaradi njenega gostovanja so nekatera predavanja v Kopru dokazljivo kvalitetna. Ljubljanski/mariborski študentje bi lahko razširili znanja in, ob priznanju opravljenih izpitov (brez pretiranega dlakocepljenja o vsebinah kurikuluma), za tem diplomirali na matični univerzi. O mariborski in ljubljanski odličnosti/enkratnosti na nekaterih drugih področjih stroke ne gre izgubljati besed. Na v uvodu omenjenem srečanju je beseda nanesla tudi na »bolonjske programe« študija geografije na prvi (bachelor. 3 leta) in drugi (magisterij: 2 leti) stopnji (za informiranje o raziskovalni dejavnosti je zmanjkalo časa). Geografija v Kopru uvaja v študijskem letu 2007/2008 v prvem letniku študij, ki je 192 Geografski vestnik 79-2, 2007 Poročila skladen z bolonjsko prenovo. Triletni študij bo do neke mere usposobil diplomanta za splošno, stroki ustrezno delo, vpis druge stopnje pa bo omogočil usmeritev v določene ožje strokovne profile. Koprski študij druge stopnje ponuja štiri specifična znanja za vsebine: geografija krasa, geografija Sredozemlja, geografija evropskih integracij ter ekonomska geografija in geografija turizma. Iz ponudbe je moč razbrati, da so slovenskim in tujim študentom na voljo vsebine, ki so vsebinsko ustrezno locirane glede na prostor univerze in so na Univerzi na Primorskem raziskovalno izrazito močne in kadrovsko pro-filirane. Na sestanku smo menili, da tako pripravljena »bolonjska prenova« ponuja roko sodelovanja celotnemu slovenskemu strokovnemu prostoru. Mobilnost študentov med slovenskimi študijskimi programi na drugi stopnji bi bila, ob ustreznem programiranju prenove na preostalih dveh/treh slovenskih univerzah (primerljivi kriteriji za oblikovanje ponudbe!), lahko zagotovljena. Interes študentov po specializaciji oziroma delovni usmeritvi bi jih namreč usmerjal na študij v posamezna, raziskovalno in kadrovsko močna središča določene strokovne usmeritve. Razdalje med visokošolskimi središči so v Sloveniji zanemarljive: iz Ljubljane v Koper se po avtocesti prepeljem v 45 minutah; iz Kopra v Maribor pa v manj kot 2 urah. Ob neklasičnem pogledu na geografijo, preurejanju kadrovske sestave in neumorni radovednosti geografov (ki ne bi smela zastati!) lahko ponudimo na katerem izmed treh slovenskih središč geografskega raziskovanja in izobraževanja še druge, nove, »prodajno uspešne« drugostopenjske smeri. In opustimo stare!? Geografijo lahko vidimo in »prodajamo« - po vzoru zahodnega sveta - tudi kot »Biblično geografijo«, »Politično ekologijo«, »Geografijo spolov«, »Geografijo religij in vrednostnih sistemov«, »Geografijo nesreč«, »Historično geografijo«, »Geografijo globalizacije«, »Vojaško geografijo«, »Gorsko geografijo«, »Geografijo športa«., »Geografijo tretjega življenjskega obdobja«, »Geografijo seksa«, »Geografijo socializma«, »Enološko geografijo« (izbor je povzet po »ponudbi« Ameriškega geografskega združenja) (http://www.aag.org/sg/sg_display.cfm)/. Skeptična oziroma pesimistična pripomba, češ da bo glede na interes študentov (plačljivost, zahtevnost, kadri) nekaj naših, razpisanih študijskih usmeritev zagotovo doživelo polom »... nazadnje boste ostali v Kopru z enim, v Ljubljani pa s tremi moduli naII. bolonjski stopnji...« (D. Ogrin), ne more zaustaviti optimistične vizije, ki je lastna mladi geografiji v Kopru. Anton Gosar 193 Geografski vestnik 79-2, 2007, 195-203 Navodila NAVODILA NAVODILA AVTORJEM ZA PRIPRAVO ČLANKOV V GEOGRAFSKEM VESTNIKU 1 Uvod Ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo Republike Slovenije, ki prek svoje Agencije denarno podpira izdajanje znanstvene revije Geografski vestnik, je sprejelo posebna navodila o oblikovanju periodične publikacije kot celote in članka kot njenega sestavnega dela. Navodila temeljijo na slovenskih standardih SIST ISO, povzetih po mednarodnih standardih ISO: SIST ISO 4 (Pravila za krajšanje besed v naslovih in naslovov publikacij), SIST ISO 8 (Oblikovanje periodičnih publikacij), SIST ISO 215 (Oblikovanje člankov v periodičnih in drugih serijskih publikacijah), SIST ISO 214 (Izvlečki za publikacije in dokumentacijo), SIST ISO 18 (Kazala periodike), SIST ISO 690 (Bibliografske navedbe- vsebina, oblika in zgradba), SIST IS0 690-2 (Bibliografske navedbe, 2. del: Elektronski dokumenti ali njihovi deli), SIST ISO 999 (Kazalo k publikaciji), SIST ISO 2145 (Oštevilčenje oddelkov in pododdelkov vpisnih dokumentih) in SIST ISO 5122 (Strani zizvlečki vperiodičnih publikacijah). Ministrstvo je hkrati postavilo tudi zahtevo, da morajo periodične publikacije izhajati vsaj dvakrat letno. Na temelju zahtev Ministrstva, Javne agencije za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije, Poslovnika komisije za tisk Zveze geografskih društev Slovenije in odločitev uredniškega odbora Geografskega vestnika so nastala spodnja navodila o pripravi člankov za Geografski vestnik. 2 Usmeritev revije Geografski vestnik je znanstvena revija Zveze geografskih društev Slovenije. Izhaja od leta 1925. Namenjen je predstavitvi znanstvenih in strokovnih dosežkov z vseh področij geografije in sorodnih strok. Od leta 2000 izhaja dvakrat letno v tiskani in elektronski obliki na medmrežju (http://www.zrc-sazu.si/zgds/gv.htm). V prvem, osrednjem delu revije se objavljajo članki, razporejeni v tri sklope oziroma rubrike. To so Razprave, kjer so objavljeni daljši, praviloma izvirni znanstveni članki, Razgledi, kamor so uvrščeni krajši, praviloma pregledni znanstveni članki in strokovni članki, ter Metode, kjer so objavljeni članki, izraziteje usmerjeni v predstavitev znanstvenih metod in tehnik. V drugem delu revije se objavljajo informativni prispevki, razdeljeni v štiri rubrike: Književnost, Kronika, Zborovanja in Poročila. V Književnosti so najprej predstavljene slovenske knjige, nato slovenske revije, potem pa še tuje knjige in revije. V rubrikah Kronika in Zborovanja so prispevki razporejeni časovno. V rubriki Poročila je najprej predstavljeno delo geografskih ustanov po abecednem redu njihovih imen, nato pa sledijo še druga poročila. Na koncu revije so objavljena navodila za pripravo člankov in drugih prispevkov v Geografskem vestniku. 3 Sestavine članka Članki morajo imeti naslednje sestavine: • glavni naslov članka, • avtorjev predlog rubrike (avtor naj navede, v kateri rubriki (Razprave, Razgledi, Metode) želi objaviti svoj članek), 195 Navodila Geografski vestnik 79-2, 2007 • ime in priimek avtorja, • avtorjeva izobrazba in naziv (na primer: dr., mag., profesor geografije in zgodovine, izredni profesor), • avtorjev poštni naslov (na primer: Oddelek za geografijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, Aškerčeva cesta 2, SI - 1000 Ljubljana, Slovenija), • avtorjev elektronski naslov, • avtorjev telefon, • avtorjev faks, • izvleček (skupaj s presledki do 800 znakov), • ključne besede (do 8 besed), • abstract (angleški prevod naslova članka in slovenskega izvlečka), • key words (angleški prevod ključnih besed), • članek (skupaj s presledki do 30.000 znakov za Razprave oziroma do 20.000 znakov za Razglede in Metode), • summary (angleški prevod povzetka članka, skupaj s presledki do 8000 znakov, ime prevajalca). Članek naj ima naslove poglavij in naslove podpoglavij označene z arabskimi števkamiv obliki dese-tične klasifikacije (na primer 1 Uvod, 1.1 Metodologija, 1.2 Terminologija). Razdelitev članka na poglavja je obvezna, podpoglavja pa naj avtor uporabi le izjemoma. Zaželjeno je, da ima članek poglavja Uvod, Metodologija in Sklep. 4 Citiranje v članku Avtorji naj pri citiranju med besedilom navedejo priimek avtorja in letnico, več citatov ločijo s podpičjem in razvrstijo po letnicah, navedbo strani pa od priimka avtorja in letnice ločijo z vejico, na primer: (Melik 1955,11) ali (Melik in Ilešič 1963, 12; Kokole 1974, 7 in 8). Enote v poglavju Viri in literatura naj bodo navedene po abecednem redu priimkov avtorjev, enote istega avtorja pa razvrščene po letnicah. Če je v seznamu več enot istega avtorja iz istega leta, se letnicam dodajo črke (na primer 1999a in 1999b). Vsaka enota je sestavljena iz treh stavkov. V prvem stavku sta pred dvopičjem navedena avtor in letnica izida (če je avtorjev več, so ločeni z vejico, z vejico sta ločena tudi priimek avtorja in začetnica njegovega imena, med začetnico avtorja in letnico ni vejice), za njim pa naslov in morebitni podnaslov, ki sta ločena z vejico. Če je enota članek, se v drugem stavku navede publikacija, v kateri je članek natisnjen, če pa je enota samostojna knjiga, drugega stavka ni. Izdajatelja, založnika in strani se ne navaja. Če enota ni tiskana, se v drugem stavku navede vrsta enote (na primer elaborat, diplomsko, magistrsko ali doktorsko delo), za vejico pa še ustanova, ki hrani to enoto. V tretjem stavku se za tiskane enote navede kraj izdaje, za netiskane pa kraj hranjenja. Nekaj primerov (ločila so uporabljena v skladu s slovenskim pravopisom): Melik, A. 1955a: Kraška polja Slovenije v pleistocenu. Dela Inštituta za geografijo 3. Ljubljana. Melik, A. 1955b: Nekaj glacioloških opažanj iz Zgornje Doline. Geografski zbornik 5. Ljubljana. Mihevc, B. 1998: Slovenija na starejših zemljevidih. Geografski atlas Slovenije. Ljubljana. Natek, K., Natek, M. 1998: Slovenija, Geografska, zgodovinska, pravna, politična, ekonomska in kulturna podoba Slovenije. Ljubljana. Richter, D. 1998: Metamorfne kamnine v okolici Velikega Tinja. Diplomska naloga, Pedagoška fakulteta Univerze v Mariboru. Maribor. Sifrer, M. 1997: Površje v Sloveniji. Elaborat, Geografski inštitut Antona Melika ZRC SAZU. Ljubljana. Avtorji vse pogosteje citirajo vire z medmrežja. Če sta znana avtor in naslov citirane enote, potem se jo navede takole (datum v oklepaju pomeni čas ogleda medmrežne strani): Perko, D. 2000: Sporna in standardizirana imena držav v slovenskem jeziku. Medmrežje: http://www.zrc-sazu.si/dp (8.8.2000). 196 Geografski vestnik 79-2, 2007 Navodila Če pa avtor ni poznan, se navede le: Medmrežje: http://www.zrc-sazu.si/dp (8.8.2000). Če se navaja več enot z medmrežja, se doda še številko: Medmrežje 1: http://www.zrc-sazu.si/dp (8.8.2000). Medmrežje 2: http://www.zrc-sazu.si/zgds/teletekst.htm (9.9.2000). Med besedilom se v prvem primeru navede avtorja, na primer (Perko 2000), v drugem primeru pa le medmrežje, na primer (medmrežje 2). 5 Preglednice in slike v ~lanku Vse preglednice v članku so oštevilčene in imajo svoje naslove. Med številko in naslovom je dvopičje. Naslov konča pika. Primer: Preglednica 1: Število prebivalcev Ljubljane po posameznih popisih. Vse slike (fotografije, zemljevidi, grafi in podobno) v članku so oštevilčene enotno in imajo svoje naslove. Med številko in naslovom je dvopičje. Naslov konča pika. Primer: Slika 1: Rast števila prebivalcev Ljubljane po posameznih popisih. Slika 2: Izsek topografske karte v merilu 1: 25.000, list Kranj. Slike so lahko široke točno 134 mm ali 64 mm, visoke pa največ 200 mm. Za grafične priloge, za katere avtorji nimajo avtorskih pravic, morajo avtorji od lastnika avtorskih pravic pridobiti dovoljenje za objavo. Avtorji naj ob podnapisu dopišejo tudi avtorja slike. 6 Ostali prispevki v reviji Prispevki za rubrike Književnost, Kronika, Zborovanja in Poročila naj skupaj s presledki obsegajo do največ 8000 znakov. Prispevki so lahko opremljeni s slikami, ki imajo po potrebi lahko podnapise. Pri predstavitvi publikacij morajo biti za naslovom prispevka navedeni naslednji podatki: kraj in leto izida, ime izdajatelja in založnika, število strani, po možnosti število zemljevidov, fotografij, slik, preglednic in podobnega ter obvezno še ISBN oziroma ISSN. Pri dogodkih morajo biti za naslovom prispevka navedeni naslednji podatki: kraj, država in datum. Članki ob sedemdesetletnici ali smrti pomembnejših geografov naj ne presegajo 3000 znakov. Pri poročilih o delu naj naslovu prispevka sledi naslov ustanove in po možnosti naslov njene predstavitve na medmrežju. 7 [e nekatera pravila in priporo~ila Naslovi člankov in ostalih prispevkov naj bodo čim krajši. Avtorji naj se izognejo pisanju opomb pod črto na koncu strani. Pri številih, večjih od 9999, se za ločevanje milijonic in tisočic uporabljajo pike (na primer 12.535 ali 1.312.500). Pri pisanju merila zemljevida se dvopičje piše nestično, torej s presledkom pred in za dvopičjem (na primer 1: 100.000). Med številkami in enotami je presledek (na primer 125 m, 33,4 %), med številom in oznako za potenco ali indeks števila pa presledka ni (na primer 123, km2, a5, 15° C). Znaki pri računskih operacijah se pišejo nestično, razen oklepajev (na primer p = a + c ■ b - (a + c: b)). Avtorji naj bodo zmerni pri uporabi tujk in naj jih tam, kjer je mogoče, zamenjajo s slovenskimi izrazi (na primer: klima/podnebje, masa/gmota, karta/zemljevid, varianta/različica, vegetacija/rastje, 197 Navodila Geografski vestnik 79-2, 2007 maksimum/višek, kvaliteta/kakovost, nivo/raven, lokalni/krajevni, kontinentalni/celinski, centralni/srednji, orientirani/usmerjeni, mediteranski/sredozemski); znanstvena raven člankov namreč ni v nikakršni povezavi z deležem tujk. 8 Sprejemanje prispevkov Avtorji morajo prispevke oddati natisnjene v enem izvodu na papirju in v digitalni obliki, zapisane s programom Word. Digitalni zapis besedila naj bo povsem enostaven, brez zapletenega oblikovanja, poravnave desnega roba, deljenja besed, podčrtavanja in podobnega. Avtorji naj označijo le mastni (krepki) in ležeči tisk. Besedilo naj bo v celoti izpisano z malimi črkami (razen velikih začetnic, seveda), brez nepotrebnih krajšav, okrajšav in kratic. Zemljevidi naj bodo izdelani v digitalni vektorski obliki s programom Corel Draw, grafi pa s programom Excel ali programom Corel Draw. Fotografije in druge grafične priloge morajo avtorji oddati v obliki, primerni za skeniranje, ali pa v digitalni rasterski obliki z ločljivostjo vsaj 120 pik na cm oziroma 300 pik na palec, najbolje v formatu TIFF ali JPG. Ce avtorji ne morejo oddati prispevkov in grafičnih prilog, pripravljenih v omenjenih programih, naj se predhodno posvetujejo z urednikom. Avtorji člankov morajo priložiti preslikano (prepisano), izpolnjeno in podpisano Prijavnico, v okviru katere je tudi izjavo, s katero avtorji potrjujejo, da se strinjajo s pravili objave v Geografskem vestniku. Prijavnica nadomešča spremni dopis in avtorsko pogodbo. Prijavnica je na voljo tudi na med-mrežni strani Geografskega vestnika (http://www.zrc-sazu.si/zgds/gv.htm). Datum prejetja članka je objavljen za angleškim prevodom izvlečka in ključnih besed. Avtorji morajo za grafične priloge, za katere nimajo avtorskih pravic, priložiti fotokopijo dovoljenja za objavo, ki so ga pridobili od lastnika avtorskih pravic. Avtorji naj prispevke pošiljajo na naslov urednika: Drago Perko Geografski inštitut Antona Melika ZRC SAZU Gosposka ulica 13 1000 Ljubljana e-pošta: drago@zrc-sazu.si telefon: (01) 470 63 60 faks: (01) 425 77 93 9 Recenziranje člankov Clanki za rubrike Razprave, Razgledi in Metode se recenzirajo. Recenzentski postopek je praviloma anonimen. Recenzijo opravijo člani uredniškega odbora ali ustrezni strokovnjaki zunaj uredniškega odbora. Recenzenta prejmeta članek brez navedbe avtorja članka, avtor članka pa prejme recenziji brez navedbe recenzentov. Ce recenziji ne zahtevata popravka ali dopolnitve članka, se avtorju članka recenzij ne pošlje. Uredniški odbor lahko na predlog urednika ali recenzenta zavrne objavo prispevka. 10 Avtorske pravice Za avtorsko delo, poslano za objavo v Geografskem vestniku, vse moralne avtorske pravice pripadajo avtorju, materialne avtorske pravice reproduciranja in distribuiranja v Republiki Sloveniji in v drugih državah pa avtor brezplačno, enkrat za vselej, za vse primere, za neomejene naklade in za vse medije neizključno prenese na izdajateljico. 198 Geografski vestnik 79-2, 2007 Navodila PRIJAVNICA Avtor priimek: naslov: _ prijavljam prispevek z naslovom: za objavo v reviji Geografski vestnik in potrjujem, da se strinjam s pravili objavljanja v reviji Geografski vestnik, ki so navedena v Navodilih avtorjem za pripravo člankov v zadnjem natisnjenem Geografskem vestniku. Datum: __Podpis: 199 Navodila Geografski vestnik 79-2, 2007 OBRAZEC ZA RECENZIJO ČLANKOV V GEOGRAFSKEM VESTNIKU 1. Naslov članka: _ 2. Ocena članka: Ali je naslov članka dovolj jasen? ne delno da Ali naslov članka ustrezno odraža vsebino članka? ne delno da Ali izvleček članka ustrezno odraža vsebino članka? ne delno da Ali so ključne besede članka ustrezno izbrane? ne delno da Ali uvodno poglavje članka jasno predstavi cilje raziskave? ne delno da Ali so metode dela v članku predstavljene dovolj natančno? ne delno da Kakšna je raven novosti metod raziskave? nizka srednja visoka Ali sklepno poglavje članka jasno predstavi rezultate raziskave? ne delno da Kakšna je raven novosti rezultatov raziskave? nizka srednja visoka Ali povzetek članka, ki bo preveden, ustrezno povzema vsebino članka? ne delno da Kakšna je raven jasnosti besedila članka? nizka srednja visoka Ali je seznam citiranih enot v članku ustrezen? ne delno da Katere preglednice v članku niso nujne? številka: Katere slike v članku niso nujne? številka: 3. Sklepna ocena: Članek ni primeren za objavo X Članek je primeren za objavo z večjimi popravki X Članek je primeren za objavo z manjšimi popravki X Članek je primeren za objavo brez popravkov X 4. Rubrika in COBISS oznaka: Najprimernejša rubrika za članek je: Razprave Razgledi Metode Najprimernejša COBISS oznaka za članek je: 1.01 (izvirni znanstveni) 1.02 (pregledni znanstveni) 1.03 (kratki znanstveni) 1.04 (strokovni) 5. Krajše opombe ocenjevalca: 6. Priloga z opombami ocenjevalca za popravke članka: ne da 7. Datum ocene: _ 8. Podpis ocenjevalca: _ 200 Geografski vestnik 79-2, 2007 Navodila Avtor sam poskrbi za profesionalni prevod izvlečka, ključnih besed in povzetka svojega članka ter obvezno navede ime in priimek prevajalca. Ce avtor odda lektorirano besedilo, naj navede tudi ime in priimek lektorja. Ce je besedilo jezikovno slabo, ga uredništvo lahko vrne avtorju, ki poskrbi za profesionalno lektoriranje svojega besedila. Ce obseg avtorskega dela ni v skladu z navodili za objavo, avtor dovoljuje izdajateljici, da avtorsko delo po svoji presoji ustrezno prilagodi. Izdajateljica poskrbi, da se vsi prispevki s pozitivno recenzijo, če so zagotovljena sredstva za tisk, objavijo v Geografskem vestniku, praviloma v skladu z vrstnim redom prispetja prispevkov in v skladu z enakomerno razporeditvijo prispevkov po rubrikah. Naročeni prispevki so lahko objavijo ne glede na datum prispetja. Avtorju pripada 1 brezplačen izvod publikacije. 11 Naročanje Geografski vestnik lahko naročite pri upravniku revije. Pisno naročilo mora vsebovati izjavo o naročanju revije do pisnega preklica ter podatke o imenu in naslovu naročnika, za pravne osebe pa tudi podatek o identifikacijski številki za DDV. Naročanje je možno tudi prek medmrežja (http://www.zrc-sazu.si/ zgds/gv.htm#Naročilnica). Naslov upravnika: Matija Zorn Geografski inštitut Antona Melika ZRC SAZU Gosposka ulica 13 1000 Ljubljana e-pošta: matija.zorn@zrc-sazu.si telefon: (01) 470 6348 faks: (01) 425 77 93 12 Summary: Short instructions to authors for the preparation of articles for Geografski vestnik (Geographical Bulletin) (translated by Mateo Zore and Wayne J. D. Tuttle) Geografski vestnik is the scientific journal of the Zveza geografskih društev Slovenije (Association of the Geographical Societies of Slovenia) and has been published since 1925. It is devoted to the scientific and professional presentation of achievements in all branches of geography and related fields. From 2000, it has been published twice a year. Articles must contain the following elements: • article's main title, • author's first and last names, • author's education and title, • author's mail address, • author's e-mail address, • author's telephone number, • author's fax number, • abstract (up to 800 characters including spaces), • key words (up to 8 words), • article (up to 30,000 characters including spaces), • summary (up to 8,000 characters including spaces). 201 Navodila Geografski vestnik 79-2, 2007 The titles of chapters and subchapters in the article should be marked with ordinal numbers (for example, 1 Introduction, 1.1 Methodology, 1.2 Terminology). The division of an article into chapters is obligatory, but authors should use subchapters sparingly. It is recommended that the article include Introduction, Methodology and Conclusion chapters. When quoting from source material, authors should state the author's last name and the year, separate individual sources with semicolons, order the quotes according to year, and separate the page information from the author's name and year information with a comma, for example »(Melik 1955,11)« or »(Melik and Ilesic 1963, 12; Kokole 1974, 7 and 8)«. All tables in the article should be numbered uniformly and have their own titles. All illustrative material (photographs, maps, graphs, etc.) in the article should also be numbered uniformly and have their own titles. Illustrations can be exactly 134 mm or 64 mm wide, and up to 200 mm high. In the case of graphic illustrations for which the authors do not have the copyright, the authors must acquire permission to publish from the copyright owner. Authors must include the author's name with the title of the illustration. Authors must submit their contributions as a printed copy on paper and in digital form written in Word format. The digital file should be unformatted, except for text written in bold and italic form. The entire text should be written in lowercase (except for uppercase initial letters, of course) without unnecessary abbreviations and contractions. Maps should be done in digital vector form using the Corel Draw program, and charts done using Excel or the Corel Draw program. Authors should submit photographs and other graphic materials in a form suitable for scanning or in digital raster form with a resolution of 300 dpi, preferably in TIFF or JPG format. If authors cannot deliver articles or graphic supplements prepared using the specified programs, they should consult the editor in advance. Authors of articles must enclose a photocopied (or rewritten), completed, and signed Registration Form containing the author's agreement to abide by the rules for publication in Geografski vestnik. The Registration Form shall serve as acceptance letter and author's contract. In the case of graphic illustrations for which the authors do not have the copyright, a photocopy of publication permission received from the copyright owner must be submitted. If an author submits a reviewed text, the full name of the reviewer should be stated. If a text is unsatisfactorily written, the editorial staff can return it to the author to arrange to have the text proofread professionally. All articles are reviewed. The review process is anonymous. The reviewer receives an article without the author's name, and the author receives a review without the reviewer's name. If the review does not require the article to be corrected or augmented, the review will not be sent to the author. If the size of the text fails to comply with the provisions for publication, the author shall allow the text to be appropriately modified according to the judgement of the publisher. For articles sent for publication to Geografski vestnik, all the author's moral rights remain with the author, while the author's material rights to reproduction and distribution in the Republic of Slovenia and other states, are for no fee, for all time, for all cases, for unlimited editions, and for all media shall be unexclusively ceded to the publisher. The author shall receive one (1) free copy of the publication. Authors should send articles to the editor: Drago Perko Anton Melik Geographical Institute ZRC SAZU Gosposka ulica 13 SI - 1000 Ljubljana Slovenia e-mail: drago@zrc-sazu.si Drago Perko 202 Geografski vestnik 79-2, 2007 Navodila REGISTRATION FORM Author first name: last name: _ address: _ I am submitting the article titled: for publication in Geografski vestnik and confirm that I will abide by the rules of publication in Geografski vestnik as given in the Short instructions to authors for the preparation of articles in the last printed issue of Geografski vestnik. Date: __Signature: 203 G V 2007 EOGRAFSKI ESTNIK 79-2 RAZPRAVE..................................................................................................................................................................................................................................................................................................9 Nika Razpotnik Okoljevarstveno navskrižje habitatov ranljivih vrst ptic in električnega daljnovodnega omrežja......................................................................................................................................................................................................................................9 Environmental conflicts between habitats of the vulnerable bird species and power line network..................................................................................................................................................................................................................................22 Drago Kladnik, Kmetijstvo in spreminjanje rabe tal na Ljubljanskem polju................................................................................25 Franci Petek Agriculture and changing land use on Ljubljansko polje........................................................................................................38 Franci Petek, Skupna zemljišča v Sloveniji......................................................................................................................................................................................................................41 Mimi Urbanc Common land in Slovenia..................................................................................................................................................................................................................................61 Vladimir Korošec Podeželski turizem v Spodnjem Podravju in regijska turistična ponudba 63 Rural tourism in Lower Podravje and regional tourist service providers 77 Drago Kladnik, Problematična imena držav v slovenskem jeziku 79 Drago Perko Problematic country names in Slovene language 94 Matija Zorn, Naravni procesi v svetih knjigah 97 Blaž Komac Natural processes in holy books 116 RAZGLEDI........................................................................................................................................................................................................................................................................................119 Marjan Ravbar Geografija človeških virov v Sloveniji - pomen ustvarjalnih socialnih skupin za regionalni razvoj..........................................................................................................................................................................................................119 The geography of human resources in Slovenia - the meaning of creative social groups for the regional development................................................................................................................................................127 Matija Zorn Jožefinski vojaški zemljevid kot geografski vir....................................................................................................................................129 The Joseph II military land survey as a geographical source....................................................................................140 METODE................................................................................................................................................................................................................................................................................................141 Tomaž Podobnikar, Analiza zgodovinskega kartografskega gradiva Triglavskega narodnega parka........141 Žiga Kokalj Triglav national park historical maps analysis..........................................................................................................................................149 KNJIŽEVNOST....................................................................................................................................................................................................................................................................151 KRONIKA............................................................................................................................................................................................................................................................................................167 ZBOROVANJA........................................................................................................................................................................................................................................................................175 POROČILA......................................................................................................................................................................................................................................................................................183 NAVODILA......................................................................................................................................................................................................................................................................................195 9 S S N 0 3 5 0-389 9770350389506