Izhaja s „Šolskim pri" iajt^em" vsaki čelevtrk.
SLOVENSKA BCELA.
L é p o s I o v e 11 tedni k.
Velja na leto 2 il. 24 kr. in po pošti 3 fl. sv.
ii§lo 3.
V četvertek 15 januarja 1852. III. tečaj.
Od železne ceste.
(Parodia Prešernove.)
A.
B.
A.
B.
A.
Bliža se železna cesta,	B.
Nje se Ijubca veselim.
Ker pojdé tuj duh iz mesta
In nemškutarji vsi z njim.
Ak je blizo tisla cesta,	A.
Boš me, ljubcek, vzel seboj,
Da, kak poleté iz mesta,
Pojdem gledat tud s teboj.
Skupaj vsi k železni cesti	B.
Pojdemo od nas in vas,
To bo po Ljubljanskem mesti
Radostno veseli čas.
Zanaprej od takrat zmeram	A.
Bo slovensko Celje, Terst,
In Celjovec v kljub ovéram,
Ki nas tlačijo še v perst.
Iz Ljubljane pa košate	B.
Poleté nemškiilarce,
Duha tujega bogate,
Naroda odpädenke.
Rodoljubne me Krajnice Pa ostanemo pri vas, Vaše bodemo ženice Zveste vedno večni čas. Ker si ljuba domu zvesta, Ljubiš mene tud zvesto, Toraj moja boš nevesta, Koj mi v zakon daj rokó. Tebi jaz ne bom nezvesta, Ker pri sercu ti je dom, Tvoja le želim nevesta Biti ino tudi bom. Vozil jaz pa bom te žen ko Iz Ljubljane v Celje, v Tersi, Zvesto kazat vsim Slovenko, — Ak ne bo na poti kerst. Ak kej tac' ga se napravi, Bodeva vesela tud, Sinček rojen zvest bo Slavi, Ino vreden njeni ud.
v
Zertvovanje na Savi.
(Dalje in konec.)
IV.
v
Širok i gost lès se razprostira v dolini, po kteroj se bistra Žila pretaka. Hrup in šum se dans razlega po léspvju. Droh v svojem šotoru prijemlje in odpošilja posle na zvèste branitelje starodavne vére in domačih postav. Na temnozelenoj lipi u sredi svetoga gaja veje stavnica mogočnoga Triglava. Pod njoj se zbirajo iz vsih strani pogumni brani-telji svojih starih šeg in običajev. Od naj daljših krajev so semkaj prihiteli. V pervoj versti gledaš vladike, župane, kneze in druge glavarje ljudstva v svitlih oklepih. Sinert in pogin vsim nasprolnikom jim seva
iz žarečih oči. Za njimi neštevilna množica oborožjenih junakov, kteri pogumnoga serca boja pričakujejo. Bogato napravljen stopi sedaj Droh na naj višje mèsto, in njegovo serce se razlije v sledeči govor: »Bratji! posledni stebri naše svobode in neodvislosti, hrabri branitelji vére in prava naših sprednikov ! poslušajte glas svojega posrednika med bogovi in vami. Marsikrat je že podlegla Vesna Morani, in sopet nastopila Vesna, kar poji in namaka kri naših bratov cerno žemljico. Priderl je ptujec v naša mirna selišča, požiga svetišča in podira in zasmehuje našo vero, naše pravice. Koliko že prepada hrabrih braniteljev Slave v težkih okovih po gnjusobnih tamnicah nevsmiljenih sovražnikov, koliko jih je že izdah-nulo dušico pod rokami grozovitnih rabeljnov! Plašno še letajo njih duše iz drevesa na drevó, ker njih trupla še nezakopana ali ne «ožgana žemljice plan gnojijo. Junaci! spomnite se, da ste unuci preslavnoga Sama in zarod onih, ki so gonili dedove sedajnih naših sovražnikov, kakor vihar osulo velo listje, kakor jastrob plaho golobico. Ni še oterpnela slavna kri v naših žilah; posnemajmo svojih sprednikov, klerih nobena sila premagala ni — in slavno zmago bodo nam dali bogovi. Ako nam pa Višnji naklonijo smert, bratji! bolje je spati u krilu Morane, kakor pa speti rame u robske okove in sramotno u rokah kervolokov imeti in ginuti. Moje geslo je zmaga ali smert. Znana je vam moja zaprisega. Cas hiti strelnim letom, še kake dni in mesec bo devetokrat svojo kroglo napolnil. Se predenj se noč umakne in mila zora posije — hočemo na sovražnika vdarili. Pripravile se taj junaci na slavno gostijo, ktero nam čejo bogovi po srečnoj zmagi nakloniti!" — Droh omolkne, mir in tišina na nekaj trenutkov skupščino prevzame; kar zagromi iz tisučero gerì gromeča slava Triglavu in njegovomu služabniku Drohu. „Vodi nas, vodi nas, bogomili Droh !" zaklikne cela truma, »poslati cerno sovražnike cernoj noči !
Na čilorn vrancu prispe med tim jezdec, ter oznani Drohu, da sloji Valhun s silnoj vojskoj u taboru pri Julii. Hipoma razdeli Droh vojno v štiri razdelke, ktere vojvodijo on, Samo, Dodor in Avreli. V največej tišini se pomikava kardelo za kardelom do taborišča Valhuno-vih. Oblači zagrinjajo mèsec i pod krilom černe noči dospejo blizo sovražnika. Tu planejo od juternoga in večernoga solnca, tam od severja in juga na sovražni tabor. Strašen boj se vname. Iz tisučero gerì zagromi krik in hrup; meči zveketajo, kopja se lomijo, žvižgajo strèlice. Dolgo časa se boj ne nagne na nobeno strano. Kakor kamenite stene ser-dite valove, odbijajo kristjani napad za napadom. Avrelia njegov pogum predaleč zanese, in pade s nekterimi tovarši v roke kristjanov. Pervina se bori in bije na Valhunovoj strani kot razjaren lav. Pagani se vmak-nejo, in Pervina jo napne za njimi, ali kmalo je od vsih strani obdan in vjet.
Ko posije 8olnce iz rumene zarje in perve žarke po dolini razlije, je potihnul boja hrup in šunder. Od obeh strani je ležalo mnogo pobitih po kervavom planišcu. Zbavši se dohoda Parcev se odtegne Droh s dobljenim plenom unkraj gor na bregove Save. — Slišati, da je njegov naj boljši junak Pervina vjet, jako Valhuna ožalosti ; pa še hujše rane mu vseka zvedeti, da je s Pervinam tudi njegova preljuba hči Ljudmila v rokah sovražnikov. Le samo to ga še tolaži, da ima tudi on nekaj imenitnih paganskih vodjev v svojej oblasti, za ktere je menil Pervina i Ljudmilo zameniti. Gotovo bi bil tudi Droh v to privolil, ko bi ga strašna zakletva zaderžovala ne bila. Pervina mora vmréti, da se izpolni bogom storjena obljuba. S njim ce pa tudi zorolična Ljudmila pasti. Zastonj so ga drugi vojvodi nagovarjali, da ju za Avrelia in druge vjet-nike zaméni; tode njegovo berzčutno serce se ne da omeciti ne prošnjam ne pretnjam (žuganju) ne svojih sovodjev ne Valhuna. Zakaj celo prosto ljudstvo je bilo na njegovoj strani in tirja srnert Pervina in Ljudmile.
V.
Tamna noč obsede dol in goro. Mesec, kakor bi se bil v prelitoj kervi kopal, vstaja pocasoma izza gor. Komej posije, se že sopet skrije za goste oblake, ki so se po neizmérnom nebu vlačili. Le vcasi zažare oblači od igrajočih žarnic. Narava počiva, jeleni dremljejo u gori in ptice spijo pod zelenim listjičem dreves. Od časa do časa se oddahne mračni zapad in vetric zaševeli u stoletnih dobovih in lipah. Sava toči lenivo svoje valove proti iztoku.
Sedaj zadoné rogovi in trombe, da se odbiva jeka od hriba do hriba. Droh hiti v stari les. Kmalo zaplameni pod lipoj na žerlveniku živi ogenj. Strašna je bila ta noč za Pervina in Ljudmilo. Samo véra Kristusova ju še samo tolaži in krepča. Droh zapoje pri žertveniku pèsem groznoga glasa. Kot nedolžno jagnje čaka vboga Ljudmila v bélom oblačilu morivnoga jekla. Njen duh se ziblje v sinjih višavah, kjer prepevajo očetu večno slavo angeljev kori. Sedaj zablisne nož, da bi prebodel serce angelske dévice. „Ljudmila mora naj prej vmréti, in potem šele Pervina,« izusti Droh, in morivno jeklo mu v roci zastane. Pervina k bližnjemu drevesu privezan, mora gledati muke svoje ljubljence. Že povzdigne drugikrat smertni nož, in sopet prestane, da bi podaljšal muke nedolžne device. Pervina ustnice grizé, si zatisne oči, da bi ne gledale prizora, ko jej jeklo miljeno serce predere.
Nenadoma se tu začuje bojni krik kristjanov. »iSmert malikovavcem« odmeva od skale do skale. Od vsili strani so pagani obdani. Valhun je namreč zasledil zavetje Droha, ter je prihitel svoje ljube strašnoj smerli oteti. Brez uspeha je bil vsaki odpor. Vsi prestrašeni ne vejo, kako ali kam
Strašna morija in klanje se vname v širopustom lesu. Predenj so se pagani zavedli, je že bila polovica pomorjenih ali povjetih. Le samo nek-teri so jo še na begu unesli. Zmaga kristjanov je bila popolna, predenj se nagne noč k mladomu jutru. Med pobitimi se najdeta Samo in Dodor. Droh si porine meč v svoje serce, se strašnejšej smerli oteti. Vmiraje še zakadi nož u persi Pervina.
Polmertva pade Ljudmila svojemu očetu v naročje. Tudi rana Per-vinova ni bila globoka. Krnalo se zavesta. — Skerbljivo mu obezuje Ljudmila rano, dokler ni popolnoma zacelela. Malo je preteklo nedel in sklenil je ju za vselej na tom svètu sveti zakon.
S tim so bile končane kervave vojske kristjanov s paganstvom, in mirno je sedel Valhun zanaprej na vojvodskom prestolu. Od dne do dne se je bolj razširjal sveti križ, dokler da i Čertoinirom posledji sled ina-likovavstva ne pade. Toda ž njim tudi pade narodna svoboda i neodvislost.
Hrast in lipa.
a zelenem hribu razprostira hrast v svojem veličastvu krepke veje in dviguje košati verh kviško proti nebu, ktero je jasno, kot ribje oko. Toliko jih je mladih in starih v njegovej senci, da se trna dela, in le še zmirej dohajajo verli in berhki. Krog in krog se ozira in ponosno zre v nižave. Tam v dolu na pisanej livadi poganja svoje mladike mlada lipa, ki se nježna od dne do dne bolj širi in zmirej večja prihaja. Hrast jo vidi in lipa mu dopade. Žene ga ž njo se zaročili. Gre in snubi lipo. Lipa, nježna lipa zarudi v mlado lice in pobesi oči, ugledati velikana, ter z glavo ponižno odmaje. »Jaz, ki še le mladim in cvesti perčenjam, se čem s teboj zaročiti, ki se ti že cvet osiplje, in se ti tudi listje, pred ko ne, osulo bo, preden se bom jaz čversta do dobrega razvila in razcvela — tega ne!" — Hrast,"mogočni hrast se kej tacega ni nadjal; torej se zgrozi in jej zažuga, ter se verne na hrib. Jeze se peni, in hrumi in se stresa; vse v njem vré in kipi, in sam ne ve, kaj bi počel. Misli in misli, potem se nekoliko umiri in sklene, prav zvito prevzetno lipo na led speljati. Pregovori in poduči svojce, z unimi, ki so pod lipo znanje storiti, jih vabiti na hrib, na solnce in v hrastovo senco, in jim to mesto perkupiti. Tako misli lipi do živega priti, — ktera se mu bo naposled morala podati. Grozno razpertje vžge hrast tedej med lipinčani, ktero se zmirej in zmirej ponavlja. Nekterim ni prav, da lipa tako v nižavi poganja; družim ni po volji, da se le počasi razvija, in da ne gre vse na skok; spet družim ni všeč, da je tako na samoti, nekterim
tudi ne dopade, da je tako pohlevna. Drugi bi radi, da bi bila že močna in krasna, in da bi nikakor se ne dala vetru previhravati. Zdej prispe kteri s hrastovim vencam na glavi v dolino, in vse mu gre naproti, vse je uho, ko on sladko in rezno govori, vse se mu klanja, vse ga slavi. Ko blageji duh prehodi livado in, kadar se verne na hrib, ga spremlja velika množica, ktera se solnci na hribu in hladi v hrastovej senci. Samo se hrastu smeja, ki jih kmalo toliko zalih in verlih iz pisane livade k njemu prispe, da jih je kot listja in trave po vsem hribu. Milo jih vabi lipa k sebi in prijazno jim na serce govori, pa le malo zdä; ko pa celò svoje na zelenem hribu se sprehajati vidi, solzico potoči, in bolj ko se solzi, bolj se hrastu dobro zdi. Nekteri kar pozabijo, od kod so prišli, in so pod hrastom ko doma; drugi se vračajo, še te, kar jih je pod lipo, spraviti na hrib. Verlo se jim tudi spesi in le zmirej romajo tje na višavo. Lip® se le malokteri oklene, le malokten ji podari um in dlan. Vender, ker lipa ne omaga v nar hujej stiski, pade nekterim mrena raz oči, in precej lepo koló zvestih se krog nje sklene. Ti si serce vnemaje ne marajo za imenitni hrastov venec, ki se jim tako zelò ponuja in vnuja. Jasnega lica in bistrega uma se ne dajo nikakor premotiti. Ce tudi kteri na oster kamen ali na rezno napotje naleti, se vender ne da ovreti v dobrem. Nad lipo se nebo če dalje bolj jasni; nad hrastom pa se mreni in temni. Hrastovčani in zmoteni lipinčani si vse prizadenejo, svoj namen doseči; ali lipa vsim oviram ukljub zmirej lepši in krepkeji postaja, in znati je, da se čas bliža, ko ima ona vse napotja zmagati in se prosta razviti in razcvesti; znati je, da njena doba nahaja. Solzi se sicer še zmirej, ker solnce, ktero moč in krepost dajé, ja še ne obsija, pa vender solzice, ki se na njenem perjiči iskra jo, povišujejo le njeno lepoto. Teži in tare jo še marsikaj — ali ona sebe in svoje vedno tolaži, in ko si sapa ž njenim lahnim perjičem igrà, se zmed njenih vej čujejo besede visoke pomembe : „Lice sveta se zmirej spreminja ; staro odhaja in mlado nahaja; v visoke verhove udari strela naj raji; neprenehama se verti koló sreče: v kratkem je zgorej, kar je bilo ravno kar spodej!" —
Milko. \\
I. bukve h Iliade.
(Dalje.)
Testorovič
Kalhaš vstopi pred nje se, vedež naj modriši takrat, 70. Ki je vedel vesoljno, bijoče, bodoče in bilo, Ino je ladje vodi! Ahajcem do Ilion — mesta
Vedešlvom svojim, ki mu ga podaril je Tebos Apolon, On tedaj jim dobro mene beseduje in pravi: »O Ahilej, bogoljubi, veliš mi ti razložiti 7J. Jezo Apola, na da'ec zadevajočega kralja.
Bom govoril tedaj, ti pa cuj in obljubi s prisego, Me braniti dobrotno, si bodi z besedo al dlanjo, Kajti bojim razžaliti moža se, ki silno vesoljnim Zapoveduje Argivom, ki slušajo vsi ga Ahajoi. 80. Grozniši pač je kralj, ko razserdi nad možem se slabšim, Ako pogoltne tud serd dan tisti, se premagovaje; Vender se dalje še parila jeza bo v njedru njegovem, Dokler izverši jo v djanju. Obljubi, če varoval boš me." Njemu zapored zdaj tak govori berzonogi Ahilej : 85. Brez strahü le povej ti znano naročbo bogova, Ne, bogme, pri Apolu, pri bogoljubem, ki ti ga, Kalha! molivši Danajcem sklepe bogovov naznaniš, Nihče ne bo, dokler živim še i gledam na svetu, Težke roke, pri lad/ah votlih nate položil, 90. Nihče Danajcev vsih, tud če mi poveš Agamemna, Ki prekositi Ahajce veliko se zdajci ponaša. — In zdaj serce storivši si reče tak vedež častiti : Ni razserden ne zavolj obljube al hekatombe, Temuč zavolj duhovna: mu včinil nečast Agamemnon, 95. Ne mu oprostil hčeri, ne vzel od njega odkupe, Toraj poslal je nadloge dalekostrelc i jih bode Slal še i pred ne odvernil Kér kugo nosečih, Preden se dragomu otcu ne da bistrooka devica, Brez odkupne oproščine ter s hekatombo Se svelo 100. V Krizo odpelje: tak spravivši le bi morde ga prever'li.— Tak jim on je govoril in vsedel se potlej, uzdigne Pa se junak Atrejevič, silni vladar Agamemnon,
V	fugo vtopljen i žolč začerneli napne se grozivne Jeze mu zdajci, očesi podobni ste žaromu ognju,
105. Serpo pogleda le tam duhovna Kalhanta i reče: „Vedež zli, nikdar še govoril po volji mi nisi,
V	sercu ti radost vsikdar je, slabo nam prerokovati, Dobre besede bilo ni od tebe nikoli al djanja ;
Tak beseduješ tud zdaj prerokovaje Danajcem, 110- Da nadloge jim kuje za to le dalekostrelec, Ker za Krizovo hčer ni bila mi volja prejeti Drage odkupe, ker želja me silna ima, jo posesti Domu na svojem in volim še clo jo pred Klitemnestro, Ženo zakonsko, ker slabši od nje ni v ničemur, 115. Ne v obrazu, ne rasti, ne umu, ne v delu umetnem; Vendar vkljub temu jo dati nazaj čem, ak bolje je tako ; Ljubši mi je, da ohrani se Ijud, kot da bi poginil; Vender pripravite drug pa mi častni podar, da Argivov Sam brez darü ne ostanem. Ne bilo zares bi spodobno, 120. Glejte vesoljni tedaj, kak dar od drugej mi dobiti!« — Njemu zapored zdaj tak govori berzonogi Ahilej: Atrejevič preslavni, med vsemi v pohlepnosti pervi! —
Kak li dali bi dar ti, velikodušni Ahajci, Saj ni viditi vender nikjer na kupe zakladov. 125. Kar smo naropali v mestih, je razdeljeno že davnej. Ne spodobi pa se ljud sklicati v novo delitev, Toraj zavolj boga daj deklico ino Ahajci Trojno povernemo ti i čveterno, ak enkrat bi Cen nam Dal na moč ograjeno mesto Trojansko razsuti. —
(Dalje sledi.)
Književni pregled.
Kratka beseda o »Zori« in »Koledarčku.«
il i tu naš namen, na dolgo in široko prednosti in pomanjklivosti imenovanih koledarjev prebirati in naspočitati, ali pa clo jednoga, da dru-goga zataremo, čez mero hvalisati in povzdigovati. Radostnim glasom smo obà kot žlahtni cvetlici našega mladoga slovstva pozdravili in tudi, kakor v resnici zaslužila, našemu občinstvu živo priporočili. Ni nas zaslepila ali zapeljala nobena dobičkarija, prijalelska vez ali osobno sovražtvo. Manjše pogreške in nedoslatke smo pa rajši prijazno zamolčali in zakrili, dobro vedoč, da smo vsi pisatelji še pervenci in začetniki v slovenskom pisanju in da nam prezgodnja in preojstra, ali clo pri-s Iranska kritika sedaj veliko več škodje kakor koristi. Lahko je podreti in poteptati, kar je kdo drugi v potu Svojega obraza s velikim trudom, s velicimi žerlvami pozidal in zasejal. To naj vsakdo dobro premisli, predenj se pretresovanja naših slovstvenih dèi loti, da nam slovstva že v kali ne zatare.
„Kritika,« pravi g. Lj. Vukotinovič v 3. knjigi ilirskoga Kola, »Kritika treba daje zdrava. U literaturi, koja se razvija, imä biti krotka i prijateljska, svigdar učeča, a nikada zlobna i porugivajuča. Lahko je ono, sta čovčk s velikim trudom stvori, smešno načiniti, bez da se tko iz kritike ili (bolje rekuč) iz takvoga pasquilla štagod nauči.« — Tako mislimo tudi mi, in s nami gotovo vsak pravi rodoljub, kteromu po-vzdiga svojega naroda resnično pri sercu leži.
Da „Novic« ne omenimo, ktere so celo delo tako rekoč na smèh obernile ter mu s kratkimi besedami skorej vso ceno odrekle, brez da bi povedale zakaj, hočemo samo na g.Cegnarjevebesede v »Časniku« še nekaj odgovoriti.
Prebravši imenovano kritiko v „Časniku" smo se na pervi mah prepričali, da se je g. pretresovavec „Zore" od svoje stranke nekaj predaleč zapeljati dal, ker je resnici tudi nekaj neresnice primešal in tako „Zori« preveč vzel, »Koledarčku« pa spet preveč dal. Ne tajimo, da „Minka" ni jedna naj boljših pesem, da bi se dala v kn jigi semtertje kaka besedica bolj popiliti ali kak stavek na boljše oberniii. V tom smo s Vami jedinih misli. Ali pa zamorete zavolj toga s dobro vestjo celim sostav-kom lépoglasja ali clo kakor „Novice" celoj „Zori" vso ceno odreči'? To se nam ravno tako zdi, kakor pa: poderi celo drévó, če se ti kaka vejčica na njem prav ne ozeleni.	(Konec sledi.)
* Slavno znani ilirski spisalel Dr. A. Starčevič u Zagrebu bode v km!kom izdal; Hervatsko rččoslovico (slovnico). Naročnina znese
1 zi. (gld.) sr , ler se imä do februarja vredništvu Narodnih Novin u Zagreb poslali. — Ravno (ako imamo v pervoj polovici t. 1. pričakovati: Nemško - hqtvatski slovar od Bogoslava Šuleka. Obsegel bo okoli 40 tiskanih pol in pri Fr. Zupanu v Zagrebu na svitlo prišel. Kdor se v kratkoin naroči, ga dobi za 3 zl. 30 kr. sr. (Tudi vredništvo Bčele bo na imenovani knjigi radovoljno naročnino prejemalo).
* V Gajevej tiskarniei v Zagrebu je pred nekimi nedélami izšel drugi svezek: Bos an s ko g a prijatelja od g. I. Jukiča. Kakor nam „Nar. Kovine0 povejo, obseže veliko prav lepih in izverstnih reči in ga vsim prijateljem domače književnosti prav živo priporočijo. Pristavimo iskreno željo, da bi ga skorej tudi po slovenskih mestih dobiti bilo, kjer bi se ga gotovo več iztisov razprodalo.
Z ni e s.
(Iz štajerske Slovenije.)
1 voj poslednji sostavek, bčelica ljuba! o jednom slav. književnom jeziku, ki si ga lanskoga leta prinesla, je tudi še nas spodbodel, svoj skerhan meč spet enkrat poojstriti i poskusiti, ali odvajena pest š njim še zamahnuti more. — Zares marljivi i vbogi kovači smo bogme Slovenci v kovnčnici jezikoslovnoj. Kujemo i kujemo na siovniškom na-klu svojo milo Slovenščino, da iskre (koncovke i besede) križam na vse strani lète. Sedaj se bližamo tomu, sedaj unomu sosedu; zaženemo se Horvatu nasproti, za gotovo pričakovaje, da bo nam kar na pol pota nasproti prihitel i nas iskreno objel, ali zatelebani postojimo, vidši, da se za nas še zmèni ne. Velikodušno smo mu že darovali mnogo naših slovenskih posebnosti, mislivši, da bode tudi on svoj napcni »a o, i o, uo, e o i ostalih neslovniških oblik popustil. Pa močno smo se golfali. Mèsto nam nasproti priti, ali nas saj dočakali, se pred nami ciò v bèg spusti, in mi ostanemo sopet sami. — Toda pustimo šale; presveta, pre-važna je stvar, poskusimo tudi resnico.
Tudi meni, ki sim u mnogih rečeh g. Podlipskovih misli se clo nepotrebno i suvišno zdi, še kaj o potrebi jednoga knjiž. jezika govoriti. Saj je on conditio sine qua non naše vzajemnosti, naše prihodnosti. Do-godbe poslednjih let nam to zadosti jasno pokažejo. Praša se sedaj le—se vè da samo od stranke, ktera za vsakim germom strašno spako grozo-polnoga panslavisma voha — ali imamo mi tudi pravico se u jednem jeziku sjediniti. Ker nam pa te pravice naravnost podreti ne mòre, nam začne dobre svete dajati in razkladati, kako nam gre ravnati, da bi svoj namèn ložej — ali bolj prav nikoli — doseči ne zamogli, ali pa nam prigovarja, da še ni na času, kaj tacega misliti, da se imamo političnih kovarstev zderžati in še Bog vè kaj. Bratje! ne dajmo se motiti po tih praznih govorih. Vprašam vas, imamo li pravico se kakoga in naj si bo kitajskoga jezika naučiti? Kdo nam hoče toga prepovèdati! Oj pojte, pojte ! kdaj se bomo vendar enkrat svoje otročjosti i ptujega duševnoga varstva znebili? — Mi hočemo takó — in to naj bo vsim uzroka zadosti. Pred vsim drugim je taj, da jeden književni jezik dobimo, treba naše krepke možke volje.	(Konec sledi).
Glej zadnjo stran šolskoga prijatelja.
Odgovorni izdatel in tiskar; Ferd, il. Kleinmajrv Celovcu.