Bistriška:
V majniško lepoto.
Danes gremo, otroci,«  reče teta Elca Majdiki in Nežiki.  »V zelenju na Kozjaku nas čakajo šmarnice.«
»Ali res — o no povej?« vprašuje Majdika. — >;Res, res! Lepo je danes, solnce nas vabi in kliče. Še po Milico in Jaiuka boš šla, pa povej, da gremo popoldne ob eni.«
*    *    *
Otroci nestrpno čakajo. V farnem zvoniku bije ura eno. Nahrbtnik s sladkimi dobrotami za lačne želodčke si je oprtala teta Elca, pa gredo. Pot •jih vodi mimo zelenečega polja in cvetočih. travnikov. Teta jim govori: »Kdor misli, da bo opešal, naj gre kar nazaj, ker mi gremo daleč, visoko v goro. Tam nas čakajo šmarnice, in morda nam ponudi tudi že rdeči jagod-njak svoja sladka lička.«
»Kaj pa je to: rdeči jagodnjaki'« poizveduje Majdika, ki hodi spredaj z Milico in Jančkoin.
Ja, kaj? Poznaš rdeče sladke jagode, ki ti jih da mama včasih s slad-korčkom potresene za malico? To so jagode, in da jih rdeči jagodnjak.«
;>AIi belega ni?« — »Ne!« — »Zakaj pa ne?«
iBel mu je cvet, jagoda pa rdeča iu sladka. Ali jo poznaš?«
»Ja, že vem. To jih bomo nabirali — tra-ra-ra! Ne, Milica in Janče?« se raduje Majdka. Janček kima, a njegove oči sta dve živi zarjiei: V njih je skrito veliko sladko hrepenenje. Nič ne odgovarja, samo misli in \ mislih že zoblje rdeče jagode na gori...
V gostem besedovanju so prišli že daleč nad domačo vas. Strmo se vije pot. Majniško solnce zlati mahovita tla po gozdu. Krasi bele breze, omamlja zeleneče bukve iu greje temne smreke. Med nebom in zemljo diši po maj-niški lepoti; povsod jo vidiš. V planinski vodici ob tvojem potu se iskri, zapoznela veternica se ji klanja, mlada trava jo pije... Izpod leskovega grrna ob, poti odšumi zlatokljuni kos k zali družici v vas, drobna sinička poje na bukvi, plaha kukavica se zdaleč oglaša: »Ku-ku, ste že, otroei, tu?«
»Seveda smo! Saj nas je majnik s svojo lepoto spomnil na krasne prav-Ijice, v gozdu rojene, s tiho pomladjo odete, z jutranjo roso umite. Smo že tu: Ku-ku ku-ku, ku-ku! Nič se nas ne boj, plaha ljuba ptička! Prišli smo po šmarnice, ne po tebe.«
Bistra voda poje svojo mlado pesem, zelenje ob njej se ljubo smehlja in vabi k počitku.
^Ste trudni, otroci? —  Kdor je truden, naj zine!«
»Nič nismo, kar naprej idimo!«
\ seeno, otroci, malo počivajmo! Zelene blazinice je nastlala ponilad po gozdu. In na teh se raehko in sladko počiva,« uči teta Elca. -Samo trel>a, da dobro počijemo. Vsakdo naj odpre usta, da dobi cukerČek!«
O, da vidite, kako se na široko odpro usta, ko teta Elca deli bonbcmčke! Oči se smejejo, usta hrustajo.
»Povej, teta, kje pa dobiš toliko cukerčkov?« >Kaj misliš. kje,  Janczeki'«
Pa poseže že Milica vmes:   »Kupi jih, ne?«
»Vam pa povem:
t         V lepih sohičnih jutrih, ko še vi sladko spite, se pripelje z zlatim solncem preko   širne   zemlje   srebropera,   zlatokljuna   ptica.   Vsako  jutro   prileti   do
140
mojega  okenca,  potrka   z   zlatim   kljunom,   zapoje   lepo  peseraco  o  dobrih ljudeh, o pridnih otrocih in o veselih srcih in zažgoli:
So li pridni otroci — ti-ti-ti? Takih se moje srce veseli.
Odpreni okence in povem ptički: ,O, pridni so,' pa odleti ptička in se kmalu vrne. Na okence posuje bonbončke za dobre otroke.«
»Teta Elca, kakšni so pa dobri otroci?« zavzeto pričakuje Nežika.
»Hm — dobri otroci? — Ne mečejo kamenja, se medseboj ne porivajo, ljubijo berače in jih ne psujejo, do vsakega človeka so prijazni, posebno do starih ljudi, ne mislijo samo, da iinajo sami kruha, če ga imajo in vidijo, da bi ga tudi njihov bližnji rad, ga v veselju odlomijo in darujejo lačnemu — taki so dobri otroci. Takih se veseli človek, jih blagoslavlja veliki Bog — sam uajvečja Dobrota, in jih obdaruje moja zlatokljuna ptica. — A zdaj treba, da gremo naprej, otroci. Tam za ono belo skalo se prične naš vrtec, tam so doma v solncu potopljene šmarnice.«
Fot po strmem travniku je gladka. da noga kar nehote zdrči nazaj. »O, Janček, ne nazaj — naprej gremo!« A Janček kima in se sladko smehlja. »Oj, šinarnice!« vzklikne Majdika, a drugi vsi zavzeti strme v preču-dovito lepoto, ki se odkriva očem ondi sredi planine. Res, to je vrtec, od sauiega Boga postavljen, a angeli so ga posuli z dehtečimi belimi šmarnicami. Teta razdeli otroke kakor vojake. »Nabirajte!«                                         i
Vsa planina čudovito diši. Majniška lepota je prižgala v zelenju trav bele lučke, na grozde nanizaue — šmarnice. Majniško solnce jim je prililo olja, dalo moči, toplote, življenja, da so tiho zadehtele čez zelene trave, preko belih brez, zelenih smrek, kipečih bukev in privonjale celo v dolino, da so v sladkem hrepenenju zapela srca, se čudežno vzdramile duše: šmarnica cvete, kliče; planina čudovito diši.
Čudovito diši planina, čudovito mehko življenje plava preko nje in iz nje lije lepota v polnem valu, zdaj, ko je razcvetela in zadehtela bela šmar-nica v ljub pozdrav lepi pomladi.
Encijan dviga čašico k solncu, rumena pogačica vonja, medvedove hruške žare v srebru svojih listov, svetega Petra ključek ziblje svoj klobuček, a lepše, najlepše so šmarnice.
»Le nabirajte jih, otroci, a varno in mehko! Vsak cvetek iraa dušico, ki prav tako čuti sirovost in brezsrčnost kakor vi. Tudi cvetko boli, Janček, kakor tebe, če te Lojzek — nepridiprav — suje ali tepe.«
Vsa planina kot kadilo diši. Šmarnice v ljubih ročicah otrok trepečejo v sladkem zanosu pomladno pesein. O, kako so lepe, lilijskočiste: zeleni listki vklepajo bele cvetove, ki božajo drug drugega, a v srebrnih pestičih se poigrava pomladna lepota, sreča mladih dni. Oj, otroci, vam so zacvetele, vam zadišale, ker je vaše srce še kot bela sladka šmarnica sredi planine.
Bogate šopke šmaiuic drže otroci v rokah. »Teta poveži nam jih!« prosijo oči. Teta sede pod bukvo, veže šopke in misli: naj bi Dobrota in Najlepši ohranil šmarnice v očeh teh ljubih, preljubih otrok: naj bi jim v sicu še dolgo dišalo po šmarnicah, po pomladi! Saj bo prej ali slej tudi nadnje udarila huda ura, ugasnila šmarnice v očeh, izgnala pomlad iz srca — o. da bi bila tista ura še daleč, daieč! Otroci pa iščejo pod grmi sladkili jagod. Le hitite zobat — lepše iu slajše so jagode na planini nego pri nas! Vrisk za ovinkom budi planino. in živo vesel.je objenia zemljo. »Tako. otroti, dovolj bo!« kliče teta Elca in odpira nahrbtnik.
jSdio že tu — t',j. dobre so bile!« pravi Majdika, Janček sarao kinui. Nežika  in Milica   pa   zgibljeia   z  ustnicami.  Nič  niso  pozabili   na   teto,   da
141
ima tudi ona rada jagode. Otroci  prejemajo darove — dobro tnalico — s slastjo se zajedajo beli zobčki v dobroto.
Planina čudovito diši. Saj je vseokrog v njej in na njej pomlad. Mlada trava jo pije, bela breza vsrkava, košata bukev se druži z njo. Gore nad nami so kakor bogastvo z neba: Storžič zlat smehljaj, Mali Grintavec sre-brna pesem, Zaplata zclena, lepa, vabljiva pravljica. In tam spodaj gozdovi! Pomladna pesem se budi v njih, pomladno življenje trka na debla dreves, odpira kljunčke ljnbim pticam, potaplja svoja čuda v vodo Suho, ki hiti dalje v dolino, govoreč v neznanih tajnah, lepotah v gori...
»Kaj pa je tam za ono skalo?« kaže Majdika. Saj res! Na levi strani planine stoji visoka, osamljena pečina. »To je na Omotici. Visoka je ta pečina, da je nihče ne prepleza: a če bi jo, bi videl čudne stvari.
Pravijo, da je bil tain pred mnogimi, mnogimi leti lep grad. Kakor je bil pa grad lep, tako grda je bila v njem grajska gospa. Imela je grdo, brezčutno srce. Kdor je prišel v grad prosit pomoči, ga je nagnala sirovo, da ga je za vedno minilo veselje, približati se gradu in brezsrčni gospodarici.
Grajski pastirček je tedaj pasel krave in ovee po pašnikih nad gradom. V ročega poletnega dne nastane silovito neurje — huda ura. Besnelo je v oblakih in planina je rjovela v groznih glasovih, a skale so pokale in se lomile. Krave in ovce so pastirju preplašene zbežale na vse straui, sam pa je sredi sikajočih strel in divjega grmenja ostal pod razbesnelim nebom, sam med lomecimi se skalami. Ni vcdcl nc kdaj ne kako jc stal pred grajskimi vrati. Zasmilil se je preplašeni otrok grajskemu hlapcu, kajti venoraer je tožil: ,O, moje becke, kravice — na, na, kje ste?' Vodeč ga za roko, ga pripelje hlapec pred gospo in prosi zanj zavetja. Gospa pa: ,Ha-ha! Poberi se mi, ničvredni cigan! Hajdi za čredo, da ti je ne razkoljc nebeška svojat! A če je ne dobiš to uro, gorje ii! Hujše so moje strele in močnejši moj grom od onega tam zunaj."
Pri zadnjih besedah zagrmi, kakor da se je razsula gora, in pošastna luč oblije grajsko sobo. Grad se v trenutku razsuje in pokoplje grajsko gospo, lepo sicer po telesu, a brezmejno grdo po srcu. Izpod razvalin pa sta se dvignila pastirček v podobi golobčka in dobri hlapec v podobi sokola.
Še danes pravijo, da imata ta ptiča pri oni pečini svoje gnezdo, ki je spleteno iz samih zlatih vejic. Pravijo, da oba varujeta črede pred hudo uro, kadar se razjari na gorah.«
»Oh pojdimo tja  poglcdat!«  zakličejo otroci.
;>Ne moremo. Nihče ne prestopi tiste divje skale, in samo enkrat v letn
__ pravijo__ ,je videti golobčka in sokola. Na sveti večer namreč, ko krožita
visoko pod nebom in hladita s svojimi krili rane bednim in trpečim ljudem. A takrat — kje smo mi!«
Pastirček-golobček pa res sprcmlja otroke domov. Sence se daljšajo, planine samujejo v večerni zarji in varujejo skrivnostno lepoto.
V dolini vasujc mrak, objema hiše, orisuje drcvesa: zvezde se užigajo in mescc skrivnostno žari v pomladno noč.
Bele šmarnice zapirajo oči. Ni solnca, ni gorkote. V dolini je noč in hlad.
142