V Ljubljani, dne 1. avgusta 1935
Mostnina plačana v gotovini
Štev. 29.
Cena izvodu 1’— Din
Leto il.
Izhaja vsak četrtek Naročnina letno Din 40' — polletno Din 20 —
Uredništvo in oprava: Wo’fova uli;« t 1/1.
v I .iublumi
Fošt. ček. račun' št. 10‘499
Stavka tiskarskih delavcev
Če človek bere to, o čemur največ piše časopisje, bi rekel, da nam gre prav za prav izborno. Gospodarskih in socialnih skrbi nimamo, vsaj nujnih ne, le politične nadloge nas tarejo. Pa te se še prenesejo, saj smo siti, kajneda?
Tudi tisto, kar danes govore in počno politiki, je na las podobno srečnim časom, ko ni bilo gospodarske krize. Podoba je, da je šiba božja — pomanjkanje — udarila mogoče ves svet, samo naše blažene Jugoslavije ne. Drugod se borijo na življenje in smrt s krizo — Amerika, Nemčija, Italija, Francija, Anglija in tako naprej. Ustvarjajo se gospodarski načrti, izvajajo petletke, država posega z vso odločnostjo v ekonomijo; toda to je drugod. Pri nas nič tega, vsaj doslej ne. Najbrž imajo drugod bolj samopašna, domišljava ljudstva, ki hočejo biti sita, oblečena in obuta. Celo pri pritlikavih Japoncih ni vse v redu. Tam so določili letnih 10 miljard za izjemno policijo, ki bo pobijala komunizem.
Mi smo menda kot rajski otok sredi razburkanega ali pa, recimo, pijanega morja. Imamo vsega dovolj, predvsem pa smo bogati na neizčrpni ljudski potrpežljivosti. Nas, Jugoslovane, zanima samo politika. Kaj drugo, kaj kruh, delo, zaslužek? To so nizke strasti, nevredne plemenitega naroda. Te prepuščamo materi-jalističnim Rusom, Amerikancem, Nemcem in sličnim »degeneriranim« narodom. Mi se bavimo z višjimi stvarmi, predvsem s politiko.
Zakaj bi pital našega človeka s kruhom — brrr — ko pa ima rajši vzvišene duhovne in nacijonalne vrednote, n. pr. Hrvat svojo hrvaško zastavo, Slovenec syojo vero in vdanost, Srb pa spomin na staroslavno radikalno stranko. »Slep je, kdor se s petjem vkvarja,« je dejal stari Prešeren. Današnji pa bi morda rekel: »Zakaj pohujšuješ ljudi? Kaj jim dopoveduješ, da so lačni, strgani in bolni, če pa se čutijo zadovoljne in celo zmagovite? Zakaj jih siliti v materijalizem, če so pa blaženi v nravnih in duhovnih dobrinah?« In končno z državnega vidika: ali ni ceneje, če množice zahtevajo drugačen volilni red in nekdanje poslance, kakor pa da bi zahtevale živež, obleko, obuvalo in morda celo pijačo? Hvala Bogu, da se da izhajati z našimi ljudmi in da nimajo pretiranih želja, kakor kakšni Nemci, Angleži ali Amerikanci!
Nas par ubogih naivnežev, ki ne poznamo skromnosti našega človeka, kar se tiče zgolj materijalnih potreb, smo podcenjevali — kajne — njegovo neutešno žejo po duhovnih dobrotah, predvsem po — politiki. Ali se veselite, da smo uvideli svojo zmoto?
Mi smo vesela dežela, proč ž njim, kdor bi kvaril ubrano svatovsko razpoloženje! In mi nismo kakšni zapadno-evro-Pejski, šibki svatje. Pri nas, vsaj na jugu, traja navadno ženitovanje tudi do 10 dni. Jugoslovansko politično veselje pa se je pričelo že leta 1918. in se ni ustavilo do danes. Res je, da je bilo vmes nekaj neprijetnih dogodivščin, tudi nekaj pobojev. Pa na kateri dostojni svatovščini tega ni? Treznejši možje postavijo izgrednike pod kap in veselje se nadaljuje.
Poslanci — izvoljeni ali postavljeni — Vseh dosedanjih jugoslovanskih režimov so bili veseli, poskočni ljudje, najboljši dokaz, kako ljudstvu dobro gre. Saj so to Vendar tipičen, najpristnejši izraz, kristalni predstavnik širokih množic? Je tako? Seveda je, kajne?! Vprašajte po beograjskih hotelih, pa tudi drugod, če niso to Veseli in poskočni ljudje! Če je elita vesela in poskočna, zakaj ne bi bilo tudi ljudstvo tako?
Politike nam je treba, že prejšnjim režimom je to bilo na prvi pogled očito. Kaj Sospodarstvo? S tem naj se pečajo gospodarji, kvečjemu še gospodarstveniki. Politiki pa se morajo pečati s politiko.
Tiskarski delavci so bili pognani v stavko. Mislimo, da spor te elite našega slovenskega delavstva s podjetniki ni za-( deva, ki se tiče samo tiskarnarjev in njihovih delavcev. Ta borba močno zanima tudi vso ostalo javnost, ker gre za mnogo več kakor pa za kakšno čisto notranje vprašanje v grafični industriji. Zdi se, da gre za dve veliki in nevarni stvari, ki se mora nanje opozoriti vsa javnost.
Ves videz je, da se hoče streti strokovna organizacija grafičnih delavcev. Delavstvu pa je v današnjih časih strokovna organizacija edina resna zaščita in opora v borbi za njegove življenjske interese. Zato ima pravico do nje in jo mora čuvati kot punčico v očesu. S tem, da bi se strla ena, in sicer morda najkrepkejša delavska strokovna organizacija, bi bil dan vzgled, da se enako stori še z drugimi. To bi seveda prijalo kapitalu, ki ima v Jugoslaviji itak izjemno prednostno stališče. Že sedaj je delavstvo prepuščeno v glavnem samo sebi, če pa se mu ubijejo še organizacije, bo izročeno še bolj na milost in nemilost kapitalistom, kot pa je že. Nismo proti zdravi industrijalizaciji države, ker to zahtevajo tako naši gospodarski in državno-obrambni interesi, končati pa se mora z naravnost nečloveškim izrabljanjem našega delavstva. Industrija, v kateri je kapital po veliki večini itak inozemski ali tujeroden, ima že tako prevelike ugodnosti, ki ubijajo kmetijstvo, obenem pa iz-. sesava do krvi našega ubogega in prid-I nega delavca. Industrijalizacija se ne sme ! vršiti divje, s korupcijonističnimi metoda-■ mi, marveč po znanstvenem načrtu in po j potrebah naroda in države. Ne sme se j vršiti na škodo, marveč na korist kmeta ' in ne sme uničevati narodnega zdravja, j Zato mora dati delavstvu znosne delovne I pogoje, tako glede delovnega časa, plač, socijalne in splošne zaščite. Dobički bodo itak še potem velikanski.
Narodno-gospodarska naloga premišljene industrijalizacije pa mora biti v prvi vrsti okrepitev državne neodvisnosti in ustvaritev notranjega trga za poljedelske pridelke, tako za sirovine, ki jih industrija predeluje, kot za živež, ki ga rabijo delavci in nameščenci. Zato morajo ti biti pošteno plačani.
S tem prihajamo k drugi točki, ki jo je jako neroden napad nekaterih podjetnikov razgalil pri sedanji tiskarski stavki. Gospodje so dejali, da so stavci bolje plačani kot javni uradniki. To je kaj slaba demagogija, ki računa z nizkim instinktom nevoščljivosti. Uradniške plače ne
Da ne bi nagajali v politiki, so zaprli Mačka, internirali Korošca, konfinirali Da-vidoviča in so priredili primerne ukrepe in volilne zakone zoper te in druge — brr, o teh pa niti govoriti ne gre — nagajivce. Zdaj, ko so zaprti prišli na svetlo — je zopet glavna stvar politika, volilni zakon in poslanci. Kaj pak drugega?
Le berite časopise, če ste izjema ali pa celo rojen nergač in vam morda želodec kruli! Drugim ne kruli, predvsem politikom ne. In ti imajo, kot veste, ljudsko zaupanje. Berite, kaj povedo politiki, vsi, prav vsi, ki imajo ljudstvo za seboj, kakor tudi tisti, ki so si ga dali postaviti za sabo v četverostope, pa mu je potem ušlo. Da, da, politike, te nam treba. Srečen in gosposki smo mi narod, — pardon! — narodi. (Pazite na ednino in množino. Tu je jedro našega političnega spora.) Za ednino in množino gre. Druge manj srečne države naj se prepirajo za kruh, žito, obleko, sol, les, živino, dolgove, brezposelnost, jetiko,' mi pa bijemo odločilno bitko za ednino in množino. In pri nas je res prijazno biti politik. Ta se lahko ves posveti samo svojemu poklicu, čisti politiki (poklic je tudi dobro plačan). Drugod mešajo
morejo služiti kot merilo plač, ki so potrebne za človeka vredno življenje, zlasti ne plače nižjih in srednjih uradnikov. Pa tudi naš inteligenten kmet ne bo nasedel takemu argumentu. Komu pa naj proda svoje pridelke, če jih delavec in uradnik nimata s čim kupiti? Kmet nima nobene koristi od tega, če gre delavcu in nameščencu slabo. Prav tako tudi obrtnik in trgovec ne. To je dovolj očitno.
Z varčevanjem pri delavskih in name-ščenskih plačah se kriza ne rešuje, marveč še poglablja, namreč kriza poljedel-čeva, obrtnikova in trgovčeva prav tako kot kriza prvih dveh stanov. Profit ima le vidno ali nevidno kartelizirana industrija, ki lahko diktira cene in jih zvišuje tudi tedaj, ko znižuje plače. Interes države in ljudstva pa je, da se dvigne splošna kupna moč, ne pa da se poveča dobiček one industrije, ki ne širi svojega podjetja pod ugodnimi delovnimi pogoji, marveč izvaža dobiček v inozemstvo.
S tega splošnega vidika obravnavamo tudi sedanji spor v grafični industriji. Ne z zniževanjem življenjskega standarda delavske elite, marveč s splošnim dvigom standarda bo imel kmet, obrtnik in trgovec kupca, industrija, ki dela za ljudske potrebe, naročila, zrastla pa bo tudi splošna davčna moč, kar bo v prid državi.
¥ is m I® spori
Obrnili smo se na našega stalnega so-trudnika in somišljenika iz vrst grafičnega delavstva, da nam napiše informativen članek o sporu grafičnega delavstva s ti-
Vsepovsod beremo in slišimo: Habsburžani so na vidiku; Avstrija vrača veleposestva, gradove, palače in premoženje Habsburžanom; avstrijski legitimisti pripravljajo ustoličenje Otona Habsburškega za cesarja itd. Vse te vesti niso tako nedolžne, kot jih nekateri prikazujejo, čeprav zatrjujejo v isti sapi, da »to vprašanje zaenkrat še ni aktualno ...«
Kaj pa pomeni, da »še ni aktualno?«
Vprašanje Habsburžanov je bilo zaključeno tako v zgodovinskem kot političnem oziru s polomom njihovega imperija, na čigar razvalinah so vstale mlade, nove in svobodne države iz narodov, ki so skozi stoletja tlačanih Habsburžanom. Kaj pa danes zopet nameravajo s Habsburžani?
politiko z gospodarstvom in (zadržujte smeh, prijatelji!) — s socijalnimil zadevami. Pri nas še nismo tako globoko padli. K nam se naj pridejo učit nezadovoljni in objestni narodi vseh kožnih barv! Pa bodo videli, da so le razvajeni in nahujskani.
če je pa kdo med mojimi bralci neverjeten Tomaž, naj bere slovensko, hrvaško in srbsko časopisje in naj posluša srbske, hrvaške in slovenske politike, vse, prav vse, ki imajo besedo, pa bo zvedel, da živi v najsrečnejši deželi. Ih če ima kaj čuta dostojnosti in da ne kvari splošnega političnega navdušenja z neokusnim stokanjem o kruhu, delu, davkih — pa jezik za zobe! *
Znanec, ki pravi, da je poučen, mi je povedal, da je v preteklosti res bilo tako, kot sem zapisal, da pa odslej ne bo več tako, marveč se bo tudi pri nas začelo gospodarsko delati. Silno sem mu bil hvaležen za tolažilne besede. Kurent bo torej moral nehati s svojimi burkami? Malo iz-premembe si pač lahko privoščimo po 17-letnem vedno enakem repertoarju. Da, da! Samo, če ni ta tolažba le nova, še duhovitejša Kurentova burka? Kdor bo živel, bo videl.
skarnami. Priobčujemo članek, ki smo ga prejeli:
Tarifno gibanje grafičnega delavstva, o katerem smo že poročali, je bilo začetkoma omejeno le na Ljubljano.
Že 30. junija, torej še takrat, ko je veljala prejšnja kolektivna delovna pogodba za vsa podjetja grafične stroke v dravski banovini, je Narodna tiskarna izprla vse svoje delavstvo. Izprla ga je ne glede na to, da ostala grafična podjetja niso tega storila in je Narodna tiskarna izvršila napad na svoje delavstvo očividno brez sklepa delodajalske organizacije. Iskala je primeren razlog, da se lahko otrese obveznosti kolektivne pogodbe, proti kateri so se njeni zastopniki zadnja leta borili z vso vehemenco.
Nekaj dni nato so tudi nekatera druga grafična podjetja v Ljubljani začela s takojšnjim odpuščanjem posameznih uslužbencev. Tako je bil odpuščen sleherni grafični delavec, ki ni sprejel dela iz Narodne tiskarne, katera je delavstvo pognala na cesto.
Kljub temu organizacija grafičnega delavstva. ni storila nobenih protiukrepov. Ker pa so hoteli delodajalci organizacijo grafičnega delavstva brezpogojno izzvati, so razdelili po posameznih podjetjih kolektivno pogodbo, ki jo je sestavilo na podlagi prejšnje kolektivne pogodbe Društvo tiskarnarjev. V tej delodajalski kolektivni pogodbi je izpadlo vse ono, kar je doslej varovalo kolektivne delovne pogoje, in je s tem postalo jasno, da je po podjetjih objavljena kolektivna pogodba iluzorična, ker se je nihče držal ne bo. In
j Da se vrnemo v temo srednjega veka? In komu v prid? Ali morda na ljubo preživelemu in propadlemu avstrijskemu plemstvu, za par desetin habsburških potomcev, za bivše črno-rumene oficirje, ki so na pragu smrti, za koristi dunajskega in budimpeštanskega samopašnega kapitala, ki se naravno ne more obdržati brez izkoriščanja milijonov prebivalcev, kot je to bilo nekoč v časih suženjstva, predvsem slovanskih narodov? Ali naj bi se v oblasti takozv. Srednje Evrope ustvarjala — za račun drugih in proti narodom, ki tu živijo — nekaka habsburška »zaščita« proti nekemu tretjemu?
In vendar delajo avstrijski črno-rumeni krogi pod raznimi protektorati že dolga leta sistematično in po načrtu za povratek propadlih Habsburžanov z neštetimi akcijami. Tu sem spada tudi, da so v krvi zadušili avstrijsko socialno demokracijo, ki je bila velika ovira tem nameram. Ko pa se je pričelo v Avstriji buditi nacionalno-socialistično gibanje, so pričeli kričati, da so Habsburžani edina rešitev pred nevarnostjo hitlerizma. Ta strah je marsikje oplašil mednarodne faktorje, da so gledali početju Avstrije skozi prste. Ravno to velja tudi za vrnitev premoženja Habsburžanom, kar ni samo avstrijska zadeva. To je načrtna priprava za povratek v stare dvore, na stari prestol. Tudi prenos kosti zadnjega cesarja Karla IV. v kapucinsko grobnico Habsburžanov na Dunaju ni nič drugega.
Vsa ta vprašanja razburjajo javnost. Vendarle pa se nam zdi, da še ni zadostno naglašena nevarnost tega rovarjenja in priprav Habsburžanov, ni dovolj povdar-jeno, kaj vse bi moglo nastati, če pride do povratka. Saj vemo, da so proti temu ne samo svobodne in neodvisne, Avstriji sosedne države z vsemi milijoni bivših avstrijskih slovanskih bojevnikov, gnanih v nesmiselno borbo pod avstrijsko zastavo,
(Nadaljevanje na 3. strani.)
Habsburški demoni...
tudi sedaj še ni organizacija grafičnega delavstva storila proti podjetjem ničesar.
Šele, ko je propadlo posredovanje banske uprave, tekom katerega delodajalski zastopniki sploh niso hoteli razgovarjati z delojemalskimi zastopniki in celo niso hoteli med posredovanjem prisostvovati z delavskimi zastopniki v isti dvorani, in ko so delodajalci odklonili vsak posredovalni predlog od katerekoli strani, je delavstvo v šestih tiskarnah stopilo v stavko.
Tiskarne izven Ljubljane so se večinoma izrekle za desinteresirane na tem sporu. Društvo tiskarnarjev pa ni bilo tega mnenja. Pritiskalo je na mariborske tiskarne toliko časa, da se je del teh tiskarn vdal in delavstvo izprl. Tudi tu so podjetja nastopila proti delavstvu brez tehtnega razloga. Nekega jutra, ko je delavstvo prišlo na delo, so bila vrata podjetij enostavno zaprta in delavstvu je bilo sporočeno, da je odpuščeno.
Slično so storile celjske tiskarne. Te so pa še posebej pismeno sporočile svojemu delavstvu, da store to na pritisk Društva tiskarnarjev iz Ljubljane, kateremu sicer slede zelo nerade. Eno podjetje v Celju se je tudi uprlo temu pritisku, češ, da ne more na tak način nastopati proti svojemu delavstvu, s katerim je zadovoljno, in da zlasti ne more nastopati proti organizaciji grafičnega delavstva, ker je bila ta organizacija vedno uvidevna, je razumela in podpirala težnje podjetij in se je sploh dalo z njo primerno sodelovati.
Društvo tiskarnarjev pa je pritiskalo tudi na vsa ostala manjša in večja podjetja. Hotelo je skratka, da poženo vsa grafična podjetja v dravski banovini vse delavstvo iz svojih obratov. Meni, da bo tako moglo streti organizacijo grafičnega delavstva in enkrat za vselej obračunati z grafičnim delavstvom, ki bi mu bilo poslej izročeno na milost in nemilost.
Razumljivo je, da je postopanje podjetij nezakonito. Delavstvo, ki je bilo iz podjetij izprto, bo zahtevalo izplačilo odpovednega roka in izplačilo enega tedna pred izprtjem, ker je za odpoved potrebno prav za prav tri tedne, to je en teden za odpoved in dva tedna kot odpovedni rok. Poleg tega bo delavstvo tožilo tudi za prisluženi dopust, ki mu ga podjetja niso nudila. Zaupniki delavstva imajo pravico celo do enoletne plače, ker se zaupnika po zakonu med funkcijsko dobo ne sme odsloviti.
Še vedno se javnost izprašuje, kako je sploh nastal spor med grafičnimi delodajalci in delavstvom. Zlasti se sprašuje, ker je javnosti znano, da sta obe organizaciji nekdaj složno sodelovali v vseh zadevah grafične industrije in med njima ni prišlo do težjih sporov.
Napeto razmerje je nastopilo med obema organizacijama že pred nekaj leti, in sicer tedaj, ko so prevzeli vodstvo v Društvu tiskarnarjev novi ljudje. Zlasti zastopstvo Narodne tiskarne je od tedaj stalno vplivalo na poostritev medsebojnega razmerja.
To tarifno gibanje, ki ga sedaj doživljamo, pa je dobilo prave korenine lansko leto. Že lansko leto je izgledalo, da bo prišlo do spora. Z veliko težavo je bil končno vendarle dosežen zasilen sporazum. Takrat je delavstvo zahtevalo, da se kolektivna pogodba po enoletnem podaljšanju avtomatično obnovi še za eno leto, če ne pride rmed obema strankama do drugačnega sporazuma. Kolektivna pogodba bi morala torej po delavskem predlogu veljati do 30. junija 1936. Tej zahtevi pa so se delodajalci odločno upirali in končno uspeli, da je bil podpisan sporazum, glasom katerega se tarifa 30. junija 1935 lahko podaljša še za eno leto, ako se stranki v tem sporazumeta. Važno določilo lanskoletnega sporazuma pa je bila prepoved, da ne sme do 1. julija 1935 nobeno podjetje ničesar pripravljati proti delavstvu. Narodna tiskarna je zadnje določilo neprestano kršila. Na razne načine se je pripravljala, da 30. junija t. 1. obračuna s svojim delavstvom. Organizacija grafičnega delavstva je kršitev sporazuma po Narodni tiskarni ugotavljala in zahtevala, da se proti podjetju nastopi tako, kakor to določa lanskoletni sporazum. Delodajalski zastopniki pa so vsak razgovor o tem odklanjali. Nasprotno: ob raznih prilikah so Narodno tiskarno prav za prav podpirali v njenih pripravah. Šele teden pred potekom veljavnosti kolektivne pogodbe sta obe stranki razgovarjali o bodočem delovnem razmerju. Skoro sleherni dan so se vršile razprave in sta stranki predlagali svoje predloge. Delodajalci so predlagali enoletno podaljšanje, delojemalci pa so bili mnenja, da je potrebno skle-
niti kolektivno pogodbo za daljšo dobo.
V	tem okviru so potekala pogajanja popolnoma normalno do 28. junija zvečer, ko so delodajalski zastopniki nenadoma postavili ultimat, da naj se delojemalski zastopniki do 1. julija izjavijo za njihov predlog, da se kolektivna pogodba podaljša še za eno leto, ker bodo sicer delodajalci po 1. juliju spremenili svoje stališče. 30. junija je organizacija grafičnega delavstva razpravljala o tem ultimativnem stališču delodajalcev in sklepala o stališču grafičnega delavstva in o odgovoru, ki ga bo organizacija do postavljenega roka, to je do 1. julija, poslala delodajalcem. — Odgovoriti pa ni bilo mogoče, kajti že 30. junija zvečer je Narodna tiskarna izprla vse delavstvo. Prvo podjetje je začelo s tem s konsekvencami in je napadlo delavstvo, še preden je potekel rok, ki so ga delodajalski zastopniki postavili. Že v tem je tako ogromna kršitev vseh običajev kjerkoli po svetu, da lahko postane slehernemu jasno, da so tiskarniška podjetja borbo z delavstvom hotela in da so jo sklenila izsiliti za vsako ceno. In kot vedno v zadnjih letih, tako je tudi sedaj nastopila prva Narodna tiskarna. — Nato je sledilo vse ono, kar smo razložili začetkoma.
Zanimivo je, da je Narodna tiskarna veljala pred leti do nekako leta 1926. za podjetje, ki je grafičnemu delavstvu naklonjeno in na katerega se je moglo grafično delavstvo marsikdaj uspešno nasloniti. Zlasti v prvih povojnih letih, ko je naraščala draginja in so bila pogajanja za primerno dviganje plač zelo pogosta, je bila Narodna tiskarna vedno podjetje, katerega takratni zastopniki so vplivali pomirjevalno, so nastopali objektivno in so sploh obravnavali vsa vprašanja svojega delavstva vedno z velikim razumevanjem.
V	organizaciji grafičnega delavstva je bilo tedaj razširjeno mnenje, da se grafičnemu delavstvu ne more ničesar primeriti, ker Narodna tiskarna ne bo nikdar dopustila, da bi se proti grafičnemu delavstvu krivično nastopalo. Narodna tiskarna pa je postala pred nekaj leti popolnoma nekaj drugega. Nekateri so začeli smatrati, da je Narodna tiskarna dolžna, da stopi na čelo vseh onih, ki jim mirno sožitje ni bilo pogodu in ki so bili mnenja, da tako sožitje le ovira dobičkanosnost posameznih podjetij. Od tedaj je bila Narodna tiskarna podjetje, ki je venomer ogrožalo mirno sporazumevanje in ki je stalno vplivalo, da se je začelo razmerje med grafičnimi delodajalci in delojemalci ostriti. In sedaj je temu podjetju tudi uspelo, da je izzvalo spor.
Kljub temu, da traja tarifno gibanje že nekaj tednov, ni izgleda, da bi se kmalu zaključilo. Delodajalci poslabšujejo svoje stališče še nadalje. Pripravljenosti za sporazum ni med njimi prav nikake. Pri tem se podjetja poslužujejo v borbi proti delavstvu še nezakonitih sredstev, kar tudi vpliva na potek. Narodna tiskarna, četudi naglaša često, da je nacijonalno in napredno podjetje, vabi vse narodnosti v boj proti domačemu grafičnemu delavstvu. Dobrodošli so ji tako Nemci kakor Madja-ri, tuzemci kakor inozemci. Zaposlovanje inozemcev je nezakonito, saj zakon o zaščiti delavstva v takih primerih ne dopušča zaposlovanja inozemcev in oblasti ne morejo izdati potrebnih dovoljenj, brez katerih pa je zaposlitev inozemcev še zlasti nemogoča. Dalje kliče Narodna tiskarna v svoj obrat lajike, ki stroke niso izučeni, kar je izigravanje zakonitih določil obrtnega zakona. Seveda pa se na drugi strani grafičnemu delavstvu preprečuje prosto gibanje celo takrat, če se strogo drži zakona.
V tem tarifnem gibanju je grafično delavstvo brez dvoma v boju za vse, kar ima, četudi hočejo delodajalci prikriti prave vzroke. Kadar pa bodo javnosti razloženi prav vsi detajli in prav vsa, tudi interna dogajanja, bo kmalu popolnoma razumela stališče grafičnega delavstva in bo s svojimi simpatijami še bolj na njegovi strani, nego je bila doslej. Le žal, da bo tedaj marsikatero podjetje utrpelo nepopravljivo škodo.
stavlcyjoflfo
^aflsarjew
Poleg splošnega pogleda na tarifno gibanje grafičnega delavstva nas je tudi zanimalo, kako je razpoloženo stavkujoče grafično delavstvo, zlasti ono, ki se nahaja že četrti teden na ulici. Sicer prejema vse stavkujoče grafično delavstvo podpore, vendar so podpore manjše, nego so bili njihovi prejemki, ko so bili zaposleni, ter so določeni po soeijalnem polo-
žaju posameznika. Samci dobivajo manj, več pa oženjeni in oni z otroki. Še prav posebno pa nas je zanimalo razpoloženje tega delavstva, ker je »Jutro« nekajkrat poročalo, da je grafična organizacija s silo potisnila članstvo proti volji ogromne večine v tarifno gibanje.
Grafično delavstvo ima vsak dan sestanke. Vendar se pa zbere vse stavkujoče grafično delavstvo le enkrat na teden na velikem zborovanju, ki se vrši navadno ob četrtkih v Delavski zbornici. Na tako zborovanje smo poslali svojega poročevalca, da se sam prepriča o razpoloženju stavkujočega delavstva. Vodstvo zborovanja je dalo našemu poročevalcu na razpolago vse podatke, zlasti pa mu je postreglo z izčrpnimi izvajanji posameznih govornikov na tem zborovanju. Tako smo mogli dobiti točno poročilo o zborovanju, ki tudi dovolj jasno kaže, kako je delavstvo razpoloženo.
Dvorana Delavske zbornice je bila napolnjena do zadnjega kotička. Že uvodni referat predsednika g. D. Kosma je zbudil veliko odobravanje. Članstvo je večkrat glasno dalo duška svojemu razpoloženju. Predsednik je poročal o razvoju tarifnega gibanja ter je zlasti popisal, kako je bilo grafično delavstvo izprto v Mariboru in Celju. Nato so se vrstili posamezni govorniki iz vseh delavskih struj z njimi lastno argumentacijo, katerih izvajanja pa so izzvenela v popolni enotnosti svojih strokovnih zahtev.
Prvi je govoril v imenu Delavske omladine g. C. Štukelj. Govoril je:
»Dragi tovariši in tovarišice!
Iz zgodovine poznamo Hanibala in Napoleona. O obeh se govori kot o največjih osvajalcih. Ne govori pa se mnogo o Džingis-kanu, ki je osvojil daleko več sveta, nego prva dva. In ta je na svojih osvajalnih pohodih prišel tudi pred mesto Samarkand, ki je bilo obdano z močnim in visokim obzidjem. Samarkand je bila nepremagljiva trdnjava. Spremstvo Džingis-kana je opozorilo, da trdnjave ne bo mogoče osvojiti. Džingis-kan pa odgovori, da je obzidje samo toliko močno, kolikor je velika odločnost branilcev za tem obzidjem in kolikor je nepokolebljiva njihova morala. Kmalu za tem je ujel njihovega šaha in odločnost branilcev za obzidjem je omahnila. Džingis-kanove čete so premagale Samarkand. Tako je tudi v delavskih bojih. Odločnost mora biti brezmejna, morala nepokolebljiva, zaupanje v vodstvo popolno in vztrajati je treba do konca. Delodajalci forsi-rajo svojo solidarnost. In če so podjetniki med seboj solidarni, mora biti vaša solidarnost še mnogo večja, mnogo trdnejša.
Očitali so vam baronske plače. Vse delavstvo ve, da nimate nikakih baronskih plač. Vse delavstvo ve, da imate v najboljšem primeru komaj toliko, da se lahko skromno preživljate. Vsi pa tudi vemo, da delodajalec tudi najmanjše, kar delavcu da, težko da. Kapitalist mnogo težje da dinar za delavca kakor sto dinarjev za ljubljenega psička svoje milostive.
Ti ljudje se delajo za moderne meščane s sodobno miselnostjo. Pišejo ogromne članke o socijalnih problemih, imajo polna usta socijalnosti in usmiljenosti, v resnici pa se kapitalist današnjega dne prav nič ne razlikuje od kapitalista nekdanjih časov. Neki znamenit učenjak je označil kapitalistično mentaliteto tako-le: Zulukafer, ki obleče frak, ostane še vedno Zulukafer: pes, ki je zdresiran, da se vozi na kolesu in kadi pipo, ostane še vedno pes; in človek z ideologijo 14. stoletja ostane tudi v elegantnem avtomobilu kramar iz 14. stoletja.
In proti tej umazani kramarski miselnosti se borite tudi vi. Borite se odločno, ker se borite zase in za ves delovni razred.«
Zborovalci so viharno pozdravljali govornika in pritrjevali njegovim besedam. — Za njim je govoril v imenu mlajšega članstva g. Pfeifer T. Izvajal je:
»Dragi tovariši in tovarišice!
Danes zro oči vsega slovenskega delavstva na borbo grafičarjev. 80 tiso-čev delavstva čaka na našo zmago. Rudarji Zagorja in Trbovelj, Kočevja in Velenja in od drugod, trinajst tisočev tekstilcev Maribora, Litije, Kranja in iz neštetih drugih krajev, kovinarji z Jesenic, iz Javornika, Ljubljane in s Štajerskega, lesni delavci iz Savinjske, Ko-kriške in Bohinjske doline ter iz notranjskih in kočevskih gozdov, viničarji
in nešteti sezonski delavci, vsi ti simpatizirajo in trpe ter doživljajo z nami borbo, ki jo bije grafično delavstvo.
Delavstvo se nahaja v obupnem položaju in išče rešitve, čaka blagovesti odrešenja od bede, lakote in jetike. Delavstvo, ki ga je kapital potisnil v mizerijo, ki s trudom in znojem kuje njemu velika bogastva, dočim samo prejema za to borno miloščino po 100 ali še manj dinarjev na teden — vse to delavstvo danes čuti in doživlja z nami naš boj za delavske pravice.
Delavstvo nas smatra za elito in avantgardo delavskega pokreta. Pisatelj Ludvik Merzelj je zapisal: »V svoji mladosti sem imel samo eno željo: da bi postal grafičar, ker so grafičarji avantgarda v boju za delavstvo.«
Naš boj s tiskarskim kartelom je boj z združenim kapitalom. Tudi kapital gleda v nas elito in avantgardo. Zato danes ves naš kapital moralno podpira tiskarski kartel v boju proti grafičnemu delavstvu. Zato lahko razumemo pisanje in molčanje kapitalističnega časopisja. Tudi molk je zgovoren.
Mi sami ne bomo mogli obstati trajno v borbi s kapitalom. Naše mesto je v vrstah vsega ostalega delavstva. Naša usoda bo usoda vsega delavstva, naši boji boji vsega delavstva in naša zmaga zmaga vsega delavstva.
Zato moramo odslej iskati opore v delavstvu. Delavstvo jo išče v nas. Združeni bomo močni. Ob združenem in zavednem delavstvu se bodo razbili vsi karteli, ob njem bo morala kloniti reakcija kapitala, pritisk, izkoriščanje, za-sužnjevanje delovnega ljudstva.
Naše delavske roke ustvarjajo bogastvo, gospodarstvo, kulturo — naše delavske roke in pesti bodo ustvarjale tudi naše boljše življenje, človeka dostojno, gospodarsko zboljšanje, spoštovanje in upoštevanje žuljavih delavskih rok, ki drže svet v tečajih.
Boj, kakor ga danes bije grafično delavstvo, čaka še velike množice ostalega delavstva. Vse to delavstvo bo moralo 'iti po potih grafičnega delavstva.
Tovariši in tovarišice! Mi kažimo delavstvu pot! Delavstvo čaka blagO-
vesti, rešenja. Postavimo jim za zgled našo organizacijo, našo zavednost, discipliniranost, naše boje in zmage, stopimo med delavstvo in ramo ob rami bojujmo z njimi boj za pravico!
Ob pogledu na to našo veliko nalogo in poslanstvo nas ne razburja izdajstvo tistih nekaterih, ki so izpadli iz naših vrst. To so ljudje suženjskih duš ifl skrivljenih hrbtov. Stopili so na pot Ju-deževo, zato bo tudi njihova usodo usoda Jude Izdajavca!
Tovariši in tovarišice, pokažimo de' lavstvu, da hočemo biti in bomo v rešitev vsega delavstva in v zmago delavskih pravic elita in avantgarda delavskega pokreta!
Za govornikom, ki je govoril v imenu mlajšega članstva, katerega besedam je vse burno pritrjevalo, je povzel besedo eden starejših članov grafične organizacije, ki je sicer sedaj izven poklica, ki po je bil svoječasno odličen funkcijonar grafične organizacije, g. I. Mlinar. Njegove besede so vzbudile prav posebno pozornost. Govoril je:
»Cenjeni tovariši in tovarišice!
Nahajate se v boju za svojo organi' zacijo. Strokovna organizacija je edinu opora delavcev, tembolj vaša,-ker je v desetletjih obstoja priborila nekolik0 boljše službene razmere in organiziral3 izdatno socijalno preskrbo za člane h1 njih svojce.
Delodajalci so vas izprli in pognali v stavko, kar sami priznavajo v izjavah-ko pišejo, da hočejo zlomiti organizaH' jo in ker so namenoma preprečili ob' novitev tarifnih razmer v industriji; dasi je bil skupno določen rok, do kdaJ se mora pogodba obnoviti.
V obrambi svoje organizacije in sv°' jega socijalnega položaja ste dolžni n°' omahljivo vztrajati v boju, dokler sreča delodojalcev nekoliko socijalne 1 gospodarske pameti.
Nekateri delodajalci in njih ageil^j se po naših pojmih poslužujejo v b03 proti grafičnemu delavstvu naravn°jb nelojalnih in nemoralnih pomočkov, diše po korupciji in varanju. Ni še P1^ merno, da govorimo danes o tem- ^ čudili bi se njih zahrbtnosti, ko bi P.^ znali vse metode delodajalskega bol,; dočim vedno pišejo in govore 0 i. jalni čutečnosti in delavskih PraVl<žiii kakor bi bili z medom namazani oK
ust. Z zavedenimi tovariši in nerazsodnimi »intelektualci« sklepajo neizpolnji-ve pogodbe, da uničijo vaše socijalno stališče in vaše socijalne ustanove. Povejte, kakšna socijalna in kakšna duhovna kultura je to?
S svojimi prvimi izjavami o izporu so vam hoteli delodajalci vzeti ugled. Očitali so vam »visoke« plače in kaj še vse. Vendar je bil njih namen preveč jasen, da ga se ne bi dalo izluščiti. Zato je danes vsa kulturna javnost na vaši strani. Vaša dolžnost pa je, da tudi vi glasneje apelirate na javnost in ji pojasnite položaj.
Delodajalci napadajo vodstvo organizacije in predsednika Kosma. Ne gre tu za predsednika, pač pa za organizacijo, ker delodajalci se tudi z drugimi zastopniki delavstva niso hoteli pogajati, dasi so bili kot sopogodbeniki dolžni, ker se sicer vedejo nelojalno in nedostojno. Tudi to dejstvo potrjuje, da se delodajalska organizacija bori proti delavski le z namenom, da poslabša socijalni položaj grafičarjev in jim uniči z velikimi žrtvami organizirano socijalno skrbstvo.
Vaša borba je v bistvu boj delodajalcev proti grafičarjem. Boj razreda proti razredu. Vaš boj je važen zaradi delovnih pogojev in vaših socijalnih ustanov. Že samo iz tega razloga ste se dolžni boriti do zmage. Ali hočete sami sebe, svoje nezaposlene onemogle in svojce pahniti v popolno bedo? Ali ne bi bilo to strahovito za vas, vaše tovariše in tovarišice? Če bi nič drugega ne bilo spornega v tem boju, je že to tako važno, da kot pošteni tovariši in tovarišice ne smete dopustiti, da nam vami trium-fira socijalna nekultura.
Omenim naj še, da hočejo baje delodajalci intervenirati pri oblastih in vladnih organih, da stro vaš odpor. Tu ne sme biti strahu, ker je krivda na oni strani. Ni ga javnega organa ali funk-cijonarja, ki bi se dal zlorabljati za take persekucije. Tudi ob stavki 1919. leta so delodajalci grozili z militarizacijo obratov in komisarijatom v organizaciji. Ali grožnja je bila že takrat smešna. Danes pa bi bila taka zahteva krivcev delodajalcev nesmiselna in nemoralna. Intervencijo potrebuje vendarle slabejši napadeni, ne pa oni, ki hoče pognati nekaj tisoč ljudi v socijalno bedo iz same milijonarske oholosti.
Bodite disciplinirani, zaupajte svojemu vodstvu. Ostanite med seboj zvesti tovariši in tovarišice!
Apeliram na vas, vaš bivši član, ki sem v duhu še vedno z vami. In če boste trdni in neomajno zaupali svojemu vodstvu, pa tudi sebi, vas prikriti teror delodajalcev nikdar ne bo strl. Gospodje delodajalci naj pa tudi pomislijo na svojo gospodarsko škodo, ki jim grozi zaradi njih nesocijalne odpornosti.
Tako, tovariši in tovarišice! V tovariški zvestobi se borite, zato ni sile, ki bi vas strla v tej krušni in socijalni borbi!«
Komaj se je poleglo živahno odobravanje navzočega članstva, se je priglasil k besedi v imenu mlade inteligence g. Bučar V. Izjavil je:
»Tovariši, tovarišice!
Mlada inteligenca, tista, ki ne misli po kramarsko in srednjeveško, ampak živi z duhom časa 20. stoletja, me je poslala, da vam v njenem imenu izrečem solidarnost v borbi za obrambo pridobljenih dobrin grafičnega delavstva. Mladi inteligent, neglede na to, ali je v akademskem ali kakšnem drugem poklicu, je ob vsaki priliki, ko gre za pošteno delavsko borbo, na strani delavca. Drugje tudi biti ne more, kajti tudi njegova borba za obstanek je enaka delavčevi borbi. To vam bo, tovariši in tovarišice, takoj jasno, če vam povem. da nekateri moji sošolci, ki so danes že samostojni zdravniki s privatno prakso in imajo tudi družino, zaslužijo mesečno po 160 do 200 dinarjev! Mlada inteligenca ni nikdar hodila levičarskih potov, zaveda pa se, da prazen želodec ne more klicati »živio!« Do tega prepričanja je morala priti. Človek, ki se je prestradal skozi osem razredov gimnazije, nato stradal štiri do pet let na univerzi, čaka leto, dve pa tudi tri, da pride do skromnega koščka kruha. Samo temu ali onemu se posreči, da si olajša čakanje s tem, da ga nastavijo na bed-Ppstni fond z mesečno plačo — reci in piši — štiristo dinarjev. Od trpljenja so izvzeti samo tisti, ki imajo dobre rodbinske zveze, razne politične strice in
tete. Zato je potrebno, da se združijo vsi delavci, ročni in duševni, ter združeni priborijo zmago pravici in poštenosti.
Ko se je zgodil v Narodni tiskarni obsodbe vredni slučaj, da so svoje delavstvo izprli, so se med inteligenco pojavili agenti, ki so trdili, da vaša borba ni upravičena, ker imate plače enake onim, ki jih prejemajo banski svetniki. Mi tem podlim provokacijam nismo nasedli, temveč smo sklenili, javnost pravilno poučiti o vaših upravičenih zahtevah.
Želim vam uspeha v vaši borbi, da bi vse delavstvo, ročno in duševno, čim-preje dobilo to, kar mu po božjih in človeških postavah gre. Zdravo!«
Njegova živahna, krepka izvajanja so vzbudila viharje navdušenja. Dvorana je naravnost bobnela. Zborovalci so z gromkim aplavzom in vzklikanjem pozdravljali govornika. Navdušenje je bilo naravnost nepopisno. V tem trenotku se je mogel vsakdo prepričati, da se more slovenski delavec, ko se bori za svoje pravice, brezmejno navdušiti in da je sposoben, da zagori v plemenitem ognju navdušenja.
Nato je govoril še zastopnik pomožnega grafičnega delavstva g. Moškrič J., ki je podčrtal, da je dolžnost Strokovne komisije, da opozori vse marksistično delavstvo, da nastopa meščansko časopisje proti delavskim interesom in da se samo hlini, kadar piše drugače, in da je dolžnost tudi Jugoslovanske strokovne zveze in Narodne strokovne zveze, da opozorita vse članstvo svojih organizacij, da je njihova dolžnost, da zavržejo meščansko časopisje, zlasti pa še časopisje iz Narodne tiskarne, ki je kot najbolj izrazito kapitalistično podjetje nastopila na skrajno nečuven način proti grafičnemu delavstvu. Po vsej dravski banovini mora iti klic: Proč s takim časopisjem! Delavstvo in nameščenstvo pa mora iti dalje. Smatra ! naj, da vsi trgovci in obrtniki, ki inseri-rajo v takem časopisju, podpirajo napad na grafično delavstvo. Z denarjem delav-I cev in nameščencev naj se grafična pod-; jetja ne bore proti grafičnemu delavstvu. Kdor to časopisje podpira, podpira nasprotnike, on se nahaja na drugi strani, in takemu naj vse delavstvo in vse nameščenstvo obrne hrbet. Šli bomo med ljudstvo in s prstom pokazali na nasprotnike delovnega ljudstva, razgalili1 jih bomo in ljudstvo naj uravna svoje stališče.
Skoro dve uri je trajalo zborovanje. Članstvo je mirno vztrajalo, nihče ni odhajal in vse je gorelo navdušenja.
S kratkimi besedami je nato predsednik zaključil zborovanje in zborovalci so se mirno med živahnim vzklikanjem svoji organizaciji in svojim funkcijonarjem razšli.
Habsburški demoni . . .
(Nadaljevanje s prve strani.)
trpinčenih in izkoriščanih do smrti v čast in slavo gnile avstrijske dinastije in v obrambo avstro-ogrskega neslovanskega velekapitala — o, prav ničesar ne smemo pozabiti! — proti je tudi velik del sedanjega avstrijskega prebivalstva, ki noče ničesar slišati o povratku Habsburžanov, katere smatra za »zajedalski mrčes na svojem telesu.« Jasno je, da smo posebno slovenski bojevniki proti vsem tako nevarnim eksperimentom. Dovolj smo trpeli' za bivšo Avstrijo, dovolj smo krvaveli.
Motijo se tisti, ki trdijo, da bi Habsburžani preprečili, hitlerizem v Avstriji. Nasprotno — vnela bi se nova besna borba za zmago hitlerizma in anšlusa (priključitev Avstrije k Nemčiji). Kdo bi zmagal? Kaj bi sledilo, če bi dovolili, da postanejo Habsburžani »aktualni?«
*
Čudno usodno naključje je, da je ime Habsburžanov v zgodovini vedno zvezano s težkimi mednarodnimi zapletljaji, da so vse temne strani v zgodovini Evrope in celo Meksike izpolnjene z njihovimi imeni in oškropljene s krvjo, radi njih prelite! Kot neki zlobni demoni begajo sence Habsburžanov skozi stoletja — krono de-monstva so si nadeli, da so ravno oni morali izzvati in pričeti klanje svetovne vojne, ki pa jim je polomilo vrat.
Poleg vseh razprtij in spopadov, ki so jih Habsburžani imeli s Prusi, so le-te od nekdaj vabili na Balkan, na vzhod. Kot znani »raubriterji« ali roparski vitezi so sugerirali Nemčiji znani »Drang nach Osten« — prodiranje na vzhod. Bismark je sicer v začetku ošabno dejal, da ves Balkan ni vreden kosti enega nemškega
grenadirja; pozneje je imela Avstrija več uspeha, ko je postala operacijska baza Nemčije za skupno zavojevanje Balkana in vzhoda. Klativitezem — osvajalcem je v krvi poseganje po tujem, to jim je rokodelstvo. O tem ne govori samo s krvjo napisana zgodovina osvoboditve Parme, Piacenze, Modene, Lombardije in Benetk, marveč tudi krvavo osvobojenje tolikih čisto nemških ozemelj izpod biča te visoke gospode.
Toda jutri — ako bi se Habsburžani utihotapili na Dunaj — bi se morala zgodovina v marsičem ponoviti. Zakaj? Ker bi v mali današnji Avstriji, s preveliko prestolico Dunajem, bili Habsburžani kakor tisti nesrečni otrok z nenaravno veliko glavo (»Wasserkopf«). Ta neprirodnost kot vsak podoben izrodek ne bi imela pogojev za življenje. Habsburžani! bi zato iskali življenje v tuji krvi, iskali bi injekcije v soseščini. Spretno bi klicali nezadovoljneže iz Čehoslovaške, Madžarske, Rumunüje in Jugoslavije... A v kateri državi dandanes ni nezadovoljnežev?! Tu bi »legitimisti« mojstrsko zlorabili katolicizem, tu bi v vse kraje bivše predvojne Avstrije širili zvit in lokav šepet o starih zvezah, o »svetih zvezah«, o »veljavnosti in kontinuiteti prisege«, o »starih gospodarjih«, o »starih dobrih časih«, ki bi se »mogli« povrniti... In tako dalje, in tako dalje...
Iz cele državice Avstrije bi se ustvarila ena sama podzemeljska Janka-pusta za ubežnike iz sosednih držav; Avstrija bil postala leglo nevidnih bitij in bacilov, ki bi izzivali vnetje udov Srednje Evrope. To bi bil »fin«, »aristokratski« atentat na naš mir, katerega smo tako drago plačali!
Ustvarjanje tega bolnega, vročičnega stanja naj države Srednje Evrope mirno dopustijo?! — Protektor ji Habsburžanov imajo tudi oči in vidijo v naprej vse to, kar tudi mi vidimo — pa vseeno rinejo in rinejo Habsburžane v Avstrijo.
Moramo reagirati, moramo jih zavrniti. Čim preje — tem bolje!
*
Zavedali smo že, da spremlja Habsburžane neka demonično-fatalna usoda, da je njihovo ime vedno središče vseh nemirov in prekucij v zgodovini Evrope. Zato bi bile posledice, ako se zopet umešajo v zgodovino, mnogo večje in težje, kot si to predstavljajo tisti, ki nosijo Otona Habsburškega na nevidnih rokah na Dunaj. To ni nedolžno vprašanje, ki bi se tikalo samo Avstrije. Zato moramo budno paziti, odkod se stegujejo tiste nevidne roke. Vsaka ravnodušnost bi tu lahko prinesla nepopravljivo škodo.
Mi dobro vemo, kateri razlogi so privedli do tega, da smejo in morejo danes govoriti o povratku Habsburžanov in o s tem zvezanih tajnih načrtih. V vzročni zvezi s temi činjnicami leži tudi reakcija, ki, je v tem, da vprašanje Habsburžanov ni enostavno, temveč alternativno:	ali
Habsburžani — ali anšlus!
Tako Mala antanta, kot Jugoslavija hočeta ohraniti današnje stanje v Avstriji, želeč z njo razviti čim boljše gospodarske zveze. Tega mnenja je brez dvoma tudi Društvo narodov in sile, s katerimi Mala antanta in Jugoslavija iskreno delata za svetovni mir. Tudi Francija misli isto kot mi in morda bo mogla prepričati tiste, ki mislijo drugače in ki še danes podpirajo Habsburžane!
Povdariti moramo, da ni izključeno, da bodo razmere pripravile marsikakega nasprotnika povratka Otona, da rajše sprejme neko drugo, tudi težavno situacijo in da rajše sprejme celo anšlus, ki je brez dvoma resna in težka politična rešitev. Na noben način pa ne more pristati na povratek Habsburžanov, ker bi to bila še težja in nemoralnejša rešitev. Prijatelji Francije morejo pričakovati, da bi le-ta pri vprašanju anšlusa verjetno mogla zelo hitro rešiti ves svoj sporni odnos z Nemčijo in priti z njo v prijateljsko razmerje. Ravnotako pa vedo, da Habsburžani — na kateremkoli prestolu bi sedeli — žalijo in motijo življenjske interese in ogrožajo mir vse Srednje Evrope.
Ponavljamo:	Habsburžani ne morejo
preprečiti anšlusa, ako je le-ta zrela vodilna misel avstrijskih in rajhovskih Nemcev. Ta bo prišel v tistem trenotku, ko bo popustila mednarodna solidarnost v odporu proti njemu. Vprašanje Habsburžanov je prvi povod za to.
Kdor razume naš položaj, bo razumel naše odločno stališče. Predsednik jugoslovanske vlade je izjavil, da je Jugoslavija odločno proti povratku Habsburžanov. Tudi Francija je med prvimi izjavila svoje odklonilno stališče.
RAZPRODAJA RICINUSA.
(Jevtičev »Patrijotski omladinski front« ali kratko »Pof« je hotel po vzgledu laških fašistov krotiti nasprotnike z ricinovim oljem. — Iz skupščinskega govora poslanca Baniča.) »Metod, zakaj se tako kislo držiš?« »Zaprt sem, Janez.«
»Tu ti pa lahko dam dober svet. Beri ta-le oglas v „Ljudskem kozarcu“ in ne zamudi ugodne prilike!« (Metod bere); »Ljubljanski „Pof“ razprodaja večjo količino ricinusa pod nabavno ceno. Blago je nepokvarjeno in popolnoma nenačeto.«
MAČEK V ŽAKLJU. Bedenk: »Ali je res, Klavs, da si zdaj tudi ti za Mačka? Prej si mu pa tako nasprotoval in volil Jevtiča.«
Klavs:	»Veš, Bedenk, jaz sem bil
samo zoper mačka v Žaklju. Zdaj pa je to drugače: maček se je izpraskal iz vreče in vtaknil Jevtiča vanjo.«
MLADINA, NA PLAN!
(G. Aca Stanojevič, voditelj nove vsedržavne stranke, je prekoračil 80. leto, bivši deželni glavar g. Šuklje pa tudi že. — Iz knjige »Matica živih in mrtvih«.)
Kunstelj: »Ali si slišal, da namerava g. dvorni svetnik Šuklje zopet aktivno poseči v politiko?«
Frece: »Kako, saj je blizu devetdesetih in je že pred leti zaključil svoje politične spomine?«
Kunstelj: »To nič ne de, Frece. Mi Slovenci nikakor ne smemo zaostajati za Srbi. G. dr. Korošec po letih ni pravi par g. Stanojeviču. Le g. dvorni svetnik Šuklje in morda še g. minister Hribar bi mu bila prava vrstnika. Idejno pa je g. Šuklje najbrž prikladnejši.«
PROSTA VOŽNJA ZA POSLANČEVKE.
(Novi železniški minister dr. Meh-med Spaho je zavrnil prošnjo poslancev, da naj bi tudi njihove žene in otroci dobili prosto vožnjo v vseh vlakih in ladjah. G. dr. Spaho je po veri mo-hamedanec. — Posneto iz dnevnih časopisov.)
S č e k : »Ampak ti-le poslanci, zdaj bi pa radi še svoje žene zastonj prevažali v prvem razredu! Prav je storil Spaho, da jim ni ustregel.«
C v e n k e 1 j : »Tudi jaz pravim tako. Ali pa veš, zakaj jih ni uslišal?«
S č e k :	»Ker bi to bila korupcija in
pohujšanje!«
Cvenkelj: »Tako je, Šček. Zraven pa poslanci v prošnji niso navedli, koliko žena naj bi lahko vsak vozil. Če bi S raho dovolil samo za eno, bi se morda za reril temu ali onemu muslimanskemu poslancu.«
Šček: »Ali pa tudi kateremu krščanskemu ...«
POPOTNI SLOVENEC.
(Slovenci se radi ustavijo prej še po vseh gostilnah po vrsti, preden najdejo domov. — Glej knjigo »Slovenske navade«.)
Francelj: »Zadnjič si volil našega „Prelomovca“ Gusteljna, zdaj pa pravijo, da si že za Aco Stanojeviča in Lazico Markoviča?«
Tomaž: »Ni več res. Zdaj sem za Mačka.«
Francelj: »Kaj pa, če tudi ta nič ne opravi?«
Tomaž: »Pojdemo pa naprej. Saj bo še kje drugje Bog roko ven molil.«
IZPREMEMBA NARODNOSTI.
(Romunski zunanji minister Titule-scu je odgovori! našim novinarjem na vprašanje, kaj misli o vrnitvi Habsbur-■ Žanov: »Zapišite, da sem Jugoslovan. Da, pooblaščam vas, da zapišete, da
Sedaj so na vrsti drugi, ki jim je kaj za prijateljske odnošaje z Malo antanto in Jugoslavijo in ki hočejo v resnici preprečiti vsako zaroto proti svetovnemu miru. Habsburški demoni in zli duhovi ga ne smejo omajati. Predobro smo jih spoznali na lastni koži v dolgih letih črno-rume-nega suženjstva.
•PRELOM«, L avgusta 1935.
Štev. 29.
Stran 4.
nisem Romun, ampak Jugoslovan.«
Iz beograjske »Politike«.)
Šparhakel: »Ali sl bral, da je Ti-tulescu postal Jugoslovan?«
Ocvirk: »No, in Davidović? Ta je zdaj Hrvat.«
Šparhakel: »Pribičevič tudi. Kaj pa Maček in Korošec?«
Ocvirk: »Bomo že videli. Kaj pa Jugoslovena Kramar in Marušič?«
Šparhakel: »Drugi še čaka na rešitev svoje prošnje za izpremembo narodnosti. Prvemu pa je že odbita in ostane, kar [3 bil.«
USTVARJANJE STRANK OD SPODAJ.
(Dr. Lazar Markovič: »Stranke se
morajo posihmal ustvarjati od spodaj
in nič več od zgoraj.«)
Časnikar: »Ali mi lahko poveste, gospod predsednik, kaj ste govorili z g. dr. Korošcem in dr. Spahom in kako napreduje ustanovitev nove kmetske stranke? Javnost bi vam bila hvaležna za kako izjavo.«
Aca Stanojevič: »O vsem smo se sporazumeli. Zdaj se bodo izdelali pro-
—gram in štatuti, nato vložimo ob primernem času pravila stranke.«
Časnikar:	»Hvala, gospod pred-
sednik, za izčrpno izjavo. Moj list vam bo zelo hvaležen.«
ZAKON PROTI KORUPCIJI.
Pohleven: »Napovedujejo se velike reči. Tudi že davno zahtevani zakon proti korupciji dobimo.«
Nergač:	»Kdo ga pa izdeluje? Pa
ne morda dr. Laza Markovič?«
Pohleven: »Zakaj pa ne? Saj je on eden izmed ideologov nove stranke. Inteligenten je pa tudi.«
Nergač:	»Brihtnosti mu ne odre-
kam. Samo tistega velikega korupcijskega shoda se spominjam, ki je bil pred leti v „Unionu“.«
Pohleven: »Ti misliš takrat, ko sta govorila dr. Korošec in Davidović?«
Nergač: »Tako je. No, in?«
Pohleven:	»Ti si pa res zloben
nergač. Kdaj je že to bilo, zdaj je pa drugače.«
ilačrtno gospodarstvo in iuposbvila
»Prelom« je že mnogo pisal o načrtnem gospodarstvu, ki je glavna točka našega programa. Radi razčiščenja pojmov se je do sedaj čisto pravilno omejeval le na načelna razpravljanja, ki so med drugim dokazala, da je sestavljanje in izvajanje takega gospodarstva sicer neobhod-na narodno gospodarska nujnost, ki pa je liberalna demokracija s svojim strankarskim parlamentarizmom nikdar ne bo rešila.
Danes gremo korak naprej, bližje k stvarnosti, pa bomo v nekaj člankih poskusih, da si ogledamo načrtno gospodarstvo konkretno v Jugoslaviji. Poskusili bomo, pravim, kajti za dokončno rešitev bo merodajna skrbna, točna in popolna statistika iz vseh panog gospodarskega življenja in pa strokovna mnenja zastopnikov stanovskih zbornic, strokovnih organizacij, znanstvenih institucij in raziskovalnih zavodov. Naš poskus bo obsegal le splošne smernice, dočim zahteva načrtno gospodarstvo do pičice natančno izdelan načrt za vsako gospodarsko panogo posebej (kot n. pr. program agrarne produkcije, program rudarstva, program prometa itd.), toda zopet sestavljen iz vidika splošnih smernic,
Naš poskus naj bi služil predvsem v informacijo našim prijateljem o pomenu in obsegu glavne naše programatične točke, poleg tega pa vsem v spodbudo, da v našem glasilu že sedaj začno z vsesplošnim obravnavanjem ogromnega gradiva, ki ga vsebuje načrtno gospodarstvo cele drža-
PRODAM
3000 litrov izbornega dolenjskega vina. Cena 5 dinarjev liter. — Naslov pri upravi
»Preloma«.
ve. Že sama beseda poskus pa pove, da naslednja izvajanja ne pretendirajo na kakšno edinozveličavnost v podrobnostih, saj bi to sicer značilo prejudicirati sklepe onih činteljev, ki so po našem programu edino merodajni za sestavo in izvajanje načrtnega gospodarstva.
Samo malo držav je v Evropi, ki se še vedno krčevito drže nevezanega narodnega gospodarstva po liberalno-kapitali-stičnih načelih. Med temi je Jugoslavija, v prijetni in značilni družbi z Albanijo. Naše gospodarstvo je vezano le v toliko, kolikor so nam ga vezali drugi. Vezano je torej le na način, ki prinaša koristi drugim, mi sami pa še vedno izvažamo in uvažamo, pridelujemo in pridobivamo, kar in kolikor se komu zljubi, brez ozira na skupnost, pač pa z edinim ozirom na to, kar nam drugi dovolijo. Če je to, kar nam drugi dovolijo, za našo skupnost dobro, to dotične, ki! imajo besedo pri nevezanem gospodarstvu, prav nič ne briga, kajti to so posamezni pridobitniki, katerim noben zakon v državi ne nalaga dolžnosti, da bi se v svojem svobodnem pridobivanju morali ozirati na kakšno skupnost interesov vseh državljanov.
Drugi so svoje narodno gospodarstvo vezali z načrtnim in zavrgli liberalno-kapi-talistično gospodarstvo, kakor n. pr. Rusija, Nemčija in Italija, ali pa je liberalna demokracija brez načrta vezala gospodarstvo po slučajnih svojih gospodarskih potrebah z državnim poseganjem v gospodarstvo in protekcijonizmom, kakor skoro vse ostale evropske države. — Prvi so udarili po vzrokih svetovnih kriz, drugi samo po posledicah, mi pa po ničemur.
Poleg že omenjenih vzrokov, sta še dva, ki nujno zahtevata načrtno gospodarstvo še prav posebno v Jugoslaviji,
Leto 1918. je združilo v novo gospodar- i
sko celoto Srbijo, črno goro, kraje, ki so spadali pod Avstro-Ogrsko ali do pred kratkim pod Turčijo, torej kar pet gospodarskih edinic, od katerih so nekatere predstavljale svojo več ali manj zaokroženo gospodarsko celoto, ali pa so bile prej sestavni del čisto druge gospodarske celote, vsekakor pa teh pet edinic ni nikdar prej bila gospodarska celota.
Poleg tega nikakor ne smemo pozabiti, da je nastala Jugoslavija kot posledica vojne, da ni bila predhodno duhovno zedinjena kakor Cavourjeva Italija, temveč je bila zedinjena, ne da bi bili širši sloji na njo duhovno, še manj pa gospodarsko pripravljeni. Zato tudi nismo nikjer tako zelo pogrešali vsakega smisla za resnično duhovno, posebno pa za gospodarsko skupnost, kot vprav v Jugoslaviji. Zato je pri nas vsak naš ali pa tudi tuj državljan lahko svobodno pridobival zakonito in protizakonito, najrajše pa na oba načina, kar, kakor in kolikor je hotel.
Takoj, ko izpregovorimo besedo načrtno gospodarstvo, že mislimo obenem na tisto, kar tako gospodarstvo prav za prav zasleduje, namreč na stremljenje, da bi naše narodno gospodarstvo zadostovalo samemu sebi, da bi imelo samo vsega dovolj in bi bilo čim manj odvisno od uvoza od zunaj, oziroma da bi naš izvoz bil tak, da bi stvarno naletel na živo povpraševanje na svetovnem trgu in bi s tem odtehtal naš uvoz. Povpraševanje po našem blagu v inozemstvu pa ima zopet za posledico povpraševanje po našem denarju, ki izven mej svoje države predstavlja tudi svojevrstno blago. Po zakonu povpraševanja in ponudbe pa vpliva to zopet na vrednost denarja. Če ta na blagovnem trgu raste, ni n. pr. na čisto denarnem notranjem trgu reflacija nobeno strašilo več.
Pri tem ne pomagajo prav nič sentimentalna tarnanja, da avtarkična stremljenja, kakor se taka stremljenja imenujejo s tujim izrazom, uničujejo svetovno gospodarstvo, da povzročajo potencirani »lais-sez faire« v svetovnem gospodarstvu, ki grozi preiti v svetovno anarhijo, če je to resnično pot v anarhijo, je mi prav gotovo ne moremo preprečiti, če je niso mogle preprečiti vse svetovne gospodarske konference s Panevropo vred.
Delni vzrok neuspeha svetovnih gospodarskih konferenc leži baš v tem, da dr-žave-udeleženke na teh konferencah še same niso bile na jasnem, kaj naj zase
zahtevajo in nudijo, ker še niso vse načrtno uredile svojega lastnega narod, gospodarstva. Taka je n. pr. tudi usoda naše države na konferencah gospodarskega sveta
Male antante. Tako se je n. pr. zopet drugod predstavnik naše države na gospodarski konferenci v Bad Eilsenu, g. profesor Frangeš zavzemal za zagotovitev tržišč za našo sedanjo proizvodnjo, čeprav bomo v nadaljnih izvajanjih videli, da s tem ne bomo prišli nikdar na zeleno vejico. (V opravičilo prof. Frangešu priznamo, da se pri dosedanjem breznačrt-nem gospodarstvu tudi ni mogel zavzemati za kaj drugega, kakor tudi, da v svojih izvajanjih ni mogel desavuirati svoje lastne države, tudi če bi bil osebno drugega mnenja.)
Ker imamo, kakor že rečeno, naše gospodarstvo vezano od drugih, nam je avtarkija itak že vsiljena, samo, da taka avtarkija seveda ni usmerjena v korist našega gospodarstva, zato tudi odpadejo pomisleki raznih gospodarskih strokovnjakov, ki trde, da je za popolno avtarkijo sposobna samo Rusija, Amerika in Kitajska (ta slednja seveda, ko bo gospodarsko urejena), ker imajo samo te tri dovolj prostora za svoje notranje širjenje in vse potrebne sirovine doma. Našteli smo že dovolj vzrokov, da se treba končno odločiti za načrtno gospodarstvo, tudi če nam ono ne more dati popolne avtarkije, a še več bo teh vzrokov, ko v naslednjem članku pokažemo čisto konkretno, kam nas je privedlo breznačrtno gospodarstvo liberalno-kapitalistične »parlamentarne demokracije«, ki se včasih celo dela, kakor da zastopa lastna avtarkična stremljenja dobronamernih rodoljubov.	T. Š.
(Nadaljevanje sledi.)
Tehnična pisarna
inž. Borštnar Ognjesšav
poobl. civ. strojni inženjer,
Ljubljana, Pražakova ulica 8/1
vrši vse strojno-inženjerske posle ter dobavlja vse vrsta strojev, predvsem
imdne tyrbiBie
Mednarodna špedicija
Lucovik Ševar nasl., Rakek
Ustanovljena leta 1883
Specijelni oddelki za živo in zaklano živino in transporte lesa
Izvoz — Uvoz — Rrovoz
Brzojavke: Ševar Rakek
F.HREHORIC
Manufakturna veletrgovina
Llabijana, Tyrleva cesta štev. 28
Telefon 24-04
Tinko Gaberški:
1914—1918
(Nadaljevanje.)
Oineniti moram, da je bilo na oni strani nekaj Cehov, ki so bili že prej prešli, pa so jih Italijani uporabljali v prvih zakopih za vabo Avstrijcem. Včasi je bilo po noči čuti iz italijanskih zakopov vabilo: »Hoši, pujdte sem, my vam nie neudelame!« (Fantje, pojdite sem, mi vam nič ne storimo.) Neke temne noči pa, ko se ni oglasila nobena puška, so tam prek zapeli »Kde domov müj« tako slovesno in sentimentalno, da se nas je vseh himna globoko dojmila. Nekoč so italijanski godci napravili nekje tam vzadi koncert, ter so nam naredili vse naše himne in še nekaj, kar je bilo baje italijansko in romunsko. Bamo Nemcem in Madjarom niso ničesar privoščili
Zc prvi dan po prebegu Stinega so Italijani proti večeru razmetali iz zraka na tisoče listkov v vseh avstroogrskih jezikih razen v nemškem in madjarskem. Na teh listkih so se Italijani ponujali za zaveznike in prijatelje. Nas Jugoslovane pa so še posebej počastili s kratko izjavo Trumbičevo. Tudi jaz sem pobral tak listič, a vsebine se ne spominjam več točno, "Vem samo, da je bila možata
in da je bil na lističu kliširan Trumbičev podpis. To se pravi, ako je bila zadeva sploh pristna. Bilo je strogo prepovedano take lističe pobirati in raznašati, zato sem ga uničil. Ampak dobro bi bilo ga danes pokazati kakemu verolomnemu Italijanu.
Dan na to smo doživeli pri diviziji čudež. V Cessaltu, nekako na sredi med Livnico in Pijavo blizu kolodvora Ceggia sploh ni bila do tedaj pala granata. Samo tu in tam je siknilo po zraku zrno iz puške, ki ga je kak Italijan tam daleč previsoko poslal. Živeli smo v idiličnem miru, ki je bil za živce kar dober.
Popoldne sem se namenil po cesti tja proti Motti; nenadoma pa vreže na levi strani med murve granata, da je nekaj drobcev tlesknilo v široko strugo zamočvirjenega potoka za cesto. Takoj sem videl, da so Italijani nameravali zadeti graščino Giacomini, pa je granata šla na prekratko. Bili so natanko poučeni, da sedi tam general s svojim štabom, telefonisti, pisarji in magacinerji.
Ker je bilo nekoliko više gori ob cesti nekaj hiš, kjer so bile stalno naše čete, sem se hotel izogniti drugemu pozdravu in sem krenil med graščino in hišami na desno prek polja. Tu je že zahrumela druga granata in je zletela z strašnim hruščem prek graščine. Ta je torej šla predaleč. Razume se, da sem se precej podvizal. Pa me ni bilo niti sram;
kajti že sem križal pot gospodu generalu, ki se mu je tudi mudilo. Spremljal ga je debeli šef naše sanitete, znani ljubitelj dobre kapljice. Ko sta me zapazila, sta nekoliko zadržala svoje korake in jih umerila za toliko, kolikor se pač za tako gospodo beg spodobi. Jaz pa sem jo brisal naprej primerno svojemu zanikrnemu činu. In ta dva mogočnika sta prav imela, da sta bila previdna. Kajti tretja granata je namreč že puhnila v vrt tik za graščinski zid.
Stiny je bil dal Italijanom dobrih navodil. Vendar pa nas potem s streli niso več nadlegovali. Samo ponoči se je zgodilo, da smo začuli silno brnenje nad seboj. Stalnost obletavanja nas je motila. Italijan je moral biti tik nad nami. Zdajci pa zašumi nekaj v zraku kakor bi kdo po bliskovo vlekel težke smrekove veje po cesti. Strašen polom. Bomba je pala nekje blizu. V jutru smo videli, da je bila kakih sto korakov od komande silna jama. Bomba ni pogodila; pala ije med murve in jih razmetala.
To je bil tisti Stiny, ki ga je zadnji av-stroogrski minister vojne v parlamentu dolžil, da je on povzročitelj poloma ob Pijavi.
Drugi ubežniki so bili bolj krotki. Tako je bil nekako tiste dni tudi ušel podoficir od 56. polka pehote. To so bili Poljaki. Ponoči je šel pregledat straže. Razdelil je može na sredi pred odsekom čete in je poslal polo-
vico na desni, polovico pa na levi konec. Sam je posvetil svojo pozornost dogodkom v sredi in je pobegnil v gluho noč. Ko se je zasvitalo so videli, kako spredi med vrbinjem nekdo nepremično stoji. Ko klici niso zalegli, so ga šli trest. Našli pa so puško z bajonetom zabodeno v zemljo, prek kopita plašč in na plašču čelado. Mož se je ponoči izmuznil, pustil za seboj tisto strašilo, da ga ne bi takoj iskali, ter je preplaval Pijavo, ako ga ni morda zadela od one strani krogla bedeče in oprezne straže. Mogoče je mrtev zaplaval po struji v bližnje morje.
Ne vem, kdo je bil, kako se je pisal in kako je ušel. Vem pa, da je bil drugi, o katerem sedaj govorim, iz konjiškega okraja doma. Zmanjkalo ga je. Noč ga je vzela. Potem so brzojavili glavarstvu, naj zasliši vse sorodnike in fantu zapleni, kar ima. Mislim» da je prišel srečno v Italijo in da njegovi doma, ki niso bili krivi, niso trpeli zavoljo njega.
Vsakomur se pa beg ni posrečil. Že zato ne, ker je bilo strogo zapovedano, streljati za ubežniki. Kdor bi koga ustrelil, bi bil p° možnosti povišan ali pa bi dobil srebrn0 odliko. Na vsak način pa nekaj dopusta. N>' sem kaj posebnega čul, da bi bili za k001 z uspehom streljali. Ali niso marali ali pa »e mogli zadeti.
Za konzorcij >Prelama< izdaja in nrejnje Andrej Šifrar. - Tiska tiskarna »Slovenija«, predstavnik A. Kolman. - Vsi v LjuMjani.