Knjiga Slovenska dobah XYI. XVII veka. Predgovorček dežele Štajarske, Koroške in Kranjske slavnih velikašev sinovom, vsej viteškega stanu plemenvti mladini. Naj zdaj še o tej svoji mali knjižici nekoliko spregovorim. Da torej tudi jaz na svojem mestu k povzdigi Slovenskega jezika nekaj pripomorera, ponudila se mi je takole priložnost. Ko so se namreč izmed veljakov Štajarske, Koroške in Kranjske bogoslovci in drugi izvoljeni možje lansko leto posvetovali o prestavi in izdavi Kranjskega sv. Pisma, ter so mej drugimi rečmi določevali o neki gotovi, poslej veljavni Latinsko-Kranjski pismenosti (de literatura Latino Carniolana) in sem tudi jaz po ukazu Kranjskih veljakov, mojih milostnih gospodov, prištet bil tistim možera; ne bom prikrival, da tedaj dana mi je bila ta naloga, da naj o pravopisji (de Orthographia) latinsko - kranjskem nektere svoje opazke, ktere sem jim tedaj razlagal in jih niso zavrgli, v pravem redu spišem, da bi po njih vzgledu poslej pravilnejše in bolj utrjeno z latinskim znakom (kedar je namreč raba one stare pismenosti, Cinlske in Glagoliške, v ljubi naši Kranjski malo da ne propala — latino charactere, quandoquidem iam usus illius antiquae literaturae, Cyrilicae et Glagoliticae, in Carniola nostra fere intercidisset) se spisovalo Kranjcev in tem najbližnje in sorodno po vsej Kranjski, ter po Štajarske in Koroške večem delu obično narečje. Podal sem se tem možem, kteri so i pobožno i častno reč svetovali pa me večkrat tudi prosili, ter sem se poprijel te stvari. Ali ko to edino storiti natneravam, tira me duh moj čez namero dalje: hotel sem s taisto marljivostjo o ostalih delih slovnice, po pravilih posnetih iz občne rabe najboljšega govorjenja ter v neko gotovo osnovo zbranih vse to kot Slovnico Kranjsko (Grammaticam Carniolanam) sostaviti v tej svoji mali knjižici. Ker se ta reč ni brez premislika tudi ne po lastni glavi, ampak v imenu in po vzajemnetn sovetu izvoljenih mož, kakor sem rekel, pričela, kdo bi me zato moral grajati, še veliko manj dolžiti častilakoninosti, dokler sem prevzel stvar na videz majhno pa brez lastnega dobička, ter samo želeč da pospešira in pojasnim domači jezik. Zdela se bode nekterim stvar sicer kaj lahka in ne velike duhovitosti. Tistim jaz rad pripustim, da take svoje misli gojijo dotlej, da tudi sami ali v tem ali v drugem še ne vzobraženem jeziku i poskusijo i spravijo na dan kaj bolj dovršenega. Zahteva se pač tudi v tem poskusu vsaj nekaka spretnost in razsodnost nikakor napačna. Vravnal sem pa vse delo po navadnih pravilih latinske pismenosti tako da tudi najbolj običnih vzgledov nisem izpustil, temuč da sem ravno tiste, ktere je Filip Melanchton, mož da mu ga ni para, pobožnega spominja, učitelj moj, po kterem se čem vedno ravnati, rabil v svojih slovnicah, porabil tudi jaz. To pa zato, da se iz vže navadnih in popolnoma znanih ter posebno podučljivih vzgledov neznanega razum bolj posveti. In v tej reči sem, vzlasti v skladnji, bil vsaj tolmač: vmes vendar nisem vneraar pustil ničesar, marveč sem se edino trudil, da v omenjenih izrazih vsegdar skažem skladnje i soglasje i vladje. Nikdar pa nisem zaraolčal, kje se kranjski jezik razločuje od latinskega. Torej se zatrdno nadejam, da bode vsak bolj pameten (če bode le bolj marljivo preiskal stvar) rad pripoznal, da sem jaz nekoliko pripomogel v ta naiaen, da se Kranjski jezik pravejše govori in piše. Do vas pa blagorodni mladenči, to je do slavnih veljakov Štajarske, Koroške in Kranjske, ter vsega viteškega reda sinov se obračam, vam pravim pa vašim ljudem poklanjam to svoje delce. Tudi vam to darilce ne bode v nečast: kajti i novo je i bode služilo v pojasnjevanje jezika Slavenskega (kterega z mnogimi rodovi in kraljestvi mi vzajemno imaroo, kakor veste, ter ste mogli prav lahko spoznati iz mojega dosedanjega resničnega dopovedovanja). Potem ker B u 11 a A u r e a voliteljev sinovom dolžnost učiti se Slavenskega jezika naklada, bodite si vi tudi svesti, da vam bode to na posebno čast, ako ga poveličate, svojim ljudem pa, kterim bote po dednem nasledstvu postali zvesti pastirji, boste v tej reči dali spodbudo, da si poslej v tera prizadevajo, kolikor mogoče olikano pa pravilno pisati ter spise Slavenske same prebirati in da ne pustijo v nemar priložnosti, ktera se jim po božji naredbi ponuja v Slavenskem vže na svetlobo danem sv. Pismu. A da tudi vaši priprosti ljudje naučivši se v kratkem času abecede Slavenske (Elementis Slavicis) napredovali bodo toliko, da bodo v stanu hitreje sveto Pismo v svojem jeziku i brati i lahko umevati. Ker sem edino to stvar imel pred očtni ter prevzel ta kakoršen koli trud, da namreč to, kar sem vže omenil, dosežem tudi pri priprostih ljudeh: zatorej vi slavni in blagorodni mladenči, prihodnosti najboljši del in najboljša nada za Bogora, nikakor ne dopustite, da se po vas pogreša, da naš jezik ne hvali še Gospoda. Nasledvajte, pri živem Bogu vas prosim, vse hvale vredne stopinje svojih očetov in sprednikov, kterim nič bolj in prej nikdar ni bilo v čislih mimo tega, da vnema za pobožnost in lepe umetnosti, očinska čast in slava, pridobljena s krepostjo in krvijo vaših sprednikov pri vas dragem zarodu ostano neoskrunjena. Da se ta tako krasna zapuščina, dejte, prosim, pri vas z enako hvalo pa vsem na korist tudi ohrani. Pot pa in način, po kterih se to zgoditi mora i more, imate pred očmi, to je svojih starišev žive vzglede. To da imejte v mislih, to da imejte vedno na jeziku, eclino to da delajte, vas vse prosim in zaklinjain. Potem dasi, kakor sem rekel, svojib. starišev in na vašem domu nastale sprelepe izglede: vendar ne škodi, ako tudi sosedov svojih izvrstna djanja si obrnete v prid. Le postavite si v posneinanje kakor preblage vse sploh, tako nikdar dosti prehvaljena in slavna dva viteza, Frančiška grofa Turnskega, Svobodnega, pri sv. Križu Barona itd. Gospoda v Lipnici in Deutschenbrodu itd. potem tudi Sigismunda pl. Herbersteina, Svobodnika v Najdperg i Gueteahag itd. Barona blagega spominja. Izmed nju le-ta kakor je z mlada gojil in posebno Ijubil pečanje z vednostmi, tako jih je do najzadnjega veselega konca svojega življenja nadaljeval ter vedno kaj visoko čislal. Mej tem je pa na dvoru naših premilostnih knezov, Avstrijskih nadvojvodov, pod kterih preljubo in predobro vlado je nam živeti, opravljal najviše službe. Ni pa koristil samo doma, temuč tudi podavši se na dolga in težavna, v daljne in ptuje dežele in kraje, ne le enkrat in to na dolgotrajna potvanja ter je kot besednik in poslanik Maksimilijana L, Ferdinanda I., potem tudi Maksimilijana II., avetega spominja Rimskih cesarjev, v Italiji, v Franciji, ADgliji in Turčiji, v Poloniji, v Možoviji pa tudi v Gerroaniji, izvrševal najvažnejše in za ves krščanski svet jako vspešoe reči z največjo hvalo in popolnoma v smislu omenjenih cesarjev. Torej je sebi in svojim pa tudi vsej očetnjavi zaslužil vekovito hvalo in si je tudi po spisanih spomenikih pridobil neumrljivo ime. Prešnji vitez grof Frančišek pa je z enako slavo, na dvorih in vladah naših nadvojvodov Avstrijskih opravljaje največe časti in dostojnosti, tako živel in oskrboval najvoče službe, da človek dvomi, kteri izmed teh vitezov (ko bi o tekmovanji nastal prepir) je več storil. V tera pa sta si prizadevala oba, da sta velikodušno vse visoke njima izročene službe zvrševala tako, da se to z večo zvestobo i spretnostjo zgoditi ne more. Pri vsem tem pa nista opustila kar se da vrlo braniti zaslužene časti svoje doniovine. Ker sta tudi v tem oziru zapustila jako mnogo dokazov, tedaj tudi to nikakor nizko ni ceniti. Da kedar pride na svetlo ona pisana listina (diploma), naj se imenuje svoboščina ali predpravica (immunitas seu privilegium), izšla od Aleksandra, onega velikega Macedonskega kralja, po kteri se Slavenom (Slavis) za izvrstno službo, po kteri so mu pripomogli k gospodstvu malo da ne vsega sveta, daje pravica polastiti se najpremožnejših krajev Evrope na jugu in na severju: nista nehala ta dva viteza in blaga zavetnika slave očinske pridno preiskovati stvari, dokler je slednjič v samostanu Pražskem stvar poprej dvomljiva, s črkami nevarljivimi (literis non fallentibus) ondi tako, kakor je bila najdena, vsem postala javna ter se dala v tisek: tako sta ta velikodušna moža vam lahko tudi v zgled, da se vsak za se pa tekmovaje poganja zato, s čimur je pobožnost, naukoljubivost, tako tudi dedna slava vaših sprednikov prišla do naslednikov, tudi po vašem vzgledu bolj prijetna. Vsem tem pa in vsakemu posebej voščim iz srca vesel pričetek tega novega leta, ne manj vesel napredek, zvršetek pa najveselejši poleg in zarad Emanuela našega Jezusa Kristusa ter preponižno se priporočevaje Vaši Svetlosti vdani Dano v Vitebergi na Saksonskem vprav I. Jan. 1. 1584. Adam Bohorič.*) *) Pisatelj je bil protestant, in v tem smislu je presojcvati pričujoči predgovor, poslovenjen prvikrat malo da nc po bescdi, v nekterih oblikah cclo po virniku latinskem. Dvojljivo je, kar pripoveduje nde ecclcsia Christi, de coctu aliquo — mmnilius temporibus"; vzlasti pa: ,,mundus est satanas; intellectus in rcbus divinis obtuse caeous factus; voluntas lmmana perpetuo sese opponit voluntati Dei; cor jpsum fiagrat odio Dei itd.", kar ni katoliško. Kar pa jo pisal o jeziku in o jczicih, o Slovencih pa Slovanih, o prostakih pa plemenitnikih, to naj bi slovenski in nemški učcnjaki nekoliko bolj premišljevali, domači in ptuji grajščaki med našim narodom in po naših deželah pa naj bi nekoliko več delovali aa korist pa na slavo Slovencera in Slovanom!