Lgh: Kako je pri nas v šoli 2. V oktobru. Koinaj smo začeli s šolo, že je prišla nadme ne-sreča. Šel sem v šolo. Na Dornikovem Trtu je bilo vse polno zrelega sadja. Človeka pa nikjer nobenega. Kar hitro sem sklenil: »Na drevo!« In že sem bil na njem in ga potresel. Kakor bi toča bila, tako je padalo sadje z drevesa. Skočil sem na tla in začel pobirati. 1 Tedaj pa — ne vem, odkod je vrglo samega Dornika predme. »Čakaj me, čakaj, seme ti tatinsko!« je zaren-tačil in stegnil svoje kakor lopate velike roke proti meni. Toliko, da me ni zagrabil. Vseeno sem mi srečno ušel. Slišal sem ga pa, ko je vpil za menoj: >O, saj te poznam, ne boš mi ušel, ne! Po obleki te poznam, čigav si.« Urno sem snmknil mimo Brinovčevega kozolca. Nekaj otave se je še sušilo v njem. Menda prav zame. Urno seni spravil vanjo nabrana jabolka in jo mahnil mirnili korakov v šolo. Komaj smo pa odmolili, je nekaj potrkalo. »Na!« sem si mislil in se nisem zmotil: Dornik me je prišel zatožit za tisto pest jabolk! Ali naj tajim? Nič nisem. Še to sem moral povedati go-spodu učitelju, kje imam jabolka skrita. Hipoina, kakor strela z jasnega, me je zadela ne-STeča. Sramota že v obsodbi: »Zaprtk Potem pa, da so mi Dornikovi pobrali vse sadje iz Brinovčevega ko-zolca. Ali sem res zjutraj tako slabo molil, da me je rogač premotil? ' V zaporu sem imel druščino. Potočnik Pepe je bil. Tisti, ki krivo gleda in je navihan, da med nami nima para. Bil je vprašan, kako bi prišel iz Škofje Loke na Bled. »Takole,« je dejal in je začel korakati po šoli proti katedru. Učenci v smeh. Gospod učitelj je bil nejevoljen, da ga je kar kuhalo. Pa je zagrmelo: »Zaprt!« Meni je odleglo; vsaj dolgčas mj ne boJ Samo to me je še skrbelo, kaj bo pri nas doma. Pepe je srečen; nihče ga ne strahuje. Pri nas pa — oh, še pomisliti nisem sinel in strah me je bilo, če sem se spomnil domače hude ure. To so težave! Janez Murkovič je zadnjič zvedel, da je doma iz dežele trotov in butcev. Računati ne zna prav nič. Še vedno pravi, da 3X2:= 5. Celo naš Jožek ve, da je 6, ta človek pa ne. Piše pa tako, da visi vsaka črka v drugo stran. Jaz sem v prvem razredu lepše pisal. V šolo grede smo mu nagajali. Pa se je postavil: »Ali meniš, da res ne vem, koliko je 3X2? In tudi pisati znam lepo, če hočem. Pa samo zato tako delain, da učitelja dražim.« Ali ni bil to grd odgovor? Škoda, da nisem jaz učitelj! Ali bi ga! Kar mika me, da bi ga zatožil. Sicer so nain rekli, da je tožiti grdo; a če bi Murkoviča zatožil, se mi zdi, da bi ne bilo prav nič grdo. Reveži so tisti, ki imajo trdo glavo. Nič se ne mo-rejo naučiti. Taka sirota je Kramar Lipe. Ta mesec sino pri petju imeli na vrsti pesem: »Stoji, stoji tam lipica.« Vsak se je moral naučiti prvo kitico na pamet. Lipe je pa takole povedal: »Stoji, stoji tam lipica, pod lipo hladna senčica, ta senčica je votel panj, senica znosi gnezdo vanj.« Vsa šola se je zasmejala. Lipe je pa tako nedolžno gledal, kakor bi bil hotel vprašati: »I, čemu se pa prav za prav smejete?« Prav nič ni vedel, kakšno neumnost je zinil. Gospod učitelj se ni smejal. Še nas je posvaril, češ, da se takim revežem ne smemo sme-jati. Saj bi se človek vselej ne sinejal, pa včasih usta kar sama uidejo na smeh. Ta mesec je bil god našega gospoda učitelja. De-klice so začele šepetati, da bodo pri ročnib. delih. na-redile nekaj lepega za gospoda učitelja. Tudi dečki nismo hoteli zaostati. Obrnili smo se na gospoda kate-heta, pa so nam preskrbeli kratko in primerno voščilo in tudi naučili tri učence, kako naj se med voščilom vedejo. Lepo je bilo tisti dan v šoli. Najprvo so deklice povedale, kar so vedele in znale, potem smo prišli mi dečki na vrsto. Dobro so se odrezali naši. Izpraševanje šolskit predmetov ta dan ni bilo tako strogo kakor sicer. Mnogi smo želeli, da bi bilo kar prav, če bi imel gospod učitelj večkrat svoj god. Potem bi bilo večkrat prijetno v šoli. Nazadnje je prišla razveseljiva obljuba: »Zdaj je že prepozno in prehladno, toda spomladi vas spomnim na današnji dan in vas nekam popeljem, da boste vsi veseli.« Nekam! Sam Bog ve, kam? In pa: zdaj je jesen. Potem bo zima. Pa kako dolga bo, potem pride pomlad — kdaj bo še to! In če bi gospod učitelj do tedaj pozabil na svojo obljubo? No, pa saj mi ne bomo!