Petančič Davorin: Svete gore. Povest. 42 »Janez, še enkrat, ven pridi!. Sicer streljam!« Nič. Spogledajo se in prikimajo. »Kam bi streljal, ko ni nobene luknje.« »Zadeti ga ne smeš!« je branil drugi, ki se je odmaknil. »Tule se bom postavil.« Prestopil je.»v Pod njim je zahreščalo .. % Cutil je grozničavo bolečino, kako je padel. Potem pa naenkrat ogenj -... Pavle je sprožil. r s Janeza je zajela stara lovska kri, pograbil je puško in sprožil, pa bila je prazna. Tedaj se je domislil pravega. Ves kup slame je vrgel na ogenj, da je zagorelo z visokim plamenom. Jezičasti zublji so že lizali strop. Janez je vzel desko, ki se je zrušila pod Tončetom in začel metati oglenje na onadva zunaj. Janžetu je padlo v oči in na prsa, da je zagorela v hipu obleka, drugemu pa se je vnel klobuk in brki.., Tlsti trenutek je izrabil in smuknil iz jame, se zagnal v breg in zaklical nasprotnikoma, ki sta se svetila v temi kakor živi baklji: »Vrzita se v sneg, da ne zgorita!« Nasvet je bil dober. Kopala sta se v snegu in si otela življenje. Sama ne bi bila prišla na to, ker sta se trudila predvsem, da si obvarujeta oči in lice. Tonče v jami je stokal, ker se ni mogel zvleči hitro z oglenja, ki mu je pregorevalo obleko in ga žgalo v kožo. Imel je polomljeno roko in nogo. Janez pa se je gnal divje čez gozdove Orlice na Bizeljsko in prek na Hrvaško. Še pred polnočjo ja bil tam. Proti večeru drugega dne je šla zopet Lenčka s košarico. Našla je razdejanje. Ko pa ja še zapazila kri, ki jo je prelil zajec, jo je obšla groza. Ni minila ura in vsi na svetih Gorah so vedeli, da je Janez zadet... Potres. Janeza ni bilo od nikoder. Zupnik je tarnal, rotil Boga in molil. Zidarji bi morali začeti z delom, pa ni bilo človeka, ki bi naredil najnujnejše. Pisal je na vse strani, da bi ga oprostili, pa ni bilo še nobenega odgovora. »Meta, na vidiš, zdaj pa Janeza ni nazaj. Imaš dolg jezik, da bi segel do Podsrede. In tudi seže. Če se farovžu tele povrže nocoj, se bodo jutri po Podsredi menili, kako je v Sv. Petru dekan bogat!« Meto je prevzemal strah pred gospodom. »Naj nehajo, ko pa nisem jaz!« »Nisem nič rekel. Ti veš! Babe ste klepetale, ti si ga proti županu stegnila in on ga je. Konec besedi. Tistokrat sem ga izrezal. zdaj ga ne morem!« Njegova jeza je rasla z vsakim dnevom. Zidarji so se pripeljali in moral je sam z njimi na Gore. »Nič se ne morem ščamati, ko nisem bil zraven.« Dal jim je ves denar in jim naročil: »Lepo pridno delajte! Velikega zaslužka ne iščite pri cerkvi, ki jo zidamo za božjo čast!« Lenčka se ga je oklenila in mu poljubila roko. »Pusti! Janez, kje je?« Zardela je in jo je bilo sram*pred gospodom. »Kaj boš zardevala, ko si že bila pred oltarjem ž njim. Hipec je manjkalo, pa bi bil zavezal. Kje je, zini!« »Gospod, res ne vem. Tončka pravi, da je na Hrvaško pobegnil.« »Pa nič ne pride? Ne ponoči in ne podnevi?« »Res, da ne, gospod dekanlc je zatrjevala in pobešala vlažne oči. »Kaj ga še vedno iščejo?« »Nak, ne dajo mu mira. Nekdo se briga zanj. Oe pa Janeza ni, bo pa moral Lojze poprijeti delo.« Dekan se je odpravil domov. »Kako je z Janezom, gospod?« se je oglasil za njegovim hrbtom župan. »Vem toliko kot vi!« Župan pa je vseeno poslal biriče na Gore: »Zdaj zidajo cerkev, gotovo se bo prikazal. Cakajte noč in dan, posebno zjutraj! Gorje, če vam Uide. Glave vam ne bodo dosti!« SH bo na noč in dremali v hosti. »Kaj ga bomo čakali, če ga pa ni! Samo županovo voljo izpolnimo, pa ležimo tukaj!« da Spomlad je vstajala, pojoča in cvetoča. Vse se je v Gorah drugače slišalo, kakor pozimi. Če je fant zaukal na Preski, so ga čuli na Gorah in mu odgovorili. Noči so žrle dneve. Po vinogradih so popevali količi... Nebo se je rdečilo v širokih lisah in bliskalo se je iz jasnega. Noč je padala na zemljo. Popotnik se je trudil čez Podsredčko Mater božjo in hribove povprek proti sv. Petru. Skrbno se je izogibal hiš in velikih cest in si zbiral steze in prečnice. Ko je pri Bistrici moral na veliko cesto, si je potegnil krajec klobuka na oči, potisnil je roke v hlačne žepe in zavihal ovratnik na suknjiču. Poltiho je požvižgaval, kakor kak fant iz domače vasi. Pri pokopališču se je zmotil in stopil h grobovom. Vezačice so se vračale po hrvaški cesti in žvrgolele domače popevke. Ni jih hotel srečati. Ko je odpel njihov korak po cesti, je nadaljeval pot. Previdno se je pritisnil k zidu in se vlekel kakor senca. Pri župnišču je zavil k hlevom, od njih pa na zadnjo stran hiše. Pobral je kamenček in ga pognal dekanu na okno. (Dalje sledl.)