Dr. Tone Stroj in	Pred devetdesetimi leti na Triglavu	337
Franček Knez	Nov korak v ženskem alpinizmu . ,	339
Marija Frantar	Boj na JZ grebenu J. Anapurne . .	314
Tomaž Banovec	Triglav povezal narodnostni boj in
revolucijo v enoten simbol ....	351
Or. Lev Svetek-Zorin Triglav — naša gora in simbol , ,	352 Dr. Tone Strojin Evropa se srečuje na vrhu (200 let
prvega pristopa na Mont Blanc) , .	356 Komisija za pota Tri stopnje zahtevnosti planinskih
poti pri nas.........360
Nada Praprotnlk Bila je nestorka slovenskih naravoslovcev ............362
Matevž Lenarčič Smer Borisa Simončiča v Fitz Royu	363 Mitja Brojnik V spomin žrtvam helikopterske nesreče ...........363
Franc Ekar	Letos idealna smuka na Ledinah .	367
Miro Petek	Planinstvo je srčna kultura (Stanko
Lodrant, planinec in vsestranski
ustvarjalec) .........369
Breda Kovačič	Na Snežnik po praprotovo seme . .	371
Andreja Erdlen	Sejem rabljene planinske opreme .	372
Zdenko Kodrič	Pol ducata oskrbnikov na Rogaški
(Donački) gori........374
Marlen Premšak	Milka in Ivanka vas pričakujeta (110
let doma na Korošici).....377
Društvene novice.......378
Iz planinske literature.....381
Razgled po svetu .......382
Janez Bizjak	Skupni program razvoja TNP . .	382
Slika na nastavni strani: Novi Triglavski dom na Kredarici — ponos slovenskih in jugoslovanskih planincev. Natanko desetega avgusta je minilo devetdeset let, kar so na Kredarici odprli prvo Triglavsko kočo. In kot jc prva, skromna koča ponosno prešfa v dvajseto stoletje, tako bo novi, mogočni Triglavski dom ponosno prešel v tretje tisočletje.	Posnetek Joco Znidaršič
Planinski vestnik izdaja Planinska zveza Slovenije, 61000 Ljubljana. Dvofakova ulica 9, poštni predal 214. Revija praviloma izhaja vsak mesec. Ureja uredniški odbori Milan Cilenšek (glavni in odgovorni urednik), Tomaž Banovec, Janez Bizjak, Sonja Dolinšek. Zdenko Kodrič. Jože Krajnc, Dragica Manlreda. Jože Poglajen, Nada Praprotnik. Marlen Premšak, Tone Strojin, Tone Skarja, Matej Sure, Nevenka Vogelnik in Božo Zorko; predsednik izdajaleljsko-založniškega sveta Ante Mahkota. Prispevke pošiljajte na naslov: Milan Cilenšsk, Uredništvo Večera, 62000 Maribor, Svetozarevska ulica 14, ali na naslov Planinske zveze Slovenije. Rokopisov in slik ne vračamo. Tekoči račun pri SDK 50101-678-47046 Letna naročnina je 3000 dinarjev in jo lahko naročniki plačajo v dveh obrokih: prvega v februarju, drugega v juniju; za tujino znaša naročnina 30 dolarjev. Reklamacije upoštevamo dva meseca po izidu številke. Ob spremembi naslova vselej navadite tudi stari naslov, In to s tiskanimi črkami. Upoštevamo pisne odpovedi do 1. decembra za prihodnje leto, med lelom odpovedi ne moremo sprejemati. Tiska Tiskarna Jože Moškrič v Ljubljani.
PRED DEVETDESETIMI LETI NA TRIGLAVU
JUBILEJNA IN DOKUMENTARNA REPORTAŽA O TRIGLAVSKIH GRADNJAH
Dr. TONE STROJ1N
Jakob Aljaž je Triglavsko kočo na Kredarici imenoval »mali vseh koč«. To mesto ima še danes, le da je času primerno bolj hotel za tretje tisočletje, sicer pa je po gostoljubju Triglavski dom slovenski hram za vsakogar, bolj kot katerakoli druga stavba na Slovenskem.
DO VRHA IN NAZAJ
Idejo, da bi na Triglavu postavil stolp, je Jakob Aljaž dobil že ob svojem prvem obisku na Triglavu leta 1887.1 Takrat so odpirali Dežmanovo kočo (Oesch-mann Hütte), in Jakob Aljaž je bil priča nemški evforiji. Aljaža je to bolelo, v svojih spominih je to prizadeto opisal. Zgodbo o gradnji Aljaževega stolpa smo opisali že večkrat. Aljažev dom se perso-nificira s Triglavom po tem, da je slovenska roka postavila slovensko znamenje na najvišji slovenski gori. Ob Aljaževih zaslugah pri postavitvi Aljaževega stolpa, od načrta do vsega, s čimer je bil opremljen,2 pa je treba priznati zasluge tudi
...^^ ** * ■f ' *

Slika £1. 2
Antonu Belcu, kleparskemu mojstru iz Šentvida nad Ljubljano, ki je s štirimi pomočniki, potem ko je šest korenjakov znosilo pločevinaste dele na vrh, v petih urah sestavil in sklepal stolp, tak kot je še danes. Sliko^ Antona Belca v Planinskem vestniku objavljamo prvič. V galeriji zaslužnih Aljaževih delavcev na Triglavu je gotovo med prvimi. Pri odkupu sveta vrh Triglava, najemanju nosačev za nošnjo kovinskih delov na vrh in in druga dela imajo zasluge še Jakob Janša, Jurij Pezdirnik, Janez Zima in France Jeglič z Dovjega in iz Mojstrane. Vseskozi so Jakobu Aljažu in Slovenskemu planinskemu društvu stali ob strani. SPD. ki mu je Jakob Aljaž prepusti) Aljažev stolp v upravljanje, se je oddolžilo za njihove zasluge tako, kot Je razvidno z izjave — slika št. 2.'
1	Glej Članek Aljažev stolp na Triglavu, PV 1835. str. m.
2	Prav tam.
^ Sliko (št. 1) je daroval Mile Budič iz Ljubljana.
< Slej sliko št. 2.
Spomin lefmcg
?«*[, ga»,	v ŠLtttu *a3 fihtMJttno
Sna 7. ioni I» W1$.
Slika St. 1
Höhenzüge, Ortschaften, Sahn Taster. Seen. tfütleit unč Wege
\to*rSsfBb i:Wü,ooo.
Zeichen trft/arvn g.
Kronau
irtuiik füll
StetjJpt
Tn^utfuuJ,
XJhu-rtn /h//
fori*
{ Trenta
$Xtili>r{.

Übersichfs-Kärtchen
.■JA«.!*
Hullen und Wcqr SECTION KRAIN d.D.u.Ö.A.V.
in d<n
Jütischen Alpen »d * Karitwaiikcl). 1901.
h&rArrrtfr- Mist ritt
(NVH OR-R.ROSCHNI*
Slika St. 3: Poti In koče DOAV v Julijcih In zahodnih Karavankah leta 1901
Iz te izjave je razvidno, da sta Aljaž in SPD že takoj po postavitvi Aljaževega stolpa resno računala s svojo prihodnjo planinsko kočo na Kredarici.
NAROD SI BO GRADIL KOČE SAM
V svojih spominih5 je Aljaž opisal, kako je po otvoritvi Aljaževega stolpa, ob sestopu, posedel na Malem Triglavu in si takrat izbral lego za Triglavsko kočo. Kupil je ves dovški svet vrh Kredarice in zaradi zavarovanja, da bi mu kdo ne postavil konkurenčne koče v bližini, tudi Zaspiški svet nižje doli v Zgornji Krmi, Vendar ga je potreboval bolj zaradi lesa. SPD v Ljubljano je pisal, »kako ugoden je ta prostor za stavbo, križišče vseh poti itd., in naj se skliče odborova seja. Kričite, kar morete, domovina je v nevarnosti, povsod po gorah stoje kdli z nemškimi napisi Alpen Verein — Sect/on Krain«.5 Zaradi predstave, kje vsepovsod so bile v Julijcih in zahodnih Karavankah koče in poti DÜAV, prvič v Planinskem vestniku objavljamo grebensko karto z vriši teh koč in poti.6
Prva Triglavska koča na Kredarici je bila brunarica. S slike ob otvoritvi koče leta
5 Glej PV 1895, št. 8.
„„O « Vir: Poročilo ob 20-letnici DOAV — Section
■"O Krain, letnik 1901, str. 35, — Glej sliko ät. 3.
1896 se lepo vidi, da je bila pritlična, iz lesa, na kamnitem temelju. Aljaž se spominja: »Hitro sem najel Požganca1 in delavce, da so šli sekat les v Krmo, lepe macesne, katere sem kupil od Zaspičanov v Zgornji Krmi v višavi 1600—1700 metrov nad morjem. Kupil sem v Kranju, pravzaprav dal delati 300 metrov vrvi iz konoplje, oskrbel dvojne zatiče (sani) in naje! 20 delavcev. Vrv smo prerezali, da je bila vsaka dolga po 150 metrov, navijali sta se na valjar, katerega so delavci vrteli z vretenom. Pri vsakem vretenu je bilo deset delavcev in vedno sta tekli dve vrvi. Ko je les na spodnjih zatlčih prišel 150 metrov višje, so ga preložili na višjo vreteno. To vlačenje hlodov v višavo je bilo zelo zanimivo, a tudi nevarno; vendar se je po sreči izšlo.« Kako je bilo pravzaprav z macesni v Krmi, je v pismu Slovenskemu planinskemu društvu Aljaž pojasnil, kot je razvidno s slike št. 4.9
Naj po Mlakarjevih besedah opozorimo, da so se Aljaževa pisma na odborovih sejah SPD prebirala s posebnim zanimanjem. In kaj ne bi. saj je bil Jakob Aljaž tisti, ki
1 Pomen Klinarja - Požganca odkrivajo besade: Kar stavb je sivega Triglava, vse kličejo Po-žgancu hvala. a Glej sliko St. t.
Slika 4
je pravzaprav s svojimi podvigi na Triglavu popeljal SPD v visokogorje. Ce kdo, potem Aljaž zasluži avreolo častnega člana SPD!
»Kočo na Kredarici sta po Aljaževi pripovedi delala mojstra stari in mladi Škin-der iz Srednje vasi v Bohinju in še en tesar, zelo pridno za dnevno plačo. Škin-der je vzdignil sekiro tako visoko in je mahnil s tako močjo, da so odletavale velikanske iveri s hloda. V kratkem je bila narejena Triglavska koča na Kredarici in še tisto poletje (to je 10. avgusta 1896)
slovesno odprta. Poznejša leta sem imel v Vratih tudi dobre tesarje, pa v nobeni primeri proti Škindru.« Tako torej Aljaž. Kdo sta bila torej dejanska graditelja Triglavske koče?9
Očitno je bif to Lovrenc Urančič, vulgo Skinder, tesar in kočar,1" roj. 1. avgusta 1840 v Stari Fužini, umrl 30. januarja 1922. Bil je dvakrat poročen. Iz prvega zakona
' Podatke mi je ljubeznivo posredovala Štefka Jazbarjeva iz Stara Fužine, za kar se ji na tem mestu iskreno zahvaljujem. ™ Glej sliko št. 5.
NOV KORAK V ŽENSKEM ALPINIZMU
Prva ženska himalajska odprava. Že samo ime pove, da je to nekaj, kar se je zgodilo prvič. In kar je prvič, je nov korak v razvoju. Odhod ženske alpinistične odprave na Himalajo je največ, kar so doslej naše a I pin i stke dosegle. To je posledica njihovega dela, posledica kvalitete, ki so jo pokazale do tega časa. AIpin ist ke so se izkazale najprej v naših gorah, z vzponi poieti in pozimi, v Centralnih Alpah, z uspešno odpravo v Pamir. V vrstnem redu velikih sten je prišla kot krona vsega Himalaja. In potrebno, nujno je bilo, da so se naše alpinistke poskusile tudi v tem svetu. Kljub temu da svojega podviga niso dopolnile s korakom na vrh, jim velja vsa pohvala. Odprava na Himalajo ni nekaj samo po sebi umevnega, ogrom-
no so si prizadevale, žrtvovale so ogromno časa, ogromno znanja. Ko se prvikrat odpravljaš na neko neznano pot, stvar ni tako preprosta. To odpravo bi vendarle označil za uspešno, saj so si naša dekleta pridobila kopico dragocenih Izkušenj, ki jih bodo — o tem sem prepričan — kaj hitro koristno uporabila pri popolni uresničitvi svojih kasnejših ciljev,
V našem alpinizmu ni gladkih poti. Prej so to stene brez pravih oprijemkov. Nimamo industrije, ki bi uspešno izdelovala alpinistične in planinske potrebščine, nimamo trdne finančne hrbtenice, ki bi podprla naše alpinistične dosežke. Možnosti so nične, a uspehi so tu, tudi v ženskem alpinizmu.
F ranček Knez
£0 bili trije otroci: Marija, rojena 22. novembra 1862, poročena Pohlin, Janez, rojen 20. januarja 1865, in Matevž, rojen 30. sep-
Sliha it. 5: Lovrenc Urančlč, vuigo Skirtder
Stika St. G: Sklnderji — med ženama sloji Matevž Urančfč, k! Je stesarll prvo Triglavsko kočo
tembra 1868, ki je umrl 17. oktobra 1946 v Stari Fužini.
Slednji je skupaj z očetom stesaril prvo Triglavsko kočo, in tako sta nadaljevala bohinjsko tradicijo pridnih delavcev pri triglavskih napravah in gradnjah, ki sta jo pričela že Škantarja, oče in sin, pri na-delavi poti čez Štapce na Triglav. Obledele fotografije Škinderjev so pravzaprav vse, kar se je dalo oteti času." O tempora, o mores!
NARODNA PRAVDA SE JE PRIČELA
Ko pa je bila Triglavska koča na Kredarici 10. avgusta 1896 slovesno odprta, so se težave z oblastmi pravzaprav iele pričele, Alajž se takole spominja: »Kmalu so se začele pravde; o Triglavskem stolpu13 in Staničevem zavetišču sem že poroča/. Smešno je bilo. da so huiskali občino, naj mi sveta ne proda — in to tedaj, ko sem kupne pogodbe imel že v žepu, češ da bomo pregnali gamse in pokvari/; lov. Nevarna jo bila tožba in preiskava, češ da polovica Triglavske koče in vsa kapelica stojita na tujem svetu (to je: na svetu verskega zaklada). Deželna direkcija je naložila svojim geometrom, naj vse premerijo ... Stroški bi biti ogromni, če bi jaz oziroma planinsko društvo izgubila pravdo. Narod so sklicali na nedeljo, menda zato, ker moram ob nedeljah doma maševati. Pa sem najel namestnika, novo-mašnika, župnika Bar let a, in sem sam osebno šel že v soboto na Kredarico. Se prej sem pisal v Ljubljano planinskemu društvu, ali je kakšen advokat v Ljubljani toliko näroden13, da bi me na Kredarici brezplačno zastopal.
Oglasil se je dr. Fran - Tominšek. Slava mu! Bilo je kritično. A hvala Bogu: ko pridem v soboto popoldne po zgornji poti na vrh Kredarice, na/dem ravno na vrhu komisijo in merjevce, ki mi čestitajo: Gospod župnik, vi ste dobili! Gledali so z instrumentom od vrha Kredarice na Mali Triglav, kjer je Požganc križ postavil. Ko so potem še v koči mapo gledali, so opazili (inženir Žužek), da je črta nekoliko kriva proti vzhodu (meni v prid), tako da gre meja še sedem metrov proč od kapele. Živio! Bili smo židane volje. Gozdarji verskega zaklada so bili že poprej proti Bohinju odšli, Bog jih nesli* Kakšni so bili interesi verskega zaklada in nemškega vpliva, si lahko mislimo. Ko je Triglavska koča na Kredarici prestala otvoritveno evforijo — in ta je odmevala daleč zunaj slovenskih meja, saj so
" G tej sliko St. 6.
12 Zanimivo je, da Jakob Aljaž slolp na Triglavu
imenuje Triglavski stolp. — Glej sliko St. 7. u Posrečen iz raj. ki označuje narodno pripadnost.
— _____. ti. Od-'—
ti. {/i, ftff 3 "i
. , i'... ,;-..■■■'* j ,
C-..-,....**
sp/o/i za v/soAe gore, in odbor SPD je začel zelo živahno delati v tej smeri.« Tudi delovanje Kranjske sekcije DÜAV je pričelo pojemati. Zadnje knjižno poročilo, ki ga je izdala ta sekcija DÖAV, ima letnico 1901. Nemška nevarnost slovenskim kočam je bila začasno omejena.
Slika St. 7
brzojavne čestitke poslala slovanska društva iz Prage in Varšave in celo österreichischer Touristen Club z Dunaja —, zemljiškoknjižne zadeve še niso bile skle-niene. Če vzamemo za podlago osnovne zemljiškoknjižne podatke," je razvidno, da je šlo pravdanje za nerodoviten svet, pravzaprav za kamnito puščavo, a vendar zemljo z zlatorogovega vrta, slovensko zemljo.
Kako nesamostojno se je čutilo SPD pri urejanju zemljiškoknjižnih zadev v visokogorju. je razvidno iz dopisa Hauptmana, takratnega tajnika SPD, Jakobu Aljažu.15 Urejanje zemljiškoknjižnih zadev se je vleklo več let. iz teh natezanj je ohranjenih nekaj dokumentov z obeh strani — deželne uprave in dopisov SPD, ki moledujejo, naj Jakob Aljaž zastopa SPD in žrtvuje dan za ogled na kraju samem.16
triglavska koča — pogoj za množičen obisk
Končno se je z teti zemljiškoknjižna zadeva umirila. Jakob Aljaž je zapisal: «S to visoko, v naših gorah najvišjo planinsko kočo se je pričelo zanimanje za Triglav,
" Glej sliko SI. S.
15 Glej sliko St. 9.
Glej sliki št. 10 in 11.
Slika št. G
ffijth'lixpkitliusliu <t:uvl&~. it Cjufrlj.Ilfi
~	" H.-ij-^ —	-- — ■
-".'..><-,..,	. j' , /: ,Y>~>,. kV.
jjf i
j, U4m >; '| .,I.-■	, ,*--.. " ■ -» "
V Y v /■,■*< s ► l: ■, v■ .' mu r	I I.
WWtli ..... J. ,',1 .",	,, ' tU [Ji , ; va
. \ W flK,;	JU* t V, '
^.-., .,0 , ,[k» R&O^V^il rtlU*	iftv, $ ft '
n I^M^t^Ujt^KJ . • W- (Mfl . . ..... ^tVuU^ttL't
T, , f iti d I.^f r	i'
111, V, Vi t( , ui ,T-tf , t rt|L H (tTj t (
,1	tAJ t1 ■ I, , u., i*..:.:*
lift
I ■ t c, J ■*. (U.	^ J I. i,WtH «n u r v-.'A'./^ ■■.
^ ■ I-, w '. * itt---'-'	}	^..J,.. .
41	--
Slika St. 9





y —Ä*»^ *"**"*
^tw'w, tÄ.l'wy'/t.	ik-,.	«X 3*

Slika $1.10
Kako naj sicer drugače kot uradno priznanje zemljiškoknjižne lastnine SPD na zemljišču in stavbe na Kredarici razumemo oba dokumenta: naznanilo c. kr. okrajnega
glavarstva v Radovljici z dne 28. avgusta 1901 o oprostitvi davka na novo stavbo in odločitev županstva z Dovjega glede hišne številke Triglavske koče na Kredarici z dne 23. junija 1899?'7
triglav — od mita do simbola
Pravična stvar je zmagala. Naš narod si je koče moral zgraditi sam. Zemljemerska pravda v časih narodnostnega boja, kjer nizkih udarcev nf manjkalo, ne bi bila nič nenavadnega, če se ta pravda ne bi bila pod Triglavom, Slovencem najbolj na očeh. S slovenskimi gradnjami na Triglavu — najbolj z Aljaževim stolpom in Triglavsko kočo — je tudi Triglav sam doživel preobrazbo. Prej nedostopni vrh, kjer vladajo zle sile in se je vanj s strahom oziralo oko srednjeveškega človeka in se je nanj šele pred dvesto leti drznit naskočiti srčni bohinjski človek Luka Korošec s tovariši, je šele z Aljaževimi gradnjami in nadelavo poti po grebenu z Malega na Veliki Triglav postal Slovencem bližja in bolj dostopna gora — pravi mit.
Rodovi za Aljažem so ta mit žlahtnih do tolike mere, da so iz skromne Triglavske koče ustvarili slovenski hram. Triglav sam pa je v narodnoosvobodilnem boju, v razmerah še bolj krvavega boja s pripadniki istega nasprotnika kot nekoč, postal narodni simbol, danes zarisan v republiški grb.
S Glej sliki St. 12 in 13.




7y~
• jtf.	j/tj z/ ry_ vrt,
-inf-v ' r~ -'t'" M ;	rd/jy^fi
. \m i» '' ' -- A . . ■?' *
shf VAJLA, , ' -
"T

4	^ -v« ^ ^
,	J, J—
' ■ 'i- -S-v,
"■-U./ i
Slika St. 11
gcrfMigang.
lywiM	IQ £4
& hj.
Naznanilo.
f dip. , 4M "V
Iffi 4, .U, /J , , <	r.,
mitQrit* . r.jiH„i »	iW^-ill«,,
pq.Mn •!■> /i? | .	M* /
IM IL Hü 4PH, 1. * » . Hth lUw i M » m*H* ft»). «Un.
4.-J
'-y
ih ut
'«tS wi
Ißt
j
>'t* t/


•}' ..-	-—^.- v /''š ff
Stiki St. 12 In 13
V vsej nemimi zgodovini nismo imeli bolj združenega simbola, Slovenci nismo imeli kraljev ali druge gosposke, kar sodi v ropotarnico zgodovine, vedno smo si bili samo vse in nič, narod gorjancev, ki je trdo obdeloval svoje strmine — tam v sušni Beli krajini, ali krpice zemlje na Krasu, na brdovitem Kozjanskem in v Zasavju, v oddaljenem Pomurju in pod gorenjskimi hribi.
Davno so za karavanškimi hrbti zaspali karantanski knezi, ki so našo pradomovino obetali storiti državniško bolj trdno, ko so se v prazni Evropi v času preseljevanja narodi šele iskali.
Slovencu sta vedno ostala le delo na zemlji, ki jo je hotel ukrasti tujec, in pa Triglav — svetilnik ponosa slovenske dežele. Triglavski dom na Kredarici in Aljažev dom v Vratih, ki oba praznujeta devetdesetletnico prvih gradenj, danes v drugačnih okoliščinah, tudi sedaj nista le zadeva planinske organizacije, ker sta neločljiva od slovenskega življenja in človeka.
Jubileji — nad katerimi se nekateri zmr-dujejo — niso nič drugega, kot da se korenin svojega naroda zavemo in tudi ovedemo.
NEPOZABNI SLAVJI NA KREDARICI IN V VRATIH
V počastitev 90-tetnice prve Triglavske in prve Aljaževe koče sta biii v nedeljo, 10. avgusta 1986, na Kredarici in v Vratih resda skromni, a planinsko izredno prisrčni slovesnosti. Na Kredarici, kjer je bilo sto ljudi, je bil slavnostni govornik podpredsednik PZS dr. Tone Strojin, ki je zlasti poudaril, da je slovenska planinska zgodovina v marsičem identična s slovensko narodnostno zgodovino, medtem ko je Stanko Kotier, predsednik PD Dovje-Mojstrana, v slavnostnem govoru pri Aljaževem domu v Vratih — tu se je zbralo petsto ljudi — predvsem orisal življenjsko pot Jakoba Aljaža. Na obeh slavjih so zapeli bratje Zupan iz Tržiča, v Mojstrani pa so ob tej priložnosti odprli razstavo o gradnji triglavskih postojank.
O slavju bomo obširno poročali v septembrski številki Planinskega vestnlka.
M. C.
JUGOSLOVANSKA ŽENSKA ODPRAVA NA JUŽNO ANAPURNO, SPOMLADI 1986 — JUGOSLAW WOMEN EXPEDITION TO ANAPURNA SOUTH, SW RIDGE
BOJ NA JUGOZAHODNEM GREBENU JUŽNE ANAPURNE
CE BI NAM USPELO DOSEČI VHH, BI TO VERJETNO BILA NAJTEŽJA SMER, KAR SO JIH ŽENSKE KDAJ SAME PLEZALE V HIMALAJI
MARIJA FRANTAR (besedilo in posnetki)
Uspeh na Piku Komunizma (7495 m) leta 1982 je dal spodbudo za to odpravo. Za primeren cilj v Himalaji pa se je bilo težko odločiti. Same smo bile popolnoma brez himalajskih izkušenj — in nedvomno je to imelo posledice že pri izbiri cilja. Tudi poznavalcem Himalaje je bilo težko svetovati določen vrh, določeno smer. Delno zato, ker verjetno sami v prim«ru neuspeha niso hoteli imeti nobene odgovornosti, delno pa zato, ker niso vedeli, kaj me pravzaprav želimo. Tudi me same smo nihale med torn, ali naj splezamo na enega »lažjih« osemtisočakov ali pa da izberemo nekoliko težjo smer na enega od himalajskih sedemtisočakov. Nazadnje je nekako pretehtalo drugo. Po dolgotrajnem prelistavanju literature in odločanju smo se nazadnje navdušile za Južno Anapurno (7219 m) in njen Jugozahodni greben. O tem cilju smo prav tako imele nekaj pomislekov, vendar smo se jih po posvetu s Tržičani znebile. Oni so tjakaj imeli odpravo spomladi 1985 — neuspešno. Vendar so nam zatrdili, da bi me morale uspeti, da težave niso tako hude.
2 navdušenjem smo potem zbirale denar in opremo, čeprav marsikje nismo naletele na posluh za te stvari. Tik pred odhodom smo se še vedno otepale z velikimi finančnimi problemi. S pomočjo PZS nam je le uspelo zbrati dovolj denarja. Najnujnejšo osnovno, vendar drago opremo, pa smo kupile same.
Prvega aprila 1986 smo skupaj z žepno odpravo na Daulagiri (Belak, Kregar) krenile na pot.
ČLANICE ODPRAVE
Marlfia Frantar, 30 let, učiteljica geografije, AO Rašica, Ljubljana — vodja odprave
(Pamir 1979, Pamir 1982, Tien San 1985);
Nives Boršič, 23 let, študentka matematike, AO Velebit Zagreb;
Maja Dolenc, 24 let, študentka medicine, AO Ljubljana Matica (Kilimandžaro 1984);
Irena Komprej, 25 let, inženirka elektrotehnike, AS Prevalje (Pamir 1982, Kavkaz 1983);
Vlasta Kunaver, 22 let, študentka medicine, AO Ljubljana Matica;
Danica Mlinar, 30 let, ekonomistka, AO Logatec;
Ana Mažar, 32 let, ladjedelniška tehnica, AO Mosor, Split (Kavkaz 1981, Pamir 1982, Manaslu 1983);
Mira Uršič, 28 let, ekonomistka, AO Impol, Slovenska Bistrica (Andi 1983); Sanja Vranac, 23 let, študentka agronomije, Obalni AO Koper.
DNEVNIK ODPRAVE
1., 2. in 3. aprila 1986: Potovanje iz Ljubljane z avtobusom v Zagreb, nato z nizozemsko letalsko družbo KLM prek Amsterdama, Dubaja in Bangkoka v Katmandu. Na katman-dujskem letališču so nas pričakali uslužbenci agencije Chountain Travef in nas pospremili do hotela Star.
Od 4. do 9. aprila: V teh dneh si organiziramo vsa dovoljenja, nepalske uradne spremljevalce, dokupimo hrano, opremo in kuhinjsko opremo in spakiramo tovore. Iz hotela Star, ki je precej neurejen, se preselimo v čisto in cenejšo privatno hišo pri Shakonage su na Dili Bazar. Ob pravem času prispe tudi 330 kg našega karga, ki nam ga z majhno podkupnino uspe spraviti prek carine brez plačila posebnih taks.
10. aprila: Skupaj z odpravo na Daulagiri s posebnim avtobusom zapustimo Katmandu, Na avtobusu smo vse članice odprave in nepalski uradni spremljevalci: zvezni oficir Babu Ram Khanal, sardar Dava Tenzing Sherpa-Dati, kuhar Phu Darjee Sherpa in kitchenboy (pomočnik v kuhinji) Ale Tamang. Zvečer prispemo v Pokaro, kjer prenočimo.
Plezanje na vrh Viking — spodaj je tabor 1 (5700 metrov) — v megli
11. aprila: Zjutraj dolgotrajno pogajanje z nosači. Zelo navijajo cene, vendar do zadnje vasi dobimo še kar ugodno ceno za te kraje, ki so močno zasedeni s trekingi, V Pokari opravimo še zadnje nakupe zelenjave in precej pozno zapustimo mesto. Imamo 64 tovorov. Prespimo v Nagdandi. Zvečer udari strela v sosednjo hišo. 12-, 13. In 14. aprila: Pristopni marš od Nagdande prek vasi Kaare, Chandrakot in Chan-drung v Tadapani. Tadapani je zadnje naselje na našem maršu. Tu se tudi poslovimo od Belaka in Kregarja. Zapusti nas tudi večina nosačev, novih pa ni dovolj. Pripravljeni so nesti le za precej višjo vsoto kot dosiej. Ker bodo morali tovori v bazo v več etapah, naredimo izbor najpotrebnejših stvari.
15.	aprila: Pri tovorih v Tadapaniju ostaneta Mira In Sonja, druge pa gremo z nosači in 34 tovori naprej. Gre počasi Precej nosačev nosi dvojni tovor in ponavadi se vračajo po drug tovor. Začenjajo se tudi večje krpe snega in nosači tožijo glede obutve. Prespimo na neki prazni planin!,
16.	aprila: Zvečer dosežemo bazni tabor. Naporna, celodnevna etapa, nevarna, in zadovoljni smo, da nismo izgubili nobenega tovora. Nosači prespijo pri nas v baznem taboru (4050 m),
17.	aprila: Urejanje baze. Vlasta in Mariča raziskujeta dostop do JZ grebena. Vendar ob 10. uri vse zagrne megla in začne padati.
18.	aprila: Dopoldne postavimo zgornji bazni tabor ali tabor 0 (TO) na planoti, 4800 m visoko, tik pod stalno snežno mejo. l2 baznega tabora do tu je dve do tri ure hoje po zelo strmem travnatem svetu, ki je hudo neprikupen, kadar zapade sneg,
Vlasta in Mariča neseta popoldan še enkrat tovor na T 0 in lu tudi prespita.
19.	aprila: Vlasta in Mariča pričneta vzpon. Najdeta dostop na majhen snežni plato, 5200 m, in odtod do sistema strmih grap in grebenov, ki vodijo na rez grebena. Vendar ob 9, uri spet vse zagrne megla, in tako se vrneta, ker ne vidita, kod naprej. Popoldne spet padavine. Ostale prinesejo tovore na TO, Ana in Irena tu prespita, druge se vrnejo v bazni tabor.
20.	aprila: Irena in Ana najdeta snežni plato, nato pa zgrešita smer. Zaradi megle in padavin se kmalu vrneta.
V bazni tabor prispejo tudi vsi tovori ter Mira in Sanja. Druge nesemo tovore na TO in večina tu tudi prespi.
21.	aprila: Mariča, Dana, Mira in Nives neseno težke tovore na snežni plato. Tu postavimo šotor in izkopljemo snežno luknjo. Opoldne in popoldne je vreme spet slabo, sneži.	345
22.	aprila: Martča in Dana fiksirata več kot 300 m vrvi proti grebenu. Potem fiksnih vrvi zmanjka, tudi vreme se spet poslabša. Mira in Nives povečujeta snežno luknjo. Vlasta, Maja in Sanja prinesejo tovore na plato, Irena in Ana pa iz baze na TO. Mariča, Dana, Nives in Mira se vrnejo v bazo. Vlastina skupina spi na platoju.
23.	aprila: Vlasta, Sanja in Maja napno vrvi skoraj prav do grebena. Prepodijo jih hudo sneženje in plazovi. Tudi v baznem taboru pade precej snega. Irena in Ana prespita na platoju, Vlastina trojka se vrne v bazni tabor.
24.	aprila: Ana in Irena dosežeta greben in postavita en šotorček — tabor 1 (T1), v višini 5700 m. Mira, Nives, Dana in Mariča prinesejo tovore na plato. Zelo zgodaj začne močno snežiti in tudi hudo brije. Ana in Irena težko preživita noč, ker nista dovolj vkopali šotora.
25.	aprila: Ponoči in zjutraj močno sneži in brije. Zjutraj se le za kakšno uro nekoliko zjasni. V tem času Ana in frena napeljeta 80 m vrvi čez težavno mesto na i. skalni vrh v grebenu, ki smo ga imenovale Viking. Mariča, Dana, Mira in Nives gredo na TI. 150 m pod grebenom jih zajame hud vihar. Na T 1 stoj/ le majhen šotorček, ki ne more dati zavetja štirim ljudem, in v takem viharju bi bilo nemogoče postaviti še en šotor. Zato
se Mariča in Dana vrneta na plato, Mira In Nives pa gresta na T 1, kjer komaj preživita noč. Maja in Vlasta sta na TO. Irena in Ana se vrneta v bazni tabor, Ireno skozi vstopno grapo odnese plaz, vendar ima srečo.
26.	aprila: Mira in Nives sta brez voki-toklja na T1, Dana in Mariča pa brez ognja na platoju. To je posledica včerajšnje nenadne ločitve v viharju. Vreme je tudi danes obupno. Opoldne se Mira in Nives v sneženju vrneta nazaj na plato. T1 bo treba bolje postaviti. Zaradi obilice novega snega si po vstopni grapi ta dan ne upamo ne gor ne dol.
27.	aprila: Vreme je še vedno slabo. Zjutraj Maričina skupina sestopi po grapi. Sanja, Maja in Vlasta so na TO in so pripravljene na vzpon, če se vreme kolikor toliko popravi.
28.	aprila: Vreme je še vedno zelo slabo: ves dan sneži. Vlasta, Maja in Sanja se vrnejo v bazo, ne zdržijo na TO v majhnih šotorih med kupi opreme,
29.	aprila: Zjutraj se za zelo kratek čas zjasni, nato spet megla in padavine.
30.	aprila: Irena, Ana in Nives odidejo na TO in tam prespe. Zjutraj je nekaj ur lepega vremena, nato spet sneži. Večina opreme ja že na TO in platoju.
1. maja: Ponoči pada, zjutraj je tudi precej slabo. Irena, Ana in Nives kljub temu gredo na plato. Popoldne se vreme popravi, na plato iz baze pridejo tudi Mariča, Dana in Mira. Vse prenoče na platoju.
Z. maja: šesterica, ki je spala na platoju, gre na TI. Tu dobro vkopljemo šotore in dokončno postavimo T 1. Prejšnji šotor je popolnoma podrt, spalne vreče v njem povsem premočene. Popoldne spet padavine. Irena, Nives in Ana spijo na T 1, Mariča, Dana in Mira se vrnejo na plato. Maja, Sanja in Vlasta so v TO.
3.	maja: Irena, Maja in Nives napnejo vrvi skoraj do vrha Vikinga, druge prinesemo tovore na T1. Popoldne spet sneži. Dana, Mira in Mariča prespe na T1. Vso noč odkidavajo šotore. Druge se vrnejo na plato.
4.	maja: Maričina skupina napne vrvi do vrha Vikinga in potem dalje čez snežne vesine proti Ptičji glavi in Snežnim vrhovom.
Ta dan se nam posreči tudi vzpostaviti zvezo z Dautagirijem. Vlasta, Maja in Sanja pridejo in ostanejo na T1, kjer spet vso noč odkidavajo šotore. Razmišljamo o snežni 346 luknji, toda okoli T1 ni nikjer primernega mesta za kopanje kake votline. Tudi to
PreEnlca pod Ptičjo glavo
popoldne kot vedno poslabšanje vremena. Mariča, Dana in Mira imajo prvič težave s statično elektriko in strelami. Ta trojka sestopi potem v dolino.
5.	maja: Vlasta, Maja in Sanja splezajo težavne prečnice pod Ptičjo glavo (skalni vrh v grebenu z značilno obliko) in dosežejo Snežne vrhove. Popoldne spet hudo poslabšanje vremena.
6.	maja: Irena, Ana in Nives neso tovor na T 0 in tam prespe. To popoldne ne sneži, je le megla.
7.	maja: Vreme je lepo ves dan. Irena, Ana in Nives dosežejo T 1, Dana, Mariča in Mira gredo za njimi.
8.	maja: Irena, Nives in Ana gredo do konca fiksnih vrvi. Popravijo, kar je slabo fiksirano. Imajo nalogo, da po možnosti najdejo prostor za T 2. Vendar ne najdejo primernega prostora, napnejo le nekaj vrvi in se vrnejo. Dana, Mira in Mariča pridejo na T 1 in tu prespe. Vreme je bilo ves dan lepo.
9.	maja: Mariča, Dana in Mira zjutraj dospejo do konca fiksnih vrvi. Potem čez Snežne vrhove nafiksirajo več kot 400 m vrvi in najdejo primeren prostor za T 2. Postavijo en šotor (višina 5850 m). Mira in Dana prespita v T 2, Mariča pa se sama vrne v T1 po opremo in prespi na T1, Vreme je ves dan lepo, vendar se kažejo znaki, da bo z lepim vremenom kmalu konec,
10.	maja: Mariča prinese opremo s TI na T2, Mira in Dana pa se vrneta po kup opreme, ki je v sedlu med Ptičjo glavo in Snežnimi vrhovi. Dana in Mariča potem še napneta nekaj vrvi na naslednji snežni vrh, vendar ju kmalu preženeta huda elektrika in močno sneženje. Mariča, Dana in Mira prespijo na T 2, Vlasta, Maja in Sonja so na T 1.
11.	maja: Dana in Mariča zjutraj fiksirata vrvi v globoko in dolgo škrbino. Ker se spet tvorijo kopasti oblaki, ki prinašajo strele, kmalu odnehata. Mira zjutraj suši spalne vreče, Vlasta, Sanja in Maja pridejo na T 2, tu prespijo. Maričlna skupina sestopi, Irena in Nives sta na TO. Popoldne spet hudo sneži.
12.	maja: Vlasta in Maja napneta skoraj 400 m vrvi do vrha strme stopnje za škrbino. Potem ju preženeta elektrika in slabo vreme. Vlastina trojka še enkrat prespi na T 2, Vse popoldne močno sneži. Irena tn Nives gresta na T1. Ugotavljamo, da bomo do vrha verjetno imele premalo fiksnih vrvi, ker je vrh Še zelo daleč.
13.	maja: Vlasta in Sanja napneta še okoli 300 m vrvi, Irena in Nives gresta na T 2. Vlasto in Sanjo spet preženeta elektrika in hudo sneženje. Več dni popoldne močno sneži, v baznem taboru pa dežuje, ker se vreme topli. Vlasta je obupana in poroča, da je težko zaradi novega snega in da je greben še izredno dolg in težaven in da nam po njem ne bo uspelo, ker je časa malo, vreme pa katastrofalno.
Maja sestopi na T1, Irena, Nives, Vlasta In Sanja prespe v T2,
Mira v baznem taboru ima granolom. Ne moremo jI pomagati — in z Ano, katere zdravje tudi ni najboljše, odideta v Katmandu.
14.	maja: Maja, Vlasta in Sanja se vrnejo v bazo. Irena in Nives hočeta napredovati, vendar se vreme že kmalu zjutraj pokvari. Neseta le nekaj opreme ob fiksnih vrveh. Popoldne poročata, da je okoli meter novega snega. Tudi v bazi močno sneži. Mariča in Dana zaradi tega ostaneta v bazi.
15.	maja: Vreme je spet zelo slabo. Irena in Nives sestopita na plato.
1$. maja: Irena tn Nives sestopita v bazni tabor. Dana in Mariča gresta na TO. Vreme je nekoliko boljše, vendar še precej nestanovitno. Ogromno je novega snega.
17.	maja: Zjutraj kaže zelo slabo, vendar potem za nekaj časa posije sonce. Dana in Mariča se odpravita proti platoju, a še preden ga dosežeta, že sneži. Sneg se močno predira. Zaradi slabega vremena ne gresta na T1, ampak ostaneta na platoju.
18.	maja: Oblačno. Dana in Mariča gresta na T1. Tabor je pod snegom, spalne vreče so mokre. Dolgo urejata tabor. Ponoči hudo poslabšanje, močno sneži in brije. Neprestano odkopavanje šotorov.
19.	maja: Ves dan slabo vreme, sneži, brije. Mariča in Dana ostaneta v T1,
20.	maja: Vreme je še vedno obupno. Mariča in Dana sta še vedno v T 1, druge so v baznem taboru.
21.	maja: Ponoči se zjasni. Dana in Mariča gresta na T 2. Veliko je novega snega, ki se močno predira. Tudi T 2 je zasut. Popoldne spet sneži. Vlasta, Sanja in Maja gredo na TO in tu prespijo.
22.	maja: Jutro je zelo vetrovno. Se preden Dana In Mariča prideta do konca fiksnih vrvi (približno 6100 m), močno sneži. Težave z elektriko. 50 m pred koncem je pod neko skalo dovolj prostora za majhen bivak šotorček; nikjer drugje ni nobenega prostora za šotor. Močno brije, zelo je mrzlo. Tu prespita. To popoldne se nekako 347
skupno odločimo za umik z gore, ker je greben še dolg in težak, vreme nevzdržno in konstantno slabo, vsa ekipa je že telesno izčrpana, večina pa tudi psihično. 23. in 24. maja; Pospravljanje. Odnesemo v dolino, kar pač moremo, na gori ostane zelo malo, razen pritrjenih fiksnih vrvi skoraj nič. Vreme je v glavnem vseskozi slabo 25. In 26. maja: Prinesemo še zadnje stvari v bazo in to pričnemo pospravljati.
27.	maja: Ves dan je vreme zelo slabo in mrzlo. Pod večer pridejo nosači.
28.	maja: Ponoči hudo sneži, zjutraj je zelo mraz in močno brije. Vsa Južna Ana-purna je ena sama perjanica. Nekateri nosači so bosi. Iz baznega tabora proti Kymnuju startamo pozno. Do Kymnuja gremo z nosači, nato gremo naprej. Nosači nam gredo na živce, ker so tako nesramno navili cene. Nosači ostanejo v Kymnuju, me pa še isti večer prispemo v Landrung. Ves dan je slabo vreme in dežuje,
29.	In 30. maja: Vrnitev iz Landrunga prek Dampuša v Pokaro. Odtod se z avtobusom odpeljemo v Katmandu.
31. maja: V Katmandu pride sardar s tovori.
Od 1. do 7. junija: V Katmanduju sušimo in pospravljamo opremo in uredimo vse formalnosti po uradih.
8. in 9. junija: Pot iz Katmanduja prek Delhija, Amsterdama in Frankfurts v Ljubljano.
PREGLED ODPRAV NA JUŽNO ANAPURNO (po zapisih gospe E. Hawley)
1964 jesen	Japonci	S stena	1. pristop
1970 jesen	Francozi	J stena	uspešno
1971 pomlad	Japonci	V greben	neuspešno
1971 jesen	Japonci	V greben	neuspešno
1972 jesen	Japonci	V greben	neuspešno
		(dosegli pa so Centralni vrh)	
1973 pomlad	Japonci	V greben	neuspešno
1974 pomlad	Japonci	JZ greben	neuspešno
,175 jesen	Japonci	S stena	neuspešno
1976 jesen	Hongkongožani	V stena	uspešno
1978 pomlad	Japonci	S greben	neuspešno
1978 jesen	Japonci	JZ greben	uspešno
1979 pomlad	Poljaki	Z stena	uspešno
1979 pomlad	Poljaki	S stena	neuspešno
1981 jesen	Južni Korejci	SV stena	uspešno
1982 jesen	Francozi	V greben	neuspešno
1984 jesen	Američani	SV greben	uspešno
1984 zima	Japonci	J stena	neuspešno
1985 pomlad	Tržaški Slovenci	JZ greben	neuspešno
1985 jesen	Grki	V stena	neuspešno
1985 jesen	Zahodni Nemci	V stena	neuspešno
1986 pomlad	Jugoslavija	JZ greben	neuspešno
Na Južni Anapurni (ima tudi še imena: Anapurna Dakshin, Ganesh, Modi Peak, Moditse) je torej doslej delovalo 21 odprav, od tega je bilo le sedem uspešnih, torej le tretjina. Zanimivo je, da so bile, razen poljske leta 1979 v Zahodno steno, vse odprave uspešne jeseni. Vendar so Poljaki imeli tedaj tri mrtve.
Južna Anapurna je doslej zahtevata šest smrtnih žrtev: tri Poljake, dva Grka, enega Nemca,
O LETOŠNJEM VREMENU V NEPALU
Odprava je bila zdoma 69 dni, od tega je 41 dni preživela v baznem taboru in na gori, V teh 41 dnevih pa so bili le štirje dnevi lepega vremena, brez padavin. Vse ostale dni je vsaj pretežni del dneva snežifo, mnogokrat tudi po ves dan. Noči in jutra so bila navadno lepa in jasna, najkasneje ob 10, uri (mnogokrat pa že prej) se je pooblačilo in kmalu nato je pričelo padati. Najprej babja jeza, nato sneg.
Tudi na pristopnem pohodu in na vrnitvi ni bilo nič bolje. Vsak dan popoldne je bila
dolgotrajna huda nevihta, dostikrat s točo. To je še stopnjevalo težave z nosači.
Na grebenu je vzpon močno oviral hud veter.
Nedvomno je bilo to pomlad vreme v zahodnem Nepalu zelo slabo.
Skoraj vse odprave so bile neuspešne (razen nekaj z lažjimi cilji), veliko je bilo tudi mrtvih.
V vzhodnem Nepalu je bilo vreme precej boljše, tu je bilo tudi več odprav uspešnih. kje so vzroki za neuspeh?
Pustimo ob strani statistiko, po kateri je verjetnost za uspeh pri večini vrhov na strani neuspešnosti. Morda pa ni zanemarljivo dejstvo, da so bile domala vse uspešne odprave na Južno Anapurno v jesenskem času.
Ali je to te naključje ali pa so nemara tu jeseni le boljše razmere kot spomladi? Nedvomno je biio konstantno slabo vreme glavni vzrok za neuspeh. Neprestano sneženje, nevarnost statične elektrike, strele in hud veter na grebenu so bili gtavna ovira.
Udeleženka odprav«, v ozadju Južna Anapurna, na levi Je Jugozahodni greben. Stojijo — od leve: Maja Dolenc, Sanja Vranac, Ana MaŽar, Vlasta Kunaver In Danica Mlinar; čepijo — od leve: Nives Boršič, Marl/a Frantar, Mira Urili In Irena KompreJ.
Te stvari pa so na vse udeleženke bolj aii manj delovale tudi v psihološkem smislu, nam odvzemale voljo in upanje na uspeh.
Napele smo okoli 3500 metrov vrvi. Po vsakem sneženju jih je prekrito in znova jih je bilo treba odkopavati. Vsakič je bilo na novo treba delati gaz, ker je staro zasulo vsak dan.
Tudi težki nahrbtniki so delali svoje. Ekipa je počasi postajala utrujena in vsem se je rahlo začelo krhati zdravje, čeprav hujših obolenj ni bilo. Mogoče bi bilo dobro, če bi imele vsaj dva višinska nosača.
Tudi šotorčki Anapurna so sila tesni, čeprav so lepo izdelani in je njihov model zelo posrečen. Zato tudi nismo mogle dolgo zdržati na t 0. V primeru slabega vremena, ko si ostal prikovan v ta mali šotorček, pa si postal ves trd.
Navsezadnje smo tam, kjer smo postavile TO, načrtovale postaviti bazni tabor. Nosači pa niso hoteli tovorov nesti tja. Dejali so, da so vse odprave imele bazo tu in da bodo tudi oni nesli le do sem. Da pa bi same selile celotno bazo, ni imelo smisla. Ce bi Imele bazo višje, bi si gotovo prihranile veliko poti in težke nošnje. Na grebenu je bila težava glede postavljanja taborov. Nikjer ni bilo primernih prostorov. Greben sam je preozek in preveč izpostavljen vetru; pod grebenom pa je teren prestrm, led pa preveč trd, da bi vanj skopali primerno ploščad.
Greben sam je preozek in preveč izpostavljen vetru; pod grebenom je teren prestrm, na greben, se skoraj do višine piramide giblješ po njem gor in dol, ne da bi kaj pridobil pri višini. Med T 1 in t 2 je bilo le 150 metrov višinske razlike, plezanja v dobrih razmerah pa vsaj za šest ur (ob fiksnih vrveh). Od T 2 do konca fiksnih vrvi oziroma do zadnje dosežene točke sta podobna višinska razlika In podoben čas.
Neprestano gor (n dol, nešteto vrhov, vršičkov, rogljev. Vse to je požiralo ludi kilometre fiksnih vrvi. Priti na greben v območju vršne piramide pa je bilo nemogoče zaradi razlitega ledenega slapu In velikega podiranja serakov prav na območju, kjer je greben prehajal v vršno piramido. Greben ima tudi več izrastkov.
Ekipa je bila popolnoma brez himalajskih izkušenj. Takšno vreme in dimenzije grebena so bile šok za vse. Resnično je bila za tako neizkušeno ekipo taka smer v takem vremenu pretežka. Greben je tehnično precej zahteven, vendar težave same po sebi niso bile tako hude, da jim ob lepem vremenu ne bi bile kos. Če bi bilo tu vreme tako stanovitno, kot je npr. v Pamiru, bi nedvomno uspele, V takem vremenu bi bila naša smer najbrž tudi trd oreh za fante. Našle smo fiksne vrvi Japoncev in Tržačanov. Bile so neuporabne, raztrgane ali globoko pod snegom. Zlasti japonske. Uporabile smo le nekaj njihovih klinov, ki so bili še vedno trdno zabiti. VeČino pa smo jih lahko populile z rokami — skala je namreč do skrajnosti krušljiva.
Vendar je kljub neuspehu odprava imela določen smisel. Menim, da se v taki smeri mnogo naučiš, in če nič drugega, smo bogatejše za marsikatero izkušnjo o gorah. Skoda za neuspeh. Če bi uspele, bi to bila verjetno najtežja smer, kar so jih ženske kdaj same splezale v Himalaji.
seznam podjetij, ustanov in posameznikov, ki so omogočili odpravo:
Alpins, ŽirI; Planika, Kranj; Unlverzale, Dom-	vina; Iskra Commerce — zastopstvo tujih firm; Žale; Eta, Kamnik; Tosama, Domžale; Titan, Kam-	Krka Marketing, Ljubljana; Daro, Izola: KLI, Loga-nlk; Induplatl, Jarše; Rašica, Ljubljana; Pletenina,	tec; IMP — tozd Inženiring; Emona Maksimarket; Ljubljana; Tobačna tovarna, Ljubljana; 2lto, Ljub-	Inštitut Joief Stefan; 2ele2ama Ravne na Koljana: Sumi, Ljubljana; JUS. Dol: Mura, Murska	roškem; Jugotekstil: Eleklromehanika Mojškarc: Sobota; Zlatorog, Maribor; Metka, Celja; Toper.	Center slepih, S kol j a Loka; Železarna Jesenice; Celja; Fructal, Ajdovščina; Droga, Portorož: Mer-	Ljubljanska banka: Slovenija-avto — Avtomerkur; cator Sadje-zelenjava, Ljubljana: HP Kolinska.	Alpetour, Škofja Loka; Slovenijales; 1PH — lesna Ljubljana; HP Medex, Ljubljana; Lak, Ljubljana;	industrija, Zitara vas; Iskra, Nova Gorica: Iskra, Krka, Novo mesto: Angora, Ljubljana; Ljubljanske	Trbovlje; Iskra IEZE; Sozd Iskra; Planinska mlekarne: Motvoz In platno, Grosuplje; Berghaus,	društva: Logalsc, Impol. RaSica. Ravne na Ko-Velika Britanija; Köflach, Avstrija; Papl Spori,	roškem, Obalno, Mura. Agrostroj, STNS Postojna, Opčine; Seven, Italija; Slovenija šport: Stubai,	Spik, Prevalje, Gorje, Dol pri Hrastniku, Vipava, Avstrija; Marsteller und Kiliman, Essen; Marek,	PTT, Jesenice, Črna, Kočevje. Rogaška Slatina. ZR Nemčija; Elkroj, Nazarje; Labod, Novo mesto;	Lenart, Srednja vas, Podbrdo. IMP, Gozd Martu-ABC Pomurka; Iskra Zmai; Ladjedelnica, Koper;	Ijek, Gorazd Zavrnik, Sežana, Medvode, Šmarna Litostroj, LJubljana: Podravka. Zagreb; Kraš.	gora. Slovenj Gradec. Snežnik, Metlika, Šoštanj, Zagreb; Pllva. Zagreb; Ledo, Zagreb; Gavrilovlč,	Tržič, Ljubno ob Savinji, Grosuplje in SCT. Petrinja; Medimurska trikotaža, Cakovec; Iskra	posebej se zahvaljujemo Planinski zvezi Slovenije I ret. Trst: Croatia; tetesnpkulturne skupnosti Slo-	in posameznikom, ki so pomagali odpravi na pot. venije in Hrvatske ter občin Slovenska Bistrica.	2|asti veija zahvala Juriju, Francu in Pavlu Kuna-Koper, Ravne rta Koroškem In Logatec; Koteks, ■ M|hi potoi[>iku, Marij| Vi!d, Mlšu Skrlju, Split; upravni organ Skupščine obilne Ravne na	Franciju Lundru in- Egonu Suhemjeku, ki so z Koroškem: Riko, Ribnica; EGD, Škofja Loka;	velikim prispevkom podprli našo odpravo, Impol, Slovenska Bistrica; Intes-pekama, Preva-	,,	. ..	. , [je: Metalka, LJubljana; Iskra - tozd Hipot; Iskra ,
Commerce; Krka - tozd Kozmetika, Ljubljana;	»J™"4"0 P°d"rl' odpravo, pa jihi zaradi pomanj.
Emona Commerce-Hitachi; Emona Commerce-Mar-	kanja prostora ne moremo našteti, prav tako
Kating; Industrija usnja, Vrhnika: IMP, Ljubljana;	prisrčna hvala.
Inex Adrla Avlopromet; Agrotehnika Gruda; Avto-	Posebna zahvala pa velja tudi Tonetu S kar j i in
lehna — tozd Vozila; Avtocommerce — tozd Trgo-	Ivanki Komprej.
dvesto borcev na spominskem pohodu ob 45-letnici vstaje
TRIGLAV POVEZAL NARODNOSTNI BOJ IN REVOLUCIJO V ENOTEN SIMBOL
pot z rudnega polja mimo vodnikovega doma na velem polju na kredarico in na triglav se sedaj ponosno imenuje pot triglavske divizije
TOMAŽ BANOVEC
Ob 45-letnici vstaje slovenskega naroda in v počastitev spomina Triglavske divizije ter medvojnih pristopnikov-borcev, ki so se v tistih časih povzpeli na Triglav, je bilo 19. in 20. julija 1986 okrog Triglava veliko prireditev in zanimivih dogodkov. Na pohod so bili vabljeni borci iz vse Slovenije. Javili so se v velikem številu, okrog 200, še več jih je prišlo na Rudno polje v petek zjutraj.
pot triglavske divizije
V prijetnem vzdušju smo najprej svečano odprli novo poimenovano pot z Rudnega polja mimo Vodnikove koče na Kredarico in vrh Triglava; ta se poslej imenuje Pot Triglavske divizije. Krenili smo skupaj s pesmijo in v veličastni koloni. Prijatelji in znanci, soborci in spremljevalci so
sledili našemu Spiru Nikoviču, ki je pohod vodit, seveda ob pomoči svojih vojakov. Stiski rok, veseli nasmehi, bratenje, vse si lahko doživel in videl. Spet so se oblikovale Prešernova, Gradnikova in Vojkova brigada in še druge skupine in oddelki. Organizatorji so ocenili povprečno starost udeležencev na 62 let. Nad Konjščico in do Studorskega prevala, nad planino Tosc pa vse do Vodnikovega doma je bito vreme še lepo. Vrh Triglava se je že oblačil, z gora so se vračali že drugi in z začudenjem in spoštovanjem gledali dolgo kačo zanimivih ljudi. »Dober dan« kot planinski pozdrav je bilo treba reči kar velikokrat. Počitek na Velem polju je opozoril, da prav vsi ne bodo kos nalogi, vendar jih je bilo malo, ki so z žalostjo v očeh gledali za odhajajočimi.
Pred prlčetkom pohoda so borci na Rudnem polju pot na Triglav sveiano poimenovali Pot borcev Triglavske divizije NOVJ	Posnetek: Joie Cur'm
»OJ TRIGLAV, MOJ DOM«
Nadaljevanje poti po robeh Velske doline prek Konjskega sedla na Kredarico je bilo izredno, Ce ni bilo dovolj kondiclje, sta bili želja in volja. Dolga kača prek Kalvarije je zgodaj popoldne polnila Triglavski dom. Utrujenost je postopoma lezla iz nog, zamenjala jo je skrb, kaj bo jutri (kakšno bo vreme). Nekoliko se je že mračilo, ko so se pohodniki zbrali pred domom. Gregor Klančnik in Drago Flis-Strela šta lepo govorila, peli smo z zborom kar vsi, posebno slovesno je bilo v srcih, ko smo peli Aljaževo »Oj Triglav, moj dom«, in gledali drobne pikice na
grebenu — obdobno zastrte in spet vidne. Trobojnica, ki je pokrila obeležje, je zdrknila, dobili smo nov pomnik. Popoldan je bil zanimiv, nekateri, ki so še hodili okrog doma, so si lahko ogledali panoramo Severne stene s Kredarice, Staničev dom kot drobno pikico in poti, zarezane v pobočje Cmira in drugje — ne samo v pobočja, tudi v zgodovino narodnostnega boja in dogodke pred 90 leti. Večer je bil prijeten in vesel, sledili smo se od omizja do omizja, pesem in razgovor, reševanje organizacijskih težav, pa spet pesem in razgovor. Noč na Kredarici, spet je nekaj obiskovalcev spalo na tleh.
Dr. LEV SVETEK-ZORIN:
TRIGLAV - NAŠA GORA IN SIMBOL
pozdravni nagovor udeležencem partizanskega pohoda na triglav
Dragi tovariši borci, dragi planinski prijatelji, Se posebej nam dragi triglavski pristopniki — partizani iz nepozabnih časov naše narodnoosvobodilne vojne! Doletela me je posebna čast, da vas vse pozdravim ob postavitvi spominskega obeležja vrh Triglava v imenu partizanskih skupin, ki jim je uspeta, da so se organizirano povzpele v vihri vojnih časov na naš ponosni Triglav, goro naših gora, simbol slovenstva in jugoslovanstva in takrat tudi simbol svobode. Vanj so se takrat upirale oči naših ljudi iz zasužnjene domovine, posebno Iz naše z žico obdane Ljubljane, kjer je takrat pesnik Oton Župančič zapisal tele pomembne, preroške verze:
V črno sem žalost zakopan, pa se ozrem v gorenjsko stran — in glej — planine so visoke, kakor prej!
Na Triglav pa so se upirale tudi oči naših borcev In aktivistov, na naš nikdar pokorjeni Triglav, na ta pomnik naše preteklosti, pričo naše sedanjosti in porok še bo//še, Še lepše prihodnosti.
Res so se v prvih letih okupacije povzpeli na Triglav tudi nekateri posamezniki, da ne govorimo o italijanskih in nemških okupatorjih, ki so si drznili postaviti vrh Triglava prav ob Aljaževem stolpu mejnik med takratnim nemškim rajhom in fašistično Italijo, hoteč s tem izbrisati s sveta našo slovensko deželo. Z razvojem našega narodnoosvobodilnega gibanja pa so že v letu 1943 izginiti s Triglava okupatorski obiski — tako smo ugotovili ob našem vzponu na Triglav v letu 1944 — v takrat še obstoječi vpisni knjigi, pričeli pa so se partizanski obiski, obiski pravih gospodarjev naših gozdov in naših gora.
Tako imamo dokumentiran prvi vzpon partizanske skupine na Triglav na dan 30. maja 1944: bila je to patrulja G rad ni kov e brigade pod vodstvom Blaža Ostro-vrharja. Dva meseca kasneje, 2, avgusta 1944, smo pristopili na vrh Triglava člani kulturne skupine IX. korpusa z dvema aktivistoma iz Soče na Bovškem, in sicer iz Trente, pod vodstvom Danila Turka-Joca: takrat smo z golimi rokami izpod-kopali sramotni mejni steber ob Aljaževem stolpu in ga zagnali Čez prepadno Severno steno Triglava.
Tretji vzpon, za katerega smo izvedeli šele zadnji čas, je 10. avgusta 1944, torej dober teden za našo skupino, opravila zdravstvena ekipa bližnje partizanske pokljuške bolnišnice in posnela tudi fotografijo člana ekipe vrh Triglava. Četrta organizirana skupina, najštevilnejša, pa je bila patrulja Jeseniško-Bohinjskega odreda z dvema aktivistkama — skojevkama: tudi tej skupini je uspelo svoj vzpon dokumentirati z več fotografijami z vrha Triglava, ki so obšle tako rekoč pol sveta. Kaj naj povem o svojih vtisih vrh Triglava pred skoraj natanko 42 leti? Da smo ponosno zrli svobodni s svobodnega Triglava po naši takrat še neosvobojeni do-
120 BORCEV NA VRHI
Jutro ni bilo lepo, deževalo pa tudi ni. Čelo kolone 120 borcev je že izginjalo v megli pri veliki markaciji ob vstopu na plezalno pot na Mali Triglav, rep pa se je zadrževal pri domu. Fotografiranje sem uporabil za razlog, da sem lahko prehiteval dolgo kačo, obdobno smo nekoliko klepetali. Naglo se sicer nismo vzpenjali, a je le šlo dovolj hitro. Megfa je postala gosta, lasje in obrvi so se na-vlažili, razpoloženje je raslo. Večina nahrbtnikov je ostala na razpotju, ki vodi k Planiki — tod se bomo vračali. Naprej — na vrh! Z nami so tudi
borci, ki so se v času vojne kot patrols vzpeli na vrh. Kako čudno je, da so se za ta neplodni kos sveta tako zanimali in ga obiskovali! Že po 1943. letu so bili obiski borcev bolj pogosti kot tujcev. Prihajali so z vseh strani — iz Primorske, Gorenjske, podrli mejni kamen, razvijali zastave, peli domoljubne pesmi in spet krenili v boj.
zorinove besede kot pesem
Zadnji vzpon in stolp. Čestitke in radost nad doživetjem! Govoril je Lev Svetek-Zorin, čudovita beseda iz srca, bil je med pristopniki v času bojev. Stoji pred stol-
movini; na gorenjsko stran prek Bohinjskega jezera do Radovljice in še dalje proti Ljubljani, mestu-mučeniku, pa tudi mestu-heroju; pa na primorsko stran, od koder smo bili prišli in ki je živela in dihala z našim narodnoosvobodilnim bojem tja do zadnjih meja slovenskega življa, do Kanalske doline, Rezije in Beneške Slovenije, ki smo jo bili maloprej prehodili podolgem in počez; da smo obesili našo slovensko zastavo na drog, ki so ga bili zasadili pred dobrima dvema mesecema na Aljažev stolp gradnikovci, samo zastavo — kakor pozneje tudi našo — pa so odnesli planinski viharji. Da se nas je objelo vseh šest in smo iz celih pljuč zapeli našo slovensko narodno budnico, Aljaževo »Oj Triglav, moj dom, kako si krasan«! Da so nas prevevali hkrati občutki ginjenosti pa tudi neznanskega ponosa, ki jih ne bomo pozabili do našega zadnjega diha.
Verjamem, da so bili takšni ali vsaj podobni tudi občutki drugih partizanskih triglavskih pristopni kov vrh Triglava in da lahko tudi f njih imenu izrečem ob tem slovesnem prazniku danes z vrha Triglava vsem našim ljudem širom po Jugoslaviji naslednjo poslanico:
—	da bi bile naši mladini in vsem zanamcem prihranjene strahote nove vojne, ki bi bila še okrutnejša, še grozovitejša od vseh dosedanjih;
—	da bi naša mladina krepila z obiskom naših gora svojo pripravljenost za morebitne nove napore v obrambo naše domovine;
—	in končno — da bi tudi ta mladina in vsi zanamci tako ljubili svojo rodno zemljo, njene gozdove, reke, planine in gore, kakor smo jih mi v tistih najtežjih, za naš narod odločilnih časih.
Naj končam ta nagovor z vizijo, ki smo jo bili pred 42 leti zapisali v spominsko knjigo vrh Triglava; v rubriko »Kam potuje« smo napisati z velikimi črkami »Potujemo v nove zarje« — po naslovu partizanske pesmi, ki sem jo konec leta 1943 napisal kot borec Ljubljanske brigade v hrvatskem Gorskem kotarju in s katero naj končam svoje spominske besede;
Mi gremo naprej kot silen vihar c široka, svobodna obzorja, tja preko gora in preko voda vse dalje do našega morja. Ponosno v nebo naš prapor vihra, na njem rdeča zvezda se sveti. Neviden napis ta prapor krasi: zmagati ali umreti!
V srcih pogum in na licih nasmeh — ni strah nas začrtane poti: tako gremo mi skoz temo noči velikemu jutru naproti!
To veliko jutro je tudi prišlo v sončnem maju 1945. Osvobojena je bila naša sveta zemlja skoraj do zadnjih meja slovenskega življa. Zaživela je v novi Jugoslaviji svobodno življenje. Naj nam živi, raste in procvita ta naša zemlja, moja in vaša dežela, v bratski skupnosti vseh jugoslovanskih narodov in narodnosti!
(Te besede je izrekel dr. Lev Svetek-Zorin 19. julija 1986 ob odkritju plošče partizanskim skupinam, ki so v času narodnoosvobodilnega boja stopile na vrh Triglava. Spominska plošča je pritrjena na Aljaževem stolpu.)
Partizanske pesmi In narodni napevi so s Kredarice odmevali daleč v dolino. Borce Je s harmoniko spremljat Mllče Slegu, pri Triglavskem domu pa je recitiral Danilo Turk-Joco (desni), ki se je povzpel na Triglav s kulturniško skupino IX. korpusa 2. avgusta 1944.	Posnetek: Jože Ourin
Ob Aljaževem stolpu na vrhu Triglava Je spregovoril dr. Lev Svetek-Zorln, kl se je prav lako 2. avgusta 1944 a kulturniško skupino IX. korpusa povzpel na Triglav. Levo od njega — tik ob stolpu — stoj I Ivanka S tare-Tanj a (sedaj vdova GracelJ), nekdanja sekretarka Okrajnega komiteja Skoja Bohinj; levo od nje (z belim klobukom) pa je Angelca Vldic-Vlasta (obe sta se 20. oktobra 1944 povzpeli na Triglav, tovarišica Tanja Je leta 1944 sešila slovensko zastavo — In sešita [o Je tudi za minulo slavje borcev).	Posnetek: Jože Curin
Na partizanskem mitingu na Rudnem polju so odkrili spomenik Triglavski diviziji, delo Toneta Svetine
Posnetek: Joža Gurin
pom, za njim in pod njim več kot sto borcev. Govori, kot bi pel, na koncu recitira svojo pesem. Škoda, da ga niso slišali še drugi — to so sicer omogočili televizijci in radijci, spet so tu z vso opremo in profesionalno opravljajo svoje delo. Ves pohod bomo gledali na televiziji že na dan vstaje — upajmo, da jim je uspelo. (Jim je, In še kako! Op. ur.) Ivanka Starc-Tanja (sedaj vdova Gracelj), ki je kot skojevka vesila zastavo in jo prinesla v oktobru leta 1944 na vrh v čast osvoboditve Beograda, je vnovič tu, skupaj z drugimi borci — obiskovalci Triglava med vojno. Postavijo se na desno stran stolpa. Plošča, ki zamenja staro, vlito kot vse druge na Jesenicah, skromno, z malo besedami povzame idejo tistih časov.
Vrnitev in spust v megli. Greben na Planiko kolona premaga že rutinsko. Reševalci in vojaki, zdravniki — vsi vedo, da od Planike naprej ne more biti več hudega.
partizanski miting
Proti Velemu polju se spustimo veseli in razigrani. Zdaj gremo mi naproti tistim, ki šele gredo v gore. Spet pozdravi. Julijska sobota je, začenja se visoka planinska sezona, gremo naprej, čaka nas Rudno polje — vojašnica in miting, svojci in prijatelji. Ponovno obhodimo cvetoča pobočja pod Toscem, melišča nad jezerci in gozd nad Konjščico. Presenetljivo: kolona strnjeno prikoraka na slavnostni prostor! Godba, nageljni, okrep-čllo.
Nato smo se zbrali pred Svetinovo plastiko, ki jo je oblikoval prav v počastitev Triglavske divizije. Namenjena je bila
med drugim tudi višje, vendar tu, na začetku hoje na Triglav, predstavlja še partizansko Pokljuko.
Na koncu je miting. Partizanski pevski zbor, k! je hodil vseskozi z nami, in pihalni orkester ljudske milice sta izvedla čudovit program. Mojster Bojan Adamič je ponovno vzel v roke taktirko, spet smo peli in se spominjali časov pred 40 leti. Govoril je Ivan Franko-lztok o zgodovini in časih, o ljudeh in bojih. Poimenovali smo pot skupaj in se spomnili še drugih pohodov in prireditev.
v gorah odpremo srca in odkrijemo svoj značaj
Zahvala Zavarovalnici Triglav, pokrovitelju, jeseniškim železarjem, vojakom, reševalcem, planincem. Akcija bo tradicionalna. Težko je planincem opisati vzdušje tega pohoda, udeleženci, znana imena iz NOB, komandanti, heroji, borci, kurirji, aktivisti — če si bral vsaj del leposlovja, memoarske literature, poslušal ob nedeljah dopoldne radijske oddaje, slišal pripovedovanje — imaš na takem pohodu izredno priložnost, da akterje teh dogodkov, vsaj nekatere, srečaš, vidiš, govoriš z njimi, in to ne samo v času mitinga, pač pa dva dneva in pol ene noči. Ko tako razmišljam, še vedno ne vem, zakaj prav v gorah tako odpremo srca in značaje, kako pravzaprav na dolgih poteh postavljamo bližnjice med ljudmi. Bilo je lepo in še bo. Pohod bo tradicionalen, slovenski planinci smo dobili še eno prireditev v spomin na slavne čase. Tudi to bomo vzeli zares in z vsem spoštovanjem, saj je prav Triglav povezal narodnostni boj in revolucijo v enoten simbol.	355
EVROPA SE SREČUJE NA VRHU
ob 200-l etni c! prvega pristopa na najvišjo goro evrope — mont blanc
Dr. TONE STROJIN
Osmega avgusta 1786 sta prva po 26 letih neuspešnih poizkusov naskoka prišla na vrh najvišje gore Evrope Mont Blanc Jacques Baimant In dr. Michel Paccard.
vodnik in vodeni
Prvi, izveden v gorah in pustolovec, ki ga je bolj kot slava premotila zvedavost, drugi, ki je poleg časti upal pridobiti zase še kaj notranjega. Obema pa je bil skupen motiv — priti na vrh, zadostiti nemiru v sebi! Klasična zgodba, ki Jo ie poznamo Ez uganke, kdo je prvi stopil na vrh Triglava.
Mori Blanc (4B07 metrov) — straha Evropa
Bronasta skulptura v Chamonlxu, posvečena prvoprisiopnlkoma na streho Evrope: Jacques Balmat kaže dr. Mlchelu Paccardu smer na Mont Blanc. Balmat In Paccard sta stopila na vrh Mont Bianca 9. avgusta 1786 — natanko pred dvesto leti.
gore kot smer in pogoj turističnega razvoja
Toda fie je že bil motiv osvajanja isti, ne moremo govoriti o istih ali vsaj podobnih razmerah za osvajanje. Triglav je bil le odmaknjen v kot Evrope, Bolj kot višina in izpostavljenost vzpona so Triglavu od prvega pristopa dalje dajali težo imena in opisi naskakovalcev. ki so se po uspešnih naskokih razpisali o »gori želja«. Je že tako, da ime Baltazarja Hacqueta še ni prav ovrednoteno, čeprav je za evropski sloves Triglava storil več kot kdorkoli do Kugyja in še daleč za njim. Kar je bi! Baltazar Hacquet za Triglav, je bil Horace Benedicte de Saussure za Mont Blanc.
Danes ko bronasta roka Jacqueta Balmata kaže dr, Michelu Paccardu smer na Mont Bianc, ko se njuni imeni z zlatimi črkami sončijo v vseh alpinističnih leksikonih in se prvemu vzponu nadeva legendarni navdih, je pravzaprav bolj pomembno, kaj so Mont Blanc In njegovi nižji, a nič manj pomembni glavni evropski gorski vrhovi pomenili za razvoj krajev pod njimi in kaj te gore pomenijo — danes.
Kraji pod evropskimi velikani, naj se imenujejo Chamonix, Zermatt, Courmayer, Cervinia, Interlaken, Heiligenblut — predolgo bi naštevali, a tudi naš Bohinj, Dovje-Mojstrana, Kranjska Gora in tako naprej, dolgujejo nekaj svojega razvoja posebno goram, ki so postale simbol, turistični mik ali vsaj modna gora, v vsakem primeru pa totem alpskega turizma. Vsak alpski kraj pozna svojo goro.
Če so nekatere gore vplivale na napredek krajev, pa je vodenje nanje prinašalo kruh tudi nekaterim prebivalcem. Razvil so je vodniški poklic, sprva na črno, pozneje priznan 357
po oblasteh. Izvedenejšim domačinom ie prinesel ime in blaginjo, večje, kot so ga imeli lovci, kmetje, drvarji in pastirji, čeprav vodniški kruh nikjer ni bil lahak, ne zaradi terena kot tudi ne zaradi muhavosti gosposke, posebno v primeru njihovega neuspeha na gori. V vodniškem poklicu je bil in ostal tudi — človeški prepad v navezi. Gore, posebno najvišje in najbolj »ozloglašene« med njimi, take, ki so okusile kri pogumnih nas kako val cev, so postale propaganda v najrazličnejših možnostih. Vse se je prodalo v spominkih, vse je Šlo v denar. Celo pokopališča žrtev gora so postala turistični fetiš in lokalna zanimivost kraja, kaj šele nesreče. Celo jubileje prvih vzponov so naredili za turistično senzacijo — in javnost jim rada prisluhne.
gore kot izziv za zbužanje
Gore, zlasti v najbolj strmih stenah, so bile in so področje tekmovanja med alpinisti, prestiža med narodi, kotiranje stopnje razvoja alpinistike. Da bi se obrusile osti take
Eni Izmed prvih osvajalcev Mont Bianca
tekme in se pokazal človek človeku v steni, so se prav pri največjih podvigih v stenah Alp združevale mednarodne naveze. Knjiga Pierra Moreanda »Gora za golega človeka« je najbolj zgleden dokaz za to. Če so mednarodne naveze doživele nesreče, so čustvovali narodi, so zaživela bulvarska sredstva obveščanja, je imela Evropa spet kaj govoriti. Gore so človeštvu mnogokateri izziv, ki naj ne izzveni samo v pohodnlštvu množic in prvenstvenih vzponih. Gore niso zgolj sredstvo turizma, umetniškega opevanja in znanstvenega preučevanja, so tudi s svojimi grebeni in naravnimi možnostmi sredstvo državnega razmejevanja. Nikoli in nikdar pa gore ne smejo postati sredstvo človeške zamejenosti. bodisi tiste, da človeka zadrži v dolinski komodnosti, ali ga stori prestižno naostrenega do soljudi, ki počnejo isto v stenah, ali da sploh ne prestopijo iz okvira najbližjih gora.
Vrhovi so za to, da človek občuti srečo, ko z naporom svojih sil doseže cilj. Redkokje v življenju se Človekova težnja k cilju tako simbolizira kot z željo doseči vrh. Evropa so srečuje na vrhu — želimo zapisati ob montb/anš/cem jubileju. Jubilej te gore kot jubileji prvih pristopov na druge gore so pometli s spoznanjem, da te gore niso samo za prvake, heroje in pustolovce, temveč za srčne ljudi, ki zberejo dovolj moči za vrh, da stisnejo roke s sebi enakimi, brez človeških predznakov prestiža in napuha, le v duhu prijateljstva in razumevanja. Po nekem naravnem naključju so najlepši vrhovi — mejniki na državnih mejah in kot nalašč ustvarjeni za srečanja pripadnikov dežel, za prijateljski stisk rok.
Naj predvsem v tem vidimo in razumemo montblanški praznik kot trenutek prijateljstva tned narodi in ljudmi v gorah.
PRIREDITVE IN AKCIJE OB DVESTOLETNICI PRVEGA MONTBLANŠKEGA PRISTOPA
Organizacijski komite je za jubilejni dan 7. avgusta pripravi) osvetlitev vrha Mont Bianca (približno 500 osvetljenih točk), osvetlitev počivališč ob poti na vrh, osvetlitev koč in zavetišča pod vrhom, iiuminacijo Chamonixa. razstavo spominskih znamk in nalepk, konferenco o temi Znanost in gore, televizijsko rekonstrukcijo vzpona na Mont Blanc, sprevod originalnih noš in opreme Iz časov pred dvesto leti, inavguracljo medalje Jacques Balmat in dr. Michel Paccard, nagradni natečaj in razstavo fotografij o Mt. Blancu, priložnostne tiske in knjige.
IZ ZGODOVINE MONT BLANCA
1760 Horace Benedicte de Sassure, geolog, opravi prvi obisk Chamonixa in prva raziskovanja.
1770 Bossan opravi prva merjenja ledenika nad Chamonixom, kasneje imenovanega po njem.
1776 Prvič objavljena gorska panorama z vrha po M. Th. Bourittu in kasneje pubiicirana v knjigi B. de Sassura »Potovanja po Alpah« 1779—96.
1785	Sassure in Bouritt zgradita prvo popolno gorsko kočo blizu ledenika.
1786	8. avgusta prideta Balmat in dr. Paccard prva na vrh.
1787	3. avgusta pride na vrh Mt. Bianca tudi H. B. de Sassure z Balmatom kot vodnikom in opravi znanstvena opazovanja.
1809 14. julija pride kot prva ženska v spremstvu domačih vodnikov na vrh Marie Paradies.
1822 Ustanovijo chamoniški vodniki prvo vodniško združenje v Alpah.
1893 Postavljen Jonussenov observatorij pod vrhom Mont Bianca.
1893 Güssfefdt, Klucker, Rey In Oilier prečijo greben Peterey.
1 £04 Hugo Mylius se prvi na smučkah spusti z vrha.
1957 Zgrajena najvišja žičnica v Evropi na Aiguille du Midi.
1962 14. avgusta odprt sedem milj (11,6 kilometra) dolg cestni predor pod Mont Blancom iz Italije v Francijo.
RAZVRSTITEV PLANINSKIH POTI PO ZAHTEVNOST!
TRI STOPNJE ZAHTEVNOSTI
S KATEGORIZACIJO PLANINSKIH POTI ŽELI KOMISIJA ZA POTA, KI DELUJE PRI IZVRŠNEM ODBORU PZS, DOSEČI, DA BI BILA HOJA V NAŠIH GORAH KAR NAJBOLJ VARNA, DA BI PLANINCI ŽE V IZHODIŠČU VEDELI. KAKŠNA POT JIH ČAKA
V Planinskem vestniku št. 7/85 je bil pri-občen članek pod naslovom Varnost v gorah in naloge markacistov. Bil je to tekst, ki ga je avtor prebral na tretjem srečanju Gore in varnost v Poljčah 25. maja 1985. Od tedaj je preteklo leto dni. Komisija za pota pri Izvršnem odboru PZS je vsebino predavanja (saj je šlo za snov, ki je postopoma nastajala v njenih vrstah) posredovala Izvršnemu odboru, ta pa Glavnemu odboru PZS. Slednji je na svoji seji 21. in 22. septembra lani obravnaval predloženo gradivo in z določenimi popravki in spremembami sprejel sklep o kategorizaciji poti po zahtevnosti in naložil komisiji za pota, naj vrste poti tako definira in navede primere, da bodo obiskovalci gora lažje ugotavljali težavnost. Komisija za pota se je ponovno lotila dela in sestavila nov predlog, ki ga je Glavni odbor PZS na seji 17. maja 1986 v celoti potrdil.
Po tem sklepu so poti po zahtevnosti razvrščene takole:
—	iahka pot,
—	zahtevna pot in
—	zeio zahtevna pot.
Opisi zahtevnosti in poučni primeri za posamezne vrste poti pa so naslednji: Lahka pot je pot, pri kateri si pri hoji ne pomagamo z rokami. Kadar taka pot preči strmo pobočje, je dovolj široka, da omogoča varno hojo tudi manj izurjenim planincem, Od njega zahteva torej te nekaj pazljivosti in kondlcije. Taka pota so na primer: Koča pri Savici— Dom na Komni, Dom v Kamniški Bistrici— Kamniško sedlo, Dom na Sviščak i h—Snežnik.
Na tablah v izhodiščih ta pota nimajo posebnih opozoril.
Zahtevna pol vodi prek težjih mest, na katerih si zaradi varnosti, posebno če je pot mokra, pomagamo z rokami. Morebitne varovalne naprave so namenjene planin-čevi varnosti in niso nujno potrebne za premagovanje težjih mest. Taka pota so na primer: Pot čez Komarčo, Dom na Kališču—Storžič, Kocbekov dom na Korošici—Ojstrica. V izhodiščih takih poti je na tablah opozorilo ZAHTEVNA POT.

Lahka pol
Zelo zahtevna pot je tista pot, kjer je raba rok pri hoji nujno potrebna. Varovalne naprave omogočajo prehod težjih mest, kjer bi bilo sicer potrebno varovanje s plezalno vrvjo. Cesto je na taki poti potreben cepin, včasih celo dereze in Čelada {primer: Jatovški ozebnik). Primerna je le za dobro izurjene in fizično pripravljene planince. Za tiste z vrtoglavico ni primerna. Priporočljivo je, da se na tako pot odpravimo s planinskim vodnikom ali nekom, ki tako pot dobro pozna. Taka pota so na primer: Tominškova pot, Jeseniška pot na Prtsojnik, Kremžerjeva pot na Kočno.
V izhodiščih takih poti je na tabli opozorilo ZELO ZAHTEVNA POT. Za planinsko javnost bodo zanimivi še nekateri vzporedni sklepi, ki jih je Glavni odbor sprejel na isti seji:
—	Komisija za pota naj ob sodelovanju odsekov za pota pri planinskih društvih in območnih postaj GRS takoj prične kategorizacijo poti.
—	Definicije kategoriziranih poti je treba objaviti v Planinskem vestniku in Obvestilih PZS in jih vnesti v vse programe planinske vzgoje, kjer je predmet »Planinska pota«. Definicije je treba vpisati v Planinski dnevnik in Koledar planinskih akcij.
—	Kotegorizirane poti naj komisija za pota sproti objavlja v Obvestilih PZS.
—	Planinska društva, ki bodo na svojih območjih kategorizacijo končala, morajo poskrbeti, da bodo »zahtevna« in »zelo zahtevna pota« čimprej označena po navodilih komisije za pota PZS,
Naloge so obširne in odgovorne! Gre za pomembne informacije planincem. Pri razvrščanju potov zato ne more biti samovolje, temveč kolektivno delo društvenih markacistov, komisije za pota in gorskih reševalcev. Vsega letos ne bo moč storiti. Le nekaj potov bo v tej sezoni že označenih, druga pa prihodnje leto. Komisija pričakuje sodelovanje društev in jih poziva, da razmišljajo o nalogi. Ko bodo njihova pota prišla na vrsto, bo šlo delo hitreje od rok.	Komisija za pota
RAZSTAVA »NOB IN TRIGLAV — GORA — SIMBOL«
Na povabilo organizacijskega odbora za pohod borcev NOB na Triglav pri Skupnosti borcev Vli, SNOUB Franceta Prešerna Kranj je komisija za kulturo in preučevanje zgodovine planinstva pri PZS v Ljubljani pripravila priložnostno razstavo »NOB in Triglav — gora — simbol«. Razstavili so razpoložljivo dokumentacijo in fotodokumentacijo muzejske zbirke PZS, razstava pa je bila v Festivalni dvorani na Bledu od 11. do 24. julija 1986.	j.
ODPRTA PLANINSKA KOČA JAKOBA MIHELČIČA NA BJELO-LASICI
šestega julija so na Bjelolasici (l4E0m), najvišji vzpetini Gorskega kotarja, odprli planinsko kočo Jakoba Mihelčiča. V opremljeni koči lahko prenoči prek 20 ljudi, v njej pa sta tudi cisterna z vodo in peč za kuhanje in gretje.	g. 361
ob 100-letnici rojstva dr. angele piskernikove
BILA JE NESTORKA SLOVENSKIH NARAVOSLOVCEV
27. avgusta mineva sto let, kar se je v Lobniku pri Železni Kapli na Koroškem rodila Angela Piskernikova (1886—1967), bota-ničarka, in kot je v Planinskem vestniku ob njeni smrti zapisal Viktor Pet-kovšek (1968), »ne-storka slovenskih naravoslovcev, velika ljubiteljica in poznavalka gorskega cvetja in neizprosna pobomica za varstvo nedotaknjenih naravnih lepot v domovini in tujini".
Zrasla je v družini trdnega slovenskega kmeta. Z veliko voljo in vztrajnostjo ji je uspelo, da je kot prva Slovenka leta 1914 pridobila naslov doktorice znanosti z disertacijo s področja botanike. Naravoslovju, izobraževanju, varstvu narave in tudi narodnostnemu udejstvovanju je posvetila svoje življenje. Med obema vojnama je delala v tedanjem Narodnem muzeju, poučevala v ljubljanskih in novomeških srednjih šolah. Med drugo svetovno vojno je bila internirana in po vojni do upokojitve delala kot direktorica Prirodoslovnega muzeja v Ljubljani, po njej pa honorarno kot referentka za varstvo narave prt Zavodu za spomeniško varstvo. To so le najpomembnejši mejniki njenega življenja. Botaniki smo po njeni zaslugi dobili prvi dve popolni izdaji Ključa za določevanje cvetnic in praprotnic (1941, 1951). Planinci pa se zlasti s hvaležnostjo spominjamo njenega dela na področju varstva narave. Kot direktorica Prirodoslovnega muzeja je takoj po drugI svetovni vojni aktivno sodelovala prt oblikovanju odlokov o zavarovanju rastlinskih vrst in naravnih znamenitosti. med drugimi o zavarovanju alpskega botaničnega vrta Juliana v Trenti. Kasneje pa je bila gonilna sila prt pripravljanju odloka o razglasitvi Doline Triglavskih jezer za Triglavski narodni park, ki je doživel svoje drugo rojstvo leta 1961. še vedno neizpolnjena pa je njena ideja In želja o skupnem slovensko-avstrijskem parku v Karavankah ter Kamniških in Savinjskih Alpah. Na njeno pobudo je bila leta 1954 pod okrifjem Zavoda za spomeniško varstvo in 362 g sodelovanjem Planinske zveze Slovenije,
Turistične zveze Slovenije In Združenja tabornikov Slovenije ustanovljena Gorska straža. Leta 1955 je o njej dr. Angela Piskernikova zapisala: »Člani Gorske straže so taborniki in planinci, mladi in starejši ljudje, ki poznajo na eni strani težnje varstva prirode, na drugi strani pa že leta in leta z ogorčenjem opazujejo, kako kljub zaščiti slabo vzgojeni izletniki in turisti, tujci in domačini iz vseh republik Jugoslavije na veliko uničujejo našo alpsko floro. Zato bodo njihove ekipe posečale naše gore in planine in bodo pojasnjevale turistom in izletnikom razloge zaščite in jih opozarjale na prepoved trganja, ruvanja in izkopavanja zaščitenega cvetja. Služba Gorske straže je častna. Naloga Gorske s fraze česfo ne bo prijetna, posebno ne ob srečanju z nediscipliniranimi, zadirčnimi skruniteJji prirode, uspeh pa bo gotovo dober. Prepričani smo, da bo slovenska javnost idealna prizadevanja Gorske straže vedela ceniti in jo bo tudi z vso vnemo podprla,«
Po desetih letih delovanja Gorske straže je Angela Piskernikova (1965) še enkrat na kratko ponovila njene naloge: »S predavanji po šolah in z dobro prepričevalno besedo na terenu naj bi njeni člani opozarjali izletnike na pomen varstva narave, jih seznanjali z zavarovanimi rastlinskimi vrstami in skušali vzgojiti našega človeka za varstvo narave in za red in čistočo po poteh, stezah in počivališčih v gorah in planinah.« Na koncu (1965) pa rahlo razočarana in z grenkim priokusom ugotavlja: "Gorski stražarji, požrtvovalni Idealisti, so imeli pomembno, a spričo nediscipliniranih obiskovalcev planin večkrat prav mučno nalogo. Tako doživlja danes Gorska straža resno krizo, ker se f spremenjenih delovnih razmerah ne more popolnoma znajti.« Besede dr. Angele Piskernikove še po nekaj desetletjih zvenijo aktualno in hkrati tudi odsevajo njena prizadevanja, ki so vtkana v delovanje in želje vseh pravih planincev in ljubiteljev narave.
Nada Praprotnlk
Literatura;
Petkovšek, V., 1968: Vejica sleča na grob dr. Angele Piskernikove. Planinski vestnik 1363, Piskernik. A,, 1955: Gorska straža. Varstvo spomenikov 5.
Piskernik, A., 1965: Iz zgodovine slovenskega varstva narave. Varstvo narave 2—3. Wraber, T.. 1869; Dr. Angela Piskernik (1BS6— 1967). Varstvo narave 6.
postojnčana in trboveljčan v patagonskih gorah
SMER BORISA SIMONČIČA V FITZ ROYU
želja, da bi kar na hribu počakali izboljšanja, se izgubi v viharju, zamenja jo neustavljivo hrepenenje po dolinskem udobju. da le živi pridemo iz tega pekla...
MATEVŽ LENARČIČ
Za leto 1985 smo imeli veliko načrtov. Spomladi smo hoteli v indijsko Himalajo, Prišlo je dovoljenje za Bagirati I, vendar so našo steno to leto splezali Spanci. Torej nič. Poslali smo prošnje za Čangabang, pa je bilo celotno območje zaradi onesnaženja zaprto. Spet nič. Meseci so minevali. Končno smo dvajset dni pred nameravanim odhodom le dobili obvestilo iz Pakistana, da nam je dovoljeno plezati na Latok i, Paju ali Ogre. Časovna stiska je vrgla tudi to možnost v vodo. Prišla je jesen, naše želje so se preusmerile
v Južno Ameriko, v Patagonijo. Do zadnjega dne nismo vedeli, kdo bo šel, koliko nas bo in ali bomo sploh lahko šli. Igor Škamperle se je odpravljal v vojsko, Rada Fabjana še ni bilo z Nanga Parbata, le z Bogdanom sva bila prepričana o srečnem koncu.
Stara življenjska modrost se je zopet potrdila: »Vsaka želja se ti uresniči, če si tega le dovolj želiš.«
Kaže, da smo si želeli dovolj, ker smo se 26. novembra 1985 le vkrcali na vlak za Madrid, kjer smo dobili poceni letalske
V SPOMIN ŽRTVAM HELIKOPTERSKE NESREČE
29. junija je bila na Ledinah komemoracija v spomin na prve žrtve gorskega letalskega reševanja pri nas — na nesrečo helikopterja, ki se je ponesrečil pred enajstimi leti. Ob tej priložnosti je ime! kratek nagovor predsednik PD Kranj Franc Ekar, ki je poudaril aktualnost in pomembnost GRS.
Člani GRS Kranj so na spominsko obeležje položili vence. Slovesnosti so se udeležili tudi člani RSNZ, piloti helikopterja, reševalci in planinci. Posnetek: Mitja Brojnik
vozovnice pri urugvajski družbi Pluna. Žal smo bili (e trije. Jasno nam je bilo, da bi morali biti štirje za optimalno hitrost napredovanja v steni. Vendar preprosto nI bilo dovolj denarja. Igor se je vrnil dan pred našim odhodom iz italijanske vojske, kjer je prebil cela dva dni. V Trstu nas je poiskal na vlaku in malo je manjkalo, pa bi se odpeljal z nami. Minilo je deset dni, in kot smo kasneje izvedeli, so bili to v Patagoniji izredno lepi dnevi sonca in brezvetrja. Štirinajst dni brez poslabšanja, neverjetne razmere za tiste gore!
Petega decembra smo končno prispeli v bazni tabor pod Fitz Royem, obdobje iepega vremena se je končalo.
učinkovito glasovanje
Doma se nikakor nismo mogli domeniti, kaj bomo sploh plezali, Želje so bile različne. Prijatelji so nam prerokovali, da se bo že pri tej odločitvi postavilo naše prijateljsko razpoloženje na kocko. Vendar smo si izmislili zelo učinkovit način za reševanje kočljivih dilem. Glasovanje, Če sta bila dva za eno stvar, tretji sploh ni imel več besede.
Vsak je zelo dobro premislil, kaj bi bilo najbolje poizkusiti splezati. Pri razmišljanju smo izhajali iz naše skupne želje, da naredimo kar največ, kar se narediti da. Poti do tega cilja je bilo več. Ena možnost je bila, da bi najprej čim hitreje ponovili eno smer v Fitz Royu in bi se potem zagnali v prvenstveno smer v Južni steni Cerro Torreja. Vendar je že prvi pogled na to steno potisnil to možnost vstran. Naslednja varianta je bila, da bi najprej splezali Maestrijevo smer v Torreju in pozneje novo smer v Fitzu. Vendar nas je obhajal dvom, da se nam bo pozneje sploh še ljubilo plezati novo smer. Tretja možnost, ki smo jo na kraju tudi sprejeli, pa je bila, da najprej zarinemo v deviški kos Južne stene Fitz Roya in potem — če se nam bo seveda še dalo — poizkusimo še splezati Maestrijevo smer.
Na Fitz Roy oziroma v njegovi steni smo imeli namen uporabiti deloma fiksne vrvi, ker se s tem v veliki meri izognemo tveganju s slabim vremenom. Brez teh vrvi pomeni vsak odhod z gore vrnitev na začetek.
Dostop do Južne stene je izredno dolg. Po travah in grušču do jezera Lostres, nato prek ledenika z istim imenom do prelaza Paso Superior, ki omogoča enostaven prehod na ledenik Piedras Biancas pod Vzhodno steno. In nazadnje še dokaj zahteven vzpon prek štiristometrske kombinirane stene na Francosko sedlo. Iz baze, ki je na višini 800 metrov, smo po-364 trebovali v izredno dobrih razmerah sedem
ur do Francoskeqa sedla na višini približno 2700 metrov. V slabih razmerah je trajalo tudi dva dri, mnogokrat pa smo ostali kar nekje na sredini. Prve dni smo rinili v globokem snegu z ogromno težo na hrbtu navzgor, pot je bila prekinjena daleč pred ciljem. Nestalno vreme nam je jemalo čas in voijo. Plod teh večkratnih poizkusov so bili majhni depoji opreme in hrane, ki smo jih naredili na mestih, kjer smo se obračali v viharjih. Na Pasu Superior smo skopali luknjo v sneg, tik pod steno Francoskega sedla pa smo obesili na vrv v rdeči bivak opremo, zavito v vrečo.
Vreme se nas je končno usmililo, iz baze smo krenili s precej lahkimi nahrbtniki, potem smo ves cfan pobirali opremo iz začasnih skladišč, in popoldan, ko smo končno dosegli vznožje stene, so bila naša ramena že pod zelo hudim pritiskom. Že v dolini smo od drugih alpinistov izvedela, da se da na Francoskem sedlu dokaj dobro bivakirati, ne da bi bito treba kopati luknjo v trd sneg.
Osemdeset metrov pod robom v pobočju Vzhodne stene je previsen balvan, ki daje dobro zavetje. Hodili smo po ostrem robu sedla in razočarani iskali lahek prehod do skale. Strmina na vzhodno stran je izredno huda, led je trd. Ni nam preostalo drugega, kot da zabijemo cepin v sneg in se pO vrvi spustimo po strmini. Potem še eno razočaranje', udobje, ki smo ga na tihem pričakovali, je bilo zopet le želja. Razkošen bivak je predstavljal graniten blok, primrznjen v strmino, na spodnji strani je bila ozka špranja, ki nastaja v dnevih sonca, ko se kamen toliko segreje, da začne topiti led pod seboj. Slabo voljo najlaže preženeš z delom, ki odpravi njene izvore. Zakopali smo v steklen led in počasi pridobivali prostor za tri telesa. Iz kristalnega objema smo reševali prava bogastva. Kosi kvalitetne in drage opreme od prejšnjih odprav. Oči so se nam svetile, že smo si začeli pošteno deliti stvari. Naša miselnost se nikakor ni mogla sprijazniti z dejstvom, da lahko nekateri kar tako puščajo svojo opremo. Špranjo smo toliko povečali, da se je dalo splaziti pod previs, bilo je celo toliko prostora, da nos ni bil v napoto, če smo glavo obrnili na tilnik. Sedeti se ni dalo. Radu se je armafleks že kmalu izmuznil iz rok. Slovo je bilo težko. Vsak je imel kakšen del telesa direktno na ledu. Večer je bil lep, miren, obetal je dobre razmere za naslednji dan, Zaležali smo do sončnega vzhoda. Splazili smo se iz ledene spalnice na ozko poličko, kjer si je drug za drugim pripravil opremo za plezarijo.
Strma vesina, ki bi bila lahko tudi nevarna za plaz, je vodila do vstopa v zajedo, ki je bila vodilna razčlemba za bodočo smer.
Sonce, ki zjutraj za trenutek posveti v to steno, nas je kmalu zapustilo, zopet je zavladal mraz. Tudi v mirnih dneh neprestano vleče leden veter z zahoda. Skala je odlična, kompakten granit, robovi od neprestanih viharjev zaobljeni, v razpokah pa je veliko ledu. To predstavlja v tej steni glavno oviro.
RADO JE POSTAL »LOKOMOTIVA«
Odločitev, kdo bo plezal naprej, kdo drugi, kdo tretji, smo razrešili že v dolini. Nesmiselno bi bilo nositi gor tri pare ple-2alnikov, ker je bilo druge nujnejše opreme preveč. Eden bo torej vso smer plezal naprej. Že v prvem krogu razmišljanj sem avtomatično Izpadel, in to zaradi svoje ogromne noge in velike teže čevljev, ki jih morata druga dva seveda nositi v nahrbtniku, Poleg tega sta imela Rado in Bogdan enako številko plezalnikov, torej smo vzeli ene od njiju. Ker je Bogdan nameraval snemati z osem milimetrsko kamero, je ostal le še Rado, kot naša lokomotiva. Prvi dan smo v lepi plezarijS napeli okrog 150 metrov vrvi. Zvečer se vrnemo na bivak precej izmučeni. Vrvi in večji del hrane nam je že zmanjkalo. Cel večer smo razpravljali, nismo vedeli, kaj narediti. Ena možnost, vendar zelo tvegana, je bila, da se zjutraj navsezgodaj zaprašimo v steno in poizkušamo v alpskem stilu splezati
/jt [ ' / * Ul lfl- ,Mr * I ' ' . J '
\ V\ -/-
lifWjO.	S	/ /' _
1 —-	\\l n,A< /" ■ / -
Fitz Roy (3441 metrov) — smer Borisa Slmončlča
novo smer tn se povzpeti na vrh. Uspeh bi bil zelo dvomljiv zaradi hudih težav, ki smo jih še slutili više v steni, zaradi utrujenosti tn zaradi pomanjkanja hrane. Druga možnost je bila, da se vrnemo v bazo in s tem morda izgubimo lep dan. Zelo težke so taks odločitve. Odgovor ti niha med hudo željo izkoristiti vsako priložnost za dosego vrha in bojaznijo za življenje, In nazadnje se odločiš za na vrh, vendar še vedno upaš, da bosta druga dva proti.
Glasovanje, Jutri poizkusimo prvič na vrh. Vsi pa si na tihem želimo poslabšanja vremena, ki bi nam prineslo dober izgovor za sestop.
Jutro čemerno, vzhod brez sonca, brezskrbno pakiramo in se počasi odpravimo v dolino. Vreme se kvari, odločitev je bila zopet pravilna.
Obdobje slabega vremena nam je prišlo prav, vrnile so se moči, vrnila se je morala. Z novo zalogo opreme in hrane se vračamo pod steno. V lepem dnevu pomaknemo višino najvišje točke splezane smeri na približno 400 metrov. Opravili smo dobro delo, plezanje pa je bilo hudo. Dvakrat smo se zaplezali. Zelo zanimivo je bilo že takoj zjutraj na kraju fiksnih vrvi iz prejšnjega poizkusa. Rado pleza naprej, varujem ga jaz, Bogdan pa nekje spodaj snema. »Drži, drži, padel bom,« se oglasi Rado od zgoraj iz gladke poči. Pa ni nič. Za trenutek me strah segreje, vendar adrenalin kmalu izgine iz žil. Potem pridem do Rada, si uredim varovališče v stremenih in čakam. Zopet se zapiči v poč, brez razpoke za klin. Zgoraj je celo malo previsna. Sopiha in rine počasi naprej, vsak trenutek ga pričakujem na glavi. Ne vem, kako bi se stvar končala, če bi padel dol. Doseže skrajno točko, ko se še lahko nekako drži, potem napol zagozden hitro odpolzi navzdol. Odloži vse kline in skoraj vse karabine in se 2nova zarine. Na isti višini se ustavi In zopet trenje obleke ob kamen, pa je pri meni. Vroče mu je. Mene tako zebe, nog zaradi stanja v stremenih ne čutim več. da resno razmišljam, koliko časa bom še zdržal. Odloži kladivo in preostalo opremo, pa spet gor. Hitro je na enak način nazaj. Brezmejna volja. Sleče še jopico in v sami srajci v mrzlem vetru zopet poizkuša. Vendar so bila vsa prizadevanja zaman. Sledilo je prečenje v tegu vrvi, kratek nihaj, dosegel je sosednjo poč, ki je omogočala nadaljevanje.
strah pred jutrišnjim dnem
Ponoči dosežemo bivak pred sedlom. Zdelani do kraja. Jutri nas čaka še plezanje do vrha. Nihče noče govoriti o tem. Vsi se na tihem bojimo jutrišnjega dne. Umirimo se šele po polnoči. Kmalu bo treba vstati. Pokažemo dobro voljo, zgodaj zjutraj smo že na grebenu — s pogledi obrnjenimi v steno. Zopet nas razjeda dvom. Prihajajo 365
meglice, sedimo na cepinih in čakamo. Zgornji de! stene je že izginil v oblakih, odločitev je bila lažja. Sestopimo nazaj do bivaka. Bomo pač počakali, poslabšanja so ponavadi kratka, hrane pa je äe tudi dovolj za dva, tri dni. Dremamo v zavetju puhastih spalnih vreč, prijetno nam je. Toda ne za dolgo. Prebudijo nas hudi sunki vetra, ki se zajedajo pod skalo. S seboj nosijo zavese pršiča, ki je začel polzeti po strmini. Sneženje se krepi, veter se krepi in tudi slabo razpoloženje se krepi. Razmišljamo o takojšnjem sestopu v dolino. Vendar to željo kmalu potisnemo vstran, pot do tu gori je le preveč dolga in naporna in prevečkrat smo jo že prehodili. Poleg tega bi v primeru izboljšanja zopet zapravili lep dan na dostopu.
Tiho, negibno vsak po svoje premagujemo ogromne Časovne razdalje trenutkov. Minuta, vsi imamo približno enako predstavo o tej besedi. Vemo, da je to šestdeseti del ure, da v času, ki ga ta beseda predstavlja, približno dvajsetkrat vdihnemo, srce nam šestdesetkrat požene kri po telesu. Cas zaznavamo s pomočjo ponavljajočih se, za naše življenje pomembnih trenutkov. Brez te priučene periodike bi plavali v brezčasnem prostoru, minuta bi nam hkrati pomenila trenutek in večnost. V nenavadnih okoliščinah, ko se ti življenjski ritem poruši, ko ponoči ne moreš spati tn podnevi mediiš zaradi pomanjkanja spanca, ko dva dni nič ne ješ in potem v enem dnevu pospraviš nenormalne količine hrane — takrat se začenjaš izgubljati v brezčasju. Dan, tisoče minut ti mine v preblisku, noč brez spanca je dolga kot celo življenje. Povprečna dolžina življenja je za nas okvir, znotraj katerega si ustvarimo podobo o času, o dolžini trajanja, posameznih delih tega obdobja in jih hkrati primerjamo navzven.
Z vrečami za bivak smo se za silo zavarovali pred vetrom In suhim, drobnim snegom, ki je izkoristil vsako najmanjšo špranjo, da nam je lahko zagrenil življenje. Snežinke so se znotraj stopile, a se ob vdoru hladnega zraka kmalu spremenile v tanko ledeno prevleko, ki je prekrila razmočeno obleko in bledo kožo na obrazu in rokah, ki so držale od vetra ponorelo platno vreče. Sprašujem se, kje je tista meja, kjer živci še prenašajo ne-udobnost položaja in se teto še upira zakonom nežive narave. Zelja, da bi kar na hribu počakali izboljšanja, se izgubi v viharju, zamenja jo neustavljivo hrepenenje po dolinskem udobju. Da le živi pridemo iz tega pekla. Kljub vsemu nas upanje ni pustilo na cedilu. Se naprej smo pričakovali zmanjšanje silovitosti vetra. Bili so trenutki, ko se je narava umirila, a niso nam prinesli miru. Pesimizem, ki so ga krepile pred-hodnje izkušnje, nam je v zavest zasejal 366 seme dvoma. Kar nekako nismo hoteli ver-
jeti, da se bo res umirilo. Tišino smo zaznavali kot zatišje pred nevihto. In res se je vedno vrnila.
Bledo jutro ni prineslo sprememb. Ogromen živčni napor je bit potreben, da smo zlezli izpod previsa in viharju izpostavili telesa, odeta v razmočene cunje. Sestop v takem se nam je zdel nemogoč. Polovica opreme je ostalo zakopane pod novim snegom, pustili smo jo, ne da bi se za to kaj dosti sekirali. Beg se je začel. Počasi smo lezli navzdol, polni dvoma o srečnem koncu. V bazo, v dolgo pričakovani pojem udobja, smo se opotekli pozno popoldan. Neskončen občutek zadoščenja. In nič drugega.
Dež v bazi, včasih tudi sneg, in to na višini 800 metrov, sredi poletja. Brezskrbno poležavamo, časa je še dovolj, da zlezemo na vrh, v dolini, štiri ure od baze, pa nas čaka še cel kup hrane, same dobre stvari smo prihranili za konec, za plezanje na Cerro Torre.
Dva Švicarja, ki sta prišla v teh dneh gor, sta prinesla sporočilo, ki nam je zadalo Še eno skrb. Predsednik društva Triglav gospod Tavčar iz Buenos Airesa, ki nam je urejal probleme z letalskimi vozovnicami, pravi, da se je stvar zakomplicirala in verjetno ne bomo mogli domov takrat, kot smo imeli v načrtu. Napišemo pismo zanj In hitro ga odnesem v dolino. Pričakoval sem, da bom srečal našo odpravo v Vzhodno steno Cerro Torreja. In res, ob hiši gauča, ki je opravljal transporte s konji, naletim na Staneta in dohtarja, ki pridno premetavata kupe opreme. Spregovorimo nekaj besed, izmenjamo nekaj informacij, potem odbrztm naprej, za datjše pogovore bo tako še dovolj časa.
izginil je šotor, izginila hrana za mesec dni
Na drugi strani ledeno mrzle reke Pitz Roy smo pustili lep, srebrn, nov šotor, v njem pa hrano za mesec dni za tri ljudi. Občutek, ki me velikokrat preseneti, mi pravi, da je nekaj narobe, kar vem, da med drevjem ne bom zagledal našega lepega šotorčka. In res ga ni bilo. Začudeno, nejeverno, z besom v srcu in s solzami v očeh postopam po prostoru, kjer smo šotor pustili pred tremi tedni. Kot da bi izginil v zrak. Šele čez nekaj časa se mi prikrade v zavest spoznanje, kaj to za nas pravzaprav pomeni. Kot na trnih drvim nazaj v bazo. Stanetu in dohtarju potožim svoje težave, pomagati ne moreta. Zopet sem sam na poti, s strašno novico hitim k prijateljema. Negotovost, napetost v meni je prehuda, moram jo povedati, se razbremeniti. Novico sprejmeta z izrazom zadovoljstva na obrazu, ki je ostal po pravkar končanem kosilu. Precej časa mine, da se zavesta, kaj to za nas v resnici pomeni. Vse-
ga je ostalo le še za teden dni hrane. Če se vreme ne bo takoj izboljšalo, bo vrh Fitz Hoya postal vprašljiv, na Cerro Torre pa tako ne mislimo več. Dnevi deževja, pobitosti, slabe volje, brez-izhodnosti se zelo vlečejo. Pridejo trenutki, ko sploh ne vidimo rešitve iz godlje. Čas teče. vreča s hrano, ki smo jo obesili meter nad zemljo, da bi jo obvarovali pred požrešnimi mišmi, postaja vse lažja.
vreme se popravlja
Dne 21. decembra hribi zopet pririnejo iz oblakov, vreme se popravlja, popoldan se že popolnoma zjasni. Na hitro se odločimo, da vse upanje postavimo na to zadnjo možnost. Čez dan pospravimo ogromne količine hrane, tako da se že komaj premikamo. To so bile poslednje stvari v vreči. Okrog sedmih zvečer odrinemo z minimalno količino opreme in brez hrane in pijače. Do teme dosežemo Paso Superior, kjer dobro uro ždimo v snežni luknji in čakamo, da nočni mraz stisne razmočen
sneg v trdno skorjo. Nebo je eno samo ozvezdje, mraz veje z njega, vendar se skorja še predira pod težo človeka. Dobro uro po odhodu se razmere uredijo, hitimo do vznožja Francoskega sedla. Se vedno je noč, s tesnobo v prsih se nenavezani, s pomočjo preperelih vrvi vzpenjamo. Ti občutki so res nenavadni. Preden se z vso težo obesim na staro vrv, oklevam Hkrati se zavedam, da takšno oklevanje ne vodi prav nikamor, svojo misel prisilim v smer optimizma. Pri popolni zavesti se odločim za dejanje, ki me lahko pogubi. Spominjam se, da je vrv nekje više že zelo natrgana. Ko se vzpenjam, v mislih vidim tisto mesto, vidim tanka vlakna, ki popuščajo, z lučjo polzim po temi, osvetljena vrv je videti kot nova, nekje zgoraj skušam odkriti njeno šibko točko. Hitim, sopem in potem končno pomaknem eno prižemo prek kritičnega mesta. Ugasim luč, srce se umirja, brezskrbno poslušam zamolkle zvoke, ki jih povzročata prijatelja pod menoj. Začuda me ne skrbi zanju. Če sem sam v nevarnosti, me skrb zame popolnoma pre-
LETOS IDEALNA SMUKA NA LEDINAH
Od 20. junija so Ledine s smučiščem na ledeniku odprte; snega na ledeniku je letos rekordno veliko (na sliki je ledenik 10. julija 1986) — njegov jezik je daljši za 600 metrov, pa tudi njegova debelina je dokajšnja. Struktura snega je odlična — ni pahljačasta kot npr. na drugih naših smučiščih. Kranjska koča letos pričakuje več kot 6000 obiskovalcev in kakih 4500 oskrbnih dni. To je edini primer planinske koče, kjer se nadejajo tako optimističnega izkoristka.	Posnetek: Franc Ekar
vzame, le malo je prostora za druge. Kadar se že povzpnem prek nevarnega mesta, mi to vlije tako mero optimizma, da se mi zdi povsem nemogoče, da bi se prijateljema za menoj lahko kaj pripetilo. Kadar pa sta prijatelja pred menoj, je razpoloženje čisto drugačno. Predstavljam si, kako vrv poka, kako letita mimo mene v zmešnjavi vrvi in snega v vznožje. V zadnjih metrih stene naenkrat opazimo, da luči ne potrebujemo več. Brezpredmetna tema se je spremenila v vodeno temino, ki je dobivala rožnati nadih, njegova moč je naraščala. Rožnata sivina je postopoma postala rdeča, rdeče nebo na vzhodu, rdeč sneg na ledeniku in celo rdeče skale. Najveličastnejši je prehodni del neba, kjer porajajoči se dan z vsemi svojimi čudovitimi barvami zajeda v temen pas preteklo noč, ki se umika na zahod. Temina prehaja v modrino in še kasneje v bledo, skoraj brezbarvno sivino. Okoliške gore so puste, mrzle, nedostopne. Postopoma se barvajo. Rdeča barva postaja izrazitejša, dokler granit ne zažari v jutranjem soncu. Sledi izbruh rumene barve, ki s časom obledi, gore dobijo svojo dnevno podobo. To čudovito stvarjenje dneva opazujemo na Italijanski škrbini, na grebenu, kjer se pogled prvič odpre na najlepšo goro na svetu — Csrro Torre. Kako je človek v takšnih trenutkih smešen! Njegova notranjost je polna prekipevajočih čustev, in namesto da bi kaj pametnega rekel, prihajajo iz telesa samo neka vzdihovanja, nerazumljivo blebetanje. Pokaže se človekova ujetnost v okvir besednega zakiada, ki mu ga je omogočil razum in mu ga hkrati zamejil. Že preprosto porajanje jutra ti podari čustva, ki si jih besedno ne moreš razložiti ali jih opisati.
KONČNO NA VRHU
Precej smo že zdelani, pravi vzpon pa se še niti začel ni. Če takoj nadaljujemo vzpon, se lahko naredi, da bomo zaradi utrujenosti prepočasni in se nam bo vrh izmuznil iz rok; če pa počakamo še kak dan na sedlu, tvegamo poslabšanje vremena, Odločimo se za prvo varianto, ob enajstih dopoldan smo že 400 metrov visoko v steni, na koncu pritrjenih vrvi. Nebo je še vedno brez oblaka, le leden veter se je močno okrepil. Plezanje je precej težko, višje zgoraj nam stometrski previsni pas povzroča skrbi. Do kraja ne bomo izvedeli, a!i bomo sploh lahko izplezali. Kup stvari, ki so pomembne za varno napredovanje, nas tako zaposli, da se nam je zdelo poslabšanje vremena le trenutno. Obdala nas je megla, veter je postal tako močan, da so vrvi stale navpično navzgor, navkljub vsem fizikalnim zakonom. Raz-žiral me je bes. Vse kaže, da bo treba že drugič tik pod vrhom obrniti. Ob štirih popoldan se zberemo na polici 368 pod previsom, ki zapira prehod v zgornje,
lažje višine pod vrhom. S seboj vzamemo vrv, dereze, cepine, fotoaparat. Ves čas vzpona nas razjeda negotovost o pravilnosti odločitve. Ni nam jasno, kako bo potekal v takšnem vremenu sestop. Vrh smo dosegli ob petih. Na njem ni bilo ničesar razen skal, snega, vetra. Naše tri postave so se kot neresnične podobe zajedale v drobovje oblakov. Po vsakem metru sestopa je upanje na izboljšanje splahnelo. Razmere so postajale neznosne. V megli smo težko našli nahrbtnike, ki smo jih pustili na kraju, kjer so se skalne težave nehale.
Nov sneg je prekrii skalo, postala je gladka kot led, veter je nabijal snežinke od vsepovsod, v vsako špranjo. Oči so zmrzo-vale. Očala proti vetru so bila kmalu neuporabna. Za prvi spust ob vrvi pripravimo sidrišče z zanko okrog skalnega roglja. Veter jo nekajkrat sname, preden se Bogdan spusti v zmešnjavo zraka in snega. Oglušujoče buči. Z Radom stojiva skupaj na drobni polički, pa se ne moreva pogovarjati. Obraze skrivava v prsi, iščeva zavetje, a ga ni nikjer. Dolgo se upirava vetru, včasih se vprašujočih oči spogle-dava. Bogdan bi vendar že zdavnaj moral pristati spodaj, le kaj je narobe! Če se mu je kaj zataknilo in si sam ne more pomagati, potem bo ostal kar tam, ker mu midva ne moreva prav nič koristiti. Zmrznjen bo bingljal v vetru, z Radom bova primrznila na stojišče. Sestopim nekoliko nižje, napeta, poledenela vrv je slaba opora. Obupan kličem Bogdana, pa se nič ne sliši. Le meter vstran opazim ozko poč, v katero se je zajedel konec vrvi. Ko ga sprostim, se stvari uredijo, Bogdan se lahko spusti do kraja, za njim prideva še z Radom. Dosegli smo fiksne vrvi. Močno so poledenele. Že pri vzponu smo opazili več natrganih mest. Zdaj nam je bilo popolnoma vseeno. Z vso silo smo se obešali nanje, strah pred naravnimi elementi je izpodrinil strah pred pretrgano vrvjo. Opolnoči dosežemo Italijansko škrbino in nekoliko znosnejše razmere. Vsaj pogovarjamo se lahko. Mislil sem, da se je zgoraj samo meni zazdelo, da bomo vsi umrli. Vendar sta tudi Bogdan in Rado izjavila nekaj podobnega. Se nikoli nismo imeli tako jasnega občutka smrti. Nekoliko zatlšna Vzhodna stena Francoskega sedla nas je sprejela z ogromno količino novega snega. Sestopamo v neprestanem posipanju plazov. Obdaja nas bela, zdi se nam celo topla, mehkoba pršiča. Rohnenje vetra je ostalo zgoraj na grebenu, zatišje nas je navdalo z občutkom varnosti.
ogenj in čaj — nase edino veselje
Pozno popoldan se vsak zase priklatimo v bazo. Spalne vreče zmrznjene potegnemo iz nahrbtnikov, hrane ni, obleka je mokra,
PORTRET PLANINCA
stanko lop rant, planinec IN vsestranski ustvarjalec
PLANINSTVO JE SRČNA KULTURA
hrepenenje po gorah se razvija kvadratno z oddaljenostjo: bolj si oddaljen od gora, bolj hrepeniš po njih
Ko sem pred letom ali dvema pisal o Stanku Lodrantu za časnik Večer, sem že kar v naslovu poudaril Lodrantovo široko obzorje zanimanja in množico dejavnosti, s katerimi se ukvarja. Tu so poleg poučevanja kemije, ki mu daje kruh, še predvsem planinstvo, pa glasba, literatura, likovna umetnost, zgodovina itd. Pa so se potem kaj kmalu našli taki, ki so mu očitali, češ, kaj se hvali s svojim pisanjem v Planinski vestnik in Koroški fužinar, z igranjem na citre in pisanjem not, risanjem in predsednikovanjem v Planinskem društvu Prevalje; naj raje ostane kar pri svojem osnovnem poklicu. Pa je vse to od Lodranta tudi težko izvrtati, morda nekemu prišleku tudi ne bi uspelo; domačini, posebno njegovi bivši in današnji učenci, pa ga že bolje poznamo od vseh strani. Stanko Lodrant je namreč izjemno skromen mož, ki sebe nikoli ne postavlja v prve vrste, rajši kakšno svojo zaslugo pripiše drugemu. Čeprav Stanku Lodrantu to gotovo ne bo všeč, pa je vendarle treba že v začetku zapisati, da je to izjemno kreativen, razmtšijujoč, delaven in vsestransko izobražen človek in bo tako ta portret zaradi prostorskih in drugih omejitev ostal le Skica za portret...
edino, česar se veselimo, sta ogenj in vroč čaj.
Novo smer v Južni steni smo posvetili spominu na Borisa Simončiča, mladega alpinista iz Zagorja, ki se je tri mesece po vrnitvi iz Patagonije leta 1983 smrtno ponesrečil pri sestopu z Les Courtes; življenje mu je vzel plaz kamenja in snega. Smer je visoka okrog 700 metrov (do vrha), dali smo ji splošno oceno težav po francoski opisni lestvici — ED (extrem dificile), kajti ocena za skalno plezarijo VI, As, praktično ne pove ničesar.
Plezali smo: Bogdan Biščak in Rado Fabjan iz postojnskega ocfseka ter Matevž Lenarčič iz alpinističnega odseka Trbovlje.
Obema je kemija veliko veselje — Stanko Lodrant s svojim učencem PstHkom Kolarjem
gora vabila že od malih nog
Uršlja gora ali Gora, kot ji Korošci pravimo, je že od vsega začetka velika ljubezen Stanka Lodranta. Rodil se je na Prevaljah, kjer tudi danes živi, in Gora je od Prevalj le streljaj. Pa vendar mu je bila sprva zelo daleč... »Rojen sem v revni družini, ki se je le s težavo prebijala skozi življenje. V naši hiši ie bilo na prvem mestu delo. Tako v rosno mladih letih za planine ni bilo časa. Spominjam se bice (na Koroškem je bica izraz za babico, op. p.), ki mi je večkrat dejala: ,Le kaj boš iskal zgoraj, ko pa nisi ničesar izgubil.' In po tistem, kar ti ni ponujeno, človek še bolj hrepeni. Nekoč sem nekje zapisal, da se hrepenenje po gorah razvija kvadratno z oddaljenostjo: bolj si oddaljen od gora, bolj hrepeniš po njih. Za to so dober dokaz — na eni strani — Prekmurci, na drugi pa ljudje, ki živijo pod gorami in nanje zopet gledajo drugače, nekateri tudi z materialnega vidika, to je, da je mogoče od njih imeti tudi nekakšne koristi, česar pa prav tako ne gre zameriti. Ko sem študiral v Ljubljani, ni bilo kdove koliko časa za planinarjenje, saj je bil študij kar precej zahteven. Leta 1950 sem se zaposW na gimnaziji na Ravnah in takrat sem pričel navduševati mlade za planine in planinarjenje ...«
že 35 let v0p1 mladino v gore
Res bi bilo zanimivo vedeti, koliko učencev je Stanko Lodrant v teh tridesetih in več letih »zastrupil« s planinami. Sam zopet skromno dodaja, če ne bi tega delal on, bi gotovo kdo drug. Rok Kolar, Peter Ficko, Irena Komprej in drugi izvrstni alpinisti bi verjetno tudi sami našli pot do gora, mnogo pa jih je, ki jim je gore približat prav profesor Lodrant. Že pred leti je zapisal: »Delo z dijaki je prijetno, da le najdeš primeren način. Prave trenutke je treba zgrabiti, čimbolj eksotične cilje izbrati, ne uvajati prisilo. Načrti morajo biti čimbolj neopazni. Mladina sovraži okvire, vse se ji mora zdeti nekam spontano.«
In to je tudi njegovo osnovno vodilo. Oglasna deska na šoli je že vsa leta sem polna objav, vabil, fotografij, zapisanih ali narisanih doživljajev. Nič koliko izletov na Uräljo goro in druge koroške gore, pa v Logarsko dolino, na Okrešelj, pešačenje od Kotelj do Belih Vod in iz Ljubljane do Koroške, mnogo je bilo pohodov na Stol in srečanj ob dnevu planincev. In v kčt vselej zanimive oglasna deske je profesor Lodrant pripisal: »Vseh doživljajev natančno ni mogoče popisati, pa pridite prihodnjič tudi vi.« In tako je rasla in še rase četa mladih planincev. Tu pa je Stanko Lodrant tudi nekoliko ponergai. Planince na šoli so sedaj strpali v okvir šolskih športnih društev in vsako leto je treba oddajati poročila o delu. množičnosti ipd. Stanko pa pravi, da je zanj planinstvo bolj srčna kakor telesna kultura.
rajši v gorah kot na sejah
Nekoliko je potožit tudi glede sej. Pravi, da rad hodi v gore, ne pa na sestanke.
Stanko je že deset let predsednik Planinskega društva Prevalje in tako mora hoditi na vse seje — od mladinskega prek gospodarskega in propagandnega odseka do izvršnega in glavnega odbora, sočasno pa še na seje telesnokulturne skupnosti In drugih družbenih organizacij. Vendar, kot kaže, ne gre drugače, in Stanko je delaven tudi po tej strani. Njegovih deset let predsednikovanja pa je pustilo tudi velike sadove, največji je gotovo nov dom na Uršlji gori. !n PD Pre-vaije je danes gotovo eno izmed prvih desetih v Sloveniji — tako po članstvu kakor po dejavnosti. O prevaljskem planinskem društvu pravi Stanko tole: »Naše društvo ima imenitno zgodovino, ki pa nam je lahko tudi v breme. Mnogi sedaj pričakujejo rast društva, kar pa bo zelo težko. Z velikimi napor/ smo zgradili to kočo, še težje jo bo sedaj vzdrževati. Dokler bodo v društvu delali takšni ljudje, kot so — denimo — Emil Pleinšek, Ivanka Komprej in drugi, se nam za prihodnost koče in društva ni treba bati. Jezi pa me druga stvar: Služba družbenega knjigovodstva in druge državne institucije do nas ne kažejo rfajveč razumevanja. Planinci delamo s srcem, vsi smo vol on ter ji in mnogokrat tudi nevešči administrativnih procedur in postopkov. Te institucije pa do nas nimajo usmiljenja ...«
žagarjev nagrajenec
Stanko Lodrant je letos za svoje pedagoško delo prejel najvišje priznanje, ki ga je v tem poklicu sploh mogoče dobiti: Žagarjevo nagrado, Stanko pravi, da je nagrade zelo vesel, prav tako pa ne bi bil razočaran, če je ne bi dobil. Zanj je namreč že to zadosti velika nagrada, da so ga za to priznanje predlagali šolski kolektiv, kolegi iz zbornice, ki so na ta
Stanku Lodrant sredi svojih učencev na vrhu Stola
način dali priznanje njegovemu delu. Pri svojem delu — tako piše v obrazložitvi — profesor Lodrant išče nove in boljše metode dela in skuša uvajati inovacije. Kemijo Lodrant interpretira in podkrepljuje z biologijo, fiziko, matematiko, sociologijo in drugimi znanostmi, učence skuša učiti razmišljanja — in prav v tem je njegova največja odlika.
"Priznavam, da nisem specialist iz kemije, čeprav se vedno izpopolnjujem in berem strokovno literaturo. Na Ravnah namreč za znanstveno delo ni možnosti, če pa bi ostal v Vinči, kjer sem začel, bi bila moja kemijska pot gotovo precej drugačna. Tako se posvečam didaktiki, hkrati pa planinarim, rišem, igram, pišem. Moram reči, da sem bil kar malo jezen na nekatere kolege, ki so prišli v naše kraje iz mest in potem negodovali, češ da tu ni
kina, opere, gledališča in tako dalje. Sočasno pa ne znajo Izkoristiti tega, kar jim ta kraj ponuja — če omenim samo gore,« poudarja Stanko Lodrant. Veliko veselje pa ima naš portretiranec tudi z enim od svojih učencev, ki mu med vrstniki v kemiji v Jugoslaviji in Evropi, pa morda še malo čez, ni para. To je Patrik Kolar, ki ima z evropskih kemijskih tekmovanj že precej odličij, Stanko Lodrant pa je njegov mentor.
Stanko Lodrant živi polno življenje, po svetu in gorah hodi z odprtimi očmi, svoja razmišljanja in občutenja pa izraža tudi v pesmi, prozi in risbi. Stanko se iz gore gotovo ne vrne brez zapisane misli ali narisanega doživljaja, podobe iz narave. Tako doživlja sebe in gore mnogo bolj bogato ...	Mjro mm
NA SNEŽNIK PO PRAPROTOVO SEME
BREDA KOVAČIČ
Mesto se je šele začelo prebujati, ko smo se planinci iz PD Železničar Celje že zbrali na železniški postaji. Odpravljali smo se namreč na Snežnik, 1796 m visoko goro v Dinarskem gorstvu. Do Ilirske Bistrice smo se peljali z vlakom, od tam do Sviščakov, vznožja Snežnika, pa z avtobusom. V planinskem domu so nam razdelili sobe, potem pa smo jo mahnili proti vrhu.
Pot nas je najprej vodila skozi gozd, ki pa se je kmalu razredčil do nizkih borovcev. Da je gora res bogata s cvetjem, smo se lahko prepričali na vsakem koraku. Ob opazovanju rastja smo kmalu prispeli na vrh, kjer smo se okrepčali in se razgledali po okolici, potem pa je bilo treba zopet na pot. Ker hoja ni bila naporna, se je povsod razlegalo veselo čebljanje. Tako smo pravzaprav ugotovili, da je nocoj noč brez sna in da se bodo nekateri planinci opolnoči zopet povzpeli na vrh. Vsi smo bili navdušeni in zatrjevali smo, da se pohoda zagotovo udeležimo. Toda proti koncu poti so nekateri že začeli stokati, da so jih ožulili čevlji in da ne vedo, ali bodo ponoči lahko hodili. Na pogovor smo kmalu pozabili, saj so se naše misli zdaj sukale okoli kresa, ki naj bi zagorel to noč. In res, ko se je na zemljo spustil mrak, so proti nebu švignili plameni in ob spremljavi kitare se je oglasila pesem.
Potem pa je bilo treba podeliti priznanja najmlajšim planincem, ki so letos uspešno končali planinsko šolo.
Bilo je že pozno, in zato smo se porazgubili po sobah, vendar klepet še dolgo ni utihnil.
Urni kazalec se je že bližal polnoči, ko se je prikazal Arči in nas spomnil na dopoldanski pogovor o nočnem vzponu. Navdušenje je bilo precej manjše, saj so bili nekateri le še napol budni. A trije smo se le odločili, da takšne priložnosti ne bomo izpustili. Od prejšnjih navdušencev nas je ostalo sedaj še samo sedem, jaz pa sem bila edina predstavnica ženskega spola.
Pot so nam osvetljevale kresnice, ko pa so se te utrudile, so na pomoč priskočile ročne svetilke, ki se jim je občasno pridružila tudi luna. S svojim celim obrazom je začudeno opazovala »človeke«, ki so se ob uri strahov plazili okoli. Nočno tišino je motilo le škrtanje kamenja pod nogami, saj so naše misli zaposlovale govorice o »praprotovem semenu«, ki ima na kresno noč čudežno moč in izpolni tistemu, ki ga najde, največjo željo.
Na vrh smo prispeli zelo hitro, in odločili smo se, da bomo počakali na sončni vzhod. Jutran ;a zarja je obsijala gorske grebene -— in odprl se nam je čudovit razgled prav do morja. Oblaki so se razkadili, in ob lepoti, ki se nam je prikazala, je bila neprespana noč v hipu pozabljena,
V dolino smo se vrnili nasmejani. Res da nismo našli »praprotovega semena«, vendar se nam bo ta noč za dolgo, dolgo vtisnila v spomin.
morda imate odveč kak star kos planinske opreme?
SEJEM RABLJENE PLANINSKE OPREME
ob letošnjem sejmu v ljubljani so člani alpinističnega odseka ljubljana matica imenitno prikazali reševanje v steni in spust po vrvi — seveda s stavbe metalke
ANDREJA ERDLEN
Prijatelji hribov so že od nekdaj ubadamo s problemom nabave potrebne planinske opreme. Ne samo da je ta zelo draga; v naših trgovinah je mogoče kupiti zelo malo stvari — zlasti alpinistične opreme; nakupi v inozemstvu pa nam močno tanjšajo denarnice.
Da bi vsaj delno ublažili ta problem (rešiti ga mi, planinci in alpinisti, sami ne moremo), smo lani pri mladinski komisiji PZS prvič organizirali sejem rabljene planinske in alpinistične opreme v Ljubljani. Namen sejma je bil, da bi tisti, ki določenih delov opreme ne potrebujejo več, le-te ponuditi tistim, ki morda prav te stvari že dolgo iščejo in bi jih tukaj lahko dobili, seveda po nekoliko nižji ceni. Čeprav odziv na prvi sejem, ki je potekal v ljubljanskih Križankah, ni bil takšen, kot smo pričakovali in želeli (ne s strani prodajalcev in ne s strani kupcev), smo vseeno sklenili, da bomo sejme nadaljevali.
PLITVICE IN MEDVJEDAK
Gozdnat gorski greben Medvjedak, nadaljevanje Ličke Plješivice, je od Plitviških jezer oddaljen le tri kilometre in je zelo prijetna sprehajalna pot. S sredine njegovega hrbta se dvigata dva kamnita vrhova: Oštri Medvjedak (884 m) in Tupi Medvjedak (868 m), s katerih je prekrasen razgled.
Tu se po obhodu jezer lahko napotite po Blankini poti, od hotelskega kompleksa Ptitvice pa'tahko pridete na Medvjedak po dveh poteh: prva vodi od Liške hiše mimo kampa in restavracije po cesti Zagreb-Split do table za bencinsko črpalko. Trideset korakov dalje se prične steza, ki se počasi vzpenja v čudovitem bukovem gozdu. Hoja traja približno eno uro. Obstaja varianta na Tupi Medvjedak s sestopom pri vasi Rastovača, ki pa je ne priporočamo.
Druga pot, ki ni najbolje označena, vodi prek mostu in ceste Zagreb—Split. Leva stran je ugodnejša. Nato poldesno prečkate parkirišče, ta pot pa teče levo od Blankine poti.	Josip Sakoman
372	(prevod in priredba N. V.)
vtisi s ploščadi pred blagovnico metalke
Sejem smo letos priredili pred blagovnico Metalke v torek, 10, junija, od 11. do 19, ure. Na pultih je bilo opaziti najrazličnejše planinske čevlje, nahrbtnike, spalne vreče in nekaj klinov. Ob tej priložnosti smo prodali tudi veliko planinskih edicij — najbolj so kupci segali po planinskih vodnikih. Deseti junij je bil vroč dan, kar se je občutno poznalo tudi pri »šanku«. Tudi mimoidoči, ki niso o sejmu vedeli ničesar, so postali pozorni na gorske reševalce s postaje GRS Ljubljana, ki so z vrha zgradbe Metalke simulirali reševanje v steni, in na mlade alpiniste iz alpinističnega odseka Ljubljana Matica, ki so prikazovali spuščanje ob vrvi z vrha blagovnice Metalke. Prav čudno je. da v križišču ni prišlo do kakšnega karambola, saj so našo dejavnost zavzeto spremljali tudi vozniki avtomobilov.
in česa si želimo za prihodnje sejme?
Da bi prišlo še več ljudi, ki jih karkoli zanima v zvezi s planinstvom, alpinizmom in planinsko opremo. Na sejmu namreč vedno poskrbimo za to, da je tam dovolj alpinistov in planincev, ki so obiskovalcem na voljo tudi za posredovanje kakršnihkoli informacij.
Želimo, da bi vsi, ki morda imajo kje doma kakšne, čeprav že nekaj let stare čevlje, pa jih ne nosijo več, nahrbtnike, morda tudi kakšne stare planinske knjige, te reči prinesli na sejem in tako omogočili večjo ponudbo tistim, ki to želijo kupiti. Mi bi pa radi obiskovalcem posredovali čimveč informacij, morda tudi s prikazovanjem diapozitivov in filmov. Želeli bi tudi, da bi se nam priključili domači izdelovalci opreme.
Čeprav je glavni namen sejma prodaja in nakup opreme, smo prepričani, da se nekateri začno zanimati za hribe prav zaradi takšnih sejmov, ln prav to, da zbudimo pri ljudeh zanimanje za planinstvo, je tudi eden poglavitnih ciljev planinske organizacije.
Posnetki na sosednji strani: Reševalna akcija se je začela. — Spust po vrvi s poslopja Metalke. — Ljubljančani si z zanimanjem ogledujejo vaje reševalcev.	Posnetki: Luka Brvar
OBRAZ V GORAH
planinci iz rogatca lepo skrbijo za planinski dom_
POL DUCATA OSKRBNIKOV NA ROGAŠKI (DONAČKI) GORI
o stalnem oskrbniku so dolgo razmišljali, a se zanj niso odločili • dom na leto obišče blizu deset tisoč ljudi • radi kaj posodijo
Čeprav sem Rogaško (Donačko) goro z okna svojega doma videl vsak dan, sem to štajersko lepotico pobliže spoznal šele pred dobrim desetletjem. Vremenarka je: napoveduje toplo in mrzlo vreme, dež in sneg, so mi govorili kmetje z Dravskega polja. Če je že tako, pa moram gor, sem
si nekoč rekel. Takrat tam pod vrhom še ni bilo doma, ki ga danes oskrbujejo planinci Planinskega društva Rogatec-Straža; bili sta le zavetišči tekstilne tovarne iz Majšperka in PD Rogaške Slatine. Na goro sem se odpravil zaradi presunljivih zgodb, in kakor sem že navedel, zaradi vremen-
Oskrbnlkl dama na Rogaški gori so bili eno od Junijskih sobot naslednji (od leve); 6tef Koša, Ivanka Adrlnek, Franc Ogrizek, Lidija Zaleilna, VHI Pusl, V a Iter Adrlnek, Adl Leb I d, čepita Slavko in Primož Za lezi na.	Posnetek: Zdenko Kodrii
skega napovedovanja. Ko sva se z Rogaško (in ne Donačko, kakor ji ljudje pravijo te kako stoletje) srečala, sem bil zavoljo njenega temnega gozda najprej nekoliko plašen, a ko sem sta! na vrhu, sem se počutil kakor viharnik, polno in srečno.
Tudi zadnjič, ko sem bil pod vrhom v družbi oskrbnikov doma, sem se počutil odlično in imenitno. Pod vrh gore tokrat nisem prišel zaradi njene lepote, marveč zato, da bi predstavil oskrbnika novega — nekoliko preveč bahatega —• planinskega doma. Dom je zgradilo in ga upravlja Planinsko društvo Rogatec-Straža, ki vključuje 250 članov. V domu zaman iščem oskrbnika. Vsi, ki so v njem, so do mene in seveda do vseh planincev z rogaške in ptujske strani nadvse ljubeznivi in prijazni, zgovorni in nasmejani. Ja, kdo pa vodi dom, sem silil v šesterico, ki je bila eno od junijskih sobot v domu. Kaj bi pa rad, so spraševali. Ko povem, da bi rad slovenskim planincem predstavil oskrbnika, se oglasi Slavo Zaiezina, tajnik društva.
"Oskrbnikov ie toliko, kolikor je članov predsedstva Planinskega društva,« odgovori. »Zdaj smo mi tukaj oskrbniki,« reče in predstavi svoje pomočnike: Adija, Valterja, Lidijo, Primoža in Ivanko. »Potlej bodo prišli Štel, Francelj in ,piljot' Vili. V soboto in nedeljo bomo tukaj mi, drugi teden drugi, in tako se v domu zamen/a okoli dvajset ljudi. Tak je naš dogovor,« doda Slavko, ki je z goro zvezan kakor dete z materjo. Nerodno, pomislim. In
SE BOMO KDAJ ZEDINILI?
O imenu »štajerskega Triglava« in imenitnega »Rogaškega Matterhor-na« se že nekaj časa bodemo. Nekateri goro imenujejo Rogaška gora, drugim je bolj všeč ime Do-načka. Ce bi odločitev za eno ali drugo iskali v preteklosti, bi se morali odločiti za Rogaško. Že 1593. je deželni glavar štajerski v okrožnici imenoval goro Roitsch-berg. Leta 1741 je v cerkvenih dokumentih zapisano ime »monte Roitschberg«. Veliki oboževalec gore dr. E. Frölich jo leta 1856 tudi imenuje Roitschberg, lela 1892 ji poljčanski župnik Alojz Ci-ienšek reče Rogaška gora in nazadnje Mirko šoštarič leta 1971 v Planinskem vestniku spet goro imenuje Rogaška gora. Navzlic temu pa ljudje pod goro vrh že dobrih sto let imenujejo Donačka gora. Ta ime pa je bolj nemško in hrvatsko kakor slovensko. Zato naj bo ime lepotice Rogaška gora!
VRH MERI 883 METROV
Rogaška gora je med najlepšimi vrhovi. Sestavljajo ga peščenjak in apnenci. Na gori je tudi skrajno rastišče alpskih rastlin. Na njej je okoli 15 hektarov bukovega pragozda, in kakor trdijo gozdarji, v njem še ni zapela ne žaga ne sekira. Na gori bojda raste edini primerek na svetu — rastlina Wulfenov netresk, našli so ga 1840. leta. Rastlino bi seveda morali najti tudi sedaj, toda prečesati toliko hektarov pragozda je danes zelo težko. Na gori je še viden kamnolom, kjer so kmetje lomili »žrmljenšak« in z njim gradili kleti, mline in žrmlje. Tudi Rimljane je na goro privabil ta kamen, trdijo zgodovinarji. Na goro pa tu in tam zaidejo gamsi, lisice in jeleni, včasih tudi sokol selec in še nekatere redke ptice in ujede.
Slavko, kakor da bere moje misli, hitro reče: »Dom, ki smo ga zgradili pred tremi leti, odpiramo prvega maja. Vrata doma so odprta za vsakogar — za planince in ljudi, ki ljubijo samo enodnevne sprehode in izlete v gore, kakršna je Donačka. O oskrbniku smo dolgo razmišljali. Ker pa imajo planinci in društva z njimi slabe izkušnje, smo se v društvu zmenili, da stalnega oskrbnika dom ne potrebuje. Zanj bodo skrbeli člani predsedstva, smo rekli in to tudi zapisali. Dom pa bo odprt v petek popoldne, soboto, nedeljo. Kmalu smo ugotovili, da je tako najbolje. Dom je lepo oskrbovan, čist, in kar je najvažnejše — ni gostilna, kamor bi se po polnoči zapodila mladež iz Rogatca in drugih okoliških krajev.«
pet sob z dvajsetimi posteljami
»čez dom še ni bilo hudih kritik. Planinci se vanj radi vračajo. Tukaj posedijo, kramljajo in uživajo v soncu,« zatrdi Vaiter Adrinek, član predsedstva. »Kar veseli smo, da se dom ni spremen/7 v navadno hribovsko gostilno. Če bi v domu bil stalen človek, bi moral dom spremen//; v oštarijo. Ja, zaradi dohodka. Oskrbnina je draga stvar,« še dodaja Vaiter. Dom je prijazen, to je na dlani, pa čeprav njegova arhitektura nič kaj ne spominja na kakšno planinsko postojanko. Eden od planincev je celo rekel, da je dom videti kakor bogat zdomski vikend. No, bodi kakorkoli že, dom stoji in je tačas prijetno zatočišče planincev, V njem je pet sob z 20 posteljami. Planinci iz Rogatca pa pravijo, da bodo kmalu uredili še podstrešje, kjer bo še 40 skupnih ležišč. S
prostovoljnim delom — tako kakor so zgradili dom.
Ali je oskrbništvo privilegij, me je zanimalo. »Ni,« je zatrdil Adi Lebič. »O tem smo se v društvu mnogo pogovarjali in vsi so bili za to, da naj za dom skrbijo člani predsedstva. Včasih v domu tudi trpimo. Ko pride kaka večja skupina planincev, športnikov ali sindikat, je tu zgoraj zelo vroče. Ljudi je treba zabavati, jim kaj povedati o gori, jim streči jedi in pijačo — to ni lahko delo. Takrat se ponavadi dobro pripravimo,« dodaja Adi, ki je tisto junijsko soboto tudi bil »odgovorni« človek za točilno mizo. Delil je nasvete planincem, jim žigosal planinske knjižice in razglednice ter točil pijačo.
lani je bilo na gori deset tisoč ljudi
Potem se planinci v pogovoru o delovanju svojega društva, o podmladku na šoli, spomnijo dveh, brez katerih v Rogatcu ne bi mogli govoriti o planinstvu in domu na gori. Lidija Zalezina je omenila predsednika društva Jelka Pusta, ki je veliko prispeval, da je društvo postavilo dom na Rogaški gori. Slavko Zalezina pa se je spomnil Helene Erjavec, ki ji Rogačani pripisujejo organizirano planinstvo, »Škoda, da ne moremo nič dobrega reči o našem mladinskem odseku,« pove Slavko. »Kakih deset mladincev je aktivnih, drugih pa ni zraven, in bolj ko ugotavljam, zakaj, manj odgovorov dobim. Mislim, da bo
treba to vprašanje temeljito preveriti. Ja, kar pred vsemi člani društva. Mogoče bomo le našli rešitev in oživili mladinski odsek.«
Lidija pove, da je lani dom obiskalo blizu deset tisoč ljudi. Največ jih je bilo za praznik dela in za dan mladosti. Takrat je tudi najbolj veselo, saj je med obiskovalci največ otrok in mladine. Za dan mladosti jih je bilo skoraj tisoč, in takrat so planinci iz Rogatca najbolj veseli, Slavko reče, da Imajo v domu več predmetov, ki jih lahko posodijo obiskovalcem. »In to zastonj,« doda Valter. »Tudi kakega prevoza ne zaračunamo. Imamo društveno terensko vozilo, vozi pa ga ,piijot> smeje pripoveduje Valter. In res čez nekaj trenutkov pred dom prisopiha star »landrover«. !z njega stopi nasmejan in prijazen možak — Vili Pust. »Kjer stojite, so moji žulji,« me nagovori nasmejani človek. »Ja, to je greznica in nanjo — se mi zdi — s/no vsi planinci zelo ponosni, S skupnimi močmi smo /o zgradili,« še poudari Vili, ki, kakor zvem, zna lepo raztegniti harmoniko.
Takšni so torej obrazi ljudi v domu na Rogaški gori. Prijazni so in taki hočejo ostati. »Planinci so sicer včasih razposajeni, a z njimi je treba na pravo melodijo, pa gre,« je rekel Valter. Z njimi je treba ravnati kakor z naravo: ko je kruta, jo moraš božati, ko je nežna in topla, jo moraš vzeti v naročje in zibati.
Zdenko Kodrič
Pod Rogaško (Oonačko) goro so Rogačani pred Iraml leti posla» II I planinski dom. Ker Je posnetek iz 1962. leta, na njem nI videli prizidka k domu niti urejene ploščadi pred njim. Dom stofl v višini 6S2 metrov,	Posnetek: MIlan Cilenšek
Kocbekov dom na Koroälci (1803 metre), levo zgoraj mogočna In Izjemno razgledna Ojstrica (W50 metrov)
110 let doma na korošici
MILKA IN IVANKA VAS PRIČAKUJETA
kocbekov dom na korošici (1803 metre) stoji na pomembnem stičišču planinskih poti, lepota okoliških vrhov pa 2e stoletja privablja staro in mlado
Starejši planinci in poznavalci Savinjskih in Kamniških Alp se zakfinjajo, da ga ni planinca, odraslega kratkim hlačam, ki vsaj enkrat v življenju ni prestopil praga koče na Korošici. Prav tako se zaklinjajo, da je v vseh kočah, ki so doslej na Korošici bile, prespalo vsaj toliko planincev, kot jih letos šteje naša zveza. V koči je 90 postelj, in ni bila redkost, ko so planinci morali na stolih v jedilnici prečuti noč. ker je ležišč zmanjkalo. Kako tudi ne. koča na Korošici je na stičišču planinskih poti, lepota okoliških vrhov pa že stoletja privablja staro in mlado.
Dr. Johannes Frischauf je bil med prvimi, ki je zaoral turistično ledino naših Savinjskih in Kamniških Alp, Zgradil je prva tri planinska zavetišča: na Suhadolnikovi planini pod Kokrskim sedlom, na Okrešlju in na Korošici, Nenaklonjen nemškemu nacionalizmu je toplo pozdravil ustanovitev Slovenskega planinskega društva leta 1893 in mu postal vnet svetovalec. V društvu je Kamniški sledila Savinjska podružnica — njen oče je bil mladi gornjegrajski nadučitelj Franc Kocbek. Oba velika moža sta bila tesno zvezana v življenju in delu in z obema je neločljivo povezana Korošica.
Ob nemškem je leta 1876 zraslo na Korošici slovensko zavetišče, lesena pastirska koča. Na njenem skorajšnjem pogorišču so se leta 1894 lotili obnove, postavili so kočo in ji dali Kocbekovo ime. Zavetišče je Imelo dva prostora, pastirski stan in veliko turistično sobo s pogradi in ognjiščem na sredi,
K njej so utirali, označevali in opremljali številne nove poti. Vodnik Miha Uršič je še v prejšnjem stoletju po Kocbekovem naročilu utrl pot od koče na vrh Ojstrice, z Ojstrice do škarij in do Logarske doline, V dvajsetih letih so uredili še več smeri; direktno na Planjavo, čez divje romantičnega Konja in prek Skrbine, od Korošice v Robanov kot. Na Korošici stara koča okoli leta 1930 ni več zadoščala za številne planince, ki jih je tja gor prišlo tisoč in več na leto. Nadzidali so jo in razširili, da je bila leta 1930 videti kot nova. Dobila je nadstropje in pločevinasto streho in lahko sprejela pod svoje okrilje do petdeset izletnikov. Tu so se ob gornikih zbirali predvsem višinski smučarji. Dom je kmalu postal znova pretesen. Stavbenik Vinko Jordan se je po načrtih Mirka Megliča in pod nadzorstvom Andrina Kopinška lotil povečave.	377
Po drugi svetovni vojni so kočo na Korošici — Kocbekovo kočo — še večkrat popravljali. Najprej leta 1960, deset let kasneje so se v društvu spet odločili za večjo adaptacijo. Znova so poiskali starega znanca, stavbenika Vinka Jordana, ki je nalogo končal leta 1973, v času, ko so sklenili na Korošici, enem najmikavnejših predelov Savinjskih in Kamniških Alp, v živem spominu na prvaka slovenskega planinstva Franca Kocbeka proslaviti 80. obletnico ustanovitve društva in zveze.
V teh dneh Nikola Djak, sicer iz Pucareva, s svojimi konji dvakrat na teden drobi na Korošico. Konji so letos zamenjali predragi helikopter, Nikola bo v kočo znosil pet ton opreme in živil ter pijač. Devet ur je vselej na poti, da bi lahko odtešil nekaj tisoč planincev.
Oskrbnica Milka Zamernik in njena svakinja Ivanka Zamernik namreč napovedujeta, da bo Korošica pod svojo streho pogostila tudi zahtevnejše goste. Milka je bila pred-tem gostilničarka v Podvolovljeku, Ivanka pa pastirica na Podvežaku. Lepo vreme letos v ta prelepi konec naše domovine privablja še več gostov, kot so jih našteti lani.
Marlen Premšak

SREDI DELA OMAHNIL V SMRT
slovo od lada goloba, klenega člana planinskega društva kamnik
Neumoren, neugnan in neustavljiv pri uresničevanju društvenih nalog je umrl Lado Go/ob. Kruto naključje je hotelo, da je nesrečno omahnil v smrt sredi kamniških gora.
Ni imel celih 50 let, ko smo se 16. julija 1986 planinci in drugi prebivalci iz bližnje in daljne okolice poslavljali od njega. Več kot 20 planinskih, gasilskih in drugih praporov ga je spremljalo, v žalnem sprevodu pa je bilo nekaj tisoč ljudi. Tak je bil naš Lado. Vsi smo ga imeli radi in ga spoštovali zaradi njegove pridnosti in planinske poštenosti, zaradi njegove predanosti ideji planinstva, saj je za planinske cilje izgoreval in zanje tudi umrl.
378 že kot mlad delavec se je vključil v Pla-
ninsko društvo Kamnik, postal je steber tega društva, s prevzemanjem vedno odgovornejših nalog pa je rasla in se krepila njegova dejavnost. Vseh njegovih del ne bi bilo mogoče našteti. Akcijam se je priključeval kot marljiv in delaven član, pa vendarle ni mogoče mimo njegovega bistvenega deleža pri posodobitvi žičnic na Kamniško in K o krško sedlo in pri dograditvi planinskega doma na Kamniškem sedlu. V to planinsko postojanko je vložil več tisoč ur prostovoljnega de'a. V nekaj letih gradnje je vsak prosti konec tedna hitel na delovno akcijo; še več — organiziral in vodil je vsa dela vso do konca gradnje 1983. leta, ko je Planinsko društvo Kamnik slavilo 90-letnico obstoja. Kot načelnik gradbenega odseka je nadaljeval delo pri ureditvi društvenih prostorov in ob tem že snoval načrte za posodobitev in razširitev koče na Kokrskem sedlu. Dela so bila zastavljena v preteklem letu, letos pa naj bi prizidek bil že pod streho. Sredi te vneme ga je nesreča iztrgala iz našega okolja. Odšel je, ko je organizira/ priprave za betoniranje tretje plošče prizidka.
Rad je obiskoval naše lepe gore, vodil številne izlete, z osebnim zgledom je vzgajal mladi rod, ko je skupaj s svojo ženo Marijo, enako predano planinsko delavko, postavljal fernere planinski skupini na osnovni šoli v Stranjah. Danes sodi ta skupina med najboljše. Živel je bogato planinsko in društveno življenje. Vrzel z njegovim odhodom bo težko zapolniti, planinci bomo čutili bolečino in rana bo še dolgo skelela. Najbolj kruto pa je njegova smrt prizadela družino, ki ga bo še bolj pogrešala, saj je bil dober
mož ženi Mariji in skrben oče štirim njunim otrokom.
Močno ga bomo pogrešali na vsakem koraku zlasti planinski sodelavci, ko smo se z njim srečevali na številnih skupnih akcijah.
Lado je ljubil planine, kot jih le on znal, z vsem srcem in ljubeznijo, sredi planin pa je omahnil v smrt, ko je sledil delovnim nalogam planinskega društva. Kamniški planinci bomo nadaljevali njegovo delo in se s tem najbolj oddolžili njegovemu spominu.
Njegovo bogato in plodno življenje bo marsikateremu planincu vzor in zgled klenega in pravega planinca.
Stane Simšič
UMRL JE EMERIK HERLEC
Kranjski planinci smo se poslovili od planinca, vzgojitelja, gospodarja in planinskega oskrbnika Emila Herleca, rojenega v Gradcu leta 1893.
Poleg materialnih stisk v prvih povojnih letih, ki so ga pesfiVe kot očeta osemčlanske družine, ga gore niso mogle odtegniti, da bi jih zapustil. Nasprotno, še bolj se jim je približal, iz njih je črpal vire energije za dostojno in napredno življenje sinov in hčere, ki jim je vlil planinskega duha in s tem povzročil, da so Herleci postali velika planinska družina. Ob tem zadnjem srečanju pa ne smemo pozabiti, da je bil Em er i k v letih 1947—49 gospodar PD Kranj, v letu 1955 oskrbnik na Učki, v Vratih je bil oskrbnik leta 1956157, leta 1950 v Planinskem domu na Krvavcu ter v letih 1967168 v Zavetišču GRS na Krvavcu.
V planinski organizaciji je deloval tudi kot vodnik, mentor, z izgradnjo lastne planinske koče v Krnici pa so bila tudi vedno odprta vrata za organiziranje raznih seminarjev, tečajev in drugih planinskih srečanj.
Zadnje besede je Emeriku Herlecu izrekel podpredsednik P D Kranj Ciril Hudover-nik, ki je v letu 1948 imel težko nalogo poiskati v Grintovcu (kjer je bil s skupino na turi) Emerika in mu postopoma povedati, da se je prejšnji dan njegov najstarejši sin Franko pri plezanju smr.no ponesrečil.
Za nesebično in izjemno požrtvovalno delo v planinski organizaciji je Emerik Herlec prejel več priznanj PZS — vse do zlatega častega znaka.	Franc Ekaf
OBNOVILI SO POT NA ROMBON
Markacisti PD Bovec so pred kratkim obnovili markacije ter uredili in očistili planinsko pot iz Bovca čez planino Goričico na vrh Rombona (2208 m). Tako je domačim in tujim planincem in turistom omogočena tura po vzorno urejeni smeri. S tem je olajšana tudi tura od Doma Petra Skalarja ali od zgornje postaje žičnic čez vrh Rombona v Bovec. Žal je ta tura možna le ob koncu tedna, ker sicer žičnica ne obratuje, vzpon peš pa podaljša turo kar za ves dan.
Že lani so markirali planinsko pot na Go-lobar iz Kala-Koritnice in iz Cezsoče, na novo so markirali tudi smer od Doma Petra Skalarja proti Bovcu. Te dni bodo pričeli obnovo poti na Bavški Grintovec, v načrtu pa so še nekatere poti v območju Kanina ter povezava Visoke rezijanske poti s planinskim domom čez vrh Laške planje. Pri tem bodo bovškim markacistom pomagali tudi mladinci iz delovnih brigad, ki so v Zgornjem Posočju.	Miro Crnjvee
POLETNA KULTURNA SREČANJA NA URŠLJI GORI
Letošnje poletje se je na Uršlji gori pričelo posebno svečano. V soboto, 21. junija, so na poletnih kulturnih srečanjih predstavile lepe slovenske pesmi pevke glasbene šole z Raven na Koroškem. Učenci osnovno šole Franja Goloba s Prevalj so predstavili pisatelja Leopolda Suhodolčana kar z njegovima junakoma Naočnikom in Očalni-kom Pesmi in besedo je povezovala harmonika.
V nedeljo, 22. junija, je pripravil letni koncert moški pevski zbor Gozdar iz Črna na Koroškem. Ubrana pesem se je razlegala prek Gore, nazdravili so koscem in furmanom, planincem in borcem. Stihi so nas popeljali k dekletu pod okno in na vrh Triglava.
Za razpoloženje je poskrbel še harmonikarski trio, ki je popoldne razgibal plesalce tudi v domu.
Vreme je bilo vsem obiskovalcem in nastopajočim naklonjeno. Udeleženci pravijo, da je na Uršlji gori idealno za kulturne prireditve. V domu je dovolj prostora za nastopajoče, prostorček pred vhodom pa kot pravi oder omogoča izvedbo različnih programov.
Planinsko društvo si bo vsako leto prizadevalo organizirati zimska in poletna kulturna srečanja, Zadovoljstvo planincev, ki so bili navzoči, nam zbuja upanje, da bo na prihodnjih srečanjih še več ljubiteljev narave in kulture.	|vanka Koniprej
379
PLANINSTVO ZA MLADE
Majske planinske prireditve v Planinskem društvu Ilirska Bistrica že vrsto let zajemajo ves njihov planinski podmladek. Društvo, ki ima planinske skupine v vseh osnovnih šoiah in otroških vrtcih, je lahko brez skrbi za svoj planinski naraščaj. Prav mladi sestavljajo tri četrtine vsega članstva, zato so tudi njim posvečene mnoge dejavnosti, ki prav v mesecu mladosti dosežejo vrhunec. Samo v maju je v naravo in gore usmerilo svoj korak poldrugi tisoč mladih.
Na svojem že devetem srečanju so se 27. maja v Jelšanah zbrati cicibani planinci s svojimi tova-rišicarni mentoricami. Več kol tristo malčkov ii vseh otroških vrtcev v občini Je obiskalo svoje vrstnike Ji JelŠan. Napolniti so ne le äolsko dvorišče, ampak kar celo vas. Sončen dan so preživeli v igri ir) razvedrilu na bližnjem griču. Prav ta srečanja najmlajših pfaninčkov so posebna Izvirna oblika planinske dejavnosti v Sloveniji.	Posnetek: Sonja Tomšič
Svoj veliki dan so doživeli tudi pionirji planinci Oš na Pregarjlh prav zadnji majski dan, ko Jih Je obiskalo nekaj sto pionirjev planincev bistriških šol. Vrstnike so prijetno presenetili s prisrčnim programčkom, Jih obdarili in popeljali do Tater ter dalje na vrh razgledne brkinske vzpetine
—	758 metrov visoke Straže. Tokratno, že 13. pionirsko planinsko srečanje so mladi Izkoristili, da najbolj marljivim podelijo zaslužena planinska priznanja — planinske klobučke — za vnelo hojo v gore
—	In da se tudi zahvailjo svojim mentorjem ia skrbna vodstvo.	Posnetek: Vojko Čeligoj
triglav v monografiji alp
Willi Burkhard!, vodilni panoramski fotogral v Švici, jo v začetku maja posnel Triglav. Njegovi posnetki bodo objavljeni v monografiji založbe Kümmerly u. Frei »Panoramen der Alpen». Monografija bo vsebovala 15 poglavij v nemškem, francoskem in italijanskem jeziku; zadnje poglavje je namenjeno Triglavu.
Uprava založbe je sprejela naš predlog, da bo v poglavju o Triglavu vključeno tudi krajše besedilo dr. Matjaža Kmecla o lern! Triglav. Monografijo bodo predstavili na letošnjem knjižnem sejmu v Frankfurtu.
srečno 6,86: mladinski planinski tabor v zgornji trenti
Srečno, glasilo delavcev Sozda Rudarski elektroenergetski kombinat Edvarda Kardelja. TKovo Velenje, prinaša v šesti letošnji Številki med planinskimi novicami vest, da bo mladinski odsek Planinskega društva Trbovlje tudi letos organiziral mladinski planinski tabor, ki bo od 5. do 13. Julija v Zgornji Trenti, ter novico, da se is 17. junija letos odpravila v Pakistan slovenska alpinistična odprava, ki bo osvajala Broad Peak (8047 m} In Gašerbrum [B035 m).	.. ,,
M. V.
ferralit 6 86: planinci na petero-BOJU '86
Šesta letošnja številka glasila delovnega kolektiva Ferralit iz 2alca prinaša dve planinski novici: planinci Planinskega druStva Ferralit so sa pridružili športnikom, ki so na peteroboju 86 zastopali barve Ferralita, in poročilo o majski soboti na Golicf.	,
N. V.
c al (italija): smučanje, ekologija in se kaj
V prvi in drugi letošnji številki dvomesečne revije, ki jo v Torinu izdaja Club Alpino Italia no, je najti nekaj zanimivih člankov predvsem za smučarje in tiste, ki se zanimajo za probleme ekologije. Pa tudi gorniki lahko pridejo na svoj račun, zlasti ob dveh člankih v Številki 2 (marec—aprili, v katerih izvedo marsikaj zanimivega o življenju v starih dolinah Dore Riparie, znanstvenih odkritjih ekspedicije, ki se je podala ha ledenike v Abruzzih, I er lepotah in posebnostih naravhaga parka v Laciju.	. ,
-ješ
sierra (zda): za zaščito živali
Ameriška revija Sierra prinaša v letošnji drugi dvojni številki naslednja: Bruca Hamilton In Brooks Yeager: Yellowstone — najeti raj za cesle. plinovode in naftno industrijo. Joseph Wallace: Kam so izginile ptice pavke? Jonathan F. King: Pešačenje kot simbol statusa. Douglas Scott: Kluh Sierra izbojeval program za očiščenje toksičnih odpadkov. Stephen Trimble: Veliki kanjon — dežela glasba. Kathryn Holmes: Ne samo pande, orli in kiti, tudi hrošči in bakterije potrebujejo pomoč. Judy Licht in Jett Johnson: Odplaka povzročajo glavobole. Trefja dvojna Številka revije Sierra pa prinaša med drugim: Joseph Wallace: Vrnitev velike mačke, bilja, ki velja za izumrlo? Gloria Tierney: Zdravje za skupnost, Tom Turner: Skrb zbujajoča krčenje sprehajalnih gozdnih poti. Glan Martin: Nov program ministrstva za kmetijstvo — rešiti kojote. Ben A. Franklin: V senci Union Carbide. Tim Palmer: Mesec v kalifornijskih divjinah. Anne La Bastille: Mednarodni test kislega dežja.
N. V.
deutscher alpenverein (zrn): korist — zaščita narave
V junijski številki je ob vrsti zanimivosti in informacij posebno lanimiv prispevek Franza Speera pod naslovom Korist — zaščita narave, kjer s fotografijami popesfruje svoja razmišljanja o tem, da živi svet naravo potrebuje in jo mora torej varovati.
die alpen (švica): himalajska kronika
Švicarska revija Die Alpen (Les Alpes. Las Alps, Le Alp!) prinaša v Številki drugega četrtletja med drugim: Na tridesetih straneh objavlja himalajsko kroniko za minulo leto. Pregled začenja s pregledom himalajskih držav In njihovih očakov, visokih od 6000 do 884S m, kolikor je visok Everest. Zanimiva je tudi s čudovitimi fotografijami opremljena reportaža odprave na K 2 z naslovom Med nebom in zemljo.
alp ((talija): aconcagua, dolomiti, bad il
Tudi v junijski Številki (5) se torinskl mesečnik Alp ni izneveril Iradiciji: nemara je glede na poletje manj -alpinistična- kot sicer, zanimiva pa kljub temu, pa naj se poglobimo v skrivnostne stene Aconcague ali zimske izkušnje v Dolomitih (er gomiške podvige v Badilu. Pa tudi za spa-leologe In tiste, ki jih zanimajo najnovejše alpinistične in druge vesti, je veliko zanimivega
brani"'	-ješ
PREJELI SMO
KJE SO MOZIRSKE PLANINE?
V 6. Številki Planinskega vestnika je bila objavljena reportaža z naslovom Planinci se vračajo na Mozirsko planino. Dalje pISe na Mozirski planini in Golleh. Ce pa pogledamo na lani tiskano karto občine Velenje (merilo 1:50.000). z lahkoto ugotovimo, da so Mozirske planine (od Permanskega vrha, 1127 m. do Melulovega vrha, 015 m) severni del občinske meje, pod njihovim koncem pa naj bi bila Graška gora. O tej je napisal dolgo razpravo M. Guček: Kako nastane in ostane neka legenda (ali resnica o »Graškl gori — gori jurišev-; vir: Borec, XXXIII, december 1931, str. 657). Planinska karta Pohorje — zahodni del (1985) tega napisa nima. V planinskem vodniku P. Ficka Kamniške in Savinjske Alpe (196?, str, 363) piše: Golte a/i Mozirske planine, 1567 m: »Ljudstvo jim je po tej naravni lastnosti dalo značilno ime (Golte. op. p.). Med domačini in planinci pa je ob tem Se vedno močno v veljavi Ime Mozirske planine. To se je uveljavilo zaradi planšarskih obratov na južnem delu planote, ki je večina last kmetov na mozirski strani. Me bo odveč, če glede na nastanek združeno uporabljamo obe imenil" Prof. Mellk uporablja izraz Mo-lirska planina, verjetno kol ena? Tudi v vodniku je nazadnje zapisano: Od Mozirske planine , . . Od kod je napaka — če sploh je, da so Mozirske planine na sovernem delu občinske meje občine Velenje?
Božo Jordan
britanski in švicarski alpinisti žalujejo
Februarja tetos ss je v starosti 59 let na S now d own Horseshou smrtno ponesrečil predsednik Britanskega alpinističnega kluba Anthony Ra ivilson član kluba je bil od leta 1948, med drugim je bil tudi predsednik združenja za Mount Everest. Aprila letos Je umrl profesor Eduard Imhof, čas!ni član Švicarskega alpinističnega društva. Bil je odličen plezalec in alpinistični risar In slikar. Je avtor mnogih vodnikov in zemljevidov različnih alpskih predelov. Leta 1930 se je udeležil ekspedicije na Minyang Kangkar, pot pa je opisal v odlični knjigi Velike mrzle gore Sečuana.
J6zef Nyka, Varšava {prevod in priredba N. V.)
dolina v senci
Avgustovske nedelje lani je po dolini reke Kanawha v ti/szni ameriški državi Zahodna Vrrginlja zaplaval oblak toksičnih odpadkov. Alarm tovarne Union Carbide se je zaslišal šele 15 minut kasneje, 125 ljudi so odpeljali v bolnišnico. Union Carbide izpusti v zrak približno 7452 ton toksičnih odpadkov na leto. Vetje in manjše nesreče se dogajajo ves čas, a preden javnost to izve, traja tudi nekal dni.
Mnenja o potrebnosti kemične industrije so zelo različna. Medtem ko so nekateri borijo za čisto okolje, drugi škodljivost zanemarjajo in prisegajo na potrebnost kemične industrije. V neki anketi je 44 odstolkov vodilnih v tej industriji prignalo, da ne bi toliko skrbeli za okolje, če jih k temu ne bi prisilila vlada. Warren Anderson, predsednik Union Carbida, pa pravi, na obtožbe ekologov tole: »Veste, dandanes ne bi smeli iznajti svinčnika. Ima ostro konico. Otroci ga uporabljajo. Lahko si ga zapišite v oko, v uho. Dvomim, da bi ga danes lahko začeli prodajati — glede na to, kar vemo o njem.<-Bftopal pa nam vsem ostaja v zavesti, kot tudi bojazen, da se lahko ponovi,, .
(Po ameriški reviji Sierra — N. V.)
konferenca alpinističnih poročevalcev v chamonixu
V začetku maja je bita v Chamonixu tretja konferenca alpinističnih poročevalcev, ki sta jo organizirala Mednarodna zveza planinskih društev {Union internationale des associations d'al-pinisme — UIAA) in Francoski alpinistični klub. Med drugim je Spanec Carles Capelles spregovoril o geografski klasifikaciji Andov Andres Bolinder iz Švice je govoril o klasifikaciji Karako-ruma, ki nujno potrebuje nekaj popravkov. Udeleženci iz desetih dežel so govorili tudi o uporabi računalnikov pri zbiranju alpinističnih podatkov (v Ljubljani že deluje tak center). Jožef Nyka iz Varšave pa je podal referat Svetovne alpinistične revije kot viri alpinističnih informacij, v katerem je kritiziral drage fotografije in zakasnela sporočila.	,. , ,
Jözef Nyka, Varšava (prevod in priredba N. V.)
na čo oju po jugozahodni steni
Osem članov Poljskega visokogorskega kluba je v začetku aprila letos preplezal novo jugozahodno smer na Co Oju. Sprva so Poljaki nameravali plezati po Messnerjevi smeri in so po tej poti postavili dva tabora, a so v Katmanduju izvedeli, da je-bila v to smer namenjena tudi ..kav-bojska-" ekspedicija na Co Oju. zalo so se odločili za še nepreplezano smer, ki leži 1—1.5 km desno od Messnerjeve. Pokrita je z ledom in snegom in vodi prek 200 m visoke skale (po kategoriji UIAA lil). Vrh je osvojilo pet članov ekipe Sedaj vodijo na Co Oju štiri poti: Tichy (1954) z Messnerjevo varianto (1933), Koblmiillerjeva pot po vzhodni strani (1973), Poljska jugovzhodna smer (19B5) in Nova poljska jugozahodna smer
(19e6)'	JOzef Nyka, Varäava
{prevod in priredba N v.)
kako je zamišljeno dogovarjanje in usklajevanje znotraj triglavskega parka___________	_ ___________
SKUPNI PROGRAM RAZVOJA TRIGLAVSKEGA NARODNEGA PARKA
delo pri skupnem programu razvoja triglavskega narodnega parka predstavlja stalno usklajevanje med cilji in vizijo narodnega parka in tistimi, kl v parku gospodarijo
JANEZ BIZJAK
Pomeri besed iz glavnega naslova je najbrž večini naše planinske javnosti neznan in jim ne pove dosti. Za kaj gre? Skupni program razvoja je de! našega družbenega načrtovanja, urejenega s posebnim zakonom. Tudi zakon o Triglavskem narodnem parku (iz leta 1981) v svojem 9. in 10. členu doioča, da morajo občine na območju narodnega parka {Jesenice. Radovljica, Tolmin) in SR Slovenija sprejeti tako imenovani skupni program razvoja Triglavskega narodnega parka (TNP) in smernice, določbe oziroma dogovore iz tega programa vnesti v svoje planske akte. To pomeni, da morajo občine z območja narodnega parka v svojih planih ter vsi nosilci planiranja (gozdarstvo, kme-382 tijstvo, turizem, vodno gospodarstvo, planinstvo) v svojih srednjeročnih in dolgoročnih
planih upoštevati cilje narodnega parka (opisane v 1. členu zakona) in omejitve oziroma prepovedi, ki jih predvideva zakon o narodnem parku. Povedano po domače — vse tisto, kar je v zakonu o TNP kratko in včasih suhoparno nakazano, kar morda ni dovolj razumljivo, kar je premalo dorečeno, je dodelano, bolj na dolgo konkretizirano in razloženo v skupnem programu razvoja. Predvsem so v njem opisane naloge in določeni so nosilci teh nalog.
Delo pri skupnem programu razvoja predstavlja stalno usklajevanje med cilji in vizijo narodnega parka in tistimi, ki v parku gospodarijo (prej opisani kot nosilci planiranja). Namen in cilje narodnega parka si različni uporabniki in upravljavci različno predstavljajo ter jih različno interpretirajo. Skupni program razvoja naj bi bil tisti skupni imenovalec, kjer ni prostora za deklarativno priseganje na včasih demagoške in nezavezu-joče predstave o smislu narodnega parka, ampak je treba brez sprenevedanja svoje delo konkretno uskladiti, tudi podrediti parkovnim ciljem.
Skupni program razvoja TNP smo začeli pripravljati leta 1983. Najprej so bile izdelane dolgoročne usmeritve do leta 2000, na osnovi teh pa je bil pripravljen še srednjeročni program razvoja za obdobje 1984/85 (srednjeročne planske dokumente pripravljamo za petletna obdobja). Delovna organizacija TNP je izdelavo skupnega programa naročila pri Urbanističnem inštitutu v Ljubljani, strokovno gradivo pa so pripravili Zavod SRS za varstvo naravne in kulturne dediščine, Inštitut za gozdarstvo in lesarstvo. Planinska zveza Slovenije ter uprava TNP, Ko so bile strokovne podlage in predlog skupnega programa izdelani, se je začelo naporno usklajevanje, dopolnjevanje, popravljanje in potrjevanje tega programa pri glavnih nosilcih planiranja oziroma pri tistih, katerih dejavnost najvidneje vpliva na podobo narodnega parka irj na usodo njegovega naravnega in kulturnega bogastva: Gozdno gospodarstvo Bled in Tolmin, kmetijske organizacije in občinske skupščine s svojimi zbori.
Po predhodni javni obravnavi predloga skupnega programa po krajevnih skupnostih znotraj narodnega parka je bil konec leta 1984 v vseh treh občinah sprejet in potrjen skupni program razvoja TNP za obdobje 1984/85. Letos pripravljamo in usklajujemo skupni program razvoja za obdobje 1986—90. Nedokončane obveznosti tz obdobja 1984/85 se prenašajo v novo srednjeročno obdobje, prav to pa velja tudi za dogovore, ki so zavezujoči za daljša (večletna) obdobja.
V nadmorski višini 1294 metrov — tik nad mogočno steno Komarče — tiho In samotno ždl Črno jezero — zadnje ali sedmo Triglavsko jezero. Jezero samo in njegova okolica ustvarjata divjo, skrivnostno lepoto, da planinec, ko se ustavi ob nJem, kar ostrmi In ostane bre* besed, črno jezero je seveda v območju Triglavskega narodnega parka — se pravi, da leži znotraj zakonsko zaščitenega območja.	Posnetek: Milan CilenSek
NEKAJ KONKRETNIH DOGOVOROV IZ SKUPNEGA PROGRAMA RAZVOJA V program Planinstvo je vključeno naslednje:
—	naštete so planinske postojanke v TNP, ki jih nameravajo društva adaptirati, povečati ali zgraditi na novo;
—	predložene so usmeritve in izhodišča za gradnjo oziroma prenovo planinskih postojank;
—	naštete so obveznosti planinskih društev, ki upravljajo postojanke, gleda spravila odpadkov in vzdrževanja čiste okolice;
—	določene so lokacije za planinske tabore in pogoji, kdaj lahko tabore postavimo. To poglavje je za planince verjetno najpomembnejše, saj zakon o TNP prinaša prepoved šotorjenja in taborjenja zunaj urejenih in za to določenih mest. Ker je ta zakonska formulacija zelo skopa, utegnila pa bi pomeniti tudi trajno prepoved organiziranih planinskih taborov, smo v skupni program vnesli dogovor o možnosti za organizirane planinske tabore (alpinistični, mladinski, pionirski in drugi vzgojni). Napisani so tudi kraji, določeni za te nabore. Zato doslej znotraj parka ni bilo problemov glede organiziranih (in časovno omejenih) planinskih taborov, čeprav nekateri nepoučeni planinski funkcionarji in društveni odborniki Širijo vesti, da narodni park planincem preprečuje taborjenje. Takšne zlonamerne govorice vnašajo odpor do našega skupnega narodnega parka in zato nikomur ne koristijo. Res je samo to, da ni dovoljeno individualno taborjenje kjerkoli, vendar si tega ni izmislil Triglavski narodni park, ampak tisti, ki so pripravljali zakon o TNP (med sestavljavci pa je bila večina organiziranih planincev).
Program Naravna in kulturna dediščina zajema:
—	predloge za zavarovanje najpomembnejših naravnih posebnosti Julijskih Alp za naravne znamenitosti in zavarovanje najkvalitetnejših stavb naše arhitekturne dediščine za kulturne spomenike;
—	dogovore za označevanje in ureditev dostopnosti do naravnih znamenitosti oziroma do kulturnih spomenikov.
Program Gozdarstvo med drugim vsebuje:
—	dogovor in obveznosti gozdnih gospodarstev o zavarovanju in drugačnem gospodarjenju z gozdovi v zatrepih naših alpskih dolin (zgornji deli Vrat, Kota, Krme, gozdovi na območju Fužinarskih pianin, Zadnja Trenta in Zadnjica); namen tega dogovora je zaščita krajinske in ekološke funkcije teh gozdov pred krajinsko škodljivimi gozdnimi prometnicami;
—	dogovor za pripravo zavarovalnega odloka za območje Martuljka;
—	obveznosti gozdarjev za sanacijo planinskih poti tam, kjer se te poti križajo z gozdnimi prometnicami; ta križanja so v veliko primerih uničujoča za planinske poti, saj je prehod marsikje nemogoč, kar lahko pohodnike in izletnike zbega ali jih celo zavede od nameravane smeri oziroma cilja.
v septembrski številki planinskega
VESTNIKA PREBERITE:
•	Vsako telo najmanj «n izlet v gore Jugoslavije (Jugoslavija — visoka država — ima Se eno visokogorsko republiko, veliko kot SR Makedonija in SR Slovenija skupaj, a nenaseljeno in slabo uporabljano — Tomaž Banovec)
4 V Evropi uničenih 50, v Sloveniji le 70 odstotkov gozdov [Zora Kužet)
•	Zmogle bi ob lepem vremenu (Portret planinke — malce drugačen: Mariča Frantar — Miro Stebe)
•	Štefka je trdoživa kot gorska roža Štefka In Stane švigeli iz Doma Ko-krskega odreda na Kališču — Ivanka Korošec)
•	Ob delu Je zmanjkalo tiskarske barve In (calodonta (Utrinki z mladinskega planinskega delovnega tabora na planini ZaprikraJ — Bojana Jaušovec)
•	Tara — Turistično neizrabljen biser (Mija Pil ko)
•	In vrsto drugih zanimivih sestavkov
rasmejm®
- TT© aH PÄSMS3 ras©
mmß mm mm.
l&SffißSBSeBBlBSB
m m raw mmm
PLANINSKI TISKI
Založniški odbor pri Planinski zvezi Slovenije nudi vsem ljubiteljem gora naslednje planinske edicije:
zemljevide:
Julijske Alpe — Bohinj	420 din
Julijske Alpe — Triglav	420 din Julijske Alpo — Vzhodni
del	550 din Julijske AIdö — Zahodni
del	550 din
Triglavski narodni park	550 din
Karavanke 1980	300 din
Karavanke 1984	550 din Kamniške in Savinjske
Alpe	v tisku
škofjeloško hribovje	300 din
Okolica Ljubljane	200 din
Pohorje — Vzhodni del	550 din
Pohorje — Zahodni dal	550 din
vodnike:
Julijske Alpe	1400 din
Karavanke	1000 din
Vodnik po Zasavskem
hribovju	850 din
Po gorah severovzhodne
Slovenije	700 din
Kamniške in Savinjske
Alpe	700 din
Turni smuki	1500 din
Bil sem na Triglavu	300 din
vodnike in dnevnike:
Vodnik po Slovenski
planinski poti	700 din
Dnevnik po Slovenski planinski poti	300 din
alpinistične vodnike:
Naš alpinizem	700 din Logarska dolina,
Matkov kot	300 din Turnosmučarski vodnik
treh dežel	600 din
Sella	200 din
Lučka Bela, Robanov kot	400 din
Možnica in Koritnica	500 din
Martuljek	650 din
Storžič	300 din
vodnike v tujih jezikih:
Die slowenische Berg-
Transverzale	1003 din Triglav — ein kurzer
Führer	600 din
How To Climb Triglav	600 din Ravenska Kočna —
Kleterführer	900 din Zaščitena območja — Naturschutzgebiete —
Zone Protette	900 din Slovarček za planince slovensko-nemško-
italijanski	1500 din
vzgojno literaturo:
Planinska šola	300 din
Igre	200 din
Oris zgodovine planinstva	200 din
Nevarnosti v gorah	450 din
Prehrana v gorah	200 din
Vremenoslovje	200 din
Dnevnik Ciciban-planinec	150 din
Dnevnik Pionir-planinec	150 din Planinski dnevnik
s častnim kodeksom	150 din Navodila za oskrbo in označevanje
planinskih poti	100 din
Hoja in plezanje	700 din
Narava v gorskem svetu	450 din
Planinski vodnik	450 din
Sneg, led in plazovi	1500 din
druge edicije:
Razgled s Triglava	150 din
Razglednice s Triglava	50 din
Trije Tominški planinci	250 din
Pozor, plaz	40 din
popust ob nakupu:
— pri planinskih edicijah, ki jih je Planinska založba izdala ali odkupila po lastni ceni:
15% ob nakupu od 5—99 izvodov ene edicije. 20% ob nakupu od 100—299 izvodov ene edicije in 30% ob nakupu 300 ali več izvodov.
Naročila sprejemamo pisno z naročilnico, za pošiljke po povzetju (priračunamo poštne stroške) pa po telefonu (061) 312-553.
toaletni papir